KATOMIKI Mm/ONI
Us miom <jnukm
MOC CERKVE
Pravijo, da je nekoč Stalin prezirljivo vorayal: “Koliko divizij pa ima papež?” A Stalin je mrtev in divizije so zastarele. Nihče se več ne zanaša nanje; moč države se ne meri več po njih. Meri se po sili in količini novega orožja: atomskih, vodikovih bomb in izstrelkov. Deset, samo bore deset vodikovih bomb, obdanih s plaščem iz kobalta 60, odvrženih kjerkoli na svetu, bi uničilo vse življenje na zemlji. Tudi tiste, ki so jih odvrgli. Ne morejo se izogniti poginu. Ne morejo; torej popolna nemoč na koncu vse moči. Za tem orožjem ne pride — nič več.
Umljivo je, da pomenijo ti izumi novo dobo človeštva, ki utegne zelo spremeniti ali tudi končati človeško zgodovino. Na velikih prelomih v zgodovini stoji vedno neka nova moč, sila.
Tudi krščanstvo je začelo novo dobo. Globoko je spremenilo zgodovino človeštva. Cerkev štejemo med velike zgodovinske sile, ki so preobrazile in preusmerile svet.
Stavi se nam vprašanje: kje tiči skrita ta moč Cerkve, posebno prve Cerkve, ki je začela delovati v apostolih?
Resnično: morala je biti silna moč, ki je v letih 33-67 povzročila tako globoke, neverjetne spremembe v rimskem svetovnem imperiju. Iz preziranega kota tega imperija, iz Palestine, je prodrl nauk na križ obsojenega človeka v velika pristanišča, osvojil bogata trgovska mesta in pognal svoje korenine že v cesarskem Rimu. V komaj tridesetih letih je bil napisan neizbrisen del zgodovine. Kdo je pisal? Apostoli?
Za vedno ostane neumljivo, kako bi moglo 12 preprostih ljudi in ribičev iz Galileje tako globoko zaorati v svet in mu dati nov obraz. Saj so bili do konca nevedni in slabotni. Niso umeli Jezusovega trpljenja ne njegovega kraljestva. V odločilni uri ga je eden izdal, drugi zatajil, večina se je razbežala. Niso poznali jezikov, niso bili ne slavni govorniki, ne ženi ji.
Kako naj bi takšni osvojili tak svet, kakršen je tedaj bil, za takšen nauk, kakor ga je učil Kristus! Z vso gotovostjo je treba reci: apostoli niso bili tista velika zgodovinska moč, bili so le kosilci te moči.
Če beremo pazljivo Apostolska dela, tedaj se nam razodele : zgodovinska moč prvega krščanstva, stvariteljna sila Cer-kye je bila, je danes in bo do konca: Sveti Duh. Ob vseh odločilnih urah je bil On, ki je v prvih letih Cerkve posegel v njeno zjvljenje s svojo božjo modrostjo in močjo. Na binkošti je poslal, svoj ogenj, na apostole in jih, prej prestrašene in boječe, Pogumne poslal na delo za osvajanje sveta. On je razbil ozke 1Tleje in razširil Cerkev med pogane, ko je bila v nevarnosti, da Postane judovska sekta. On je poslal Petra k poganom. On je vodil svoje veliko orodje, sv. Pavla, na njegova misijonska po-ta> tja do Rima, kjer so se končala. Po njem je sv. Duh pisal üovo svetovno zgodovino.
Na mnogo načinov je bil Sv. Duh moč prve Cerkve pri nje-^iem prizadevanju za osvajanje sveta. Bil je Duh resnice, ki jih Jo učil vsega in spomnil vsega, kar jim je Jezus povedal (Prim.
14, 26 ). Upogibal je, kar je bilo trdo, ogreval, kar je bilo au-zlo, vodil, kar je zašlo (Mašja na binkoštno nedeljo). Utrje-ai je delo apostolov s čudeži in izrednimi darovi. Bil je Tolaž-IV .> kakor ga je bil obljubil Gospod. Kadar so se apostoli ču-Ul slabe pred tako obupno težko nalogo, zapuščene in. same Pved pokvarjenimi in brezbrižnimi pogani, tedaj je bil prav po-^ebej z njimi. “In jaz sem prišel k vam slaboten in v strahu in ehkem trepetu,” piše sv. Pavel Korinčanom (I, 2, 3). In kako j®1® drugi apostoli in učenci! A prav v težavah se je izkazovala lTl?e ?v: Duha: “Zakaj moč se v slabosti spopolnjuje.. . Zato so 2 1 slabosti, zasramovanje, potrebe, preganjanje in stiske a Kristusa; kadar sem namreč slaboten, takrat sem mocßn' sti j:-01' 12’ 9’ 10)- Da, kadar je bila mlada Cerkev slabotna, v na 1 • V strahu in trepetu, tedaj je prihajala moč sv. Duha cl njo, kakor takrat, prve binkošti, v dvorani.
n- .Tako je bilo vselej in je danes. Moč Cerkve niso divizije, ^ ni.c človeškega, ampak sv. Duh. On je, ki piše zgodovino Cer-stjV.n j° vodi naprej. Posebno danes, ko je Cerkev v stiski. V JSki rned kristjani in med pogani. Ko se zdi včasih, da ji vsi
nasprotujejo, jo vsi ovirajo, zasramujejo. Da je njeno delo v poganskih deželah brez upa na uspeh. Ko so kristjani pozabili, naj so misijonski sodelavci. Prav sedaj se bo izkazalo: moč Cerkve, njena prodorna in osvajalna sila je sv. Duh! Vanj zaupajmo trdno, pa bomo sami trdni in močni v svoji slabosti!
V tem duhu prosimo letošnje Binkošti: “Pridi, sv. Duh!” Pridi s posebno močjo nad Cerkev med kristjani in med pogani! “Napolni srca svojih vernih,” vseh nas srca, da bomo voljno in vdano orodje pri delu za Cerkev v miisjonih. “Užgi v nas o-genj svoje ljubezni,” da bomo sposobni žrtvovati mnogo v službi Cerkve in njene rasti!
“Prenovi obličje zemlje” v novi dobi človeške zgodovine, kakor si ga prenovil po prvih binkoštih!
Dr. Ignacij Lenček, Buenos Aires
„FIDEI DONUM - DAR VERE"
NOVA MISIJONSKA OKROŽNICA. — PAPEŽ PIJ XII. ROTI K DELU ZA MISIJONSKE POKLICE.
Na letošnjo Veliko noč, ko je naš škof dr. Gregorij Rožman slovenskim izseljencem blagoslavljal v Lanusu temeljni kamen novega slovenskega misijonskega žarišča, “Baragovega misijonišča”, katerega naj višji cilj je delo za nove slovenske misijonske poklice, je v večnem mestu Rimu papež Pij XII. povzdignil svoj glas v odločen poziv katoliškemu svetu k delu za isti cilj: pomnožitev misijonskih poklicev in misij&nsketfa dein sploh.
Že mnogo misijonskih okrožnic so izdali zadnji papeži, od njih pač najvidnejša Rerum Ecclesiae, a tako roteča kot ta najnovejša, “Fidei donum — Dar vere”, ni nobena, še v teku letošnjega letnika nameravamo bralcem “Katoliških misijonov” podati nje celotno besedilo s primerno razlago, a že tu naj nje vsebino vsaj bežno nakažemo.
Papež Pij XII. opozarja katoličane na preveliko razliko v razdelitvi duhovnih dobrin: na eni strani stari katoliški svet z bogato duhovno oskrbo, na drugi strani pa veliki, v naš civilizacijski krog. zdaj vstopajoči, a duhovno tako neoskrbljeni poganski narodi.
Za primer in izhodišče svojim idejam ter navodilom vzame Pij XII. Afriko, deželo, v kateri smo priče izrednega razvoja na vseh po-priščih življenja, zlasti pa glede miselnosti.
Sveti oče zna ceniti napredek afriških narodov v socialnem, gospodarskem in političnem pogledu, a opozarja na mnoge nevarnosti, ki prihajajo vzporedno s tem napredkom: pred vsem pretirani naciona-dzem, brezbožni materializem in krivoverstvo.
Katoliška Cerkev je v afriških narodih zadnja desetletja sicer zelo Napredovala, saj imenujemo črno Afriko najbolj cvetoči misijon, a na žalost še daleč ne sorazmerno z ostalim razvojem dežele. Najtežje Poglavje je pomanjkanje duhovščine; so primeri, ko je za cerkvene Pokrajine z dvema milijonima prebivalcev, od teh 60.000 katoličanov, 'e 50 duhovnikov; če bi jih bilo vsaj 20 več, bi kaj lahko v kratkem spreobrnili ostalo pogansko množico, vsaj dokler so razmere širjenju Cerkve tamkaj tako ugodne kot zaenkrat so in kot jutri morda več Ne bodo. Vsepovsod se kaže velika potreba po organiziranju krščanskega Nauka, katoliškega šolstva in raznih socialnih ustanov, zlasti pa Katoliške akcije z močnimi in temeljito podkovanimi voditelji in z modernimi Pripomočki apostolata. Za uvedbo vsega tega pa manjka sposobnih duhovnikov in laikov.
Sveti oče se zato obrača na vesoljni katoliški svet in opozarja na odgovornost, ki jo imajo škofje skupaj s papežem, namestnikom Kri-stusovim pri širjenju Cerkve, in na nujnost sodelovanja vseh vernikov, "ako škofje kot duhovniki z verniki morajo stopiti iz ozkega območja svoje lastne škofije ali župnije in se zavzeti tudi za problematiko celotne Cerkve, njenih nalog v širokem svetu. Le tako bo ta bistvena svojskost Naše Cerkve — katolištvo, postala živa dejavnost. “Misijonski duh in katoliški duh sta eno in isto", pravi dobesedno sveti oče.
Vsi katoličani naj bi resnično pomnožili molitev za misijone, h hateri jih tako lepo navaja sama liturgija cerkvenega leta z adventom, razglašenjem Gospodovim, z binkoštmi, pa zlasti sveta maša, ki se daruje “pro totius mundi salute, za vsega sveta zveličanje”.
Molitev je nadnaravno sredstvo, ki pa mora graditi z naravnimi, zato je nujno tudi gmotno sodelovanje, brez katerega katoliški misijoni Ne morejo naprej. Sveti oče pozdravlja delo papeških misijonskih družb, j asti DšV, toda poudarja, kako preneznatna so sredstva, ki jih zberejo vzdrževanje misijonskih ustanov. Skrbi ga, bodo li katoličani razu-y'eli nujnost bolj širokogrudnega prispevanja k tolikim potrebam misijonske akcije Cerkve v teh tako odločilnih časih. Skrbi ga zlasti, bodo t! katoličani dovolj podprli delo za vzgojo novih misijonskih poklicev, aao onih iz zaledja kakor domačinskih; kaka strašna odgovornost, če Se le en sam misijonski poklic zapravi radi pomanjkanja denarnih Sodstev.
Za vzbujanje in vzgojo misijonskih poklicev sveti oče daje celo vrsto navodil:
naj bi v krščanskih šolah, po župnijah, v Katoliški akciji in drugih ustanovah vladalo misijonskim poklicem naklonjeno ozračje in delovanje;
naj bi škofje, tudi če sami trpe pomanjkanje duhovščine, na vse načine pospeševali vzbujanje in vzgojo misijonskih poklicev, tako duhovniških kot redovniških;
naj bi družno razglabljali, kako premostiti težave in ovire pri izpolnjevanju te njih misijonske dolžnosti, naj bi vzpostavili stike z narodnimi voditelji papeških misijonskih družb in s predstojniki misijonskih redov, v isti namen.
Sveti oče nadalje naroča škofom tudi sledeče:
naj bi posvečali v bodoče vse večjo pozornost afriškim in azijskim študentom na evropskih univerzah;
naj bi duhovniki-strokovnjaki v raznih oblikah modernega apostolata odhajali vsaj za nekaj let v Afriko in druge misijonske pokrajine in tamkaj pomagali uvesti moderne oblike misijonskega apostolata;
naj bi končno vodilni organizatorji katoliškega delovanja, laiki, stavili svoje dragocene izkušnje na razpolago novim krščanskim občestvom misijonskega sveta.
Duc in altum — odrini na globoko! je rekel Kristus Petru in to isto ponavlja Petrov naslednik danes vsemu katoliškemu svetu. Da, bolj na globoko in široko (bo treba zastaviti pri misijonskem delu, če hočemo osvojiti Afriko in Azijo in ves ostali svet Kristusu.
To velja tudi nam Slovencem. Nova okrožnica je prišla prav v času, ko skušajo slovenski lazaristi (ki so že v domovini bistveno sodelovali pri splošni slovenski misijonski akciji in z njo že nad 12 let nadaljujejo tudi v tujini) ostvariti svojemu in splošno slovenskemu misijonskemu delu v zamejstvu primerni sedež z Baragovim misijo-niščem, ki naj dosedanji naši misijonski akciji v zamejstvu da novih možnosti, zlasti pa naj ji doda še eno novo, najvažnejšo: skrb za nove misijonske poklice, ki jih sveti oče tako priporoča, za katere pa domovina zlepa ne bo mogla kaj več storiti. V luči okrožnice “Dar vere” je akcija za Baragovo misijonišče v Argentini ne samo umestna, ampak pretfdžna in kar nujna. Tudi slovenska zamejska katoliška skupnost hoče doprinesti svoj delež k rešitvi najtežjega problema današnje Cerkve: bistvena pomnožitev števila delavcev v vinogradih Gospodovih.
L. L. C.M.
zNAl BARAGAc
Ob Baragovih jubilejih poživimo naše delo za njegovo beatifikacijo!
29. junija 1797 se je v Sloveniji i'odil naš Baraya, eden največjih misijonarjev Mete Cerkve, in 19. januarja 1868 je v Ameriki umrl. Prav ta mesec je torej ^60. LETNICA NJEGOVEGA ROJSTVA in v začetku prihodnjega leta bomo m*lt 90. LETNICO NJEGOVE SMRTI.
Tega pol leta med obema obletnicama je pač kaj pripravna prilika za poživitev vragove zadeve med nami. Kako je vzplamtel Baragov žar lob zadnji pomemb-r^jši obletnici, stoletnici škofovskega posvečenja! Hal je le malo prehitro upadel... oragova zveza v Severni Ameriki vedno bolj napreduje pri delu za Baragovo eatifikarijo; naša Južnoameriška Baragova zveza s sedežem v Buenos Airesu bi se morala vsaj utrditi med nami!
Prvo, kar morannv torej v tem polletji. Barago>vih jubilejev storiti, je, leto ‘‘OŽIVIMO IN UTRDIMO JUŽNOAMERIŠKO BARAGOVO ZVEZO. To zavist le od ljudi pri vodstvu, annpak od vseh Baragovih častilcev med nami, lahko ecent0 torej, od vseh rojakov! Vpisovanje v J.A.B.Z. in prispevanje letne 6la-"rine moi'amo vzeti bolj resno.
DRUGO: BARAGO MORAMO BOLJ IN BOLJ SPOZNAVATI IN GA DATI v OZNATI TUDI DRUGIM. V ta namen je na razpolago dovolj tiska: dr. Jakli-l'f0 življenjepis "Baruga” in zbirka “Barago mat oltar” sta že zelo med ljudmi.
endar je še mnogo zlasti mladine med nami, ki ne enega ne drugega še niso pre-te.’ f®» dobe se celo, ki sploh ne vedo, kdo je bil Baraga. Na drugem mestu ® številke našega lista je objavljeno, kako se neki slovenski duhovnik pritožuje, b. niroanio kake priročne knjige o Baragi m zadevi njegove beatifikacije, ki naj ß	™m bolj razširili. Lepo bi služil v trn ponatis dr Žakljevega spisa “Spoznajmo
n< ’ objavljeno v “Barago mi oltar”, in natisek ter razširjenje take knjižice 'D bi bil tudi cilj naše Baragove akcije v tem polletju.
IN & poznanju in cenjenju Barage zelo pripomorejo BARAGOVE PROSLAVE K[(i ‘AZNA PREDAVANJA. Naj bi ne ostalo nobeno večje slovensko središče v Air ena.m zamejstvu brez take prireditve v tem Baragovem polletju. V Buenos L e'^ ie v načrtu izvedba nove Geržiničeve kantate “Baraga” na Debeljakov» izvestr’ na‘ bi.se v Ul namen združile vse potrebne moči, ki pridejo za dostojno 'rii n ° V po*tev‘ Za m<miše prireditve ima zdaj uredništvo “Katoliških misijonov” razpolago razne prizore in deklamacije.
Čim bolj Barago spoznamo, bolj ga cenimo, občudujemo, vanj zaupamo, tem bolj '\SE MU PRIPOROČAMO V NAŠIH ZASEBNIH, DRUŽINSKIH IN SKUPNOSTNIH ZADEVAH, tem bolj širimo zaupanje vanj budi pri drugih, tem bolj smo imieti za njegovo beatifikacijo. Hvala Bog-u, ZAUPANJE V BARAGOVO PRIPROŠNJO je tisto, kar vztrajno raste, četudi propaganda Baragove zadeve kdaj malo popusti. Vedno <več in večja uslišamja se objavljajo in vedno raje v zahvalo uslišani darujejo za misijone ali za Baragovo beatifikacijo. A tudi tu si da še mnogokaj izboljšati: Koliko je takorekoč nehvaležnih Baragovih častilcev, ki so sicer sami polni zcmpanja do njega, a jim za njegovo beatifikacijo niti toliko ni mar, da bi se pobrigali fia objavo uslišanja. VSAKO USLIŠAN JE NAJ SE JAVI IN OBJAVI, BARAGI V ČAST IN VSEM NAM V VEDNOST! Tako bo vedno več zaupanja, vedno več priprošenj, vedno več uslišanj in med njimi Uidi najpotrebnejše: čudeži za beatifikacijo in kanonizacijo.
Lepo in ^primerne) je, da se Baragi priporočimo oziroma zahvalimo tudi s primernim prispevkom, namenjenim za KRITJE STROŠKOV baragovske propagande, raziskavanj njegovega življenja in njegovih del, sploh za pripravo b Ratifikacijske g a procesa. V Marquettu bodo 'najbolj prepričani o resnosti naših želja in prošnja za Baragovo beatifikacijo, oko bodo od vseh stiani slovenskega zamejstva prihajali prispevki za Baragovo zadevo. Vsako leto naj bi se napravil močan sunek nabi-ralnc akcije za Baidgovo beatifikacijo v vsaki slovenski skupnosti v izseljenstvu kakor tudi na Koroškem in Primorskem.	■
PRED VSEM PA JE TREBA MOLITI, VELIKO MOLITI za Baragovo beatifikacijo. Posebej v ta namen sestavljeni obrazec naj bi bila naša vsakdanja molitev; če ga ne znanno napamet, nam je brezplačno na razpolago pddobica z besedilom in Baragovo sliko pri \vseh poverjenikih Katoliških misijonov. Naj bi se vsaj v tem polletju, med obema obletnicami, povsod organizirale tudi skupne MOLITVENE URE za Baragovo beatifikacijo; tudi za te je besedilo na razpolago pri KM. In ne opustimo vsakoletne BARAGOVE DEVETDNEVNICE, ki je že nekaj let tudi v slovenskem zamejstvu precej vpeljana.
Zdaj pa se vsem 'Baragovim častilcem nudi ša posebna priložnost, da kaj več store za Baragovo zadevo med nami: Is tem, da PODPRO GRADNJO BARAGOVEGA MISIJONIŠČA V ARGENTINI, iz katerega naj bi ne le izhajali Usti, ki bi hoteli hoditi po Baragovih misijonskih \stopinjah, ampak naj bi bilo tudi eno izmed središč in žarišč Baragove zadčve med nami kakor je bilo svoje dni Misijonišče v Grobljah. Vodstvo iBarngovega misijonišča se Baragovim častilcem lepo priporoča! V tej številki je v besedi in sliki sporočeno, da je bil temelj Baragovega misijonišča v Larmsu že 'blagoslovljen. Kako hitro bo napredovala gradnja in kako' hitro se bo začelo v Misijonišču življenje in delovanje, tudi za Baragovo zadeva, zavisi veliko od tega, v koliko se bodo odzvali rojaki ijpven Argentine.
“Katoliški misijoni” objavljajo v tej številki posebno veliko gradiva o Baragi in se s tem posebej pridružujejo proslavi 160. letnice Baragovega rojstva.
Rojaki! Zaujmjmo iv, delajmo! Z zdrtiženimi močmi bomo nekoč dvignili našega
BARAGO NA OLTAR!
L. L. C.M.
Baragova žeja po dušah
Dr. Franc Jaklič, Marquette, U.S.A.
Ameriške združene države so hotele čimprej vključiti vase svobod-f16 indijanske pokrajine. Niso jih osvajale z vojaško silo, ampak so jih kupovale od njihovih poglavarjev, pa ne za celotno vsoto na roke, am-Pak da bodo vsakemu Indijancu tistega rodu ali tiste soseske plačale Ysako leto znesek, ki se bodo zanj zmenili, jim gradile in vzdrževale stavile mline in žage, jih učile umnega kmetijstva in obrti. Zdru-2ene države so bile že prišle do pokrajin ob Veliki reki (Grand River), 0ci koder se Michigansko (Mišigensko) in Huronsko jezero začenjata Razprostirati proti severu. Od 21. septembra 1833 je na Veliki reki de-°val Friderik Baraga. Na čisto poganskem indijanskem ozemlju — pripadalo je rodu Otava — je iz nič naredil misijonske stavbe in začel In-Pijance, vdane pijači in drugim pregreham, učiti o veri in poštenem Rejenju. Postavil jim je šolo in jim vzdrževal eno ali dve učni moči. ^rotestantje so imeli že od prej tam svoj misijon, a nič vernikov. Z Zavistjo so zdaj gledali razcvitajočo se katoliško cerkveno občino in so Vse storili, da bi Barago izrinili. Pa ga niso mogli. Vendar je moral PR°č, ker je bil vladi zaradi svojega dela med Indijanci zelo neljub, /lada je vedela, da bo vse laglje opravila svoje kupčije za tamkajšnje pijansko ozemlje, če bodo Indijanci ostali zaostali, nevedni in pro-PMi. v začetku leta 1835 je moral Baraga oditi od Velike reke.
