. r ».\Y.1TAT' T..T.-.T T.LT ' Y .t.-.T.-T T7r^ .Y..r. y. t;.y LOVENSKI UČITELJ. VERI, VZGOJI, PODORU. xv xvi ?x?iyx ■rx 2/^v(lžž učiteljev in vzgojiteljev Glasilo krščansko mislečih Lietnik I. V Ljubljani i 5. janitvarija 1900. Št. 2. Škofova beseda o šoli in učiteljstvu. (P. n. gg. učiteljem v preudarek. — Ponatis iz ,,Škofijskega lista11.) Mer se zadnji čas še celo v strokovnih listih širijo o šoli popolnoma jljJPl napačni nauki, sem dolžan posebno p. n. gg. učitelje na to opozoriti. y ta namen hočem prav na kratko dotične cerkvene nauke razviti, da v njihovi luči more vsakdo, ki je dobre volje in veren kristjan, razlikovati pravo od pogrešnega, dobro zrno od slabih plev. I. Otrok se mora vzgajati in vzgojiti. Paziti se mora na njegovo telo, da lepo raste in zdravo ostane; še bolj pa se mora paziti na njegovo dušo, da se dušne moči ne zamore, ampak razvijajo. Vzgoja naj otroka usposobi Za vse naloge njegovega življenja. Tu je treba na dvoje paziti. Najpoprej je treba paziti na vsesplošno nalogo vseh ljudi, na zadnji namen, katerega nam je postavil naš Stvarnik. Ta namen moramo doseči, moramo ga torej vedno pred očmi imeti, vse svoje življenje moramo po njem uravnavati. Ta zadnji namen pa, ki odločuje pravec vsemu življenju, ni samo naraven, ampak nadnaraven, kakor nam spričuje sama zgodovina in delo Božjega razodetja. Zraven tega pa je treba paziti tudi na posebno nalogo našo v življenju, na naš poklic, katerega moramo tako vršiti, da nikoli ne opustimo poti do zadnjega našega namena, marveč se mu vedno bolj približujemo. Ker, kaj bi nam koristili kratki dnevi življenja, ko bi zgrešili zadnji, večni namen. Na to dvoje mora vzgoja paziti, drugače bi bila pomanjkljiva, pogrešna, nesrečna. II. Kdo pa je dolžan vzgajati? Stariši. Oni so otroku dali življenje; zato mu morajo tudi dobro življenje priskrbeti. Negovati morajo njegovo telo, razvijati mu vse dušne moči; vzgajati morajo otroka za večnost, skrbeti pa morajo tudi za' pošten časen poklic njegov. To je naravna njihova pravica in dolžnost, nikdo jim te pravice vzeti, jih od te dolžnosti odvezati ne more. Tako vzgojo pa sme tudi otrok po naravni pravici od starišev pričakovati, da, zahtevati. Kaj pa, ako stariši osebno ne morejo poskrbeti za tako vsestransko, časnost in večnost obsegajočo vzgojo svojih otrok? Kaj, ako nimajo časa, ako nimajo znanja? Morajo si poskrbeti namestnikov, ki bodo spopolnili, česar sami ne morejo. Ker si pa poedini učiteljev preskrbeti ne morejo, naj se združijo m naj si skupno poiščejo učitelja, kijih bo namestoval pri otrocih. Tako nastane šola in v šoli učitelj. Kako vzvišen je torej poklic učiteljev! Stariši so otroku prvi za Bogom, učitelj pa otroku nadomestuje stariše. Učitelj naj torej v ljudski šoli izpolnjuje dolžnost starišev, on naj otroku razvija telesne in dušne moči, on naj ga pripravlja za časni poklic, pripravlja za večni namen, on naj vso dušo otrokovo tako vzgoji, da se bo cydrala z vsemi svojimi močmi vedno proti večnemu namenu. In ta večni namen, oh, kako je velikanski Ali ni sam Sin Božji prišel na svet, nas podučit in za nas umret, da nam ga omogoči? Vzgojitelj pa ima prav to doseči, da delo samega Božjega Sina ne bo za otroka zastonj, vzgojitelj je sodelavec samega Boga! III. Iz tega vidimo, da vzgoja ni mogoča brez vere, brez verskih naukov in verskega