LJUBLJANSKI ZVON
MKfCNIK Zfl KNJIŽEUN05T IN PR05UET0.
LETNIK XL.                                1920.                             ŠTEVILKA 8.
IVAN ALBREHT:
MEDITACIJA.
i.
Nekoč prispe in se razgrne nad vsem prostranstvom še neznani soj, in takrat vzdihne src stokrat stotero: — O Bog, daj, da sem tvoj!
Tako v nemiru sluti duša in vendar v dvomu vedno trepeta, gradi in ruši, zida, spet podira in kome vrata, kf jih ne pozna.
Ničesar vedeti, — o sen nedosegljivi! — in znati vse — življenja bežni up; mejnika dva, — med njima tava duša, kot slepec pije iz nebrojnih kup.
11*
Kako so strašne tiste temne sile,
ki v igri svoji vrgle so nas v svet,
da zakovani v prah modrujemo o zvezdah
z refrenom vedinim: Človek je preklet.
Preklet v iskanju: Tik pred ciljem, pred razrešitvijo mu vstane sto ugank. In rešiš eno, pade ti v račune naenkrat tisoč novih spet neznank.
29
450          A. GRADNIK: O TI ŽIVLJENJA CRNOPENI VIR...
,                                                                                                                                                  ¦    ,-¦ ¦                                                                                     i                                                                                             -j
Vendar je vera kakor gora, vabljive lučke v dalji se bleste — O Bog, kako je težka pot do tebe, — četudi vem, da si nekje.
III.
In še: Ko zgrnejo se pred očmi mrakovi ter bitje zastrmi v neznani čar, kdo ve, kaj nosi h koncu koncev človeku smrt v poslednji dar?
A. GRADNIK:
O TI ŽIVLJENJA CRNOPENI VIR ...
¦¦¦_¦¦'                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                               -
O ti življenja črnopeni vir, ti težko in opojnogrenko vino, ki daš za zdravje samo bolečino in za preprosto vero sto never —
mladosti neukročene nemir je tudi mene v tvojo gnal bližino iskat bežečim sanjam domovino, ki nisem mogel najti je nikjer.
Pri tebi našel sem že dolge vrste.
Točili eni v čase so te, drugi
pa v vrče, vedra, sode pregloboke.
Jaz sem imel le svoje prazne roke. V nje sem lovil te, in ko v tihi tugi sem srebal te, si teklo mi skoz prste.