Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 15, februar 2007 shtevilka 77-78
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Narochila, prodaja Izposoja na dom
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
revija srp /svoboda, resnica, pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana
m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910 e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si
Milan Batista: Preshernova Zdravljica, 1999
Damir Globochnik
VED d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich — odg. urednik
Ivo Antich — lektor in korektor
Lev Detela (Dunaj) — neprevedene knjige
Damir Globochnik, Branko Lipnik — likovna priloga
Franko Bushich (Split), Matjazh Jarc
Jolka Milich, Bogdan Novak
Just Rugel (Moskva), Iztok Vrhovec
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1 p.p. 2670, 1001 Ljubljana
sodelavci v reviji
Vsebina
Milena Merlak	Desetnica	4
Andreja Jezernik	Modra in zelena chrta	9
I^tok Vrhovec	Shchavnjek	12
Franko Bushich	Julija	17
Flavio Ermini	Besede v chasu poezije	19
Jean Tardieu	Okamneli dnevi	23
Rajko Shushtarshich	Zgodba o Judi in Simonu Petru	32
Iztok Vrhovec	Beli chlovek	51
Boris Vishnovec	Od Gospe svete zvon, II	58
/Sejem v Brnici/
Lev Detela	Tri zvezde, XV	65
Iztok Vrhovec	Mozhicelj, II /igra/	79
Damir Globochnik	Pretanjeni likovni opazovalec /Batista/	102
Milan Batista	Likovna dela /reprodukcije slik/	104
Damir Globochnik	Satirichni list Bodecha nezha iz leta 1914	113
Matjazh Jarc	Mlekarna /radijska igra/	118
Ciril Gale	Blagohotno hudomushni sosed /A. Novak/ 125
Andrej Novak	Sosed Janez /iz stripa/	126
Ivo Antich	Janez & Jovan/strip — karikatura/	127
Bogdan Novak	Novinarske race	128
Milan Fridauer — Fredi	Aforizmi	130
Ivo Antich	Epigramizmi: Anti(ch)kronika	131
Ivo Antich	Popare	135
Ivo Antich	Mnozhichnomedijske belezhke	138
Chlovekov razvoj
Samovoljni narod /Razmishljanja o ruskem nacionalnem znachaju/
157
Za zgodovinski spomin
Lucijan Vuga	Divje babe, II
/Megaliti, gradishcha, kashtelirji/
Lev Detela	Mileni v spomin
Ivo Antich
Povedano v gluhi lozi
/K tretjemu tematskemu zborniku o bohorichici/
159
168 171
Iz zgodovinskega spomina
Branko J. Hribovshek Imeni Raetia in Schwyz, II
Chitalnica
Lev Detela
Ivo Antich
Hitler in Stalin — siamska dvojchka in antipodna konkurenta? /Eberle, Uhl/
»Signali« med nadrealizmom in dadaizmom /Bushich/
176
195 199
Vprashalnica
Bogdan Novak Jolka Milich
Veliki slovar z velikimi napakami? O prevajanju in poeziji, V
201 204
Milena Merlak Detela
DESETNICA
KAJ JE POVEDALA NOCH
Dvigam se iz polnochi, dvigam na mrtvashkem odru dne, z iztegnjenimi rokami se dvigam po svetli vrvi mesechine, dvigam do samega meseca po charobno palico sanj, charam.
Svetli charovnik nochi charam chrna, mrtva okna v pojoche odseve zvezd, charam,
nezhni obeshenec mesechine, ki ga davi noch.
BREZVERJE
Oltarji so se porushili, utrgali so se zvonci, ki so vabili k darovanju, angeli so izgubili perutnice, razbila se je vechna luch.
Ostal je le krohotajoch odmev v prazni cerkvi in obledela freska nad ugaslim lestencem.
Ostala je zdolgochasena Herodiada, ki z rozhnim vencem lovi glavo Janeza Krstnika; ostal je na smrt trudni Judezh, ki sam prosi za pogubljenje.
Oblezhali so tezhki, prazni svechniki.
POMLAD 1945
Gore so zmagale nad dolino; chez noch so vsi opazili, da so vishje.
Predpostavljeni so postali chez noch zapostavljeni, prebezhali so meje, soteske, preleteli oceane in celine.
Izmuchili so se, vchasih obnemogli kot ptice selivke, ki so z glavo navzdol obvisele na bodechih zhicah. Niso se mogli vrniti, ko je znova nastopila pomlad.
Gore so imele svoje najvishje govore (kogar je bilo strah, se je skril med mnozhico), bajtarji so oblekli porochna oblachila, raztegnili meh,
kot lastniki so se razkorachili pod najeto streho. Delavci so z novimi cestami objeli vznozhje gora, kmetje so olepshali vozove z rdechimi trakovi, vpregli vozhnje nevajene zhrebce in stare konje, brusili na vozovih kose in srpe, s cepci mlatili zhito,
pokali z bichi, med dirom stiskali med.
Dekleta so ploskala chevljarsko polko na mitingih, mnozhica je postavljala mlaje, obeshala zastave,
plesala in pela, polagala vence in zaprisegala pred spomeniki
padlih borcev, sholarchki so pred tablo zlogovali reke najvishje gore: UCHITE SE, UCHITE SE IN SHE ENKRAT UCHITE SE! Gore so povsod najvishje, vsi so morali strmeti v njihov vrh,
zato so odstranile napise pred gorskimi prepadi, lezhishchi vechnega ledu, pred razpokami, previsi, pred nedostopnimi pechinami.
Prvi mozh je spustil po drchi v dolino krsto za zheno, ki mu je v shtiriletnem pozharu rodila brezdomce. (Ponochi se je blazno dekle vozilo s splavom po narasli reki,
brez junaka, brez ocheta si je svetilo z utripajocho krstno svecho.)
Taborski zid okoli podruzhnic je bil zapushchen, cerkvena vrata najvechkrat zaklenjena, cerkovnik pogreshan.
V pozabljeni vasi so she visele v izbah
prepovedane slike. Pred posestnikovo hisho je vzklikala desetletna deklica:
Zhivela svoboda, zhiveli osvoboditelji! Z zhivordecho ruto pionirja udarnika okoli vratu. Brat ji je zatiskal usta, vezal vrancu rep v paradni vozel.
Brat novomashnik se je skrival ranjen na
podstreshju. Gospodar je s prazno sejalnico blodil po
razlashchenih njivah, mati pa je jokala za hisho, kot da se blizha konec sveta.
(Mladoletni sin je lezhal v gorskem prepadu, pod skladi iznakazhenih trupel nemo placheval tuj
dolg.)
Pomlad 1945 je bila pomlad za vse, ki so verjeli, kar so dokazovale gore. Krvava pomlad 1945 je bila zmagovalcheva pomlad.
DESETNICA
I.
Pred domom se usede na kamnito klop,
mati prede v izbi, kot da je ne vidi
(oche je padel v tridesetletni vojni),
sestre in dekle perejo v potoku prejo in pojejo,
sosedje in strici sedijo pri statvah in tkejo,
vashki fantje nosijo mimo desetnice snope lanu,
prepasani s pasovi iz pobeljenega platna ...
Pestunja se napije, stenske ure ne navije.
II.
Doma se usede na zaprasheno klop pred garazho, mati tipka po nareku v zadruzhnem domu (oche je po shtiriletni vojni zhe dvajset lct pogreshan), sestre delajo v tovarni za pralne in shivalne stroje, dekle plevejo na drzhavnem posestvu sladkorno peso,
sosedje in strici so na seji delavskega sveta, vashki huligani se vozijo mimo desetnice z motorji,
hupajo, se prehitevajo z glasovi iz tranzistorjev ...
Stara pestunja se opija, zdaj budilko, zdaj stensko uro navija.
III.
Doma obvisi v zraku pred tristonadstropnim
nebotichnikom, mati je na natechaju za preselitev na Mesec (oche in brat sta eksplodirala v dvominutni vojni), sestra dela na oddelku za vesoljske uniforme, dekle krmijo alge in korale v podmorski farmi, sosedje in strici so si vsi, zato k desetnici nikogar ni,
radioaktivni mladenichi lovijo po zraku zadnje lastovke.
Pestunj ni, ure na prstancih se navijajo same.
POGLED SKOZI CHRKO O III.
Iz oklepa chrke O
se z vprashanji
osvobajash:
BO O NOVO OKO?
BO nOvO OkO nOvO zlO?
Bo NoCH oKRoGLo PoLNoCH?
Bo novo oko dobro,
bo dno modro,
BO bog BOG?
Je chrka O obod skrivnostnega soda, ki ima odbito dno, a je vseeno poln pijanosti?
Vsakodnevni pogled v temno chrko O ti razshiri zenice v vech pogledov, v pogled brez pogleda in v pogled, s katerim strmish v nich.
Nich ni chrka O
nich ni gol
prav nich ni bozhji
prav nich chloveshki
niti ni nich zhelve
ki nosi pod oklepom
deset ubitih zhivljenj.
Nich je nekaj, kar NI NICH,
in NEKAJ je nekaj, kar je nich.
Kaj je nich, che ga lahko obkrozhish s chrko O?
Milena Merlak Detela (1935 — 2006), najpomembnej sha pesnica v literaturi slovenskega zdomstva, je s prichujochim ciklom predstavljena v skrajno zozhenem izboru na peterico naslovov, ki skushajo ponazoriti bistvene tochke njene pesnishke identitete: avtodefinicija v baladichno grozljivi, fantastichni ekspresiji (Kaj je povedala noch), sodobna »metafizichna izpraznjenost« (Brezverje), travmatichni spomini na vojno-povojno otroshtvo (Pomlad 1945), mitoloshka »zakletost« posebne zhenske usode v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti (Desetnica I, II, III), ob hipersenzibilnem intimizmu in univerzalnem socialnem posluhu tudi smisel za jezikovno »igrivost« v stilu konkretizma (Pogled skozi chrko O). Teksti so iz zbirk Kaj je povedala noch (1985) in Svet svitanja (1997).
Izbor in opomba Ivo Antich
Andreja Je%ernik
MODRA IN ZELENA CHRTA
Shumi
Reka
in temni drevored senc.
Drevesa.
Prijetno shchemenje v glavi. Oddaljeni zvoki chloveshkega govora. Prihuljeno ropotanje agregata — nevarnost civilizacije. Ne morem se vech zbrati, gubam chelo in se mrshchim, shobim ustnice, da me pozhgechka. Kot me je prej v glavi. Potem se nasmehnem — ni strahu —
pochasi se zachenjam spominjati.
Slutnja
Siva in visoka. Povsod me zasleduje. Slutnja me ozre in senca izgine. Chutim, da je she vedno z mano, cheprav je ne vidim. Njena prisotnost me zhalosti.
Rada bi postala njena prijateljica. Morda bi potem bila manj bolecha.
Skupaj do smrti?
Vchasih
se izgubim.
Lastne misli me pretvorijo v drugo dimenzijo. Ne maram je, ker je agresivna, avtodestruktivna, labilna.
Ne maram je, ker me popolnoma nadvlada. Bolj sem si vshech, che sama veslam svoj choln.
V hishi senc
so se skrivale skrivnosti. Sanje in mladost so bile nevarne naloge nezhnosti in besa. Mozh brez obraza je smrtonosno krichal zlochinske misli v vodnjak.
Brez sreche in stisnjenih pesti. Na podstreshju je plesnela ljubezen v prazni vrechi iz surovega platna. Hudichi so igrali poker in pili Bacardi, Sveti Peter je na drazhbi prodajal prijateljstvo po smeshno nizki ceni.
Nekdo se je dvakrat prekrizhal, preden je razbil poshtni nabiralnik in unichil prijetno soboto. Soba se je gibala v nevarnih procentih in osamljenost je odveslala po banji.
Dezh je mochil zeleno chrto, risal modro chrto na horizont, ki ga je zabrisal dolgochasni potnishki vlak.
Ljubezen v troje se ni obnesla najbolje in lipova ulica je konchala v mokrem grobu.
Sprehajal se je
popotnik po sedmem chutu, ljubezen ga je izdajalsko opazovala od strani.
Zavrtel je uro nazaj in nich dosegel, le moch usode je lahko travmo zacharala v pustolovshchino.
Brez ovinkov je potoval skozi dobre chase, potoval skozi slabe chase. Hladna plavolaska je povzrochila zmeshnjavo v pochitnishki koloniji,
zachela njegovo cigansko zhivljenje. Sledil je modri chrti in razmishljal o potovanju po dnu morja.
Ko so ga nashli na peshcheni obali, je bilo vreme pretezhno jasno in na chetrtem kanalu je bila priprava ribje juhe. "Ne ishchite morilca!" je odlochno izjavil porochnik, mala bobnarka pa je zaigrala Zadnji beg.
Iskala sem jo
naokrog in nashla Nich.
Zazhiral se je vame od zunaj in me vabil v svoj labirint.
"Kje sem?" sem se sprashevala. Kozha se mi je jezhila od vznemirljivega straha, polna do roba, ochi so se mi krchile v Zhalost.
Kam je odshla? Je zvenelo vprashanje, kam je odshla. Ves chas je bila tam. V topli sobici na levi.
Iztok Vrhovec
SHCHAVNJEK
SHCHAVNJEK
Tisti, ki neradi se uchijo, razlagajo — se shtrebaj; tisti, ki neradi delajo, pravijo — se muchi in garachi; tisti, ki trpijo, prisegajo na — uzhivaj. Prijazni, ustrezhljivi, nasmejani, podkupljivi pojasnjujejo, kritizirajo, razmejujejo, krivijo, pridigajo, molijo, bolehajo, tovorijo, ustrahujejo, se pritozhujejo, hlapchujejo, psujejo — tisti redki, ki kaj vejo, v glavnem molchijo — se tiho radostijo, da nekoch ta shavrasti
shchavnjek*
za vedno
zapustijo.
KOLESELJ
So poti gorja,
bledih steza, obljub, kompromisov in nadutih spisov, neukrotljivih eksplozij,
shchavnjek — narechno prekmursko: posoda za pomije (op. avt.)
povozhenih iluzij, drobnih izdaj
in herojskih vstaj, begavih pogledov
in bahavih izgredov, lenivih slabosti,
drobnih radosti, potuhnjenih molchanj
in nezajezljivih sanj — zlochinskih zanikanj
in bolechih umikanj, nedolzhnih otrocharij,
joka in krikov, besa in vzklikov,
zvedavih dotikov, oholih vprashanj, in she vech in nich manj —
SVET
Svet si zheli
junakov,
bedakov,
otrple, obnemogle mozhgane,
zaspala chustva, uvele zhelje, zamolkli gnus —
svet si zheli
cirkusantov, klovnov, nasmejanih lutk,
za 5 minut dresirane zabave,
ki je ne bi marale niti krave,
che le bile bi zdrave, zdrave krave.
