Poštnina plačan« ▼ gotovini
Sped. in abbon. postale. - II Gruppo 70 M
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177 PODURF.DNIŠTVO :
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 • tel. 414646
Polletna naročnina..............L	1.750
Letna naročnina ................L	3.500
Letna inozemstvo................L	4.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	§■
Leto XXIV. - Štev. 41 (1223)
Gorica - četrtek, 19. oktobra 1972 - Trst
Posamezna številka L 80
Pota k Bogu Pohod na Celovec
Kdor koli je veren, ve in priznava, da je naše bivanje usmerjeno k Bogu. Vsaj po smrti se bomo k njemu vrnili. To priznavajo ne samo kristjani, temveč tudi vsa druga verstva. Vendar je vprašanje, katera pota vodijo k Bogu in katera so varnejša. Ker smo kristjani, se bomo vprašali, kaj menijo o tem kristjani. Njih odgovor je trojen.
1. Eni menijo, da je hoja k Bogu kot na primer hoja na Triglav. Veliko poti vodi tja gor od vseh smeri. Na tebi je, katero izbereš. Ti kristjani menijo s tem, da je človek sam tisti, ki se odloča za Boga in da ni zato treba posrednikov med nami in Bogom. Tako jih slišimo govoriti: »Z Bogom bom že sam opravil.«
2. Drugi bolj pametni pa vedo, da je posrednik med nami in Bogom Kristus, učlovečeni Bog. To se pravi, da je Kristus tisti, ki nas mora voditi k Bogu, da je samo on varna pot k Bogu. Zato se moramo k njemu obračati, njemu se priporočati, njega poslušati, častiti, posnemati.
To je gotovo tista pot, ki so jo učili apostoli. Dovolj, da beremo Apostolska dela in pisma apostolov, posebno še pisma sv. Pavla. Zato vidimo v prvi Cerkvi, da je med kristjani v času apostolov in neposredno za njimi, da častijo samo Kristusa, da so vse njihove molitve obrnjene le nanj. To je bilo naravno, saj so živeli pod neposrednim vtisom Jezusovega življenja, njegovih del in zlasti njegovega vstajenja. Živeli so med njimi neposredni pričevalci ali vsaj njihovi učenci.
3. To je trajalo dobrih sto let. V tem času se je Cerkev številčno pomnožila in se razširila po celem rimskem cesarstvu. S tem je začel popuščati neposredni vtis o Jezusu, ki so ga pustili apostoli in njih učenci. V Cerkvi so se začeli ozirati še za drugimi osebami, ki so bile povezane z Jezusom. Tako so odkrili Marijo, Jezusovo mater. Ali ni bila ona, ki nam je dala Kristusa, ki ga je rodila, zanj pod križem trpela? Tako se pojavi v Cerkvi v tretjem stoletju prvi spomin in prvo češčenje Marije Device, kot pričajo slike v katakombah. To češčenje se v naslednjih časih še bolj razširi in utrdi; kristjani odkrijejo v Mariji pot do Jezusa. To je nato nauk cerkvenih očetov, ki ga je Cerkev sprejela za svojega: Po Mariji k Jezusu, po Jezusu k Bogu. Odkrita je bila tretja pot k Bogu.
Ker je danes moda oporekati vsemu, kar je imelo veljavo v preteklosti, nekateri teologi in duhovniki oporekajo tudi tej tretji poti k Bogu, češ da morata ostati samo prva in druga. Toda to so zmotna mnenja nekaterih, ki jih je Cerkev zavrnila tudi na zadnjem koncilu, ko uči: »Različne oblike pobožnosti do božje Matere... dosegajo to, da ob češčenju Matere ljudje prav spoznavajo Sina, ga ljubijo, poveličujejo in spolnjujejo njegove zapovedi.«
Ne bojmo se torej, da bi ne bili več modemi, če bomo še naprej hodili h Kristusu po Mariji.
K. H.
Preteklo nedeljo je glavno mesto Koroške Celovec doživelo protislovensko manifestacijo, ki je v vsem spominjala na čase, ko je nacizem preganjal vse, kar ni bilo nemško.
Že precej pred deseto uro, za katero so bile napovedane demonstracije, ki jih je koroška nacionalistična organizacija Heimat-dienst (Domovinska služba) organizirala proti zakonu o dvojezičnih napisih, so se na vpadnicah v Celovec pojavile dolge kolone avtomobilov iz najrazličnejših krajev Koroške, vmes pa so bila tudi vozila štajerske, graške in nemške registracije. Avtomobili so bili na veliko prelepljeni z gesli iz časov koroškega plebiscita kot na primer »Koroška je nemška in nedeljiva«, »Koroška ne sme postati slovenska«, »Slovenske Koroške ni«, »Mi se ne prodamo«, »Mi nismo zoper manjšino, smo zoper Kreiskyjev diktat«.
PROVINCIALNA ZAPRTOST
Ljudje, oblečeni v rjave uniforme Heimatdiensta, so zariplih obrazov, polnih sovraštva, vpili zoper »čuše« (psovka za Slovence) in jih obkladali s »svinjami«. Vse je izzvenelo v zavrnitev vsega, kar se na Koroškem ne imenuje nemško. Le Nemci so gosposko ljudstvo, vsi drugi, to se pravi Slovenci, pa naj bi izginili, saj s svojo
prisotnostjo kalijo mir na Koroškem. Ves nastop je izražal in razodeval provincialno zaprtost in omejenost, ki jo je žal Koroška prepolna.
K zvočniku je stopil novi predsednik Heimatdiensta dr. Feldner. Pod krilatico »Pravice manjšine ne smejo biti v škodo večine«, je zahteval, da je treba zakon o dvojezičnih krajevnih napisih razveljaviti. S hripavim glasom je ob divjem ploskanju množice dejal, da »bo mir nastopil šele takrat, ko slovenska narodnostna skupnost na Koroškem ne bo več obstajala.«
Medtem pa so koroški nestrpneži ponovno odstranili nekaj dvojezičnih napisov, ki so jih oblasti znova postavile. Oblasti so tudi okrepile varnostno službo, ki naj bi čula nad ohranitvijo dvojezičnih napisov. V ta namen je prišlo s Štajerskega 150 orožnikov, ki naj bi podprli svoje koroške tovariše.
SEDMI ČLEN DRŽAVNE POGODBE
Kancler Kreisky je napovedal ostre ukrepe zoper kršitelje zakona o dvojezičnih napisih, obenem pa dal zagotovilo, da bo vlada na vsak način uveljavila sedmi člen avstrijske državne pogodbe. Naše bralce bo gotovo zanimalo, kaj
Dve hudi prometni nesreči
208 oz. 176 mrtvih, to sta posledici dveh prometnih nesreč, ki sta se primerili v Mehiki oz. v Sovjetski zvezi in sta eni najhujših v zadnjem času.
V	Mehiki je prišlo 5. oktobra proti polnoči do nesreče ob iztirjenju vlaka, ki je vozil s hitrostjo 140 km na uro, ko bi smel zaradi ovinkov voziti le 60 km. Katastrofi je botrovala pijanost strojevodje.
Vlak je imel 22 vagonov, v katerih je potovalo 1.600 oseb. Namenjen je bil v mesto Saltillo, ki leži na severu Mehike kakih 900 km od mehiške prestolnice. Večina potnikov se je vračala s cerkvene slavnosti v kraju San Luis. Med potjo je strojevodja sprejel na lokomotivo tri mlada dekleta od 22 let. S seboj so prinesle steklenico »tequille«, mehiškega žganja. Že okajeno osebje lokomotive je postalo še bolj razgibano. Nihče ni več pazil na hitrost vlaka. Vagoni so začeli od silne hitrosti podrhtavati. Komaj 6 km pred ciljem je prišlo do katastrofe. Na ostrem
Pred desetimi leti je 12. oktobra papež Janez XXIII. odprl drugi vatikanski cerkveni zbor, ki je nato povzročil v Cerkvi splošno prebujenje, sprožil nove odnose do človeka v današnjem svetu, pa tudi odkril marsikaj nezdravega v naši sredi
ovinku je vlak zletel s tirov, se zvrnil preko nasipa in se spremenil v skrivenčeno grmado železja in lesa. Samo 200 potnikov je ostalo čisto nepoškodovanih. Mrtvih je bilo kot rečeno 208. Umrle so tudi vse tri mlade sopotnice na lokomotivi, medtem ko so krivci te nesreče — člani posadke »pijanega vlaka«, vsi ostali živi.
Kdor je vražjeveren, bo dejal, da ne gre potovati ob petkih trinajstega v mesecu. In prav ta dan je prišlo v Sovjetski zvezi do sedaj najhujše nesreče v zgodovini potniškega letalskega prometa.
Sovjetsko letalo tipa »Ujušin 62« je v petek 13. oktobra odletelo iz Pariza v Leningrad. Na krovu sta bila med drugimi 102 Francoza in itrije Italijani. Zanimivo pri tem je naključje, da so vsi ti izstopili v Leningradu; nadomestili so jih domačini, ker je letalo nadaljevalo pot v Moskvo.
Morda za to nesrečo svetovna javnost sploh ne bi bila zvedela, če bi med potniki ne bilo inozemcev. Sovjetske oblasti namreč -načelno prometnih nesreč ne objavljajo. V Sovjetski zvezi je vse tako »popolno in brezhibno«, da do nesreč te vrste sploh ne bi smelo priti.
Toda na letalu so bili to pot tudi tujci, v celoti 45 potnikov. Od njih so bili najmočnejša skupina turisti iz Cila: 38 oseb; potem so bili še Alžirci in en Anglež. Letalo se je že čisto približalo moskovskemu letališču. Zaradi močnega dežja in slabe vidljivosti je pilot poskušal pristati šele po več krogih, a mu to ni uspelo.