Potoval je v mesto Detroit ob majhnem jezeru St. Claire (Sen jyer), kjer je imel njegov škof Friderik Rese svoj sedež. Zmenila sta 'e> da bo Baraga čez zimo oskrboval bližnjo francosko župnijo, ki jo dotlej vodil Slovak Andrej Visocki; na spomlad ga bo pa škof spre-RRPl Po Huronskem jezeru do Gorenjega jezera (Lake Superior), da °. na zahodnem delu njegove južne obale ustanovil spet popolnoma nov Pasijon, med samimi poganskimi Indijanci, ki pa niso pripadali rodu tava, ampak Očipve.
. ^ Tako je tudi bilo. Ker je jbil škof Rese obložen z nujnimi opravki, j® poslal Barago pred seboj v mestece Mackinac (Mäkinek), kjer se uronsko in Michigansko jezero dotikata. Tam je bil že starodaven . lsijon, za naseljence Francoze, Irce in Nemce in za spreobrnjene Indi-0ance. Njihov dušni pastir Bonduel se je za nekaj dni peljal v misijon nstran Michiganskega jezera, v Zeleni zaliv, Green Bay. V Mackinacu p o razmerah ob Gorenjem jezeru precej zvedel, zlasti od Samuela sj P Pota, ki si je bil z njim prijatelj še, ko je deloval na svoji prvi mi-lonski postaji, v 30 milj oddaljenem Krivem drevesu.
Ti dnevi čakanja v Mackinacu so ibili za Barago silno mučni. Različne možnosti so tiho stopale predenj in mu grozile: Kaj, če škofa Re' seja sploh ne bo, da bi te spremil na Gorenje jezero? Kaj, če ti bo v pismu ukazal, da sploh nq greš med Očipvejce in med njimi začneš z novim misijonom? Kaj, če te pošlje v kakšno župnijo med priseljene Evropejce? Zlaisti pa: kaj, če te pošlje nazaj v Krivo drevo, ki je do-malega že ves katoliški ? Zdaj so tam brez duhovnika!
Baraga je pa hotel samo eno: spreobračati poganske Indijance. Vabile in klicale so ga prostrane dežele ob Gorenjem jezeru, ki je veliko kakor Jadransko morje, da v njih zbira in vodi izgubljene poganske ovce k dobremu pastirju Kristusu, že iz Krivega drevesa je bil pisal 4. januarja 1832 dunajski Leopoldinini ustanovi za podporo severnoameriškim misijonom: „Neizrekljivo me tolaži in veseli, da sem tukaj. škoda pa, da je ta kraj tako slabo naseljen. Divjaki mojega misijona bodo, kakor upam, kmalu vsi krščanski, razen nekaj hudobnih oseb, ki se krščanski resnici trdovratno ustavljajo. Ko se bodo vsi spreobrnili, pojdem pa po določbi svojega škofa v drugo misijonsko pokrajino, kjer je, kakor sem z gotovostjo zvedel, mnogo divjakov, ki hrepenijo po kruhu življenja, pa ga ni, ki bi jim ga lomil, in kamor sploh še ni prišel noben misijonar. Zelo daleč proti severu je ta kraj. Odločil sem se, iti za temi ubogimi ovčicami Dobrega pastirja, če bo to njegova presveta volja.“ — Naslednjo pomlad, 14. marca 1833, je pisal v Ljubljano starejši sestri Amaliji, poročeni Gressel: „Bog daj, da se mi prošnja kma' lu izpolni! Vedno bolj si želim tja iti, ker sem spet dobil nova obvestila, kako željno bi divjaki severnih krajev sprejeli duhovnika, če bi kakšen hotel k njim priti. O kako mi to trga srce, ko vidim tako blizu priložnost, rešiti toliko duš večnega pogubljenja, a ne smem pohiteti tja, ker še nisem dobil dovoljenja! če mi ga škofijstvo odrečet bo to moja najhujša preizkušnja, kar sem jih moral do zdaj prestati. Ti ubogi divjaki še nikoli niso videli nobenega duhovnika; slišali so pa že o njih in mnogi že kar na ta nejasna poročila izražajo željo, sprejeti dobre nauke teh »služabnikov Velikega duha’“ — Dne 13. marca 1835 se je na Dunaj zahvalil za misijonske darove, ki mu jih je sestra Amalija nabrala v Sloveniji. V pismu pravi: ,,Hrepeneče čakam na odhod h Gorenjemu jezeru. O da bi imel peruti in bi mogel poleteti čez trdo zamrzlo jezero, da bi bil čimprej pri poganih! Upam, da se jih bo tam mnogo spreobrnilo; pa saj če se tudi en sam ali dva spreobrneta in zveličata, se misijonarju izplača iti k njim.“
Taka je bila njegova miselnost, že njegova slovenska mati Katarina rojena Jenčič mu jo je bila začela vcepljati in gojiti. Iz svetnega stanu ga je bila ta krščanskat apostolska miselnost prepeljala v duhovniški stan; iz škofijskega dušnega pastirja je naredila iz njega misijonarja, ki je res gorel samo za dvoje: za Boga in za duše.
II.
Tukaj v Mackinacu ga torej srečamo ob prehodu pomladi v po-!etje 1. 1835. Na vsak način hoče iti na južno obalo Gorenjega jezera \n začeti nov misijon med indijanskimi Očipvejci. Ve, da ga čakata delo ln trpljenje; pa ko gre za Boga in za duše, je zanj vse dobro. Svojo ttusijonsko gorečnost in požrtvovalnost je izrazil škofu Reseju v De-froit v dveh francoskih pismih, ki do zdaj še nista bili objavljeni. Mr. J°že Gregorich ju je fotografsko posnel v arhivu Leopoldinine usta-nove na Dunaju.
Prvo pismo je od 25. junija. Baraga ga je napisal, ko se je vrnil *z Krivega drevesa v Mackinac. škof Rese ga je za nekaj časa tja po-s*al, ker so bili brez duhovnika. Baraga se je kmalu vrnil, ker je bila vsa Pokrajina tam okoli za nekaj tednov izpraznjena; Indijanci-Otavani so po darove, ki jim jih je Anglija, gospodarica Kanadei dajala vsako leto, da si za vse možne primere ohrani njih naklonjenost. Angleški Prevod pisma sem prekontroliral po francoskem izvirniku. V njem Ba-raga prigovarja škofa, naj ga vendar že to poletje pošlje v nameravani Misijon ob Gorenjem jezeru. Takole mu piše:
Monsignor! Prišel sem v Mackinac ni dolgo tega, z Avguštinom Mučiteljem, pol Indijancem, ki je znal otavsko in francosko), da Vas vi-'rp in se z Vami pogovorim, če bi bili prišli v tem času, bi ne bili šli v Krivo drevo> ker so skoraj vsi Indijanci iz misijona odšli po darove;
Pe^ moških je ostalo, štiri ženske in trije ali štirje otroci. Med *frivim drevesom in Križno vasjo pa ni niti ene žive duše. V Križni va-1 Jih je nekaj ostalo, a zelo malo. Zato sem brez vsake neprilike mogel Pustiti misijon in priti semkaj v Mackinac, da Vas vidim. — Bili smo Pa zelo potrti, ko smo videli prihajati parnik, a brez našega dobrega, ^Jubljenega Predstojnika; ko pa smo zvedeli, da imate v Detroitu še Pravke. ki Vam branijo zdaj priti, a da (boste prišli semkaj v nekaj . nih: smo bili potolaženi, čez malo dni se bom vrnil v Krivo drevo u bom tam čakal na Vas. Pred Vašim prihodom se bodo vsi Indijanci Ze vrnili na svoje domove.
v. Prejel sem obe pismi, ki ste mi jih poslali po (indijansko-francoski Peljici) Marjeti. Peljal bom Marjeto s seboj v misijon (v Krivo dre-in upam, da bo v šoli v začetku dobro delala, a morda ne dolgo časa. s vSPštin ne bo več učil v šoli, tudi redno ne. Ravnal bom z njima po jV?ji najboljši volji, da ju držim v redu in da bosta opravljala svojo
dolžnost.
G. Bonduel je odšel v Green Bay z istim parnikom, ki je prišel
O misijonu, ki ga nameravate ustanoviti ob Gorenjem jezeru, Vam AhK^m z<^aP dovolj pojasnil, zlasti ker sta mi g. Bonduel in g. vse potrdila, kar sem trdil o tem misijonu.
Govoril Vam bom zelo iskreno, Monsignor, v božji navzočnosti in brez vsakega drugega namena, ampak samo zaradi božje slave in večnega zveličanja teh ubogih in zapuščenih Indijancev. Mislim, da je napočil čas, da jim pomagamo, saj so že dovolj pripravljeni in trdno upajo, da bodo to poletje videli duhovnika v svoji sredi. In ta usluga se jim lahko naredi, ne da bi se zanemaril dragoceni misijon v Krivem drevesu in ne da bi sploh trpel kakšno škodo. Indijanci v Krivem drevesu so skoraj vsi spreobrnjeni, razen nekaj malopridnežev, ki je bolje da ne onečaščajo vere, če bi jo sprejeli. Poleg tega imajo v tem misijonu že šest let neprestano duhovnika in so tako trdni v svoji veri in tudi tako dobro poučeni, da bodo lahko brez najmanjše škode tudi eno leto ostali sami. Pa saj jih ne bo treba pustiti popolnoma brez duhovnika! G-Bonduel (iz Mackinaca) bo lahko šel od časa do časa k njim in jim misijonarji; gotovo bo to rad storil. Lahko bo vzel od tukaj tolmače, ali jim bo pridigal po Avguštinu. To bo lahko delal brez prilik eno leto; do takrat pa boste gotovo dobili stalnega duhovnika, da ga pošljete v Krivo drevo. — Nasprotno pa, če pustite Indijance ob Gorenjem jezeru čakati še eno leto, bodo mislili, da nam njihovega zveličanja ni dosti mar. Ako se zelo ne motimi mislim za trdno, da lahko izpolnimo Indi' jancem ob Gorenjem jezeru njih pobožno in tolažilno željo, saj je za to že vse pripravljeno; vsakdo že ve za to in vsakdo to želi. Protestantski pridigarji! so tako delavni na onem kraju in učijo Indijance obsodbe vredne nauke; mi katoličani pa odlašamo od enega poletja do drugega in teh dobrih otrok narave ne poučimo v večnih resnicah. Prosim, Monsignor, da to resno premislite (Je vous prie, Monseigneur, de con-sidierer cela serieusement).
Pravim, da „vsakdo že ve za to in si vsakdo to želi“; dostavljam pa, da ne samo tukajt v Vaši škofiji, poznajo in splošno odobravajo ta načrt, ampak da tudi avstrijsko (Leopoldinino) društvo že dolgo ve o njem > gotovo je bila ta dobra novica že natisnjena in je že v rokah vseh članov in jo vsi odobravajo, saj poznam miselnost svojih rojakov. Če bi moral zdaj preklicati, kar sem (Leopoldinini ustanovi) trikrat pisal, ne vem, kako bi to šlo, in gotovo bi tega dobro ne sprejeli.
Rečem Vam še to, Monsignor: Ker ste tako preobremenjeni z dolgovi, Vas ne bom za nobeno stvar prosil, razen za nekaj navadnih potrebščin in za to, kar sem že nakupil pri (detroitskih) trgovcih Watson in Steaven. Sprva bom tam zadovoljen s kapelo iz lubja, kakršna je bila v Krivem drevesu; in nekako v dveh letih, če bom videl, da se bo dal z velikimi stroški ustanoviti velik misijon, bom rad šel v Evropo — seveda z Vašim odobrenjem in dovoljenjem — za sedem ali osem mesecev po denar in po misijonske potrebščine, po misijonarje za tiste se' verne pokrajine in da dam natisniti očipvejski molitvenik, brezplačno, na stroške dobrotnikov.
Končno> Monsignor, bi Vam rad sporočil predlog, ki sta ga zamislila gospod in gospa Abbot in ki bi se mogel izpeljati v skrajnem
primeru potrebe in težave; to je: da bi jaz po Vašem prihodu šel na Sever in bi tam ostal čez poletje in jesen; če bo pa moja uboga navzočnost v Krivem drevesu brezpogojno potrebna — kar pa komaj verjamem —, mi boste lahko ukazali, naj grem za čez zimo v Krivo drevo. In takoj bom to storil.
Zdaj sem Vam, moj dragi duhovni oče, povedal vse, kar govori za ustanovitev novega misijona ob Gorenjem jezeru in kar govori zoper «jo. Pa ne mislite, da Vas kar silim, naj bi me poslali tja. Ne, Monsi-&nor! Zmerom Vam bom popolnoma pokoren, noter do moje smrti. Rad tn Vam samo olajšal končno odločitev, ko bom imel čast in veselje, videli Vas med nami.
V vsakem primeru Vas pa prosim, ob kratkem, da vzamete s seboj vse moje stvari, ki jim imam v Detroitu in ki sem Vam pisal o njih v zadnjem pismu. Predvsem tudi moj dragi (majhen) zvon (ki ga, je bil dal tam vliti). Imam ga s čim plačati, ne da bi se pritaknil tistih 250 dolarjev, ki ste mi jih dali v Detroitu. Od tega sem poslal 101 dolar (učiteljici) gospej Fisher (Fišer) in 113 dolarjev mojemu strežniku; 10 sem jih pa namenil za moje potovanje. (Zase torej celih 10 dolarjev!)
Ker je zdaj tako malo Indijancev v Krivem drevesu, so me prosili župljani v Machinacu, naj ostanem še nekaj dni med njimi, ker je g- Bonduel šel v Green Bay. Izpolnil jim bom željo, ker se mi zdi upravičena.
Ostajam, Monsignor, Vaš iskren prijatelj	F. B.
III.
v že dva dni nato, 27. junija 1835, je pa Baraga pisal iz Mackinaca škofu Reseju novo pismo, škof misli priti ponj šele v avgustu. On pa tako dolgo ne more čakati, ampak se bo po Huronskem in Gorenjem Jezeru sam peljal v tiste daljne, mrzle kraje, brez tople obleke in tudi brez denarja. Če bi čakal na škofa, bi že ne 'mogel več iti. Pa kako naj Pusti tiste Indijance še eno celo leto brez verskega pouka in verskega Z1vljenja? Pismo je kratko, a iz njega pretresljivo vpije plemenita apostolska Baragova duša po novem misijonskem delu in tudi po novih žrtvah. Glasi se:
Monsignor! Pošiljam Vam pismo, ki je prišlo od Gorenjega jezera. JJobil sem ga v roke šele potem, ko sem pismo od 25. tega meseca že Poslal na pošto. Iz tega pisma vidite da se je novica o ustanovitvi no-Yega misijona ob Gorenjem jezeru razširila že do tja in da se je ubogi udijanci zelo veseli. Zdaj sem še bolj prepričan, da se mora ta misijon stanoviti to poletje in da bi bilo proti božji volji in proti zdravi pame-
ti, če bi ga ne ustanovili pod tako ugodnimi in tolažilnimi okoliščinami. Zahvalimo se dobremu Bogu, ki nam je odprl širno polje, da na njem delamo za njegovo čast in za zveličanje bližnjega! ženska (Marjeta Stiven iz Saulta), ki je to pismo naslovljeno nanjo in ki je dolgo časa živela ob Gorenjem jezeru, mi je rekla, da je ta mesec in v juliju mnogo priložnosti za potovanje (po jezeru) v La Pointe; v avgustu pa da te priložnosti popolnoma prenehajo. Tudi mi je g. Bonduel pravil, da ste mu pisali, da ne boste prišli v Mackinac prej ko avgusta meseca. Oh, Monsignor! Takrat bo zame že prekasno! Izgubil bom priložnost, iti to leto v svoj novi misijon, če bom moral do avgusta čakati na Vas. Oprostite mi torej, moj dobri Predstojnik, če odidem pred Vašim prihodom, ako mi se ponudi prilika! — Tudi Vas prosim, da pošljete moje stvari za menoj takoj, ko prejmete to pismo. Prosim, da mi pošljete veliki zaboj tak( kakršen je. (V njem so bile cerkvene in druge misijonske potrebščine, ki mu jih je po dunajski Leopoldinini ustanovi poslala sestra Amalija od dobrotnikov iz Slovenije.) Pooblastil sem g. Abbota, da zaboj razdeli v več manjših zabojev in pošlje h Gorenjemu jezeru brž ko ibo mogoče, preden prenehajo za to leto možnpsti potovanja. — Prosim Vas, Monsignor, da mi verujete, da ne ravnam iz trme ali iz nepokorščine, marveč da sem trdno prepričan, po vseh okoliščinah, da delam v soglasju z božjimi nameni (mais que suis ferme-ment persuade selon tantes les circonstances, d’agir selon las deseins du bon Dieu). In končno, če me nečete imeti tam, mi pišite; in takoj se bom vrnil.
Vaš iskreni prijatelj	F. B.
Baraga je res sam odpotoval. Dne 4. julija je že bil v Saultu Sainte Marie, kjer se po reki Svete Marije Gorenje jezero preliva v Huronsko. Šest dni je ostal tam. Ko je tretji dan tam čakal na ladjo, je v daljni domovini, v Savi pod Tomačevem pri Ljubljani, 6. julija 1835, utonil Prešernov rojak, prijatelj in vodnik v pesništvu: Matija čop. Z Barago sta bila rojena istega leta 1797. Dobro sta se poznala iz ljubljanskih šol. čop je bil malo časa menda zaročen z Baragovo mlajšo sestro Antonijo, poročeno Hoeffern ovdovelo 1. 1830. Zaroka se je pa morala razdreti, ker je Antonija že v drugi polovici leta 1832 začela siliti za bratom v Ameriko.
10. julija se je Baraga odpeljal po Gorenjem jezeru proti svoji novi, že tretji misijonski postaji La Pointe. Celih 18 dni se je vozil ob južni obali. Ko je izstopil iz ladje v popolnoma tujem kraju, je imel v žepu — tri dolarje.
Mwquette »b Gorenjem jezeru, 1. novembra 1,956, ob sto tretji oblebiici Baragovega škofovskega posvečenja v Cincinnatiju.
BARAGA IN PREŠEREN
Janez Kopač CM, Toronto, Kanada
V prvi polovici 19. stoletja sta se pojavila v javnem življenju slovenskega naroda dva moža, ki sta odločilno vplivala: eden na verski in drugi na kulturni razvoj slovenskega naroda. Ta dva 'noža sta bila Baraga in Prešeren. Baraga in Prešeren sta vsak v svojem redu tako velika genija, da nista daleč pre-Segla le Slovencev, ki so živeli v njunem času, ampak sta ostala med Slovenci neprekosljiva do danes. Kosati se moreta vsak na svojem področju celo z naj-večjimi osebnostmi velikih in kulturno slavnih narodov s svetovnim slovesom'. Baraga kot neprekosljivi misijonar in jezikoslovni znanstvenik, Prešeren pa kot klasični pesnik liričnih pesmi, ki človeka do dna duše pretresejo in mu sežejo v globine srca.
Baraga je dal Slovencem najboljšo duhovno hrano s svojimi nabožnimi spisi. Njegov molitvenik „Dušna paša“ je bil med Slovenci najbolj priljubljen in najbolj bran molitvenik. Menda je ni slovenske knjige, ki bi bila šla v tolikih nakladah med slovensko ljudstvo kakor ta uiolitvenik. Bil je ponovno ponatisnjen ',n je bil vedno takoj razprodan. Znano Jc> da je celo liberalno usmerjeni pisatelj dr. Ivan Tavčar rad molil iz Baragove Dušne paše in hvalil ta Baragov uiolitvenik kot najboljši, kar jih je v Sloveniji v 19. stoletju izšlo.
Prešeren pa je dal Slovencem z izdajo ®vojih poezij doslej najboljše pesmi. On Je prvi dvignil Slovencem slovenski jezik do take višine, da je v njem zapel slo-veusko pesem, ki se je po pesniški sili 'sraza, po globini misli in po pristnosti čustev tako zelo odlikovala, da je bilo m°goče Prešerna na mah uvrstiti med Najboljše klasične pesnike. In Prešeren ^anes visoko nadkriljuje vse sloven-
e Pesnike. Njegove pesmi prevajajo v svetovne jezike. In čeprav ni moči pre-Vesti v druge jezike vsega čara njegovih
pesmi, vendar bralec, ki bere Prešernove pesmi v prevodu, takoj začuti, da jih je spesnil velik klasični pesnik. Vendar ni moj namen poveličevati pesnika Prešerna in ga stavljati Slovencem kot vzor v isto vrsto z Barago. Nasprotno. Rad bi, da bi ob primerjavi Prešerna, z Barago jasno spoznali, kako pri vsej svoji nadarjenosti človek postane v življenju nesrečen in življenjski slabič, če se oddalji cilju, ki mu ga je Bog dal.
VPLIV BARAGE NA PREŠERNA
Baraga je bil od Prešerna starejši 3 leta. Koliko sta si bila Baraga in Prešeren med seboj osebno poznana, še ni dognano. Da sta vsaj za ime in delo drug drugega vedela, ni dvoma; saj je tako o Baragi kakor o Prešernu 1. 1830 že vsa slovenska javnost govorila, če Prešeren o Baragovih nabožnih spisih v svojih „Zabavlivih napisih“ molči, to še ni noben dokaz, da Baragovih spisov ni bral in ni poznal. Ker si je Prešeren v teh satiričnih napisih privoščil skoraj vse tedaj pišoče Slovence, je bolj verjetno, da je tudi izdaje Baragovih knjig prebral. Njegov zabavljivi napis nia Slom. škovo knjigo o devištvu, ki se glasi:
Ker stara para zlomek devistva preveč
vzel,
je mlajši njega Slomšek prodaja t ga
začel.
— priča, da je bil Prešeren na tekočem budi o tedanji nabožni slovenski literaturi.
Prešeren in Slomšek sta si bila sošolca iz ljubljanskega liceja. Prešeren je sicer Slomška cenil, vendar mu je knjiga o devištvu le preveč izpraševala vest. Duhovita besedna igra ga je nagnila k temu, da je napisal ta zabavljivi napis. Da z njim ni mislil žaliti Slomška ali
Zvon iz l. 1835, vlit v Detroitu po Baragovem naročilu za prvo cerkev v La Pointu. (Glej str. 291.)
omalovaževati to Slomškovo knjigo, priča dejstvo, da nnu je ta zabavljivi napis podaril, ko ga je Slomšek 1. 1837 ob priliki srečanja z njim v ljubljanskem gledališču povabil na večerjo.