ZNANOST
Znanost se igrajo tisti mladichi, ki imajo ravno toliko pameti, da se radi igrajo
pametovanja —
A nikoli
dovolj —
da bi doumeli, da so le usluzhni
hlapci na verigah svojih
steklih gospodarjev.
NOVO LETO
Vsi hlinijo, da razumejo. Vsi hlinijo, da znajo.
Vsi hlinijo, da morajo.
Vsi hlinijo, da hochejo —
stresati pesek sem in tja po morishchu — ga pobirati, zbirati, prestavljati, sortirati.
Odkrivati zgodovino,
stokrat dozhiveto, stokrat pozabljeno,
stokrat zabrisano —
Se hihitati, vreshchati, voshchiti srecho in zdravja, pa veliko otrok, da bo chimbridkejshi jok.
Odkriti she kakshen pozabljen strup, da nas bolj zblizha — da bomo konchno le oblezhali vsi vkup.
ZAPRISEGE
Hipnoze krvavechih zapriseg, polzech iz vseh vogalov kot plesnivi sneg; lomech gorecha srca in neupogljive hrbte, podzhigajoch bede vse zavrte —
Gomazech po krvi — kdo bo prvi — med debili v svoji krvavi vili —
Kakshnega spachka boste she povili,
preden boste ugotovili,
da je tisto, za kar igrate,
za vas prav tako krvavo
kot za vashe krvaveche brate?
MODROST
Modrost je pochasna hitrost, modrost je ukaniti norost, modrost je zgraditi most; tak, ki sega od brega do brega, pa nikogar ne bega.
Modrost je stopiti na plan, ko zasije dan, in utoniti v mrak, ko te preganja vrag.
Modrost je kepa spomina, ki se odzheja od lastnega vina; to vino je kri, kri,
ki tebe zhivi.
OSTRZHEK
Kdaj se ovedel bosh, da ne bosh nikoli mozh, nikoli zhena,
dokler lutka bosh lesena —
polagajoch vse upe svoje, vihrajoche sanje,
v grozeche spake in znorele noje —
DA NE BO POMOTE
Che hotel bi v kartel
drobnice, napel bi grcho si lazhi chez teme,
in z nasmehom na obrazu ter skrbno skrito figo v zhepu trosil bi
zhaltave resnice —
Ker pa sem postavil se v vrsto
ustvarjalcev, z bedakovicharstvi te vrste ne kvarim si
zhelodca, ne lomim nohtov si ino sekalcev —
Franko Bushich
JULIJA
NJEJ
blede poglej roke jezusovega vsevidenja v pomenljivih sanjskih videnjih na marinkovega stojka zajahaj in se zazibaj mochno sem in tja tja
praznost nichnosti (Split, 26. 9. 2006)
ODA JULIJI
(posvecheno dragi sosedi)
O Julija, zakaj si Julija? Ali pa zakaj, jaz, nisem ena od tistih prelepih zhensk, s katerimi spajash ustnice in jih razdvajash v nocheh, skrivaj?
Iskra, sijaj, svetloba,
zelenooka skrushenost
bozhanskega vzdiha,
le kateri neusmiljeni namen izpolnjujesh
v tem gledalishchu zhivljenja?
Jaz te ne bom premagal! Ne opojne pijache ne umetnost ne morejo zmanjshati ne povishati tega, kar si.
A ti si Ti! JuHja!
Bistvena esenca, vsaj zame, in to za vedno.
Vse mescheve mene bi zate zamenjal,
v imenu najvishjega nachrta in negotove prihodnosti.
Kje je moj Bog? Kje je Mati Narava? O Julija,
kje je Mati Narava,
ki mi te je pokazala, a ne podarila,
in se ne usmili
in ne blagoslovi mojega hotenja?
Stoletja sem te videval v sanjskih videnjih!
In preklinjal bom zmeraj pesnico Sapho,
ki naju je zblizhala, a ne tudi spojila!
In preklinjal bom ustnice njene, ki te ne poljubljajo toliko, kolikor bi te poljubljale moje!
Stoletja sem o tebi sanjal v sanjskih videnjih!
O Julija,
v inkarnacijah bom zhelel telo, podobno tvojemu, da bi bil vreden tvoje naklonjenosti!
(Split, 3. 10. 2006) Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich
Flavio Ermini
BESEDE V CHASU POEZIJE
(iz cikla)
Mi se nahajamo, hochesh nochesh, sredi nekega sveta in smo obdani z njegovim oblim ovojem. Na nebu vidimo zdaj za osem minut zhe preteklo sonce. Tik zraven njega in istochasno se zaziramo v zvezdo iz she bolj oddaljene preteklosti, tisoch in milijone let. Na nebu je polno svetlih pik. Pred nashimi ochmi se odigrava nebesna predstava razlichnih preteklosti, ki so postavljene vse druga zraven druge na isti vidni povrshini in se kazhejo nashim ochem, kot da so istochasno navzoche.
Imre Toth
NARAVA SPOZNANJA
zemlja vechera je vedno zemlja, ki omejuje novorojenchka na vsaki strani nezmotljive pravichnosti spanca
pochasi se razprejo prsti na vsakem pramenu svetlobe, ki se prikazhe — manj vidna je zvezdna povrshina, na kateri lezhi listje in sama zemlja
- zaradi njene rasti med breznom in prijetnostjo stvari je preteklost, ki nastaja na nasprotni strani nebes, polna bitij in zemlje
kje je svet, ki mu grozi konec, kdor zhivi, pred materjo skriva perutnice — poleg praznega upanja nich drugega ne ponuja zhivljenje, razen inercije dihanja na zemlji
rojstvo je v bistvu vzgib proti vishku bolechine — vchasih se cvetenje zgodi med luchmi in kamenjem, ne da bi se celo izognilo nastanku neprecenljive shkode
tako na zemlji kot na nebu si vzame krik, kar mu pach pristaja znotraj ust — na isti strani telesa se sesede v pepel del krvi
che se malo telo ponovno prikazhe v budnosti, ga pri njegovem gibanju ovirajo zvezde, saj je vsaka od njih nagnjena, da se obracha proti zatonu
eno in isto je snov z vsebino zraka in perutnicami, ki v temi nenadoma prihiti od vsepovsod
le za korak dalech od stvari, ki se oblikujejo, s tezhavo pride do besede, kdor ni v skladu s chasom —
- zemlja je jezik in vecher
TOTEM, KI PADE
chisto v notranjost nicha se skloni chlovek, da se skrije sinu, ki ga oznachi in se plazi med zheblji, ko prinasha trnje in med —
trni so primerni za telo in kosti chloveka, ki umira, ali slina in ostre dlake, ki se naberejo v ostanku prostora, ki je namenjeno dihanju —
nima konca dih, ki se iz znakov in razdelitev vzdigne, da pade vsakokrat tja, kjer se skriva, kdor pishe in pishe le o sebi — to, chesar trpljenje ne predvideva, je pomanjkanje, ki vodi vselej k zhivljenju
nepokopana ostanejo telesa, ki jih oche zapusti drugega na drugem v edinem prepadu —
beseda je vrnjena misli, njej v varstvo pa se izrocha bitje, ki je vsestransko neprikladno
hvaljen bodi z gospodom ukrivljeni kljun totema, ki ga nebogljenec pusti pasti v travo in ga nebu daruje in pade — nich drugache se ne spochne misel v obotavljivem ochetovem glasu —
nazadnje umre vsak chlovek s pomochjo mnogih drugih bitij v vsaki od teh sprememb
MESTO, KI SE VZPENJA
med svojo shiritvijo proti vsaki meji se svetloba, ki se spushcha z neba, zdruzhi s kalno svetlobo zemlje — nich drugachna ni usoda sipin, nad katerimi se dvakrat zaprejo vodovja
- nedokonchana ostane pot, ki pelje v chlovekov rojstni dom, che chlovek ne lochi svojih korakov od voda, ki jih obkrozhajo
enako kot sinu z vishin prihaja oche, ki mu je potreben za zhivljenje — zaradi istega nachela telo sprejme gosto temo, ki vsakemu chloveshkemu bitju daje hrano
od svojega rojstva je chlovek struga zhivljenja, ki ga chaka — tako kot se naznani, prilagodi svoje gibanje navideznemu gibanju sonca
razdeljena na drobne delce, spodnja stran telesa nastane s pomochjo koshchenih kamnov in ilovice — kar pa zadeva nedokonchano obliko rok, visoko poletijo nerodne perutnice molitve
CHLOVEK IZ KRVI
ulomek, dodeljen nichli, je enak propadanju telesa —
skrajni rob mochi odlocha nekaj chisto drugega od kratkotrajne tishine, ki se je drzhimo — glede na chloveka, ki se rodi, prav ob medli svetlobi njegovih ochi pomislimo na trpljenje
leti in pade chlovek iz krvi v spremembe chutov, dodeljenih njegovemu telesu
razreshen dogovora, ki povezuje nasprotja, kozha nima vech ochi, niti tega, kar ostaja od teles — kjer nasprotno chlovek ima besedo, smrt najde trikrat zavetje
narochje nicha je zhivljenje, ki je z nesre-cho in krivdo vedno v povezavi —
CHLOVESHKA KOMEDIJA
ne pozna miru gibanje sonca, ko unichuje iz ure v uro vsak posamezni delchek telesa — ob svojem chasu razpade tudi zhivljenje iz poslushnosti do skorajshnje tishine
medtem ko govori, se vedno zhivechi spusti v vsako jamo, ki sestavlja zemljo — da bi se vrnil v nebo, se priblizha kljunu, ki ga zagrabi in deli
padec, ki vse potemni, nagne k spoznanju edino tebe v zhivljenju — na enak nachin se odzove materin pogled, ki od vsega zachetka spremlja chloveka med vabami in vrshami
ob razvrstitvi zvezd na nebesnem ob-lichju se z mrakom zachenja varljivost oblik —
podrobnosti zunanjega videza so vsakdanja lunina pota — navidez podobna je posploshena predstava iluzij za pokrajino
dvigne se iz nedotaknjenega jaza zrachna zhivljenjska substanca, ki ne pushcha znamenja v glasu, nich manj od telesa, ki se rodi iz kamna
LOUJIN RUMENI IN MODRI SVISHCH
gre za pochasno venenje razvejenega vzpona zhivljenja — druge krati se v trenutku izchrpa ekspanzivni vzgib valovanja
v grozechi praznini j e korenika, ki si utira pot med skalovjem, majhna roka, ki zalezuje ginevajochi plen brez imena
iz drachja in kopriv je obrobje navidezno zelenechega telesa — v enakem sorazmerju pesek in slina prihajata iz slepih ust, obrnjenih navzgor
k chistemu prodiranju chloveshke vrste, odvzem znanja o meri dnevov in vsakega drugega dela chasa — zaradi te lastnosti je she bolj razviden kontrast med navidezno chloveshko velichino in njegovo nagnjenostjo k praznini
O AVTORJU
Flavio Ermini, italijanski pesnik in esejist, se je rodil leta 1947 v Veroni, kjer she vedno zhivi. Zhe chisto od zachetka, to se pravi enaintrideset let, je urednik znamenite veronske revije za literarno iskanje Anterem, kjer vechkrat tudi sam objavlja svoje pesmi in eseje. Ustanovil je tudi prestizhno nagrado za poezijo Lorenzo Montano, ki letos obhaja svojo dvajsetletnico. Med njegovimi pesnishkimi zbirkami kazhe omeniti: Roseti e Cantiere (Rozhni grmi in gradbishche), 1980; AntUtz, 1994; Karlsar, 1998, in PoemaN.10, Trapensiero (Pesnitev sht. 10, Med mislijo), 2001. Med pretezhno esejistichnimi deli pa: Hmoto apparente delsole (Navidezno gibanje sonca), 2006, in Antiterra (Protizemlja), 2006. Ukvarja se z zalozhnishtvom v Veroni. Kot sourednik zbirke Convergen%e (Konvergence) dela tudi pri zalozhbi Moretti&Vitali. Prevedene pesmi so iz esejistichne in pesnishke knjige H moto apparente del sole. Storia dell'infelicita (Navidezno gibanje sonca, Zgodovina nesreche), ki je izshla letos v Bergamu pri zgoraj omenjeni zalozhbi.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich
Jean Tardieu
OKAMNELI DNEVI
OKAMNELI DNEVI
Z zavezanimi ochmi z drhtechimi rokami
zbegan od topota svojih korakov
ki ponese vsepovsod mojo tihoto
in izgubi sled mojih dni
naj se chakam ali se prehitevam
vedno se znajdem tam
kot kamen pod nebom.
Od sonca in nochi
obsojen brez dokazov in brez krivde
na zidovih svojega tesnega prostora
se obracham na dnu spanca
turoben kot upanje
nedolzhen kot ochitki vesti.
Chlovek ki hlini da se stara vklenjen v svoje otroshtvo prihodnost sije na isti tochki she vedno se je spominjamo sonce trepeta na istem mestu chas narashcha kot morje.
POTOVANJE Z GOSPODOM GOSPODOM
Z Gospodom Gospodom grem na potovanje. Cheprav ne obstajata nosim njuno prtljago. Jaz sem sam ona sta dva.
Ko se vlak odpelje opazim na njunem oblichju zadovoljstvo da ostajata negibna ko vse drvi okrog njiju.
Brzh ko si stojita nasproti vsak po svoje modruje. Prvi reche: stvari prihajajo in drugi: one odhajajo.
Ko jih vlak prehiti mar hishe she obstajajo ali se razblinijo? jaz pravim da za nama ne ostane prav nichesar.
-	Vidite kakshni ste! mu odvrne prvi,
za vas se nich ne ustavi jaz pa vidim poljsko in vashko obzorje kako dolgo traja. Midva sva minljiva midva sva dim.
Tako se pomenkujeta in njuno prichkanje postane tako naporno da zgubita pamet.
Tedaj se vlak ustavi skupaj s pokrajino in se vse pomesha.
GOSPOD GOSPOD NA KOPANJU V MORJU
Nekega dne ob morju Gospod in Gospod sama se mirno pogovarjata in jesta jabolko medtem ko gledata nebo.
—	Oglejte si torej, zine eden od njiju, prijetni nich!
in kakshna pomiritev ko brezbrezhno brezno brez truda pomesha stvari in ljudi! Za tiste podobne Bogu posebni dnevi niso sploh potrebni.
—	Ni v tem problem Gospod (odgovori Gospod) Mi smo minljivi,
torej celovitost velikega Edinstva nam je bila odvzeta zavoljo kolichine ki jo zase komaj zmoremo. In mi seshtevamo in mi kopichimo! Torej razlichnost za nas na tej zemlji je nujnost. Glejte to ribo ki ni ptich ki ni jabolko ki ni kit, ki ni ladja.