življenja. Nadnaravno življenje vloženo v otroka pri sv. krstu, mora se skladno razvijati s celotnim naravnim življenjem, da, mora ga popolnoma prešinjevati, tako, da otrok vse svoje življenje uravnava v duhu verskih naukov in verskih zahtev: recimo kar naravnost, vzgoja mora gledati na to, da otrok krščansko živi. Ako uzgojitelj tega ne namerava, je vzgajanje pomanjkljivo in sicer pomajkljivo v bistveni in najvažnejši točki. Kaj bi otroku pomagalo zdravo telo, kaj vse raznovrstno znanje, ko bi se ne priučil krščanskemu mišljenju in življenju, ko bi se ne priučil vedno gledati v večnost, in življenje tako uravnavati, da večnosti ne izgubi. Tako vzgajati so dolžni naši krščanski stariši, in prav tako tudi njihovi namestniki: krščanski učitelji. Ko bi učitelji to važnejšo stran vzgoje zanemarjali, bi se pregrešili proti starišem in proti otrokom, pregrešili proti Bogu in Jezusu, prevzvišeno nalogo svojo ponižali bi neizrečeno, vzeli ji najdivnejši sijaj. Komu pa je poverjeno delo odrešenja? Komu je Jezus izročil večne resnice, da jih nepokvarjene ohrani in oznanjuje? Komu svoje z življenjem, trpljenjem in smrtjo pridobljene milosti, da jih deli? komu svojo oblast, da v njegovem imenu vodi vse narode po potu k večnemu življenju ? Ali ne svoji sveti cerkvi? Da, sv. Petru in apostolom je naročil: „MeniJje dana vsa oblast v nebesih in na zemlji; pojdite torej in učite vse narode...!“ Cerkev Jezusova, to je ona cerkev, kateri so na čelu papež in ž njim združeni škofje kot pravni nasledniki sv. Petra in apostolov, je to svojo od Jezusa ji naloženo dolžnost vedno vestno, navdušeno in požrtvovalno vršila. Njeni blagovestniki so šli med vse narode in še sedaj hodijo s križem v eni, s knjigo v drugi roki. Ona uči in vzgaja narode, ona uči in vzgaja roditelje in učitelje, po njih pa uči in vzgaja njihove otroke. Njeno delovanje, njen upliv mora segati na vse strani, segati v vsako hišo, segati v vsako ljudsko šolo; nje duh mora vse življenje osebno in vzgojno prešinjevati: to pravico ji je podelil Jezus Kristus, š pravico ji pa tudi naložil dotično dolžnost. Iz tega pa kar naravno sledi, da kakor v družini, tako mora tudi v šoli cerkev imeti prav poseben upliv in sicer na vse šolsko delovanje; mogoče ji mora biti dobiti si prepričanje, da se v šoli dela in vzgaja v njenem duhu, točno po naukih Jezusovih; mogoče ji mora biti dobiti si prepričanje, da vsa vzgoja namerava otroke pripeljati k Bogu, k Jezusu, srce njihovo nagniti na krščansko življenje, napolniti s krščanskim duhom. Zato mora vedeti, kake so knjige, kaki učitelji, kako oni vzgajajo; mora vedeti, da se v šoli ne ruši, kar je ona sezidala po stariših, ne ruši delo Jezusovega odrešenja. To so splošna načela. Kako bo pa cerkev konkretno to od Boga ji dano nalogo izvrševala? Mora sc s posvetno vlado dogovoriti in ž njo odločiti tak način, da se ji pravica ne prikrati. Cerkev rada odjenjuje; bistvenih pravic ne more izdati, odjenja pa do najskrajnejših mej. Poglejmo, s čim se je pri nas cerkev zadovoljila. Za Avstrijo je pred šolskim zakonom z dne 25. maja 1868, 26. marca, 14. maja 1869 veljal konkordat, kjer se je glasila točka V.: „Ves poduk katoliških otrok bo v vseh šolah javnih in zasebnih skladen z naukom katoliške vere; škofje bodo pa po sebi lastni pastirski dolžnosti in nalogi vodili versko vzgojo