O NEKATERIH VPRAŠANJIH NAŠE KULTURNE POLITIKE V LUČI PROGRAMA ZKJ* Boris Ziherl I Kulturna poliitika zavestnih socialisitičnih sil s koimunisti na čelu ima v naši deželi sv^oij najgloMji smisel in svoj glavni cilj v ostvarje-vanju in ostvariitvi zahteve: kultura naj postane last ljudstva, ki ji je s svojim neposredno produktivnim delom zmerom ustvarjalo in ji astvarja vse neogibne materialne pogoje, samo pa je bilo doslej oropano njenih najdraigocenejših plodov v znanosti, umetnosti in književnosti. V tem smislu postavlja vprašanje tudi novi program Zveze komunistov Jugoslavije, zahtevajoč, naj kultura postane množična tako glede usvajanja kulturnih pridobitev, preteklih in sodobnih, kakor glede kulturne dejavinoisti in iniciative najširših množic samih.' To je v naši kulturni politiki tisto glavno, čemur moramo podrediti vse ostalo, če hočemo biti zares sodobni, socialistični humanisti. Socialističnemu humanizmu so tuje blesteče, toda povsem abstraktne fraze o človeški osetbnoisti in njeni svobodi, z;a katerimi je dostikrat čutiti antihumanistični prezir do delovnih množic in do njihove kidturne zmogljivosti. Biti socialistični humanist, to pomeni, dojemati problem osvoboditve človeške osebnosti v vsej njegovi konkretnosti in praktično, s svojo dejavnostjo v ekonoinski, politični in kulturni gradit\ i socializma, množiti realne možnosti te osvoboditve, ki v sodobnem svcin izvirajo iz ogromnega porasta produklivne sile dela. Naj v iej zvezi ponovim, kar sem napisal že ob neki drugi priliki: najgloblji vir človekove samoodtujitve je nedvomno ločitev ljudi na ročne in umske dehnce, degradacija neposrednih proizvajalcev na * Članek je bil napisan za sSocializeni«:. organ Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije- ^ VII. kongres Zveze komunistov Jngoslavije. izd. Cankarjeva založba v Ljubljani, 1958, str. 459. Naša sodobnost 97 zigolj ročne delavce, ki se je v zigodovini vršila in izvršila hkrati z nastajanjem in ntrjevanjem razredne družbe; enotnost nmskega in rečnega dela je bila razlbita, prav tako pa je bila razbita tudi enotnost tedaj sicer še sila primitivne, toda po svoje celovite proizvajalče\e osebnosti; ljudje umskega dela so se ločili od ljudi, ki neposredno ustvarjajo materialne temelje sleherne višje, duhovaie kulture. Kapitaliizem je do kraja razrušil zadnje ostanke prvotne enoit-nosti ročnega in umskega dela, ki so se bili še ohranili v tako imeno\ ani ljudski kulturi kmeta in cehovskega rokodelca. Delavski razred je poistal bolj ko kateri koli razred neposrednih proizvajalcev pred njim odtrgan od kulturnega ustvarjanja v Asej razsežnosti tega ustvaijanja. od znanosti in umetnosti do organizacije delovnega procesa. Kot potrošnike kulturnih dobrin je buržoazija skušala in skuša neposredne proizvajalce zadržati v mejah, ki jih določata njen interes in njena potreba po kvalificirani delovni sili. Sicer naj bi kulturne potrebe delovnih ljudi zadovoljevala literarna plaža, v novejšem času pa zlasti filmske »tovarne sanj«. Teh dejstev, ki jih je pri nas na Slovenskem globoko doumel Ivaji Cankar, v okvirih kapitalizma ni moglo ukiititi naraščajoče dela\sko gibanje s s\ojo politično, ekonomsko in kulturno akcijo, čeprar je s to akcijo, z bojem za skrajšanje delovnega časa, za večje mezde, z množičnim prosvetnim delom in predvsem s političnim osveščanjeni delavskega razreda, odločilno prispevalo k duhovnemu osvobajanju in akti\izaciji neposrednih proizvajalcev. Teh dejstev ni mogla in ne more čez noč ukiniti zmagovita socialistična revolucija, čeprav v temeljih izpreminja stare družbene odnose in odstranjuje njihove pred-štaNuike kot odločiljie činitejje ekonomskega, politiČJiega in kulturnega življenja. Družbena vsebina in namen upravljanja se v socialistični državi nedvomno in bistveno izpremeni, upravljanje postane tipravljanje \ imenu in v službi delovnih množic. To je najneposrednejša pridobitev socialistične revolucije. Kot naslednja naloga se postavlja prehod od tipTa\ljanja \ imenu delovnega ljudstva k samotipravljanju tega ljudstva, jnedteni ko se upravljanje z ljudmi, kolikor za prehodno dobo v posanteznih oblikah ostane v veljavi, mora vršiti pod kontrolo in v interesu de]o\ nih množic. Z drugimi besedami, zgodovinsko pogojeno jerobstvo nad neposrednim proizvajalcem pričenja odmirati, postopoma se umika neposredni iniciativi delovnih množic sajuih, prepuščajoč jim eno področje družbenega življenja za drugim, izpreminjajoč se v upravljanje delovtiega ljudstva samega. Toda tempo tega odmiranja je — kakor nam kaže praksa življenja — v različnih deželah in v raz- 98 ličnih konkretnih okoliščinah različen, počasnejši ali hitrejši, ima svoje vzipoiie. svoje zastoje in prekinitve. Dokler pa to upravljanje v imenu ljudstva traja, in njegovo trajamje je vsaj na nekateirih področjih družbenega življenja neogibno, dokler traja država, vse dotlej pred-sta\lja prav takšiio posredijio upravljanje, ue glede na družbeni iz\'oi' in značaj svojih nosilcev, realno možnost birokratizacije v sistemu diktature proleiariata, vir konservativnih teženj v socialistični državi. Veliki problem odmiranja države in osvobajanja neposrednega proizvajalca slehernega jerobst\a je tudi kulturen problem. Proces tega osvobajanja je tudi proces kulturne rasti delovnega Ijud-6tva, njegavega postopnega vključevanja v kulturno ustvarjanje v vsej razsežnosti tega ustvarjanja, od organizacije delovnega procesa do umetnosti in znanosti. Kot takšnega ga je pojmoval že Lenin, ko je zapisal: »Boriti se proti birokratizmu do kraja, do popolne zmage nad njim, je mogoče le tedaj, če bo pri upravljanju sodelovalo vse prebivalstvo. V buržoaznih republikah je to ne samo nemogoče, marveč to zavira sam zakon. Celo najboljše buržoazne republike, pa naj bodo še tako demokratične, imajo na tisoče predpisov, ki delovnim množicam preprečujejo, da bi sodelovale pri upravljanju. Mi smo napravili to, da pri nas ui več teh ovir, vendar doslej nismo dosegli tega, da bi delovne množice lahko sodelovale pri upravljanju, zakaj poleg zakona obstoji tudi kulturna ra\ein. ki je ne moreš podrediti uoibenemu zakomu.