Nesreča sovjetskega letala je tako porinila v ozadje drugo letalsko nesrečo leta 1971, ko je na japonskem letalu našlo smrt 162 oseb. Tako ima Sovjetska zveza do nadaljnjega med drugimi pozitivnimi prvenstvi tudi tragičnega. Sovjetska poročevalska agencija Tass je sporočila edinole, da je prišlo v petek 13. oktobra do nesreče ob 21.50 po krajevnem času in da ni bilo preživelih. V poročilu ni bilo niti to rečeno, da gre za sovjetsko letalo niti ni bilo povedano, koliko potnikov se je ubilo. Res svojski način poročanja!
pravi ta člen, saj ga tolikokrat omenjamo. Pod naslovom »Pravice slovenskih in hrvatskih manjšin« pravi sledeče:
1. »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem uživajo iste pravice pod enakimi pogoji, kakor vsi drugi avstrijski državljani, vključno pravico do svojih lastnih organizacij, zborovanj in tiska v svojem lastnem jeziku.«
2. »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem ali hrvatskem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol; v tej zvezi bodo šolski učni načrti pregledani in bo ustanovljen oddelek šolske nadzorne oblasti za slovenske in hrvatske šole.«
3. »V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom je slovenski ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu. V takih okrajih bodo označbe in napisi topografskega značaja prav tako v slovenščini ali hrvaščini kakor v nemščini.«
4. »Avstrijski državljani slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem so udeleženi v kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah v teh pokrajinah pod enakimi pogoji kakor drugi avstrijski državljani.«
5. »Dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvat-skemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati.«
RESOLUCIJA KOROŠKIH SLOVENCEV
Iz povedanega sledi, da sta se ob zadnji protislovenski gonji kršila zlasti tretji in peti paragraf sedmega člena avstrijske državne pogodbe. Zato so koroški Slovenci
v	resoluciji, ki so jo poslali 11. oktobra avstrijski vladi, odločno zahtevali prepoved Heimatdiensta in drugih podobnih organizacij na Koroškem, saj so bile pobudnik in nositelj protislovenskih izgredov.
Če lahko sodimo vsak narod po tem, kako ravna s svojo manjšino, potem moramo reči, da je avstrijski narod kaj malovreden in malo primeren, da živi pod isto streho z manjšino. Mera je res polna. Nasilje in vzdušje sta silno podobna razmeram v letih 1934 do 1938, ki so potem privedle do nacističnega prevrata, do vključitve Avstrije v nemški Reich in do poskusa fizične iztrebitve koroških Slovencev.
»Ob takem položaju — pravi že omenjena resolucija — smo koroški Slovenci prisiljeni, da se za dosego svojih pravic poslužimo, kakor svoj čas avstrijska manjšina v Južnem Tirolu, možnosti apela na mednarodno javnost in na pristojne mednarodne ustanove. Zbrani odborniki zato pozivajo in pooblaščajo izvršna odbora Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem, da čimprej najdeta pravno obliko za uresničenje takega apela na mednarodni forum in da zadevno zaprosita za podporo in pomoč državo matičnega naroda, SFR Jugoslavijo.«
Proslava Frana Mavca v Ulovi Sorici
V nedeljo 15. t. m. se je izvršilo na Erjavčevi cesti v Novi Gonci slovesno od-Krilje uoprsnega iapa prirodosloven m pisatelju jrranu Erjavcu. tuuo starin go-rišiati študentov si je s postavitvijo lega spomenika pridobil novo zaslugo; s postavljanjem spominskih plošč in spomenikov zasiuzrum kulturnim in narodnim delavcem na Goriškem se v imenu vseh gori-ških Slovencev oddolžuje zahtevi hvaležnosti in pravičnosti do tistih, ki so z izrednim idealizmom in požrtvovalno ljubeznijo postavljali temelje našemu narodnemu obstoju in trdno osnovo naši kulturni dejavnosti.
Proslavo je odpil in vodil podjetni klubov predsednik Gorkič, ki je uvodoma ugotovil, da goriški Slovenci nismo pozabili na Frana Erjavca: v Novi Gorici je po njem poimenovana ena najlepših ulic, ob njej mu je zdaj postavljen doprsni spomenik, in to niti 200 metrov od kraja, kjer je bil poprej njegov grob, njegove kosti pa so bile prenešene ob svojem času na novo goriško pokopališče ob Mirenski cesti, kjer ima na grobu lep spomenik s prvotnim častnim napisom.
Vrtojbenski srednješolci so nato izmenoma deklamirali prelepo Gregorčičevo elegijo »Lovorika na grob možu«, v kateri Goriški slavček pretresljivo izpoveduje svojo bol nad prerano izgubo zvestega prijatelja in izredno zaslužnega vzgojitelja, znanstvenika, pisatelja, narodnega buditelja. »Pomnik postavimo mu tak, da slednji skuša biti mu enak!«
Dr. Lavo Čermelj je zatem spregovoril v imenu Akademije znanosti in umetnosti, in še zlasti Slovenske Matice, pri kateri je Erjavec izdajal svoja dela in bil tudi njen odbornik. Govornik je zlasti poudaril misel, naj bo ta Erjavčev spomenik ob meji »svetilnik novim generacijam tostran in onstran meje!« Nato je slovesno odkril spomenik.
Dopisnik je mojstrsko delo kiparja Borisa Kahna. Na spomeniku je kratek napis: »Fran Erjavec - 1834-1887 - Prirodo-slovec in pisatelj«. Spodaj pa: Klub starih goriških študentov 1972.
Predstavnik novogoriške krajevne skupnosti je tedaj izjavil, da sprejemajo spomenik v varstvo in ljubečo oskrbo.
V izklesanem govoru je literarni zgodovinar Anton Slodnjak prikazal življenje in nadvse plodovito delo znanstvenika, pisatelja in narodnega delavca Frana Erjavca. Več kot pravična je bila njegova zahteva, naj se v Sloveniji poskrbi za ponovno objavo vsaj nekaterih Erjavčevih spisov ter poziv, naj slovenska javnost, zlasti mladina, ceni »duhovne vrednote«, slično kot je pesnik Gregorčič občudoval v Erjavcu načelnost, zvestobo, poštenost: »Umrl je mož značajen, načel jeklenih, neomajen!«
Dr. Polec je v imenu Prirodoslovnega društva v Ljubljani prikazal znanstveni doprinos in pomen Erjavčevega prirodoslovnega dela.
V' imenu goriških Slovencev, zlasti profesorjev in dijakov, je spregovoril zelo prisrčne in tople besede dr. R. Bednarik.
Otroški zbor novogoriških šol je zaključil proslavo, ki je s svojo domačnostjo, prisrčnostjo in pristno goriško toplino ganila srca vseh pričujočih in v njih zapustila čustva hvaležnosti in spoštovanja do velikih, požrtvovalnih in neutrudnih javnih delavcev na Goriškem.
Zborovanje profesorjev sv. pisma
V	Rimu so imeli svoje 22. zborovanje profesorji sv. pisma v italijanskih bogoslovnih šolali. Na to zborovanje so bili povabljeni tudi predstavniki profesorjev moralne teologije, šlo je namreč za utemeljitev moralnih načel z naukom svetega pisma. Sv. oče je zborovalce sprejel in jih nagovoril z daljšim govorom, v katerem je najprej poudaril važnost sv. pisma za moralno teologijo, nato pa potrebo vedno večjega zanimanja za sv. pismo.
Tegobe Cerkve v misijonskih deželah
OKNO V DANAŠNJI SVET
Letošnja misijonska nedelja nam nudi priložnost, da se ozremo na dežele, kjer Cerkev z manjšim ali večjim uspehom šele gradi božje kraljestvo, doživljajoč pri tem rame ovire, nasprotovanja ali celo preganjanja.
V Vietnamu, Laosu in Kambodži, ki so svoj čas sestavljali francosko Indokino, se je vojna nadaljevala brez prekinitve. To vojno stanje povzroča ne samo veliko materialno škodo, temveč tudi moralno. Pri tem je več misijonarjev prišlo ob življenje. Sv. oče neprestano poziva strani v spopadu k miru, a njegov glas se izgublja med eksplozijami bomb in hrumenjem letal.
Rojstvo nove države Bangladeš na indijski podcelini ni moglo do sedaj odstraniti razvalin in ozdraviti ran, ki jih je lani devetmesečna državljanska vojna v Vzh. Pakistanu povzročila med tamkajšnjim prebivalstvom. Deset milijonov beguncev je bilo tudi za Cerkev v indijski Bengaliji krepka preizkušnja njenih organizatornih sposobnosti ter krščanske ljubezni. Lahko rečemo, da je v tem oziru mnogo storila v korist pregnanih in stiskanih Bengalcev.
Najhujša tragedija pa se je odigrala v osrčju Afrike v državi Burundi. Izbruh plemenskega sovraštva je povzročil letos v maju pra-
vi	pokol med člani plemena Hutu. Nihče še danes ne ve, koliko je bilo pravzaprav žrtev. Številke nihajo med 100 do 150 tisoč oseb. Pri tem je prišlo ob življenje tudi veliko duhovnikov.
V sosednji državi Zaire, bivšem belgijskem Kongu, je izbruhnila v letošnjem aprilu nenadna napetost med Cerkvijo in tamkajšnjim diktatorjem generalom Mobu tujem. Slednji je zahteval, da bi morale biti tudi v semeniščih celice njegove edino dovoljene stranke »Ljudsko revolucionarno gibanje«. Kardinal Malula, nadškof v Kin-šasi, se je tej zahtevi uprl. Zaradi tega je moral za nekaj časa zapustiti deželo in se zateči v Rim. Kasneje je prišlo do sporazuma, po katerem se je zairska vlada obvezala, da bo spoštovala svojski značaj in namen katoliških semenišč.
Nadškof Čidimbo v Gvineji je še vedno v zaporu; v Ugandi je dal diktator general Amin izgnati 50.000 prebivalcev azijskega porekla, zaradi česar je bila tudi Cerkev prizadeta. Prav tako je v škodo Cerkvi rasno zapostavljanje črncev v Južni Afriki, Rodeziji, Mozambiku in Angoli, kjer skuša bela manjšina obdržati nadoblast za vsako ceno.