otrok v vseh javnih in zasebnih šolah in bodo marljivo pazili, da se v noben učni predmet ne vrine kaj tacega, kar bi se protivilo katoliški veri in nravnemu življenju“; točka VIII. Pa tako-le: „Vsi učitelji v šolah za katoličane bodo pod cerkvenim nadzorstvom. Nadzornike cerkvene pokrajine bo Njegovo veličanstvo po predlogu škofovem imenovalo ... Vera in nravnost pozvanega učitelja mora biti neo-^adeževana; kdor bi s prave poti zabredel, se bo odstavil." S temi od papeža in cesarja potrjenimi določbami se je bistveno in naravno pravo cerkve priznalo in zavarovalo. — Ne gre se torej tu za kako gospodstvo in hlapčevanje, ampak za mesto, katero šola kot taka po svoji nai'avi zavzema. Kakor vsako drevo in vsaka bilka najlepše raste, cvete in Sad rodi, ako je v zemlji in v obnebju njeni naravi prikladnem, drugače pa &lne, tako tudi šola. Ako se odtrga iz mesta nji po naravi in nalogi odloče-nega, mora škodo trpeti in to ravno glede prve njene naloge, namreč gledč krščanske vzgoje. Ne gre se za kako gospodovanje, če tudi cerkev hoče imeti nekako nadzorstvo nad vzgojitelji. O saj vsa šolska vzgoja zavisi od vzgojiteljeve °sebe, zato mora cerkev imeti poroštvo, da so v katoliški šoli res katoliški, nravni možje. Ker kako bi mogel katoliške stariše pri vzgoji njihovih katoliških otrok nadomestovati mož nekatoliškega prepričanja in slabega življenja? 2° IV. Pa tudi država se mora za šolo zanimati, akoravno šola ni državni zavod. Dolžna je skrbeti za splošno blagostanje, more tudi zahtevati, da si vsak podložnik osvoji vsaj toliko znanja, kolikor je za stopinjo časovne kulture in za obstanek poedinea potrebno; zato more določiti ono najnižjo mero znanja, do katere mora vsakdo priti; prisiliti more stariše, da za to poskrbe in sicer, ako drugače ni mogoče, po šolah. Iz tega sledi, da ima tudi država pravico do šole, da tudi ona more v šole poseči, v kolikor je potreba, da se prepriča, če se v šoli to doseže, kar ona spozna, da je res potrebno. Ne sme pa država cerkvi kratiti njenih pravic, ampak o mejah vpliva se z njo lepo sporazumeti. Presegala bi pa država svoje pravice, ko bi „sebi prisvajala vrhovno vodstvo in nadzorstvo nad vsem podučavanjem in vzgajanjem pripustivši cerkvi samo oskrbovanje, vodstvo in neposredno nadzorstvo verskega pod-učavanja in verskih vaj, iz vsega druzega podučavanja bi pa popolnoma odstranila vpliv cerkve“; zagrešila bi država proti cerkvi, „ko bi učitelje katerekoli veroizpovedi nameščavala na katoliških šolah in ko bi vpeljavala knjige, ki jih cerkev ni odobrila.4' Tako odločuje šolski zakon za Avstrijo z dne 25. maja 1868, ki je torej načelno cerkvi protiven in ji krati od Jezusa podeljene pravice. Zato so se proti temu zakonu izrekli sveti Oče in tudi avstrijski škofje, zato dobri katoličani žele, da še popravi in prenaredi. V. Sedaj se pa lahko vidi, zakaj in v koliko nove šole ne odobrava cerkev in vsakdo, kdor ve kaj je cerkev, ter ji je zvesto udan. Drago nam je, da je v zadnjih letih šola v marsičem lepo napredovala, posebno v učni metodi; drago nam je, da more nova šola napredek posebno v mehaniki in tehniki za se uporabiti, in si toliko izvrstnih učil pripraviti, da se otrokom poduk res olajšava in razum laglje razvija; drago nam je, da se tudi učitelji skrbneje za prevzvišeni svoj poklic pripravljajo in prav želimo jim ne