—	Ah zame je vse tako,
ga prekine Gospod, kot da bi shlo za kita in jabolko pred vechnostjo sta enaka.
Ob teh besedah zapiha veter in jima odnese klobuka na modrem in lepem nebu tudi nasha dva junaka pri prichi izgineta.
BISTVENE TEZHAVE
Gospod obuje nogavice Gospod mu jih sezuje.
Gospod si da spodnjice Gospod mu jih raztrzhe.
Gospod obleche srajco Gospod si da naramnice Gospod obleche suknjich Gospod si chevlje obuje: in istochasno z njimi Gospod poplesava.
Ko se Gospod sprehaja Gospod doma ostaja
ko je Gospod tu Gospod ni nikoli tam
ko se Gospod ljubi Gospod se pokorava
che drzhi govor najrajshi molchi,
che se odpravi v gozd
je le zato da se v mestu naseli,
ko ohranja spokojnost je le zato ker je nemiren
on spi ko se zbudi smeje se ko joka
ob sonchnem vzhodu glej zhe lega noch;
zares! prav vrtoglavo je ko ga vsakokrat vidish bodisi samega ali v dveh stoje lezhe stoje pokonci sede pokonci!
Si sname klobuk si klobuk posadi s klobukom brez klobuka brez klobuka s klobukom in nikoli pochitka.
GROB GOSPODA GOSPODA V gosti tishini
govorita Gospod in Gospod to je kot da bi se Nihche pogovarjal z Nichem.
Prvi reche: Ko pride smrt za vsakega od naju je kakor da nihche ni nikoli zhivel.
Brzh ko izginem
kdo lahko reche da sem bil?
—	Gospod, odgovori Gospod, shel bom sam she dlje: danes ali nikoli
niti ne vem, ali sem sploh bil. Chas teche tako naglo da v hipu ko govorim (sedanji chas) zhe nisem vech tisti ki sem bil prej.
Che govorim v preteklem chasu pa she ta ni dovolj chutim da bi potrebovali nichelni naklon.
—	Res je, odvrne Gospod, v tem neznanem naklonu bom obema opisal svoje in najino zhivljenje: Torej na dan s spomini! Midva se nisva sploh rodila nisva sploh rasla
nisva sploh sanjala nisva sploh spala nisva sploh jedla nisva sploh ljubila. Midva nisva nihche in nich se ni zgodilo.
SRECHANJE
(Prijazen. Zabava ga vsaka malenkost. Skromen, vendar upa, da se bo povzpel.)
Vidim chloveka ki se blizha s klobukom na glavi. Kdo neki je ta patron? Kdove od kod je on?
Pri moji veri morda sem jaz? Da, da, mislim da sem prav jaz: stopam v danashnji dan ampak oni drugi od jutri in
pojutrishnjem na poti kot odsev mi prihaja zhe naproti.
Jutri jutri jaz BOM to chesar she nisem moj bog koliko stvari ne vem! Saj ne vem nich, nich od nicha.
Ne vem zakaj imajo muhe shest nozhic in ne samo treh zakaj je pozimi mraz zakaj so zobje v ustih zakaj se sonce prikazhe zakaj umremo zakaj se rodimo zakaj machke zakaj mishi in tako dalje in tako dalje.
Ne ne tega she ne vem obstajal bom shele ko zvem ne vem pa zakaj prav jaz zakaj jaz namesto tebe zakaj danes in jutri in slednjich kdo je ta chlovek ki mi prihaja naproti na tej vrazhje chudni poti.
ETUDA O ZAIMKIH
O ti o ti o ti o ti ti ki zhe ti ki vendarle ti ki zlasti.
Ti ki medtem ti ki nekdaj ti ki zmeraj ti zdaj
Jaz vselej drevo in ti vedno travnik
jaz dih, ti listje
jaz vmes, ti skladno!
In midva ki brez nikogar skozi svetlobo skozi tishino z nichesar zgolj za naju vse, popolnoma vse!
ETUDA V IZ MOLU
Nebo je bilo iz nochi noch je bila iz jechanja jechanje je bilo iz upanja.
Ochi so bile iz ustnic ustnice so bile zora izvir je bil iz snega.
Moje zhivljenje je bilo iz plamena moj plamen je bil iz reke reka je bila iz brona
bron je bil iz kazalca kazalec je bil urin ura je bila vcherajshnja:
ona je danashnja.
Danashnjost je iz zemlje danashnjost je iz kamna danashnjost je iz dezhja.
Moje obrezhje je iz molchanja
moje roke so iz listja
moj spomin je iz pozabljenja.
ETUDA PO TELEFONU 1
Allegro gioioso
Da da tule sem jaz moj glas moje zhivljenje da da seveda slishim poslusham in she kako zmerom seveda chujem da moja ptichka da sonchece moje da moja vas da moje lepo vreme moj oblak moje zhivljenje da odprta vrata na dan!
2
Grave
Saj saj vsekakor, ko boste hoteli da ljubezni moje da moja pamet po tako dolgem chasu poslusham slishim vas, slishim
da odprta vrata na poletje
da ljubezni moje ko bosh zhelela
iz svoje kozhe bom stopil
da moj ptichek da moje sonce, moja resnica!
IDENTITETA
Rogeru Vieillardu
Globoke nevihte skrivno sonce kretnje stvari dejanja chasa poslusham vas ko nash dan
utihne, ko se nash korak oddaljuje, ko prichakujemo
Kakor veja ko so ptichi odleteli kakor val ko breg izgine
o Brezno o Noch v tvoji tihoti je moch razbrati vsako besedo.
PAPIRNATE ROZHE
Rekel sem ti ti si mi rekla rekel sem ti rekel sem ti ti si mi rekla rekel sem ti ti si mi rekla jaz sem ti rekel ti si mi rekla jaz sem ti rekel
— Oh kako so bile hishe visoke! Oh kako je staro stanovanje zaudarjalo po prahu! Oh kako je bilo nemogoche najti spet sonchne chase, chas prihodnosti, papirnatih rozh!
Rekel sem ti ti si mi rekla
rekel sem ti rekel sem ti ti si mi rekla
VIZHICA ZA JOKANJE
(Resignirano, a jasnovidno)
Veliko sem zvedel in vse dojel
nichesar nisem razumel in si nichesar zapomnil.
Lotil sem se slishal sem izgubil sem se znashel sem se nato sem zgubil vse.
Ko so razumeli da sem izgubljen so me pochakali so me zaslishali so me zbegali potem so mi vse pobrali nato me she obesili. Potem ko sem visel so mi she ceno dali ustrezno ceno.
Tedaj sem dojel: vse je bilo izgubljeno.
O AVTORJU
Francoski pesnik, pripovednik in dramatik Jean Tardieu se je rodil 1. novembra 1903 v Saint-Germain-de Joux-ju (Jura) v umetnishki druzhini (oche slikar, mati glasbenica). Umrl pa je v visoki starosti v Creteil-u 27. januarja 1995, po literarno in na sploshno zelo uspeshnem zhivljenju. Shtudiral je v Parizu, diplomiral na Sorboni iz leposlovja, bil sprva urednik pri narodnih muzejih, nato do leta 1939 v zalozhbi Hachette. Med drugo svetovno vojno sodeloval v odpornishkem gibanju. Po vojni delal pri radiu, sprva kot vodja dramskega oddelka, nato kot direktor eksperimentalnega kluba in shtudijskega centra, slednjich do upokojitve pa je bil v direkciji za svetovalca. Napisal je kar nekaj gledalishkih iger, ki so jih pogosto igrali tako v Franciji kot v inozemstvu, objavil pa jih je v treh knjigah. Pisal je tudi navadno in poetichno prozo in seveda, v she vechji meri, poezijo. Dobitnik vech pomembnih nagrad za poezijo in gledalishche, leta 1991 pa prestizhne Voltairove nagrade (Prix Voltaire) za zhivljenjsko delo na radiu. Naj omenim she nekaj pomembnejshih pesnishkih zbirk: Accents (Naglasi), 1939; Jours pétrifiés (Okamneli dnevi), 1947 in 1948; Le témoin invisible (Nevidna pricha), 1943; Poèmes (Pesmi), 1944; Monsieur Monsieur (Gospod Gospod), 1951; Choix de poèmes 1924-1954 (Izbor pesmi 1924-1954), 1961; Le fleuve caché (Skrita reka — z izborom pesmi od leta 1938 do 1961), 1968; Comme ceci comme cela (Zdaj to zdaj ono), 1979, in leta 1986 tako antologijsko zbirko Margeries (Obrobnosti - od leta 1910 do 1985) kot L'accent grave et l'accent aigu (Krativec in ostrivec). Tudi po njegovi smrti je izshlo precej izborov pa izbranih in zbranih del. Prevedene pesmi, razen Identitete, ki je iz izbora Choix depoèmes, Gallimard 1961, so iz zbirke Lefleuve caché (Skrita reka), ki je izshla pri parishki zalozhbi Gallimard leta 2005. Prevod in belezhka o avtorju Jolka Milich
Rajko Shushtarshich
ZGODBA O JUDI IN SIMONU PETRU Vojvoda in pastir
(gnostichni evangelij)
Zgodba o Judi in Simonu Petru, kotjo je videl neki drug uchenec, ki ga je Jezus najbolj ljubil.
Rajski vrt
Sanjal je Juda vpolsnu,
ker spati kot prej on ni vech mogel,
ko videl je le z ochmi sveta:
18.1 hodil je chezpotok Cedron, vodo ochishchenja, v vrt, rajsko lep;
rad je zahajal tja Jezus z uchenci svojimi;
morda je bil to rajski vrt nekoch,
ali vsaj bilje tam, da bi jih spominjal na ure,
ko bili so z njim;
blizu nebu.
V vrtu je sam, nemir dushe rase v neizmerno, se mesha z bolechino, prichakovanjem; kaj bi to moglo biti, ni slutil.
Je to vse?
Kaj ni poslanstvo njegovo, da shiri nauk Njegov, spoznavanje Boga — gnozo, spoznanje bozhansko o neumrljivosti dushe, vrednote njegove, resnico, svobodo, ljubezen?
14.21 Kdor ima vrednote moje, in one ga vodijo, on je ta, ki me ljubi; kdor pa mene ljubi, ga bo ljubil Oche moj, in jaz ga bom ljubil, in mu razodenem: Sebe.
10.34	Jezus:»Kaj ni pisano v zakonu vashem: Jaz sem rekel, Bogovi ste.
10.35	Se more pismo ovrechi s kamenjem? Morete ovrechi, da imenoval vas je: Bogove; tiste, kije beseda Bozhja v njih,
tiste, ki jo slishijo v sebi. Boste to obsuli s kamenjem?
10.36	Zakaj potem meni, ki meje Oche posvetil, na svet vam poslal, pravite vi: Preklinjash Boga;
ker sem rekel: Sin Bozhji sem!
10.37	Che ne delam del Ocheta svojega, mi verujete;
10.38	ko pa delam dela Njegova, mi ne verujete. Che meni ne verujete, vsaj delom mojim verujte: morda spoznate, daje Oche v meni in jaz v Njem. Morda spoznate, da na tej poti sem zato,
da bi videli, da bogovi ste, ker je Bog v vas, in vi v Bogu.«
Duh Njegov mu je govoril: »Izbran si, Juda, za nalogo tezhjo; mochnejshi si po duhu med njimi, v duhu si stopil pred moje oblichje, zdaj bopreshel vate vojvoda tega sveta.«
18.2	On je moral tja,
18.3	da bi tja ne shel? Tega on ni vech mogel;
volje svobodne Juda zhe imel ni,
zdaj je bil tam s trumo drhali,
imajo svetilke in bakle,
orozhje navadno;
komaj bi rekli lahko,
daprishel je z ognjem in mechem, in
z luchjo, ki razgrne nochno temo.
18.4	Naproti jim stopi Jezus, glas njegov zagrmi v temo: »Koga ishchete?«
18.5	Oni: »Jezusa Nazarenskega ishchemo.« On: »Jaz sem!«
18.6	A ko jim je to rekel, se prestrashijo tako mochno, da jih je vrglo nazaj in popadajo na zemljo; padel je z njimi Juda, izdajalec njegov. Takshne mochi njegove uchenci videli she niso,
saj kazal je ni nikoli poprej. Bila je moch teme she.
18.7	In zopet jih vprasha On: »Kaj ishchete?« Oni: »Jezusa Nazarenchana.«
18.8	»Che mene ishchete, tu sem; potem naj oni odidejo.«
Morala seje izpolniti beseda, ki jo je rekel: »Nobenega nisem izgubil izmed teh, ki si mi jih zaupal.
18.9	In Juda bi takrat lahko odshel, in vsi uchenci njegovi. In dva v Judi bi takrat lahko odshla, a tretji ne. In ni mogel iti, in iti she niso mogli oni, ker bila je tu drama vechja; ta drama bila je od Ocheta. In on je moral izgubiti enega od njih, on moral je izgubiti del sebe.«
18.10	Simon Peter imel je enega od mechev dveh,
izdere ga, v zamahu odseka uho desno, hlapcu duhovna velikega; mu Malh bilo je ime.
18.11	Tedaj zakliche Jezus Petru: »Ali naj ne pijem kupe, ki mi jo je Oche dal? Spravi svoj mech!«
Zavel je mrzel veter, pohod seje zachel; to bilje pohod sovrashtva, izdaje, prezira; vsega, kar privre v dushe chloveshke; to bilje duh vetra, ki veje na zemlji takrat, ko je zvezana ljubezen, simbol njen. Okuzhil bo vse, zadrl se v dushe uchencev njegovih; a tako je to moralo biti. Mraz seje ugnezdil vprichujoche.
Svet je izbral Judo za simbol izdajstva Boga
(izdaje Simona Petra ni videl nihche).
Juda je Judom Jezusa izrochil
(ki bilje Jud, chesar ni hotel videti nihche).
Opravicheval je svet gnusobe svoje najvechje,
vech kot dva tisoch let, z mashchevanjem za izdajo
(ki to ni bila).
On ni bil vojvoda tega sveta - SAMOZVANI!
Znamenja
Vonj po mazilu nardinem ga z grozo prezhema, seje mar zachelo, zhe tedaj?
Nosil je moshnjo okrog vratu,
da so imeli kaj jesti;
za njihovo telo
naj bipogubilsvojo dusho?
Kako, da ne vidijo poslanstva, ki ga le Juda je mogel izpolniti?
Juda, edini med njimi, sklicevati se nanj ne more, ko bi se, bil bi le izdajalec.
So mar hoteli, da On ne umre, da ostane sam na svetu tem?
Tega niso videli, kako mu dusha hrepeni po vechnem zhivljenju.
Tega niso slishali, da jih vabi k sebi, ko zapusti jih.
