Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV. Lendava, 28. februara 1937. Štev. 9 Cena 1 Din. Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i Kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. položn ice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 6 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. V tühinski kraj za vsakdenešnjim krühom Ta reč „krüh“, za šterim dnes celi svet trepeče i se bori, je postala tüdi za nas, za našo siromaško lüdstvo v Slov. krajini jako velkoga pomena. Zavolo vsakdenešnjega krüha telko naše mladine beži od dneva do dneva k borzi dela v Soboto i tam čaka po cele dneve na srečen i blaženejši den, da dobi krüh gde v tüjini, ar njemi domača rojstna zemla niti telko nemre dati, da bi se bar sam prehrano. Ništernim zasveti toplo sunce v ognjišče domačega živlenja, a vnogim se pa zakmiči, ar ne so dobili slüžbe i tak morejo čakati doma na čarno smrt, štera jih vzeme pred časom s sveta i to zavolo glada ali pa zime. Če poglednemo živlenje našega siromaškoga lüdstva po vesnicaj, šterih nega malo, se nam po sili ščejo vrinoti skuze v oči, gda vidimo deco, ki so bosi i nagi, bledi od glada i betežasti. Zaslüžka nega i če že jeste, je tak nisiki, da komaj zadostüje za sol, petrolej i za kakšo drobnarije. Za krüh, obleko, posebno pa za zdravlenje siromaškoga deteta ali pa žene pa sploh nega. Je zato čüda, če naša mladina i oženjeni lüdje na jezere i jezere silijo v tüjino, da njim bar naj ona priskoči na pomoč v njihovom siromaštvi? Vidimo sina ali hčer, moža ali ženo, očo ali mater, da se pašči proti kolodvori z ednim kufrom v roki, z njim pa idejo njegovi domači, ki ga sprevajajo z objokanimi očmi. Na kolodvori se poslavlajo eden od drügoga. Sin ali pa hčer ostavita očo i mater, mož ženo i drago dečico, žena moža i lübleno deco, štere mora ostaviti, ar jim doma nemre dati zadostnoga krüha. Takrekoč ostaviti vse doma i se podati v svet, ne znajoči, ali se povrne gda zdrav nazaj. Kak žalostno je to. Pri vsem tom se z žalostnim ali mirnim srcom pitamo, ali resan nam ne da domača zemla zadostnoga zaslüžka za preživlanje Samih sebe i svoje drüžine? Dala bi nam lehko za vse naše izseljence, samo te našim milijonarom i velekapitalistom ne bi ostalo telko dobička v žepi, šteri po nesramno nisikoj ceni plačüjejo naše siromaško delavstvo, štero je prisiljeno delati za to ceno, ar drügoga dohodka nemajo i v tüjino tüdi nemrejo i morejo biti tem špekulantom za svoj veliki dobiček robi i robkinje, ne zavedajoč se, da so to njihovi lastni bratje i sestre. Vö sprešajo iz njih zadnjo kaplo moči i kda obnemorejo, je vržejo na cesto, ar so preslabi i nezmožni za delo. Da rešimo to siromaštvo i zbrišemo to skuzno oko za svojim dragim ali dragov v tüjini i da preprečimo doma glad i golost, je dužnost vseh nas, da s pomočjov oblastev se nam da: 1. bolša plača, da bomo lehko zdržavali sami sebe i svojo familijo, 2. da se nas naj ne sili več delati, kak samo 8 vör, ka je po zakoni predpisano i 3. da se organizerano v krščanskoj organizaciji, kak jo majo že v Lendavi, štera brani delavca pred krivičnim stiskavanjom delodajalca i njemi pomaga do pravične plače. To so tri jako važne prošnje delavstva za denešnji čas i mir med narodom. Delajte vsi na tom, da se to pridobi za delavstvo. Namesto 14 vörnoga delüvanja po obratovalnicaj se naj dela samo 8 vör i mesto dva delavca naj trije delajo, pa vidili bodete iz toga, da brezposelnost se zniži, kmečkim pridelkom se zvišijo cene i trgovec tüdi ležej oda svoje blago. Nede krize i ne pomenkanja krüha med delavstvom i kmečkim narodom, če milijonarje se bar z jezerkami zadovolijo zavolo svoje špekulacije. Delavec. Zasedanje banskoga sveta v Ljubljani. Plodoviti trudi naših banskih svetnikov. — G. Klekl Jožef so se zavzeli med drügim tudi za izseljenstvo. — Gg. Bajlec Franc i Bačič Franc, banskiva svetnika sta se tudi zavzela za naše siromaške razmere. Kak smo že poročali v našem listi, je banski svet meo Preminoči tjeden svoje Zasedanje, na šterom se je razpravlalo od jako važnih zadev, od šterih pa nemremo vse v Podrobnosti objaviti, ar nemamo prostora. Objavimo samo nešterne važne predloge naših banskih svetnikov. Od izseljenstva so se jako zavzeli naš banski svetnik g. Klekl Jožef. Njihov govor se je glasio etak: „Pet jezero naših bratov i sester, če ne računam tistih, ki po mirovnoj pogodbi ne so prišli v našo državo, robotari v tüjini i išče s teškim delom svoj krüh, šteroga njim domovina nemre dati. Pol milijona našega naroda spravla tüjim gospodarom bogastvo. Doma pa narod strada i trpi pomenkanje. Žalostna je ta slika. Naša dužnost je, da skrbimo za svoje izseljence, da krepimo medsebojne vezi i da stojimo ž njimi v stalnih stikaj. Kem tesnej smo povezani s svojimi izseljenci, teliko menje se osamleni počütijo v tüjini i teliko več poštüvanja majo pred tüjci. Mali slovenski narod pomeni, nekaj samo, če so vsi njegovi drobci povezani v edno enotno dühovno enoto. Izseljeni delavci s svojimi zaslüžki v velikoj meri bogatijo naše siromaške gospodarske razmere doma. Leta 1928 so na pr. poslali naši izseljenci iz Amerike v domovino 15 milijonov dolarov. — Leta 1935, po poročili narodne banke v Zagrebi, je prišlo v našo dtžayo, kak pošilatev naših izseljencov 192 milijon dinarov. Te penez je prišeo samo v Slovenijo. Iz Francije pride samo v Slovensko krajino letno okoli 20 mUijon dinarov. Edina pomoč za vnoge naše siromaške hiše so ravno dohodki naših izseljencov. Mi moramo zastaviti vse svoje moči, da naše izseljence v tüjini zaščitimo pred izkoriščanjom delodajalcov i njim preskrbimo zaščito zakona. Naša dužnost je, da potom naše vlade urgiramo v Parizi, da sprime konvencije tüdi pariška vlada v zaščito naših delavcov, kak so se to pobrigale že polska, italijanska i drüge vlade. To naj vala tüdi za naše delavce tüdi v drügih državaj. Naša dušnost je, podpirati Rafaelovo drülbo, ki je nevtrüdno začnola skrbeti za naše izseljence i dela tüdi z izrednov nesebičnostjov i požrtvovalnostjov. Je to dnes gotovo vodilna drüžba v celoj našoj državi za skrb našega izseljenca, štera izdava Zvünredno dobro vrejüvane liste v hasek našim izseljencom i vzdržuje ž njimi stalne vezi, skrbi za izseljeniške dühovnike, vučitele, preskrbüje predavanja, kongrese i podobno. Velike vrednosti je tüdi kalendar, šteroga je izdala drüžba za izseljence. Rafaelova drüžba je zgradba prve temele za nas tak jako potreben inštitut. Ustanovila je zdaj podrüžnico v Maribori i v Slovenskoj krajini, v kratkom bo pa ustanovljenih šče nekaj podrüžnic po ostaloj Sloveniji, celo na Jesenicaj i na Dolenskom. Naša dužnost je, da to drüžbo, ki je v pravom pomeni reči naš Izseljeniški inštitut, podpremo tak, da se bo mogla razviti v močno ustanovo. Izseljeniški