Da si Prešeren ni privoščil v zbadljivih napisih Barage, bo temu najbrž vzrok to, da so bili Prešernu Baragovi spisi všeč. Baraga se je namreč v svojih nabožnih knjigah zavzemal za Marijino če-ščenje, za Marijina božja poba ter Boga prikazoval kot dobrega in usmiljenega Očeta v nasprotju z janzenisti, ki so Boga slikali le kot strogega sodnika. Da je Prešeren te Baragove spise verjetno bral in odobraval, moremo sklepati iz tega, ker tudi Prešeren v svojih pesmih nastopa proti janzenistom in duhovnikom, ki so Slovence vzgajali v jamzenističnem duhu. Posebno jasno se kaže ta ost v pesmi “šmarna gora”.
Vneh stanov so trume plašne, to se vidi z njih oblek; vidijo se štole mašne,
Žida in hodnik vse vprek.
„Kdo ste romarji vi čudni, ki zdaj m/olite ne trudni roženkranic in litanije in pojete čast Marije?“
„Mi v duhovskem oblačili smo sejali seme zmot; slepci smo ljudem branili sem tia sveto božjo pot.
Zcuvolj tega iz vic hodmo, žalostne proces’je vod’mo roženkranc in litanije molit, hvalo pet Marije.“
Nato pesnik v imenu teh romarjev iz v;c prosi Slovence, naj radi hodijo na božjo pot k Mariji in molijo rožni venec ter litanije, da jih bo Marija varovala v življenju in po emrti vzela v nebesa. V „Krstu pri Savici“ pa Prešeren podobno kot Baraga v svojih spisih opeva Boga kot Boga ljubezni in dobrega Očeta vseh ljudi. Prešernu se v pesmih pozna Baragov vpliv glede češčenja Matere božje in glede gledanja na Boga kot usmiljenega očeta do grešnikov. Zato lahko po vsej verjetnosti sklepamo, da je Prešeren poznal Baragove nabožne spise in jih odobraval, med tem ko je janzenističnega duha mnogih takratnih duhovnikov obsojal. Sicer je pa Prešeren ze v družini dobil dobro krščansko vzgojo. Imel je strica duhovnika. Tudi njega so starši poslali v šole, da bi postal duhovnik.
Do dvajsetega leta starosti sta Baraga in Prešeren dorascala v precej emak h okoliščinah. Oba sta bila deležna dobre krščanske vzgoje tako v družini kakor pozneje v šoli. Na oba je vplival Valentin Vodnik in še več drugih dobrih profesorjev. Na Prešerna pa še zlasti njegov stric duhovnik, h kateremu je hodil na počitnice.
ODLOČILNI VPLIV DUNAJA
NA PREŠERNA IN BARAGO
Velik preobrat v življenju pa se je začel tako za Barago kakor za Prešerna, ko sta šla študirat na Dunaj: Baraga 1. 1816, Prešeren 1. 1821, prav tedaj, ko
Zvon iz l. 1835, vlit v Detroitu po Baragovem naročilu za ijmio cerkev v La Poimtu. (Glej str. 291.)
omalovaževati to Slomškovo knjigo, priča dejstvo, da imu je ta zabavljivi napis podaril, ko ga je Slomšek 1. 1837 ob priliki srečanja z njim v ljubljanskem gledališču povabil na večerjo.
Da si Prešeren ni privoščil v zbadljivih napisih Barage, bo temu najbrž vzrok to, da so bili Prešernu Baragovi spisi všeč. Baraga se je namreč v svojih nabožnih knjigah zavzemal za Marijino če-ščenje, za Marijina božja poba ter Boga prikazoval kot dobrega in usmiljenega Očeta v nasprotju z janzenisti, ki so Boga islikali le kot strogega sodnika. Da je Prešeren te Baragove spise verjetno bral in odobraval, moremo sklepati iz tega, ker tudi Prešeren v svojih pesmih nastopa proti janzenistom in duhovnikom, ki so Slovence vzgajali v janzenističnem duhu. Posebno jasno se kaže ta ost v pesmi “šmarna gora”.
Vseh stanov so trume plašne, to se vidi z njih oblek; vidijo se štole mašne,
Žida in hodnik vse vprek.
„Kdo ste romarji vi čudni, ki zdaj molite netrudni rozenkrranc in litanije in pojete čast Marije?“
„Mi v duhovskem oblačili smo sejali seme zmot; slepci smo ljudem branili sem na sveto božjo pot.
Zavolj tega iz vic hodmo, žalostne proces’je vod’mo roženkranc in litanije molit, hvalo pet Marije“
Nato pesnik v imenu teh romarjev iz vic prosi Slovence, naj radi hodijo na božjo pot k Mariji in molijo rožni venec ter litanije, da jih bo Marija varovala v življenju in po emrti vzela v nebesa. V „Krstu pri Savici“ pa Prešeren podobno kot Baraga v svojih spisih opeva Boga kot Boga ljubezni in dobrega Očeta vseh ljudi. Prešernu se v pesmih pozna Baragov vpliv glede češčenja Matere božje in glede gledanja na Boga kot usmiljenega očeta do grešnikov. Zato lahko po vsej verjetnosti sklepamo, da je Prešeren poznal Baragove nabožne spise in jih odobraval, med tem ko je janzenističnega duha mnogih takratnih duhovnikov obsojal. Sicer je pa Prešeren že v družini dobil dobro krščansko vzgojo. Imel je strica duhovnika. Tudi njega so starši poslali v šole, da bi postal duhovnik.
Do dvajsetega leta starosti sta Baraga in Prešeren doraščala v precej enak'h okoliščinah. Oba sta bila deležna dobre krščanske vzgoje tako v družini kakor pozneje v šoli. Na oba je vplival Valentin Vodnik in še več drugih dobrih profesorjev. Na Prešerna pa še zlasti njegov stric duhovnik, h kateremu je hodil na počitnice.
ODLOČILNI VPLIV DUNAJA
NA PREŠERNA IN BARAGO
Velik preobrat v življenju pa se je začel tako za Barago kakor za Prešerna, ko sta šla študirat na Dunaj: Baraga 1. 1816, Prešeren 1. 1821, prav tedaj, ko
Jc Baraga dovršil pravne študije na Du-naju in se je vpisal v ljubljansko semenišče Do časa študij nia Dunaju sta tudi oba imela pred seboj isti cilj. Oba sta Ju-bila umetnost in znanost. Baraga je rniel posebno veselje do slikarstva in do učenja raznih jezikov. Prešerna je pa veselilo pesnikovanje in študij raznih je-zik'°v; da bi mogel čitati in uživati dela yelikih pesnikov v izvirniku. Oba sta si zbrala pravne študije. Baraga se je nameraval takoj po dovršenih pravnih štu-'Jah na Dunaju poročiti z Dolinarjevo Anico, s katero je bil že zaročen, in predeti Za očetom graščino. Prešeren je pa udi že sanjal o zvesti ljubezni in upal, a si bo lahko kmalu po končanih štu-lJah na Dunaju ustanovil družino in si Poiskal zvesto družico.
Dunaj pa je preokrenil načrte tako aragi kot Prešernu. Baraga je na Du-aju prišel v stik s svetnikom Klemenom ofbauerjem in z dobrimi akademiki.
BaRAGA NASTOPI SVETNIŠKO POT
Pod duhovnim vodstvom Hofbauerja “e tud] Baraga krenil na svetniško pot r je začel trgati vse vezi s svetom. Naj-°J se je odpovedal temu, na kar je bil ujbolj navezan — slikanju. Tiste dni e zapisal v dnevnik:
”P° globljem premišljevanju okoliščin , m Prišel do tega, da bi mi ta umetnost ala več škode kakor koristi, zdaj in u; y mojem poznejšem položaju, ker bi v°ljo nje zanemarjal važne dolžnosti. ^a umetnost bi mi služila v mojem sta-samo za razvedrilo in za ustrezanje oje nečimurnosti. In ali naj ji žrtvu-eiu. toliko dragocenega časa?!“
Cim popolneje se je Baraga odzival ožji milosti, tem više ga je vodila. 6. aja 1819 je že pisal sestri Amaliji: jjjO.odalje bolj spoznavam, kako Ijubez-, zeljn0 srce mi je ustvarila večna Lju-d!2eu. četudi se mi duša včasih bavi z tern^™*	*u se jih raduje, je pri
Ob Vo'se'Je moje duše le kratkotrajno, sre njem tu Pa tam nastane v mojem uiti*1 ,Bus^a Praznina, ki jo morejo izpol-6 blage misli na Boga in njegovo
Napis, ki označuje Baragovo škofijsko “palačo” v Marquett\u, v kateri je zadnja leta živel in umrl.
večno ljubezen in na Tvojo sestrinsko ljubezen. Bog sam Te mi je dal, da me s tem darom spominja svoje neskončne dobrote in ljubezni do nas_ Tako je torej v rokah vsemogočne modrosti božje to zemeljsko čustvo do Tebe pripomoček, s katerim pripravlja najini srci za nebeška čustva in ju čedalje bolj vleče nase O Amalija, s še bolj gorečo in s še drugačno, posebno ljubeznijo ljubiva večno ljubezen, kakor je pa ta, ki jo je vžgala v najinih srcih. Najina ljubezen bodi nama majvišje na zemlji. Boga pa ljubiva s še prisrčnejšo ljubeznijo, če je mogoče. Da da, Amalija, je mogoče! S še prisrčnejšo ljubeznijo ga objemajva!“ Kmalu za temi besedami je Baraga tudi v dejanju pokazal, da res ljubi Boga nad vse. Odpovedal se je zaročenki Anici Dolinarjevi, odpovedal graščini, odpovedal vsem svetnim mikom in stopil v ljubljansko bogoslovje. A njegova Iju-
bežen do Boga je šla še dalje. Odpovedal se je domovini, preljubi sestri Amaliji in tako dragim mu Kranjcem ter je šel v Združene države misijonsko delovat med Indijance. Odslej je bilo vse njegovo življenje ena sama pesem žrtvujoče se ljubezni za božje kraljestvo in neumrljive duše. Ob opazovanju njegovega misijonskega dela obstrmi vsak človek. To niso le junaška dela, to so naravnost čudeži, ki jih je zmogel le veliki genij, podprt in izpopolnjen s posebno milostjo božjo. Priznani slovenski slovničar, profesor dr. Anton Breznik je trdil, da je samo Baragov indijanski slovar s slovnico tako o-gromno delo, da bi zadostovalo za celo življenjsko dobo povprečno nadarjenega jezikoslovca. Baraga je pa to delo izvršil ob vsestranskem misijonskem delovanju, ko je gradil cerkve, poučeval pogane o veri, skrbel za katoliške izseljence in bil neprestano na misijonskih potih; obenem pa še vsak dan po več ur združen z Bogom v molitvi. Vse misijonske postaje ob Gornjem jezeru, ki tvorijo danes marquettsko škofijo, je tako-rekoč on sam ustanovil. Bil je res izreden genij, a obenem do skrajnih meja človeških možnosti izoblikovana svetniška osebnost. Vestno je izrabljal vsak trenutek časa in vneto vežbal vse svoje zmožnosti v neprestanem delu in molitvi.
Gonilna sila vsega njegovega dela pa je bila ljubezen do Boga in do duš. Za Barago veljajo dobesedno besede Tomaža Kempčana v Hoji za Kristusom:
„Kdor ljubi, leta, teka, se veseli, svoboden je in nič ga ne ovira. Vse da za
Tak je bil Baraga. In plačilo za to njegovo ljubezen je bila notranja sreča in mir srca. Večkrat je izjavljal:
„Neizmerno me tolaži in veseli, da sem tukaj med Indijanci.“ Baragovi sodelavci pa izjavljajo, da so Barago našli večkrat med Indijanci srečnega kot v raju, dasi v skrajnem uboštva.
PREŠEREN NASTOPI
POT POSVETNOSTI
Sedaj pa primerjajmo z Baragom Pre. šema. Kot vlsokošolec na Dunaju je
Prešeren zašel v lahkoživo, slabo družbo. Velemestno življenje ga je vedno bolj vleklo v nižave življenja. Vera in ljubezen do Boga mu je vedno bolj pešala. Baraga je na Dunaju nastopil pot svetosti, Prešeren pa pot posvetnosti. Doživljal je razočaranje za razočaranjem. Vedno pogosteje je iskal tolažbe v veseli družbi ob vinu in dekletih. A v srcu je bil vedno bolj nesrečen in nemiren. Začel je iskati tolažbe v sestavljanju pesmi, v katere je izlival radosti in bridkosti svojega srca ter hrepenenje po ljubezni. Ko je ob neki priliki pokazal te pesmi jezikoslovcu Kopitarju, mu je ta svetoval, naj vse te pesmi zaklene za nekaj let v miznico in potem tiste, ki se mu bodo zdele še kaj vredne, opili. Ubogal ga je. Večino teh pesmi je pozneje sam uničil, ker se mu še niso zdele zrele.
Kot človek je postajal Prešeren vedno večji slabič, kot pesnik pa vedno boljši ustvarjalec. Vso svojo notranjo razdvojenost, razočaranja in hrepenenje srca je prelival v pesem. Pesniško se je šolal zlasti pri prijatelju Čopu, ki ga je uvajal v svetovno leposlovno književnost, čim bolj je v Prešernu pešala vera in ljubezen do Boga, tem bolj je njegovo srce čutilo praznino. (Pesnik je skušal to praznoto srca izpolniti s pozemeljsko, erotično ljubeznijo; posebno še, ko se je z vsem ognjem svojega srca zaljubil v Primčevo Julijo, hčerko bogate ljubljanske trgovke.
„TI SI ŽIVLJENJA
MOJ’GA MAGISTRALE.“
Prešeren sam imenuje to dobo pesne-nja ljubezensko dobo: to je doba od 1831-do 1837. leta, torej doba, v kateri je Baraga najbolj plodno misijonsko deloval med Indijanci.
Prešeren pa je zastonj moledoval Primčevo Julijo za ljubezen. Zanj je ta doba čas silnih srčnih bolečin in skrajnih razočaranj. Na Boga, svojo edino pravo srečo, je skoraj pozabil; z vsem srcem pa je vzljubil dekle, ki ga je preziralo. To ga je neizrekljivo bolelo. Vse te srčne bolečine je zlil v pesniško mojstrovino
— sonetni venec, sestavljen iz 15 sone-W, katerih začetne črke dajo ime: Primičevi Juliji. V tem sonetnem vencu pesnik izraža željo po osebni sreči( ki bi jo našel v plemeniti ljubezni s Primčevo Julijo. Z njo v ljubezni združen 'bi dobil tudi moč, da bi zbudil slovenščino in pel lepše pesmi ter Slovence popeljal v kulturnih, svobodnih narodov. Mno-f?i književniki so mnenja, da tako mojstrsko sestavi j enegia sonetnega venca kot Je ^Prešernov ne najdemo pri nobenem Jyugem pesniku. Kajti Prešernu je res njegovo duševno razpoloženje narekovalo t° obliko pesnitve, kar lepo razloži v uvodnem sonetu:
Poet tvoj nov Slovencem venec vije, * Petnajst sonetov ti tako ga spleta, u® „magistrale'* pesem trikrat peta, vseh drugih skupaj veže harmonije.
J* njega ’zvira, vanjga se spet zlije Vo vrsti pesem vsakega soneta; l^ihodnja v prednje koncu je začeta, nok je pevec vencu poezije.
^Se misli 'z vira j o 'z ljubezni ene,
P’- kjer ponoči v spanju so zastale, zoude se, ko spet zarja noč prežene.
^ življenja moj’ga magistrale; Vkisii se ’z njega, ko ne bo več ‘mene, r°yn‘ mojih bo spomin in tvoje h/vale.
Prešernu je postala Julija to, kar Baragi Bog: smisel življenja. Prešeren je v sonetni venec objavil 24. febr. 1834 ,![ trškem listu kot posebno prilogo, upa-da bo morda le še ganil Julijino sr-A je dosegel prav obratno. Ona je 1 a tedaj že na tihem zaročena z Jože-bi. šojheštuelom. Zato mu je to pes-5«v, ki je bila javno posvečena njej, n n° zamerila; še bolj pa njen zaroče-ba ’ njena.mati in vsa’ njena višja druž-v ' Obsojali so njega in njegov sonetni P . uu- Tudi pesniške vrednosti mu niso riznali. To je Prešerna s;lno potrlo.
"OP SREČE ONSTRAN GROBA...“
Zad^ ^ Prek°lel nesreče z Julijp, ko ga ene novaf nič manj boleča nesreča.
❖ TOM© 0*=	^
Möst Rev.Freosric Baraga. D.D.
PtRST »iSfHOf» Of= MAAOUtBTTg
fWK AWOfiiTUSR TO TM* crrTAWA AMO CM I e»S»• VVA «IVP«ANS . AMO
i jSRztf* ituau. smb«*h«ao uf"0 Twe ;
CATMOU.IC «aiONttBR »«TTU«»«
; oh TM«	a p»« at
- ' OtfcO ^ANUARV «i>.
m at tmc uo»o <ao ant
TO Ht* AAITHAUU SHWVANT TM« »-»ONO«* OA «AINTMOOD
OPEN Tt> VtSlTORS mm*
Napis ob mairguettski stolnici; označuje grobnico v kripti, kjer je pokopan Baraga.
6. julija 1835 je utonil v Savi njegov prijatelj Matija Čop. Ko je na večer tistega dne Prešeren zvedel za’ to nesrečo, je zajokal na glas in pohitel — ihteč skozi mesto — v mrtvašnico stare ljubljanske bolnice na Dunajski cesti. Prijateljeva nenadna smrt ga je silno potrla, a tudi na vso moč zresnila. Obupal bi bil ob vseh teh udarcih, da se ni vrnil spet k veri v Boga in k upu sreče onstran groba. V tem svojem duševnem razpoloženju je spesnil svojo najlepšo in najdaljšo pesem Krst pri Saviči. Pomen in smisel te pesmi razloži v predhodnem sonetu Matiju Čopu:
Minljivost sladkih zvez na svet oznani: kak kratko je veselih dni število, da srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani.
Pokopal misli visokoleteče, želja nespolnjenih sem bolečine, ko Črtomir vsak up na zetnlji sreče.
S temi besedami je povedana vsa vsebina Krsta pri Savici, ki se konča tako:
Postane mašnik, v prsih umrjejo nekdanji upi. Med svoje rojake Slovence gre, in dalje čez njih mejo.
Do smrti tam preganja zmot oblake. Domov je Bogomila šla k očetu, nič več se nista videla na Svetu.
Tako je Prešeren v tej pesnitvi prišel do istega zaključka, kakor Baraga v resničnem življenju. Zdelo se je, da se bo tudi Prešeren uravnovesil in končno našel srčni mir. Pa je bil že preveč predan strastem in ni imel več volje, <la bi sledil temu, kar je spoznal za dobro.
PREŠERNOV NOTRANJI ZLOM
Prešeren je kljub padcem ostal dolgo idealist. Nazadnje je pa prišlo pri njem do popolnega notranjega zloma. Prepustil se je nedovoljeni meseni ljubezni z delavskim dekletom, Ano Jelovškovo, s katero je imel 3 nezakonske otroke. Vendar se ni mogel odločiti, da bi se z njo poročil, ker se mu je zdela preveč preprosta in njegovi pesniški duši preveč tuja. Vest mu je vedno bolj očitala /ta greh. Vse to in še druga razočaranja so ga privedla tako daleč, da je ponovno poizkusil narediti samomor. To svoje naj-boilj razburkano notranje stanje je s silno pesniško silo opisal v baladi Ribič. Pri njih se je reklo pri Ribičevih. Zato je še bolj namignil v pesmi s tem naslovom, da v ribiču opisuje sebe. Prikaže mladega, junaškega ribiča, ki je dolgo živel čisto in pošteno. Končno so ga zvabile k sebi pol nage morske vile, ki so ga prepričale, da se mu ne izplača čakati na idealno ljubezen, po kateri zastonj hrepeni. In pesem žalostno konča:
Zgubljen je, utopljen, se bojim.
Kdor. ljubi brez upa, ga svarim, nikar naj ne vesla za njim.
V tej notranji razdvojenosti se je Prešeren vedpo bplj vdajal nezmernemu u-živanju alkoholnih pijač, s čimer si je
pokvaril tudi zdravje. Nezlomljen je o' stal samo njegov pesniški dar. Prav zadnja leta svojega življenja se je dvignil Prešeren v najčistejši in naj rahlejši šepet lirske pesmi. V teh pesmih so njegove želje že zastrte z odpovedjo in z milino, ki je tako pristno in preprosto izražena kakor milina slovenske narodne pesmi in tako globoka kakor je /spoznanje človeka, ki je prehodil vse postaje križevega pota; pa še pod križem blagoslavlja življenje za vse, kar mu je dalo in kar mu je ugrabilo. Daši je postal (Prešeren velik življenjski slabič, je vendar ostal pesniškemu poklicu zvest do konca. Kajti zavedal /se je:
Kako bit’ hočeš poet, in ti pretežko je v prsih nosit al’ pekel al’ nebo! Stanu se svojega spomni, trpi brez miru!
NAUK PRIMERJAVE
MED BARAGO IN PREŠERNOM
Prešeren je zavozil v življenju, ker je božjo ljubezen zapostavil človeški ljubezni in ker proti svojim strastem in u' darcem usode ni iskal moči v Bogu in v molitvi. A ko prebiramo njegove lepe in pretresljive pesmi, se nas polašča ista misel kot svetega arškega župnika Vi' j/aneja, k; je ob branju Davidovih spokornih psalmov Boga hvalil za Davidov padec v greh, ki mu je potem navdihnil tako presunljive psalme kesanja in spo-komosti. Ko bi bilo Prešernu potekalo življenje tako mirno in srečno kot si j® v mladih letih želel, bi ne bil spesnil nikdar tako lepih in globoko občutenih pesmi kot jih je tako. Kajti križi, padci in razočaranja so ga življenjsko zresnili in klesali njegovo dušo ter ga končno pri' peljali nazaj k Bogu in k virom pravega življenja.
Tako sta nam Baraga in Prešeren vsak po svoje zgled. Baraga zgled, kako naj živimo in delamo, ako hočemo osrečiti sebe in druge; Prešeren pa svarilen zgled, kako naj ne živimo, ako si hočemo prihraniti življenjska razočaranj® in ohraniti srečo in mir srca.