V Indiji se v parlamentu vedno znova pojavljajo predlogi, naj bi oblast z zakonom prepovedala spreobrnitve h krščanstvu, prejemanje pomoči za misijonsko delo Cerkve iz inozemstva in zaplenila šole ter bolnišnice, ki jih vodijo katoličani.
Kaj se dogaja na ozemlju komunistične Kitajske, ostaja skrivnost, toda Cerkev upa, da bo s političnim odpiranjem celinske Kitajske proti zahodnemu svetu prišlo do večjega zbližanja tudi
med Pekingom in Vatikanom. Posledica tega zbliževanja in odpiranja je bolj zadržan odnos Vatikana do nacionalističnih kitajskih oblasti na otoku Formozi, kar povzroča neugodje ne samo v tamkajšnjih vladnih krogih, temveč tudi med duhovščino in verniki tega pomembnega otoka, kjer je Cerkev po letu 1951 doživela izreden razmah.
KATOLIŠKI TISK V TEŽAVAH
Mlade krajevne Cerkve v misijonih se tako kot pri nas zavedajo pomembnosti modemih sredstev družbenega obveščanja pri evangeljskem delu, pa se pri tem srečujejo z mnogovrstnimi težavami politične in gospodarske narave.
Tako je moral list »Afrique Nou-velle« (Nova Afrika), ki izhaja v alriški državi Senegal, sredi letošnjega junija prenehati z izhajanjem, ker je zmanjkalo finančnih sredstev. V državi Zaire je oblast ukinila list »Afrique Chretienne« (Krščanska Afrika), ker je podprl stališče kardinala Malule. V Seulu v Južni Koreji so policijske oblasti zaplenile list »Stvarjenje«.
Časopisa »The Standard« v Gani in »Die Bong« v Južni Afriki se borita za obstoj, ker sta zašla v denarne težave. Na drugi strani pa se je pojavilo nekaj novih iz-danj. Tako so začeli katoličani skupaj s protestanti izdajati v Zambiji mesečnik »Mirror«, v Nigeriji je znoza začela izhajati katoliška revija »Catholic Life« (Katoliško življenje), v Colombu na Cejlonu pa je bila ustanovljena CIS (Katoliška informativna služba), ki izdaja mesečno svoj poročevalski list.
NEKATERE SVETLE STRANI
Vendar je bilo v misijonskih deželah tudi marsikaj, kar vzbuja zaupanje v rast in uveljavljenje Cerkve med domačim prebivalstvom.
Domača hierarhija je pogosto objavljala razna pastirska pisma, ki so se nanašala na pravice človekove osebnosti in na pravičnost v družbi. Tako so južnokorejski škofje proglasili leto 1972 za »Leto družbene pravičnosti« in objavili o tem posebno pastoralno pismo. Škofje na Madagaskarju so v skupnem pismu ožigosali socialne krivice, ki vladajo na otoku, škofje v Tanzaniji in Pakistanu pa sa pozvali vernike, naj sodelujejo pri izgradnji države in njeni moralni obnovi. V Rodeziji so škofje dali izjavo, da zadnji rode-zijsko-angleški sporazum ne nudi dovoljnega jamstva za dostojanstvo in pravice človeške osebe.
Kot pozitivna dejstva naj še omenimo, da je vlada na Cejlonu, sicer levo usmerjena, znova uvedla nedeljo kot dan počitka, medtem ko so muslimanske države kot Alžir, Tunis in Sudan navezale oz. obnovile odnose s Sv. sedežem.
Pri tem je najbolj tolažilna vest, ki je prišla iz Sudana. Tam je prišlo do pomiritve med mohamedanskimi Arabci in deloma krščanskimi črnci na jugu države. Pred časom so oblasti v Sudanu pregnale
Prošnja na srebrnem pladnju
Dovoli, da vprašam te tiho, kot človek: si srečen,
nekje na dnu srca, kjer utripajo podobe?
Si srečen —
odkar te je srečal On,
s svetlo zastrtimi brazgotinami
od ljubezni?
Dovoli potem,
da ti šepnem, kot človek,
o naših otokih.
Smeh ugaša v pobeljene grobove,
in včasih, v čeljustih morja,
nebo se trga v zrak z mrežami in luknjami
blazne barve.
Dovoli, da prosim te tiho, kot človek: obrni se k njemu.
Dvojne pesmi braniti se ne more: srebrno odmevajo v božje dvore.
Zdaj že vem, kaj ti dam v japonščini — »Bog povrni!«
VLADIMIR KOS
vse katoliške misijonarje, 318 po številu, češ da držijo s črnskim prebivalstvom in ga hujskajo k odcepitvi. Sedaj se bodo misijonarji smeli vrniti. V težko preizku-šane kraje se je naselil mir; številni begunci, nad pol milijona, se bodo mogli vrniti na svoje domove. Dežela ob gornjem Nilu, ki jo je posvetil naš Knoblehar s svojimi misijonskimi napori, je spet prosto zadihala. Naj bi bile tega deležne vse dežele, kjer se Cerkev kot zakrament božjega usmiljenja in odrešenja prizadeva, da bi vsi postali eno v Kristusu!
Gabrci in Vrhovci so z vso iskrenostjo in prisrčnostjo sprejeli v nedeljo 15. oktobra svojega novega župnika g. Jožeta Juraka, dosedanjega hišnega duhovnika v Zavodu sv. Družine v Gorici.
Vse je pripomoglo k izredno lepi farni slovesnosti. Nedelja je bila ena najlepših v tej zgodnji jeseni, polna sonca in jasnine, gozdovi odeti v škrlat, cerkev na gričku pa ozaljšana kot nevesta, ki pričakuje svojega ženina.
Pri vzpetini, kjer se loči pot od glavne ceste in pelje k cerkvi, so domačini postavili lep slavolok, dekleta pa so ga ozaljšala z zelenjem in cvetjem. »Pozdravljeni rovi župnik«, je govoril napis na slavoloku. A vse to je bil le okvir, ki bi ostal brez pomena, če bi ne bilo žive slike, ki so jo tvorili farani iz Gabrij in Vrha, ki so polnoštevilno prihiteli, da pozdravijo svojega novega župnika.
Morda jim je bilo v srcih še hudo zaradi odhoda prejšnjega župnika, g. Kom-jenca, ki si je v slabih dveh letih bivanja med njimi pridobil njihova srca in tudi sedaj nesebično pripravljal prihod novega. A misel, da si bosta oba župnika soseda in prijatelja, je bila ljudem v tolažbo, da so z odprtim srcem sprejeli medse tudi novega. G. Jurak je prispel iz Gorice v spremstvu škofijskega kanclerja msgr. R. Klinca, štandreškega dekana J. žorž.a in novega sovodenjskega župnika g. Komjan-ca. Pri slavoloku mu je cerkveni ključar Miha Tomšič v imenu vseh faranov ter še posebej v imenu župnijskega odbora izrekel dobrodošlico z besedami:
»Na dan, ko prihajate med nas, vam izrekam prisrčen pozdrav ter iskreno dobrodošlico. Naj bi bili veseli in srečni med nami in nam dolgo vrsto let kazali pot, po kateri naj hodimo, da prispemo v oni srečni pristan, kjer se bo naše življenje spremenilo v neskončno srečo. Upamo tudi, da boste zaupano vam čredo tako pasli, da se vam ne bo nihče izgubil ali čredo zapustil. Ob svojem pastirju naj bi dosegli končni cilj našega življenja: nebeški dom.«
Po tem res krščanskem pozdravu je v imenu občine Sovodnje pozdravil novega župnika župan Jožef Ceščut. Izrazil je željo, da bi se medsebojno podpirali v dobro vseh občanov. Župnija Gabrje-Vrh namreč spada v občino Sovodnje. Nato sta g. župnika pozdravili še dve učenki iz šole v Gabrjah in na Vrhu ter mu izročili šopka cvetja, učiteljica gabrske šole ga. Ivana Urban pa mu je poklonila lepo stensko sliko.
Ob slovesnem pritrkavanju je novi žup-
Sv.oče je sprejel člane ustanove »Caritas«
Sv. oče je sprejel v posebni avdienci 300 članov italijanske dobrodelne ustanove »Caritas«, ki so v Rimu zborovali. V svojem govoru je sv. oče poudaril sledeče misli: Dobrodelna ustanova Caritas je še vedno sodobna; svojega poslanstva ne more izpolniti samo z razdeljevanjem pomoči potrebnim, ampak mora vzbuditi pri vseh kristjanih zanimanje za pomoč potrebnim; Caritas se mora v svojem delu posluževati modemih dosežkov; skrbeti mora, da bodo vse dobrodelne ustanove med seboj sodelovale; svoj pogled mora obrniti tudi čez meje v dežele, ki so manj razvite.
Stvarna kritika kongresa v Vidmu
Italijanski tednik za duhovnike »La set-timana del clero« prinaša kratko, a zelo stvarno kritiko o evharističnem kongresu v Vidmu. List pravi, da ne smemo soditi kongresa po zadnjem tednu, ki je bil morda bolj nerodno izpeljan, ampak po vsej dolgi in temeljiti pripravi, ki je trajala dve leti.
Listu se zdi, da verniki niso dovolj jasno doumeli vodilne misli kongresa, to je: Evharistija in krajevna skupnost ali občestvo. Zdi se mu malo verjetno, da bi mogli še govoriti o vsedržavnem kongresu, ko še ta zadnji ni presegel deželnih meja. List se vprašuje, ali ne bi bilo bolj pametno pripraviti razne kongresne slovesnosti v različnih krajih in ne samo v središču. Tako bi se kongres mogel približati krajem in ljudem z njihovimi izrazitimi problemi.