zakon v svojem 33. § nalaga zvünredna velika bremena našim izseljencom, ar more vsakši izseljenec plačati kak glavarino v izseljenški fond po 100 Din. Te fond je namenjen za to, da se v slüčaji velike potrebe omogoči našim delavcom vrnitev v domovino, ali pa za vzdržavanje izseljeniških dühovnikov, vučitelov i za potrebno literaturo za izseljence. Leta 1930 je meo te fond nabranoga 35 milijonov Din. Preminočo leto sem proso v imeni izsel- jencov za podporo iz toga fonda v Belgradi, odkec sem dobo 1000 Din. z obvestilom, da fond nema več penez. Istina mi to vganka, zakaj se je te fond ponücao. Keliko mi je znano, je držáva dozdaj poslala v našo krajino samo 8 delavcov na državne stroške, med tem gda so naši delavci plačali naglavarini v izseljeniški fond že nekaj milijonov. Zvün gori imenüvanih 1000 Din., ne smo dobili šče nikše podpore iz toga fonda. Prosim gospoda bana, da se blagovoli na kakšikoli način zanimati za Usodo toga fonda. Hitro pa trbe opomenoti našo oblast tüdi na žalostno postopanje nešternih uradnikov naše konzuiarne oblasti proti našim izseljencom. Če je delavec, državlan kraljevine Jugoslavije, od uradnika njegovoga zastopstva v inozemstvi splüskani, je to zadosta žalostno! Takše uradništvo pri naših poslaniških ali konzularnih zastopstvaj gotovo ne dela niti časti našoj državi, niti ne ustvarja zavüpanja do naših oblasti. Naj pripomnim šče, da je nastavleni za dopisnika izseljeniškoga oddelka v Braziliji v San Paolo nekši židov Tauzes, ki je ne naš državlan. Mislim, da je naša dužnost, da proti takšim krivicam javno nastopimo. Dovolite mi, gospodje, da v zvezi s tem omenim tüdi veliko rano, štero trpi naše lüdstvo v Slov. krajini zavolo- izseljeništva. Ta rana bo či duže vekša, če ne skočimo pravoga časa na pomoč našim izseljencom. Iz naše krajine se je že pred desetletmi izselilo po štatistiki v Severno Ameriko 25.000 naših delavcov. V Jüžnoj Ameriki, Kanadi, Avstraliji i po drügih krajaj sveta jeste okoli 10.000 naših lüdi, v Franciji pa 7000. To je zagvüšno veliki procent, če računamo, da čte naša krajina komaj 100.000 prebivalcov. Hitra i neodložliva potreba je, da dobijo naši delavci v Franciji kemprle ešče ednoga dühovnika i se zato morajo najti sredstva, kdekoli se vzemejo. Naše lüdstvo itak že jako trpi i je za celi narod velka Škoda, če dobimo iz Francije nazaj velki procent naravno pokvarjenih. Rafaelova drüžba za Slovensko krajino je sklenola poslati že z julijom letos ednoga dühovnika, našega domačina za izseljence v Franciji. Stroški za toga dühovnika ne bodo tak velki, da bi se nindri ne mogli dobiti. Zato vlüdno prosim gospoda bana, da v tom pogledi našoj prošnji v punoj meri pomore. V zvezi z našim izseljenstvom mi je čast predložiti v imeni zbranoga banskoga sveta sledečo resolucije: Zavolo velike gospodarske krize i siromaštva slovenskoga lüdstva, je prisiljeno slovensko lüdstvo izseljavati se v jako velkih vnožinaj. Tej naši izseljenci, ki svoj težko prislüženi penez skoro v celoti pošilajo v domovino i s tem oblažüjejo siromaštvo doma, so v tüjini jako zapüščeni. Zato banski svet, zbrani na svojem VIII. zasedanji v Ljubljani prosi gospoda bana, naj blagovoli pri kralevskoj vladi v Belgradi prositi i opomenoti na sledeče: 1. Rafaelova drüžba v Ljubljani, štera vrši posle slovenskoga izseljenskoga inštituta, naj se z izdatnov tednov driavnov podporov podpre tak, da bode mogla v punoj meri opravlati to svojo valao i veliko nalogo. 2. Dohodki izseljenskoga fonda naj se ponücajo izklüčno samo v izseljenske namene. Glavarina, ki jo plačajo slovenski delavci v izseljenskt fond, naj se izroči Rafaelovoj drüžbi i njenim podrüžnicam. 3. Na izseljenskih komisarijataj naj se nastavlajo izklüčno takše osebe, šteri majo zadosta razmevanja i čüteče srce za naše izseljenceˮ. Banski svet je resolucijo z odobravanjom sprejeo i g. ban je oblübo, da bo zastavo vse svoje moči, da se poživi skrbstvo za naše izseljene rojake v tüjini. Za pomoč kmetom i kmečkim dužnikom se je v svojin govorih posebno toplo zavzemao banski svetnik g. Bačič. Posebno se je zavzeo za tiste kmete dužnike, šteri so zamüdili rok za vložitev prošnje za zaščito po zakoni od likvidacije kmečkih dugov. Proso je, naj se te rok podukša. Gda je na konci zasedanja prišeo na bansko upravo sam minister g. dr. Krek, so se vsi trije naši banski svetniki obrnoli v tom pogledi tüdi na njega i g. minister je izjavo, da bo te rok Zagvüšno podukšan. G. Bačič se je močno zavzeo tüdi za pomoč našim občinam, cestam, za napravo stüdencov i drügo, ka vse bomo ešče podrobno poročali. Nova bolnica v Soboti. Važen uspeh naših banskih svetnikov je tüdi zidanje nove moderne bolnišnice v Soboti, za štero se je v dobro premišleno!!! govori zavzeo g. banski svetnik Bajlec. Za zidanje nove bolnišnice je g. ban nameno 7 milijonov Din. Cela bolnišnica bo najhitrej nikelko več koštala, točnoga računa je pa ešče ne mogoče znati, zato ka so ešče načrti ne gotovi. G. ban je izjavo, da bo že najhitrej letos lehkv dao za to 3 miljone, zato se mora zdaj kem prvle določiti stalen prostor za bolnišnico, kak tüdi napraviti vsi potrebni načrti. Tak dobi ednok Sobota po zaslügi naših zdajšnjih banskih svetnikov i posebno po velkoj naklonjenosti g. bana našoj krajini, lepo, prostorno moderno novo bolnišnico s 300 postelami. Zdajšnja stara je bila zidana samo za 70 postel. Glavni most prek Müre pri Petanjcih bo že letos zidani. Velki uspeh naših banskih svetnikov je tüdi novi most prek Müre pri Petanjcih, za šteroga je g. ban na predlog g. Bajleca že lani določo 500.000 Din, v letošnjem proračuni je pa določena vsota 700.000 Din. Vsi načrti za glavni most so že gotovi i penez na razpolago, tak, da če bo vreme dopüščalo, bo letos glavni most prek Mure gotov. Ništerni stranski mostovi i cesta bo pa dodelana komaj prihodnje leto. G. Bajlec je stavo ešče razne drüge važne predloge, šteri se tičejo cele Slovenije i naše krajine, ka bomo tüdi natančneje poročali v prišestnih številkaj naših Novin. Zdržavanje šol prevzeme banovina Eden zmed najvažnejših določb zdajšnjega proračuna je, da se izdatki za skrb za šolske potrebščine, kak tüdi za vzdržavanje šol, za stanarino i kürjavo vučitelstva i za plače verovučiteo, prenesejo z občin na banovino. Za vse to bo zdaj skrbela banovina. Občine bodo pač plačüvale za to 35% doklade, nego za naše občine je to nikša nova obremenitev ne, zato, ka je znano, da so znašali dozdajšnji proračuni naših občin za šolske potrebščine skoro redno 40% pa ešče več vseh občinskih izdatkov. S tem bo posebno pomagano siromaškejšim občinam, štere so dozdaj itak jako teško prenašale velka dozdajšnja bremena za šole i Vučitelstvo. Jako Važen je tüdi sklep banovine, da si preskrbi pri državi velko posojilo v višini 100 miljonov