Che slishali so,
niso razumeli,
daje zdaj sodba
tega sveta taka,
da bo vojvoda tega sveta
osvobojen lupine svoje,
vrzhen ven iz tega sveta.
Kako naj bi razumeli, daje to njegovo poslanstvo: ko stopil je Juda chist
pred Njegovega duha,
ga je videl z duhovnimi ochmi
in slishal, kaj mu je storiti.
12.1	Tista drobna znamenja, znanilci dogodkov pomembnih, kijih chlovek navadno ne vidi,
che vidi jih, pa le megleno se spominja, da jih je zhe videl, so se Njemu jasno kazala, drugo za drugim.
12.2	Ob vecherjipri Lazarju je bilo prvo;
Marta mu je stregla, Lazar pa je bil med temi, ki so sedeli za mizo z njim; to je zhe videl.
12.3	Marija je vzela libro nardinega mazila, pravega in dragocenega, pomazjli noge Jezusove, otre mu jih
z lasmi svojimi: in hisha seje napolnila z duhom mazila nardinega, polna je bila njegovega duha.
12.4	Juda Simona Ishkariotapa si ni mogel kaj, da ne bi negodoval:
12.5	»Zakaj se ni raje prodalo to mazilo za tristo denarjev, in dalo ubogim?«
12.7	Jezus: »Pustijo; za dan pogreba mojega gaje hranila.
12.8	Vsak trenutek imate uboge pri sebi, a mene nimate nikdar.«
12.24	»Resnichno, resnichno vam pravim: Pshenichno zrno, chepade v zemljo in ne umre, ostane samo;
che pa umre, obrodi veliko sadu.
12.25	Kdor svojo dusho ljubi,
jo hrani za vechno zhivljenje; a kdor sovrazhi svojo dusho, zhe na tem svetu jo izgubi, potemni; a kdor res resnichno ljubi, ne ljubi on za svet.
12.27 Sedaj je dusha moja zhalostna, in kaj hochem rechi? Oche, reshi me iz te lupine*! Toda ne,
saj zato sem prishel,
tako dolga je bila pot,
da prishel sem do tod.«
Le she malo, pa bi izrekel molitev zadnjo:
»O Bog, reshi me iz tega sveta!
12.31	Zdaj je sodba tega sveta,
zdaj bo vojvoda vojska nad vojskami, vojvoda tega sveta, vrzhen ven s tega sveta.
12.32	In ko zapustim vas, vas vabim, k sebi.«
12.33	Zhalostprezhame dusho njegovo. To jim je rekel, da bi doumeli smrt njegovo:
kaj ona je,
zakaj mu je umreti treba, kako bo umrl.
12.34	Pa ga niso razumeli.
12.35	In zopet, nevemkolikich zhe, jim pravi: »She malo je luch pred vami;
hodite k svetlobi, dokler jo vidite v sebi, ko vas objame tema, svet senc, ne vidite svetlobe, ne poti svoje.
12.36	Dokler imate Luch, imate upanje,
ne opustite ga, da ne postanete to, kar niste; sinovi luchi ste, ne teme.«
In zopet prezhame zhalost dusho njegovo. Videl ga ni, in slishal ga ni, nihche; nihche ni zmogel videti dushe Njegove; le eden, ki ga je res resnichno: ljubil.
12.37	Zhalost preveva Njemu duha, vsi chudezhi, vsa dela njegova,
je bilo vse to zaman ?
12.38	Izpolniti se mora prerokba preroka Izaije; dete zadnje Njegovo, smisel njegov: »Gospod, kdo je veroval nashemuporochilu?
In bolechina rane njegove, komu seje razodela?«
12.40 »Oslepil jim je ochi in zakrknil jim je srce, da ne bi z ochmi videli, in s srcem umeli, in jaz bi jih ozdravil.« Z duhovnimi ochmi niso gledali, svojega notranjega glasu niso poslushali, s srcem niso umeli, iz sebe, lupine niso stopili;
kdo naj razsvetlil bi Um njihov? 12.41 Tako je govoril prerok Izaija, ko je videl slavo Njegovo, in je govoril o Njem:
12.49	»Govoril sem iz sebe, a nisem govoril sam.
12.50	Neumrljivost dushe, nje vechno zhivljenje,
ni moja zapoved, ona govori: sama za sebe.«
Izdaja
je umiranje ljubezni, z njo v vsakem nekaj umre. A nihche na tem svetu je ni okusil grenkeje od Jude.
Prvi med uchena ga je Juda izdal, prvi med njimi je v nebeshkem kraljestvu.
Storil je hitro,
kot mu je On narochil:
izdal ga je trikrat resnichno;
bilje izbran za izdajo:
izbral ga je Jezus (pri zadnji vecherji),
izbral v duhu (ko je stopil v Njega duha),
izbrala usoda njegova (ker tako je to moralo biti,
da se izpolni stara prerokba);
pa vendar:
to ni bilo izdajstvo po volji njegovi, resnichno res on ni Jezusa nehal ljubiti, on je ljubil takega, kot je resnichno bil.
Zhivljenje svoje je dal za prijatelja, luch svojo mu je izrochil, vechje vrednote od te nima nihche. Sin luchi je, ne teme.
13.1 On je sedaj vedel, z gotovostjo sebe, za svojo zadnjo
jed, bilo je to pred praznikom velikonochnim, ko uzhil je zadnjo vecherjo z njimi.
Vedel je, daprishel je njegov dan;
vedel je, da se sedaj poslavlja od njih, ki jih je ljubil;
vedel je, daje sedaj pred zadnjo preizkushnjo svoje
ljubezni.
Bo mogel ljubiti izdajalca svojega, v sebi; bo mogel ljubiti do konca? Tega ni vedel z enako gotovostjo, ker je vedel, da zhrtvoval ga je, On sam.
13.2	On sam je bil, kije dal Simonovemu Ishkarjotu zlo izdajstva v srce njegovo.
Bo mogel ljubiti do konca bistvo svoje?
13.3	Vedel je, daje prishel zato, da sedaj pojde do konca; in vedel je, da mu je On dal milost preizkushnje. Jezus vstane, vedoch, da mu je Oche dal vse v roke, da sedaj lahko gre k Bogu, ves.
13.4	Vstal je od vecherje in slekel vse;
da gre chist, nezakrit tja, od koder je izshel.
13.5	Opashe sebe s prtom zadnje vecherje, in umiva noge uchencem;
brishe jih s prtom zadnje vecherje,
da le on bi opasan bil z njim.
Ko storil bo tako vsem uchencem svojim,
ponizhal se njim,
bilje vponizhnosti zgled jim;
ker tudi v bivanju vishjem ta krepost ni vsa chista,
nikoli do konca;
prevech jo je zhelel.
13.6	Ko pride do Simona Petra, tega Simon ni mogel
Simon Peter: »Gospod, ti mi bosh umival noge?«
13.7	Jezus: »Tega, kar sedaj jaz delam, ti sedaj ne vidish, a videl bosh.«
13.8	Simon Peter: »Ne, tega ne, na veke ne.« Na vechnost bi prisegel Peter, da noche; vsaj ponizhanja Njega pred njim ne.
13.9	In prosi ga Simon Peter, da mu umije vse telo: roke, glavo, telo; le nog ne, le nog samih ne!
13.10	Pove mu Jezus: »Voda chisti, ochisti vse, voda je kot chistost sama.
A boj chista je voda, kije ti ne vidish, ona chisti ti dusho. Voda, ki umivam ti noge z njo, ta chisti dusho mojo.
Mi bosh odrekel to?
Kaj ni to dolg in delezh tvoj?
Kdor je bil v vodi res ochishchen,
v	kopeli ochishchenja chist, je resnichno ochishchen,
ves je chist;
ne potrebuje,
da samo noge umije,
ki prah napuha neskromnosti nosijo,
po stopnicah se vzpenjajo,
navzgor hite;
in hodijo po tem, chesar ne vidijo; in chesar ne vidijo, teptajo. Z ochishchenjem lahko si ves chist, a to ti je mogochost samo. Vi ste chisti, a ne vsi. Naj ne misli tako nihche, daje za vechnost chist. Nihche ni ves chist, a zato naj ne misli, vsi smo nechisti; niste vsi enako nechisti, tudi jaz nisem ves chist.«
13.11	On je poznal sebe, in izdajalca sebe,
in izdajalca svojega, v sebi.
13.12	Umil jim je noge, oblekel oblachilo svoje,
sedel za mizo in vprashal jih: »Sploh veste, kaj sem vam govoril? Ne veste, a vedeli boste.
13.13	Imenujete me: Uchitelj in Gospod; in prav pravite, ker to tudi sem,
a nisem samo to.
13.14	Che sem vam jaz, Gospod, Uchenik, umil noge; jih boste tudi vi drug drugemu umivali.
13.15	Dal sem vam zgled, sebe v vpogled, da se tudi
vi	ochistite; in dal sem vam vpogled v nas.
13.16	Resnichno, resnichno vam pravim: Hlapec ni vechji od gospodarja svojega.
A najprej mora biti prvo resnichno, daje lahko
drugo dvakrat resnichno.
Poslanec ni boljshi od Njega, ki gaje poslal.
13.17	Che to veste, blagor vam, ki delate tako, presegli boste svobodo svojo.
13.18	Ne govorim vsem v vas enako, pa vendar govorim vsem:
Jaz vem, katerega izmed vas sem izvolil, in vem, katerega v vas sem izvolil. Vem, kdo bo prvi, in kdo bo drugi v vas; in vem, kdo prvi in kdo drugi med vami. Vem, kako kdo od vas pride najdlje, po poti svoji.
Zato pravim sedaj: Pismo se mora izpolniti: 'Ta, kije z menoj kruh, je vzdignil peto svojo zoper mene."
13.19	Zhe sedaj vam to pravim, preden seje zgodilo, da boste vedeli, ko se zgodi, da sem jaz ta,
ki ga je poslal;
13.20	in ta, ki sprejme mene, me sprejme takega, kot meje On poslal; in sprejme Njega, ki meje poslal.«
13.21	Ko jim je to povedal, seje razzhalostil Jezus, videl je, da tega ne umejo,
potem pa je zatrdil tako:
»Resnichno vam pravim, da me eden izmed vas izda. Res resnichno me izda eden od treh v vas, iz trojnosti vashe izda me, zataji; in eden bo prvi; ko bo to storil, boste storili to she vsi drugi, nekateri vechkrat; da videli bi. Che to veste, blagor vam, ki to delate, ker presegli ste sebe. Che nekdo izda, izda ljubezen tvojo, in svojo; je to, kot bi dvakrat umrl, kot da bi ti umrl v njem, on v tebi; je kakor da bi ljubezen umrla dvakrat resnichno; ljubezen umira v njem in v tebi, lochi se ljubezen iz Njega.«
Boj ko jim je pravil, boj zhalostil seje v duhu, resnichno.
Niso razumeli, moral jim je govoriti s telesom,
z usti chloveka sinu:
»Zgoditi se mora, kar seje zhe zgodilo;
tega vi she ne vidite, a videli boste, ko zgodi se.
To storil sem jaz; in kdor me takega sprejme,
me resnichno sprejme,
in sprejme Ocheta, ki meje poslal. "Ta, kije z menoj kruh, je dvignil peto svojo zoper mene"; a onje moral to storiti, ker storilje to zhepoprej, shepreden seje zgodilo, tako bi vi rekli. On bo prvi, ki bo to storil, tako she vsi drugi za njim.«
13.22	In res se uchenci njegovi sedaj spogledajo med seboj, premishljujoch, kdo je zdaj ta, o katerem pravi. Vase se ne zagledajo.
13.23	Slonel pa je za mizo, v narochju Jezusovem,
eden uchencev njegovih, ki gaje Jezus najbolj ljubil; bil mu je on blizu ves.
13.24	Simon Peter, namigujoch z vprashanjem, mu reche: »Ti nam povej, kdo je, o katerem nam pravi.«
13.25	Sum ljubezni zelenje po barvi, kot senca jo spremlja; uchenec, ki ga je Jezus ljubil, se nasloni Njemu na srce; in bilje, kar je resnichno bil, in nichesar mu ni
bilo treba rechi;
pa vseeno odgovori Simonu Petru: »Le Onje, ki nam pove, kdo mogel bi biti ta jaz« In she Njemu: »Gospod, kdo je?«
13.26	Jezus omochi grizhljaj svoj, odgovori: »Taje, ki mu ga podam.« Podal ga je Judu Simonovemu Ishkarjotu.
13.27	Grenak je bil grizhljaj Juda Simonovega Ishkarjota; ko poje ta grizhljaj, telo njegovo,
Juda v Judu postal je teman, simbol angela teme. Bilje izbran, da bo izdal.
In Juda je izdal Njega trikrat resnichno, izdal ga je ves.
Izdala ga je usoda njegova,
v duhu svojem gaje izdal,
Angel teme je bil, ko izdal je Njega;
in vladal mu bo.
Vladal bo v lazhi in tajno,
z zaroto zahrbtno,
z izdajo vzvisheno;
na ovadbi vsakogar po vsakem bo vladal, she dolgo.
Zhalostna in dolga je zgodba Jude, zato mu je rekel Jezus she: »Kar delash, stori hitro.«
13.28	Nihche od sedechih za mizo ni ga razumel. Sprashevali so: »Chemu rekel je to?«
Le on, ki slonel je na prsih Njegovih, je videl veliko.
13.29	Nekateri od uchencev so namrech mislili, ker je Juda moshnjo imel, da mu Jezus pravi: »Nakupi, kar nam je treba za praznik.«
In res je bilo za praznik mnogo tega potrebno, da praznik bi bil to, kar postal je. Drugi pa so razumeli tako: daje Juda izdal, ker se zaljubil je v denar, ker denarje povzdignil v ljubezen svojo;
kaj ni v resnici Juda tako sam izbral, a zhe prej, ko je she mogel izbirati?
Potem pa mu ni bilo vech mogoche izbirati, ker bilo je zhe
izbrano, v mochi njegovi to ni bilo vech;
ko izbral ga je On za vojvodo tega sveta.
Nekateri pa so videli chisto od drugod:
da naj Juda kaj ubogim da;
in kaj je bilo po duhu ubogim boj treba kot to:
da videli bi, kaj izdaja v resnici resnichno je,
in komu sluzhi?
13.30	Juda, ko svojgrizhljaj jepouzhil, odide takoj, bila je noch teme, ta vecher.
Sedaj so nekateri od uchencev mislili,
ker je Juda z moshnjo odshel, da premagan po mamonu gre;
in res je skrbel zanje, da njim ni bilo treba;
kaj res ni najtezhje biti v srcu chist,
che skrb imash neprestano za denar, ki visi ti
okoli vratu, na prsih tvojih je moshnja?
Bila je ta dan res temna noch,
in tezhko bi bilo videti vse.
A eden med njimi je videl she dosti vech.