BARAGOVA ZADEVA
Poroča Karel Wolbang C.M., U.S.A. — Nadaljevanje.
'p0 ODHODU P. BAZILIJA VALENTINA O.F.M. MED AVSTRALSKE ROJAKE
V počitnicah 1956 je zapustil ZDA o. Bazilij, frančiškan iz Le-monta v Illinoisu. Odšel je na novo službeno mesto kot dušni pastir Slovencev v obširnem delu Avstralije. Bil je več let urednik “Ave Maria”, urejal z Mr. Gregorichem. “Bulletin” in vodil tajniške posle Baragove Zveze.
Nesporno bo zgodovina Baragove zadeve obranila številne dokaze o pionirskem 25 letnem prizadevanju Frančiškovih sinov za Baragovo beatifikacijo. O tem se je že mnogo pisalo tudi v naši reviji, ki je posvečena v glavnem širjenju misijonske ideje med slovenskim narodom, podpiranju misijonske akcije vseh slovenskih misijonarjev ter propagiranju Baragove zadeve med rojaki po vseh kontinentih.
Od začetka izhajanja do prenosa v Marquette je bil “Bulletin” tiskan v Lemontu bi'ezplačno. V zadnjem letu je postalo to iz praktičnih in ekonomskih ozirov pretežko. Mnogoštevilni darovi za kritje propagandnih stroškov BZ prihajajo po dobrotnikih tudi skozi roke slovenskih frančiškanov iz ameriških Brezij v Marquette. Oo. Hugo Bren in Bernard Va]e	Ambrožič, Cyril Shircel ter Bazilij
v	80 nerazdružljivo povezani z razvojem BZ. In slovenski rojaki bodo zlasti
list„ .	v bodoče glede sodelovanja pri Baragovi zadevi navezani na pisanje
Ave Maria.
groA Jurii-’u se Je (>' Bazilij poslovil od Marquetta, ko je še enkrat obiskal Baragov . ’n opravil v kripti sv. mašo po namenih vseh udov Baragove Zveze. Gotovo kako e- k''0 V t0*a^^>0’ je ves goreč za širjenje Baragovo slave opažal zadnja leta, hiost ^ zorela iz nebogljenčka v močno organizacijo, ki je danes sposobna sa-^ Jhega življenja, novih naporov in z božjo pomočjo tudi zmagovitega poleta Sede]*1^0 njene zamisli in cilja. On sam je zelo aktivno pri temi zorenju in rasti
“Pripravljen sem na vse težave, katerih vem, da ne bo malo”, je pisal čisto v Baragovem duhu. Med tisoči raztresenih rojakov bo mimo drugega utrjeval tudi Baragovo ime. Živa in pisana njegova beseda bo samo nadaljevala z delom to, kar je v ZDA tako uspešno zastavil. P. Bernard ga je verjetno že komaj čakal.
Uredniški odbor Katoliških misijonov se pridružuje mnogim Baragovimi čestil-cem in prijateljem o. Bazilija z iskreno željo in zaupno molitvijo, ki naj se pogosto dviga iz duš naših naročnikov in bralcev: „Poveličaj, Gospod, svojega služabnika Barago tudi po molitvah, naporih in žrtvah o. Bazilija v avstralskem vinogradu.“
MARQUETTSKI ŠKOFIJSKI KANGLER MONSIGNOR R. J. CHISHOLM — GLAVNI UREDNIK
Z veliko radostjo obveščamo naše čitatelje, da (je nedavno prevzel glavno uredništvo Baraga Bulletina monsignor Robert J. Ghisholm, J.L.C., kancler škofije v Marquettu. Bil je vedno eden najbolj delavnih podpornikov Baragove zadeve kii v raznih prilikah je dodal omembe vredne doprinose k njenemu napredku. Budno jo zasledoval razvoj najnovejših raziskavanj V zvezi z življenjem škofa Barage in upati smemo, da bomo kmalu čitalj njegove članke o duhovnem življenju svetniškega kandidata.
Prepričani smo, da je z novim urednikom, ki živi in deluje v škofiji sami, Baragova zadeva mnogo pridobila. Vsaj za njen nadaljni uradni razvoj v škofiji Marquette, ki bo z ozirom1 na zbiranje zgodovinske snovi, kot glede napredovanja zadeve v odnosih do Rima in za lažjo popularizacijo Baragove zadeve med katoličani ZDA, gotovo odločilnega pomena.
NAJBOLJŠI SLOVENSKI BARAGOSLOVEC DR. FRANC JAKLIČ DOSPEL V MARQUETTE
Dolgo je viselo nerešeno vprašanje, kdo naj bi prišel preobremenjenemu Mr. Gregorichu na pomoč. Na praznik Marijinega Vnebovzetja je odletel iz Buenos Airesa in drugi dan v ZDA pristal bivši ljubljanski srednješolski katehet dr. Franc Jaklič. Nad četrt stoletja je proučeval Baragovo življenje, napisal Slovencemi doslej najboljši njegov življenjepis in mnogo znanstvenih člankov v zvezi z BZ. Na povabilo marquettskega škofa Noa z dne 18. I. 1956 in z dovoljenjem ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je prišel 12. septembra v Marquette. Vsi vemo, da ni nihče v poznavanju' Baragovega življenja in zgodovinskih prilik njegovega časa v Sloveniji in Avstriji dr. Jakliču kos. Svoje prve vtise takole popisuje:
„Tu sta me oba Gregoričeva gostoljubno sprejela; tudi škof Noa in monsignor Zryd. Občudoval sem delo, ki ga je že izvršil gospod Gregorich in ga še dalje snuje in vrši. Meni je začasno poveril propagando za Baragovo stvar v slovenskih listih in pa da proučim in uvrstim novo gradivo, ki ga je prejel iz Ljubljane in iz Dunaja. Stanujem v Orphanage in imam tam tudi dietno hrano.“
V nagajivi bolezni, ki rada pri delu moti, naj bo dr. Jakliču v oporo in bodrilo Baragova misel, zapisana v nekem njegovem molitveniku: “Kadar ti Bog kaj odvzame, tedaj bodi prepričan, da tega več ne potrebuješ. Kar Bog napravil je prav.” (4. marec 1854).
Njegov novi naslov je: Rev. Francis Jaklich, Holy Family Home, Comef Sixth and Fisher, Marquette, Michigan, U.S.A.
Gospa in gospod Gregorioh, oba vneta delavca za Baragovo beatifikacijo.
^SLIšANJ NA BARAGOVO (PRIPROŠNJO JE VEDNO VEČ
, V Katoliških misijonih objavljeno snov o Baragi v tem članku ne luipoštemmo, *er je vsakemu bralcu itak redno dostopna. Tako tudi tam priobčenih uslišanj tu 116 navajamo v celoti posebej.
. Od decembra 1955 do sestave tega članka so se za uslišanja v raznih zadevah javno zahvalili nekateri v BB, drugi v Ave Maria in tretji v KM.
Bulletin 1955-56, II-III na strani 15 objavlja naslednje tri zahvale:
Mary Mernik, Milwaukee, Wisconsin, javlja: “Smem li izraziti javno svojo valežnost in mnogo zahvale svetniškemu škofu Frideriku Baragi? Prosila sem ga Za veliko uslugo in mi je pomagal.“
Mrs. Frances Jalovec, Argo, Illinois, se javno zahvaljuje oltarnemu kandidatu rideriku Baragi za uslišanje v prošnji za zdravje. Dolgo časa je bila pod zdrav-Ü'kovo oskrbo in ni mogla hoditi brez palice. Obrnila ise je k škofu Baragi na po-0a- Naslednje jutro je opazila, da lahko hodi brez vsake težave.
N.N., Chicago, Illinois, piše: ,,Zahvaljujoč našega svetniškega škofa Barago 0süjam $ 100.00 za njegovo zadevo.“
V Bulletimu (1955/56, IV, 29-30) so navedene javne zahvale, ki so jih Baragi a uslišanja sporočili na “Katoliške misijone” (1956, I-II):
Družina A. J., Buenos Aires, Argentina, za ozdravljenje hčere po ponovnih neuspešnih operacijah, ko so zdravniki upanje na ozdravljenje opustili.
Šolska «estra M. Tobija Fideršek iz misijona San Jose med Indijanci v Pa-raguayu za ozdravljenje indijanske na smrt bolne deklice ob opravljanju devet-dinevnice na čast svetniškemu kandidatu Baragi z šolskimi otroci misijona.
Janez Lesjak, Podgora 5, Klobasnica, Koroška, Avstrija, za obvarovanje hčere Elizabete avgusta 1955 ob viharju v državi Connecticut, Združene ameriške države. Dovetdnevnica škofu Baragi je bila uslišana predno je bila končana in je hči domov pisala o razdejanju viharja v okolici.
Iz „Ave Maria“ (1956, 1) :
Mrs. Terezija Marušič, Kirkland Lake, Ontario, Kanada, izraža željo zahvaliti se javno 'škofu Baragi za uislišanje.
Mr. Ivan Plečnik, Middletown, Ohio, piše: ,,V gotovi važni zadevi sem se obrnil nia Friderika Barago za pomoč in me je uslišal. V znak zahvale pošiljam $ 10.00 za Baragovo Zvezo.“
M,r. Joseph Briški, Pittsburgh, Pa, svetuje nekaj, kar si moramo zapomniti: „Nedavno mi je prišla v roke izdaja ‘Register, National Edition’, in bil sem vesel, ko sem v njem opazil članek o škofu Baragi. Ta ugleden časopis je pisal o njem tudi lani... Trdno lupam, da bo Baraga nekega dne na oltarju. Zadnja štiri leta sem živel na dijeti zaradi sladkorne bolezni, ki me pogosto muči. Vzbog tega sem, ;se obrnil na Barago in reči moram, da se je moje stanje znatno zboljšalo. Zdi se mi, da je ča,s, priporočati se mu z zaupanjem v vseh različnih primerih, če ga želimo nekega dne kot svetnika.“
Mrs. M. K., Chicago, Illinois, sporoča: „Prosila sem oltarnega kandidata Friderika Barago za njegovo priprošnjo v zelo važni zadevi. Uslišal me je in v zahvalo pošiljam $ 100.00 za Baragovo Zvezo. Dobro bi bilo, če bi vsi, ki jim je pomagal, to objavili drugim v vednost.“
Med več zahvalami iz Gorenjega Michigana je ena prišla od Mrs. F. J. Sey-mour, Grand Marais, ki pravi: ,JProsila sem mašega svetniškega kandidata škofa Barago za zelo potrebno milost. Dan kasneje sem bila uslišana. Vsa čast našemu nebeškemu Očetu in njegovim dobrim svetnikom! Naj bi kmalu doživeli srečo častiti našega ljubljenega Barago kot enega izmed Njegovih svetnikov (B 1955/56, IV, 29).
To je samo nekaj znanih zahval za uslišan ja v najrazličnejših zadevah duhovnega in materialnega značaja. Zdi se, da smo včasih malo zanikrni in precej počasni za izrekanje zahvale, ki jo tudi škofu Baragi dolgujemo.
„PROŠNJA ZA BARAGOVO POVELIČANJE V CERKVI“
30. avgusta je pod gornjim naslovom objavil tehten članek odlično urejevani goriški tednik „Katoliški glas“. Nekaj dni kasneje je glede Baragove zadeve napisal bivši kobaridski dekan in župnik Pavlin iz Gorice tole: „Zanimanja za Baragovo beatifikacijo je pri nas še vedno premalo. Prav gotovo je tudi pri nas nekaj krivde. Baraga ni dovolj populariziran. Katoliški misijoni pišejo sicer veliko o njem, a naročnikov na ta list je pri nas zelo malo, ker je naročnina za naše razmere previsoka. Isto velja za vse publikacije iz Južne in Severne Amerike. Kriva je temu previsoka valuta. IPb mojem mnenju bi bilo treba gibanje za Baragovo beatifikacijo še bolj popularizirati in sicer z malimi brošurami, ki bi jih bilo treba vreči na tisoče med naše ljudi. Obenem pa je treba veliko moliti, ker Bog pričakuje in hoče tudi našega sodelovanja.“
^r- Jože Gregorich (stoji v sredi) skupaj s člani novoustanovljene organizacije «tol. zgodovinarjev v Marquettu, ki bo lahko veliko pripomogla k raziskavanjul
Baragovega življenja.
Baragove podobice z molitvijo za beatifikacijo, Baragova nova devetdnevnica .drug tiskan material o Baragi v slovenščini lahko vedno vsak dobi brezplačno Pli upravi Katoliških misijonov in preko vseh njihovih poverjenikov po svetu, aragove tiskovine vi angleščini ter lepe Baragove islike za na steno pa v sedežu A- v Marquettu, Michigan.
Vsa uslišanja na Baragovo priprošnjo sproti javljajte na enega izmed sledečih rO(lništev: Baraga Bulletin v Marquettu, Katoliški misijoni v Buenos Airesu, Ve Maria v Lemontu in Katoliški glas v Gorici. Naslovi:
Rt. Rev. Msgr. Joseph L. Zry-d, President, Historical Commision, 444 S. Fourth teet, Mar-quette, Michigan-, U.S.A. — Ave Maria, Franciscan Fathers, Lemont, inois, U.S.A. — Katoliški misijoni, Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Ar-It-'r'Ha. — Katoliški glas, Mon-signor dr. Franc Močnik, Via Don- Bosco 3, Gorizia, a la- -— Rev. Charles IWblbang C.M., 500 East Chelten Ave., Philadelphia 44, Pa.
ČUDOVIT SI V SVOJIH SVETNIKIH
GOSPOD, KI V BARAGI SI NAM PODARIL PASTIRJA DOBREGA IN UČENIKA,
USLIŠI VERNIH SRC GOREČO iPROŠNJO: NAJ KMALU GA ČASTIMO POT SVETNIKA!
GOSPOD, KI DAL PO BARAGI POGANOM SI MILOSTI IN VSEH DOBROT NEŠTETO, USLIŠI NAS, KI PROSIMO, DA Z NOVIM SVETNIKOM POVELIČAŠ CERKEV SVETO!
GOSPOD, KI BARAGA JE LE PO TEBI NAPOROV ZMOŽEN BIL IN DEL VELIKIH, DAJ, DA PO NJEM TE MOREMO SLAVITI,
KI ČUDOVIT V NEBEŠKIH SI SVETNIKIH!
GOSPOD, KI SI ODBIRAL RAJSKA VRATA V DOM VRAČAJOČEMU SE MISIJONARJU, DAJ, NAJ DELIMO Z NJIM NEBEŠKO SREČO: NAJ SMEMO GA ČASTITI NA OLTARJU!
Marija Breniič-Jelen
MOLIMO
ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO
O BOG, KI SI V ŠKOFU FRIDERIKU BARAGI DAL NAŠEMU LJUDSTVU VNETEGA DUŠNEGA PASTIRJA, POGANOM PA GOREČEGA MISIJONARJA, PONIŽNO TE (PROSIMO, POVELIČAJ GA, DA BO PRIŠTET MED BLAŽENE TVOJE CERKVE, DA BOMO IMELI V NJEM PRI TEBI MOGOČNEGA PRIPROŠNJIKA IN VZVIŠENEGA VZORNIKA, KI GA BOMO S POMOČJO TVOJE MILOSTI POSNEMALI V GOREČNOSTI IN BOŽJI LJUBEZNI.
USLIŠI TO NAŠO PROŠNJO PO-ZASLUŽENJU NAŠEGA ODREŠENIKA JEZUSA KRISTUSA, SVOJEGA SINA, KI S TEBOJ IN SVETIM DUHOM ŽIVI IN KRALJUJE NA VEKOV VEKE. AMEN.
RIM, ATENE, NAIROBI
IN NAZAJ
Piše Maksimilijan Jezernik, Rim
V DEŽELI MAU MAUOV
PRVO
SREČANJE
vv Ekvator je že za nami. Pokrajina postaja počasi bolj pestra, pu-^ava izginja in površje je vedno bolj valovito. Nekdo je zapazil goro rpttijo in hotel povedati, da smo v deželi Mau Mau-ov, v sredini Kenije, P^av v bližini Nairobi j a, ki je glavno mesto.
, Pokrajina je lepa in rodovitna. Ekvatorska vročina ji ne škoduje, ,er je okrog 2000 metrov nad morsko gladino in ima za to vse pogoje, k? se razvije počasi v bogato deželo. Glavno bogastvo so kavini nasadi, 1 ^ajo pokrajini poleg vsega še svojstveno estetsko lepoto.
, Vsi potniki so pri oknu. Nekaj ur smo zrli pod sabo neizmerne po-aJine, skoro brez vsakega najmanjšega znamenja, ki bi spominjalo a človeško bitje. Sedaj pa se vrsti pod nami hiša za hišo; bližamo se s estu. Še več! Pogled je izredno očarljiv. Dolgi nasadi kave prepletajo joSv°jimi neizmernimi ravnimi vrstami pokrajino in docela spremenile ?rvo^no obličje in ji pridajo svojsko lepoto. V sredi nasadov kralju-j, hišaj zgrajena v evropskem slogu, kar znači, da tukaj ne go-P°dujejo afriški domačini.
j Tu in tam se pokaže še nov nenavaden pojav: nekatere hiše so ob-116 s štirioglatimi belimi črtami. Kaj neki je to? Ograje ne, ker so bi v ?n.ak° narejene in po navadi niso bele; niti ni misliti, da bi bili pre-, alci znašli takšen okras samo zato, da bi povečali letoviščarjem za-ov°ljstvo nad lepoto dežele.
(i Lepe bele črte, ki so še posebno pestre po zelenih nasadih, so čisto ugega izvora. So dolgi, globoki, nekaj metrov široki jarki, ki so jih n °rali kopati Afrikanci, da bi z njimi zavarovali bele gospodarje pred Varnostjo Maumauov.
i Vsaka človeška lepota je nepopolna. Noben potnik ni spregovoril čeSeC^Ce< Morda so se bali, da bi s tem motili lep prizor. Samo Bog ve, s° pomislili na resnico, da se tudi v tej roži skriva dolg, črn trn.
po Pod nami je Nairobi. Mesto je modernega izvora, zato zgrajeno JePem prvotnem načrtu; zaradi širokih ulic nima težkega, neureje-

nega lica, kot ga imajo evropska mesta. Hiše so sorazmerno nizke, p^1' vo nasprotje ameriškim velikanom. Nekoliko izven mesta je letališče» kjer znanci že nestrpno čakajo na naš prihod.
Afriški stražnik v čakalnici je bilo prvo in lahko bi rekel edin0 znamenje, da nisem v evropskem mestu. Vse drugo je popolnoma isto. Kaj pravim, še boljše! V Rimu smo se prerivali na letališču, da je bil° veselje. Tukaj o neredu sploh ni govora. Potnike so peljali v čakalnico, snažno in lepo sončno sobo, z mehkimi naslonjači, ki jbi jo lahko za* menjal s salonom bogatejše hiše.
Uradno poslovanje je potekalo v najlepšem redu, brez vsakega gnetenja. Uslužbenci so poklicali vsakega po imenu, ga peljali k carinskemu pregledu in zastopniku policije. V mojem primeru ni bilo nobenih težav in sem končal v nekaj sekundah. Dokumenti so bili urejeni in se ne bo treba več javljati na policijskih uradih kot v Rimu.
Biti moram objektiven in priznat^ da ni šlo vsem tako gladko. Poleg angleških uslužbencev je bilo tudi nekaj Indijcev, katerim so izročali sumljive osebe. Zaradi uporniške nevarnosti so zelo pazili; vedč namreč, da se za vtihotapljanje raznih prepovedanih predmetov poslužujejo predvsem Indijcev. V takem primeru je bila preiskava temeljita, kot jo poznajo Angleži, kadar gre za res.
Mimogrede sem videl, kako so preiskovali prtljago neke Indijke-a se nisem ustavljal, ker sem zagledal pri vratih prijatelja, ki se mi je smehljal in nestrpno čakal, da končam birokratske opravke.
Bralec je radoveden, kdo je ta prijatelj? Bi bilo preveč komplicirano, če bi ga hotel predstaviti z vsemi naveski, in bi bilo tudi brez koristi. Prijatelji so ga klicali za Dzima. Naj se zadovolji tudi ibralec s tem prizvokom. Dzim! Zveni nekoliko čudno in se kar prilega človeku» ki je posvetil vse svoje življenjske sile afriškim narodom.
Poleg Dzima je čakal še Ksaverij, majhen in čokat afriški šofer» ki bo naš zvesti vodnik po neizmernih afriških cestah. V njegovo pohvalo naj dodam, da mi je kar hitro prevzel skrb za kovčke in jih naložil na avto, medtem ko sva si z Dzimom segla v roke in si voščilu srečo pri afriškem obisku.
Med vožnjo z letališča v mesto se nisem zmenil za pokrajino. Najin pogovor je bil čisto drugje. Dzim je že cel dan na poti iz Mombase: to se pravi, da je prevozil okrog 550 kilometrov. Nisem se motil, če sen1 ga imenoval za prijatelja; samo prijateljstvo zmore in premaga tak° razdalje.
Ksaverij je pot natančno poznal in naju je zapeljal naravnost h misijonarjem Konzolate. Njihov misijon ne bo najino stalno bivališče, a se bova od časa do časa zatekla k prijaznim patrom in prosila za gostoljubnost.
Misijon Konzolate v Najrobiju, kjer jo gostoval dr. Jezernik.
Po ULICAH NAIROBIJA
, Ob petih zjutraj sem bil že pokoncu. Noč je bila sorazmerno precej üolka, ker smo šli zgodaj k počitku in sem se kar temeljito pripravil Preobložen dan. Po skupnem premišljevanju, kjer se zberejo vsi mi-SlJonarjij sem maševal na glavnem oltarju in za mano še apostolski fregat. Prisostvovalo je nekaj sester in žena ameriškega konzula, ki Po izjavah duhovnikov odlična katoličanka, v v Na dnevnem redu je torej vse polno obiskov. S praktičnega stali-je najvažnejši k mehaniku, ker motor nekaj nagaja. Kakšna pu-tolovščina in neprevidnost, če bi kje obtičali v širni planjavi, brez sake pomoči, in čakali pod milim nebom. Mehanik je torej za danes aJvažnejša osebnost.