Din, S 2 NOVINE 28. februara 1937. bodo popravlene vse naše najvažnejše ceste i napravleni potrebni mostovje, regulirana bo pa tüdi naša Müra skoro v celoti. Za prehrano siromaških krajov misli banovina dobiti 15 milijon Din. S tem bo v velkoj meri pomagano našim siromakom. Sploj ma banska uprava v letošnjem programi velka dela v hasek celoj našoj banovini. Z dosegnjenimi uspehi smo zadovolni. Če nikelko pregledamo delo naših zdajšnjih banskih svetnikov i naklonjenost zdajšnjega gospoda bana, lehko mirno Povemo, da je naša krajina pred tem deset let vküp ne telko dobila, kak zdaj v dvema letoma. Poglejmo samo številne nove moste šteri so bili postavleni v preminočem leti. Poglejmo regulacijo Müre, Zidanje velkoga mosta prek Müre, šolo v Rakičani, štera bo v velki hasek našemi kmečkomi lüdstvi, zdaj obečano novo bolnišnico, določeno velko vsoto za regulacijo Müre, skrb za naše delavce i pomoč za nje, da niti drügih menših uspehov ne omenjamo, vse to nam kaže, da naši zdajšnji banski svetniki v punoj meri i v velko naše zadovolstvo vršijo svojo dužnost. Prosimo dobroga Boga, naj njihovo delo obilno blagoslovi i njihove trüde za naš hasek bogato poplača. NEDELA v posti tretja. Evangelij (Lukač 11). Tisti čas zganjao je Jezuš vraga i on je bio nejmi. I gda bi vö zgono vraga, gučao je te nejmi i čüdivala se je vnožina. Ništeri so pa med njimi pravili: Vu Belzebubi vrajžem poglavniki vrage zganja. I drügi sküsavajoči znamenje so z Nebes prosili od njega. On pa, kak je vido mišlenja njihova,pravo je njim: Vsakše Kralestvo vu sebi razdeljeno, opüsti se, i hiža na hižo spadne. Či je pa i šatan vu sebi razdeljeni; kak bode stalo Kralestvo njegovo? da velite, ka jas vu Belzebubi žganjam vrage. Či pa jas vu Belzebubi zganjam vrage: Sinovje vaši v kom je zganjajo? zato oni vaši sodci bodo. Či pa vu prsti Božem zganjam vrage: zaistino je prišlo k vam Kralestvo Bože. Gda močen orožnati varje svoj dvor; vu meri so ona, štera ma. Či pa močnejši od njega pridoči oblada njega, vse orožje njegovo odnese, v šterom se je vüpao, i poroblenje njegovo razdili, ki je nej zmenom, proti meni je; i ki ne spravla zmenom, rasipava. Gda nečisti Düh vö zide z človeka, hodi po sühi mestaj, iskajoči počinek i ne nejdejoči ga pravi: povrnem se vu hižo mojo, odket sam vö prišo. I gda pride, najde jo zmeklov pometeno, i osnajženo. Teda ide i vzeme sebom sedem drügi dühov hüši od sebe i notri stopivši tam prebivajo. I bodo slejdnja dugovanja onoga človeka hüša od ti prvi. Včinjeno je pa gda bi eta pravo; podignovši reč nika žena med vnožinov, pravila je njemi: blažena utroba, štera je tebe nosila i prsi, štere si ti cecao. On je pa pravo: od koga bole so bláženi, ki poslüšajo reč Božo i njo obdržijo. Razgled po katoličanskom sveti Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov o gospodarski in socialni stiski naših dni. — Splošni vzrok: Odpad od Boga. — Liberalizem in njegova osnovna zmota. — Kako je to prišlo, kaj je vzrok tega neštetoga stanja ? Predragi v Gospodu ! Gotovo je več vzrokov te splošne gospodarske in socialne stiske, a poglavitni vzrok je odpad od Boga. Vedno in vedno se ponavlja v zgodovini človeštva, kar je zaklical Modri: „Gorje vam, ki ste zapustili postavo Gospoda Najvišjega !ˮ (Str 41. 11.) Božji zakoni veljajo za vse življenje in za vse človekovo delovanje, tudi za gospodarsko življenje in delovanje. Bili so, ki so začeli učiti, da mora biti gospodárstvo svobodno, da za gospodarstvo ni ne Boga, ne božjih zapovedi. Vse je dopustno, vse dovoljeno, če je le za poedinca gospodarsko koristno. Gospodarska in osebna korist, to je največja zapoved; za božje zapovedi, za moralo in nje zahteve se v gospodarstvu ni treba brigati. Ta nauk je na žalost polagoma prevzel vse gospodarsko mišljenje večine ljudi in večine narodov. Obenem je ta nauk oznanjal tudi svobodo od državnih zakonov. Tudi država, je učil, se ne vtikaj v gospodarstvo. Gospodarstvo ima svoje zakone, drugih ne pozna, ne božjih ne človeških. Vsak naj gospodari, kakor zna in more. Vsak naj razvija vse svoje moči in naj skuša druge prehiteti. V tej svoboda tekmi vseh se bodo uveljavne vse gospodarske sile, napredek bo večji in večji, a z napredkom bosta rasla tudi blagostanje in sreča. Ta nauk se imenuje gospodarski liberalizem. Ta liberalizem je misli!, da bo človeštvo osrečil, v resnici pa je vprav on največ zakrivil vse to gorje, ki je prišlo na človeštvo. To je tudi razumljivo. Gospodarski liberalizem je z raznih drugih zmot svoje dobe prevzel tudi nauk, da ni izvirnega greha, ampak da je človek po naravi dober. Zato je mislil naj se le pusti človeku vsa svoboda, pa bo dobro. A kako strašno se je motil! V človeku živi pohlep, pohlep po uživanju, po moči, po imetju in bogastvu, če tega pohlepa nič ne vežejo ne božji ne človeški zakoni, je naravno, da se bo razbrzdal in bo gnal človeka dalje in dalje. Tako se je tudi zgodilo. Res je pod gonom tega pohlepa in v medsebojni tekmi gospodarstvo silno napredovalo, nove iznajdbe in novi načini gospodarjenja so gnali ta napredek višje in višje. Toda v medsebojni tekmi so zmagovali le močnejši, bolj prebrisani, bolj brezobzirni, bolj brezvestno slabotnejši, bolj obzirni in bolj vestni pa so zastajali in omagovali, dokler niso popolnoma zastali in omagali. Gospodarski napredek močnejših je strl in uničil slabejše. Tako se je v divji tekmi, ki je nastala po načelih liberalizma, res začelo nekaterim kopičiti bogastvo, a drugi so propadali in propadli. Na eni strani nekaj neizmerna bogatinov, na drugi strani neizmerna množica siromakov. Tako je moralo priti brez Boga, brez božjih in socialnih zakonov pod gospostvom samega človeškega pohlepa. Da bi opravičil nasilje močnejših nad slabejšimi, si je sebični liberalizem izmislil celo poseben nauk o „pravu močnejšegaˮ, kakor da bi bilo to na korist splošnosti. Ta tekma se pa ni ustavna pri posameznikih, temveč je zajela tudi cele narode in države. Tudi države so začele krčevito med seboj gospodarsko tekmovati. Tudi nje je gnal pohlep v obupno borbo za premoč na gospodarskih trgih, za kolonije, za tuje zemlje, kjer bi dobivale surovin za industrijo in tržišče za svoje pridelke in izdelke. Ta borba skoraj nujno žene narode in države v medsebojne spore in tudi vojske. Svetovna vojska je bila po velikem delu posledica gospodarske vojske med državami. (Dalje). Svoji k svojim! A mi katoličanci? Kak smo vidili, mi katoličanci stojimo med dvema ognjoma: med prostozidarsko-liberalnimi i komunističnimi. Vse te novine zastruplajo naše katoličanske drüžine, trgajo jih na razno i vničavlejo. Izpodkaplejo vero v Boga i s tem pomali vničavajo katoličansko lüdstvo. Ar človek brez dühovnoga živlenja, brez Boga je zapisani smrti. Pa itak so Vnogi katoličanci tak slepi, ka čtejo i podperajo novine, štere ne spadajo v katoličansko hižo. Kak je to žalostno, da človek vidi na stoli i v hiši raznih trgovcov, gostilničarov, krojačov, šujstrov i drügih obrtnikov, šteri se računajo med katoličance, vidi pri njih novine, štere izdavlejo razni protiverski bogatci, liberalci, komunisti itd. Pa tüdi pri vnogih kmečkih drüžinaj človek vidi to žalostno sliko. Ali mislijo tej lüdje, da so bole „moderniˮ i „čednejšiˮ, če čtejo i držijo takše novine na mesto svojih pravih, istinskih katoličanskih novin? Ali so mogoče naše katoličanske novine ne tak dobre kak drüge? O da! Kelko boukše i lepše so, ar nam pišejo lepo, pošteno, istinsko i pravično! Pa ništerni katoličanci mislijo, da je to zdaj moda „meti liberalne, brezverska novine !