Na to opazko z veseljem opozarjamo, ker smo Slovenci prosili za posebno slovesnost v Čedadu za naše brate v Benečiji,
nilc stopil v okusno okrašeno cerkev. Otroški zbor z Vrha ga je s kora pod vodstvom domačega organista Janeza Pavletiča pozdravil s pesmijo »Novi župnik, bod’ pozdravljen, od Boga si nam poslan«, nakar ga je v imenu goriškega g. nadškofa predstavil župnijski srenji dekan iz Štandreža msgr. Jože Žorž, ki je poudaril poslanstvo duhovnika in prosil farane, naj zvesto sodelujejo s svojim dušnim pastirjem, da bo njegovo delo obrodilo zaželeni sad.
Sledila je sv. maša, res lepa in prisrčna, kot najlepši praznik družine, ki ima spet v svoji sredi očeta, kateri jo bo z ljubečo roko varno vodil skozi življenje. Zbor mladih grl je otroško prisrčno sv. mašo še povzdignil.
Ob evangeliju je novi župnik spregovoril svojim faranom iz polnosti svojega duhovniškega srca. »Gospod me je mazilil, da oznanjam njegovo blagovest... Bog je bil do mene dober, ko me je iz domovine po dolgih letih tujine končno pripeljal v ta lepi kraj med te naše ljudi, kamor sem podzavestno že davno hrepenel... Rad bi med vami ostal do smrti... Vse bom služil brez ozira na mišljenje in ideologijo, v vsakem človeku bom gledal svojega brata, ki ima neumrjočo dušo, ustvarjeno za Boga. Za te duše se bom boril, da jih bom rešil in ob koncu življenja si želim reči: Vse duše, ki si mi jih zaupal, Gospod, ti vračam, med njimi ni bilo sina pogube...«
K sv. obhajilu je pristopilo veliko vernikov, tudi mož in fantov. Zelo na mestu jc bila na koncu slovesnosti še zahvalna pesem. Vsa cerkev je povzela za zborom na koru in iz srca hvaležno zapela: Hvala večnemu Bogu!
V	župnišču, ki je sedaj še v popravilu, a je kljub temu tako polno sonca in domačnosti, so skrbne gabrske gospodinje pripravile bogato zakusko. Ob domači kapljici in prigrizku, otroci pa ob sladki torti, so se razvezali jeziki in novi župnik je bil vidno srečen med od Boga zaupanimi mu ljudmi. Čutil je, da so to sedaj njegova družina, kateri odslej pripada njegovo srce.
Avstrijci za misijone mnogo prispevajo
Avstrijci so lani zbrali v misijonske namene kar lepo vsoto 29.939.663 šilingov, kar bi zneslo okrog 750 milijonov lir. Z ozirom na loto 1970 je ta vsota porastla za 3 milijone šilingov (75 milijonov lir). Tako pride na vsakega Avstrijca pet šilingov (125 lir) letno, ki jih daruje za misijone.
o	je odbor prošnjo odklonil, češ da morajo biti vse slovesnosti v središču kongresa.
List nadalje ni zadovoljen, da so bili govorniki izbrani med vidnimi političnimi predstavniki in da so med mašo sv. očeta delili zakrament sv. birme. Zdi se mu bolj primerno, da bi na dan za bolnike podelili skupno zakrament sv. maziljenja. Vprašuje se nadalje, zakaj niso s sv. očetom kon-celebrirali škofje in tudi nekateri duhovniki, kar bi gotovo v lepši obliki in meri razodelo katoliško skupnost.
Tretje sinodalno zasedanje
v Celovcu
V dneh 26., 27. in 28. oktobra bo imela koroška Cerkev v Celovcu svoje tretje in zadnje sinodalno zasedanje. Na vrsti je več važnih zadev, med drugim tudi razprava o sožitju in sodelovanju med Nemci in Slovenci na Koroškem.
Deset let lista »Glas koncila«
Zagrebški list »Glas koncila« obhaja desetletnico svojega obstoja. Tej obletnici je posvečena zadnja številka lista, kateri je nadškof Kuharič napisal uvodni članek. Listu ob desetletnici čestitamo in mu želimo, da bi mogel vedno in pogumno oznanjati smernice zadnjega cerkvenega zbora.
Novi provikar rimskega mesta
Sv. oče je imenoval škofa Polettija za svojega namestnika pri vodstvu rimske škofije. Msgr. Poletti, ki je bil že doslej v službi rimske škofije, bo prevzel mesto po nedavno umrlem kardinalu Dell’Acqua. Novi provikar rimske škofije je star 58 let.
Reforma načina papeške volitve
»Glas koncila« iz Zagreba piše, da je papež Pavel VI. že pripravil dokument, s katerim bo reformiral konklave ali način izvolitve novega papeža. List piše, da papež tega dokumenta še ni objavil, ker tej reformi nekateri kardinali še nasprotujejo. Med temi navaja tudi kardinala še-perja, ki naj bi v kratkem pustil vodstvo kongregacije za vero, ker bo potekel njegov petletni mandat. Novega papeža naj bi volili kardinali, ki še niso dosegli 80 let starosti in so res v vodstvu Cerkve, ter predsedniki škofovskih konferenc. Pri novih volitvah papeža bodo odpravili vse tiste varnostne ukrepe, ki nimajo danes nobenega pomena več.
Novo zasedanje škofijskih sinod
v Švici
Po večletni pripravi se je 23. septembra v Švici začelo zasedanje škofijskih sinod. Zasedanje se vrši istočasno v vseh šestih švicarskih škofijah, ki so Basel, Friburg, Lugano, Sankt Gallen, Sion in Chur. Predvidevajo, da bodo sinode končale svoje delo leta 1975. Do tedaj bodo sinodalna zasedanja dvakrat na leto, vsakikrat po štiri dni.
Pri sinodah bodo razpravljali o sledečih vprašanjih: Vera in versko oznanjevanje v sodobnem svetu; zakon in družina v sedanjem socialnem razvoju; Cerkev za sodobnega človeka; odgovornost kristjana v svetu dela in ekonomije; Cerkev in zemeljske skupnosti; socialne obveznosti Cerkve v Švici; ekumenizem; kako organizirati pastoralno delo; molitev, maša in zakramenti v življenju skupnosti; odgovornost kristjanov za misijone, za tretji svet in za mir; kultura in prosti čas; informacije in ustvarjanje javnega mnenja v Cerkvi in v družbi.
V Švici je tri milijone katoličanov, od teh je 800,000 tujcev.
Molimo za beatifikacijo Slomška in Barage!
Slovenci zaenkrat nimamo od Cerkve uradno proglašenih svetnikov, pač pa imamo več svetniških kandidatov, ki so se odlikovali po svoji izredni ljubezni do Boga in bližnjega ter bili vsem vzor krepostnega življenja.
Med njimi se zlasti odražata zaradi svojih izrednih kreposti škofa Friderik Baraga in Anton Martin Slomšek. Delo za proglašenje blaženim je pri obeh že v polnem teku. Postopek bo kmalu končan, a s tein Slomšek In Baraga še ne bosta dosegla časti oltarjev. Nujno je potrebno — po sedanjih predpisih Cerkve —, da se zgodijo na njuno priprošnjo od Cerkve potrjeni čudeži.
Tisti, ki jim jc poverjena skrb za beatifikacijo Slomška in Barage, zato toplo priporočajo, naj bi sc naši verniki v vseh zadevah obračali na naša svetniška kandidata in prosili Boga, da ju poveliča s čudeži.
    ..........
Smilil Knin Zornika v Gahriah
f Učiteljica
Stari hrasti padajo, pa tudi lipam ni prizaneseno. Tako smo v preteklem tednu pokopali v Gorici msgr. Srečka Gregorca, v tem tednu pa smo spremili k večnemu počitku gdč. Pavlo Makuc. Odšla je od nas polna let, saj jih je učakala 86, polna zaslug za Boga in svoje ljudstvo. Danes se je hočemo spomniti predvsem kot učiteljice in vzgojiteljice.
NJENA MLADOST
Pokojna Pavla se je rodila leta 1886. Njena mati se pisala Rojec in je bila iz znane Rojčeve družine iz Dornberka, sestra dr. Rojca, pod staro Avstrijo znanega zdravnika v Gorici. Njena družina je bila narodno zavedna. Zato je Pavlo in njeno sestro Lizo poslala v slovenske osnovne šole, ki so bile takrat še v oskrbi Šolskega odbora dr. Antona Gregorčiča. Pozneje se je vpisala na slovensko učiteljišče v Gorici in postala učiteljica. To je bil njen življenjski sen in poklic, čutila je, da je rojena za učiteljico in vzgojiteljico. Kot mlada učiteljiščnica je nekaj sanjala, da bi šla v samostan, toda spoznala je, da je njeno mesto v svetu med mladino. Postala je ena naših najboljših učiteljic tako po svojem strokovnem znanju kot po svoji vzgojni moči. Kajti Pavla Makuc ni samo učila, ona je tudi vzgajala. To trdijo o njej vsi, ki so jo imeli kdaj za učiteljico.
UČITELJICA V GORICI
Po končanem učiteljišču je dobila službi) v Gorici na tedanjih slovenskih osnovnih šolah. Ko je bila leta 1914 ustanovljena dvoletna dekliška pripravnica, je Pavia Makuc začela učiti na tej šoli. Toda že naslednje leto je vojna zajela tudi Gorico in gdč. Makuc se je s številnimi Goričani preselila na Spodnje Avstrijsko v begunstvo. Tudi tu ni pozabila na svoje deklice iz Gorice. Pomagala jim je kakor in kjer se je dalo. Po končani vojni se je vrnila v Gorico in nadaljevala z učenjem v šoli. \endar njej ni nikoli šlo za »kariero« in za zaslužek, temveč predvsem za delo med slovensko mladino. Zato je z veseljem sprejela pouk na pripravnici v Alojzije-višču, ko se je to leta 1922 znova odprlo. Sprejela je pouk v enem od dveh oddelkov ter si delo delila z gdč. Gito Podobnikovo. Deset let je vestno in z vsem žarom svojih mladih moči pripravljala slovenske dečke na izpite za srednjo šolo.
li	so tedaj hodili v Alojzijevišče iz cele takratne Primorske. Zato je poznala gdč. Makuc skoro vsa naša sedanja inteligenca srednjih let. Med temi so številni naši duhovniki, ki so iz Alojzijevišča prišli v malo semenišče potem, ko so pri gdč. Makučevi dobili trdno podlago za srednjo šolo.
