Sedem pesmi
357
SEDEM PESMI
(Tekme in pečati)
France Vurnik
TEKME
Ta zgodba nima konca
in njena poglavja so nepregledni ovinki,
da nikoli ne veš,
kdaj se ti bo posrečilo priti do cilja.
Pot beži,
ne moreš je upočasniti
in muka negotovosti
in brezciljnosti je večno boleča rana, ki jo blažiš
z nepomembnimi lažmi in prividi in hkrati veš, da še ni vzklila roža, katere sok bi jo ozdravil.
Moral bi izstopiti,
ampak to bi bil poraz
in na neznani cilj bi prišel brez ščita
v neznosno zabavo gledavcev.
Nihče se ne bo smejal:
ob tem cilju ne bo gledavcev!
KAM SE BODO ZAGLEDALE OCl?
V studenec skušenj
se je potopilo spoznanje;
voda usiha
vodnjak se poglablja.
Na gladini odseva obraz
in pod njim modrina neba,
veje v vetru,
nastajanje in minevanje oblakov.
24   Sodobnost
France Vurnik
Čutiš nepopustljivo vez,
ki te spaja
z vsakim delcem tega,
kar se menjava za tvojim obrazom?
Čutiš nevidno vez, ki te priklepa na skrite vsedline v vodnjaku iskanj?
Nekje vmes so tvoja dejanja, odločanja in ravnanja: med skritimi vsedlinami in menjavajočimi se prividi na vzvalovljeni vodni gladini, kamor se je zarezal tudi tvoj obraz z nikdar dokončanimi potezami.
V očeh je skrita odločitev kam se bodo zagledale?
Vlakna veselja naj jim dajo moč, da se bodo zazrle v menjavo oblakov in v sonce.
VEČNI DVOBOJ
Sence, sence, trudne sence,
ki jih svetloba jesenskega dne
razblinja,
svetloba zrelega dne —
v njej se leskečejo obrisi
novih možnosti in njihovega smisla.
To je dvoboj,
večni, neugnani dvoboj,
na njegov potek ne moreš vplivati,
samo slediš mu lahko,
se prilagajaš in upiraš,
ali njegov izid je neznan
in tako strašno odločujoč.
Na krilih te negotove igre
izvaja usoda svojo cirkuško akrobatiko
in nikoli ne veš,
če se bo vaja posrečila
in če bodo gledavci zaploskali.
358
359
PRED NAMI
PEČATI
Dobro veš,
da se ne smeš vdati teži,
ki te sili k tlom;
od tam vodi pot samo v prsteno mirovanje,
v nemo vračanje med elemente,
ko bo dvoboj dobojevan
z za vselej določenim izidom —
zato se potopi v svetlobo zrelega dne, če ji gre v tem večnem spopadu vsaj za malenkost na bolje; to bo velika uteha za grenkobo porazov, ki jim ne moreš ubežati.
Pred nami pot v neznano, za nami shojene gazi, pred nami upi rožnati, na naših plečih brezup, skrbi.
Megla zastira obzorje,
pepelnat dež duši srce
in ni ognjene misli,
goreče kot sončni ognji,
da bi ogrela zimo brezciljnosti.
Še so sledovi slepih verovanj in veter še raznaša pepel žrtvovanj; mi pa se vprašujemo: zakaj? Mi se o vsem vprašujemo.
Teža vprašanj nas bremeni in zdi se, da rešitve ni. Pred nami pot v neznano, za nami shojene gazi.
Pečati na ustih, pečati na prstih, molk tone v tebi, besede v njem.
:<*
Sedem pesmi
In potem iznenada,
samo drhtljaj,
samo boleči drhtljaj,
v katerem se ne zaveš bolečine
in toliko lepih reči ugasne,
toliko svetlih trenutkov
se pogrezne v neobstoj.
Roka, ki je oblikovala, je nema in trudna: končano.
Čemu vse to?
In če bi ne bilo,
bi bilo pač vse,
razen veselja.
To je tvoj delež,
ker potrjuje lepoto dneva.
Opijani se z njo, dokler je čas.
France Vurnik
Med nama je nepreslušen hrup, zaman bi bili glasovi, razbili bi se ob njem kot valovi na morskih čereh. In ne do tebe
in ne do tebe
in ne do tebe ne sežejo besede molka. Naj tonejo v nepreglednost, da bi nikdar ne našle izhoda, presukale bi se v meče zoper tebe; sebe pa ne boš izdajal!
TRUDNA ROKA
Zdaj vidiš temo,
zdaj luč.
V temo se pogrezaš,
v temo tone tvoja kri.
Sonce ima svojo pot,
reka svojo strugo,
gora stoji od nekdaj do nekdaj,
ti pa si čutil.
360
Sedem pesmi                                                                                                                          361
KORAL
Kralj je pokopan z vsemi častmi,
ki si jih je privojskoval
in vzel.
Med zadušnicami
in črnimi molitvami
se kujejo načrti,
kdo bo zdaj prestol
prevzel.
Kraljica je stara in si želi miru, vendar se v vse vtika s svojo ujedljivo besedo. Samo vrag jo bo lahko še vzel.
Ljudstvo mešetari na sejmih
za kos platna, za orodje,
za koščeno živino
(kdo jo bo vzel?)
in zaliva kupčijo
pod temačnimi oboki krčme.
Vse nas bo vrag vzel.
V svojem prstenem kraljestvu
nas bo razdejal v snovi,
ki so nekdaj čutile,
se veselile sončnega vzhoda
s prezeblimi prsti;
ljubile, jemale, jemale
in malo dajale;
grabile vsevprek
za rečmi, za užitki
z lažjo in zvijačo
z besedo in s smrtjo—
kralj je pokopan z vsemi častmi,
kraljica si miru želi
in ljudstvo mešetari na sejmih.