ˮ Velka sramota je to za katoličance, tüdi za našo krajino. Čas je še, da se ednok zdramimo iz toga mrtvila i ne dopüstimo te sramote. V vsakšo krš- čansko i katoličansko hižo morajo samo katoličanske novine ! Iz naših privatnih i javnih hiš morajo naglo izginiti vse grde i zamazane liberalne i komunistične novine. Katoličanci, to je naša dužnost. I dužnost da zahtevamo vsakši v svojoj vesi, občini, fari, da se to zgodi. Ne trpimo več, da bi nam takše novine ešče nadale kvarile mladino, blatite vero i poštenje i nas zapelale v ešče vekšo gospodarsko i dühovno stisko. Vse takše novine so naše narodno izdajstvo. Vsakša katoličanska hiža v Slov. krajini mora meti v prvom redi naše Novine i Marijin List. Poleg teva, če zmore ete liste: Slovenski gospodar, Delavska fronta, Domoljub, Slovenski dom, Slovenec itd., kak tüdi Glasnik Srca Jezušovoga, Bogoljub. Angelček i tak dale. Drüge farbe novin pa ne smejo i ne spadajo v našo hišo. Za nas pa so v prvom redi najboukše naše kat. „Novineˮ. One so fal, one so naše, domače, ar so izraz naše düše, naših potreb. Politični pregled. Veliki uspeh atenske konference. Pisali smo že, da se je vršila v Atenaj konferenca Balkanske zveze, štera je prinesla tak našoj, kak tüdi drügim državam veliko prijatelstvo i mir med državami Balkanske zveze. G. min. predsednik dr. Stojadinovič je meo pri toj priliki tüdi lepi govor, gde je povdaro, da naše delo more biti posvečeno v prvom redi tomi, da se prepreči vsako oborožüvanje i napadi. Mir naj zavlada Povsedi i to bo naše najvekše prijatelstvo, štero ne stere nieden viher. Demonstracije v Austriji. V pondelek je prišeo v Beč nemški zvünašnji minister Konstantin baron von Neurath, pri šteroj priliki se je zbralo vnogo naroda. Kda je minister izstopo z vlaka, ga je vnožina pozdravila z „Heil Hitlerˮ, ka pomeni „Živijo Hitlerˮ. Na kolodvori ga je pozdravo avstrijski kancelar dr. Schuschnig i drügi višji dostojanstveniki. Hitlerovci so prirejali demonstracije i nemir i zato so se mogli nücati pendreki i vnoge so tüdi aretirali. Popoldnevi se je vršila prva konferenca med zveznim kancelarom Avstrije i zvünešnjim ministrom Nemčije. Atentat na podkrala v Adis Abebi. Preminočo soboto je prodkrao Abesinije, maršal Graziani, zavolo radostnoga dogodka priredo zahvalno pobožnost. Pri toj priliki, gda so se vračali iz cerkve na glavni plac, gde je podkrao delio dare v znak veseloga dogodka, so naednok začnoli lüčati bombe na podkrala. Bombe so včasih eksplodirao i teško ranile podkrala i vnogo drügih časnikov. Atentatora se je posrečilo vloviti. Italijanski krao obišče Vogre. Kak nam je znano, bo v kratkom obiskao Madjarsko državo italijanski krao. Te obisk bode jako važnoga pomena tak za Madjarsko, kak i za Italijo i Avstrijo. Radosten dogodek v norveškoj kralevskoj hiši. Nj. Kr. Vis. nasledno prestola Norveške je porodila sina. Ostri boji v Španiji. Vladine čete so po dugšem bojüvanji osvojili Oviedo, gde je vnogo soldačije spadnolo. General Franco vüpa, da naskori predre do Sredozemskoga morja i da obkoli Madrid. Jako srditi boji so tüdi po drügih krajinaj Španije. Pisma naših iz tüjine. Živi Jezuši Aillant, Francija. Dragi bratje i sestre Slovenske krajine! Pred kratkim časom je znova zatonolo v večnost edno leto. V globočino morja so vtonila tüdi vsa minliva dugovanja, ostala je večnost. Pred dvema letoma sem zapüstila svoj dom i prišla v tüjino, da pomagam domačim. Oglasila pa nesam se dozdáj v naših Novinaj. Odsehmao se pa hočem pogostej oglasiti, Prečastiti g. urednik. Pa čeravno vas mi izseljenci poreci obiskavamo, ví nas ne ste nikdar zapüstili, se nas Spominate v molitvah, za nas darüjete svoja dobra dela i obiskavate nas z svojimi listi, štere sprejemamo z žepnimi srci. Bog vam povrni i ohrani vas še dugo Zdravoga i veseloga. Tolaži nas to, da smo na zemli, kde se je prikazala Devica Marija v Lurdi. Bože sunce nam sija i materin Marijin obraz se nam smeje, zato ščemo živeti i ne vmreti i kak verni Bogi i Mariji, tak tüdi Slovenskoj domovini. To nas najbole žalosti i teži, ka nemamo slovenskih dühovnikov i sploh v Franciji jih je malo. Midve sve tüdi zgübile svojega dühovnika, ar najni g. župnik so pred ednim mesecom vmrli. Tü je pet vesnic i vsaka ma cerkev. Pa zdaj je ostao za pet cerkvi samo eden dühovnik i pet bi jih moglo biti. V cerkev i k spovedi hodive vsaki drügi tjedeni v cerkev svétoga Križa, kde je tak na leto dvakrat proščenje, kak doma v Črensovcih. Zvün vaših listov, štere mave obe, ar sve ne dale edna od ove mave, še z Amerike Ave Marijo. Pozdravlave celo Slovensko Krajino, vse njene gospode dühovnike, dekliške Marijino drüžbo v Črensovcih, drüžino g. Luthara, šol. upravitela, vse najne domače i poznance. V molitev se priporočave Anica Franc i Agata Čurič, iz Črensovec. Veroborcl se paščijo proti Malagi, štero se tüdi srečno zavzeli. Zgrabili so tü 8000 boljševikov, med njimi 1500 ruskih, v roke dobili 7 sovražnih ladij, i prek milijon patronov pa drügoga orožja. Vu tom lepom varaši so komunisti 12 jezero nedužni lüdi samo zato spoklali, ar so vervali v Boga. Zverinski sinovje držali očo 4 mesece v ednoj kleti žednoga i lačnoga. Tak žalostnoga dogodka, kak se je dogodo te dni v Otočaci na Hrvatskom, ne pomnijo. Sinovje so zaprli svojega 90 letnoga očo v edno vlažno klet i ga tam držali 4 mesece lačnoga i žednoga, da bi se ga tak rešili. To je postalo nešternim sosedam čüdno, da starca nega nindri, zato so naznanili orožnikom, štera je starca rešila iz kleti. Starec je ves zmantráni i samo koša i čonta ga vküp drži. Brezsrčne sine so taki aretirali. 