«- Ob tem občem proiblemu, ki je bil (in je zlasti težak v sorazmerno zaostalih deželah, se takoj poja\i no\' problem povsem neposredno piraktičnega značaja: ali je treba s pritegovciinjem delovnih množic k upravljainju čakati, dokler ne bodo dosegle potrebne kukirrne ravni? Pri tem spet ostane izključno stvar tistega, ki upravlja, da kultuTno-prosvetno delo ne le organizira, mu določa vsebino in smer, marveč tudi samo on ocenjuje zrelostno stopnjo ljudstva in ugotovi dozorelost trenutka, ko naj se v upravljaiiju izvrši zgodovinski pireokret od »upravljanja v imeran ljudstva« k »upravljanju ljudstva samega«. Iz takega položaja se Jieogibno morajo porajati etatistične in pragma-tistične tež-nje v kulturni politiki. Program Zveze komunistov Jugoslavije postavlja vprašanje tako: ali ni socialistična država po svojem družbenenr značaju takšna, da takoj pričenja odmirati, odmirati povsod tam, kjer to terjajo in omogočajoi konkretni zgodovinski pogoji, odmirati v prid ustvar-jalnemti poletu delovnih množic, njihovi odpornosti nasproti -' Lonin. Izbrana dela, zv. IV, izd. Cankarjeva založba v Ljubljani, 1050, str. 152. 7" 99 antisocialistionim silam? ali ni to odmiranje isioNetoo pra\' z zgodovinskim procesom prehajanja od »upravljanja v imenu ljudstva« k »upravljanju ljudstva samega«? Nedvomno je tako poistavljal vprašanje tudi Lenin, ki je že tedaj, leta 1919, terjal »dejansko izvedbo ukrepov za pritegnitev delavcev k upravljanju«.'' Izvajanje teh ukrepov naj bi bilo začetek dolgotrajnega zgodovinskega procesa, v katerem bo neogibno vse prebivalstvo pritegnjeno k upravljanju in ki se bo zaključil z dokoinčnO' premostitvijo usodnega nasprotja uicd uiuskiiu in ročnim delom, s popolno pridobitvijo človeka saincmu sebi. Skratka, v programu Zveze kom^unistov Jugoslavije prihaja do izraza mnenje, da je pritegovanje delovnih množic k upravljanju samo po sebi važen vzvod, ne pa le rezultat njihovega kulturnega razvoja. Z razvijanjem družbenega upravljanja, katerega tempo je odvisen od konkretnih izhodišč in pogojev socialistične predbrazbe, pričenja v zmerom širših množicah neposrednih proizvajalcev hkrati rasti zavest o potrebi višje izobrazlbe, znanja, kulture. Ta zavest je rezultat njihove praktične izikušoje v upravljanju. Iz tega se rodi medsebojno učinkovanje, ki je pri nas že docela očitno: sodelovanje v sistemu družbenega upravljanja veča kulturne potrebe neposrednih proizvajalcev in rast ujilio\ e kulturne ravmi dela ves sistem družbenega upravljanja uspeš^ nejši, učinkovitejši, trdnejši. Kolikor zaostalejši so delavci, toliko bolj so lahko tudi v sistemu dela\iskega upravljanja še zmerom žrtve biro-kratizma. Tu narobe, toliko kritičnejši, samostojnejši in ustvarjalnejši so, kolikor višja je njihova kulturna raven, kolikor večje je njihovo znanje, kolikor bolj vedo, da gre za oblikovanje novih družbenih in človeških odnosov, katerih nosilci objektivno so od nastanka svojega razreda sem. lu je glavni in hkrati vsakdanje konkretni problem naše socialistične kulturne politike, katere poborniki morajo biti predvsem komunisti, la misel je vsebovana v odstavku programa, ki se glasi: »Boj za idejno socialističino preobrazbo zahteva organizirano in sistematično delovanje Zveze komunistov in vseh naprednih sil v deželi. Da bi se ta idejna socialistična preobrazba naše dežele lahko uresničila na duhovnih področjih, je treba posvetiti vso pozarnoist razširjanju in izgradnji materialno-tehnične osnove v vseh pattogah ktdture s tem, da zagotovimo objektivne pogoje najširšim plastem ljudstva, da si pridobijo splošno in strokovno znanje.«* " Prav tam, str. 153. Ta Leniuova zahteva priča, da je bilo Iiidi njemu v.sc širSe pritegovanje delavcev k upravljanju ne.posrediui naloga dneva, ne pa šele rezultat kulturne »dozorelosti« delavcev. ' Vil. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, str. 454. 100 Kulturnemu dvigu najširših plasti ljudstva služi socialistična demokratizacija šolskega in sploli vsega izobraževalnega in vzgojnega sistema, demokratizacija, ki je vrata srednjih in višjih, občelzobraže-valnih in stroko\'nih šol na široko odprla mladini iz vrst delavskega razreda in pa ostalega delovnega ljudstva. Istemu namenu služi nireža ustanov za izobraževanje odraslih, ki mora vsakemu delovnemu člo-\-eku načelnoi omogočiti najvišjo izobrazbo. Toda v tem pogledu je treba še marsikaj napraviti, predvsem pa je treba sistem naše šolske in izvenšolske vzgoje povsem razbremeniti tistih elementov, ki izvirajo iz časov, ko je delitev ljudi na razrede veljala za trajen in neminljiv pojav družbenega življenja, ali bolje rečeno, ko je umstko delo veljalo za predpra^ico redkih izbrancev, ročno pa za stvar in dolžnost nižjih družbenih plasti. Za uspešno ostvairjevanje socialistične ikulturne politike v mnogo-nacionalni Jugoslaviji je odločilnega pomena dosledna obramba leni-nističnih načel v odnosih nred njenimi narodi. Nacionalno' vprašanje je v veliki meri bilo in ostalo kulturno vprašanje: nacionalni jezik ni samo najvažnejše sredstvo občevanja med pripadniki enega in istega naroda, marveč je dandanes še zmerom samo v nacionalnem jeziku moči kulturne dobrine človeštva posredovati najširšim množicam delovnega ljudstva. Zato progrLini ZKJ poudarja, da organska rast in krepitev socialistične skupnosti proizvajalcev oziroma delovnih ljudi vseh narodov Jugoslavije ne le da ne ovira svdbodnega razAOJa nacionalnih jeziko\- in kultur, ampak ga nasprotno predpostavlja.'' Hkrati pa boj za dejansko enakost narodov v mnogonacionalni socialifetični skupnosti, se pravi, boj za zinago nad zgodovinsko' pogojeno neenakomernostjo v ekonom'Skem, političnem in po tem takem tudi kulturnem raizvoju posameznih narodov, terja ne le medsebojno ekonomsko in politično pomoč, marveč tudi nenehno razmenjavo kulturnih dobrin med temi narodi, najtesnejše sodelovanje in eiiotnost v interesu celote. Zato ima socialistična kulturniv politika na tem področju svoje največje sovražnike v nacionalizmu in podobnih težnjah, ki razdvajajo narode in ovirajo ustvarjalno sodelovanje med njimi, prav tako pa tudi v veliko-državnem hegemonizmu in unitarizmu, ki delovnemu ljudstvu vsakega posameznega jugoslovanskega naroda odreka pravico, da se kulturno dviga na najneposrednejši in najnaravnejši način, v nacionalnem jeziku in preko nacionalnih kulturnih ustanov. Prav tam, str. 433. 