Ko so leta 1933 takratne fašistične oblasti razpustile alojzijeviški odbor in s tem tudi slovensko vzgojo v zavodu, je Pavla Makuc ostala brez službe na cesti. Na italijansko šolo ni marala, ker bi morala iti v notranjost Italije. Zato je ostala doma in se preživljala s privatnim poučevanjem. Njena hišica, ki si jo je sezidala v ulici Trento nedaleč od južne železniške postaje, je postala znana številnim dijakom, slovenskim in italijanskim, ki so k njej hodili po lekcije. Tako je gdč. Pavla čakala, da bodo njenim rojakom »vremena se zjasnila« in bo -lahko šla znova učit v šolo.
Pavla Makuc
VODITELJICA NA SLOV. ŠOLAH
To se je zgodilo leta 1944, ko so jeseni nemške zasedbene oblasti znova odprle slovenske šole v Gorici. Takrat je gdč. Makuc prišla v deželni šolski svet za Goriško -in postala voditeljica osnovnih šol v Gorici. Znova se ji je odprl svet mladih, po katerem je tako zelo hrepenela. Na tem mestu, to je v službi slovenskih otrok v Gorici, je ostala tudi pod zavezniki do leta 1947 in sicer je vodila osnovno šolo v ulici Randacoio-. Po vrnitvi Italije v Gorico so slovensko šolstvo preuredili in odpravili mesto voditelja na osnovnih šolah. Tedaj je Pavla Makuc šla v razred in znova učila kot v svojih mladih letih. Toda zadeva slovenskih osnovnih šol v mestu se je poslabšala leta 1949, ko so optanti morali zapustiti slovenske šole. Tedaj je zmanjkalo otrok za petrazredno šolo v ulici Randaccio in gdč. Makuc, ki je veljala še zmeraj le za suplentinjo, je morala pustiti Gorico in iti v štandraž. Tu je nato dočakala leta penzije.
SLABO POPLAČANI IDEALIZEM
Tedaj jo je čakalo najbolj kruto razočaranje v življenju. Izkazalo se je, da pravzaprav po več kot 40 letih dela na šoli ni bila socialno zavarovana. Dobila je zato le najnižjo pokojnino socialnega skrbstva. Nič niso pomagali razni rekurzi in dokazovanja o njenem službenem delu na šoli. Ostala je pri najnižji penziji do smrti. Njen idealizem, s katerim je vse življenje delala za mladino v šoli in izven šole, je dobil svojo trnjevo krono. Prav je, da to povemo sedaj ob njeni smrti, da bo svet vedel, kakšna je še zmeraj pot slovenskih idealistov. Vendar se ni pritoževala in ni nikogar krivila za to. Le za eno ji je bilo žal, namreč da ni mogla več materialno pomagati bližnjemu, kot je rada delala prej.
Starost je tudi njo prizadela, čeprav ji je dolgo kljubovala. Nazadnje je precej nepričakovano prenehalo biti njeno plemenito srce. Pogreb je bil v goriški stolnici v ponedeljek popoldne. Prišlo je veliko ljudi, njenih znancev, družbenic, nekdanjih njenih učencev, tudi duhovnikov in šolnikov. Zbor Marijine družbe je svoji nekdanji dolgoletni prednici med mašo lepo pel. Sedaj počiva gdč. Makuc na go-riškem pokopališču ob svojem očetu in pokojni sestri Lizi. Bog ji bodi bogat plačnik za ves njen idealizem.
K. H.
Sv. maša za Slovence v Milanu
Vsako prvo nedeljo v mesecu bo v Milanu sv. maša za slovenske vernike, za katero bo skrbel g. Franc Bergant, ki dokončuje svoje študije v Rimu. Msgr. Ignacij Kunstelj skrbi sedaj za slovenske vernike v Angliji.
Slovenski dušni pastirji v izseljenstvu
Kakor je razvidno iz lista za slovenske izseljence »Naša luč«, je sedaj v Nemčiji 15 slovenskih dušnih pastirjev. Štirje so v Miinchnu, -dva v Kolnu, po eden pa v sledečih mestih: Bremen, Essen, Frankfurt, Mannheim, Essli-ngen, Reutlingen, Ra-vensburg, Ingolstadt in Berlin.
Tržaške občinske volitve
V	Trstu je priprava na bližnje občinske volitve kar živahna. Posebno živo je v vrstah raznih strank, ki iščejo kandidate in podpisnike. Med raznimi listami bo seveda zastopana tudi slovenska lista, katero smo omenili v našem zadnjem uvodniku. Kot znano, bo tudi tokrat nastopila s svojo listo Slovenska skupnost, ki je za te volitve sklenila sporazum s Slovensko levico in SDZ. To je široko zasnovana lista, ki bo gotovo združila veliko zamejskih Slovencev pod skup-ni narodni krov.
Slovenska skupnost se je vrgla z vso vnemo na delo in v teh dneh je njena volilna priprava zelo intenzivna. Sestavljeno listo podpisujejo ljudje v raznih krajih in dokazujejo s tem, da jim je slovenska lista daleč nad vsako demagogijo in politično strumentalizacijo raznih italijanskih strank, ki iščejo naše ljudi pravzaprav največ prav ob volitvah, ko potrebujejo njih glasove.
S tem v zvezi je zanimivo dejstvo, kako skuša tržaški dnevnik, pisan v slovenskem jeziku, dati roko raznim »slovenskim« marksistom s tem, da napada na svojih stolpcih izvoljene predstavnike na listi Slovenske skupnosti; tako so zadnji čas napadli pokrajinskega odbornika inž. Sosiča ter repentaborskega župana Guština. Na isto struno igra tudi tržaško »Delo«.
Ob osmi obletnici Slomškovega doma priredi v nedeljo 22. oktobra ob 17.30
ansambel Kondor
VESEL GLASBENI VEČER
Nastopijo ansambli Kondor, Kraški evat, Slomšek, otroški zbor Bazovica, Gropada, Padriče in pevski zbor Slovan iz Padrič in Gropade. — Med odmori srečolov.
Zgonik
Zgonik je najbolj oddaljena slovenska župnija, ki še spada pod goriško nadškofijo, čeprav je skoraj ob robu Trsta. Zato so tudi poročila iz Zgonika bolj redka in kadar pridejo, pozna.
Tako se je tudi v Zgoniku izvršila zamenjava dušnega pastirja. G. Anton Prinčič je odšel v števerjan, v Zgonik pa je prišel g. Bogomil Brecelj iz Doberdoba. Pri tem ni bilo v Zgoniku kakih zunanjih šumnih slovesov ali sprejemov, bilo je vse bolj tiho in mimo, a toliko bolj iskreno in občuteno.
G. Bogomila Breclja Goriška in Tržaška dobro poznata kot agilnega in požrtvovalnega duhovnika, ljubitelja otrok in mladine. Tak se je tudi sam predstavil zgoni-škirn župljanom in takega so tudi novi župljani z veseljem in iskrenostjo sprejeli.
To se je posebno pokazalo v nedeljo 15. oktobra, ko je novi župnik povabil v župnišče lepo število — okrog 30 — župljanov na prijateljski sestanek. Poleg devinskega dekana msgr. Ivana Kretiča je bil prisoten tudi zgoniški župan Guštin, vse učiteljstvo, zastopniki vasi, društev in krožkov, delavci in kmetje. Bilo je prav prijazno domače in veselo.
Novi župnik g. Brecelj je prisotne lepo pozdravil, se jim zahvalil za polnoštevilni odziv na povabilo za sestanek, se priporočil za sodelovanje in vsem želel uspeh pri skupnem delu.
Nato je govoril g. dekan, ki je izrazil veselje in zadovoljnost nad lepo obetajočim začetkom pastirskega delovanja novega župnika v zgoniški fari. Spomnil se je tudi g. Prinčiča in prosil, naj ga Zgoničani ohranijo v hvaležnem spominu, saj je med njimi živel in zanje delal celih 17 let. V nadaljnjem govoru je priporočil novega g. župnika, naj bi ga vsi radi imeli, z njim sodelovali in mu pomagali.
Prav tako so tudi navzoči učitelji pozdravili novega župnika in kateheta, mu zaželeli prijetno bivanje v Zgoniku in mu zagotovili svoje sodelovanje. Pozno v noč se je prijetna družba razšla z veselim občutkom, da je tak začetek zelo primeren in da bo to naj lepša pot do razumevanja in iskrenega ter plodonosnega sodelovanja.
Bazovica: ponovno so razbili križ
Na cesti, id -pelje iz Padrič v Bazovico-, so -te dni brezvestne in bogoskrunske roke ponovno razbile križ, pred katerim počivajo pogrebci, ko nosijo rajne na farno pokopališče. Ne vemo iz kakega razloga so to storili, ali iz sovraštva -do vere ah do slovenske besede, ki je vklesana na križu.
Konzulta v Skednju zahteva zapisnik v slovenščini
V petek 13. oktobra je na svojem sedežu v ul. Roncheto imela redno sejo konzulta Škedenj-Čarbola. Slovenski svetovalec Boris Rutar je ponovil svojo zahtevo, predloženo dne 22. februarja 1972, -naj bodo vabila na sestanke krajevnih konzult, kjer živi slovensko prebivalstvo, tiskana dvojezično. Opozoril je na nerešene probleme, ki zadevajo urbanistiko v Skednju, tako npr. željo po postavitvi prednostnega znaka za avtomobiliste, ki vozijo po ulici Soncini; na ureditev ustavljanja in parkiranja avtomobilov' »za Škofijo« pri št. 2/2 Skedenj ske ulice. Predložil je prošnjo s podpisi prebivalcev »klanca« Banelli, da bi ulico asfaltirali in posredoval željo večjega števila vaščanov, naj občinski organi poskrbijo za popravilo cerkvenih stopnic in ureditev gredic ob stopnicah.