28. februara 1937. NOVINE 3 GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Mati g. dekana Jeriča vmrli. Boža previdnost je pozvala k sebi skrbno mater,dobro krščenico svetniško düšo i najvekšo lübitelico siromakov v Türnišči, 23.febr., mater g. dekana Jeriča, ki so bili vzgled vsem materam. Sprevod se je vršo 24. februara ob asistenco vnogo dühovnikov, inteligence i dosta naroda. Lübi Jezuš, naj bode smileni plačnik pokojnoj. G. dekani i njihovim domačim pa izražamo naše globoko sožalje. Senje: 1. marca Sobota živinsko i kramarsko. Lendava. Novi šef davčne uprave je imenovani g. Cimerman Franc, dozdaj kontrolor pri davčnoj upravi. Novi gospod šef je bio duže časa tüdi v Soboti uradnik. Je Znani kakti pravičen, dober uradnik, ka našoj davčnoj upravi ne bo škodilo. Čestitamo! Romanje k sv. Valentini. Nešterni naši lüdje 14. febr. radi romajo v Vratišinec k Valentina Letos jih je posebno dosta bilo iz črensovske fare. Jako lepo. Nego jako grdo je bilo, kak so se tej romari tam oponašali. Od Sobote na nedelo so v oštariji pili i plesali skoro celo noč, tak dá je edna ženska tak pijana bila, da niti v cerkev ne mogla. Nas edne je sram bilo pred Medžimurci zavolo takših romarov. Oj ti romanje, zakaj vse se te ne ponüca! Elektrika nam slabo sveti v Lendavi. Že večkrat smo pisali od elektrike v Lendavi, da nam slabo sveti i nam jako kvari oči. Tüdi se nam kvarijo posvetje, ar zavolo prenagloga toka i nam hitro izgorijo sveče. Skrajni čas je, da se nam da že ednok bolša elektrika i mir bode, ovači smo pa prisiljeni večkrat pisati. Dobrovnik. Preminoči tjeden so nekši ponočnjaki dobili sküšnjave do plebanošove kase. Zato so ponoči prišli skozi oknov župnijski uradi so mislili odnesti peneze, pa tüdi plebanošov gvant. Nego ne so meli srečo. Penez neso najšli, ar jih na dobrovničkom farofi ne dobiti, gvant so si toti že vküp sklali, da so ga pa ne vtegnoli odnesti, ar so se g. plebanoš prebüdili, gda so začüli šüm, taki vzeli puško i strelili. Tovaj se prestrašo i skočo nazaj skozi okno. Te čas so tüdi g. kaplan skočili s postele i pribežali na hodnik, ka rekši je. G. plebanoš so ravno tüdi prišli na hodnih,ves razburjeni i gda so varali g. kaplana, so mislili, da je šče drügi tovaj. Že so puško proti njemi napelali. K sreči so se g. kaplan pravočasno oglasili: no, no! ovak bi jih g. plebanoš dol strelili. Odneso pa je tovaj zlato vöro, srebrno dozo i nekaj železnih starih penez. Več venda ne bo meo sküšnjav do plebanošove kase. Pred dvema tjednoma je v Dolgoveških goricaj vmro nad 70 let stari Šükler, ki že več let bio betežasti. Bio je vküp, z ednov luterankov. Ne se šteo zdati v našoj cerkvi, zato ne mogeo biti spovedani. Zatogavolo se dáo pogučati, da je z naše vere vö stopo i prestopo k luteranom. Pa samo dva tjedna je bio luteran. Boža roka ga je dosegnola i njemi vgasnola živlenje. Vmro je nespovedani, gda je žena bila v Soboti v špitali. Pokopao ga je luteranski pop. Dobrovnik. Preminoči pondelek so gg. dühovniki lendavske dekanije meli dekanijsko konferenco na farofi v Dobrovniki. Vsakše leto majo indri. Letos je bio na vrsti Dobrovnik. Ob 9 vüri se je začnola sv. meša, po meši pa sta bila dva referata: g. kaplan Trobina so govorili, kakši vpliv ma dühovnikov vzgled na versko živlenje v fari, g. kaplan Koren pa so govorili od večernic, kak bi se lüdi navadijo, da bi bole hodili tüdi k večernicam. Po teh referataj se je šče pa vnogokaj pogučalo od cerkvenih reči, šteri so jako važnoga pomena. Lendava. Delavci pri Našički so preminoči tjeden par dni štrajkali. S tem so šteli dosegnoti Povišanje svojih plač, ki je zaistino nisika. Nešterni so slüžili samo 6 Din. na den. Dosegnoli so, da se jim plača nikel- ko zviša. Nego delavci so dobili vtis, | da se organizacija, v šteroj so se pred kratkim organizirali, štera pa ne naša i krsčanska, ne potegüvala za delavce. Tak da če ne bi bilo poleg oblasti, bi delavci gor plačali. Oblast jih je rešila. Mislimo, da se delavci pri Našički, pa tüdi delavke pri Blau Bartoši i tovarni dežnikov, zdaj spametüjejo i pridejo k našoj krščanskoj organizaciji, ki de se vsikdar za njüve pravice borila. Kobilje. Naskori po novom leti so začnoli v trupaj odhajati naši lüdje po sveti: ali v šume delat ali pa v Francijo. To odhajanje se nadalüje iz dneva v den. Najbouše moči naše vesi, tak dečki i mlajši moški kak j dekle, zapüščajo domove i odhajajo v tüjino, da si bar nekaj prislüžijo. Bridek je krüh tüjine, a življenska potreboča, ki nas sili v svet, je šče vekša. Skoro nega več hiše, gde ne bi bio što od doma. Od nešternih hiš jih je že tüdi več odišlo. Dosta davlemo tüjini. Cvet naše vesi tüjini dela. Tüjina pa to grdo plačüje z pokvarjenostjov, ki se širi tüdi doma. Vsakšo drügo nedelo si prijetno odehnemo, gda se zmislimo, da nam ne trbe iti v Dobrovnik k sv. meši. Z veseljom se punoštevilno zbiramo v domačoj cerkvici, gde z radostnim spevanjom i z molitvijov sodelüjemo pri božoj slüžbi. Vnogi zmed nas si je že sam pri sebi želo: Dobro bi bilo, če bi vsako nedelo meli v Kobilji sv. mešo. Prosimo vse naše dopisnike, da naj nam pošilajo dopise naravnoč v tiskarno, ar zavolo preobilnosti snovi nemremo objaviti nüjne stvari že pri zaklüčki našega lista. Vidonci. Nagla smrt je pobrala mladoga i dobroga krščanskoga moža, Kerec Janoša, ki je sin našega dugoletnoga naročnika naših listov g. Kerec Aleksandra. Pokojni zapüšča mlado ženo, štera je v blagoslovleno!!! stanji, s šterov je živo samo 16 mesecov vu zakoni, drage stariše i rodbino. Tem žalostnejši je te zgübiček v pokojnom, ar je njegova žena v Franciji i štera si niti ne mislila na tak grozen zgübiček. Do groba so ga sprevodili 3 gasilske čete i vnogo naroda. Dragi Janoš, Želemo ti tüdi mi, da ti naj bo lehka ženkica, v štero si tak rano vlego i da si se niti ne mogo posloviti od tvoje drage žene, štera daleč v tüjini objoküje za tebom. Starišom i ženi pa Želemo, naj jih potolaži nebeski Oča vu njihovoj težkoj izgübi za pokojnim. Črensovci. Selekcijsko drüštvo v Črensovcih ma dne 4. marca, v četrtek svoj letni občni zbor. Vabi vse svoje člane, živinorejce, da se Zborovanja vdeležijo v velikem števili. Občni zbor se vrši v máloj dvorani „Našega Domaˮ ob 9 vüri, z običajnim dnevnim redom. Kratki glasi. Bujo očo, ar njemi ne dao peneze. Pred novisadskim sodiščom se je zagovarjao Ernes Jožef, ki je z ednim botom razbio oči glavo, tak da je namesti mrtev obležao. Včino je pa to zato, ar je oča odao eden plüg zemle i dobo 2000 dinarov, štero šumo pa je sin proso od očé, a oča njemi je ne šteo dati. Gda je sin vido, da je oča mrtev, je vzeo od njega peneze i je odišo v krčmo pit, gde je vse peneze zapravo. Sodišče ga je obsodilo na dosmrtno ječo. Svoje žene se šteo rešiti. Na Vogrskom poleg Déš varaša se je šteo svoje žene rešiti eden kmet. Pozvao jo je na sprehod, v štero je privolila. Ne misleča na kakše hüdobno početje moža, sta se podala proti ednomi jezeri, kde je mož zgrabo svojo ženo i jo vrgo v tri metre globoko vodo, a posrečilo se njej je priplavati na čistino, gde jo je mož znova z ednim kolkom süno nazaj v vodo. Med tem je žena jako kričala i zvala na pomoč lüdstvo, naj jo rešijo. Na krič ženske so pribežali na pomoč lüdje