101 11 Potem ko smo na kratko orisali smisel in cilje naše socialistične kulturne politike, se hočemo poisebej ustaviti pri dveh področjih kulturne dejavnosti, ki sta se v zgodovinsikem procesu delitve dela sorazmerno najbolj oisamosv^ojili nasproti neposrednim proizvajalcem, čapirav sta v njihovem delu zmerom in povsod imeli in imata svoje neogibne materialine predpogoje. Gre za znanost in umetnost kot najvišji manifestaciji človekovih duhovnih moči in kot najpomembnejši dbliki njegove zavesti o svetu in o samem sebi. Prav zgodo\ Insko pogojena osamosvojitev teh dveh oblik kulturne dejavnosti nasproti neposrednim proizvajalcem poraja vrsto nesporazumov in enostranskih pojmovanj, kar zadeva njuno mesto in vlogo \ boju za socialistično kulturno revolucijo. Pri teh dveh problemih se ne bomo ustavili samo ziiradi njunega pomena v družbenem življenju, ne strmo zato, ker sta znanost in uimet-iioBt mogočna činitelja tehničnega in nasploh materialno-ekonomskega iiaipredka in pa idejnega ter moralnega oblikovanja ljudi, lo bomo stomli tndi zategadelj, ker sO' od vseh poistaivk nioivega programa ZKJ, ki zadevajo našo tultnrno politiko, prav tiste o znanosti in umetnosti podvržene naj ostrejšim napadom njegovih kritikov iz drugih socialističnih dežel in komunističnih partij. Ti mu predvsem očitajo, da pridiga »osvoboditev« znanosti in umetnosti od nmrksistične ideologije, dd konrunistične partije in od njenega vodilnega, usnierjajočegu vpliva, da trga znanost od prakse revolucionarnega boja in od prakse socialistične graditve, da v pogledu umetnosti opeva »prelesti« buržo-aznega anarhičnega individualiznia itd. Takšne in podobne trditve se nenehno pojavljajo v tisku in v govorih, pa tudi v razpravah, ki jih razine visoke znanstvene ustanove vzhodnih držav posvečajo »sodobnemu revizionizmu« in njegovemu »glavnemu nosilcu«. Zvezi komunistov Jugoslavije. Nobenega dvoma ni, da je med tistijn pojmovanjem, ki ga imajo v pogledu znanosti in umetnosti jugoslovanski komunisti, in pa med pojmovanjem, ki ga zastopajo njihovi »kritiki«, dokaj bistvenih razlik. Toda med očitki »kritikov« so tudi taki, ki slone na nepoznavanju programa in njegovega celotnega besedila, na citatih, samov oljno iztrganih iz celote, ali pa kratkomalo im pačenju njegovega duha iii črke. Kako naš novi program dejansko postavlja problem znanosti in umetnosti, njune vloge v življenju socialistične skupTiosti in njunega pomena za praktično dejavmost komunistov in sploh vseh naprednih sil v naši družbi? 102 Program izhaja iz dejstva, da sta znanost in umetnost družbeno pogojeni, se pravi, da a družbi, razdeljeni na razrede, nista in ne moreta biti povsem prosti razrednih determinacij in omejitev, katerih se v svoji celoti pričenjata osvobajati šele v sistemu socialistične demokracije, ki se razvija v brezrazredno družbo.^ Kair zadeva znanost, razredne determinacije zlasti očitno prihajajo do izraza v družbenih vedah, ki neposredno posegajo v odnose med ljudmi in bolj ali manj prizadevajo njihove družbene težnje in interese. Tako so razrednim determinacijam predvsem podvržene zgodovinske vede, politična ekonomija, razni sociološki in pravno-politični nauki, etika, estetika itd. Poleg tega nam zgodovina znanosti govori tudi o mnogoteri odvisnosti prirodoslovnih ved ne le od konkretnih nalog, ki jim jih postavlja razvoj materialne produkcije in ekonomski interes njenih predstavnikov, mairveč tudi od obče problematike družbenih odnosov v danem času. Engels v svoji »Dialektiki prirode«, recimo, razpravlja o družbeni deter-iuiniranosti Dar\vinove teorije in pravi: »Ves Darwinov nauk o bojvi za obstanek je preprosto Hobbesov nauk o »bellum omnium contra omnes« fJ)oj vseh proti \sem) in buržoazno ekonomski nauk o konikurenci kakor tudi Malthusov nauk o naraščanju prelbi\ alstva, prenešon iz družbe na živo naravo.«- Se pravi, da pereča družbena problematika, pa čeprav enostransiko pojmovana, lahko zaostri pozornost pri-rodoslovca in ga vodi k pomembnim odkritjem v organskem in anorganskem svetu. Izhajajoč iz teh dejstev, ki jih je odkril Marx. poudarja program hkrati veliki pomen, ki ga za znanost ima svoboda znanstvenega nstvarjanja, svoboda, ki je toliko večja, kolikor manj je znanost vezana na razredne in druge ozko omenjene interese, kolikor manj li in takšni interesi ovirajo znanstvenika pri nepristranskem iskanju resnice o svetu in človeku, kar je najvišji poklic vsake resnične znanosti. Kot takšna in kolikor je takšna, je znanost mogočna zaveznica delavskega razreda in vseh zavestnih socialističnih sil s komunisti na čelu. Zato se Zveza komunistov Jugoslavije v svojem novem programu glede znanosti zavzema za tislo. kar je Marx v svojih predgovorih k pr\ emu zvezku »Kaj)itala« imenoval zdaj »svobodno znanstveno raziskovanje«, zdaj »nesdbično raziskovanje«, zdaj spet »nepristransko znanstveno proučevanje«.^ Vse to so dbeležja resnične znanosti, ki so najbolj lastna dobam in nosilcem duhovnega vzpona in ki se zlasti v družbo- ' VIL kongfes Zveze komunistov Jugoslavije, str. 439. - Engele, Dialektika iprirode, izd. Cankarjeva založba v Ljubljani. 1953, «ti-. 