le dostojnega ugleda, ampak tudi sredstev, da morejo brez skrbi za vsakdanji kruh le poklicu svojemu živeti; drago nam je, ako se učitelji združujejo in združeni pospešujejo vse, kar zadeva vzvišeni stan njihov. Drago nam pa ni, ako učitelji nočejo priznati pravic, katere ima cerkev do šole in novo šolo najbolj proslavljajo prav zato, ker je ona cerkvi krivična; drago nam ni, ako učitelji sami hočejo šolo popolnoma odtegniti uplivu cerkve Jezusove zahtevajoči svobodno šolo, podobni sinu, ki noče nad seboj priznati naravnih pravic očeta in matere, ampak hoče svobodo brez njih in proti njim; drago nam ni, ako iščejo svojo čast in ugled v tem osvobojenju od cerkve, v neki napetosti do duhovskega stanu, v nekem begu od cerkvenih opravil; drago nam ni, ako se čuje, da marsikateri učitelji širijo med ljudstvom ono pogubno svobodomiselnost, ki v svojem jedru ni nič druzega, kakor odpor proti gospodstvu samega Boga; drago nam ni, ako ta vzgojni nalogi, zato pa tudi šoli sami pogubni duh preveva strokovne učiteljske liste, ter se po listih prenaša in vsaja v srca učiteljev, vzgojiteljev samih. VI. Povedal sem odkritosrčno, kaj misli Jezusova cerkev o vzgoji in šoli, kaj mora torej tudi vsak dober katoličan misliti; povedal sem, kaj je v današnjem gibanju učiteljskem zdravega in pohvalnega, kaj pa nezdravega in škodljivega: da to storim, velevala mi je moja pastirska dolžnost, velevala ona ljubezen, katera mi plamti v srcu do šole in do naših učiteljev, ki v tej šoli namesto katoliških starišev vzgajajo njihove katoliške otroke. Dodam samo še to le. Načelnih vprašanj ne bodo rešili ne gg. učitelji, ne gg. duhovni, rešila se bodo na višjih merodajnih mestih. Daj pa Rog, da bi duhovni in učitelji složno vzgojevali otroke naših katoliških starišev. Naj učitelji priznajo cerkev Jezusovo in vseobsežne njene naloge, naj ji bodo vdani in verni otroci, pa naj zato tudi spoštujejo duhovne, po katerih cerkev nalogo svojo izvršuje; naj ne zamerijo duhovnu, ako se kaj spozabi, ako je morebiti bolj nesrečnega temperamenta, pa je prehitro užaljen. Pa tudi gg. duhovni naj radi priznajo to, kar je tudi a novi šoli res dobrega, naj sočutno spremljajo dobro prizadevanje učiteljev, naj jim pomagajo in jim bodo prijazni tudi tedaj, ko bi kak učitelj kaj pogrešil ali morda poln krivih idej Preziral duhovna in bi mu mrzila odvisnost od cerkve; naj gg. duhovni kar mogoče potrpe in dolžnosti svoje mirno in točno spolnjujejo; s tem bodo vsaj pri onih učiteljih, ki so sicer dobre volje, ali so se tekom svojih študij navzeli marsikaj krivih nazorov in raznih predsodkov, mnogo dosegli in Pomagali jim otresti se napačnega duha, ter postaviti se na ono mesto, katero je odločeno šoli in vzgojiteljem po pravu Božjem in naravnem. Z angeli pri betlehemskih pastircih pojem in želim tudi jaz: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje’/ V Ljubljani na dan sv. Evzebija, škofa, 16. decembra 1899. f Anton Bonaventura š k o f. Slovenski učitelj. (Pisma prijatelju.) I. Ljubi tovariš/ Vselej, kadar se zamislim v dijaška leta, spominjam Se svojih tovarišev sošolcev, zlasti pa ožjih somišljenikov in prijateljev. Prijetno je bilo takrat. Vse stiske so pozabljene. Filisterski obrazi starih pro-sorjev so nam izginili izpred oči. Mnoge neumnosti, ki smo jih zagrešili v Mladeniški prešernosti, so nam