i jo rešili iz vode na pol zmržnjeno. Moža so taki naznanili orožnikom, šteri so ga po kratkom časi prijeli i zaprli. To zverinsko delo je včino zavolo toga, da bi si lehko vzeo potom edno drügo deklino, štera je na jako slabom glasi. Misli se, da ga je ona napelala na to nepošteno delo. Veselice i alkohol najvekši sovražniki mladine. Plavšič Dušan, sluga v Čičovi poleg Sombora je večkrat zahajao v skrivno mesto, gde se je pilo i bila tüdi mužika. Gda se je Plavšič že preci napio, je začno zavolo mužike se svajüvali z Bikički Jožefom. Med sva-jüvanjom je Plavšič z nožom tak smekno Bikičkija v srce, da je namesti mrtev se zrüšo. Sodišče v Sombori je obsodilo Plavšiča na 8 letno ječo i na popolno zgübo državlanske pravic. Mesto vina je čemer špila edna ženska v Senti. Taki so jo spravili v špitao, 'gde se bori s smrtjov. Vtopo se je v ednoj mlaki posestnik Sedlak Matjaš v Subotici. Sedlak se je preminočo nedelo vračao domo v pijanom stanji i je tak nesrečno se poškalo v edno mlako, kde se je vtopo. Kelko nesreče dela te nesrečen alkohol. Davek za luksuz autoje se zbriše. Kak poroča Jugoslovenski Kurir, se v bodoče nede plačüvao luksuzni davek za autoje. Denok mo se lehko vozili bar po nisikoj ceni po nüjnih poslaj. Z mesarskim nožom bujo svojo ženo v Subotici Sabo Matjaš, brezposelni čevlarski pomočnik i nato se je šteo obesiti, ali šče pred vremenom so ga rešili. Bujo jo je zato, ar ga je ostavila i se preselila k materi. Strašen roparski napad pri Metllki. Preminoči petek se je zgodo grozen roparski napad, šteroga ne pomlijo. V vesi Čurilih poleg Metlike sta živele Frlan Bara, 85 letna matii njena hči, Vraničar Margeta, ki je stara okoli 60 let i šterive sta bile že obe vdovici. Hči je bila 30 let v Ameriki i si je spravila tüdi vnogo penez. Tüdi sinovje so njej pošilali peneze domo iz Amerike, zato je razbojnik mislo, da de meo srečo. Po polnoči je vdro v hišo, gde je najprvle z nožom bujo hčer, nato pa mater i potom je začno iskati peneze. Ar pa je ne mogo najti penez, se dugo müdio v hiši. Zajtra ob 7 vöri je Šla sosida prek k njima i ar je ne mogla notri, je Šla nazaj domo i moževi pravla, da naj ide prek k sosedi, ar se moglo nekaj zgoditi. Kak se bliža k hiši, vidi da je nekši človek skočo vö nad okno i začno bežati proti logi. Tüdi sosed je bežao za njim, da bi ga spoznao, što je. Nato je razbojnik vö z loga kričao: „Samo hodi, če ščeš mretiˮ. Sosed misleči, da jih je več v logi, se je povrno i je šo v hišo dovic. Vidi pri vrataj na tleh ležati razmesarjeno hčer i v ednoj mlaki krvi mater. Taki je šo na orožniško postajo javiti od groznoga vmora. To je tüdi zrok za ločitev zakona. Pred pariško sodišče je priš- la edna ženska i zahtevala, naj jo razpitajo od moža, ar vsaki drügi den je slabe vole, štero pa ona nemre prenašati. Se zna da je sodišče tožbo zavrnolo. Pač denešnje moderne ženske, ka si ešče vse ne zmislijo. Štiri dece je porodila edna ženska v Parizi. Deca so ženskoga spola i dobro razvita. Vsem prijateljem naše srednješolske mladine. Povsem razumljivo je, da današnja vsesplošna kriza posredno zadeva tudi našega dijaka. Ne samo da mnogim nadarjenim in zdravim kmetskim sinovom onemogoča dostop v srednjo šolo, temveč pogosto težko Prizadeva tudi tiste, ki so jo vkljub mnogim oviram srečno dosegli. Lahko bi rekli, da se borba njihovih starišev in često tudi njih Samih začenja vsak mesec znova in se vodi tako skozi vsa leta šolanja, opita na edino upanje, da trüd vendar le ne bo zastonj. Dasi ta boj s siromaštvom skoraj redno ustvarja izčiščene in preiz-kušene fante, ki jih je vsak národ najbolj vesel in potreben, je vkljub temu nemalokrat vzrok, da mora tak dijak sredi poti, ki si jo je že slika! tako lepo, zapustiti šolsko klop, ker ne starši ne on sam ne zmorejo več naj-nujnejših sredstev za vzdržavanje. Ne-redko pa so Posledice še težje, da mlademu fantu vzamejo še več, da mu, včasih polagoma, včasih nenadno, vzamejo njegovo zdravje in s tem uničijo svežo silo, ki bi lahko koristila družini in družbi. Iz navedenih razlogov, da svojim potrebnim dijakom vsa] v nekoliko olajša obstanek in jih obvaruje pred najtežjimi posledicami pomanjkanja, je Šolski odbor Rdečega križa na Samoupravni realni gimnaziji v M. Soboti sklenil, da se na vso tükajšnje in domačo inteligenco, trgovstvo In ostalo ugledno javnost obrne z najlepšo prošnjo, da ga v njegovi nameri blagohotno podpre, v kolikor ji to okolščine dopuščajo, toda izključno le v obliki obleke, površnikov, obüvala in perila, ki bi se lahko odstopilo in ki bi moglo služiti v gornje namene. Imenovane stvari sprejema podpisani odbor tekom štirinajst dni od dneva objave pričujočega spisa, vsak delavnik od 11—12h dopoldne in ½ 2—6h popoldne v pisarni Samoupravne real. gimnazije v M. Soboti. (Poslopje drž. real. gimnazije, pritličje, Zadnja vrata na levo.) Ko s tem zaključuje svoj poziv, se podpisani odbor vsem, ki se bodo odzvali vabilu, za vsakršen donos najlepše zahvaljuje. O vseh poklonjenih stvareh, kot v načinu njihove razdelitve, bo odbor vodil točen zapisnik, ki bo na željo vsakomur na vpogled. šolski odbor Rdečega Križa na Samoupravni realni gimnaziji v M. Soboti. Pošta. Občina Beltinci. Obečano je iz novoga proračuna za delno kritje stroškov povzročena po zdravlenji griže. — Poredoš. Melinci. Kolar Marjeta i Orša dobita podporo po novom proračuni, to je po meseci aprili. To njima povejte. — Ritlop Jožef, Renkovci. Vložite prošnjo na králj, bansko upravo naslovleno i v njej prosite králj, bansko upravo, da smete na Stroške dravske banske uprave vračiti hčerko na kliniki v Zagrebi. Prošnjo prinesite v Črensovce. Zavolo naročnine pa pítajte na upravi Novin v Črensovcih. - S. L. Črensovci. Prošeno {zvršeno. Vüpajmo. „ K. J. Lipovci. Istotak. — M. J. Bogojina. Ur-girana zadeva. — Edšidt Št Gederovci. Vsi trije banski svetniki so se zavzeli za vaSo cesto, da dobi primerno podporo, odnosno, da jo prevzeme kak banovinske cesto. — Cestni odbor, Lendava. Vloga podpreta na javnom zasedanji bani sveta pa Se posebi vložena prošnja, da se Vloga ugodno reSL— C. NemSček. Vse mogoče se je zvršilo i na zasedanji ban. sveta i potom posebne vloge. Odgovor dobite osebno v Črensovcih. — Z. I. Dobrovnik. Prošnjo vložili zavolo spomenika. Odbor sestavke, da se kemprle zvršijo priprave. — Prosvetno drüštvo, Beltinci, vložili prošnjo za podpiranje vaše knižnice. — Gasilska četa, Žižki. Prošnja vložena, podpora obečana. K odaji mam jeličovje za štafline (žvinge) i za lugaše (breide) po nizkoj ceni. NEMEŠ VINCE, Tešanovci 15 Žična železnica na Zugspitze. Na debelom droti visi kupej. 