342. '¦' Marx, Kapital, zv- L i^.d. Kultura, Beograd 1947. str. XLVL L. 103 slovju lahko do kraja uveljavijo le z odmrtjem razredo\' in razrednih determinacij. Ta obeležja resnične, dejansko svobodne znanosti je Marx postavfljal nasproti »plačani prepirljivosti«, »slabi vesti« in »zlobnim namenom apologetike«,* skratka, nasproti vsemu tistemu, kar je po prihodu buržoazije na oblast postalo za buržoazno družboislovje pravilo z Tedkimi izjemami. Vsakomur, kdor brez predsodkov bere naš program, mora postati jasno, da je tudi v njem dejanska svoboda znanosti, za katero se kom.unistom velja boriti, pojmovana prav v konkretneim smislu njene svobodnoisti od apologije preživelih družbenih ustanov in odnoso\. Ustrezne postavke programa se glasijo: »Ker Zveza komunistov sodi, da znanost in umetnost tem bolj ustrezata dejanskim interesom družbenega napTedka, kolikoir pogum^neje se vsaka na svoj način in s svojimi sredstvi predajata iskanju in odkrivainju resnice o naravi in družbi, o človelku kot družbenem bitju, o odnosih človeka do zamotanih problemov narave, človeške družbe in človeka samega v vsej njegovi duhovni strukturi — se zavzema za dejansko svobodo ustvarjanja v znanosti in umetnosti.«^ Ce je v teh posta-s^kah kaj revizioiaizma, potem je bil pač Engels prvi revizionist, ko je ob zaključku svojega znanega dela o Ludviku Feuerbaehu zapisal: »Znanost se toliko bolj sklada z interesi in prizadevanji delavcev, kolikor bolj brezobzirno in brez predsoAov (je unbefangener) raziskuje.«" V zvezi s konkretnim pojmovanjem svobode znanstvenega dela je v programu ZKJ poudarjeno: »Zveza komunistov Jugoslavije nasprotuje »teorijam«, ki v imenu abstraktnih koncepcij svobode pravzaprav odpravljajo resnično svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja ter jo praktično podrejajo reakcionarnim političnim tendencam.«^ Težko bi našli kaj dvoumnega in nejasnega v tem kratkem obračunu s sodobnim buržoaznim pojmovanjem svobode znanosti kot svobode od sleherne napredne misli in predvsem kot svobode od marksizma. Najmanj pa bi mogli v njem najti kaj takega, kar bi potrjevalo očitek »kritike«, da naš program »osvobaja znanost od marksistične ideologije«.** Gre ravno za to, da v marksizmu ne vidi * Prav tam, str. L. ^ VII. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, str. 478. " Ma:rx-Engels, Izbrana dela, izd. Cankarjeva založba v Ljubljani, 1951, zv. II. str. 509. ' VIL kongres Zveze komunistov Jugoslavije, str. 479. ' gl. M. D. Kamniari, Revizionistični mit o »osvobojeuju« znanosti izpod ideologije, Voprosy filosofii 1958, štev. 7, str. 17. 104 kratkomalo ideologije, ki bi jo bilo moči dogmatsko postavljati nasproti znanosti, marveč se v tem dokumentu dosledno poudarja znanstveni, antidogmatični značaj m^arksizma kot teoretične osnove za praktično dejavnost koimunistov, kot teorije o temeljnih zakonih razvoja v naravi, v družbi in v človekovem mišljenju." Nedvomno je program ZKJ tudi s svojimi poistavkami o znanosti in o njeni svobodi v očitnem nasprotju s teorijo in prakso stalinizma in dejansko predstavlja njuno temeljito revizijo, lahko rečemo, revizijo stalinskc revizije marksizma. Program ZKJ se Izreka proti pragmatističnemu pačenju marksističnih pogledov na vlogo zinainosti in umetnosti v družbi, proti ispre-minjanju obeh v apologijo dnevnopolitičnih interesov. Pragmatistično pačenje pogledoA^ im vlogo zinanosti in še prav posebej na vlogo družbenih ved je v zahtevi, naj se znanstveno raziskavanje podreja načelu »resnično je, kar je koristno«. Družboslovci in posebej zgodovinarji \' nekaterih ^'zhodnoe^'^opskih deželah bi vedeli marsikaj povedati o tem, kako so bile v interesu dnevne politike prekrojevane in pri-krojevane ruska zgodovina in zgodovina drugih evropskih in azijskih narodov. Znano je, da so interesi birokratskega etatizma maličili zgodovino ruske državnosti. Malone vso politiko ruskega carizma, zlasti pa njegovo zunanjo politiko, in posebej njegovo osvajalno politiko v Aziji so tolmačili kot nezavedno, toda zgodovinsko neogibno in progresivno pripravljanje Oktobrske revolucije in osvobodilne vloge Rdeče armade v Evropi. Povsem v ozadje je bilo potisnjeno dejstvo, da je prav politika ruskega carizma kot »žandarja Evrope« dolga desetletja bistveno prispevala k utrjevanju buržoazmih režimov v razvitejših deželah Zahoda, ki so bile zrele za proletarsko revolucijo.'^° Znana sovjetska zgodovinarka Pankratova je na XX. ikongresu KPSZ izjavila: »V naših šolskih knjigah in v zgodovinah posameznih narodov " VIL kongres Zveze komunistov Jugoslavije, str. 462. '" V tej zvezi je značilno, da je bil iz popularnili izdaj Marxovih in Engelsovih izbranih del izločen njun spis »Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji«. V tem delu kajpak najdemo napačne, se pravi, neostvarjene prog-noze v pogledu razvoja nekaterih slovanskih narodov, kar je kritiziral že Mehring, toda ocene pans.lavizma in ruskega carizma, njune vloge v letih 1848/49 so nedvomno točne, da niti ne govorimo o pomembnih analizah notranjih družbenih odnosov v Nemčiji in Avstriji na predvečer in med revolucijo 1848/49. Na liniji revizije Marxovih in Engelsovih pogledov na mednarodno vlogo ruskega carizma je tadi Stalinova kritika Engelsovega članka »Vnanja politika ruskega carizma«, napisana leta 1934, objavljena pa šele v maju 1941. 105 je skoraj povsem opuščeno razkrinkavanje nacionalno-kolonialnega zatiranja od strani carskega samodržavja.