Ob zaključku je svetovalec Slovenske skupnosti Rutar predložil resolucijo, naj bo zapisnik -na sejah škedenjske konzulte pisan dvojezično. Po dolgem razpravljanju je zahteva šla na zapisnik z večino glasov in tako je upati, da ji bo sledila praktična izvedba.
Zlati redovniški jubilej
V ženskem benediktinskem samostanu sv. Ciprijana v Trstu je nedavno praznovalo 50-letnico redovniškega življenja pet redovnic benediktink. Samostan sv. Ciprijana so v Trstu ustanovili že leta 1265. Redovnic, ki se držijo zelo strogega reda, je sedaj v samostanu trideset.
Pastirček št. 1
Z novim šolskim letom je spet prišel med nas »Pastirček«, mesečnik za slovensko šolsko mladino. Letos stopa že v 28. leto svojega življenja. Celoletna naročnina znaša 1.200 lir, posamezna številka 150 lir.
Letošnjo izvirno povest v nadaljevanjih je napisal časnikar Franc Jeza pod naslovom »Sparunove dogodivščine z Obri«. Mladi in starejši bodo zgodbi iz časov naseljevanja Slovencev v naših krajih gotovo z zanimanjem sledili. Prav -tako bo »Pastirček« predstavil vsak mesec enega mladih umetnikov, ki posebno -radi slikajo in rišejo. To pot nas seznani z Mitjem Zonto iz vasi Mačkolje. Prav zanimiva in poučna se napoveduje tudi zgodba o Krv-ničku, rdečem krvnem telescu, ki se bo nadaljevala.
Izčrpno je poročilo o letošnjem evharističnem kongresu v Vidmu. »Poetična kopriva« nas seznani s taborom goriških skavtinj blizu vasi Mužnica (Moggio) v Kanalski dolini. Dan na taboru slovenskih tržaških skavtov, ki so letos taborili od 24. julija do 11. avgusta -blizu znane božje poti Nova Štifta -na Štajerskem, opiše Tomaž Simčič. V rubriki »Obiski po župnijah« nas bo letos »Pastirček« seznanjal z našimi farnimi središči. To pot je na vrsti Bazovica. O 20. olimpijskih igrah v Miincli-nu piše Branko.
Ker je ta mesec misijonska nedelja, sta objavljena dva članka v zvezi z vršit vij o misijonske dolžnosti in sicer »Misijonski krožek« (D. K.) in »Slovenski misijonarji« (U.). Dopisov mladih bralcev' in bralk to pot še ni, kar je razumljivo, saj so se počitnice komaj končale, vendar se je že oglasil pridni Bogdan Bricelj z Jesenic, ki je opisal gorski vzpon k Češki koči v Karavankah. Na platnicah najdemo »Pastirčkovo pesem«. Besedilo je prispeval mladinski pesnik Mirko Kunčič iz Argentine, pesem pa je uglasbil prof. Pavle Merku iz Trsta. Nato sledijo še »Uganke in zanke«, ki jih je zbral Branko.
-jk
★
SLOVENSKA TELEVIZIJA
Spored od 22. do 28. oktobra 1972
Nedelja: 9.45 Po domače s Kvintetom Do in J. Kampičem. 11.00 Otroška matineja. 11.55 Mestece -Peytan. 20.35 Košarkarski finale za pokal Jugoslavije.
Ponedeljek: 17.50 Gori, doli, naokoli.
18.30	Kremenčkovi. 20.35 B. Andrič: Daleč je -pač Avstralija - TV drama. 21.40 Kulturne .diagonale.
Torek: 17.50 I. Cankar: V 'gozdu. 18.30 Poje zbor »F. Prešeren« iz Kranja. 19.05 Arhitektura. 19.25 Sosedska pomoč. 20.45 Knjigarnar, 'ki se ni več kopal. 22.10 Mozart: Sonati št. 1 in 2.
Sreda: 17.50 Vitez Vihar. 18.30 Jazz na ekranu. 19.25 Jezero Kivu. 20.40 E. Zola, Nama. 21.25 Po sledeh napredka.
četrtek: 17.50 Folklorna skupina Preddvor. 18.30 Vsi vlaki sveta. 19.00 Mestece Peyton. 20.35 Četrtkovi -razgledi. 21.25 A. P. Čehov: Snubač. 22.00 Koncert ob dnevu Združenih narodov.
Petek: 17.40 Slikar, 18.45 O. Respighi -Beneški moj-sfcri. 19.10 Sodobniki: Ela Peroci. 20.40 Nenehno na poti - film. 22.35 Kratek film.
Sobota: 16.30 Košarka Olimipia: Lokomotiva. 18.15 V -deželi klobukov. 18.40 Gospod Piiper. 21.20 Na pot-i k zvezdam. 21.45 Serijski film.
 ........................          minimumi...miimmimmmm..m....m...muhi..mmmmmmmmmm....immimmmmmmmmmmmi..............................  iimmiim...mmmmmmmmmm.............................................
ZORA PIŠČANC	7
Od Dunaja do Prage
STARO NAMESTJE
Zanimivo je v Pragi Staro namestje z velikanskim trgom. Tu so velike starodavne palače, mestna hiša z dvema stolpoma in astronomsko uro. Ura je umetnina iz 14. stoletja in kaže poleg časa tudi lunine mene in celotni letni koledar s poljskim delom vsakega meseca. Vse je izdelano v zlatem mozaiku. Uri sta v resnici dve, ena za čas, druga pa za -letni koledar in lunine mene.
Ura se je bližala 16 in na trgu se je zbralo veliko ljudstva, da smo se komaj zrinili še mi med množico. Ob prvem udarcu so se odprla zgornja dvojna okna in prikazalo se je dvanajst apostolov. Počasi so šli mimo obeh okenc in se priklonili proti ljudstvu na trgu. Spodaj pa stoji na desnem stebru gizdalin, na desnem pa smrt, ki ga vabi, naj -se odloči, ker je prišla njegova ura in mora pustiti vse bogastvo ter posvetne zabave.
Ogleda vreden je mavzolej v spomin padlih ruskih vojakov. Prvi del je bil sezidan -v letih 1925-1935, drugi pa po drugi svetovni vojni. Stene so prevlečene s črnim marmorjem, okrašene z lepimi mo-
zaiki, okna so iz alabastra, po marmornatih stopnicah pa preproge. Na ploščadi pred tem mogočnim mavzolejem je spomenik Jana Žižka, ki predstavlja jezdeca na konju. Jan Žižek je bil poveljnik hu-sitov v bojih, katere smo zgoraj omenili.
Na Karlovu, zraven samostana sv. Avguština, stoji Karlova cerkev, zgrajena v obliki osmerokota. Notranjost je v baročnem slogu, oltarji so pozlačeni in v spodnji kripti so umetniške jaslice v skoro naravni velikosti. Blizu nove mestne hiše je cerkev praškega Jezuščka, ki ga meščani zelo častijo.
Spet smo se vrnili na obrežje VI ta ve in občudovali mostove, ki so se vzpenjali čez reko in promet ladij po njej.
Večerjo smo imeli v tipičnem praškem lokalu »Pri Fleku«. Gostov je bilo veliko, komaj smo se zrinili -do naših miz. Po sredi lokala je sedela pri mizah sama mladina. Nemalo smo se začudili, ko so začeli peti in sicer latinske polifonske skladbe. Prisluhnili smo jim in jih nagradili z aplavzi. Zahvalili so se nam in povedali, da so na turneji po Evropi in da so dijaki iz Michigana v ZDA. Tudi mi smo jim v slovo zapeli nekaj naših narodnih, ki so jim bile močno všeč.
Zadnje jutro v Pragi smo porabili za nakupovanje. Pa kako smo se varali, ko smo mislili, da bomo našli kristala in por-
Astronomska ura v Starem namestju (v starem mestu) je ena glavnih privlačnih zanimivosti, ki jih Praga nudi turistom. Poleg časa kaže tudi lunine mene ter celotni letni koledar
celana na izbiro. Češka je bila nekoč domovina tega in verjetno je še danes, a vse izvažajo skupaj z žitom in drugimi industrijskimi izdelki. Nič kaj prijazno nas niso sprejemali po trgovinah. Izbire je bilo malo, in če smo preveč izbirali, so ljudje, ki so za nami čakali v vrstah, začeli godrnjati. V marsikateri trgovini, zlasti z živili, so bile dolge vrste, ki so čakale na pločniku, da pridejo na vrsto. Sadja je na Češkem zelo malo, zelenjave prav tako, zato ga vse dni našega bivanja skoro nismo videli. Stalno pa so bile na -mizi kumarice in to opoldne in zvečer. Narodna jed pač kakor v Makedoniji paprika.
Z mešanimi čustvi smo zapuščali »zlato Prago«. Res, Praga je vredna ogleda, a je kot krasna slika v zamazanem okvirju.
Za Pražane se je začel delovni teden, zato je po ulicah mrgolelo ljudstva. Niso bile več tako prazne in žalostne kakor prejšnja dva dneva. Vendar -ljudje niso bili veseli, zlasti ne starejši. Njihovi mrki obrazi so izdajali notranje trpljenje in zagrenjenost. Mestu gospoduje ruski tank, ki je ob koncu zadnje svetovne vojne pni prodrl v Prago, pa so ga Čehi ob ruski mvaziji 21. avgusta 1968 dobesedno razdrobili na kose. Sedaj je na novo ulit iz teh ostankov železa, Pražanorn v turoben spomin in grozeč opomin.