Delavnica je živa slika, koliko raznih socialnih slojev sestavlja est° in kakšni so njihovi medsebojni odnošaji. Pri vhodu je evropski adnik, ki ima nalogo, da sprejme goste, jih porazdeli po socialni lest-Cl in tako odgovarja za dobro poslovanje prometa. Afrikance izroči sebnemu. domačinu, Indijca že višjemu uslužbencu, Evropejca pa bo 111 Popeljal k vodstvu.
. Najin primer presega vse meje. Vrhovni vodja pride sam naspro-m se vljudno prikloni. Zadostoval je majhen migljaj in sta bila pri
avtu ž« dva uslužbenca, Afrikanec in Indijec> ki sta začela kar na mestu podrobno preiskavo. Dzim je odšel v pisarno in jaz sem ostal sam sredi pokvarjenih avtomobilov.
Ni potrebno veliko opazovalnega daru, da uganeš resnično stanj6 afriških socialnih spojin,. Večina delavcev je afriška, posebno za naJ' težja in najnižja dela. Po navadi jih nadzira kakšen Indijec, ki je obi' čajno na čelu različnih oddelkov in je zvezni člen do evropskih uradnikov. Teh je le prav malo; odgovorni so za podjetje in gospodarijo v polnem pomenu besede. Po pripadnosti ene od teh treh skupin veljat6 in dosledno temu vas sodijo in z vami ravnajo.
To so bila le moja opazovanja in zaključki. Prijatelju sploh nisefl1 omenil vtisov, ker sva imela za pogovor še vedno rimske dogodke.
Avto je bil bolj pokvarjen, kot sva si predstavljala midva. rektor se je moral osebno pozanimati in je obljubil, da bo popravlja še pravočasno in bova mogla brez odlašanja na dolgo pot proti Lusakt
Po nairobskih ulicah ni rimskega prometa, kjer je frančiškanski sistem pogostokrat še najbolj hiter. V nekaj minutah smo že na drugem delu mesta, na malem hribčku, kjer je cel kup lepih poslopij. Naj' lepše je St. Mary’s School, očividno najbolj moderna katoliška srednj3 šola v prestolnici. Velika stavba, moderno opremljena, sezidana p°' polnoma po evropskem okusu in morda malo preveč preobložena. Ra^' natelj je pojasnil, da je izključno za evropske sinove.
Razcepljenost družbe v razne kategorije in medsebojna odtuj6' nost ima svoje žalostne posledice v sami zibelki bodočega naraščaj3, Bog daj, da ločitev ne bi privedla do medsebojnega nesporazumevanj3.
Dopoldanski čaj je v angleški družbi nekaj svetega. Je prilika, k° se misijonarji zberejo v obednici in oddahnejo od težkega dela. Z3' radi počitnic so bili vsi učitelji prosti in se je obednicai skoro napolni' la. Okrog 20 patrov družbe sv. Duha se je zbralo okrog velike miz6' ki je bila še kar dobro obložena. Ob čaši čaja in pri lahkem kajenju-se jezik rad razveže. Razgovor je živahen in pride na dan kar cel° število vsakdanjih zanimivosti, ki dajo ozračju prijeten ton.
Sredi živahnega razgovora vstopi kisumski škof Hall, ki je pr6' vozil nekaj stotin kilometrov in se hotel sestati z apostolskim deleg3; tom. Po rodu je Anglež, po srcu popolen Afričan, po duši apostolski škof.
Srečanje je bilo toliko bolj veselo, ker ima v Propagandi dva g°' jenca in je željno pričakoval sporočil, če sta zadovoljna in zdrava. N6 bi mogel trditi, da sem govoril s predstojnikom gojencev, temveč ž njihovim očetom. Oči so ga izdale.
Malo naprej na hribčku je nadškofijski dvorec, nova palača, k’ jo je zgradil novi nadškof McCarty, bivši tajnik apostolske delegacij6. Ime mi ni bilo nepoznano, ker je slavni Mc Carty, ki je bil desna rok3 junakinje apostolata Edel Queenove. Po rodu je Irec, česar ne mor6 zatajiti, ker ga zunanjost preveč izdaja.
Iz misijonov v Nairobiju: misijonar pred odhodom na misijonsko potovanje,
po obisku Najsvetejšega.
Bil ibi preveč predrzen> če bi skušal na kakršenkoli način označiti to veliko osebo, ki je že več let osrednji činitelj katoliške dejavnosti v Keniji. Globoko spoštovanje in osebni stiki nadškofa z Edel Queeno-v°, sta bila dva razloga, da sem bil svidenja tako zelo vesel. Pred obe-dorn je ostalo še nekaj prostega časa, ki ga je bilo treba izrabiti. Z £adškofovim tajnikom poletiva nazaj v mesto, kjer ima nekaj oprav-k°v, in si ogledava bodoči razcvit Cerkve. Prav v sredini mesta je že °dmerjeno zemljišče za stolnico, v bližini je središče Marijine legije.
Nairobi je bila izhodna točka legionarke Queenove. Je samotno Jfiesto, od koder si je osvojila dušo Afrike in spoštovanje celega sveta. Nazaj grede sem se ustavil na njenem grobu. Preveliki so bili mo-•I1 stiki z Legijo, z ustanoviteljem Duffom; predobro sem poznal njena •lunaška dela, da bi bil mogel pozabiti na njen grob. Počiva na samotam pokopališču, ki je odločeno za duhovnike. Misijonarji so ji s tem ^kazali spoštovanje in priznali njene zasluge za Cerkev. Spoštljivo sem Se odkril, se zbral in se poglobil v molitev. Najbrž nisem prosil za £.ieno dušo, temveč sem se zatekel po pomoč. Za blagor Cerkve, Afrika. šolskih sester v Kairu, ker sem jim obljubil, da se jih bom spom-d na Edelinem grobu, za sebe. Kar nejevoljen sem bil, da nisem vzel ®et>°j aparata, ker bi mi bila slika njenega groba lep spomin. Vseka-0r premajhen in prebled za njen orjaški lik. čez nekaj mesecev sem
zvedel, da so že pričeli s procesom za beatifikacijo. Umrla je šele pred dobrimi petnajstimi leti.
Čas je potekel in nama se mudi, ker sva že skoro prepozna za obed. Res, apostolski delegat in nadškof naju že čakata v sončni sobi in opazujeta krasno okolico. Ozračje je kar domače in sploh ni sledu po uradnih formalnostih. Prijeten razgovor se nadaljuje tudi med obedom, kjer smo samo mi štirje. Ali bolj natančno, so še afriške sestre, ki vodijo gospodinjstvo nadškofijskega dvorca. Okusen obed in snaga dvorca dokazujeta, da je popolnoma resnična nadškofova pohvala njihovega vzglednega delovanja.
Popoldne je v načrtu še en obisk. Nazareth Sisters želijo na vsak način videti apostolskega delegata in so pripravljene v ta namen prekiniti duhovne vaje. Zvedo za oviroi da ni avtomobila, ker je v popravilu. Izgovor ne velja, čez četrt ure stoji pred vrati krasen avto. Voznik naznani, da je nama na razpolago. Ne preostane nič drugega kot predaja.
Popoldne ob štirih sva v samostanu in jezuit Murphy iz Lusake ni prav nič protestiral, ker sva motila nekoliko sestrsko zbranost. Tragika in zanimivost je bila samo v tem, da patru jezuitu niso povedali, kdo pride na obisk. Pomanjkljivost sestre prednice je imela žalostno posledico.
Pri čaju se Anglež najbolj razgovori in pridejo na dan celo osebna razglabljanja, ki pa seveda še daleč ne dosegajo zgovornosti latinskih narodov. Tako se je pripetilo tudi tokrat. Pater jezuit je mislil, da ima pred sabo navadnega škofa, in si je dovolil naštevati razne opazke, ki jih je slišal na račun apostolskega delegata. Očitki niso bili slabi, nasprotno so podčrtali njegovo delavnost in priljubljenost. Samo to so zapazili, da je pogosto na poti, da potuje prav malo z letalom in se poslužuje predvsem avtomobila.
In tu dostavi jezuit še svojo opazko:
“Se vidi, da je Avstralec, zato ne more mirovati in mu teče po žilah prava kengurujevska kri.”
Sestra prednica je kar bruhnila v smeh; apostolski delegat jo je kar pridno posnemal. Samo s tajnikom sva skušala rešiti položaj. Naju je smeh sicer zelo silil, a sva se še kar obvladala. Pater pa je čisto po svoje tolmačil najino zadržanje, češ da najbrž ni dobro razložil in da midva nisva razumela šale. Zato je skušal za naju pripraviti še drugo popolnejšo izdajo. Tokrat sva odpovedala tudi midva in dala patru popolno priznanje.
Ubogi pater je kar osupnil, ko mu je tajnik namignil( da je mladi, prijazni in preprosti škof — apostolski delegat.
Obisk ni bil brez vsakih posledic. Hčerka japonskega uradnika, ki bi bila po uradnih predpisih izključena iz evropskih šol, bo sprejeta v gimnazijo.
Prvi dan sem dobro izrabil. Vse polno prizorov se mi je vrtelo pred očmi, ko sem zvečer prijel za pero in začel pisati dnevnik. Dolgo sem razmišljal, pisal, ker sem se bal, da bi mi ušla kaka drobtinica. Zbiral sem posamezne prizore, jih motril in iskal v njih življenjske sile misijonskega žitja.
začetni stiki z misijoni
Hiša Konsolatinih patrov ni misijon v pravem pomenu besede, temveč le preprosta postranska hiša, kjer najdejo zatočišče njihovi niisijonarji na poti; istočasno pa je nekako predstavništvo reda v glavnem mestu. Dosledno je osebje maloštevilno, ravno toliko, da morejo vršiti svoje posle. Trije patri, dva brata in tri sestre.
Po večini so iz Severne Italije, Piemonta, kjer je zibelka reda. V°.ina vihra je skoro docela uničila postojanko in jo je rešil material-nega in moralnega propada nam še nepoznani predstojnik Borsetti, ker Je na duhovnih vajah. Njegov smeh je tako očarljiv, da se mu niti angleška flegma ne more ustavljati.
Kakšni so prvi vtisi? Ne bom sodil, ampak bom navedel le nekaj Posejbnosti, ki so me presenetile. Nisem pričakoval, da bi jih zasledil prav v osrčju Afrike.
Predstojniki zelo pazijo na skupno družabno življenje misijonarja. V našem primeru jih najdem zbrane zgodaj zjutraj pri premišlje-yanju, pri mizi in pri verskih opravilih. Nekaj minut pred kosilom ln še dolg razgovor po večerji so najprijetnejši trenutki, kjer privre dan vsa misijonarjeva živahnost in navihanost. čas, ko se njihov duh pošteno odpočije, vzplamti kot bi bil doma, in se naužije novih sil Za težko delo. Posnetek nepozabljivih slovenskih zimskih večerov.
Silna obremenjenost. Ves ostali čas je misijonar zakopan v delo ln vklenjen v hišni red, v resnično vsakdanjost, ki zagotovi uspeh in Napredek Cerkve, a istočasno gloda misijonarjevo telo in čestokrat Pospeši ter podčrta' globoke gube na mladostnem čelu.
Na vratih sem zapazil dnevni red in si ga iz radovednosti ^repi-sal. Je vestna slika življenja in na podlagi njega bo bralec ugotovil, če So moje trditve pretirane.
Med' tednom: 5.10 vstajanje, 5.25 Angel Gospodov, jutranja moli-^ev in premišljevanje, 6 sveta maša, 7.15 zajtrk, 12.30 Angel Gospo-. ?v> °bed in za tem obisk Najsvetejšega (v predpisanih dneh ob 18.15 , agoslov), 18.30 rožni venec, Angel Gospodov, večerna molitev, du-0vn° branje, 19.30 večerja in ob 21.30 gredo k počitku. V nedeljah je faktično prav isto, z edino razliko, da se spremeni v nebistvenih stva-reb vrstni red.
Dan za dnem, leto za letom, prav ista pesem.
Nismo v kakšnem samostanu, kjer vladata mir in premišljevanje, 6 • Smo v sredini Afrike, pri napadalnih četah. Ne pri gibčni mladi-
ni, temveč po večini pri odraslih, preizkušenih možeh, katerim že zakriva bela brada nagubančeni obraz.
A slika ne bi bila popolna, nasprotno bi manjkal ravno glavni či-nitelj, če ne prikažem še druge plati njihovega vsakdanjega delovanja. Vira, kjer srkajo moč; čudodelnega kamna, kamor se vračajo zmu-čeni po nadaljne krepčilo — cerkev. V njej so združeni pri jutranji posvetilni molitvi, med premišljevanjem božjih skrivnosti, pri Marijinem slavospevu in na koncu dneva pri zaključku, ko lahna noč objame pokrajino in privošči tudi izmučenemu telesu nekaj počitka.
Misijonarjevo življenje ne pozna mehkužnosti. Pri drugih redovih bodo sicer majhne spremembe, a ne v bistvenih rečeh. Vsi so podobni pravim or j atom in junakom, ki so na bojnem polju in se z bojevanjem pripravljajo na naslednji naskok.
Bitka je svojevrstna in pretkana. Dzim mi je pravkar prinesel “East Afričan Standard”. Odprem in prebiram. Kar mrzlica me prevzame. Pred sabo gledam, kako evropska Eva ponuja afriškim, še neizkušenim narodom prepovedano jabolko — omejitev otrok v družini.
“Nikar!” |bi zavpil, da bi me slišala cela Afrika. “Sama laž, ne verjemite!”
To bi naj bil sad evropske kulture. Lažnjivi preroki! Vem, da ste prehitro spoznali tujo učenost, ki vam je ukradla Boga in z Njim mir in številno družino. Dva otroka sta vam že preveč, ker obujata vest, ki bi jo radi zadušili, a noče utihniti. Vem, da ste zagrenjeni, brez človeških idealov; da ste opazili resno nevarnost v Afrikancih, ki se množijo. množijo. Se bojite velikih afrikanskih družin in se vprašujete:
“Kaj bo iz tega?”
V podzavesti slišite lahen, a premočen odgovor: “Naša smrt!”
Bog vas ohrani še dolgo let in vam daj še obilo bogastva! Vedite pa, da niste na pravi poti. Javno poniževanje afriške družinske celice bi vam utegnilo biti usodno. Skrivno vtihotapljanje nalezljivega strupa po kočah, po zdraviliščih, bo spodkopalo temelje vaših domov. Satanska želja po uničenju afriških družin! bo vaša smrt. Skrb, da bi se še vaše ekonomsko stanje ne poslabšalo, vam pripravlja pogrebno rakev, umetno izdelano in z zlatom okovano.
Zaprl sem časopis.
Lik starih in osivelih, prijaznih in včasih neuglajenih misijonarjev se je nemudoma povečal, zabliščal v vsej svoji veličastnosti.
“Kam plovemo?” se vprašujejo evropski priseljenci.
Domačini poslušajo pohlepno vabljivi glas.
Pred obema blešči zmučen a čist misijonarjev obraz.
Po večerji sem poslušal pridigo patra Paytana o vsemogočnosti rožnega venca.
Moji angeli varuhi
Zadnji so med angdi, ker jih še ni bilo, ko se je Lucifer prevzel Jn povzročil upor v nebesih. Ko bi bili takrat v številu nebeških duhov, se prav gotovo ne bili pridružili Luciferju in njegovim pajdašem in v naj večji blagor človeštva bi danes ne bilo govora o hudobnih duhovih.
Moji angeli varuhi so zagledali tropično sončno luč pred šestimi no dvanajstimi leti. So črne polti, ker so zamorci. Včasih so tako črni, ^°t ebenovina, ali pa tudi umazano črni in sivo črni. Teh zadnjih prava barva se pokaže kadar izležejo' iz močvirja, ker takrat njih mokra čr-bina zablesti v dnevni luči in sončnem žarku. Njih peruti niso vidne (vsi angeli imajo peruti!) : so še mladi in nedorasli. Sem pa prepričan, na se bodo nekoč dvignili z njimi visoko nad pragozd do višin “božjega naselja”, v nebesa.
Zaenkrat prebivajo po vlažnih naseljih gozdnate tropične pokra-Jnie in so prav radi spremljevalci in vodniki neokretnemu belcu, ki si domišlja da se bo sam znašel v hoji po njihovih številnih zamotanih stezah. Ne boš: edino črnec-domačin se zanesljivo znajde v svojem pra-&02du. Samemu se ti more zgoditi, da se naenkrat znajdeš v jami-pa-stl. nataknjen na ostro ošiljene kole, namesto divjega prašiča, kate-reinu je bila past nastavljena...
v Zapuščam vas Loando. štirje dečki tečejo za mojim bicikljem in nekateri se jim pridružijo. Še iz zadnje koče naselja priteče eden: "nevidno, oče, klanec je nevaren. Nekoliko nižje mi boš moral prepustiti svoje kol6.” Prijetno mi zvenijo njegove besede: “mi boš mo-^ - So kakor izpoved njegove vere, ker ve, kaj me čaka “nekoliko nižje»
v So tudi besede upanja, ker pričakuje da bo smel naložiti na svoja mka ramena moje vozilo. So predvsem besede ljubezni, verjemite mi; aJti nekoliko pred menoj teče Luengele. Jasno, da vam to ime nič po-ve^bega ne pove. Luengele je ime reke. Reka je v tej deželi voda, ki se , sinini enega kilometra in več leno pomika skozi poplavljeni gozd in ' °zi tak poplavljeni gozd veže steza zamorske vasi med seboj. Ravna ®za to, komaj1 opazna. Največ je vode, blata; gnjijoč les pomaga čez °hnune. Debele drevesne korenine gledajo tu in tam iz mokrote ter bdijo nogi varnejšo stopinjo.
Sledim angela varuha, ki nosi moj bicikelj. Breme je preveliko j bJ- Večkrat mu kljub spretnosti noga zastonj išče varnega mesta i beizogibno se je že zgodilo. Tedaj poprime še mnogo drugih ange-vv> da dvignejo kolo iz vode, pri čemer jim ena ali druga stvar ostane */°ki. Eden bolj navihanih angelov je ob tej priliki postal izključen doVar zračne sesalke (pumpe). Kar je več angelov še zraven, so za-Volini, ge smejo ostati v neposredni bližini ter vsaj z nasvetom podati nosilcem: “Atasio”, ali “atasiö, lötlik” (iz francoskega: atten-
tion!, attention, electrique — pozor!, pazi na elektriko)_ kadar se električna napeljava kolesa zatakne za kako vejo.
Mlajšim in šibkejšim angelom ni dano priti dovolj blizu mojemu biciklu, zato koračijo tesno na moji levi in desni. “Atasiö, Mompe!” (attention, mon Pere — pazi, oče). Eden najmlajših me vodi za roko, drugi mi kaže mesto, kamor bi bilo morda bolj varno stopiti; In ma-nibus portabunt te, ne forte offendas.
Morda vas še nisem spomnil na dejstvo, da moji angeli varuhi nimajo na sebi ničesar, kar bi jih pri hoji oviralo. Jaz nosim dolge hlače, ki jih je treba zavihati nad koleno. Oni imajo, ali pa tudi ne, par kvadratnih decimetrov stare in umazane tkanine, ki jim visi od pasu. K° se pogrezajo pregloboko v mlako, “zaveso” privzdignejo proti rami-Mene težijo čevlji v katerih drsim na spolzkem blatu in gnijočem lesu-Oni se z bosimi nogami opri jemljejo kot ptica svoje veje, na kateri sedi. — Stopim na prekljo, ki se pod menoj pogreza v vodo. Za menoj se z vsemi štirimi drži drugega konca iste prekl j e mali angel, rekoč: “Atasio, Mompe!”
Za seboj ujamem pogovor: Ekol ’enkoso! (kolikšna meča!). Angeli me občudujejo. Mnogo govorijo moji angeli med seboj in vedno dovolj glasno, da jih morem razumeti. Ne upajo si-nagovarjati me za vsako malenkost, stavijo mi le važna vprašanja: “Kaj neki jeste na misijonski postaji? Ali morda meso?” Ali pa: “Brez dvoma bi mogla dva naenkrat na tvoje kolo, kaj ?”
Ko pridemo končno na suho in trdno pot, mi angeli privedejo moj bicikelj. Angdl, čuvar moje zračne sesalke, se prerine naprej, da m1 jo izroči iz roke v roko. Ob tej priliki povprašam nekatere manj znane po njih imenu; saj morajo imena angelov lepo zveneti. Naj navedeni nekatera: Nasad banan, Sled divjačine, Bojni duh, Prazno naselje-Močna lijana, Poglavarjev blagoslov, Tat banan, Opičja skrivnost. Nabasan trebuh, Plesalec. Ponosni so na svoja imena in povedb jih s tako resnobo in samozavestjo, kakor je to storil nadangel, ko se je predstavil Tobiju: Jaz sem Rafael.
Sedaj se bodo lovili za bicikljem. Naj se zabavajo, zaslužili so-Tudi porivali me bodo. najrajši, ko bo šlo navzdol. Malo je ravnine pred menoj, pot se zopet spušča v globel j. “če takoj ne stopiš s kolesa, te bo tam spodaj pognalo v vodo.” Seveda zvesto poslušam svarilo svojega angela. Pridemo db plitvega potoka: deset metrov poplavljene steze. Puste me čez vodo. Ker angeli vse vedo, me poučijo o imenu potoka: D j ali Itoko.
Onkraj vode se svet zopet strmo dviga, pa ne za dolgo. Z rob» se pogled odpre skozi redkejše drevje na bližnjo vas, naš cilj. Moji angeli nastavijo roke ob usta in javijo moj prihod...
Koče zamorcev so postavljene na obeh straneh vzdolž ceste, ki je obenem edina ulica v naselju. Ljudje nas že pričakujejo, ko vstopamo
^ vas. Mojih angelov je sedaj legija in vsak bi rad še enkrat porival ^°lo in mene na njem. preden dospemo do vaške kapele. V zabavo jim ^e>.ko sem primoran vleči za zavoro, kar jim zvablja vzklik: “Akangi (zavrl je — “Fele” je iz francoskega frein).
In jaz, nehvaležneš, stopim s kolesa, pozdravim ljudi okoli sebe, Pogledam v kapelo in pozabim nje, ki so bili do tega trenutka moji ‘Opremljevalci, varuhi in vodniki. Medtem so se že oddaljili, da se čim-Prej vrnejo v domačo vas in spotoma bo ves čas razgovor tekel okoli P10 j e osebe.