morda že odpuščene. Razni nauki — za po-Znejše življenje in svojo vzgojo jih itak nismo dobili — dosti — so pustili P'‘nieroma malo sledu, ker nam jih učitelji, tuji po duhu in mišljenju, niso Znali dovolj globoko vcepiti. Ostale so nam pa nekatere ideje, ki so vznikle v duhu mladeničev, ‘ eri sicer niso poznali ljudstva na lastne oči, iz svojih skušenj, ampak so ''stvarili nazore o narodu, o njegovih potrebah in težnjah iz časnikov in laznih knjig. Seveda te ideje nikakor niso mogle biti čiste, trdne, neizpre-^enljive, zakaj naše mišljenje in naziranje se je opiralo na knjige in časnike, j je bilo brez trdnih verskih načel, ki morajo biti vsakemu narodnemu delavcu sidro, da se ga oklepa ob viharju, ko ga valovi življenja mečejo od jednega brega na drugi, iz vernosti v naročje nevere, v pogubne vrtince dvomov, obupa, pregreh . . . Iz naših šol nismo prinesli prepričanja, da je krščanska vera, kakor jo uči sv. cerkev, potrebna za pravo in vspešno odgojo in izomiko slovenskega ljudstva. Kaj še! Baš nasprotno. Nalezli smo se bili nevede kdaj duha, ki je bil temu nasproten, sovražen. Vstvarjali smo si vero, kajpada krščansko, po nazorih knjig, ki so napojene z liberalnim, brezbožnim duhom, tako krščanstvo, ki ugaja človekovemu srcu in njegovim čutnostim. Taki smo se razšli na vse strani slovenske zemlje v službe po mestih, trgih in vaseh. S seboj smo nesli zavest, da smo slovenski ljudski učitelji, da moremo in moramo vsestransko koristiti svojemu milemu narodu. Saj se je pred nami razprostiralo širno, slabo obdelovano polje, po katerem se peha naš narod iščoč sreče in blagostanja. Imeli smo najblažji namen voditi ljudstvo k temu cilju. Ali se še spominjaš, kolikokrat smo deklamovali drug drugemu: „Ne le, kar veleva mu stan, Kar more To mož je storiti dolžan !“ Kolikrat nas je naslajalo in navduševalo krasno navodilo našega pesnika. Obetali smo, da posvetimo vse moči svojega duha in telesa narodu, čegar sinovi smo, da naš delokrog ne bode samo med šolskimi stenami, da razširimo in vglobimo o prostem času svoje delevanje kot učitelji ljudstva tudi zunaj šole, kjer zlasti na kulturnem in gospodarskem polji nedostaje delavcev in učiteljev. Vedeli smo, kaj smo dolžni narodu, kaj moremo in moramo storiti. A v našo škodo in nesrečo narodovo nismo imeli ničesar, ob kar bi se bili opirali, da bi bilo naše delo vspešno in trajno. Živega verskega prepričanja nismo poznali. Nismo vedeli, kje je neusahljivi vir, ki bi iz njega črpali potrebno moč za vspešno izvrševanje svojih načrtov v korist ljudstva. Zato vidiš, da so nekateri omagali, da nimajo več tistega navdušenja. Opešali so, zakaj tiste ideje, ki so jim ostale iz šole, nimajo dovolj gonilne in tvorilne moči. Druge je okužilo sprideno malomestno ozračje. Lahkoživa družba jih je potegnila v vrtinec vživanja in izgubili so zadnje ideale. Sedaj blodijo in iščejo izhoda. Sidro so vrgli proč, zato se ne morejo ustaviti. Zaganjajo se za slepilnimi ideali, ki se jim prikazujejo iz pokvarjenega časopisja in knjig kakor ob nočni tmini vešče iz barja. Tako se pogrezajo čedalje bolj, vedno bolj oddaljujejo od trdnega brega . . . Tu in tam je prišel kdo navskriž s kakim duhovnikom, kapelanom ali župnikom. Sporekli so se za malenkost. Sovraštvo, ki je nastalo med njimi, se je povečalo in sedaj mrze tudi cerkev in vero, ker ne znajo ločiti osebe od stvari. In tako gre naprej. Mar v korist slovenskega ljudstva? Le malo je onih, ki so vzeli za podlago svojemu delovanju v šoli in javnosti vero, krščansko vero naše katoliške cerkve. Živa vera je vir, iz katerega erpa učitelj energijo za utrudljivo delo. Ta ga vspodbuja, ta mu kaže pot, po kateri naj koraka, ako hoče narodu res koristiti. In to hočeš ti, hočemo vsi: „Kar more, to mož je storiti dolžan.