4 NOVINE 28. februara 1937. Tri dobre soside. Jezik Slov. krajine. Eden zadvečerek pravi Anica svojoj materi: „Mati, dosta nas je pri hiži, jes iden slüžitˮ. Včasi je dobijla slüžbo v ednon lejpon varaši, pri bogatoj gospej. Edno zajtro pošle gospa Anico v štacun. Njena pout pela kre edne jako lejpe cerkvi, na šteroj vijdi ceduio. Stoupi kcoj pa čte, ka se odvečera začnejo šmarnice. Poten se je spoutila na nedele, gda je vküp s svojimi starišami šla na pobožnost v domačo cerkev. Tan je poslüšala predge gospouda plivanoša, štere je pa ona nej razmila pa denok za lejpe držala. Eden zadvečerek si nakani sprositi, ka de smejla v cerkef k predgi, blaženoj Devici pa prinese edno lejpo roužico. Tak se je dogodilo. Friško se spravi. Pejneze si dene v žep. Znala je, ka na placi tržijo rouže. Prijde do prve ženske i vijdi v navadnom tejglini svojo lübleno roužico, muškatlin. Brezi dugoga premišlavanja se Pogodi pa vesela ide v hižo božo. Gda stoupi notri, je bijla ščista iz sebe od Prevelke lépote. Gleda prouti okinčanoj Marijinoj podobi. Gda zapazi, ka ešče nikoga nega v cerkvi, se batrivno približa k podobi, da bi dala svoj lejpi dar meo drügo cvetje. Liki v ton nakanejnji jo je edna črstva moška rouka zadržala i včasi se čüje oster glas: „Ka ščeš tü?“ „Svoje rouže ščen Mariji dati!ˮ „Ka? No ja, ešče tou mi trbej zdaj tül S touv travov mi ščeš pokvariti okinčano stalažo l Celi odve-čerek san delao na njoj. Idi s ten zamazani čerejpon !ˮ Siroče se potegne v eden kotiček i začne joukati. Čütila se je zban-tüvano v najlepšen čüstvi. Cerkef se napunjavle s pobožnim narodom. Ná-skon se začne. Anica žalostna stoji v kouti, poslüša mešnika i zamišleno gleda Marijino podobo. Naednok se samo začüje praške!, škrebetanje tejglinov pa cvinkét svečnikov. Po cerkvi se čüjejo preplašen glasovje. Okinčana stalaža se porüšila. Eden najvišiši žmeten svečnik je doli spadno, poudro drüge sveč nike i tejgline, goreče svejče so doli curile pa vüžgale vsakojačke lejpo cifrarijo, od toga se je pa cvetje os-mouoilo. Lidje so friško priskočili pa svilene čipke i baržunaste kinče vkrej strgali. Marijinoj podobi se je nikaj nej zgoudilo. Ona je iz svoje visine gledala s pogledom vekivečne lübavi i brezi kinča je ostala v gloriji svetega sunca. Anica pa zdaj z veselim obrazom pobožno stoupi pred podoubo i tam položi svojo zaničevano roužico. Pogledne gori. Vijdi lübleni pogled Bl. Device, se prekriži pa veselo ide domou. Jezik Štajerske Prlekije. Enkrot večir reče Anica svoji materi: „Mati, dosta nas je pri hiži, jas idem slüžitˮ. Včasik je dobila v enem lepem mesti slüžbo, pri eni zlo bogati gospe. Enkrot zarón gospe pošlje Anico v štacün, Jena pot jo pela mimo joko lepe cerkve na keri vidi listek. Stopi kcoj in bere, da se odvečer začnejo šmornice. Potli se je spotila na nedele, derej je vküp s svojimi stariši šla na pobožnost v domačo cerkef. Tan je poslüšala predge gospoda župnika, kere je ona ni razmila a vseeno za lepe držola. Enkrot odvečera si bo sprosila, da bo lehko šla vu cerkef k predgi, bloženi Devici pa bo dola lepo rožico. Tak se je zgodilo. Hitro se sprovi. Péneze si dene v žep. Znola je, da odovlejo rože na ploci. Pride do prve ženske in vidiv navodnem teglili svojo lübleno rožico, muškotlin. Ne da bi dugo mislila, se Pogodi in vesela ide v hižo božjo. Derej stopi notri je bila vün iz sebe od preveke lepote. Gleda proti opleteni Marijini podobi. Derej zapozi, da nega v cerkvi skoro nikoga, pride pogumno kcoj k Marijini podobi, da bi dola svoj lepi dor med drügo cvetje. A pri toten deli jo čvrsta moška roka zgrabi in včasik tüdi čüje oster glos: „Kaj češ tü?ˮ „Svoje rože čem dati Marijiˮ „Kaj? Glih totega mi je še treba tű! Stotin zelejen mi češ pokvoriti okinčano staložo. Celo odvečerko sen dela na joj. Odidi mi s totim zamo-zanim teglilom!ˮ Sirotika odide v kot in se zočne cmeriti. Čütila se je osramočeno v najlepšem čüstvi. Čerkef se puni s pobožnim narodom. Včasik se bo začnolo. Anica žalostna stoji v koti zamišleno gleda Marijino podobo in poslüša mešnika. Kar naenkrot se začüje proskaje^ pokaje teglilov in žvenkentoje svečnikov. Po cerkvi se začüjejo preplo-šene štime. Opletena staloža se je podrla. Gori najvišji težki svečnik je dol opa, podrja drüge svečnike in teglile, goreče sveče so se dáj cedile in za-žgole vse lepe okraske, od teh se je pa potli osmodilo cvetje. Lidje so hitro kcoj skočili in svilnate čipke pa baržunaste okrose proč strgoli. Marijini podobi se ni nič zgodilo. Ona je doj z višine glédala s pogledom večne ljubezni in ostala brez okrosov v gloriji svetlega sunca. Anica pa zdaj z veselim obrazom stopi pred podobo in tam položi svojo zaničevono rožico. Pogledne gor, vidi lübleni pogled Bl. Device, se prekriža in veselo ide domu. Jezik Medžimurja. Jednu večer Anica reče svojoj mami: „Mama, vnogo nas je pri hiži, idem ja slüžit.ˮ Posle toga je v jednem lepim varašu pri bogatoj gospej vu službu stupila. Jedno jutro pošle gospa Anicu vu štacun. Jeni put ju pela kre jedne jako lepe cirkve, na kojoj vidi cedulu. Pristupi i čita, da se odveče započimle svibanska pobožnost. Potem su joj došle na pamet nedele, kada je svojimi roditeli na pobožnost išla vu domaču cirkvu. Tan je gospóna plebanuša prodike poslüšala, koje ona nije razmela, ali záto za lepe držala. Jeden popoldan si bude sprosila, gda v cirkvu more iti na prodiku, a blaženoj Dev. Mariji pakó bude alduvala jednu lepu ružicu. Tak se je do godilo. Hitro se spravi. Penéze dene vu žep. Znala je, da na pijacu cvetje tržijo. Dojde do prve žene i vidi vu jednim prostim črepu svoju lublenu ružicu, muškatlina. Bez vnogo premišlavanja pogodi se i veselo ide vu hižu božu. Kada nuter stupi, bila je čista iznenadjena od prevelike lépote. Gledí pram okinčenoj sliki Marijinoj. Kada opazi, da ga vu cirkvi skorom još nikoga nema, batrivno se Približava k sliki, da svojega lepoga dara položi med drugo cvetje. Ali vu tem nakanenju ju je jedna čvrsta muška raka zadržala i odmah se čüje strogi glas: „Kaj hočeš ovdi?ˮ „Moje cvetje hočem Mariji dati.ˮ „Kaj? No, još to mi treba tu! S tem zelenjem mi hočeš pokvariti okinčenu štelažu. Celo dopoldan sam delal na njoj. Odhájaj s tem zamazanim črepom !