Njemu je dal videnje On,
da gledal je s srcem chisto.
Videl je vech, kot lahko je sporochil.
In kako bi kdo lahko sporochil vse, kar je videl?
Tega ne more nihche, tega ni mogel she nihche,
nihche ni videl Vsega.
In kako bi smelsporochiti vech, kot je hotel On?
Bila je noch, dalech je bilo jutro zanje,
in prvi, ki bilje izvoljen, je zhe odshel.
On pa zhe, ko jim je to pravil,
razzhalostil seje v duhu,
ker je vedel, da ne bodo razumeli;
moral jim bo zopet govoriti s telesom,
z usti sinu chloveka:
13.31	»Sedaj je sin chlovekov oslavljen; Bog je oslavljen v njem!
13.32	In che je Bog oslavljen v njem,
ki sam ga je izvolil za izdajo sebe, ga tudi Bog oslavi v Sebi, oslavi ga neizmerno.
13.33	She malo sem z vami, otrochichi moji,
a ker ne morete z mano, cheprav dalech morete, lahko rechem sedaj tudi vam:
13.34	Najdlje bosteprishli z ljubeznijo v sebi, v srcu svojem. Resnichno vam pravim, tako pridete dalech:
ljubite se med seboj,
ljubite sklad treh v sebi,
ljubite se, kakor sem jaz vas ljubil v sebi;
ljubite se iz vsega srca svojega.
13.35	Drugi v vas spozna se po tem, da ljubi,
in po ljubezni spoznate se, in sebe spoznate, da ljubite v sebi vsi.
Svet vas spozna po tem, da ste uchenci moji,
da res resnichno ljubite, da drug drugega ljubite.
Kot duhovno oko lahko vidi svoje oko:
kot oko tujca, ki ne vidi;
tako duhovno srce lahko chuti svoje srce:
kot srce tuje, ki ne ljubi.
Le ljubezen duhovna, resnichno resnichna
lahko sluti ljubezen bozhansko.«
13.36	Simon Peter: »Gospod, kam gresh?«
Jezus: »Tja, kamor grem, zdaj she ne moresh za menoj; pozneje da, poznejepojdesh za menoj.«
13.37	Peter: »Gospod, zakaj ne morem sedaj za teboj?« Obupan je bil Peter,
v obupu svojem iskren, on joche in prosi: »Ne hodi! Zhivljenje svoje dam zate.«
13.38	On ga zhalostno pogleda, potem mu reche sochutno: »Zhivljenje svoje bi dal zame?
A ko bi to storil sedaj, izbral bi lazhjo pot, Peter. She najprej bosh izdal ljubezen svojo, prelahko jo izrekash, zato zatajil jo bosh v sebi; in videl bosh bolechino svojo, ko storil bosh to: trikrat v sebi bosh zatajil ljubezen svojo. Resnichno res, rad sem imel toprostodushnost tvojo.«
Pastir
»Trd si kot Skalnik, Simon, sin Jonov, ime ti bo Kefa (po nashe Peter),« mu je rekel Jezus ob prvem snidenju njunem.
Ob zadnjem videnju pa: »A nekdo drug te opashe, in povleche te tja, kamor ti nochesh.«
Zidal je cerkev kot skala trdno, pasel je ovchice svoje.
Ko pa seje postaral,
seje ozrl za zhivjenjem svojim;
razzpalostil seje v duhu,
bila je to zhalost Njegova v njem.
Peter ni bil svoboden, nekdo drug gaje povlekel, tja, kamor sam ni hotel.
Zdaj je vedel, kdo gaje opasal, in videl, da pasel ni ovchic Njegovih.
V ushesih so mu je odzvanjale Besede jeze Njegove: »Ali naj ne pijem kupe, ki mi jo je Oche dal? Spravi svoj mech!«
Ko bi jih ne ustavil, pobili bi vse. Morda bi bilo zanj bolje tako. A tako to ni moglo biti.
Svet je sprejel vero v chudezhe,
res so bili hvalezhni zanjo, in za upanje
v vechno zhivljenje,
za hisho mogochno, na skali sezidano; ljubezen njegovo pa so najprej izdali;
trgujejo z bogom, zanima jih moch in oblast,
ni kraja na tem svetu,
kamor nje roka ne sezhe;
te, ki so sledili vrednote Njegove, so izdali, pobili,
vodili, podzhigali vojne, v imenu Boga,
zazhigali svete spise, nejeverne ljudi,
najprej pa gnostike, iskalce resnice,
resnichne iskalce Boga.
11.46	Nekaj njihje pohitelo k farizejem z ovadbo svezho.
11.47	Ko vishji so duhovni in farizeji vishjt zvedeli za ta chudezh,
jih zgrabi panichni strah. Sedaj shlo je zares, za njih moch, njih oblast. Nemudoma sklichejo veliki zbor, razpravljajo tako:
11.48	»Kaj ta chlovek dela? Sedaj zhe mrtve prebuja? Kaj naj storimo?
Samo she malo ga pustimo, in kdo nam bo she veroval? Nam sploh she kdo verjame? Rimljani pridejo z vojsko vso, vse nam vzamejo, zemljo in ljudstvo.«
11.49	Eden njih, Kajfa; to leto nesrechno bil izvoljen je
za duhovna velikega; je govoril drugache, takole:
»Vi nichesar ne veste!
11.50	In tudi premishljujete ne veliko; sicer vedeli bi, da bolje je za vas, che se ta chlovek zhrtvuje za vas; che umre on za ljudstvo,
ves narod ne pogine.«
11.51	A tega ni rekel kar tako, tega spontano ni izrekel, sam iz sebe.
Bila je to prerokba njegova, ki jo izrekel je za to leto,
ker veliki duhoven je bil ta, kije prerokbo uradno izrekel; tako seje glasila: 11.52 »Jezus bo umrl za narod; in ne samo za ta narod, ampak za vse narode, razkropljene otroke Bozhje; On jih zbere v eno. Vsak narod je individualnost zase, nobeden njih izven Boga ni, eno je z Njim.«
Niti ga niso do konca poslushali, njegove prerokbe niso jemali prevech resno; imeli so opravek pomembnejshi.
18.15	Za Jezusom je shel Simon Peter, bilje prvi, ki mu je obljubil, da izdal ga ne bo, da prej bi umrl.
Skozi vrata so shli na dvor velikega duhovna.
18.16	Peter je ostal zunaj, pred vrati, neki drug uchenec, od Petra temnejshi, pa je shel z Njim.
Ko pride ven, iz dvora, drugi uchenec, znanec velikega duhovna, njemu vdan, je bila zhe tu vratarica, ki ve, kdo odhaja, in kdo prihaja skozi vrata; tedaj pripelje ta drugi temnejshi uchenec she prvega notri, ki bilje Simon Peter.
18.17	Dekla vratarica reche torej Petru:
»Ali nisi tudi ti eden izmed uchencev tega chloveka?« A Peter: »Nisem.« In mraz mu je bilo, in tako sam je bil sedaj Peter.
18.18	Zakurili so ogenj hlapci in sluzhabniki, ker mrazje bilo tudi njim.
Okoli ognja so stali in se greli;
stal je tudi Peter z njimi in se grel,
a pogrel se ni, ni se vech mogel, ker vel je res hladen
veter.
18.24	Anu ukazhe, da ga zvezanega privedejo pred velikega duhovna Kajfa.
18.25	She vedno se Simon Peter skusha pogreti pri ognju; ko vprashajo ga ti, ki stoje so krog ognju naredili: »Ali nisi ti eden izmed uchencev njegovih?«
On reche: »Nisem.«
In siv je bil, she temnejshi sedaj, Peter.
18.26	Pa ni she bilo konec muk njegovih, Simona Petra. Zhe bil je tu hlapec, sorodnik tega, ki mu je Peter odsekal
desno uho. On vprasha ga: »Te nisem jaz na vrtu videl z njim?«
18.27	»Nisi.«
Odlochno ga je zavrnil Peter, in zapelje petelin, blizu je bilo jutro, pa tako dalech zanj. Pozhar pa je strashen oral v dushi njegovi. »O, Oche, da bi jo upepelil,« je prosil Peter, kako blaga je barva siva njegova.
21.15	Po obedu reche Jezus Simonu Petru: »Simon Jonov, ali ljubish me bolj kot ti?« Simon Peter pa odgovori: »Ja, Gospod, ti vesh, da te ljubim.«
Jezus: »Pasi jagnjeta moja.«
21.16	Jezus vprasha drugich: »Simon Jonov, ali me ljubish?« Simon Peter: »Ja, Gospod, ti vesh, da te ljubim.« Jezus: »Pastiruj mojim ovchicam.«
21.17	Tretjich vprasha Jezus: »Simon Jonov, ali me ljubish?« Peter pa se raz%halosti kot otrok, ker gaje tretjich vprashal isto: ali ljubi ga. In rekel je Njemu: »Gospod, saj vesh sam; ti vesh vse in znash vse; vesh, da te ljubim.«
Jezus: »Pasi moje ovchice.«
21.18	Zopet je nastal premor, zhe v tretje, a vzdushje ni bilo muchno, le resnobno je bilo;potem je Jezus rekel Petru:
»Resnichno, resnichno ti pravim:
Ko si bil she otrok,
si bil svoboden;
sam si se opasoval,
hodil si, kamor je hotelo tvoje srce;
bil si resnichno svoboden,
in hodil si, kamor si sam hotel;
ko pa postarash se,
raztegnesh svoje roke,
shirok je tvoj sezhaj,
dolg rok doseg;
in nekdo drug te opashe,
in povleche te tja, kamor ti nochesh.«
Med premori pa mu je Jezus govoril she mnogo vech, che jih je Simon takrat slishal, ne, tega ni mogoche rechi, a slishal jih bo, gotovo jih bo slishal.
Oni drugi uchenec jih je slishal, ker je Jezus njega najbolj ljubil, in ljubil je on Njega resnichno, resnichno. Po ljubezni svoji je uchenec videl, ljubezen Njegovo je dojel vso. Bila je to ljubezen v treh svetovih dushe, individualnosti Sebe in Njega.
Che je Bog ovil Bozhanskost Sebe v tri ovoje, je to storil tako, da bi jo vsak odvil v sebi. To jim je kazal Jezus na sebi, iz sebe, srca svojega, da bi oni videli, da pri njih ni drugache. Ko je bil she otrok, je Peter videl iskro bozhansko v sebi; ovchice je pasel, kot jih pase otrok bozhji. Potem je Peter v sebi pozabil; in chisto bi pozabil, da ni prishel Jezus, da obudi mu globino njega samega, mu pokazhe prozornost vseh ovojev: dushe. Razsvetlil je ljubezen njegovo: ljubezen sinu chloveka;
ljubezen duha chloveka, ljubezen chisto, duhovno; ljubezen bozhansko chloveka, najsvetlejshe, najsvetejshe v chloveku, njega dusho; kar vidi le duh chloveka, ko chist je.
Kdor ne ljubi, ne more videti; kdor ne vidi, ne ve za pot svojo, za svobodo sebe. In rekel je Jezus Petru: »Ne bodi vodnik, kot more biti vodnik vsak chlovek, ki ne vidi, ki ne ljubi;
ne bodi vodnik, kot more biti vodnik vsak chlovek jasnega duha, a ne ljubi; vodnik bodi po iskri bozhanski v sebi, a ne kot more biti to vsak chlovek iskrivega uma, a ne ljubi; ljubi kot otrok bozhji, ker take so ovchice moje. Pasi moje ovchice, one so otroci bozhji. Ti lovil si ribe tam, kjer ni jih bilo; shirok je bil tvoj sezhaj, temnel je duh tvoj; a srchen si bil, ni mogoche rechi, da ne, dasi to je, kar tepovleche, kamor ti nochesh; potem morash tja, potem nisi vech ti, in nisi svoboden.«
21.19 To mu je povedal, da bi mu pokazal njegovo pot; vso pot do smrti bi lahko videl Peter, in brezna, ki vleche ga vanje, in zhrtev Njegovo, s katero je oslavil Boga, bi lahko videl. In ko mu je to povedal in videl, da Peter ne vidi, da ne ljubi ga dovolj, je rekel le:
»Pojdi za menoj!«
21.20	Ozrl seje Peter za njim,
in tedaj vidi uchenca, ki gaje Jezus ljubil,
kako ta zhe gre za njim,
ta, ki mu je toliko bolechin povzrochil,
zhe ko je pri vecherji slonel na prsih njegovih,
ki bilje ta, kije Njega vprashal:
»Gospod, kdo je tisti, ki Tebe izda?«
Globoko v dusho njegovo je bila vrezana beseda ta,
bila je vrezana trikrat.
21.21	Ko Peter vidi tega, kako gre za Jezusom, reche: »Gospod, kaj pa ta...?«
V glasu njegovem je bilo slishati vech: sum v ljubezen, njega neodpustljivost; sovrazhen odkrito je bil glas njegov, in siv, temno obarvan.
21.22	Jezus: »Naj hochem, da ostane in chaka... naj pridem samo ponj,
tebi na ljubo, kaj tebi za to? Ti pojdi za menoj!
Ne oziraj se po drugih, na druge ne glej tako, neprezhi na ljubezen njihovo. On pojde sam, on ni ta, ki bi ga ti pasel.«
Opombe:
—	Oznacheno besedilo je iz knjige Janezovo razodetje ali O treh vrednotah (v primeri s tekstom iz knjige v izdajah iz leta 1986, 1990, 1994 so spremembe minimalne).
—	Sporochilo Janezovega evangelija je po bistvu gnostichni tekst. Pisal (ali prepisal) ga je gnostik. Evangelij po Janezu je gnostichni evangelij. Tudi pri prepisovanju ali redakciji sv. Ireneja (Irenaeus, shkof iz Lugdunuma, Galija, ca. 130-202; zdaj Lyon, Francija) je bistvo tega sporochila nedvoumno: spoznavanje boga — gnoza.
—	Morda nepotrebna opomba, pa vendar: Gnostichna sporochila nam sama govore, v prispodobi recheno, govore nam trikrat resnichno: prvich kot zgodba, che jo beremo neobremenjeno; drugich v duhu — ko gledamo z duhovnimi ochmi, lahko bi rekli — z intuicijo, ker zgodba je le okvir za vrednote — neposredna dejstva zavesti; tretjich s chistim srcem, nekateri bi rekli — s chistim umom.
—	* iz te lupine — iz te ure, iz tega ovoja dushe, iz te jeche, iz tega sveta ...
* Glej: Jn 10.38; 11.52; 12.1-8, 24-27, 31-50; 13.1-38; 14.21; 18.1-16, 24-27; 21.14-22; Iz 44.18; 49.6; 50.10; 51.4,6; 53.2-12; idr.