“ Majhen narodič smo. Od severa in zahoda se zajedata v naš život dva mogočna soseda, naša stoletna sovražnika, ki v svoji zagrizenosti hočeta pokončati nas in ugrabiti našo last za svoje lačne sinove. Vrh tega nas tare gospodarska revščina, nevednost m več drugih nadlog. Vse to ovira narod v napredku, to ga tira v propad. Zato moramo vsi stanovi, ki ljubimo svoj rod, ki ljubimo zemljo, na kateri smo zrastli, ki ljubimo jezik, ki ga je govorila naša mati, napeti vse moči, da otmemo poginjajoči naš rod, pa ne samo otmemo, ampak vse moramo storiti, da ga povzdignemo kulturno in gospodarsko, da bode mogel tekmovati s svojimi sovražniki, kljubovati jim in se ohraniti. Gotovo je, da smo učitelji poleg duhovnikov prvi poklicani v narodovo službo. Izobraženi smo, številni smo, po vseh krajih domovine živimo, poznamo ljudstvo, njegov značaj, njegove potrebe, zmožnosti. Znana so nam sredstva in pota, po katerih moramo voditi ljudstvo. Naša naloga je vzvišena, delo naporno, odgovornost velika, a dolžnost neovržna. Mi moramo in hočemo služiti ljudstvu vsi brez izjeme. Ne ustraši se, tovariš moj! Bodi mož! To smo si obljubili. To nam ukazuje naša vest, naš poklic, naš Bog! Na željo Ti v naslednjih pismih opišem, kakšen mora biti po mojih mislih slovenski učitelj. Seveda Ti ne bodem podal celotne slike. Pokažem Ti nekaj lastnosti, ki jih mora imeti prazni slovenski učitelj. Ti pa imej z menoj potrpljenje! Kar veš, da bi bilo bolje, popravi, pomanjkljivo pa dobrohotno dopolni! Zdravstvuj! T voj Fran. Zimski dan. (Praktična obravnava 130. ber. v II. berilu, oziroma 80 ber. v Josin-Gangl-ovem II. berilu.) 1. Uvod. Kateri letni čas imamo sedaj ? Da, zimo imamo, in kako vse drugače je po zimi, kakor po letu. Ali sije tudi sedaj solnce tako gorko, kakor po letu ? Skriva se vedno za goste megle in le redkokdaj posije malo gorkeje. Po zimi pogrešamo tudi prijaznih ptičic, ki so po letu tako veselo prepevale. Kam pa so šle nekatere ptičice? Res je, kajti ptički, ki se hranijo največ z žuželkami: s hrošči in z gosenicami, ne bi dobili po zimi pri nas potrebne hrane in zato se selijo v jeseni v gorkejše kraje, kjer dobijo tudi v tem času dosti mušic, hroščev in metuljev. A ptice, ki se hranijo s semeni in z drugimi rečmi, ostanejo tudi po zimi pri nas. Mnogo teh se približa hišam, da od dobrih ljudij kaj dobe. Tako vidite po zimi v bližini hiš ptiče, kateri so po letu v gozdu in po poljih. Ali kdo pozna nekatere take ptiče? (Vrane, sinice). Zakaj pridejo te ptice v bližino hiš? Otroci, sedaj Vam pa hočem povedati še neko uganko. Poslušajte! „Kadar se rodi, je bel; kadar pa umira, je umazan. Kaj je to?