, Da se jim vsaj deloma hvaležno oddolžim, sem zapisal te vrstice, Pvaleč predobrega Boga, ki mi je poslal svoje angele v osebi teh zamorčkov. Kolikokrat in kako radi so mi v teku let pomagali prema-«oyati težke prehode čez močvirja in vodne tokove, da sem jih mogel Piskovati v njih domačih vaseh! In še v kratek čas in razvedrilo so 1111 ibili poleg vsega.
Urban Fackx C.M.
(Prevedel Karel Kerševan C.M., Belg. Kongo.)
Prizor z neke afriške slavnosti na misijonu.
O NAdöblH IN motTAH V mmNIKlH UEOHfliH
AVSTRALIJA IN OCEANIJA
'	MIKRONEZIJA
Vzporedno z Melanezijo, na njenem severu, se raztezajo v bolj ravni ploskvi od zapada proti vzhodu otočja Mikronezije. Vzhodni otoki Mikronezije se naM' reč ne nagibajo proti jugu kot melanezijski in tako nastane nja vzhodu obema skupinama nekakšna zagozda, v kateri ležijo majhni polinezijski otokir polinezijska enclava ali če govorimo o 'Polineziji kot dominantni otoški skupini» polinezijska eksklava. Ogromna večina mikronezijskih otokov in otočij leži že se' verno od ekvatorja in zato naziv za to skupino pod imenom “južno morje” seveda ni prav prikladen. Vsi otoki Mikronezije so razmeroma zelo majhni, če jih pri' merjamo z otoki Indonezije, pa tudi Melanezije. Na zemljevidu so to samo majhne pikice, teh pikic je ipa zelo mnogo. Le tri, štiri pike so tolikšne, da zaslužili0 ime “pike”. Površina morske gladine, iz katere štrlijo mikronezijski otoki, j° velika; toda površina suhe zemlje je majhna, štetje iz 1. 1936 je navedlo okol> 100.000 domačinov, štetje po 1. 1950 150.000 prebivalcev. Ker so otoki r«5 majhni, je gostota prebivalstva le precejšnja. Po prvi svetovni vojski je dobil® Japonska precejšen del Mikronezije, ker je bila takrat na strani entente in s° bila ta otočja prej deloma nemška. Po zadnji vojski gospodarijo tam ZDA i11 deloma Anglija.
Od zahoda proti vzhodu se vrstijo otočja Palau, Karolinški otoki (dolžin® več kot štiri Jugoslavije!); nekako koncem prve tretjine Karolin se proti seve' ru v rahlem loku razprostirajo Marijanski otoki, potem si sledijo proti vzhod® otok Nauru, Marshallovi otoki in južno od teh Gilbertovi otoki.
Prebivalci Mikronezije so temnorjave polti, pa proti vzhodu vedno svetlejši-Na za.padu so zaznatni v mikronezijskih jezikih indonezijski, na vzhodu ipa poli' nezijiski vplivi.
Na otočju Palau imajo višje poglavarje, ki stojijo nad nižjimi poglavarji-Prav tako imajo tudi ženske svoje poglavarke. Moški imajo svoje polselbn0 klube, ki imajo lastne stavbe. Tja vabijo dekleta iz sosednjih vasi, vendar ji®1 tega ne tu, ne tam doma ne štejejo v sramoto in se ta dekleta pozneje navadn0 dobro pomožijo. Ogrodje hiš, tudi klubskih, sestavlja močno tramovje, strehe s° zelo strme. Hiše so bogato 'okrašene. Ceste v vaseh Iso tlakovane. Verstvo teh otočanov je precej zmešano. Vendar častijo povsod poleg nižjih božanstev i® duhov svojih prednikov neko najvišje bitje. Včasih so bili Palauci lovci na čl°' veške glave. Ne samo v okrasih svojih rodbinskih in klubskih hiš, tudi sicer s° povsod odlikuje lesna obrt, rezbarstvo. Razvito je tudi lončarstvo, tkalstva Pa ne poznajo.
V Karolinškem otočju se vrstijo od zapada proti vzhodu poleg neštevilni® manjših otoki Jap, Lamotrek, Oleaj, Mokemok, Truk, Poloot, Murilo, Nama, JosaP'
J
ätnoluk Lukanor, Panape in Kusae. Jap, ki je med največjimi otoki Mikronezije, , ''azdeljen podobno kot Palauski otoki, med področja glavarjev in njihovih POdglavarjev. Tam vladata dve stranki. Vasi so razdeljene med razne stanove, terih najnižji je suženjski. Družabna razporeditev je v bistvu materno' prav-• Poleg drugih božanstev so poznali izrazita rastlinska. Hiše so zgrajene v e dolžnih šesterokotnikih, strehe so strme. Imajo podobne moške klube kot na °cju iPalau. Značilen je njihov denar, njihovo menjalno sredstvo. So to veliki, roglo obdelani, pa precej ozki kamnitni krogi, nekako podobni našim mlin-lirn kolesom; drobiž je seveda manjši in včasih sestavljen iz školjk in drugih j.l°bnarij. Tu že spet procvita tkalstvo kot potem na vseh Karolinških otokih.
'Parstvo je precej realistično. Naravno je, da so otočani vešči mornarji. Na j. ki ležijo vzhodno od Japa, so hiše pravokotne. — Nekako v sredini Karo-*P se dviga iz morja večji otok Tnuk, ki je kulturno središče sredine tega '^cja. Tukaj je tkalstvo zelo razvito. Vendar se ponašajo žene z golim životom, ^ pa nosijo tembolj gosta in do tal segajoča krila. Oba spola pa si nadevata hladnejšem vremenu nekak pončo (indijanska pelerina). Zelo radi si nadevajo rulkci in njihovi sosedje razen nakit iz rastlinskih sadežev, tetovirajo in sli-Jo si telo. Tudi tukaj je družabna ureditev maternopravna, vendar je in morda hv zato je veljavnost poglavarjev precej majhna. Verstvo Trukovcev je nekako organizirano ali je vsaj takšno bilo: se pravi, da so bile njihove (veinslke e<tstave bolj določene. Vrhovni bog Anulep je imel zvitega sina Olefata, ki so ‘Poznali tudi drugod v Oceaniji, tako da nekateri etnologi pišejo o posebni p tatski religiji. — Na skrajnem vzhodu Karolinov štrlita iz morja otoka apape in Kusae. Sta razmeroma velika, kot na zapadu Jap. Razlikujeta se a ostalih karolinških otokov po tem, da obstajajo tam poleg običajnih mikro-ZlJskih vasi stara mesteca, nekoč rezidence za kralje in višjo duhovščino. Starost teh mest cenijo na 500 let, več ali manj. Starejše je bilo kraljestvo Panape, s' ga je potem podvrglo kraljestvo Kusae. Novo skuipno kraljestvo so Ku-
«aevci
razdelili na pet poglavarstev.' Poleg najbrž poznejših nižjih božanstev
na otoku Panape, prav tako kot na otoku Kusae častili vrhovnega boga, ki 1 tu niti tam; ni imel posebnega imena, ampak je bil pač vrhovni bog.
^ Prebivalci Marijanskih otokov, ki se odcepijo od Karolinških proti severu, Precej pomešani s Filipinci in sicer v zadnjih stoletjih prav z že od> Špancev katoličanjenimi Filipinci. Prejšnje verstvo prvotnega, tu naseljenega naroda ^ •noro živi samo še v spominu in vražah. Tudi staro kamorsko plemstvo ima nekaj veljave. Klubi kot smo jih srečali na otočju |P'alau in Karolinah, so se 1 tu deloma ohranili. Hiše si gradijo Marijanci na kamnitih stebrih.
k Pazmerc na otoku Nauru so že bolj podobne onim na Marshallovih in Gil-, rtovih otokih. Razdelitev v plemiški, meščanski in suženjski sloj je tu precej aosledn0 izvedena.
je bJa Marshallovih otokih srečamo posebnost v hišni zgradbi. Hiša v Oceaniji jTriJla splošno nazemska hiša, to se pravi: na trdnih tleh zgrajena hiša. Tukaj
°aimi
pa hiše, ki so nekakšna mešanica med takšnimi, s tal zgrajenimi in med na koleh postavljenimi hišami, ki imajo v ostenjih še posebne na koleh im • 0 *erase spalnice. Čolnarstvo - momarstvo je na Marshallih posbno Se	P°klic- Čolni so veliki in gonijo jih velika trikotniška jadra. Prebivalstvo
premoženja. Vendar živi tu se vmesni stan, ki se rekrutira največ iz sinov
ne samo s
uoiiii so veiiKi in ironijo j'in veirivci li i kolih siva jaui«*. ia icui'vaibLvo
br,„_,^ * sicer v štiri razrede: visoko plemstvo, nižje plemstvo, najemnike in one Sr i Prem°ženja. Vendar živi tu še vmesni stan, ki se rekrutira naj’
Pfak^jc • Sl°jev> gojencev pomorske šole. Tam vzgajajo pomorščake ne samo s lcnimi vajami, ampak tudi s teoretičnimi nauki. Za nazorni pouk imajo
zemljepisne karte, v katere so zarisani morski tokovi z vlakni palminih vej» otoki pa s školjkami.
Gilbertovi otoki, na jugu Marshallovih, so poljedelsko revni in se tamoš- . nji iprebivalci zadovoljujejo z drevesnimi sadeži in ribami, ki jih je dovolj ua obrežjih. Zelo radi pijejo palmovo vino. Na severnih otokih je delitev družbe v poglavarje, srednji sloj in sužnje strogo začrtana, na južnih otokih pa vlada p1'3' stara demokracija. In čudno: prav na teh 'južnih otokih nosijo moški že od nekdaj, kar domačini in tujci pomnijo, hlače kot današnji Evropejci. Samo da so te hlače na Gilbertovih otokih spletene iz kokosovih vlaken.
M. M.
PO M b IJ 0 N 5 KI M 5 V tl II
POLOŽAJ V ANGOLI
Angola je velika portugalska kolonija, ki leži ob južnem Atlantiku med Belg. Kongom in Južnoafriško Unijo. Ima ta dežela precejšnjo .samostojnost, med drugim tudi svojo lastno narodno skupščino, ki pa so si jo črnci priborili šele v zadnjih letih. IPred nedavnim je ta angolski parlament precej svojih sej posvetil dvem najvažnejšim vprašanjem v deželi: stanovanjem in šolstvu..
Stanovanjsko vprašanje je iz dneva v dan bolj zamotano, posebno v prestol-niškem mestu Luandi, ki ima 160.000 duš. Ubožce družine, bi tvorijo velikansko večino vsega prebivalstva, doživljajo v tem pogledu pravo tragedijo. Dejstvo, da je parlament vrsto dni tako temeljito obravnaval ta pereči problem, dokazuje tudi hotenje, da ga bodo skušali oimprej reševati. Mestna občina je že predložila načrte za zgraditev posebnega domačinskega okraja blizu letališča. Zdaj poziva tudi zasebnike in vsa večja privatna podjetja, da z lastnimi pobudami skušajo reševati, kolikor mogoče.
O trenutnem položaju šolstva, ki je na skrbi katoliških misijonarjev, je posebno in izčrpno študijsko poročilo pripravil semeniški rektor iz Luande, msgr. Ma nuel Nunes. Visoki cerkveni dostojanstvenik je sam tudi član angolskega parlamenta. Med drugim je v tem poročilu dejal:
“IPrav malenkosten je odstotek tistih» . ki hodijo v šolo, če pomislimo na množice domačinov, ki žive v popolni duhovni be' di. Po škofijskih poročilih hodi v kato' liške misijonske šole kakih 25.000 gojen' cev. O evangeljskih šolah ni poročil. No' bonega dvoma pa ni, da vsi šolarji v de' želi po državnih, misijonskih in zasebnih šolah ne presežejo števila 40.000. To Pa je komaj slaba desetina vseh otrok v Angoli! Velik razlog za to nesrečo j® predvsem občutno pomanjkanje učnih m0' či po osnovnih šolah. V misijonske šol® prihaja mnogokrat do 70 ali še več n' čencev. Pa tudi šol samih je občutni premalo. Skoraj vse, kar jdh je, so p°' stavili katoliški misijonarji, ki so le n» redke čase prejel; kako skoraj samo sim1' bolično pomoč od strani države in krfl' jevnih oblasti.’>
Veliko dobrega stori v Angoli n* vzgojnem polju “Radio Ecclesia”, ki g* vodijo misijonarji. V lanskem dccembr3 je ta radijska postaja slavila dve le*1 svojega obstoja. Letos jo nameravajo s® razširiti in pojačiti.
SPREOBRNJENJA MED VIETNAMSKIMI BEGUNCI
Lani je v katolištvo prešlo čez tisoč be guncev iz severnega Vietnama, ki živ® zdaj po posebnih begunskih naseljih ^ jugu. Trenutno se pripravlja na krst če* pet tisoč katehumenov. Med novimi kr' ščenci so tudi družina nekega polkovni
^a, advokata, profesorja pa razni višji Uradnik; in izobraženci. Posebno ipozor-ttost je s svojim prestopom vzbudila gcr spa Helena Elizabeta Vu-thi Ngai. O tej Sospe govori na široko pisatelj dr. Tho-l^as Dooley v svoji znameniti knjigi Temveč reši nas hudega..predstav-ja jo kot mater tisočerih otrok. Gospa Se dejansko že čez deset let velikodušno Posveča izključno skrbstvu in reševanju Opuščenih otrok. S tem velikim aposto-atom je začela ob izbruhu komiuni,stične revolucije v Indokini, leta 1946. Takrat ■j® zbirala krog sebe sirote brez staršev, lun dajala hrano in obleko in jih nasta' tila v svoji hiši v Hai-fongu. Njen dom je skoraj spremenil v veliko, po vsem Jietnamu znano sirotišnico An - Laz (Mir in veselje). Po nesrečnem ženev-s‘5em dogovoru, ki je Vietnam raztrgal '„'u dvoje, je junaško izselila v Saigon ®ez 3oo teh sirotnih otrok. Njen prestop katoliško Cerkev je tedaj pravi praz-?|k vietnamske krščanske dobrodelnosti..
eliko upanja je, da bo tudi tistih 200 Pjenih sirot, ki so še pogani, skoraj na-f ° Pot v naročje edino zveličavne Cer-
položaj cerkve v birmaniji
Pirmani j a, kjer kot misijonar deluje udi naš slovenski rojak, salezijanski brat °sko Kramar, je svojo samostojnost za-ubila po zadnji vojni. Prej je bila an-®«ška kolonija. Danes šteje ta mlada a-■Iska država že skoraj 20 milijonov duš. atoličanov med njimi pa ni niti 1 od-ptek. Velikansko večino tvorijo med _ rmanej budisti, ki jim slede animisti, puli mani in hindujci. Vseh kristjanov e nekaj čez 350.000. Katoličanov je po 18?	P01,0®'!'!1 s katehumeni vred
Idß ojf* Protestant°v Pa nekaj manj —
^erkveno upravno je država razdeljena va.T7 cerkvenih pokrajin: obe nadškofiji .undalayu in Rangunu, kjer deluje 50 'sijonarjev iz pariške družbe za zuna-p0 uiisijone; v škofijah Kengtung in la^ misijonar! 46 duhovnikov mi-s^e misijonske družbe; škofijo Bassein
upravlja domača duhovščina, apostolsko prefekturo Akyab 13 očetov iz Salette, prefekturo v Bhamo pa 28 duhovnikov iz Družbe sv. Kolumbana. Tem je prišteti še 7 salezijanskih duhovnikov, ki delujejo v dveh od omenjenih pokrajin.
Število vseh duhovnikov v Birmaniji je 229; azijskih je med temi 86, vsi Birmanci, razen 3 Kitajcev, 15 Indijcev in 6 Euroazijcev. Bogoslovja Birmanija še nima, pač pa 34 bogoslovcev, ki študirajo v bogoslovju v Penangu na Malajskem. So pa v deželi 4 mala semenišča, kjer študira 117 gojencev.
KRŠČANSTVU SOVRAŽNI BUDISTI NA CEJLONU
Kot vsako leto , so tudi lani cejlonski budisti začeli svoj narodni kongres v dneh krščanskega božičnega praznika. Mnogo bo ljudje pričakovali, da bo “Budovo leto” prineslo vsaj nekaj verskega pomirjenja na otok. A božični budistični kongres je prav nasprotno dokazal. Sam predsednik, dr. Malalasekara, ki je bil ponovno enoglasno izvoljen tudi za leto 1957, je v svojem uvodnem govoru divje napadel vlado in katoliško Cerkev. Vlado dolži, da ne izpolnjuje obljub, ki so jih njeni člani dajali ljudem pred volitvami. Grozil je z oboroženo vstajo, če se razmere kaj kmalu ne urede. Katoličane pa čakajo presneto vroči dnevi, če bi se izpolnile kdaj vse grožnje tega budističnega voditelja. Zahteval je, da v dveh letih najkasneje vlada prevzame v .svoje roke vse katoliške šole, ki so jih misijonarji za ceno tolikšnih žrtev ustanovili in postavili. Katoliško misijonstvo je treba po njegovo z vsemi silami zatreti. Cerkev naj bi za vsakršno posest, tuli za najmanjšo in najrevnejšo misijonsko postajo, plačevala državi še poseben davek. Zahteva tudi, da katoličani takoj prenehajo s svojim apostolatom, po šolah po vseh budističnih krajih. Govoril je seveda, kot je to že običajno, o neizmernem bogastvu katoliške Cerkve, ki jo je predstavljal kot izrazitega zastopnika tujega imperializma... Te protikatoli-ške grožnje so v popolnem nasprotju s
cejlonsko državno ustavo, ki jamči 'svobodo veroizpovedi. Na srečo pa vseh teh u-krepov proti Cerkvi ne bo treba pod-vzeti, kot je izjavil eden izmed uglednejših zborovalcev budistov, kajti katoliška Cerkev, ki je po njegovo ne le narodna, temveč nič manj mednarodna nevarnost, je tako in tako v poslednjih zdihljajih in se je že začela posluževati budističnih metod, da zadrži svoje umiranje ...
MISIJONARJI BEGUNCI DELUJEJO V MAKAO
Japonska zasedba Kitajske in poznejša komunistična revolucija po zadnji vojni sta v Makao, ki je v portugalskih rokah, primorala kakih 50.000 Kitajcev iz različnih provinc. Apostolat med temi begunci je makaški škof zaupal 5 jezuitom in pomožnemu bratu, ki so bili vsi v zadnjih letih izgnani iz Kitajske. Misijonarji so od škofa prejeli posebno poslopje in cerkev sv. Avguština, ki je zdaji središče kitajskih katoliških beguncev. Apostolat, ki ga ti jezuitski misijonarji o-pravljajo, je velik in čudovito uspešen. V petih letih so krstili 1212 oseb, skoraj vedno kar cele družine. 15 katehistov, vsi sami novi kristjani, zastonj opravlja svoje apostolsko delo, ki bo v bodočnosti kdaj lahko še v veliko korist kitajskim škofijam. Novi kristjani, ki so vsi že tudi prejeli birmo, so pa izredno zgledni in vztrajni v svoji veri. Zaradi vedno večjega porasta svojih vernikov, so jim bili misijonarji primorani poskrbeti tudi primerne šole. V neki hiši, ki jo je odstopil krajevni škof, so pred dvemi leti odprli prvo šolo, ki je koj spočetka sprejela 440 gojencev. Zdaj pripravljajo tudi že večerno šolo za ubožne otroke in pa meščansko, ki je tudi namenjena begunski mladini. Učne moči dejansko vzdržujejo misijonarji, kajti prispevek od strani gojencev je naravnost malenkosten. Dobrotnikov z večjimi vsotami pa hvala Bogu ne zmanjka. Verski pouk prejemajo otroci v šoli; odrasli, ki čez dan delajo, pa v večernih urah po katehume-natih. Tudi za krščansko dobrodelno
skrbstvo so poskrbeli, s pomočjo ameri" ške “Catholic Welfare”. Med drugim vzbujajo posebno pozornost: zidava 300 hiš in 2 dispanzerjev, razdelitev čez 10 tisoč vreč riža, 60 tisoč zavojev masla, mleka v prahu, zdravil in podobnega — .vse kitajskim beguncem1, vse — delo šestih katoliških misijonarjev!
MARIJANSKA RAZSTAVA V INDONEZIJI
V Bandungu v Indoneziji, ki je kot azijsko mesto znan po svojih mednarodnih konferencah afriških in azijiskih sil, so priredili razstavo edinstvene vrste na Daljnem vzhodu: bila je namenjena umetninam, ki predstavljajo Mater božjo, skozi vsa stoletja, bodi v zapadni ali vzhodni umetnosti. Razstavo je že v p1" vem tednu obiskalo čez 3000 ljudi. Poz' neje bodo razstavo prenesli še v druga mesta po Indoneziji. Misel za razstavo je dal apost. vikar v Bandungu, irnsgr-Amtz, ki je znal porabiti zavzetost in navdušenje Indonezijcev ob času Marijinega leta. Naprosil pa je za sodelo' vanj^s vsa katoliška središča po svetu-Eden prvih, ki se je pozivu odzval, j® bil kölnski nadškof, kardinal Frings, ki je odstopil za razstavo vso prebogato zbirko posnetkov in fotografij nemških in drugih evropskih umetnin, namen j e" nih čaščenju Matere božje. .Namen raz' stave je bil predvsem, poglobiti med Indonezijci Marijino čaščenje pa prikazati vzhodni ženi, ki se posebej po muslimanskih državah danes’ bori za dosego svojih pravic, lik “blagoslovljene med ženami”.