«" Ne bom posebej govoril o koncesijah panslavizimu in drugim antimar^ksističnim zgodavinopisniim komcepcijam, niti o potvarjanju oddaljenejše in bližnje zigodovine jugoslovanskih marodov in KP Jugoslavije, ki se je vršilo in se v nekaterih \'zhodnih deželah, zhasti v Bolgariji, Albaniji in na Kitajskem, še vrši v službi dnevnopolitičnih interesov, tujih dejanskim in trajnim interesom medimrodnega delavskega gibanja in socializma, Ce se temu pravi »partijnost« znanosti, tedaj je treba reči, da program takšne »partijnoisti« 'zaires ne priznava. Jugoslovanski komunisti so v svojem programu zapisali tudi to, da »naj idejna vloga Zveze komunistov ne bo vloga dogmatičnega razsodnika v znamstvenih in umetniških smereh, šolah in stilih«." Ta postavka v programu je postala talkisto tarča napadov od strani njegovih ?krit!ko\x<. Ti »kritiki« so se očitno odpovedali temeljni posta\ki marksistične spoznavne teorije, ki pravi, da je kriterij resnice konec koncev lahko le praiksa, ne morejo pa biti tak kriiterij razsodbe in sklepi tega ali onega partijskega foruma. Narobe, te razsodbe in ti sklepi morajo biti Sami preverjeni v praksi. Kot sklepi in razsodbe so lahko izrazi enotne mislii in volje komunistov in kot taki obvezni in pomendmi za njihovo družbenoHpolitično akcijo v danih objektivnih okoliščiimh, skratka, za njihovo udejstvovanje v družbeni praksi, ki končno potrdi ali ovrže njihovo pravdlnoist. Razsodbe partijskega foruma kot kriteriji znanstvene resnice \ zadnji instanci so se v vrsti primerov pokazale zgrešene iji škodlji\ e laiko za znanost kakoir za komunistično partijo in njen ugled. Naj omenim razsodbo o zgodovinopisni šoli Po'krovskega, katere manjše pomaujklji\ osti, ki jih Lenin ni imel za omembe vredne,^' so razsodnikom leta .1934 služile 'kot pretveza za utemeljitev birokratsko-etati-stičnega zgodo\inopisja v SSSR. Naj nadalje omenim Stalinove raz- " XX. koiifjres Komunistične partije Sovjetske zveze, stenografske beležke, izd. Gospolitizdat, Moskva 1956, zv. I, str. 417. '¦- Vn. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, str. 478. *¦' Knjiga Pokrovskega »Ruska zgodovina« je bila označena kot aiiti-leniuistična (gl. uvodnik ;>Pravde« z dne 27. januarja 1936), čeprav je Lenin dne 5. decembra 1920 pisal avtorju o tej knjigi tole: »Zelo Vam čestitam k uspehu. Vaša knjiga »Ruska zgodovina v strnjenem obsegu« mi je izredno všeč. Originalna struktura in razlaga. Bere se z ogromnim zanimanjem. Po mojem mnenju jo boi treba prevesti v evropske jezike.« To Leninovo pdsmo je objavljeno v šestintridesetem, dodatnem zvezku IV. izdaje njegovih del, izdanem leta 1957. 106 sodJse v sovjetski biologiji, jezikoslovju in glasbi iz leta 1948, 1950 in 1951, ki so bile kasneje deloinia preklicanei. Zveza komunistov Jugoislavije se ni niti v svoji teoriji niti v svoji praksi nikoli posta^']jala za brezprizivnega, doigmatičnega razsodnika X znanosti in v umetnosti. To ne pomeni, da kot organizirana celota ne daje ocein in ne sodi o pojavih in dogodkih na posamezmih področjih družbenega ži\'ljenja, vključno proisvete in kulture, znanosti in umet-piosti. Kot organizirana celota in kot posamezniki, ki delajo na ustreznih področjih, so jugoslovanski komunisti takisto prepričani, da imajo — če so oboroženi z znainstveno teorijo marksizma in prežeti z revolucionarnim duhom njene dialektike — mnoge prednosti v spoznavanju pogojev, poteka in perspektiv sodobnega družbenega dogajanja. In spet je njihova lastna družbena praiksa tista, ki jih v tem potrjuje in jih je potrjevala \' vsem njihovem boju za socialistično preobrazbo naše dežele. Če vse to ne bi bilo tako, tedaj jugoslovanski komunisti na svojem Vir. kongresu ne bi sprejeli novega programa, ki temelji na analizah in ocenah sodobnih odnosov v svetu in pri nas doma. Prav v njihovem razmerju do lastnega programa, v razmerju, ki prihaja do izraza v njegovem uvodnem delu in v spremmeni poročilu to^'ariša Edvarda Kardelja, se razodeva vsa razlika med dogmatskim razsodništ^ oni in kiitično sodbo, ki naj bo izhodišče za praktično kritiko, za revolucionarno akcijo komunistov. Jugoslovanskim komunistom njihov program ni kodeks doikononih resnic. Prepričani so, da bosta družbena praksa in znanstvena misel preraščali, popravljali in morda celo de-majitirali posemezine njegove postavke in s tem utrdili njegovega re\'olucioinairnega duha in njegovo ustvarjalno zamisel. Zato ne delijo minenja tistih piscev v nekaterih vzhodnih državah, ki menijo, da >zgodovina ne daje razloga imeti sklepe kongresov komunističnih partij za nepravilne«." Tega mnenja ne podpira niti zgodo\ina njihovih niti zgodovina naše partije. Po ^ sej priliki mu tie bi pritegnil niti Friedrich Engels, ki je v svojem pismu VVilhelmu Liebknechtu z dne 51. .julija 1877 zavračal tiste, ki »za znanstvenost svojih razlogov ne morejo nuditi nobenega drugega jamstva ko sklep kongresa, kakor da kongresi lahko oskAijo značaj znanstvenosti...«''-" In dalje Engels poudarja: »Za znanstvena dela ni nobenega demokratičnega foruma.«'" "¦ Fedosejev, Poinjelov, Čeprako-v, O osnutku programa Zveze komunistov Jugoslavije, Komunist, leto 1958, štev. 6, str. 35. '¦^ Marx-Engels, Neobjavljena pisma voditeljem nemške S(x;ialne demokracije v letih 18T0—1886, Moskva—Leningrad 1933, str. 161—162 (v nemščini). "¦' Prav tam, str. 162. 107 Takšen odnois do znanosti in do njene svobode nikakor ni v na\ z-križju s potrebo neneihneiga boja komunistov in posebej komunistov-znanstvenikov proti vsem enostranostim in predsodkom, ki ovirajo dejansko svobodo znanstvenega dela in so konec koncev zmerom v prid preživelim, reakcionarnim družbenim silam. Narobe, takšen odnos varuje komuniste pred dogmatizmom, veča njihovo zahtevnost do njih .samih, poglablja njihovo vednost o družbi in ljudeh, s tem pa tudi dviiga njihovo zavest o pravilnoisti poti, po kateri gredo. Skratka, takšen odnos je hkrati v interesu znanosti in v interesn socializma. III Za znanost ^elja, da mora biti sama sebi sodnik, se pravi, da o pravilnosti ali nepravilnosti njenih zaključkov ne odločajo glasovi večine, marveč je te zaključke moči preverjati le z znanstvenimi sredstvi, z eksperimentom, v praksi. Čeprav se znanstveno prilaščanje tega sveta ArSi bistveno drugače kakor umetniško prilaščanje, vendar za umetniško