“ (Lahko se pove tudi kaka druga.) Da, sneg je to. Sneg pokriva po zimi vsa polja in travnike, gozde in ceste. Oj, kako ste veseli, kadar pade sneg. Veselite se, ker si bodete mogli napraviti sneženega moža. Pa tudi s sanmi se radi po snegu vozite. Vse to bi vas pa še mnogo bolj veselilo, ko bi le tako mrzel veter ne pihal, in bril okoli ušes in lic. II. Ponavljajo se glavni znaki zime. III. Pripovedovanje. Poslušajte, otroci! Hočem vam nekaj povedati. Bilo je neko zimo. Vse je bilo z debelim snegom pokrito, solnce je prav slabo sijalo in zelo mrzel veter je bril. Najprijetnejše je bilo v gorki hiši. Le nekateri otroci so bili raje zunaj na klancu. In, kaj menite, kaj so delali tam? No, to, kar ste že tudi vi včasih delali. Vsak je imel svoje sani, pa jih je vlekel vrhu klanca. A sani so bile precej težke in v klanec se tudi ne gre prav lahko, zato se je držal vsak pripognjeno in krivo in vsakega je silno v roke zeblo. Oj, kako so imeli mrzle in trde roke, bile so jim kakor mrtve in niso mogli že skoro nič več držati z njimi. Pa, ko je kdo privlekel sani vrhu klanca, hitro jih je zopet zasuknil, dihnil si je parkrat v roke, vsedel se na sani ter zdrknil je po klancu navzdol, da je bilo veselje. Nič ni bilo prijetnejšega, kakor tako naglo se peljati po klancu navzdol. Pa večkrat se je tudi kdo prevrnil in drugi dečki so se mu smejali. A kdo se zmeni zato, ako se prevali v sneg; saj se hitro zopet pobere ter vleče svoje sani zopet navzgor. In tako so se otroci vozili skoro celo popoludne. V bližnji hiši pa je sedel pri oknu star mož, ter gledal skozi okno otroke, ki so se tako veselo vozili po snegu. Spomnil se je, da se je tudi on tako vozil, ko je bil še mlad in vsled teh lepih spominov na nekdanje mlade dni prišle so mu solze v oči. IV. Kratko ponovilo. Kje so bili otroci? Kaj so delali? Kdo jih je opazoval ? Česa se je spomnil ? itd. V. Učitelj prebere pesem. VI. Učenci bero kitico za kitico in učitelj pojasnjuje manj znane besede in izraze, kakor: Solnce se od daleč skriva. (Skriva se za oblaki in za meglo, ne sije tako gorko, kakor po letu.) Tanek veter. (Oster, mrzel veter.) Premrli roci. (Od mraza so jim roke vse trde, kakor mrtve; ne morejo skoro nič več držati.) Drži se krivo. (Upognjeno, ker mora s silo vleči sani navzgor.) Starec. (Star mož.) Spomin se mu posili. (Na misel mu pride; spominja se.) Dni premišlja. (Misli na one dni svoje mladosti, ko se je tudi on tako igral.) Solze briše. (Od veselih spominov na nekdanje čase in od misli, da ne bode nikdar več mlad, da bi tako brezskrbno živel, pridejo mu solze v oči, solze veselja, pa tudi solze žalosti.) VII. Splošno branje. VIII. Pesem se memorial. IX. Uporaba, a) Poiščite vse samostalnike! b) Določite jih po spolu! c) Sklanjajte jih! č) Uporabite te samostalnike kot osebke v golih stavkih! (N. pr. Dan je kratek. Solnce se skriva. Vrana leta. Hiša je poslopje. Veter piše. Sneg je debel. Klanec je nizek. Vas je majhna. Otrok je ubogljiv. Sani so lesene. Roka je premrla. Starec je pobožen. Spomin se posili. Solza je svitla.) d) Napišite te stavke ter podčrtajte osebke! c) Poiščite glagole ter jih spregajte! g) Spisovna naloga. (N. pr. Zima je. Sneg pokriva vso zemljo. Otroci so na klancu in se vozijo s sanmi. Star mož jih gleda in se spominja svoje mladosti.) X. Nauk. Otroci, kadar vas zelo zebe, ne hodite h gorki peči, da ne ozebete v roke in noge. — Po zimi radi potresajte ubogim ptičkom zrna in drobtinice. j?. iV. _i_ - l -• ______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________ LIST E Iv« .,. ■ ■+* Otrok v svitu božičnih praznikov.