Iztok Vrhovec
BELI CHLOVEK
Neko dezhevno nedeljo, ravno sem pisal angleshko domacho nalogo, je vstopil v mojo sobo ded. Molche je sedel na rob postelje in potrpezhljivo chakal, da koncham. Shele takrat sem ga pravzaprav zares opazil.
»A?« sem izdavil, ko sem ga zagledal. »Kdaj si pa ti prishel?«
»Saj ni pomembno,« je odvrnil, »nekaj chasa sem zhe tukaj. Veseli me, ko te gledam tako zadovoljno zatopljenega v delo. Brez angleshchine najbrzh res ne gre vech. V prihodnosti bo pa najbrzh she toliko bolj pomembna, ker jo bo moral znati vsak. No, ti imash tako ali tako srecho, da te stvari tako zelo zanimajo, pa ti uspeh pri uchenju skoraj ne more uiti.«
»No ja____« sem se malce dvomeche popraskal po glavi.
»Ko bosh malce starejshi, bosh spoznal, da ta lastnost ni ravno zelo razshirjena, in je zaradi tega she toliko bolj dragocena.«
»Meni se ne zdi nich posebnega,« sem ravnodushno skomignil z rameni.
»Ja, saj pravim — chez nekaj let ... Ti verjamesh, da je radovednost in zhelja po uchenju prirojena, da je to nekaj najbolj vsakdanjega.«
»Ja, seveda,« sem she vedno precej odsotno pokimal.
»Tudi sam vem, da je tako,« je nadaljeval, »ampak tukaj, v tem nashem svetu, smo se tako uchinkovito nauchili dushiti vse tiste vzgibe — kar strese me, ko pomislim na vse to ...« Zagledal se je v eno od slik na steni in opazil sem, da ga je v resnici — streslo.
»Ne vem, ali najbolje razumem, kaj mislish,« sem previdno nadaljeval.
»Starshi in uchitelji ponavadi tako zelo narejeno zhivo silijo otroke pocheti vse tisto, kar naj bi se nauchili, da jim vse skupaj zagabijo,« je izstrelil.
»Aja, to,« sem zavzdihnil malce razocharano, ker sem prichakoval kakshno bolj revolucionarno trditev.
»Ja, tako preprosto je to, a kljub vsemu tako ... zhalostno in unichujoche. Zhivljenje se skoraj nevede spremeni v en sam boj za prezhivetje in pozneje, v odraslosti, v odklanjanje vsega drugachnega. Strashno!« je zagrlel kot ranjen ptich in teatralno zakrilil z rokama.
»Pa se ti res zdi tako zelo hudo?« sem spet malce pokroviteljsko ugovarjal.
»Ja, samo ozri se malo okoli sebe ...« je spet zanosno prhnil. »Chredice tistih, ki si zhelijo oblasti, si jo seveda prikrempljajo, nikogar od po blatu gomazeche raje pa ne zanima kaj dosti, kdo so ti neuki birichi, katerim so tako naivno prepustili vajeti svojih zhivljenj, da zdaj na njihovih plechih brez kakrshnih koli zadrzhkov izvajajo eksperimentalne akrobacije s svojimi ekshibicijsko okrvavljenimi bichi. Svoj razvoj so zamrznili na nekakshni predsholski stopnji popolne nezmozhnosti kritichnega opazovanja in presojanja. Nekateri so preprosto okajeno fascinirani z mochjo, ki jo imajo nad njimi ti bledolichni brezdushnezhi, katerim se usluzhno priklanjajo, drugi spet le otopelo sledijo nechemu, za kar schasoma zachenjajo verjeti, da je njihova vechna in nespremenljiva
usoda — v resnici pa so se v njih zgolj ukoreninile sprevrzhene ideje peshchice manipulantov, katerih najvechja zhelja je zahteva po sonchenju lastnega jaza v unichujochih plazovih praznega pridigarstva,« je grmel kot kak razjarjen Zeus.
»In po tvoje je to vse zaradi ...« mi kljub njegovi strastni pridigi ni bilo jasno, kam pravzaprav meri.
»Ja, vechinoma se zachne v najrosnejshih letih, z najzgodnejsho vzgojo,« se je popraskal po svojem starem nosu; »chesar ne zavozi ta, pa potem s svojim vedno polnim lonchkom pelina doda shola, ki tovrstno destrukcijo le she krepi. Kar se dogaja potem, pa je le logichna posledica tega, v otopeli spanec povitega zadovoljnega suzhenjstva. Ljudje znajo konec koncev pocheti le tisto, chesar so se navadili. In vse to tuleche kolesje se zachne nezajezljivo razlivati po tej svoji groteskno spolzki kolesnici z ... ocenjevanjem!« me je ostro pogledal. »Si kdaj razmishljal o tem?«
No, sem pomislil, ta mu je pa zhe malce bolj podobna. Zhe vechkrat sva se pogovarjala o sholi in o vzgoji, o tem, kakshne napake delajo starejshi, ko pretirano vsiljujejo svoje ozke poglede na to, kaj je prav, kaj se mora in kaj ne, in kaj to pomeni za kot spuzhva vpijajocho odrashchajocho déco.
»Si pa izbral temo za nedeljsko jutro,« sem se nasmehnil.
»No, si zhe kdaj razmishljal o tem?« se ni dal vrechi iz svoje kolesnice.
»Pravzaprav sem,« sem se vdal v to, da bom slishal she eno njegovih lekcij.
»Ja,« je pokimal ded, »tebe seveda tiste shtevilke, ki vam jih lepijo v sholi, ne motijo prav pretirano.«
»Saj vesh, da ne,« sem odvrnil malce vzvisheno, kot da bi hotel dati mirni zgled kreature, ki je na tem planetu prezhivela zhe dobrih deset let in ki zaradi svojih bogatih izkushenj chuti, da marsikaj ve in je zato njena sveta naloga, da pomiri pretirano zavzetost za tako nepomembno vprashanje, kot so tiste shtevilke. »A sem o tem razmishljal zelo na hitro in povrshno,« sem nadaljeval, »ko so pri nekaterih predmetih uvedli tiste smeshne opisne ocene: uspeshno, manj uspeshno in tako naprej. Vechina jih je potem zachela jemati ocene she manj resno kot prej. Te bedaste oznake jim preprosto niso pomenile nichesar.«
»Jasno!« se je razvneto presedel ded. »To je vendar popolnoma logichno!« je vzkliknil, kot da je pravkar odkril neovrgljiv dokaz za to, da se chlovek v resnici ni razvil iz opice. »Ko nekoga navadish na neki sistem tiranije, potem pa to spremenish v nekaj na videz manj vsiljivega, bo reakcija natanko taka, kot je bila vasha. Saj zato pa pravim, da lahko chlovek pochne le tisto, chesar se navadi. Navade pa je, kot vesh tudi sam vsaj tako dobro kot jaz, sila tezhko spreminjati, ker je za to potrebno toliko volje, da tega skrhani pragmatizem vsakodnevnih skrbi, kako napolniti trebuh, niti po nakljuchju ni vech zmozhen,« je she naprej bobnel kot kak ostareli vulkan, ki mora she nekaj poslednjih trenutkov svojega obstoja izkoristiti za to, da s svojo pojemajocho, a she vedno vroche puhtecho lavo oplazi tistih nekaj nich hudega slutechih vandrovcev, ki so zashli na njegov granitni greben.
»Ti, stari,« sem nagrbanchil svoje mlado chelo, na katerem se je bila shele sem ter tja zachela kazati kakshna borna sled zhivljenja, in ga malce postrani premeril, »si imel zelo naporno noch? Te je stara zvecher razjezila s kakshno svojo neuko in premalo razdelano logiko, pa si se potem celo noch v sanjah z njo prerekal?« sem pletel, zadovoljno uzhivajoch
v plehkosti svojih misli. »Potem si pa zjutraj znova dojel, da ni ravno ustrezna sprejemnica tvojih razlag in si zdaj prihrumel v tale zakotnejshi kotichek, da se malce potolazhish?«
»Ja, seveda,« je zavzdihnil malce nezadovoljno,« ti mislish, da se staremu blede.«
»Ma, saj te razumem,« sem she vedno bredel kot slepec po svojih zglajenih mozhganskih brazdah. »Ampak ...« sem za hip okleval, ker se mi je zazdelo, da sem ga nemara uzhalil.
»No, izpljuni zhe!« je bleknil. »Kaj se zdaj delash finega? Fino je za voljno glino, ne pa za stare skale, ki jim je malo mar, kdaj se bojo razklale.«
»Ah, ti ...« sem zavzdihnil, pokroviteljski val moje uchenosti pa se je ob tej njegovi zadnji domislici, ob kateri se je zadovoljno smejal in tleskal po artritichnih kolenih, dokonchno umiril.
»No?« me je spet pogledal s svojim predirnim chrnim pogledom.
»Malo pa res,« sem se ojunachil.
»No, naj ti poskusham pojasniti nekoliko drugache,« se ni dal zmesti niti za pedenj.
Kot da imam kakshno izbiro, sem pomislil.
»Ko si bil mlajshi — mislim na chas, preden si shel v sholo — sva se kar precej druzhila.«
»Ja,« sem vzdihnil nostalgichno. »Temu pa res ne morem oporekati.«
»Kaj bi rekel komu, ki bi trdil, da je bilo takrat vse, kar sva pochela, popolnoma brez smisla, ker nisi dobival ocen, s katerimi bi bilo tvoje znanje objektivno ovrednoteno?«
»Rekel bi, da je popoln bedak!« sem izstrelil kot iz topa.
»Kaj bi pa rekel, che bi jaz — starchek, ki se poslavlja s tega sveta .« je nadaljeval pomenljivo.
»To tako rad ponavljash, da se ob tem zhe skoraj sladostrastno zabavash,« je odkrushek rim, ki se je malo prej odkresnil iz njegove glave, zdaj ochitno zadel tudi mojo.
»No,« je za trenutek njegov razbrazdani obraz le spreletel zadovoljen nasmeshek, »kaj bi torej rekel, che bi jaz prav tako preprichano, kot si ti to pravkar zatrdil meni, butnil v obraz tvojim uchiteljem v sholi: da je ocenjevanje popolnoma brez smisla oziroma da ima na dolgi rok totalno negativen uchinek, brez izjeme, za vse?« se je ponovno razvnel kot velikanski Atlas.
»Hm,« sem se prvich, odkar se je neslishno kot dezhevnik priplazil v mojo sobo, v resnici malce zamislil.
»Ja, seveda,« je spet zachel brundati svojo neuklonljivo pesem, »tebe to ne moti kaj dosti. Ampak spomni se, kaj sem rekel malo prej. Reciva, da imash pet let, ko sva se uchila pisati, pa risati osminke in trilchke, pa to, da konj pri shahu ne skache iz shahovnice na okensko polico, temvech malce drugache ...«
»Ah,« sem spet zavzdihnil ob spominu na vse te lepe trenutke iz zdaj zhe skoraj davne preteklosti.
»Pa kaj zdaj cvilish kot kakshna mulasta kamela,« se je spet zachel krohotati, »kot da imash ti na grbi sedem krizhev, ne pa jaz?«
Zdaj sem tudi sam moral prasniti v smeh, ki ga je prekinil shele nich kaj zadovoljni glas stare mame, ki je z neodobravajochim trkanjem in navelichanim glasom velevala, naj ne rjujeva kot podivjana merjasca, ki sta se prvich znashla v svinjskem raju.
»Jaz pa imam nekje neki poseben zvezhchich, kamor si skrbno zapisujem shtevilke, s katerimi vrednotim tvoj mladostnishki napredek,« je zdaj ded zopet umirjeno nadaljeval z razvijanjem svoje zgodbe.
»Ja, kot sem rekel, stvar je popolnoma brez smisla,« sem se zdaj njegovega razprave zheljnega duha pochasi zachel navzemati tudi sam. »Ampak tisto o opisnih ocenah ... da jih potem nihche ne jemlje resno — che ne bi v sholi ocenjevali, potem bi nastal kaos! Evo, to mislim,« sem zdaj po blizhnjici prisopihal na cilj svojega veleumnega preprichanja.
»Ja, saj vem, da tako razmishlja vechina otrok, in vem, da tako misli tudi vechina njihovih starshev. Da o prfoksih sploh ne govorim ... In da niso nikoli zares pomislili na kakshno drugo mozhnost, mi je tudi kristalno jasno. Pa ... sva midva imela kaos?« je spet dvoumno privzdignil svoje bele obrvi.
»Hm,« sem si privoshchil trenutek, da od nekod utrgam odreshilno misel, s katero bi mu oporekal, pa ne vech le zaradi oporekanja samega, temvech zato, ker se mi je zdelo, da nekaj v njegovi logiki kljub vsemu ne shtima. »Ampak midva sva bila sama,« sem naposled nashel nekakshen priblizhek tistega, kar sem hotel povedati.
»Torej pravish, da v sholi kaj takega ni mogoche, ker vas je prevech?«
»Ja,« sem nemudoma odvrnil, pa ne zato, ker bi bil popolnoma preprichan, da imam prav, temvech zato, ker mi je bilo ljubshe, da se kar sam trudi in me prepricha, che mu je zhe toliko do tega, kot pa da se pretirano in po nepotrebnem naprezam sam. Potem pa sem se kljub nedeljskojutranji lenobnosti nenadoma premislil in nadaljeval malce bolj premishljeno: »Ampak ne le to. Ocene pripomorejo k objektivnosti. Ja, to je to,« sem zadovoljno kimal. »Mislim, da so zaradi tega nujne.« Zdaj sem bil zadovoljen, ker se mi je zdelo, da sem uporabil vse svoje sposobnosti dostojnega ugovarjanja.
»Kako pa je bilo z objektivnostjo, ko si imel pet, shest let?« je she naprej rinil ded.
»No ja, saj vem, kaj hochesh rechi,« sem se izmikal.
»Si kdaj opazil, kako ljudje v resniciishchemo objektivnost in smisel? Kako ljudje dejansko ocenjujemo lastno vrednost, kako gledamo na to, kaj si o nas mislijo drugi, kaj si o sebi mislimo sami? Oziroma kako to pochnemo po naravni poti, dokler se ne nauchimo tega pocheti na izrojen ali, che hochesh, malce sodobneje - na kulturen nachin?«
Spet sem se zlovoljno namrshchil.
Po kratkem premolku je nadaljeval spet malo bolj umirjeno:
»Ja, vnuk moj, tudi ti si zhe marsikaj pozabil,« je zavzdihnil. »Pa saj to se najbrzh mora zgoditi. Ampak nekoch se bosh moral spet vsega spomniti, vesh. Che bosh hotel biti v resnici zhiv, seveda. Saj mi je jasno, da se ti zdajle vse to zdi malce prevech vesoljsko . Se she spomnish dojenchkov, otrok, ne nazadnje samega sebe in svojih sosholcev? Kako ocenjujejo svoje uchitelje, starshe, drug drugega?«
Konchno me je preshinilo, na kaj je zhe ves chas meril.