(Se nadaljuje)
Letos obhajamo svetovno misijonsko nedeljo 22. oktobra.
V mestu Gorici bo dopoldne ob 9. uri v cerkvi sv. Ignacija na Travniku sv. maša, katero bo daroval letošnji novomašnik albanskega porekla s Kosovega v Jugoslaviji, ki je svoje bogoslovne študije opravil v Rimu. Pri maši bo pel zbor »L. Bratuž«. Popoldne ob treh bo istotam liturgija božje besede za misijone. Vodil jo bo albanski novomašnik.
Pri vseh slovenskih službah božjih bo na voljo vsebinsko zanimiva in bogato ilustrirana brošura »Misijonska nedelja 1972«. Cena izvodu 120 lir.
Ob 16,30 pa bo v Katoliškem domu
PRIREDITEV V KORIST MISIJONOV
Na sporedu je zabavna igra »Hodi de Bodi« v izvedbi dramske družine PD »Štandrež« in bogat srečolov v organizaciji goriške Marijine družbe.
Pismo slov. duhovščine goriške nadškofije celovškemu škofu
Prevzvišeni gospod škof!
Slovenski duhovniki goriške nadškofije, zbrani na dušnopastirskem sestanku dne 12. oktobra 1912, smo z zadoščenjem vzeli na znanje pomirjevalne besede, s katerimi Vi, prevzvišeni, pozivate vernike v svoji škofiji, da bi se vsi »zavestno priznavali k eni družini«. Istočasno obžalujemo pasivnost zveznih oblasti na Dunaju in deželnih na Koroškem ob zadnjih izbruhih šovinističnih napadov na koroške Slovence in njih narodne in mednarodno priznane pravice.
Hkrati najostreje obsojamo oživljanje na Koroškem tistega narodnega šovinizma, ki je v obtiki fašizma in nacizma povzročil v bližnji preteklosti toliko nepopisnega gorja v Evropi in posebej našim rojakom na Koroškem. Zato pričakujemo, da si bo Vaša Ekcelenca še naprej z vsem potrebnim pogumom dobrega pastirja prizadevala, da bi v celovški škofiji vsi, posebno še duhovniki, priznavali drug drugemu pravico do kulturnih dobrin, zlasti do rabe materinega jezika.
Protest SDZ v Gorici zaradi protislovenske gonje na Koroškem
V zvezi s protislovensko gonjo na Koroškem je vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici odposlalo avstrijskemu veleposlaniku v Rimu ter avstrijskemu generalnemu konzulu v Trstu naslednji telegram:
Ogorčeni zaradi sramotne protislovenske gonje na Koroškem in pasivnega zadržanja organov javne varnosti izražamo odločen protest v imenu demokratičnih Slovencev goriške pokrajine. Zahtevamo ustrezne ukrepe zvezne vlade za uresničitev državne pogodbe v korist slovenske manjšine.«
Vodstvo SDZ je na svojih zadnjih sejah obravnavalo nekatere pereče probleme v zvezi z upravnimi organi goriške pokrajine. Posebej so se člani vodstva zaustavili ob problemu konzorcija za goriško industrijsko področje, ki ga namerava sedaj levosredinska občinska uprava izvesti. Tudi SDZ je pristopila k temu konzorciju, seveda s pridržkom, da se primemo zaščitijo interesi slovenskih kmetovalcev.
Nadalje so člani vodstva SDZ obravnavali nekatere probleme v zvezi z vprašanjem osebja goriške občinske uprave, o katerih je poročal odbornik dr. Paulin. Posebno pozornost je vodstvo posvetilo razpravi o položaju v goriški pokrajinski upravi, zlasti v zvezi z vprašanjem umobolnice. O tem je obširno poročala pokrajinska svetovalka SDZ Marija Ferletič.
Vodstvo je tudi poverilo svojim predstavnikom v goriški občinski upravi nalogo, da podvzamejo ustrezne korake v zadevi gradnje novih šolskih poslopij v ulici Čampi.
»Deseti brat« v Solkanu
Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici je kot prvo delo v novi sezoni naštudiralo »Desetega brata« v Inkretovi priredbi. Posebnost tega odrskega dela je v tem, da so posamezne prizore posrečeno povezali z verzi satirične pesnitve »Deseti brat« pokojnega pesnika Ivana Roba, doma iz Šempetra. Tako smo slišali na odru solkanske dvorane dolenjsko govorico Josipa Jurčiča in pikre verze Ivana Roba. Mislim, da je uprizoritev »Desetega brata« na ta način samo pridobila na pomenu; ni bila več zgolj ljudska igra, temveč tudi igra za sedanji čas. Tudi Inkretova dramatizacija ima na sebi nekaj svojstvenega, kar jo razlikuje od dosedanjih številnih dramatizacij te Jurčičeve povesti. Če dodamo še razne domislice režije, vmesno glasbo in igro luči, potem smemo reči, da je bila to res dobra ljudska igra. Prav bi bilo, da bi jo videli tudi pri nas na Goriškem.
Primorsko dramsko gledališče bo v naslednjih tednih gostovalo z »Desetim bratom« drugod po Primorskem.
Lep uspeh moškega zbora »Mirko Filej« v Mariboru
V soboto 14. in v nedeljo 15. oktobra je v Mariboru hilo tekmovanje pevskih zborov pod naslovom »Naša pesem ’72«. Udeležilo se ga je 22 vrhunskih zborov iz raznih krajev Slovenije. Naš zbor je nastopil v nedeljo 15. oktobra ob 9.30 z obvezno pesmijo za moške zbore »Očenaš hlapca Jerneja« (K. Pahor), »Nekje v go-
rah« (M. Filej) in »Bratci...« (U. Vrabec). Sad številnih vaj in požrtvovalnosti dirigenta Zdravka Klanjščka je bila uvrstitev na tretje mesto z bronasto kolajno, diplomo in drugimi darili. Ce še upoštevamo, da je bila konkurenca zelo huda, saj so nastopali najboljši zbori, kar jih Slovenija premore, smemo biti ponosni na ta uspeh. Naj še dodamo, da so nas organizatorji zelo lepo sprejeli in nam šli v vsem na roko ter da je bila organizacija brezhibna. Vsa čast in pohvala torej tudi organizatorjem in vsem našim prijateljem v matični domovini.
Števerjan: sprejem novega župnika
V prejšnji številki smo objavili kratko poročilo o sprejemu novega župnika g. Antona Prinčiča v števerjanu v nedeljo 8. oktobra popoldne. Danes izpopolnjujemo to poročilo s podatki, ki smo jih naknadno prejeli.
Domači fantje so pred cerkvijo postavah slavolok; nad njim se je blestel napis »POZDRAVLJEN PASTIR!«. Zvonovi so veselo pritrkovali. Sprevod avtomobilov, ki je spremljal novega župnika, je prispel na trg pred cerkvijo točno ob 17. uri. Prišel je tudi g. nadškof, dekan g. Žorž, več sobratov iz Brd in velika množica ljudi.
Otroci so mu zapeli pesem sv. Frančiška, deklica v narodni noši mu je deklamirala Gregorčičevo »Daritev«; nato mu je deček poklonil košarico rdečih nageljnov z rožmarinom.
Sprevod je krenil v cerkev. Pričela se je sv. maša. Med darovanjem so dečki in deklice v narodnih nošah (sedem po številu), nesli na oltar simbolične darove — pridelke naše zemlje: hleb kruha, belo in črno vino, košarice grozdja, jabolk, hrušk in kostanja. Gospod nadškof, ki je poleg novega župnika sprejemal darove iz rok naših otrok, se je z njimi ljubeznivo raz-varjal. Omenim naj, da so bili to štever-janski otroci in sicer učenci četrtega in petega razreda tukajšnje osnovne šole.
Po maši je sledil sprejem v Župnijskem domu. Novega župnika je najprej pozdravil g. župan, nato predsednika kulturnih društev »F. B. Sedej« in »Briški grič« ter zastopnica domačih skavtinj, ki je lepo povedala: »Pridite med nas in nas boste spoznali.«
Domači pevski zbor mu je zapel več narodnih pesmi.
Novi g. župnik se je vsem toplo zahvalil. G. nadškof je nato pridno delil slaščice med naše otroke in se z njimi pogovarjal.
Preživeli smo prijetno urico v veselem razpoloženju. Nato so mladi ljudje skupaj z g. županom vzeli novega župnika s seboj na Oslavje, kjer so v gostilni »Pri Tildi« utrdili prve stike in vzpostavili vezi za prihodnje medsebojno delo.
Pretresljiva smrt mladega dijaka
V soboto 14. oktobra popoldne se je na cesti med Števerjanom in O slavjem smrtno ponesrečil na vožnji z motornim kolesom 15-letni Aleš Srebernič, dijak 3. razreda enotne nižje srednje šole v Gorici. Njegova smrt je globoko pretresla vse farno občestvo v Števerjanu, pa tudi močno odjeknila med znanci Sreberničeve družine ter med slovensko mladino v Gorici in okolici. To je dokazal tudi pogreb, ki je bil pretekli torek v Števerjanu. Očividci pravijo, da takega pogreba Števerjan še ni doživel. Skoro nobeno oko ni ostalo suho.
Pogrebnih svečanosti se je udeležilo kar
12	duhovnikov z obeh strani meje. Z letalom je prihitel iz Rima bivši župnik Oskar Simčič. Sv. mašo je ob somaševanju gg. Simčiča in Breclja opravil pokojnikov stric Franc Srebernič, župnik v Renčah, pogrebni sprevod pa je vodil domači župnik g. Prinčič. Pri sv. maši je pel zbor iz Medane, ki je rojstna vas Aleševega očeta Hermana, na grobu pa se je od pok. Aleša poleg tega zbora poslovil še moški zbor pod vodstvom Zdravka Klanjščka.