ustvarjanje še prav poseibej velja, da ni primerno za mehanično izravnavanje. Lenin celo meni, da je to ustvarjanje najmanj primerno za takšno izravnavanje, za gospostvo večine nad manjšino.' Tu problema ni moči rešiti z nekaj ukrepi; umetnosti in književnosti ni moči uravnavati po enotnem siisfemvi in z anerili, obveznimi za vse in za vsakogar. Zato se program ZKJ izrecno ne opredeljuje za nobeno nn^etniško šolo, za nobeno smer in za noben slog, prepuščajoč umetnikom, da sami iščejo in odkrivajo oblike, v katerih bodo lahko najustrezneje osvajali, umetniško predelovali i a predstavljali življenje v njegovih človeško najpomembnejših mani-lestacijah. Vse to kajpak ne pomeni, da imajo jugoslovanski komunisti posamezne šole, sloge in smeri umetniškega ustvarajnja za čisto slučajne pojave, povsem neodvisne od določenih družbenih teženj, od boja razredov, od različnih tokov im drugih področjih človekovega duhovnega življenja, x religioznih nazorih, v filozofiji, v znanosti itd. To tudi ne pomeni, naj marksistična znanstvena misel opusti raziskovanje zgodovinskih virov in pogojev, v katerih posamezne šole, slogi in smeri nastajajo, se razvijajo in preoblikujejo, in pa raziskovanje njihovih bistvenih obeležij, značilnosti, njihovega mesta in pomena v progresivnem razvoju človeštva. Pač pa to pomeni, da je v umetniškem ustvarjanju treba še prav posebej upoštevati relativno samostojnost oblike nasproti ' Lenin, O kulturi iu umetnosti, izd. Cankarjeva založba v Ljubljani, l'?50, str. 5?. 108 Aseibini, možnost večjih nesikladnosti med oibenia. Prav zaradi le neskladnosti med obliko in vsebino, ki je zlasti pogosta v razdobjih Aelikih premiko\ in preokretov, v raizdobjih »kaotičnih blodenj in mrzličnih iskanj«, pripadnost tej ali oni šolii, smeri, sloigu ne mare in ne sme biti sama po sebi povod za idejno-politično diskvalifikacijo umetTiika. Če ne bi bilo tako, tedaj bi m^orali socializmu odpisati celo vrsto umetnikov iii književnikov, ki so nedvoumno izpričali svojo pri-\'rženoist proletarski revoluciji, po oblikovni plati svojega ustvarjanja pa so pripadali najrazličnejšim smerem in šolam, recimo, futurizmu, ekspresionizmu in drugim »izmom«. Lahko bi navedli vrsto imen iz naše domače, slovenske in jugoslovanske književnoisti in umetnosti zadnjih Stirideisetih let. Iz svetovne književnosti naj zadostuje eno samo ime: Vladimir Majakovski.^ Zgodovina umeiTiosti in poisebej zgodo'\'ina novejše umetnosti naan priča, da umetniki, ki so med seboj zelo različni po svoji idejmi usmerjenosti, dostikrat prisegajo na enaka ali dokaj podobna načela umetniškega obliko\anja. V ruskean futurizmu lahko, na primer, ugotovimo A saj tri glavne skupine, ki so se v idejnem pogledu močno razhajale, medtem ko so jim bili prijemi im sredstva oblikovanja dokaj enaki.' Pra\" tako bii lahko govorili o razlikah in podobnostih med različnimi lokovi ruskega futurizma in med italijanskim futurizmom iz šole Ma-rinettija. Isto velja za ekspresionizem na Slovenskem po prvi svetovni \'ojni, kjer lahko takisto ugotovimo nekaj skupin, ki jih ni moči ločiti po formalnih, pač pa jih je treba ločiti po vsebinskih, po idejnih kriterijih. To pomeni, da raznih šol in smeri tako imenovanega modernizma, oziroma avantgardizma. prav zaradi zelo različne idejno-politične usmerjenosti njiho\ ih predstavnikov ne moremo kratko malo in brez razlike uvrščati \ rubriko »dekadentne umetnosti«. Tu je treba na stvari gledati v vsej njihovi konkretni raznolikosti. Vse je odvisno od tegii, kako se nasproti .socialistični revoluciji opredeljujejo posamezni krogi inteligence, ki so \ lej ali oni deželi nosilci teh in takšnih smeri in šol. - jNa posvetovajjju Zjiajistvenejru sveta Instituta svetovne literature, posvečenem »sodobnemu revizionizmu«, je bilo med drugim rečeno da je Maja-kovskcga dvignila »plodotvorna sila socialističnega realizma« (Voprosv lite-iatury, leto 1958, štev. 8, str. 152). Toda dejstva govore, da se Majakovski ni nikoli povsem ločil od futurizma in da je skoraj doi svoje smrti ostal organizacijsko povezan z najvidnejšimi predstavniki njegovega levega krila v Rusiji. ¦' Desno krilo ruskega futurizma je predstavljala skupina okrog Igorja Severjanina, .sredino skupina .'^eršenjeviča, levo krilo pa skupina Hlebnikova - Majakovskega. 109 Dejstva našega sodobnega kulturnega žisljenja \" Jugoslaviji nam govore o tem, da ločitev umetniških ustvarjalcev na tako inleno^a7)e realiste in na tako imenovane moderniste nima zinerom za podlago načelnih esitetskih ali idejnih kriterijev, marveč se včasih vrši tudi po kriterijih, ki so onstran umetnosti in onstran socializma. Marsikateri umetniki in književniki, ki se sami prištevajo med »realiste« m pripadajo ustreznim umetniško-literarnim družinam, so to le po čisto vnanjih prijemih oblikovanja snovi, ipo idejni \sebini svojih del pa še zdaleč niso zjnerom umetniški tolmači najjiaprediiejSih stremljenj sodobnega človeka v sodobni resničnosti. In po drugi plati najdeano med našimi »modernisti« tudi takšne, ki so po vsej nara\i svojega ustvarjanja ned\"om.no realisti, usmerjeni \' osrednjo človeško problematiko naše resnionosti, privrženi njenemu progresivnemu reševanju. Njihovo pojmovanje »modernizma« navadno nima dosti z\'e2e s subjektivno-idealističnimi, iracionalističnimi in podobnimi reakcionarnimi oisjio\'ami dekadence v »moderni« buržoazni umetnosti. Zanje je »modernizem« enak odporu proti tematskemu in oblikovnemu nbošt\ u, ki se ponekod skuša uveljaviti pod naslovom »socialistični realizem*, in posebej z odporom proti tisti tradiciji »realističnega« pisanja pvi nas, ki razen kmečke zaostalosti ne vidi ničesar, kar bi bilo človeško pomembnega in umetniško upodabljanja \ rednega.