»Ja, seveda,« sem se malce osramocheno tlesknil po chelu. Pochutil sem se kot kak domachi izdajalec, ker sem pozabil vse tisto, kar se je njemu zdelo najbistvenejshe in kar mi je nazorno in brez zadrzhkov demonstriral zhe toliko let. Potem sem ga prvich, odkar je stopil v sobo, pogledal naravnost v ochi.
»Ja,« je dejal popolnoma mirno, ko je videl, da se mi je konchno le zasvitalo. »Dojenchki jim sledijo popolnoma nagonsko. Iz njih razbirajo in vpijajo ves smisel, vse, kar bodo postali, kar bodo nekoch verjeli; vse, chesar se bodo v resnici nauchili, bodo prebrali iz ochi soljudi. Takoj, ko pa si chlovek prilasti pravico, da s shtevilkami vrednoti drugega
chloveka, sistematsko, dan za dnem, teden za tednom, leto za letom, kot se to dogaja v sholi, potem se tistim, ki jim gre dobro — in s tem seveda ne mislim tistih, ki jim gre v resnici dobro, temvech tiste, ki imajo dobre ocene, in ti si eden od njih — sistem seveda zdi ... sprejemljiv in objektiven; drugi, ki jim gre slabo, pa se pochutijo chedalje slabshe, neradi zahajajo k pouku, zoprno in nadlezhno jim je, doma se prerekajo s starshi, sovrazhijo uchitelje, sosholce in konchno se jim zameri cel svet. Ker pa je nagon po prezhivetju tako silovit, da prekasha vse druge sile v chloveku, morajo vendarle nekaj ukreniti, da se zavarujejo pred temi nadlezhnimi obchutki. Recimo, da se zaprejo vase, torej si poleg tega mesenega oklepa, ki nas zhe tako vech kot v dovoljshnji meri omejuje, nadenejo she nekaj novih verig. Svojih zoprnih obchutkov ne zmorejo deliti z nikomer, ki bi jim lahko v resnici pomagal. Z zunanjim svetom se najraje ne bi vech nikoli soochili, ker je zanje prekrut in prebolech. Tisti naravni dar — zhelja po spoznavanju novega — pa pochasi ugasha. Kar se pa tiche vas, ki vam gre dobro — vi pa zachenjate verjeti, da v resnici nekaj veste; in vse to samo zato, ker imate dobre ocene; ker te postajajo vasha objektivna resnica, zachenjate biti preprichani, da je tisto, kar se ocenjuje, resnichno. In schasoma boste verjeli, da je resnichno edino tisto, kar se ocenjuje. Poglej, saj to je po svoje zhe zdaj tako. Saj si sam dejal: predmeti, ki se ocenjujejo z opisnimi ocenami, so manj vredni, nepomembni, torej nekako neresnichni. In che nadaljujem o zrcalu dushe ... Ocene so tiste, zaradi katerih med uchenci in uchitelji schasoma zraste nepremostljiv zid. Seveda se to ne zgodi hipoma. Stvari se, kot vsaka dobra in temeljito skonstruirana prevara, razvijajo pochasi. Ampak she tako blagi dejavniki z vztrajnim ponavljanjem dosezhejo uchinek, kakrshnega ne presezhe nobena trenutna eksplozija. Voda, ki se dolga leta zaganja v skalo, ki se po svoji trdoti ne more z njo niti priblizhno primerjati, jo bo prej ali slej spodjedla. Pogoltnila bo najvishjo goro, che bo le dovolj vztrajna. In v sholi ni prav nich drugache: otroshki zhar, otroshka zhelja po vedenju, po radosti v spoznavanju novega, po pristni komunikaciji pochasi, a vztrajno ugasha. V tvojih letih ta veleumni domislek shele zachenja dobivati prave obrise tragedije, v katero se bo schasoma razvil. A vendar: koliko chasa je minilo, preden si me danes prvich v resnici videl, a? In tako edini pravi nachin komunikacije postopoma skoraj popolnoma ugasne. Uspeshni in ugledni, ki se boste prerinili chez vse mozhne shole, boste popolnoma verjeli edino v lastno ocenjevano objektivnost, ki jo boste povsod in na vsakem koraku nadvse veshche in znalsko zagovarjali. Vasha neomahljiva logika tovrstne objektivnosti bo znala zapolniti vsakrshno razpoko, ki bi se morda zasekala vanjo. Tisti manj uspeshni, ki so jim radovednost, ki je preprosto in zgolj drugachna od vashe, zadushili, pa se bodo tega — neupravicheno, a vendar! — sramovali in o tem ne bodo javno razpravljali — razen v zaprtem krogu svojih enako chutechih znancev, kjer se bodo s sklonjeno glavo pasli na presahlem obronku svojega ranjenega zhivljenja. Uspeshni oblastniki pa bodo vladali in shirili svojo brezsrchno objektivnost. In vechina se ne bo vech nichemur upirala, ker ne bo v njih vech popolnoma nichesar, kar bi v resnici hotelo kar koli vedeti — poglej samo poglede odraslih, pa ti bo vse jasno. Zakaj jih odmikash od tistih, ki s TV zaslonov tako krvnishko sejejo to svojo bogu izogibavajocho se vero?«
»In po tvoje je ocenjevanje v sholah krivo za to, da ...« se mi je she vedno zdelo, da pretirava.
»To je eden od zelo uspeshnih mehanizmov, ja — so seveda she mnogi drugi; ampak ocenjevanje je eno tistih najbolj zastrashujochih, ob katerem si marsikatera dusha nadene svoj temni oklep, stkan iz obchutkov krivde in sramu in nevrednosti in kar je she te gnile share, ki potem z leti zazhivi nekakshno lastno, namishljeno zhivljenje, ki v sebi nima vech nobene resnichno zhive mochi, a jih preplavi s tako neusahljivo silovitostjo, da uspe prezhiveti shtevilna predolga in muchna leta ...«
Seveda je imel prav, ko je trdil, da so s svojimi plitvimi in zamegljenimi in poveshenimi pogledi »odrasli« vechinoma mrtvi. Skoraj nihche vech nikogar ne pogleda v ochi, ker so zaradi te svoje mrtvosti tako nezanimive. Glede tiste njegove objektivnosti pa sem bil sam zhiv dokaz tega, kar je trdil. Ja, moja resnica o objektivnosti ocen me je zachenjala napeljevati celo na to, da sem zachenjal verjeti, da sem vech vreden od tistih, ki so imeli slabshe ocene kot jaz. Moj bog! me je spreletelo in v meni so se sprostili nekakshni obchutki, ki jim je ob tem spoznanju ochitno odleglo. Ampak iz tega nujno sledi — che sem se zaradi tega pochutil vechvrednega — da se drugi zaradi tega pochutijo manjvredne. Zaradi shtevilk! In tako se delimo na boljshe in slabshe. Mi, ki nekaj smo, ki nekaj pomenimo v resnici, in tisti, ki v resnici ne pomenijo nich! Kdo bi she pomislil na to, da bi kogar koli pogledal v dusho? To je seveda popolnoma nepomembno! In pozneje? Ja, tisti uspeshni brezdushnezhi dobijo pomembne sluzhbe in tisti povzpetni, ki zhelijo vladati, se zachnejo ukvarjati s politiko. In smo tam — oziroma tu, kjer se je mudil stari.
Ko sem ga pogledal, se mi je zazdelo, da mu je nekako odleglo, ko je videl, do kakshnih spoznanj sem prishel.
»Ded, ampak, zaboga, to je precej ... nerodno!«
»Hm,« se je zamishljeno zagledal skozi okno, kjer so zhe dolga stoletja kraljevale negibne Kamnishke Alpe. »Seveda. Ampak ne pozabi, da je to nerodno samo za tiste, ki se tega zavedajo. Drugi ti bodo rekli, da je to — naravno. Morda ti bodo she kaj napletli o naravni selekciji in chudotvorni Darwinovi evoluciji. Le da v tej selekciji ni nich naravnega. Narava ima dusho. In ljudje tudi. Ta, priuchena, pa je brez duha — pravzaprav je to nekakshna posebna evolucija uspeshnega prezhivetja brez dushe. Cinizem srednjih let je nekaj najstrashnejshega, kar se zgodi chloveku. Ko je chlovek star, se morda vsaj priblizhno zachne zavedati, kaj se dogaja. A pri vechini je zhivljenjska sila takrat zhe tako oslabela, misli skrhane in betezhne, chustva pa zhe tako zvozhena, da je vse skupaj she najbolj podobno nekakshni bledikavi farsi. Zhalostno, che chlovek vsaj priblizhno sluti, kakshne neverjetne potenciale nosimo v sebi.«
»In kaj bi potem chlovek po tvojem moral narediti?«
»Vnuk moj,« je dejal ded in me pogledal skoraj otroshko, »poglej malo okrog sebe! Vse, kar so ustvarili najrazlichnejshi mojstri, je nastalo iz precejshnjega trpljenja in sprashevanja o tem, kaj naj chlovek pochne na tem svetu. Mislish, da bi se tiste Beethovnove note, ki jih zdaj vchasih preigravash tudi ti, rodile, che bi postal cirkusant, v kakrshnega ga je hotel nashemiti njegov omejeni oche, ki je iz njega hotel narediti novega Mozarta, da bi ga lahko razkazoval pomembnezhem tako, kot je original razkazoval Amadeusov papá? A Mozart je bil pri petih letih sposoben izvajati take cirkushke tochke, kakrshnih Beethoven ni mogel niti v sanjah pri dvanajstih. Pa je kljub temu s svojo glasbo ozhivil
toliko duha, da ob njej drhtimo she danes. In slutimo svetove, ki jih ne bi nikoli, che se iz njegovega razjarjenega genija ne bi rodile stvari, kakrshne so se. In vsi drugi, ki jih danes tako salonsko obchudujemo, o katerih pouchujejo ljudje, ki v resnici o njihovem zhivljenju ne razumejo nichesar bistvenega, ker niso nikoli zachutili njihovega duha — ga pa potem na svoj mrtvouden, dolgochasen nachin shirijo med druge. Sama mehanika. In vechina se potem te mehanike navadi. Zachnejo verjeti, da je zhivljenje prav tako eno samo dolgochasno obnavljanje zunanjih oblik. Enodimenzionalna, pusta ocenjevana objektivnost. Vidish, kako lahko stvari postanejo absurdne, che jih gledash s tega zornega kota? To chloveshko ocenjevanje drugih je tako neznosno pritlehno, da ne pusti prezhiveti nichemur, kar vsaj malo spominja na pristen, zhiv duh.«
»Che te prav razumem, bi se moral chlovek znajti, kot ve in zna, po svojih najboljshih mocheh.«
Ded se je na shiroko zasmejal. »In ob tem slediti samemu sebi, a? Malo ochistiti kanale, che je sprejem slab?«
Zdaj sem se tudi jaz malce zamishljeno zazrl v Kamnishke Alpe, ovite v meglo in sneg.
»Kako zhe grejo verzi tistega tvojega benda ...?« se je ded poskushal spomniti ne vem natanko, chesa, zhe hip zatem pa je nadaljeval: »Beli chlovek, kaj je ostalo od tvojih sanj? Le napis na nagrobniku: Chlovek, ki se je nauchil, kako uchiti, potem pa pozabil, kako se uchiti sam.« In se je spet gromoglasno zasmejal. »Fant moj,« je nadaljeval, »tile tvoji mojstri pa niso kar tako.« In se je she kar naprej dobrodushno nasmihal, potem pa vstal in me pokroviteljsko potrepljal po hrbtu. »No, me veseli,« je rekel, »da sva se po dolgem chasu spet malce pogovorila.«
»Ja, tudi mene,« sem odvrnil in ga prav tako potrepljal po njegovih starih plechih.
»No, drzhi se,« je dejal chez chas malce nostalgichno, ker mu je bilo, prav tako kot meni, zhal, da se ne vidiva vech tako pogosto, kot sva se vchasih. A mi je bilo jasno, kot seveda tudi njemu, da moram v zhivljenju opraviti she precej takih in drugachnih preizkushenj, in da mi pri tem ne more vech kaj dosti pomagati. Najini zhivljenjski poti sta, vsaj za kratek utrinek tega zemeljskega zhivljenja, morali zaviti vsaka v svojo smer.
»Ja, ti tudi,« sem odvrnil.
In potem je odshel.
Ulegel sem se na posteljo in pustil mislim, da so se mi sprehajale sem ter tja po glavi, kot se jim je zahotelo. Kaj, za vraga, je hotel rechi s tistim mojim bendom in o belem chloveku?
Chez chas sem vstal in dal na gramofon ploshcho, ki sem jo kupil ravno pred kratkim. Spet sem se zleknil nazaj na posteljo, zaprl ochi in ob glasbi podozhivljal prijetne trenutke, ki sem jih bil pravkar dozhivel s svojim dedom. Potem sem nenadoma zaslishal besede, ki jih je malo prej izgovoril ded: White man, white man ... What is left of your dream? Just the word on your stone: A man who learned how to teach, then forget how to learn. Za boga! me je spreletelo. Kdaj, za vraga, pa je moj ded poslushal Queene*?!
* Zadnja kitica pesmi White man (Beli chlovek), z albuma The Queens A Day At The Races (Dan na dirkah), 1976. (Op. avt.)
Boris Vishnovec
OD GOSPE SVETE ZVON ii
SEJEM V BRNICI
Obetalo se je lepo majsko jutro. Tako kot vsako leto so tudi sedaj praznovali praznik sv. Joba. Pripravljali so se za odhod v dolino, v vas Brnico pri Beljaku, kjer je bil na dan sv. Joba tudi sejem, znan dalech naokoli. Predvsem je bil to praznik chebelarjev, kajti Joba so vzeli chebelarji za svojega zavetnika in so ga tudi upodabljali na shtevilnih panjskih konchnicah. Pri Drabosnjakovih na Zgornjih Drabosinjah je bilo she posebno zhivahno. Gospodar Andrej Shuster Drabosnjak je tokrat mnogo prichakoval od sejma. Upal je, da bo z uspeshno prodajo toliko zasluzhil, da bo izplachal dolgove, ki si jih je nakopal z nakupom tiskarskega stroja. Pa tudi kmetija je bila zhe dalj chasa zadolzhena.