Na pogreb je prišlo izredno veliko ljudi: domačinov, mladine in znancev družine od vsepovsod. Med navzočimi smo videli deželnega poslanca dr. Štoko, občinskega svetovalca dr. Bratino in dr. Bratuža iz Gorice, pokrajinsko svetovalko Marijo Ferletičevo, domačega župana S. Klanjščka z odborniki, ravnateljico šole, v katero je pok. Aleš hodil, Rožico Simčič Lojkovo, številne učitelje in vzgojitelje. Na grobu je izrekel zelo prisrčne besede slovesa Alešev sošolec Marko Klanjšček.
Vsi so globoko sočustvovali s težko pri-
zadetimi starši in preostalimi brati in sestrami. Oče pokojnega Aleša, Herman Srebernič, je v Števerjanu in okolici zelo poznan tako po svoji srčni dobroti kot po pripravljenosti, sodelovati pri vsaki dobri stvari v korist fare ah slovenske skupnosti. Z vso vestnostjo vrši organi-stovsko službo in službo postrežnika na slovenski enotni srednji šoli ter vodi oba pevska zbora, cerkvenega in društvenega v Števerjanu. Velika udeležba na pogrebu naj bi bila tudi izraz priznanja do tega prosvetnega delavca in obenem zagotovilo, da smo vsi povezani z njegovo bolečino.
Njemu, ženi Marti, bratom in sestram, šest po številu, izrekamo iskreno sožalje, Aleš pa naj najde pri Bogu svoj zadnji pristan.
—ej
Protest
V	zvezi s protislovenskimi akcijami na Južnem Koroškem je poslala protestno pismo avstrijskemu generalnemu konzulu v Trstu tudi mladina, ki se zbira okrog Dijaškega doma v Gorici in pa v Slovenski prosvetni zvezi.
Širite »Katoliški glas"
ZA KMETOVALCE
Kadar je mošt prenehal vreti
Kdor je upošteval navodila iz prejšnjih člankov in vzdrževal temperaturo v kleti okrog 18° C, je dosegel, da je mošt do kraja prevrel. Pri pokušanju vina ne bo več zasledil sladkega okusa. Le izjemoma se lahko zgodi, da se kljub pravilni toploti v kleti vendarle vrenje prezgodaj ustavi. Tako vino, ki je še sladko, je treba prelivati tako, da ga nekaj odtočimo in spet vlijemo v isti sod; s tem dobi dovolj zraka, da začne ponovno vreti. Ce bi takšno zračenje oziroma prelivanje ne pomagalo, dodamo moštu nekaj amonfosfata in sprožimo vrenje s selekcioniranimi kvasnicami. V vsakem primeru mora biti temperatura v kleti okrog 18° C in nikdar pod 16° C.
Ko je mošt popolnoma prevrel, snamemo kipelno veho, dolijemo sod z enakim vinom do vrha in tesno zamašimo. Odslej ne sme več priti zrak v dotiko z vinom. Kasneje bo treba večkrat dolivati, ker nastane pod zamaškom praznina. Sedaj tudi skrbimo, da se klet počasi ohlaja tako, da dosežemo okrog 10° C in manj. Sicer pa trdijo, da se vino naj lepše očisti pri 5° C. Ohlajevanje kleti naj bo postopno, sicer se kristalčki vinske kisline težko usedejo in vino ostane koprenasto. Klet ohladimo na nižjo temperaturo tako, da odpiramo okna v hladnih nočeh.
Kdor nima dovolj vina za dolivanje, naj praznino v sodu žvepla ali jo napolni z ogljikovim dvokisom (anidride carbonica) iz jeklenke ali nalije vazelinskega olja (2 litra na en kv. meter površine) ali uporabi tablete Flor-stop. Sredstev je dovolj na razpolago in zato je pripisati le malomarnosti, če se komu razvije na vinu belkasta kožica, ki pokvari vino.
Inž. Janko Košir
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: Marija Brataše-vec, Gorica, 1.000; Zora Pace, Avstralija, 13.000; ameriški Slovenci po g. Jakobu Žaklju iz Clevelanda 107 USA dol. t. j.
68.000 lir.
A. K. iz Gorice daruje za Zavod sv. Družine v Gorici 20.000, v spomin pok. Rožke Cučat pa po 10.000 lir za misijone in za slovenski misijon na Madagaskarju.
Župnija Gabrje-Vrh je zbrala za venslki ■tisk 10.000, za Oba slovenska katoliška zavoda v Gorici pa 15.000 iiir.
Za Marijin dom v Rojanu: družina Tram-puš-Kosmima 15.000; N. N. 10.000 lir.
Za revijo »Katoliški misijoni«: N. N.
3.000 lir.
Za cerkev v Bogdancih: N. N., Trst,
1.000; N. N., Gorica, 5.000; Zora P., Gorica,
v	spomin pok. Aleša Sraberniča 4.000 lir. Za »Slove,nik« v Rimu: N. N., Gorica,
14.000 lir.
Za naše misijonarje: Franja, Gorica,
10.000 lir.
V	tiskovni sklad »Kat. glasa«: N. N.
2.000; F. B. 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
★
Zaključno romanje Apostolstva molitve
v Gorici za lato 1972 bo v soboto 4. novembra v svetišče Žalostne Matere božje na Mirenskem gradu. Prijavite se na upra-
vi	»Kaitoil. glasa« do 25. oktobra.
Otvoritev Kulturnega doma v Sovodnjah bo iv nedeljo 22. oktobra ob 10.30. Naslednji četrtek 26. t. im. ob 20.30 bo v njem Stalno slovansko gledališče iz Trsta uprizorilo farso v streh dejanjih »Kadar se ženski jezik ne siuče«.
V	četrtek 19. oktobra so- v skedenj s,kem Domu odprili razstavo narodnih noš. Na ogledu so škedanjske noše, fotografije, razprave, (knjige in slike. Razstava bo odprta do 27. t. m. vsak dan od 16. do 20. ure.
Kmalu bo izšla knjiga msgr. Jakoba Ukmarja »Eshatologija« ali nauk o poslednjih rečeh. Prednaročila sprejema Dom Jakoba Ukmarja v Skednju, ul. Soncini 112, 34146 Trieste (cena 1.500 lir).
Stalno slov. gledališče v Trstu bo predvajalo Pirandellovo igro »Le premisli, Gia-comino!« v Kulturnem domu v Trstu v petak 20. oktobra ob 16. uri, v ponedeljek 23. oktobra ob 14. uri, v sredo 25. oktobra ob 18. uri, v četrtek 26. oktobra ob 14. uri in v petelk 27. oktobra ob 17. uri.
Izšla je knjiga »Pastirjev glas v tujini«.
V	njej ,so Objavljena pisma, govori, pridige, duhovne misli in članki škofa dr. Gregorija Rožmana v zdomstvu. Knjigo je uredil dr. Filip Žakelj, spiritual v Rožma-novem zavodu v Adrogue pri Buenos Airesu. Knjiga je zelo Obširna, saj ima 4S4 strani. Cena vezanemu izvodu je 2.500 lir, nevezanemu 2.000 lir, po pošti 300 lir več.
i	RADIO
,4	TRSTA
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 22. do 28. oktobra 1972 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinslki oder: »linčale bencele«. 12.00 Nabožna 'glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 15.40 »Sosed Luka«. Dramatizirana povest. 17.30 Fopoidanski koncert. 18.30 Kratika zgodovina italijanske papevtke. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega itisika v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Klaivirsiki (koncerti. 19.00 Poje Massi-mo Ranieri. 19.10 Odveltnik za vsakogar.
20.35 Slovensiki razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Slovensiki epi: Anton Umek Okiški: »Abuna Saliman«. 19.25 Za najmlajše: praivljice, pesmi in glasba. 20.35 R. Wagner: Lahengrin, opera.
Sreda: 11.35 Opoldne z vama. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 20.50 Za vašo knjižno polico. 21.45 Znane melodije.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Slovenski ljudski plesi. 19.10 Ob stoletnici Mazzinijeve smrti. 19.25 Za najmlajše: Pisani balončki. 20.35 »Dnevnik zasutega rudarja Martina Tiffa«. Radijska drama. 21.25 Ritmični orkesiter RAI iz Milana. 21.40 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Lojze Lebič: Korant. 18.40 Pevci jazza.
19.10 Liki iz naše preteklosti: »Pavla Hočevar«. 19.20 Zbori ,in folklora. 20.35 Gospodarstvo in delo. 20.50 Vokalno instrumentalni koncert. 21.30 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše 'dežele.
19.10 Pod farnim zvonom župne cerkve na Pesku. 19.40 Revija zborovskega peltja.
20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Danes grofje celjislki in nikdar več«. Dramat. roman.
★
Mladinsko gledališče iz Ljubljane bo v
torek 24. oktobra ob 15.30 gostovalo v Kulturnem domu v Trstu z igro »Indij an-
oi	v mali vaisi«.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad.
Odgovorni urednik : msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob smrti gospodične
PAVLE MAKUC
se zahvaljujemo vsem, ki so se udeležili njenega pogreba in jo pospremili na zadnji poti. Posebna zahvala zboru Marijine družbe za ubrano petje v cerkvi in duhovščini, ki je pokojnico v tako velikem številu spremljala pri pogrebu.
Sovodnje - Gorica- Zagreb, 17. oktobra 1972
Sorodniki In prijatelji
Potujete v R I M - Italijo ?
Ne pozabite obiskati slovenskih hotelov
Hotel BLED in Hotel DANIELA
00185 ROMA - tel. 777102 - 7579941	00185	ROMA	-	tel.	750587 - 771051
Via S. Croce in Gerusalemnie, 40	Via	Luzzatti,	31
Lastnik: Vinko Levstik
Zmogljivost 85 sob, 150 ležišč. - Vse sobe s privatno kopalnico, telefonom, radiofilodifuzijo, klimatskimi napravami - Nova slovenska restavracija. Osebje pretežno slovansko. - Počutili se boste kot doma. Dobrodošli!