SUDANCEM SE ODPIRAJO OČI
Neodvisni sudanski dnevnik “As Sudan Al Hadid” je v eni svojih zadnjih številk utemeljil svoje protisovjetsko pisanje: če je nasproten sovjetski ekspan' zivnosti v svetu, ne napada .s tem ruskega naroda! Njegovo napadanje velja izključno komunistični politiki in načelom komunističnega nauka. Iz vsega pisanj* tega resnega sudanskega časopisa pa j® očito, da se Sovjetija vmešava že čisto
rito v notranjo sudansko politiko. Ko-^uniistično rovarjenje v Sudanu vodi ■Moskva. To prekucuštvo se je še posebej Povečalo, odkar imajo Sovjeti svoje po-s.aništvo v Kartumu, sudanski prestol-^ici. časopis opozarja na komunistično delovanje, saj se upravičeno boji, da se USSR iposlužila sevemosudanske naklonjenosti do Egipta in tako razširila foj vpliv tudi na to deželo Gornjega
Nila.
teh predmetov pa še splošno znanje in verouk. Večna mladih gojencev, ki so skončali prvi štiriletni tečaj, iso si že ustvarili lastne farme. Trije kmečki ka-tehisti, ki so tudi študirali na tem zavodu,, so se posvetili verski vzgoji vseh svojih mladih rojakov po kmetih, ki so končali ljudske šole. Njih delovanje je ■izredne važnosti. (Prav od njih zavisi rast krščanske imiselnosti in zadovoljstvo vseh mladih farmarjev v deželi.
Natoliško SOCIALNO SKRBSTVO NA CELEBESU
V prestolnici otoka Celebes, ki spada skoraj ves v Indonezijsko zvezno repub-iko, delujejo že nekaj let z velikim uspe-<>m redovnice znamenite ameriške mi-^■jonske družbe “Medical Sisters”. Od-k^r so ^947 prišle na otok, se je v njih 'Pdnodnišnici v Makasarju rodilo čez 12 ls°č otrok. Trenutno je v tem zavodu nevno čez 10 porodov. Delujeta pa v Porodnišnici zdaj le dve sestri-zdravnici.
r<itja je odšla v bolnišnico Pare-Pare Pa jugu Celebesa, ki je podružnica maka-^rskega misijona.
V ZAŠČITO KMETOV
Ozemlje katoliškega misijona v Ndan-1 (afriška Tanganjika) je poseljeno Pjedvsem s kmeti, ki pa so v obdelova-zemlje še neznansko nazadnjaški. ®2ko boste našli tam vrtove in nasade ' kako večje prizadevanje za vzorno vmorejo. Tudi perutninarstvo je še na av primitivni stopnji. Razumljivo, da udstvo v takšnih moiroiih živi vse orel
jtot čl likš
v takšnih pogojih živi vse prej °veka vredno življenje. Zato pa to-un beg v mesto. Ta težnja je očitna ^redvsem pri mladih ljudeh, ki so vsaj aj hodili v šolo. Beg v mesto in ^ Puščanje dežele je ujma,, ki vsak dan Pesti Tanganjiko. Benediktinski md* v °narji v Ndandi skušajo zdaj ta beg riorPesto preprečiti. Ustanovili so poseb-je kmetijsko šolo, ki ima trenutno 40 go-P0 C-6V' ^,°uk; na tej šoli traja štiri leta. riat'CUjeJ0 pa: ^delovanje zemlje, vrt-dan f0’ Perutninarstvo, sadjerejo, goz-v° ter moderno farmarstvo. Poleg
KITAJSKI KATOLIČANI KIČEJO...
“Kitajski kristjani pozivajo kristjane vsega sveta, naj ne hodijo na Kitajsko!” Komunistična “ljudska’’ vlada nenehno poziva kristjane različnih zapadnih in vzhodnih držav, naj obiščejo rdečo Kitajsko. In so se že našli katoličani v Franciji, Belgiji, Irski, Madžarski in na Poljskem, ki so sprejeli to rdeče vabilo. Razumljivo, da so vsi duhovniki in kristjani, ki jdh ti naivni turisti na K tajskem srečajo, sami .‘progresivni” katoličani, ki so jih za stik s tujci izbrali komunistični oblastniki. Rdeči hočejo tujcem dokazati, da vlada danes na Kitajskem popolna verska svoboda, da je življenjska raven naj preprostejših izredno visoka: če iso škofje v zaporu, so izključno zaradi svojih zločinov proti vladi in ljudstvu. .. Seveda vse to ni važno, kajti načrt vseh teh obiskov je vnaprej točno določen in turisti pač ne morejo, kamor bi sami hoteli. Vsi, ki inozemske obiskovalce spremljajo pri njih obisku v kitajskem “rdečem paradižu”, najsi so tudi navadni šoferji, in hotelski strežaji, morajo predhodno v pripravljalni tečaj po komunističnem vzorcu. Obiskovalcem iz tujine ipa je strogo prepovedano, da bi se svobodno razgovarjali ali obiskovali navadne ljudi. Razumljivo, da ob takšnem “vodstvu” vsi obiskovalci razglašajo resnično “versko svobodo” na Kitajiskem. Lahko pa si predstavljamo, kakšen udarec predstavljajo vse te izjave kitajskim katoličanom, ki trpe najhujše muke zaradi zvestobe svoji veri in Cerkvi. Ti ne prenehajo moliti, naj bi Bog razsvetli! vse tuje obiskovalce, da bi s treznimi
očmi gledali na resnični položaij verskega življenja pod rdečimi oblastniki. — Samo en primer: Ko so prišli na obisk irski kristjani, so komunisti, vedoč kako je Marijina Legija nastala prav na Irskem, ukazali vsem tem spremljevalcem tujih turistov: “Nikar ne govorite, da je Marijina Legija reakcionarna ustanova!” Ni jim zadostoval samo molk o tej organizaciji: sami od sobe so hiteli zagotavljati obiskovalcem, da Marijina Legija ni reakcionarna! A Marijinih legionarjev, ki trpe po ječah, niso izpustili na svobodo in brž ko so Irci odšli, je bila Legija ožigosana spet kot reakcionarna. Zato pa kitajski kristjan^ ki dobro poznajo vse te rdeče zvijače, iskreno žele, da kristjani iz drugih dežel ne hodijo v obisk na Kitajsko.
KONGRES KATOL. AKADEMIKOV V INDONEZIJI
Za sklep lanskega leta je Zveza indonezijskih katoliških akademikov spet priredila svoj vsakoletni kongres. Tokrat je bil v kraju Batu, blizu Malanga. Zborovanja se je udeležilo čez 300 akademskih zastopnikov s šestih indonezijskih univerz. Pridružili so se jim mnogi avstralski akademik^ ki so bili takrat slučajno tam. Na zborovanjih so vseuči-liščnike pozivali, naj ise pokažejo katoličane ne le ob posebnih prilikah,, marveč tudi v vseh odtenkih svojega vsakdanjega življenja, pa da naj se zavedajo svojih odgovornosti kot katoliški izobraženci do Cerkve in družbe. Resolucije, ki sojih na kongresu enoglasno sprejeli, vsebujejo predvsem: protest proti zločinskemu postopanju USSR z madžarskimi rodoljubi, poziv posebno akademski mladini, naj svoje osebne koristi zapostavlja splošnim koristim celokupne družbe, pa pospeševanje stikov s sorodnimi mladinskimi združenji po katoliškem svetu. Kongres je, ker se ga je udeležil tudi nadškof msgr. J. Klooster, nazorno pokazal, kakšno važnost polaga Cerkev v mitsijon'h na katoliško vzgojo mladega izobraženstva, ki utegne že jutri igrati eno najodličnejših vlog v življenju mladih azijskih držav.
SVETOPISEMSKA PESNITEV V INDIJSKI (PISAVI
Lani je v Indiji prvič izšla v pisavi devanagiri, ki je enaka sanskrtu in hindi jeziku, knjiga “Christian Purana”, ki ji je avtor p. Tomaž Stephens. “Purana” je indijska beseda in pomeni — stara sveta zgodba. Omenjena knjiga je obširna epska pesnitev, ki obseže 10.962 verzov, v marathi jeziku. Pesnitev govori o glavnih dogodkih stare in nove zaveze, vse ipa okrog Kristusa, ki je osrednja postava in glavni junak, “življenje in luč tega sveta”. Pesnik je omenjeni p. Stephens, ki je živel od 1549-1619. Bil je sin bogatega trgovca iz Londona, obenem pa pivi angleški jezuit, ki je prišel v Indijo. Pesnitev jie prvič izšla 1616. leta v Goa, pozneje pa tudi v letih 1646 in 1654. Vse izdaje pa so bile, kot tudi umetniško opremljena iz leta 1907, ki jo je pripravil Jose L. Saldanha iz Manga-lora, natisnjene v latinici. Marathi jezik pa jc v latinici docela nečitljiv. Zato so mnogi izrazili željo, da bi poskrbeli za novo izdajo, ki bi b:Ia natisnjena v da' vanagiri pisavi. Sedanjo izdajo je pripravil v omenjeni pisavi prof. Shanta" ran P, Bandelu. Knjiga je žela veliko po' zornost tako med ir.d;jskimi kristjani kot pogani.
BARAGOVA ZADEVA
Lepo iprosim, da objavite sledečo mojo zahvalo:
Podpisana se javno zahvaljujem škofu Frideriku Baragi za uSlišanje. Z devet' dnevnico smo se obrnili z zaupanjem j nanj, v zadevi obolenja, ki je celo druži' no navdalo s skrbjo. Nismo še končali z devetdmevnico, pa zdravil in zdravniške pomoči ni bilo treba več. Zato tudi dru' | gim .rojakom priporočam,, da se v vseh j svojih težavah zatečejo po pomoč k te' j mu velikemu Slovencu, ki — upamo vsaJ — bo kmalu prištet med svetniške vzor' i nike.
Anica Pavlovčiči Cordoba, Argentina
* IZ NUM UOVINmJI MhlJONANtV *
Djakarta, 6. januarja 1957. '-'častiti gospod!
^ zadtnjem pismu sem obljub la, da tom ^ sla'a kaj zanimivega iz Indonezije.
. Najprej vsem dobrotnikom misijonar-v in vsem misijonarjem blagoslovljeno 0v° leto! Da bi z božjo pomočjo vsi mno-n naredili za razširjenje božjega kralje-4 va pa zemlji! Svet Kristusu!
novembru 1956 je vesoljni svet mo-?'a Indonezijo. Udje apostolske molitve s? Pr°sili presv. Srcei da bi se večalo ^ ®v>lo katoličanov v tej mladi deželi. Le nekaj misli.
]qi‘ ^Invilo katoličanov stalno raste: leta „J;2 jih je bilo 353.250, pred vojno n’ n-766, danes skoro 1.000.000. V tem vi-, °Rradu Gospodovem dela sedaj 037 du-laikov; v sedmih velikih semeniščih je . bogoslovcev, v 18 malih semeniščih je ^bisajijih 1.222 dečkov, ki upajo priti do
c'lja
brvi
do duhovniškega posvečenja. Na i . - Pogled so ti podatki razveseljivi — Orn Veni'na misijonarjev je inozemcev.
1. 1953 država skoro ne da dovoljenja, i bi novi misijonarji prišli v Indonezi-j,..' Nekako čez 20 let se bo število mi-g.ion.arjev, ki sedaj delajo v vinogradu ^nspodoven, zmanjšalo zaradi smrti ali --oglosti (5e di-žava ne bo dovolila do °P? bojim misijonarjem, bodo morali p maei duhovniki prevzeti njih mesta, ho OI'in<>vni šoli zahteva priprava na du' y 'ni ški poklic še dvanajst let študija.
bo ^aibo'ijšem primeru lahko rečemo, da bogoslovcev doseglo cilj. Čez šest bo posvečenih okrog 100 duhovnikov.
^vLe
v; !h bo vztrajala do konca; to se pra-bik' a ^ez ^2 ali 15 let ok. 300 duhov-S6(j0v .Pripravljenih za delo. Toda število kai nj'b duhovnikov se bo zmanjšalo: ne-b>ki°K 1/2	vsak° leto. Novi duhov-
stj. 'bodo komaj zadostovali za nadome-r.a yV. Pn'b, ki so odšli. In mi računamo dej e°Je število kato'ičanov... Če ne pri-0 n°vi misijonarji in če se število do-
mačih bogoslovcev ne poveča, se bo versko znanje pri katoličanih zmanjšalo in — tudi njih vpliv na državno življenje.
2.	Ta vpliv je sedaj majhen. Indonezija šteje skoro 80 milijonov prebivalcev in v tem velikem številu je le en milijon katoličanov. Zadovoljiti se moramo z majhnim številom katoličanov v parlamentu; dia bi pa to število imelo velik vpliv, tega ni mogoče pričakovati. Zaupati moramo kljub temu. Pod vodstvom sv. Duha bo tudi Indonezija sprejela Kristusa in njegov nauk. Naj se naši sovražniki opirajo na svojo moč — adjutorium nos-trum in nomine Domini — Naša pomoč je v Imenu Gospodovem!
3.	Naši sovražniki so močni. Mohame-danci hočejo, da bi islam postal državna vera. Na drugi strani so komunisti zelo aktivni. Samo v Djakarti je od 57 kitajskih časopisov 27 komunističnih; od 90 šol je 47 komunističnih in tri katoliško usmerjene. V komunistične šole zahaja 28.000 učencev, v vse ostale skupaj pa le 15.000.
4.	V takih razmerah se polaga temelj novi državi — njena ustava. Je res potrebno, da vesoljni svet podpira delo tukajšnjih katoličanov z molitvijo in žrtvami. Predvsem pa je treba moliti, da bi čim bolj zraslo število svetih duhovnikov!
V zadnjem pismu sem tudi omenila notranje težave v Indoneziji. Ne vemo, kaj še pride. Podpredsednik republike, dr. Hatta, se je odpovedal svojemu položaju. Je zelo resen mož, odkritosrčen in velik rodoljub; zato .pač ni mogel odobravati postopanja predsednika Sukarna in njegovih ministrov. Ni mu kazalo drugega kot da se umakne, Masjiuimd, mohamedanska stranka, zahteva, da se sedanja vlada menja. Hočejo, da Hatta postane prvi minister. Dr. Hatta bi bil na to pi-iprav-lljeri' a le pod pogojem, da mu puste proste roke, ker ne pripada nobeni stranki, in ;pa, da mu zaupajo to mesto do prihodnjih volitev. Predsedniku in njegovim ministrom te zahteve niso preveč všeč,
ker v sedanjih razmerah, ko še ni sprejeta državna ustava, delajo, kar se jim zljubi. Sukan.io si je zdaj vzel že četrto ženo ir. hoče, da mu zgrade počitniško palačo na otoku Bali. Med tem pa prebivalstvo živi v revščini!
indonezijska poroka na Sumatri.
V Indoneziji se poroke še vedno vrše po starih običajih. Velik del prebivalstva je mohamedanske vere. Koran, mohamedansko sveto ipismo, vsebuje ves mauk in predpise. Mohamed, ki je knjigo sestavil po Alahovem navdihuj kot (pravijo, daje ženi zelo majhno cemo in v sveti knjigi izrecno zatrjuje( da žena nima duše. Možu dovoljuje, da si vzame štiri žene. Seveda se samo bogati možje morejo poslužuj tega dovoljenja, če želijo.
Ta nauk korana ima velik vpliv na razi.nere med možem in ženo. Mož lahko ženo odslovi, kadar se mu zljubi. — Za dekleta je velika sramota, če ostanejo same. Le redki so primeri, da bi se žena sama vzdrževala s svojim delom. Velika sramota je tudi za ženo, če možu ne more dati otrok: mnogokrat je prav to možu vzrok, da ženo odslovi. Poroko otrok urejujejo starši. Večkrat se zgodi, da nevesta vidi svojega ženina prvikrat šele na poročni dan. Mohamedanska poroka njima veličine in pomena zakramenta in seveda zakon nima stremljena in posvečenja, kot ga mi poznamo. Po koranu je poroka le civilna formalnost inj ise vrši brez praznovanja. Vodi jo “kadi’’ — verski upravitelj. Nevesta ni prisotna: na-domestujeta jo oče ali stric. iPo tej formalni poroki sta mladenič in dekle mož in žena, a se še ne smeta videti.
Zvečer pred pravim poročnim dnem se začne praznovanje v hiši ženina in neveste.
1.	Na tako imenovani “malamberimai” (večer, ko nevesti nohte in dlani rdeče pobarvajo z listi rastline “inai”) sodi nevesta z zaprtimi očmi, z rokami na kolenih, kolikor mogoče nepremično, na okrašenem poročnem stolu. Ta položaj je znamenje čistosti. Nevesta je oblečena v
belo obleko, na kateri se že vidi zahodni f vpliv.
2.	Povabljeni prihajajo blagoslavlja nevesto. Blagoslov obstoji v tem, da ne vesti potresejo glavo in roke z rižem i*1 roža.r.i.
3.	“Kadi”, verski voditelj, je zadnji po' vabljen. Svoj govor konča z molitvij0' 1 v kateri prosi za Alahov blagoslov (bet” I kat) in pri kateri vsi navzoči dvignej0 roke do višine prs.
4.	Naisilednji dan pride ženin v neve' stino hišo. En član nevestine družine vzame na rame in ga nese v hišo.
5.	Ženin ne sme takoj vstopiti; druži*® ga ustavi pri vratih. Ko plača zahteva*0 vsoto, simbolični dar, sme v hišo.
6.	Nastopi zelo pomemben trenutek v njegovem življenju: prvikrat zazre svo- . jo nevesto.
7.	Za nevesto ta trenutek še ni prišel' zelo nedostojno bi bilo gledati ženina v obraz. Zato mora gledati v tla.
8.	Naslednji dan se vrši zadnji del 0 breda poroke: očiščevanje. S tem je P° roka končana. Naslednji dnevi so nam® njeni obiskom sorodnikov in prijatelje^'
V Randfonteinu v Južni Afriki deluj0 urlšulir.ska misijonarka cn. KSAVERl' JA LESJAK, ki je 15. decembra 1956 pisala tole zanimivo pismo:
Naše misijonsko delovanje v vsej Juž j ni Afriki doživlja v teh časih svojo težk° preizkušnjo. Katoliški misijoni so pred met velike gonje. Dejansko se boril*0 za obstoj. Vso oblast imajo naši *® sprotniki v rokah. Edino naše zatočišče sta Bog in Njegova Mati. Tudi naši r.aj mlajši črncipolti šolarji molijo vsak da* ! “Hopola — Spomni se”. Kako leto d*1 ; bo že še kako šlo. Ob koncu 1957 pa bo' mio morali spet registrirati naše mis'" jonske šole: ostale bodo le tiste med nj>' j mi, ki bodo po godu prosvetnemu mi*' stru... Delamo vsestransko, Skuša*10 zadostiti vsem zahtevami, ki ne nasprot*' i jejo našim načelom. Letos nas je držav' nj šolski nadzornik vsaj že desetkrat 0 | biskal. Vedno so nad nami, vsak naš k0' |
'	■■I
324
rak nadzorujejo. Letos sem imela v razredu 59 fantov in 72 deklet. Je to 7. razred ljudske šole, kjer učimo tudi ročno delo, risanje in umetno obrt. Sama pa se ukvarjam še z zakristijo in vrtnarstvom. Tako moji dnevi sežejo ipozno v noč. Poleg vsega smo se morali letos podvreči še novemu učnemu načrtu, ki je vpeljal dnevno še dve in po! uri več pouka. Imeli smo sv. birmo, dvakrat krst, dvakrat pivo sv. obhajilo, ob koncu leta pa še razstavo, koncert, tekme v petju in športne prireditve. Prav za-radi omenjene razstave izdelkov umetne obrti nisem mogla nič poslati za misi-
DARÜVI ZA
Sklad za slovenske misijonarje:
Trst: Župnija Opčine, 7.750 lir; N.N. goqpa iz Mačkovelj, 1.000 lir.
Gorica: Družbenica za č. g. Majcena, 5.000 lir; Pavšič Marija, za bengalske misijone 3.300 lir; Brezigar 600 lir; N.N. 400 lir.
V tiskovni sklad KM so darovali: U.S.A.: Mr. Cerar Frank, 2.50 dol.; Mr. Anton Jeglich, 2.50 dol.; Mr. Vrtačnik Alojzij, 10 dol.
Argentina: Jereb Jurij, 10 pesov; Rozalija Grošelj, 5 pesov; Ga. Šmalc, 20 pesov; Vinko Žitnik, 10 pesov.
Splošno za misijone so darovali:
N.N. (po Bidovec), 50 pesov; N.N. (po Bidovec), 13 pesov; Čargo Majda, 20 pesov.
V zahvalo Baragi:
Sušnik Franc, Lanus (za beatifikacijo), 200 pesov; Klemenčič Anica, Mun-ro, 100 pesov; Homan Bernarda, Munro 50 pesov; Klemenčič Rozalija, 100 pesov; Korošec Jože, Munro (za beatifikacijo), 50 pesov.
ZA BARAGOVO MISIJONIŠČE:
Mrs. Frances Marolt, Cleveland, 5 dolarjev; Mrs. Louise Šušteršič, Timm., Kanada, 2,50 dolarja.
Argentina: Ga. Antonija Krajnik, San Justo, 153 pese; Suhadolnik, Lanus, 50
jonsko tombolo. Že v oktobru smo moral1 j vsa ročna dela naših fantov in deklet : predložiti predstojnikom. Oba nadzorni' ka sta bila nad izdelki tako zavzeta, sta nagovorila, naj priredimo splošno razstavo ob sklepu leta. Vse izdelke sin0 morali tedaj pridržati tukaj.	. i
Iskreno se zahvalim za “Kat. miši' jone”. List res rada prebiram, saj tak° plemeVto druži vse slovenske misijona1' je med seboj in s sodelavci v zaledja’ Cenim Vašo požrtvovalnost in misijon' ski trud naših rojakov. Bog Vam vsen1 povrni! Vsem pa želim iz srca blag0 slovijeno novo leto!
MIS1JUNE
pesov; Lucija Kukovič (Kralj), 50 Pe' : sov; g. Vinko Žitnik, Capital, 100 Pe' sov; Družina Rode, 600 pesov; N. Lanus, 60 pesov; č. g. Radoš, Baleare* 500 pesov; g. Anton Zajc, Lanus, pesov; Družina Stanovnik, Lanus, ^ pesov; več rojakov iz Lanusa zbralo z‘l dobitek (radio) na loteriji ob blagosl0' vitvi temeljnega kamna cerkve in Bar®' govega misijonišča, 600 pesov; družin® Čmak, Lanus, (ob zadetju radia na 1°' teriji), 100 pesov; g. Fr. Stanič, Lan:ll£ (ob zadetju šatulje) 50 pesov. Izkupič6. prodaje velikonočnih butaric v Slovens®1 : vasi v Lanusu (po gdč. Virant Zdenk')' i 310 pesov; g. Boris Kresnik, Mar de Plata, 55 pesov; č. g. profesor dr. Rudol, Hanželič, Cordoba, 900 pesov (stipend) prevzetih intencij). Izkupiček loterije 111 prireditve ob blagoslovitvi tameljneg® ksimna Mar jine cerkve in Baragove#® misijonišča, 8.652 pesa (od tega dar°' [ vala 1.000 pesov č. s. vizitatorica ustf"' i Ijenk argentinske province).
