Oblast, pri oblasti, z oblastjo
Vedno znova se lotevamo gospodarskih reform in ljudje se sprašujemo, vsak zase in vsak skupaj, v čem je sedanja reforma drugačna od drugih. Zakaj naj bi ta reforma uspeia, ko vse druge niso? Moram reči, da me je dolgo časa presenečala in tudi motila sorazmemo tnajhna zainteresiranost slovenske širše javnosti za vprašanja, ki se nanašajo na reformo gospodar-skega sistema in nenehno potiskanje v ospredje nekaterih drugih, tudi ne tako pomembnih vprašanj. Sedaj se je siluacija nekoliko spremenila, ven-dar ne v poiitično-sistemskem pogledu, ampak bolj razpravljamo o vseh novostih, ki jih prinaša nova zakonodaja — katere so težave, kateri so pro-blemi in tako dalje. Premalo pa se poudarjajo načela, ki so pomembna, pa naj je naž odnos do posameznih zakonov zelo kritičen, manj kritičen ali povsem pohvalen. Načela, kot so: pluralizem lastninskih oblik, deregulacija in svoboda gospodarskih subjektov (na kar ne smemo gledati le mehanici-stično kot zmanjševanje predpisov, členov itd., temveč predvsem vsebinsko — umikanje države s področja gospodarskega sistema), samoorganiziranje gospodarstva, racionalizacija odločanja, delitev poslovodnih in upravljal-skih funkcij, širjenje možnosii vlaganja tudi tujega in zasebnega kapitala itd. Tako globalni premiki v gospodarskem sistemu, ki jih opredeljujejo ta načela, seveda ne morejo ostati brez odziva na politični sistem. ln prav za-radi tega je lahko le presenečenje, da se slovenska javnost s tem v večji meri ne ukvarja. Tudi programi novonastalih zvez in združenj, ki bi naj popes-trili mišljenjski in strokovni pluralizem in ne samo oblastni in izvršilni (ki je seveda lažji in bolj pragmatičen) v tem slovenskem prostoru, so glede teh vprašanj bosi (razen tu in tam kakšno leporečje, ki zopet le obljublja, v sti-lu, da se bomo zavzemali itd.).
Zato bi bilo logično, da bi v tej slovenski demokratični javnosti ustvarili gibanje, ki bi v bodoče preprečevalo, da bi ključne funkcije, s katerimi se dosega vpliv na oblast, ne ostale koncentrirane in monopolizirane v izvršil-nih organih sedanjih ali bodočih družbenopolitičnih organizacij in drugih združenj, medtem ko bi se nam državljanom omogočale le formalne akliv-nosti. V nasprotnem primeru, če pristanemo, da se bo v samoupravnih or-ganih (kamor štejemo seveda tudi skupščine) odločalo na podlagi različne strankarske delitve ljudi ali še naprej na podlagi politične dominacije eno-partijskega sistema, potem samoupravljanja ni več. Ljudski konsenz, ki za-enkrat še velja, pa našega sistema ne utemeljuje na oblasti političnih organi-zacij, ampak na oblasti združenih delavcev. Zato je seveda temeljno vpra-šanje, vprašanje samostojnosti gospodarskih subjektov in ali bodo odloči-tve, ki zadevajo gospodarjenje, potekale po gospodarski logiki, odvisno od tržne uspešnosti, ali pa še naprej od političnih odločitev — bojev med posa-meznimi deli družbe za to, kdo in v čigavem interesu ter na čigav račun bo odločal o novoustvarjeni vrednosti. Skratka, očitno gre za legalizacijo dose-danjega odločanja in prakse. In iz teh razlogov tudi ne preseneča pomanj-kanje stališč pri institucionaliziranh nosilcih političnega pluralizma v SR Sloveniji do reforme gospodarskega sistema. Nekatera gibanja enostavno ne poznajo pomena gospodarskega sistema in ne znajo dovolj, da bi pove-zovali gospodarski in politični sistem in njuno medsebojno odvisnost. Pri drugih pa je nevarnejši pojav, ko manjka pripravljenosti na konsenz, na nacionalni konsenz o določenih pomembnih vprašanjih. Ker nimajo očitati stališčem zveze komunistov o reformi gospodarskega sistema nič vsebinske-ga, raje ne pritrdijo zaradi tega, da ne ustavjajo nacionalnega konsenza tu-di z zvezo komunistov. To pa je pojav, o katerem se je treba resno pogo-varjati.