^ Proti nezanesljivim in aienačelnim kriterijem, po katerih se ])ri nas obliknjcjo umetniško-literarne družine, posta\'lja program ZKJ tudi za umetnike in književnike trdne in načelne kriterije privrženosti socialističnemu humanizmu. Ne da bi umetnikom in književ nikom predpisoval, kako in kaj naj oblikujejo, o čem naj pišejo, povsem jasno označuje pojave in težnje, proti katerim se komunisti morajo boriti, kjerkoli naletijo nanje, pa čeprav v proiz\ odili umetnosti in pod zaščitnim znakom »svobode umetniškega ust\'arjanja's. V zvezi s teim lahko v programu beremo tole: »Zveza komu.nisto\-. katere poglavitni cilj je boj za socializem, se bori ideološko proti vsem pojavom. ki zmanjšujejo vero v človeka in njegovo ustvarjalno moč ter sposobnost, da bi spremenil sn et in da bi čloNCŠko življenje napravil razumno, polno vsebine in človeško za \\se, ali proti poskusom, da bi se pod zaščitnim znaikom svobode znanosti in umetnosti afirmirali dejansko reakcionarni in protisocialistični nazori ali spodkopa\ale moralnc-političnc ' To kajpak ne pomeni, da kmetje, vse do' najzaostalejših, ne morejo biti predmet nmetniškega upodabljanja v moderni književnosti. Gre predvsem za vidike pisatelja samega, v našem primeru za vidike pisatelja, ki niso nič manj omejeni od vidikov zaostalega kmeta in od njegovega pojmovanja sodobnih družbenih odnosov. 110 osnove soeialistiične družbe.«"'To je ista misel, ti jo je tovariš Kardelj že leta 1954, v svojem govoru na III. kongresu Zveze komunistov Srbije, nekoliko obširjieje izrazil zbesedaomi: »Nam gre izključno za vprašanje, ali je kulturno ustvarjanje iskreno, pošteno, človeško, takšno, da vliva vero v človeka in v socialistični razvoj, in ali tot takšno pri-speva k enoitneniu splošnemu naporu našili delovnih množic pri graditvi socialističnih odnosov, ali pa je samo figovo pero za vtihotap-Ijamje raznih reakcionarnih, protisoeialističnih teženj. Mislim, da je tu področje dela komuiiistov in vseh zavestnih borcev za socializem. Moramo se torej koncentrirati na to, kar je poglavitno: na koinkretno politično in moralno vsdbino, na boj za socialistično politiko in moralno orientacijo proti razdiralnim težnjam, proti anarhističnemu frazerstAU, deinoralizaciji, proti ubijanju vere v človeka in \ socialistično pot.«" Za komunista je torej poglaviten boj proti socializmu tujim in sovražnim pojavom in težnjam, ki bodisi izvirajo iz preteklositi ali pa rastejo iz lastnih tal, iz protislovnosti dobe, v kateri se novi, socialistični odnosi med ljudmi šele oblikujejo in ki ima zategadelj še mnoga obeležja družbe, iz katere izhaja in proti kateri se hkrati uveljavlja, se pravi, kapitalistične družbe. Protisocialistični pojavi v sodobni jugoslovainski družbeni stvarnosti imajo — kakor to poudarja program ZKJ — svoje izvore in nosilce: v pripadnikih razlaščenih eksplotatorsfcili razredov, v kapitalističnih tendencah na vasi. v drobnolastniški stihiji, ki take tendence poraja in obnavlja, v idejni in politiČJii zaostalosti, ki se obnavlja na podlagi materialne zaostalosti in reakcionarne idejne dediščine iz preteklosti, v neenaki ekonomski in kulturni razvitosti posameznih dežel in narodnosti .Jugoslavije, iz katere črpajo hrano partikularize-m, nacio-nalizeni in šovinizem: v birokratizmu tot konservativni tendenci, ki zavira razvoj socialističnih družbenih odnosov, postavlja interese kariere nad interese delovnega ljudstva in s tem oddaljuje svoje nosilce od ljudstva. Takšni pojavi in težnje so najustreznejši prevod-niti reakcionarnih idejnih vplivov iz tujine, ki še zmerom prihajajo do izraza v našem duhovnejn življenju. Med protisocialističnimi pojavi in težnjami, proti katerim se morajo jugoslovanski komunisti nenehno boriti v imenu novega, socialističnega hunnanizma. sta v programu ZKJ posebej poudarjena ^ VII. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, str. 479. " Edvard Kardelj. O nekaterih idejno-pobtičnih vprašanjili, izd. Politična knjižnica, Ljubljana 1954, str. 25. 111 »brezperspektivni individualiizeni in destruktivni anarhizem v določenih slojih malomeščanstva in malomeščanske inteligence«.' Ta dva pojava v veliki meri opredeljujeta vsebino, pa iudi oblike ustvarjanja v sodobni buržoazni umetnosti. Piri nais se v teh dveh pojavih izražata nebogljenost in nemoč njunih nosilcev pred strahotami imperialiizma in fašizma, ipred nevarnostjo nove, atonisike vojne, pred biroikratsko samovoljo, zilasti pa pred napori socialistične graditve, ki so težki in z;a marsikoga nepričakovani, prav poseibno pa še težki in nepriičakovani \ okoliščinah, ikakršne je jugoslovanskim delovnim ljudem ustvarilo leto 1948. Pohod stalinizma proti jugoslovanskim komunistom, ki se je tega leta začel, je marsikaterega slučajnega in idejno neurejenega sopotnika socializma v Jugoslaviji vrgel iz tira, ga navdal z nevero v človekove spoznavne in ustvarjalne moči, v možnost smotrne graditve novih odnosov med ljudmi, skratka, z nevero v socializem. In prav ta nevera je krepila in krepi pojave subjektivizma. odmikanja od resničnosti in njenih kcmkretmih problemov, se pravi, dela svoje nosilce sprejemljive za razne proizvode duhovnega razikroja \ kapitalističnem svetu. Brezperspektivni individualizem. ki v umetnosti poraja idejni in estetski nihilizem, ima torej pri iias svoj izvor tudi v razočaranju in zbeganosti, ki sta se po letu 1948 polastila nekaterih krogov malomeščanske inteligence in povzročila njihov umik s fronte boja za socializem. To je treba pra\ posebej poudariti, zakaj »kritikom« iz vzhodnih dežel in komniiističnih partij, ki napadajo kulturno politiko jugoslovanskih komunistov in njihov novi program, je j)rav to dejst\o ostalo popolnoma skrito. Kadar se naši »kritiki« lotevajo politike jugoslovanskih konau-nistov v kulturnih vprašanjih, tedaj a^ glavnem enolično ponavljajo obtožbo, da novi program ZKJ nastopa proti niarksistično-leninističnemu pojmo\anju »partijnosti« v umetnosti in književnosti, da zagovarja nevmešavanje ptirtije v ti dve področji duhovnega ustvarjanja, da odklanja »socialistični realizem« in njegove oblikovalne metode, skratka, da opeva »prelesti« buržoazno-anarhičnega individualizma. Po vsem tem, kar smo doslej dejali, ni težko oceniti dejanske vrednosti teh obtožb. Zato se pri tem tie bomo predolgo zadrževali. Kar zadeva marksistično-leninistično pojmovanje »partijnosti« v umetnosti in književnosti, je po mnenju jugoslovanskih komunistov bistvo tega pojmovanja v priznavanju dejstva, da sta umetnost in knji- VII. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, str. 476. 112 ževnost v razredni družbi razredno pogojerai, da imata ogromno vlogo v idejnonmaralnem oblikovanju človeka in da je prav zato toliko večja odgovornost umetnika, ki se je zavestno opredelil za stvar socializma, se pravi, za stvar osvoboditve delovnega človeka in s tem človeka nasploh. To pomeni, da jugaslovanski komunisti pojmujejo »partijnost« v tistem smislu, ki ga je Marx imenoval »veliki zgodovinski sjnisel«, v smislu zgodovinske perspektive, ki je umetniku in književniku odprta in navdihuje njegovo ustvarjanje. Nikakor pa »partijnosti« y umetnosti in književnosti ne pojmujejo v ozkem smislu njunega izpre-miinjanja v sredstvi dnevnopolitičnih interesov, se pravi, v smislu njunega podrejanja taktičnim potrebam partije in vlade, kar dostikrat \'odi do tragikomičnih zapletov in razpletov, zdaj tragičnih zidaj komičnih za umetnika, pa tudi za koonunistično partijo.** Kar zadeva »socialistični realizem«, ga program sploh ne omenja in se potemtakem izrecno ne opredeljuje niti zanj niti proti njemu. Vsekakor pa zavrača sleherno kanoniziranje ustvarjalnih prijemov v umetnosti in književnosti in zatorej tudi vsak birokratsiko pojmovani, votlo apologetsiki in zategadelj v bistvu antirealistični »realizem«." Piscu teh vrst nihče ne more očitati niti najmanjših simpatij za razinc dekadentske modne smeri, ki so po njegovem, mnenju že zaradi svojega solipsizma, se pravi, zaradi svoje nedostopnosti čustvu in raznimi človeka, v popolnem navzkrižju z najglobljim bistvom socialistične kulturne politike, o katerem je bilo uvodoma govora- Povsem se strinjam z mislijo tovariša Kardelja iz že omenjenega govora: da se za raznimi prehodnimi modnimi smermi bržčas največkrat skriva čisto " v odloku CK KPSZ z dne 28. maja 1958 »o popravljanju napak v oceni oper »Veliko prijateljstvo«, »Bogdan Hmelnicki« in »Od vsega srca« med drugim stoji: »Nekatere nepravilne ocene v omenjenem odloku (gre za odlok z dne 10. februarja 1948, ki se s tem ukinja — op. pisca) odražajo subjektivno pristopanje J. V. Stalina k posameznim umetniškim delom in k tvornosti sami. Subjektivno ocenjevanje posameznili proizvodov umetnosti od strani J. V. Stalina se kaže tudi v enostranski in tendenciozni kritiki oper K. Dankjeviča »Bogdan Hmelnicki« in G. Zukovskega »Od vsega srca«, ki je bila po njegovem navodilu leta 1951 objavljena v uredniških, člankih »Pravde«. Kakor je znano, so na Stalina tndi pri reševanju takih vprašanj zelo negativno vplivali Molotov, Malenkov, Berija.« " V sovjetski reviji »Iskuetvo« je bilo leta 1949 moči v marčno-aprilski številki brati članek pod naslovom »Ustvarjalnost socialističnega realizma« in v njem tole: »Naslikati portret tovariša Stalina je veliki sen vsakega sovjetskega slikarja, zakaj za dejanskega slikarja je ni večje sreče kakor napraviti podobo tistega, v katerem ljudstvo vidi vtelešenje svojih najboljših lastnosti, vseh svojih uspehov in zmag.« 113 navadna ustvarjalna nemoč.^" In pa z njego\o mislijo, da je Mse to »izraz neke določene krize sodobnega človeštva, ki se lomi v družbenih protislovjih, kakor tudi razpadanja starega duhovnega in materialnega sveta na naših lastnih tleh.. . odse^- duhovne brezizhodnoisti, ki je posledica idejnega zaostajanja kulturnega ustvarjanja za naglimi družbenimi sprememb a mi, kar se navadno zmeroni doigaja v revolucionarnih časih, ko se družbeni in politični odnosi hitreje izpreminjajo. kakor se izpreminjajo zastareli uazor)i ljudi.«^^ Skratka, to so prehodni pojavi, neprehodna in trajna pa je po mojem mnenju a elika realistična umetnost vseh časov, realistična v smislu s\'oje usmerjenoisti v svet človeških odnosov in človeških teženj, ki v njej najdejo svoj odraz in izraz. Problem novega realizma zame obstoji, obstoji kot problem uniet-nišikega ustvarjanja, ki ga navdihuje nova družbena stvarnost s svojimi objektivnimi zigodovinskimi težinjaini, katerih protagonist je pred-vseni delavski razred, ki ga navdihuje človek v tej stvarnosti, njegov (i razmerje do nje in njegov boj za njeno progresivno izpreniinjanje. Praktično je ta problem postavilo že nekaj generacij naprednih ujiicinikov in književnikov v vseh delih sveta. Nedvomno je stvar marksistične estetike, da njihovo ustvarjalno prakso raziskuje in da iia tej podlagi dela ustrezne teoretične posplošitve. Kakor vsaka teorija tako tudi te posplošitve. ki odkrivajo določene zakonitosti umetniškega ustvarjanja v noNCJši zgodovini nasploh in posebej v konkretnih pogojih prostora in časa, laliko služijo kot naipo.(ilo za praktično umet- '" Edvard Kardelj, O nekaterili idejno-političnili vprašanjih, str. 26. Sila ostro in ned\rosvetna, znanstvena, lunetniška in nasploh kulturna dejavnost osvo-i)ajala vsega tistega, s čimer preteklost pritiska na sedanjost in kar pirogrosivne sile našega časa ovira na poti k njiho\emti cilju: k popolnemu včlo večen ju človeka. aarno umetnost, ne pa za socialistično, realistično, revolucionarno umetnost.< Kakor je to v navadi zlasti pri kitajskih »kritikih« programa ZKj, pisec len-denčno in skoz in skoz enostransko predstavlja razmere v novejši jugoslovanski umetnosti, napihuje negativne pojave, povsem pa molči o pOiinembnih in trajnih pridobitvah v jugoslovanskem kiparstvu, slikarstvu, književnosti itd., in posebej o stvaritvah, obrnjenih k našemu delovnemu človeku, k njegovemu boju za svobodo in za s