Č. g. Franc Jakop iz San Nicolas®' Argentina, je prepustil Baragovemu m*' sijonišču dragoceno monštranco, kate1® je prinesel s seboj iz avstrijskega tab0, rišča. Monštranco so darovali švicars® katoličani slovenskim beguncem.
Pluvial in velum, dar sester usmilj6”^ argentinske province.
>:	>; >; >: >;	>; >; >; >; >; >; >; >; >; >;>; >; >; >; >; >; >; >; >; >; >;
T^cto ^LoJioXl
HERMAN HAECK S.J. — Poslovenil Nikolaj Jeločnik
Komedija v treh dejanjih
IV. Prizor SMITH - MORRIS - SIMA
Morris (prebere, se prikloni in se 'rokuje z gostom). Dobrodošli, rev. Simdth. l rav srečen sem, da vas spoznam.
SMITH. Tudi mene veseli.
MORRIS. Gotovo prihajate v važni za-< ev' • •. na uslugo sem vam. (Mu ponudi stol.)
SMITH (na videz mh-no, a vendar v z,jdregi). Da, v zadevi.. . a, oprostite mi, Ko> zmeden sem, ne vem, kje bi začel.
MORRIS (ponuja cigareto). Kadite?
SMITH (vzame). Hvala... Pravza-Prav sem prišel s predlogom... A ipo-6Jte mi čemu puščate tele tajnosti na PMzi?
Morris Tajnosti?
SMITH. Vas sem čakal in prvo, kar ugledal, ne da bi hotel, so tile na-rtl, pa škofova prošnja.
MORRIS. Ne vidim slabega v teh stva-ron, rev. Smith.
SMITH. Nič slabega, se razume; a po sem jasno vidim, da ima že škof svoje
ste vmes. Prišel sem s predlogom, pa ^ ailri> da so me že prehiteli. Zdaj seve-^ ''Pzumem, da so tudi jezuitje vrgli oči ««ti napol spital, pa da seveda kot ke* n°. ravnaj° strašansko skrivnostno, biti k* Se rac*' polastili šole, ki bi morala
odkrili ste, da tisto klavrno
d “j^tTH. Točno! Odkril pa sem tudi, tl0^e katoliški misijon kot vedno tudi P°t spletkariti s svojim neiskrenim,
u^OiRRIS. Z eno bese« (1 oče Rossi želi kuj okončano bolnišnico.
prikritim tekmovanjem, ki ga imam za kaj malo krščansko. Vedel sem, da ste si tudi vi ogledali tiste temelje, razumem, da vas je kot arhitekta* zanimala bodoča gradnja... zato pa sem prišel, da bi vam predlagal... a zdaj je ta moj predlog docela odveč.
MORRIS. Vaš predlog je vedno lahko nekaj zanimivega, če seveda nimate posebnih težav, da bi mi ga pove«lali.
SMITH. Težave? Kakšne težave? Tedaj, če ml n(e boste s svojim vmešavanjem nasprotovali pri nakupu tistih špitalskih temeljev, pa če seveda pristanete, da vso stvar kupim v imenu anglikanskega, vam bomo dali kot komisijo sto rupij. Potem pa vas bo anglikanski misijon najel za arhitekta pri gradnji šole, ki jo namenjamo pozidati takoj — predujem bi bil petsto rupij (izvleče denarnico). Tehle šesto rupij je vaših, če pri-istanfete na naš predlog.
MORRIS. Prav zapeljiva ponudba. Vidim, da zaupate moji sposobnosti in da sem vam ljubši kot pa tvrdka, ki je do nedavna gradila bolnišnico.
SMITH. Tvrdka se je tudi nam ponudila. A prvo besedo smo namenili vam. Če sprejmete, je stvar gotova.
MORRIS. Zares mi je žal, da moram odkloniti, reverend Smith, a sprejeti ne morem, ne morem.
SMITH. Razumem, pač ne morete! Kupčija je pač kupčija. Vi že veste, kje * vam najbolj kaže in izbira je potem lahka. Sklepam, da so vam oni drugi stavili mnogo ugodnejšo ponudbo.
MORRIS. Mnogo ugodnejšo? Reverend Smith, samo preprosto vprašanje, če dovolite, iz gole radovednosti, nič drugega.
Mister
Morris,
inženir
Rev.
Smith,
angli-
kanski
pastor
Indijski
notar
Kaj menite, koliko bi mi ponudili katoliški misijonarji, če bi me hoteli, recimo takole preprosto — kupiti?
SMITH. Nočemi ugibati... a dovolite vprašanje tudi meni. Koliko bi vam moral ponuditi anglikanski misijon, da bi--svojo odločitev spremenili?
MORRIS. Tudi jaz rajši molčim o številkah... (v smehu), vendar se mi zdi, da bi anglikanski misijon, če bi hotel spremeniti mojo odločitev, verjetno prišel v konkurz.
SMITH, Konkurz? Saj sem vedel! Iskrena vam hvala za ta iskreni odgovor. Tako je tedaj ta škof «pripravljen pognati celo premoženje, samo da bi 'anglikanskemu misijonu preprečil gradnjo bedne šole.
MORRIS. Tega ne vem. Precej zanesljivo bi vam na to mogel odgovoriti edinole škof sam. A postavimo, za trenutek, da b; bili vi oče Rossi, pa da bi neki rev. Smith hotel prav na oglu njegove šole pozidati mikavno anglikansko šolo: kaj bi vi storili v tem primeru, da bi to na-meno preprečili, če bi vam bilo mogoče?
SMITH. Bomo šele videli, kako mi bo preprečil.
MORRIS (ob koncu, raagovora se oirie iz dalje ropot motornega kolesa. Morrifi pogleda na uro). Oprostite, rev. Smith, a rad bi vami povedal nekaj. Na čaj sem povabil očeta Rossija, čujem ropot motorja in mislim, da je on. Vi morete seveda ostati tu z nami pri čaju.
SMITH Ne, ne, nikakor ne. Vidva sta za sestanek gotovo že dogovorjena. Pac zadosti nie vljudno, da bi se vama nepovabljen pridružil.
MORRIS. Vem, da očetu Rossiju ne bo prav, da sem vas kar tako odslovil.
SMITH. Odslovil pač ni beseda, ki tu velja. Prav zavoljo njega odhajam. Vem dobro, da bi mu ne bilo ljubo, če bi m® našel tu...
MORRIS. Potem je pač zadnji čas.--(Saheb vstopi.) Ne, prepozno, je že tu-(Smith se odmakne v notranjost sobe, bi ga misijonar že koj spočetka ne videl-)
V . Prizor
MORRIS - SMITH - SAHEB
SAHEB (vesel, Smitha ne opazi). Oh, Morris! Pridrvel sem domov v bunga-lovv. pa sem našel tam mojega včerajšnjega umirajočega — docela zdravega. Petnajst kilometrov je prehodil... (U-hleda Smitha in spremeni glas), da bi ^1-' dal še ščepec tistega čudežnega kini-ria- Oprosti... gosta imaš?
MORRIS (predstavlja). Rev. Smith. . . Pather Rossi... (Saheba na uho.) Že VlS€ ve. (Misijonarja se rokujeta. Med 'izgovorom se Morris za kak korak od-"<nloiet prižge si cigareto, odkrije čajni-c° in pogledxi vanjo, odgrizne biškot, zra-i»tt pozorno posluša.) bMlTH. Veseli me.
SAHEB. čast mi je !
SMITH. Pravzaprav se le dolga leta
Poznamo.
SAHEB. Le da nikoli nisva imela pri-ožnosti, da bi se sešia.
SMITH. Oprostite, a sem tu povsem •učajno. Nisem vas namerjal motiti.
SAHEB. Prav nič ne motite, j SMITH. Vendar se mi zdi, da sta bi-a Kospoda domenjena za sestanek, da bi Kovorila o kupčiji... o skrivnostih. Si-Cei' 'Pa sem svoje opravil.
SAHEB Z inženirjem sva namerjala Kovoriti o tisti bolnišnici. Skrivnosti pač na mestu. Tudi jaz vem, da boste «šali jutri kupiti bolnišnico.
SMITH. Povsem razumljivo, da ste ve-a jaz o vaših namenih, odkrito po-v dano, nisem ničesar vedel; naravnost stitati vam moram, ker ste do, danes, do samega predvečera te dražbe ta-spretno prikrivali to svojo igro...
, fpa, oprostite, a morda sem iprav cajno našel tj na mizi vse skrivnosti « široko razkrite.
j	BB. Ne raaumem... prikrivali
■ ■ na mizi š;roko razkrite...
1V1ITH (s cigareto, v pridigarskem (ja s'' ’ ■ Se vam ne zdi žalostno, father, pr sm° «e prav kristjani: katoličani in estantje našli v tej daljni deželi sa-Zato, da se bijemo med seboj ? Se vam
Sapog,
stražnik
Misijonar
oče
Rossi
Rcvmj,
misijonski
gojenec
Tie zdi, father, da bi bilo za Indijce krščanstvo mnogo bolj privlačno, če bi namesto sprtih pastirjev gledali krščanstvo, ki je zmožno sodelovanja?
SAHEB. Odličen pridigar ste, rev. Smith. A rad bi vedel, kakšen naj bi bil praktični zaključek te vaše pridige. Hočete morda -povedati, da ste pripravljeni vse, kar je v vaši mošnji, stresti v mojo, docela v duhu tega sodelovanja, pa da bova šla jutri pod roko, kot dva najboljša prijatelja skupaj k tisti zanimivi dražbi našega Spitala, ki ga bova ipotem prezidala v katoliško šolo, meni namenjeno? Ali naj jaz lepo po krščansko kot polž skrijem roge in se zavlečem v hišo, samo da bi vam podaril tisto napol bolnišnico za anglikansko šolo?
SMITH. Niste nekoliko razburjeni, father?
SAHEB. Razburjen? To je stvar značaja; a s tem še ni rečeno, da nisem na pravi poti. Kristus ni prišel na svet u-stanavljat petinsedemdeset zadružnih dražb, marveč eno samo, edino krščansko. Nikoli ni govoril o sodelovanju, vedno o edinosti. lij kdo je to edinost zavrgel? (Tišje, brez o>sti.) Mi ne!
SMITH. Ohranimo -mirno kri, father.
SAHEB. Mirno kri, da, in pustimo te pridige.
SMITH. Da se povrneva k bolnišnici: povedati vam moram, da je angleški guverner zemljišče že dodelil anglikanskemu misijonu, ki bo njegov lastnik, brž ko bo podpisana kupna pogodba.
SAHEB (nasmejan). In če bi takole po čudežu tisto kupno pogodbo podpisal?
SMITH. To bomo videli jutri. .. Sicer pa vem, da imate denarja več kot smeti...
SAHEB (presenečen). Lepa hvala za dobro novico...
SMITH. Vidite, da mi je dobro znano vse... a zagotavljam vas, da je tudi anglikanski misijon pripravljen na kakršnokoli žrtev, kadar gre za koristi kraljestva božjega.
SAHEB. Kraljestva božjega, ki ga jaz... takorekoč... v nevarnost postavljam! !!
SMITH. Nisem mislil tako... prepričan sem, da so vaši nlameni najboljši.
SAHEB. Vendar. ..
SMITH. Nič — vendar!
SAHEB. A vendar po vaše vse narobe storim. (Sima, ne da bi motil, prinese čaj, skodelice, sladkor, pecivo.)
SMITH, Žanjete, kjer nikoli sejali niste.
SAHEB. Priznam, da ne razumem tega. Hočete morda reči s tem, da je tista bolnišnica vaša in da vam jo zdaj jaz jemljem?
SMITH. Hočem reči, da si vi in vaši ne delate nobenih pomislekov, kadar se prilizujete našim kristjanom, da bi jih speljali potem v katolištvo.
SAHEB. Oprostite, rev. Smith; a če bi vi poganom prinesli pravo krščanstvo, na katerega čakajo in kj jim po vsej pravici tudi gre, kaj mislite, da bi jih še nujalo k nam?
SMITH. Nehajva s iprepirom, father Rossi.
SAHEB. Zapik tedaj in konec!
SMITH (prvi ponudi roko). Recimo rajši — nasvidenje; in Bog naj vas blagoslovi !
SAHEB (osuplo). Zdaj ste me -ugnali-Resnično, tega vašega blagoslova -nisem pričakoval. (Stisne Smithu roko.) Tudi vi, rev. Smith, imate najboljše namene, in rad bi samo, da bi se srečala lepega dne... ko ne bo kaj prodajati in kaj kupiti... takole... kje na kakem vrtu, ob mizi, ;pri čaj-u... todle pri našem in' ženlirju... na nevtralnih tleh.
MORRIS. Ker smo se povrnili k čaju» se spet počutim doma. In čemu stojimo vsi trije? čaj je na mizi, po njem tedaj!
SMITH. Lepo zahvaljeni, a prišel sem nenapovedan; oditi moram.
MORRIS. Potem pa vsaj tole: jutri večer se vsi trije snidemo todle k večerji.
SMITH. Morda bom drugje zadržan-
MORRIS. Nočem biti vsiljiv. Recimo si torej — nasvidenje?
SMITH. MORIS in SAHEB (se rokujejo). Na svidenje!	(Sledi.)
BAIUÜOVO MISIJON1ŠCE
IMA SVOJ TEMELJ BLAGOSLOVLJEN!
i Naši bralci in vsi misijonski prijatelji po svetu bodo gotovo veseli, v? "Odo v tej številki “Katoliških misijonov” brali poročilo o blagoslovi temeljnega kamna Baragovemu misijonišču in njemu pripadajoči . rkvi. Slovesnost se je izvršila na samo Velikonočno nedeljo in opravil 0 -j6 ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman kot zadnje dejanje svojega j oiletnega, tako bogatega delovanja med rojaki v Argentini. V nasledim objavljamo besedilo listine, ki jo je Prevzvišeni ob blagoslovitvi Jmlal v temeljni kamen, sestavljeno v latinskem, kasteljanskem in slo-^nskem jeziku. Na ovitku in tu, na zadnjih straneh te številke pa ^Javljamo glavne posnetke olbreda in slovesnosti blagoslovitve, obenem razlago, za misijonsko kroniko in pa v vzpodbudo vsem, ki žele pri radnji in vzdrževanju “Baragovega misijonišča” sodelovati.
Jj,a Veliko noč leta 1957 je ljubljanski škof dr. GREGORIJ ROŽMAN j. zaključku svojega tretjega obiska Slovencev v Argentini blagoslovil temeljni kamen prve slovenske cerkve v tej deželi, posvečene Mariji /aljici, in njej pridruženega “Baragovega misijonišča”. — Oboje grade Argentini bivajoči slovenski sinovi sv. Vincencija Pavelskega (lazari-j, ’L s pomočjo sobratov in rojakov po vsem svetu, zlasti v Argentini, namenom, da se ostvari prebivalcem “Slovenske vasi” primerna hiša celotni slovenski misijonski akciji v zamejstvu pa žarišče in sre-Sca, po zgledu nekdanjega Misijonišča v Grobljah pri Domžalah v do-j. 0vini. — Slovesnost blagoslovitve so s svojo navzočnostjo poleg Ijub-janvskega škofa povzdignili še vizitator argentinske province Misijonske l,zbe sv. Vincencija Pavelskega č. g. Samuel Canballo CM, direktor jP^aiiskih dušnih pastirjev v Argentini č. g. Anton Orehar, krajevni žup. Ve C'-g'	Hladnik, vikar slovenske vikarije Marije Kraljice v “Slo-
jCotlski vasi” č. g. Janez Petek CM in njegovi sobratje-sodelavci, prav ta-v zastopniki vseh slovenskih organizacij “Slovenske vasi”, kakor tudi -~-1 ivr6 Prebivalci ter številni gostje — rojaki iz Velikega Buenos Airesa. Ha ^artja- Kraljica slovenskega naroda in vesoljnega sveta, pomagaj st^1 gradnji tega Tvojega svetišča in Baragovega misijonišča! Naj v°jim posredovanjem Slovenci vedno več pripomoremo, da se čim prej svoji SVET KRISTUSU!
o.,,.	,^z Slovenskegi doma v Slovenski vasi v Lanusu pri Buenos Airesu, v katerem se začasno
Z	sJovenska služba božja in v katerem je §kof Rožman prav kar opravil slovesni blagoslov
se vije dol^a procesija lanuških rojakov in Rrostov iz Velikepra Buenos Airesa 200 m oddaljenemu zemljišču, na katerem bo stalo Baraprovo misijoniŠče in njemu aj<>ča cerkev Murije Kraljice. škof Rožman je blaRoslovil temeljni kamen in zdaj bo
vdelal vanj steklenico s spominsko lißtino, svetinjicami Brezmadežne in argentinskimi novci. dolgem obred i blagoslovitve je imel lep govor. Za njim je spregovoril vizitator argentinskih la^* ristov č. g. S muel Carballo, ki je škofu Rožmanu tudi ves čas asistiral, skupaj z rektorjem fovega zavoda v Adrogueju dr. Gnidovcem, direktorjem slovenskih dušnih pastirjev v Argent^*
f
č. k. Oreharjem, superiorjem slovenskih lazaristov v Lanusu č. p. Petkom in njepovim sobrat^*11 Janom, ki je na sliki videti/ kot subdiakon. Za č. p. Carballom je govoril tudi č. p. Petek in pred vsem zahvalil škofu Rožmanu in vsem, ki so že kaj pripomogli k ostvaritvi Baragove#51 misijonišča. Po obredih blagoslovitve je bila na samem prostoru bodočega Misijonišča slavnostn*1
Reditev v navzočnosti škofa Rožmana in vseh ostalih gostov. Pri prireditvi so nastopili lanuški ^r°ci P°<1 vodstvom učiteljice Zdenke Virantove in lanuŠki pevski zbo ki je pod vodstvom diri-a Mirka Špacapana zapel vrsto religioznih in domačih pesmi. Med tem nastopom je stopil na er Predsednik društva “Slovenska vas" Ignacij Glinšek in je v imenu društva sporočil škofu
Rožmanu, da je bil na zadnjem društvenem občnem zboru izvoljen za častnega Člana “Slovenski vasi”, ter mii izročil lepo izdelano diplomo, kar je Prevzvišeni z veseljem sprejel, ob navdušene»*1 odobravanju navzoče množice.
SV1 ^e^Iel,i,0 8e je že, ko se je Prevzvišeni dvignil in obrnjen proti ljudstvu vzkliknil: "Na v A<njevidno ganjen, saj se je s tem poslovil ne le od Lanuščanov, ampak od vseh Slovencev kentini, ki jih je po polletnem bivanju in delovanju med njimi imel naslednji dan zapustiti.
r

Po škofovem odhod« se je razvila prosta zabava, nato je bilo žrebanje loterije In za konec kazanje skioptičnih slik iz verskega življenja rojakov v USA pri pobožnostih s škofom Rožmanom v clevelandskem Lurd« in Lemontu.
KAZALO
Ovitek: Naslovna stran delo Franceta Goršeta; fotografije blagoslovitve Baragovega misijoni-§ča.
Vsebina:
Moć Cerkve (Dr. I. Lenček) 2S1
“Katoliški misijoni” so splošen misijonski meseč' nik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze” in “Južnoameriške Baragove zveze”. Izdaja ga “Ba" ragovo misijonišče”. Urejuje Lenček Ladislav C M • Upravlja Petek Janez C.M. - Naslov uredništva in uprave: Montes de Oca 320. Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Montes de Oca 320 (Len' ček Ladislav C.M.). - S cerkvenim dovoljenjem-

.1
NAROČNINA “KATOLIŠKIH MISIJONOV” : ZA LETO 1957:
“Fidei donum — Dar vere”
(Pij XII.) ............... 282
Baragovi jubileji (L. L. CM.) ........................ 884
V Argentini 45 pesov; v U.S.A. in Kanadi 2.50 dolarja; v Italiji 1.400 lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja.
Baragova žeja po dušah (Dr. Franc Jaklič) ............ 287
MISIJONSKE TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH
Baraga in Prešern (Janez Kopač C. M.) ................ 2i)3
Baragova zadeva. Nadaljevanje (K. Wolbang C.M.) ..	299
Pesem “Čudovit si...” in Molitev za B. beatif.......... 304
Rim. Atene, Nairobi in nazaj (M. Jezernik) .............. 305
Moji angeli varuhi (po F.
Karel Kerševan C.M.) ...	313
O narodih in ljudstvih v misij. deželah (M. M.) ....	316
Po misijonskem svetu .......... 3)3
Iz pisem slov. misijonarjev 323
Misijonski darovi ............. 326
Kdo bo plačal l Haeck-Jeloč-nik) ....................... 327
Baragovo misijonišče ima temeljni kamen............... 331

Vsi posnetki blagoslovitve temeljnega kamna Bar. misijonišča so delo fotografa Marjana Kocmurja.
Argentina: Petek Janez CM, Misijonska pisarn* Montes de Oca 320, Buenos Aires.
U.S.A.: Rev. Charles Wolbang C.M., St. Vincent’® Sem., 500 East Chelten Ave., Philadelphia 44' Pa. — Rudi Knez, 13810, Eaglesmere, Cleveland 10, Ohio, — Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd ?}■’ Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 731, Cii' beri, Minn.
Kanada; za Toronto: Rev. John Koipac C.M. 59^ Manning Ave. Toronto 4, Ont — Rev. MartiJ* Turk. 545 Mahon Ave., North Vancouver, B. C’ — Antonija Čuden, 3958 Laval Ave, Montreal* Que.
Italija: Dr Kazimir Humar, Corte s. Ilario H Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, V'9 Risorta 3.
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14. P. Kanzian i. J., Kärnten, Austria. - Rev. Miklavc^ Anton, Spittel a/Drau. D. P. Camp, Kärntet* Austria.
Avstralija: Franc Vrabec, 28 Beaufort St., Wood ville, S. Australia.
V ostal h deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji.
Registro de la Prop. Int. No. 528.263
g|s	TARIFA REDUCIDA
	
gg” s	CONCESION 5612
< W		
Impreso en Talleres Graficos Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires, Argentina*