“ Sirotica se potegne vu jeden kmični kut, pak se tam počne plakati. Čütila se se je zbantuvano vu najlepšem čustvu. Čirkva se puni z pobožnim narodom. Na skorom se započimle. Anica žalostna stoji vu kotu, poslüša svečenika i zazableno gledí Marijinu sliku, Na jedenput se čüje praskanje, škrebetanje tegleccv i cvingetanje sveč-njakov. Po celoj cirkvi se čuju plašni glasi. Okinčana štelaža se porüšila. Jeden najvišeši žmehki svečnjak je doli Opat, poderl druge svečnjake i teglece, goreče sveče su doli curele i svakojačku lepu cifrariju vužgale, od toga se je cvetje osmodilo. Lüdi su hitro priskočili i svilne čipke i baršunske kinče vkraj strgali. Marijinoj sliki ne se je ništ pripetilo. Ona je iz svoje visine glédala s pogledom vekivečne lübavi i bez kinča je ostala vu gloriji svetloga sunca. Anica pako z veselim obrazom pobožno stupi pred podobu i položi svoju zbantuvanu ružicu tam. Pogledne gori, vidi lübleni pogled blažene Device, prekriži se i ide veselo dimo. Te tri soside vsi dobro poznamo. Od G. Radgone do Razkriža Müra loči našo Slov. Krajino od štajarske Prlekije, naprej do Lendave pa od Medžimurja. Meja med Prlekijo in Medžimurjem teče od Müre za Veščicov prek Globoke proti Dravskomi Središči. Zdaj so to sploh ne več prave meje kak negda, ar smo vsi v ednoj lepoj državi Jugoslaviji. Razlika pa je in bo ostala med temi tremi jeziki ali narečji. Ta raz-lika se najlepše vidi, či vsa tri narečja damo vštric. To se vidi tü na levo. Jako dosta bi se dalo napisati od podobnosti in razlik teh treh jezikov. To prepüstimo našoj šolanoj mladini. Pokojni Geza Grabar je po mojem nasveti meo to v načrti, pa se je preselo v večnost. Tü zdaj podamo samo par glavnih točk za naše lüdstvo. 1. Jasno je kak sunce, ka so vsa ta tri narečja slovanska kak so Slovani tisti, ki jih govorijo. To vidi vsako dete. Samo Madžari so negda pravili, ka je naše prekm. narečje ne slovensko, nego ostanek nekših Vendov ali Vandalov. Tüdi medžimursko narečje so šteli prikazati, kak nekši poseben jezik, ki ne prihaja iz hrvaščine in slovenščine. Oboja trditev je smešna. Gvišno je cilo, da so negda v teh krajih vsi govorili isti jezik. Močnejši od nas so nas pa razdelili. Mi in Med-žimurci smo več sto let živeli pod Madžari, Slovenci prek Müre pa pod Nemci. 2. Vsako to narečje pa ma, bi pravo, svoje posebne strüne po šterih se najbole spozna razlika. To razliko zapazimo ne toliko na papiri nego po guči, kak se izgovarja. Či poslüšam starejšega Prekmurca, ki guči pravo narečje, mi vzbüdi pozornost tisti ou. N. pr. Boug, rouža, gospoud, nous, rouka, mesou itd. Drüga posebnost je tisti j, n. pr. svejča, lejpi, bijla, trbej itd. Prleščina pa ma sledeče posebne note. Tam, gde mi mamo jako široki a, pravijo oni ó. N. pr. staláža-stalóža, obráz-obróz, zagrábi-zagróbi, znála-znóla, gospá-gospó, za nás-za nós, muškátlin-muskótli. Drüga posebnost je tisti: toti, tota, toto. Tretja bi bila v tom, da pravijo: sem bia, sem ša, 'sem ja, sem reka itd. Medžimurca vsasih spoznaš po njegovoj izgovarjavi. Oni nekak vlečejo, skoro bi pravo popevlejo. Vse inači kak mi ali Štajarci. Posebnost je tüdi to, gda pravijo n. pr.: kupil si je muškatlina, groba je šel kopat, prinesla je svojega lepoga data. Spoznamo jih tüdi po sledečih rečeh: jeput, odmah, onda, pak, dímo, penez ga nega. 3. Čüdno je to, da mi pa Prleki mamo dostakrat ü, Medžimurci pa nikdar, čiravno so tüdi oni meli madžarske Šole kak mi. Brez dvoma je naš ü od madžarščine.Odkod ga pa majo Prleki? Od nemščine? Najbrž. * Ta razprava je predvsem za preproste lüdi zato je podana po domače. Naj se naši domači jezikoslovci lotijo podrobnega študija posebno za naše narečje. R. J. Gospodarstvo. Gnoj, rastlinska hrana. Zdaj je pa že v prvom küpi v kvadrati 1 bila temperatura od 55° C skoz 6 dni. Zdaj pa prvi küp dobro sklačimo, da iztisnemo iz njega zrak i tak preprečimo nadalnje delo bakterij. Sedmi den zmečemo gnoj pa na prvi küp, kda smo prle blanje odstranili i to kem bole rahlo. Na vrhi ga pa pokrijemo z blanjami. Zdaj se pa pa odstranijo blanje z drügoga küpa i se ga dobro sklači. Tisti den se pa na te sklačeni küp v kvadrati znameče gnoj na rahlo v višini od 1 m. i pokrije z blanjami. Zdaj se pa pa sklači gnoj v tretjem küpi. I to ide tak dele, dokeč smo ne na vsej 6 küpov znova nametali gnoj v višini od 1 m. To je bilo dvanajsti den. Zdaj se pa pa sklači gnoj na prvom küpi i gor na toga se zmeče tretja plast gnoja v višini od 1 m. I tak se nalaga gnoj v deveti plastej. Gnoj se tak vloži, ka je vsej tej devet plasti ne več od 3 m. Ta deveta plast se pokrije z zemlov. Zdaj se pa pa poleg začne skladati novi küp. V 3 do 4 mesecaj je takši gnoj zreo i se ga lejko vozi na njive. Paziti moramo, da vozimo najprle najstarejši gnoj iz kvadrata 1. Pri tom načini moramo paziti, ka v gnojnoj jami nega vode ali gnojšnice ka bi gnoj ležao v njoj. Stene küpov morajo biti vednake, da se nam sledkar, kda je küp vekši, ne podere. Stene med küpami moramo malo sklačiti, ka med küpami nede praznoga prostora. Kda je gnoj zreo i kda ga nücamo, ga izvozimo na njive i kem prle razbrcajmo i podoremo. Ne je priporočlivo, ka gnoj ne bi podorati, ar iz njega izhlapi skoro ves amoni-jak i z njim skoro ves dušik. V težkoj hladnoj zemli, kde zrak žmeče pro-dira bomo gnoj podorali bole plitvo, a v pesičnatoj lehkoj zemli bole globoko, ar je tű zemla bole topla i ma več zraka i gnoj tak leži razpadne. Gnojšnica. Gnojšnico kem prle odločimo od drügoga gnojá i to zato, ka dušik, šteri se nahaja v gnojšnici jako friško izhlapi v obliki amonijaka. Pri nas je to dobro napravleno, ka mamo včasi pod podom jamo, gde se zbira gnojšnica. Te jame morajo biti cementirane, ar ovak gnojšnica odide v zemlo. Pod v štali mora biti sigdar malo nagnjeni, da gnojšnica kem prle odteče v jamo. Če delamo betonirano gnojno jamo, te napravimo navadno tüdi posebno betonirano jamo za gnojšnico. Iz jame pod podom gnojšnica včasi teče po posebni glineni cevaj v betonirano jamo za gnojšnico. Ta mora biti dobro pokrita. Ne je priporočlivo škropiti gnoj z gnojšnicov, ar gnojšnica pri tom zgübi več hranilni snovi kak je pa gnoj pridobi. Gnojšnica je ne potpuni gnoj, nego v prvoj vrsti dušikov gnoj, ar v njoj nema skoro nikaj fosfora. Vse hranilne Snovi v gnojšnici se nahajajo v raztopljenom stanji i je rastline včasi lejko ponücajo za hrano. Dušik se nahaja v gnojšnici največ v obliki plina amonijaka, šteri jako lehko izhlapi. Zato morajo biti gnojne jame dobro pokrite. Zato tüdi ne razvažajmo gnojšnico po jako vročem i vetrovnom vremeni, nego te kda je oblačno. Tüdi je ne dobro gnojšnico samo po njivi razmetati, nego jo moramo včasi plitvo podorati, da tak amonijak ne izhlapi. Samo na travnikaj nemrem gnojšnico podorati, ovak jo pa včasi podorimo. Težka tla gnojimo z gnojšnicov v jesen, a lehka na sprotlitje. (Dale) Vreme: Oblačno, zmes deževno, tüdi lepo vremen. CENE. Živina. Kg na živo vago v dinaraj; Biki, jünci 3.50—5-25, krave, telic debele 3—4.50, krave za kolbase 2—3, teoci 6—8, praščiči 5*50—9, plemenski prasci 100—200-Din. po falati. Konji 3000—3500 D. po glavi. Zrnje. 100 kg. v dinaraj: pšenica 163—170, kukorica 68—84. Banque S. Baruch et de, U. Rue Auber H. PARIS - 9e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 117-94, Paris; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznico. 24-9 Novine izhajajo vsaki četrtak za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest. Dolnja Lendava — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok..