Glavni trg 6,4000 Kranj uprava 064/222 701,222 681 blagajna 064/222 681 telefaks 064/223 534 e-mail: presern-gled@s5.net SLAVOMIR MROŽEK Policija Direktor Prešernovega gledališča Milan Marinič Organizacija obiska Jaka Kurat Uprava / 064 222 701 Blagajna / 064 222 681 Telefaks / 064 223 534 kazalo \ Zasedba Vrvohodci absurda Gostje v Prešernovem gledališču Nagrada Zlata paličica Kritike iz predstave Striček Vanja Igralski nastopi v sezoni 1996/9Z smm MROŽEK Prevajalec Uroš Kraigher Režiser Jaša Jamnik Dramaturg Janez Vencelj Scenografka in kostumografka Barbara Matul Kalamar Glasba Gregor Strnišo Lektor Arko / Tine Oman Policijski načelnik Ravel Rakovet Jetnik, bivši zarotnik, pozneje adjutant Gregor Čušin k.g. Policijski narednik-provokator Barbar Vidovič k.g. Žena narednika - provokatorja Matjaž Višnar General Uroš Potočnik k.g. Policaj Inspicient Robert Kavčič Tonski mojster Marko Koren Šepetelka Milada Voracha Garderoberko Bojona Uzar Osvetljevalec Drago Cerkovnik Frizer in masker Malej Pajntar Oderski tehniki Simon Markelj, Janez Plevnik, Robert Rajgelj Vrvohodci absurda Dramaturška razcemba Slavvomir Mrožek se je rodil leto 1930 na Poljskem. Študiral je arhitekturo in novinarstvo.Tako kot večino vzhodnoevropskih avtorjev tudi njegovo delo zaznamuje socialistični politični režim, ki se kaže skozi specifično fabulativno strukturo. Prav Policija, igra, ki je nastala v Mrožkovem zgodnjem ustvarjanju na Poljskem, leta 1958, je dramsko delo, ki skozi gledališko igro razkriva in posredno tudi komentira neposredno politično situacijo, v kateri je nastalo. Mrožkovo usodo v zgodnjem povojnem času je podobna usodi vseh intelektualcev in umetnikov iz socialističnih držav, ki so si drznili kritizirati tedanji družbeni sistem. Leta 1968 je zapustil Poljsko in od takrat ustvarjal v tujini. Čeravno si je največji sloves ustvaril prav s svojimi dramami, pa je Mrožek deloval tudi kot karikaturist, glasbenik v jazz orkestru, njegovi prvi koraki v literaturo pa so bili v obliki humoresk, esejev in kratke proze, prav tako je poznan tudi ljubiteljem znanstvene fantastike. Na njegovo dramsko ustvarjanje je precej vplivalo tudi gledališko dogajanje no Poljskem v petdesetih in šestdesetih letih. Konec petdesetih let so na Poljskem smeli uprizarjati Gombrovvicza, zato je vpliv njegovih "dramskih grotesknih alegorij" čutiti tudi v Mrožkovi dramatiki. "Policijo" je eno njegovih zgodnejših del, ki pa kaže že vse značilnosti njegovega poznejšega ustvarjanja. Ko se skuša Mrožkovo dramatiko pospraviti v enega od literarno zgodovinskih predalov, se jo običajno opredeli kot dramatiko absurda. Foto: Wojciech Plewin$ki Pri tem pa je seveda Mrožkova dramatika nastajala na povsem drugačnih osnovah kot na primer absurd Becketta ali Ionesco. Prav zarodi tega se Mrožkovi običajno nalepi še oznaka "vzhodna oblika". Obe dramatiki sto si nedvomno podobni. Obe postavljata enostavne, paradigmatične situacije človeka, znotraj katerih se izrisuje brezsmiselnost človeškega bivanja in delovanja. To se največkrat kože v samozadostnosti sistema, oziroma v neodvisnosti bivanja od subjekta. Junaki absurda so ujeti v perpetuum mobile sistema v katerega so postavljeni, po noj si bodo to skrajne Beckettove situacije, od večnega čakanja do situacije ob koncu civilizacije ali pa Ionescova situacijo jezika, kjer jezik deluje kot monstruozni sistem, ki hkrati določa in požira svoje lastne subjekte. Sistem v Mrožkovi dramatiki se prav tako vzdržuje sam od sebe. Osebe določa predvsem njihov položaj znotraj tega sistema in ne njihova subjektivnost. Tudi temeljna narativna struktura oziroma zgodbo sama služi temu sistemu. V Mrožkovi "Policiji" je to, tako kot skorajda v vsej absurdni dramatiki zelo enostavna, skorajda na ravni skeča. Toliko pomembnejša je zato osnovno situacija iz katere se zgodba izpleta. Policijo, ki je ostala brez dela, oziroma policijo v državi, kjer so vsi državljani pošteni. Prav v tej situaciji se že kaže njena absurdnost. Kaj je pravzaprav policija? Njena temeljna naloga je, da vzpostavlja nek red, se pravi, da vzdržuje sistem. V ožjem smislu je policija del državnega aparata, ki po hkrati ta aparat tudi vzdržuje. Pojem policije pa je obenem tudi širši, saj poznamo na primer moralno policijo, ki vzdrčuje predvsem moralni, torej etični sistem pri tem pa ni nujno, da je to sploh formalna organizacija oziroma del policije v ožjem smislu. Taka je tudi provotečna in pravopisna policija, ki vzdržuje jezikovni sistem in hkrati obstaja prav zaradi tega sistema. Pravorek in pravopis obstojata le v jezikovnem sistemu, ki je trdno določen s pravorekom in pravopisom, čeprav bi bilo sporazumevanje mogoče tudi brez obeh. Enako je tudi policija v ožjem smislu besede vzdrževalec sistema in hkrati sistem sam. Obstajata dve vrsti policije. Prva, ki vzdržuje sistem medsebojnih odnosov - policija, ki temelji no zelo starem sistemu vrednot, ki se tičejo posameznikove nedotakljivosti in lastnine, ki jo lahko strnemo v eno pravilo: Ne škodi drugemu. Takšni sta na primer kriminalna policija in prometniki. Ta je sicer koristna, saj opravi s tistimi, ki so škodili drugemu (in bi torej lahko škodili tudi nam). Vzporedno z njo pa se razvije državni sistem, ki skrbi za to, da se ta policijo lahko vzdržuje - se pravi davčni sistem. Seveda pa si ljudje osnovno pravilo običajno razlagamo: Naj ne škodijo meni. In tudi zarodi tega se razvije državni sistem, katerega namen je razlagati osnovno pravilo in hkrati to razlago v praksi tudi uresničevati. To pa počne druga vrsta policije, ki jo običajno imenujemo politična policijo, ki torej vzpostavijo sistem, znotraj katerega deluje kriminalna policija. Moč politične policije pa je obratno sorazmerno s svobodo razlage osnovnega pravila. Se pravi, da manj kot dopušča razlago svobode posamezniku, večjo je moč politične policije (ki se lahko kaže tudi v neformalnih oblikah). Pri tako striktnih sistemih, kot so totalitarni sistemi, kjer je razlaga zelo omejujočo, kjer torej ena interpretacija ■ ideologija določa vse plasti družbenega življenja, postane moč politične policije izredno velika. Spomnimo se samo nekaj primerov iz zgodovine: inkvizicija, gestopo, UDBA, NKVD... Smisel sistema postane to, do vzdržuje samega sebe in s tem predstavlja nasilje nad posameznikom in hkratno tudi zanika osnovno pravilo iz katerega je izšel. Kot je na sploh značilno za Mrožkovo in absurdno dramatiko nasploh, je v igri Policija osnovna odrska situacijo zelo jasna in enostavna. Je skrajno. Se pravi tiste vrste, v kateri se v eni točki zamaje cel sVet. Mrožka ne zanima celoten, realistično prikazan sistem. Prikaže samo njegovo esenco, se pravi politično policijo, ki vzdržuje eno samo državotvorno idejo: lepo je biti v državi Infanta in njegovega strica Regenta. Mrožkova policijo se ne ukvarja z ničemer razen z oporečniki, kajti v takšnem sistemu je ves ostali kriminal nemogoč, celo več, celo misel na tok kriminal je prepovedana. In (e bi že navaden kriminal obstajal, nanj nihče ne sme pomisliti in ga torej pravzaprav ni. Sistem postane perpetuum mobile, ki ga vzpostavijo misel, do je vse lepo in dobro pod vlado smrkavca in njegovega strica, kar je tudi edino, kar sistem počne. Kot tok pa zgubi svoj pravi smisel in le samemu sebi v namen. Situacija, ki jo postavlja Mrožkova igra je torej absurdno že v samem začetku. Policija je bistveni del tega sistema. Absurdnost njene situacije izpostavi Mrožek že v nastavku dogajanja, ko z odhodom zadnjega jetnika policija ostane brez smisla. Smisel sistema obstaja namreč le toliko časa, dokler obstaja posameznik, ki nanj ne pristaja. Celo v najliberolnejši družbi ima policija smisel le toliko časa, dokler obstoja kriminal. Mrožek pušča vprašanje, ali obstaja družba brez vsakršnega kriminala, ob strani. Osnovna ideologija sistema v igri Policija, da je vse lepo in dobro v deželi Infanta in strica, je pravzaprav misel, da kriminal ne obstaja. V trenutku, b vsi pristanejo no osnovno idejo, pa sistem izgubi svojo funkcijo in svoj smisel. A kot nezadržni stroj se požene noprej in si svoj smisel znova ustvari s tem, da policijo obtoži samo sebe. No koncu igre se ponovno vzpostavi sistem znotraj sistema, ki je izgubil smisel. Policija postane sama svoj namen, proizvaja upornike in z oretocijami le teh hkrati opravičuje svoj obstoj, požene se v nesmiselni krog večnega ponavljanja. V igri pa se tudi posameznik pokaže ne le kot upornik proti sistemu temveč tudi del sistema. Prvi arestant pristane na vlogo v sistemu, provokator pa ravno tako pristane na vlogo jetnika. Tako se tudi celotna igra pokaže kot večno, brezizhodna zanka menjavanj varovancev in varuhov. Šlovvomir Mrožek v začetku besedilo sicer prepove iskanje metafor v njegovi igri. Zahteva sprejemanje igre tokšne, kakršna je. Glede na čas, v katerem je igra nastala (1958), se kot avtor postavi za obrambni zid izmišljije. Svojo igro postavi kot povsem neodvisno od dejanskosti. Čeprav je v resnici igra komentar in analiza tedanjega totalitarnega režima, ki je deloval v socializmu. Delovanje Mrožkove policije je odsev delovanja močne politične policije in še širše tudi sistema samega • enoidejnega sistema, ki je izgubil svoj smisel in le vzdržuje samega sebe. Prav gledano skozi realnost, v kateri je nastajal “vzhodnoevropski absurd", se kože temeljna različnost med obema smerema absurdne dramatike, a se obenem lahko pojasnijo tudi skupne korenine. V družbi, ki je močno nadzorovana, je kritiko mogoče zakriti le zo plošč izmišljije, kakor stori tudi Mrožek, obenem po se kaže skozi tako izmišljijo prav temeljna značilnost celotnega sistema. Misel o družbeni revoluciji v trenutku, ko postane negacija some sebe, se pravi ko se vzpostavi predvsem kot sistem družbenega enoumja, ostane brez pravega smisla in se zato zaobrne v brezihoden krog, toka kot se zapre tudi Mrožkova policija. Zahodnoevropska dramatika absurda pa nasprotno nastane skozi pogled na vse filozofske, idejne in umetnostne smeri, skozi katere se ji razkrije celotno bivanje kot zaprti krog, kjer sleherna ideja izgublja smisel. Zato so za razliko od (zgodnjega) Mrožka, Beckettove situacije veliko bolj hipotetične, predpostavljene, prav tako pa je v njegovem besedilu moč zaslediti ogromno citatov, s katerimi polemizira z idejnim kaosom sodobnega sveto. Mrožkova igra je tako danes drugačna, kot je bila pred štiridesetimi leti. Ni več kritika konkretnega družbenega sistema, temveč je groteska, ki kaže no tanko mejo absurda, po kateri se giblje sodobni svet. Jonez Vencelj Gostje v Prešernovem gledališču Gregor Čušin Leta 1970 rojeni Jeseničan je 1994 diplomiral na AGRFT z vlogami v Shakespearovem Hamletu in Ardnovi igri Živite kot svinje. Policaja je prvič odigral v Partljičevem Štajercu v Ljubljani v MGL, kjer je tudi redno angažiran in je odigral že več vlog: Moritza v Wedekindovem Pomladnem prebujenju, Burtona v Wilsonovi Zažgi, naslovno vlogo v Desetem Račku Milana Jesiha, Girono v Jorryevem Kralju Ubuju ter vrsto drugih vlog (Flisar: Iztrohnjeno srce, Brecht: Galilejevo življenje, Singer: Norci iz Helmo, Elliot: Umor v katedrali, Camus: Kaligula). Poleg odrskih desk po je igral tudi 1 filmih Felix Boža Šprajca, Ekspres, ekspres Igorja Šterka, Balkonski revolveraši Maje Weiss in Rop stoletja Urše Kos) Foto: Tone Stojko ->:■ V ? 1 ► J/ s $! Uroš Potočnik Rojen je bil leta 1971 v Ljubljani. Potem, ko se je izšolal za veterinarskega tehnika, se je vpisal na AGRFT, kjer je Ioni tudi diplomiral. Čeprav je igral tudi v gledališču (Smerdjakova v Karomazovih, Peta v Rešenih in Individuuma v Galilejevem življenju v MGLG), pa je več vlog ustvaril v slovenskih filmih: v Maruški inČamčotki Mitje Novljana, V soju noči Primoža Meška, v Mestu umora Zorano Živulovičo, v Plazi in v Ropu stoletja Urške Kos, Syrii Simono Obleščoka, Striptihu Filipa Robarja Dorino, v Poletni idili in Rodoljubu Tuga Štiglica, Outsiderju Andrejo Košaka, in v filmu Pet majskih dni Francija Slaka. V Dramski šoli Bariče Blenkuš poučuje improvizacije, ukvarja pa se tudi z glasbo, slikarstvom in pisanjem. Barbara Vidovič Barbara Vidovič je absolventka AGRFT, kjer je svoji diplomski vlogi izoblikovalo v Cocteaujevi monodrami Človeški glas in kot Pomelo v Anouilhovem Orkestru. Igrala je tudi na Ptuju, kjer je v Turinijevi Krčmarici odigralo vlogo Dejanire, v ljubljanski Drami je nastopila kot članico zbora v predstavi Filoktet in kot Hči puščave v Svetinovi drami Tako je umrl Zaratuštra, V Mojem gledališču v Domu španskih borcev po je v otroški predstavi Pepelko odigrala Jero. Colo: BkjZ Valič žirija dodelilo prvo nagrado predstavi Prešernovega gledališča iz Kranja "O tem se ne govori", ki jo je režiral Samo Strelec. Žirija je v obrazložitvi zapisalo: " Prvo nagrado zlata paličica za najboljše delo v celoti prejme uprizoritev dela več avtorjev 0 tem se ne govori v izvedbi Prešernovega gledališča iz Kranja. Poleg umetniškega užitka ponuja gledalcem vseh starosti tudi vzgojno poslanstvo." Prav tako je za vlogo v tej predstavi prejel nagrado za najboljšo moško vlogo tudi igralec Uroš Smolej. "V vseh "podvlogah” je pokazal izjemno igralsko bravuroznost tako v glasovnem kot v telesnem izrazu," je nagrado obrazložila žirija, ki so jo sestavljali igralka Iva Zupančičeva, koreograf Ivo Kosi in režiser Aleš Jan. Naarada zlata paličica ANION PAVLOVIČ CEHOV Striček Vanja \ režija: Mile Korun Premiera, 11. december 1997 \ Kritiški odmevi 1 Ote za predstavo, v kateri navdušuje praktično vse, od imenitnega gladko tekočega in duhovitega prevoda Milana Jesiha, do izredno pregledne in natančne režije Mileta Koruna, ki je z izrednim občutkom za ritem, drobne, po / tudi potujene poudarke in gledališke znake j suvereno in premišljeno vodil z gosti okrepljeno / igralsko ekipo. / Matej Bogataj, Radio Slovenija Končno Čehov. Končno predstava, ki vso zaspanost in dolgočasnost ruskega podeželja, lenobnost in tragičnost mojstrovih besed s skrbno izdelanimi detajli in dobro igro obda s čudežno avto lepote. Roman Repnik, Dnevnik “Prizori iz vaškega življenja", kakor je Čehov podnasloviI svojega Strička Vanja, so v nojnovejši slovenski uprizoritvi, ki je zasluženo doživela izjemno zbran, > topel in naklonjen odziv premierskega avditorija, znova dokazali že pregovorno univerzalnost krhke in tenkočutne dramatikove odrske govorice ter otipljivo utelesili navdušujočo umetniško inventivnost in ustvarjalno kondicijo njenih odrskih stvarnikov. Slavko Pezdir, Delo Tisto, kor zlasti občudovalcu in poznavalcu Čehov v novem Stričku Vonji nemara najprej pode v oči in pride na misel, je nekakšno samoumevnost uprizoritve: ko odstira pajčolane s krhkih usod nesrečnih junakov te do skrajne prefinjenosti rahločutne igre, se v ničemer ne spogleduje s kakimi vsiljivimi inovacijami. Vsa se poraja in razvija iz globokih notranjih pretresov, ki malodane usodno določajo smisel (ali nesmisel) bivanja. Vasja Predan, Razgledi Igralski nastopi v sezoni 1996/97 igralec in vloga št. uprizoritev skupno št. Peter Boštjančič k.g. Jerry (Prevara) Marjana Brecelj k.g. 8. 8. Matrona (To imamo v družini) Morija Benko k.g. 19. 19. Lady Bracknell (Važno je imenovati se Ernest) Polde Bibičk.g. 23. 23. Nikolaj Nikolajevič Rembrandt (Jutri bo lepše) Trubar (Trubar) Rudolf Cere k.g. 29. 8. . 37. Burjo (Bellin) Slavko Cerjak k.g. 6. 6. John Worthing (Važno je imenovati se Ernest) Maša Derganc k.g. i 23. 23. Cetily Cardevv (Važno je imenovati se Ernest) Aljoša Dobovišek k.g. 12. 12. ' Čaroper (Norčije v gledališču) Miran Kendo k.g. 31. 31. Sir Willoughby Droke (To imamov družini Katja Konvolinka k.g. i) . 19. 19. Ceres (Bellin) Tamara Loganin k.g. 6. 6. Pomono (Bellin) Vesna Lubej k.g. 6. 6. Maco (Norčije v gledališču) Helena Maurič k.g. 31. 31. Flora (Bellin) Ivanka Mežan k.g. 6. 6. Gospodična Prism (Važno je imenovati se Ernest) Vlado Novak k.g. 23. 23. Robert(Prevara) 8. 8. Bernarda Oman Blagorodna Gvvendolen Foirfox (Vazno je imenovati se Ernest) 23. Solonge (Služkinji). 19. Ema (Prevara) 8. Rosemotv Mortimore (To imamo v družini) 19. 69. Tine Oman Dr. David Mortimore (To imamo v družini) 19. Aleksej Ivanovič Miškin (Jutri bo lepše) 29. Pastor Chasuble (Važno je imenovati se Ernest) 23. Noočnik (Norčije v gledališču) 31. 102. Boris Oslon k.g. Gospa (Služkinji) 19. 19. Pavel Rakovec Ivan Petrovič Jesenin (Jutri bo lepše) 29. Lane (Važno je imenovati se Ernest) 23. . Dr. Hubert Bonney (To imamo v družini) 19. Natakar(Prevara) . 8. Srakoper (Norčije v gledališču) 31. 110. Darja Reichman Jone Tote (To imamo v družini) 19. Cloire (Služkinji) 19. Cecily Cardew (Važno je imenovati se Ernest) 11. Mico (Norčije v gledališču) 31. 80. Uroš Smolej k.g. Leslie (To imamo v družini) 19. 19. Janez Škof k.g. Bill (To imamo v družini) 19. 19. Aleksander Valič k.g. Policijski narednik (To imamo v družini) 19. 19. Borut Veselko k.g. Algernon Moncrieff (Važno je imenovati se Ernest) 23. 23. Rok Vevar k.g. Bellin (Bellin) 6. 6. ’ Matjaž Višnar Dr. Mike Connolly (To imamo v družini) 19. Očolnik (Norčije v gledališču) 31. Merrimon (Važno je imenovati se Ernest) 23. Ivan Aleksejevič Nižinski (Jutri bo lepše) 29. 102. r Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj, sezona 1997/98, št. 5 Izdaja Prešernovo gledališče Kranj © Vse pravice pridržane Za izdajatelja Milan Marinič. Gledališki listje uredil Janez Vencelj, ilustriral Miha Bavec in oblikovala Aleša Ergaver. Tisk JAGRAF Naklada 1000 izvodov Kranj, Slovenija, marec 1998 Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije tt 415.148/92 mh spada gledališki list PG med proizvode, za katere se plačuje 5 odstotni davek od njihovega prometa Opravičilo Opravičujemo se zaradi napak pri zapisu avtorjevega imena pravilno: SluWOVnir MrOZOk PG Kranj