Na voz je Drabosnjak nalozhil skrbno pripravljene tiske, knjige in prepise, ki jih je nameraval na sejmu prodati. To so bili rezultati napornega dela, tako priredbe iz nemshkega jezika kot pesmi, ki jih je sam napisal in so se ljudem prikupile, ker so bile vechinoma zabavnega znachaja. Ostali tiski so predstavljali pripomochke in nasvete za kmetovanje, pa tudi zagovore in reke zoper bolezni ter nasvete za zdravljenje zhivine. Tudi dve igri je pripravil: bozhichno igro, ki so jo zhe igrali na Koroshkem in igro o izgubljenem sinu. Seveda je imel pripravljeno tudi zajetno shtevilo panjskih konchnic. Njegova zhena Nezha je pripravila jajchka in maslo ter prte in robchke, ki jih je sama izvezla. Drabosnjak je pripravil tudi nekaj chebeljih izdelkov, medu in zdravil, ki jih pridelajo chebele.
Pisalo se je leto 1814, chas, ko se je Napoleon poslovil od Ilirskih provinc, kamor so spadali tudi Drabosnjakovi na kmetiji nad krajem Vrba ob Vrbskem jezeru. Drabosnjak je takrat zhivel z zheno Nezho skupaj zhe dvaindvajset let. Rodilo se jima je enajst otrok, sedaj jih je zhivelo she osem. Najstarejshi sin Gregor je pomagal na blizhnji kmetiji pri kmetu, ki je imel samo hcher — edinko. Ostali otroci so odshli za kruhom kot dninarji in hlapci, dekleta so odhajala za dekle. Samo she trije najmlajshi so tistega jutra chakali, da se pridruzhijo ochetu in materi na vozu. Cheprav so obichajno zgodaj vstajali, ker so morali voditi zhivino na pasho, so se tistega majskega jutra le pochasi prebujali. Shele, ko so konji potegnili in se je prichel voz spushchati navzdol po ozki cesti in so konji z lahkoto izkorishchali polozhnost pobochja, so morali skoraj zavirati na nekaterih klancih in so se umirili shele, ko so prispeli v dolino na cesto, ki vodi ob jezerskem bregu proti Beljaku.
Tokrat so peljali mimo Beljaka proti vasici v blizhini, komaj nekaj kilometrov stran, kjer cesta zavije proti Zilji. Vedno pogosteje so srechevali vozove, nalozhene z blagom, ki so bili prav tako namenjeni v Brnico. Tudi drugi sejmarji so imeli na vozovih nalozhene chebelje izdelke, namenjene prodaji. Prihajali so tudi izdelovalci lesenih predmetov s Kranjskega in iz Ribnice, pa zhelezarji iz Krope, razni obrtniki, ki so izdelovali pletene koshare — cajne. Tudi loncharji so bili med njimi. Predvsem pa so srechevali popotnike iz ostalih delov Koroshke, od Zilje, Rozha in Podjune. Med njimi so bili kovachi in izdelovalci voz ter orodja. Vedno bolj razigrano so tekli konjichki, ko so se blizhali Brnici. Zhe od dalech je Drabosnjak pozdravljal znance, ki so prihajali od drugod. Sem, na sejem so prishli tudi daljni sorodniki ter botri in strici. To je bil velik praznik. Drabosnjak je otrokom razlagal, da je sveti Job zavetnik chebelarjev, da je imel tezhko zhivljenje, bil je ves bolan in so ga muchili chrvi v telesu. Za povrh pa je imel she hudo zheno.
—	Tega, o hudi zheni pa ni treba otrokom razlagat, je med smehom spregovorila zhena Nezha.
—	O tem, kako je Job vrgel godcem chrve, ki so se spremenili v zlate, se je posmejal Drabosnjak.
—	Si bomo pa cerkev ogledali, je she dodal Drabosnjak. — Angel drzhi v rokah panj, kakrshne delajo na Kranjskem in Koroshkem.
—	In sveti Job sedi na oltaju. Ves je v cvetju in lepo obleko ima, na kateri se vidijo chebelice.
Prishli so med prvimi in postavili stojnico, na katero je prichel Drabosnjak zlagati svoje tiske. Z dnem pa je narashchal tudi trushch okoli stojnic. Posebno otroci so uzhivali, ko so ogledovali razstavljene predmete. Tudi mlada dekleta so pasla ochi po svilenih rutah in robcih, po blagu za krila in po cheveljcih, kakrshne nosijo v mestih. Bilo je tudi veliko okraskov in lichil, domachih izdelkov iz lanu, shivalnega pribora ter nekakshnih strojchkov za shivanje. Mozhje so si ogledovali konjsko opremo, opremo za vozove, orodje in stvari, ki bodo prishle prav pri setvi. Na robu sejmishcha je bil prostor, kjer so sejmarji, prodajalci zhivine, sklepali posle.
Predvsem pa so se zheleli chebelarji tako iz Koroshke kot iz Kranjskega zahvaliti svojemu zavetniku svetemu Jobu, ker je med zimo chuval chebele, da so varno prezimile. Hkrati so se mu priporochili, da bi tudi v tem letu chebele prinesle mnogo sladke dobrote in tako pripomogle k dvigu druzhinskega imetja in tudi k ugledu gospodarja, ki mu uspe ohraniti mnogo chebeljih druzhin. Chebelnjak je bil ponos vsake dobre kmetije in podobe na panjih so govorile o stvareh, ki bi jih drugache pozabili. Tako o hudih zhenah kot o mozheh copatah, o ljubezni med otroci in starejshimi. Tudi svarilni zgledi so bili na njih. Hkrati so pripovedovale zgodbe o nastanku sveta, prikazovale so zhivljenje Jezusa Kristusa, bichale so slabe razvade in se norchevale iz nekaterih poklicev. Tudi boji s Turki so bili narisani, pa nekaj novih o francoskih vojakih, ki so pravkar odshli. She najbolj priljubljene so bile tiste panjske
konchnice, ki so prikazovale, kako se zhivali zabavajo, pleshejo in slavijo lovchev pogreb.
Sejem, na dan sv. Joba meseca maja v Brnici, je bil predvsem namenjen razstavi in prodaji chebeljih izdelkov in priprav za chebelarjenje. Tedaj je bil cenjen ajdov med, ker je bila ajda med pomembnimi pridelki tudi na Koroshkem. Poleg gozdnega so tochili tudi travnishki in akacijev med. Chebele poleg medu pridelujejo she celo vrsto snovi, ki so vse cenjene kot zdravila: propolis — nekakshna smola, ki se drzhi lesnih oblog panja, pa cvetni prah in predvsem hrano matic — matichni mlechek, ki zdravi celo vrsto bolezni. Seveda je zelo pomemben tudi vosek, ki ga potrebujejo chebele, da zapirajo odprtine v panju in z njim delajo hishice, v katerih se rojevajo mlade chebele. Iz tega voska pozneje chebelarji izdelujejo sveche. Te lepo oblikovane sveche uporabljajo za okras oltarjev, ob praznikih pa tudi za praznichno razsvetljavo. Iz voska nastajajo shtevilni okrasni predmeti, tudi kipci in podobe, pa pecivo in sladkarije, ki posebno mamijo otroke. Tu so she razne vrvice, oblozhene z voskom, pa tudi pijacha medica in medeno zhganje. Ugledni chebelarji, ki so sloveli po vsej dezheli in so celo pouchevali chebelarstvo na dunajski sholi, so seznanjali druge chebelarje o novostih pri vzreji matic in pri tochenju medu.
Tudi na Drabosnjakovi stojnici je bilo vsega dovolj, saj je bil vzoren chebelar. Znan je bil tudi po slikanju dilc, chelnic ali panjskih konchnic. V okolici njegove kmetije so uspevale redke gorske cvetlice, zelishcha, ki so pozdravila mnogo bolezni pri ljudeh in pri zhivini. Imel pa je pred seboj tudi drobno knjizhico nasvetov za zdravljenje bolezni, po kateri je marsikdo povprashal. Najbolj so se ljudje zanimali za Kolomanov zhegen.
—	Tega bi pa vzel, je dejal kmet, ki se je priblizhal gnechi ob stojnici.
—	Tudi pred hudobnimi pogledi in pred uroki si varen, je dejal Drabosnjak.
—	Slishal sem zhe za Kolomanov zhegen! Tega bi moral natisniti. Menda tudi tocho in susho preprechuje?
Pristopili so tudi drugi mozhje in se shalili ter sprashevali, ali ima Drabosnjak kakshne zeli, ki bi preprechile zhensko opravljivost.
—	Vchasih so take hude zhene skurili.
—	Ali so se res druzhile s hudobcem?
—	Oche je pravil, ko je bil mlad, da so tam doli na Notranjskem eno skurili, je dejal starejshi mozh.
—	Rajshi bi kakshen tak nasvet, da bi me moja rada imela. Da bi me pocrkljala, je dejal nekdo drug.
—	Kaj pa naj storim, da bi se lepa soseda zame vnela?
—	Kar vzstrajen bodi, da bo videla, da ti je kaj do nje.
—	Pa katere tiske imash?
—	To pesmarico od hudih zhen.
—	Tisto si zhe v gostilni povedal.
—	Ko ni bilo zhene poleg.
—	A tako, tam cirkus zganjash. Zato te ni doma, se je vmeshala zhena Nezha.
—	Saj vidish, koliko tiskov sem pripravil, se je branil Drabosnjak.
—	Vsaj take tiske bi pripravil, ki bi jih ljudje radi vzeli.
—	Tiste, kako si zaklade poishchesh!
—	Pa za dobro srecho v zhivljenju.
—	Saj zhensk nich vech ne sezhigajo. Zato pa imajo vedno bolj glavno besedo.
—	Ti jo pa imash, kadar se za shank opirash.
—	Saj noge same domov najdejo.
—	She prej domov najdesh, ker konj pot pozna.
—	Saj to je pa knjiga od mlinarjev. Kako te pri tehtanju okol prinesejo.
—	Bolje, da nash mlinar te knjige ne vidi.
—	She od Matjazha, tistega, ki pod Peco spi, od njega bi moral knjigo napisati.
—	Spi, spi, pa se bo prebudil.
Zbrani nekoliko utihnejo, ko gre mimo skupina orozhnikov. Ti so sedaj spet cesarski. Tudi novi uradniki so se pojavili, da so popisali, koliko ljudi je prishlo na sejem in kaj vse so pripeljali. Oddelek cesarskih vojakov v zlikanih uniformah in s perjanicami se je strumno ustavil na sejmishchu. Dekleta so si ogledovala postavne fante. S seboj so imeli bobnarja, ki je z mochnim glasom prebral cesarski razglas, da se je sedaj konchno vrnil red v dezhelo. Francoski cesar je porazhen in se ne bo vech vrnil. Pozivajo se vsi prebezhniki, ki se niso odzvali Francozom za vpoklic v vojsko, da se vpishejo v cesarsko vojsko. Cesar je izbojeval slavno zmago nad Napoleonom in odslej bosta v dezheli vladala red in zakonitost. Nekatere uredbe prejshnjega cesarja ne bodo vech veljale. Mladi fantje naj se javijo v cesarsko vojsko, kjer bodo za zvesto sluzhbo bogato nagrajeni. Novinci so podpisovali listine za vstop v vojashki stan. Dobili so denar in se z njim postavljali. Kmalu so bili opiti. Nekaj deklet se je poslavljalo s solzami v ocheh. Ko so se streznili, je bilo zhe prepozno. Tudi s silo so jih odvlekli v vojashnico.
—	Berachi bodo, ko se vrnejo, je nekdo dejal.
—	Che se sploh vrnejo.
—	She za dninarje ne bodo dobri.
Ljudje okoli Drabosnjakove stojnice so se spet razgovorili. Drug chez drugega so govorili, da jim je Drabosnjak komaj odgovarjal. Prihajali so she novi radovednezhi.
—	Saj ima Drabosnjak tiske v nashi shprahi.
—	Francoz nam je dal shole v nashi shprahi.
—	Ampak le nekateri znajo knjige brat.
—	Gospoda zna samo nemshke knjige brat.
—	V nemshke shole smo morali doslej hoditi, je dejal Drabosnjak.
—	Kdo bo pa delal na polju? Samo za tezhake in dninarje smo dobri.
—	Slovenska shola bo ostala.
—	Pa revezhi tudi. She huje bo. She lakota bo, ker so polja unichena. In so fantje v vojski ostali.
—	She bolezen naj pride nad pridelek.
Ljudje se shalijo. Zhele slishati kakshno zabavno zgodbo. Tudi o sv. Jobu, ki je ves v gnojnih ranah in nemochen. Pa spet tisto o hudih zhenah. Slishati hochejo tudi o lakoti in o fantih, ki se niso vrnili iz Rusije. Upanje pa je, da bodo spet les splavili po Dravi, da bo delo v gozdu. In o tem, da so she vedno ostale stare dajatve. Tudi desetina. Pa tlaka.
Potem se Drabosnjak spomni, da Andreasha ne bo. Da ne bo vech njegovih poskochnic, ki jih je igral na citre.
—	Kadar je Andreash prishel, takrat je bil praznik.
—	Ta je vedel toliko novega, novice iz vse Koroshke.
—	Da. Ko pa je po vaseh okoli hodil.
—	Ta zadnja zima ga je pobrala.
—	Malo preden je umrl, je bil pri meni, je dejal Drabosnjak.
—	Slabo je zgleda! Nich vech ni bil tisti stari veseljak.
—	Tja je shel, na drug svet.
—	Kamor vsi pridemo.
—	Tvoj prijatelj je bil, Drabosnjak. Ampak tako je zhivljenje, povsod doma, nikjer doma.
—	Moji tiski so ga zanimali.
—	Bosh kaj o njem napisal.
—	A imash Kolomanov zhegen?
—	A bi rad zaklade poiskal?
—	Tam not je vse natanchno zapisano.
—	Pa zakaj potem na sejme hodish in tiske prodajash, che znash zaklade iskat?
—	Pravi zakladi so v dushah.
—	Zato je treba k zhupniku, ne pa v ris.
Drabosnjaku se je milo storilo, ko so pricheli govoriti o Andreashu. Kar stisnilo ga je. Tako zhivo si ga je predstavljal, kot da bi bil tisti trenutek ob njem. Dejal je zheni, da gre nekaj pogledat po sejmu. Ona je takoj uganila, kam bo shel.
—	Kmalu se vrni. Ob tebi ljudje kar skup pridejo.
—	Samo pogledam, kaj so drugi pripeljali. Saj so otroci pri tebi.
—	Tudi oni komaj chakajo, da se kam potepejo.
Drabosnjak se sprehodi po sejmu. Ustavi se v krchmi, kjer je zhivahno. Tudi muzika je tam. Nekaj parov se vrti. Mozhje pa modrujejo ob tochilni mizi.
—	Tezhki chasi so za nami.
—	In she tezhji pred nami.
—	Ljudje so zavistni in zlobni.
—	Za krajcar te prodajo.
—	Samo kdor do denarja pride, temu se prilizujejo.
—	Tam je denar. Pri meshetarjih.
—	In pri oshtirjih.
—	Kmetu pa she naprej davki. Kot pod grashchaki.
—	Morda bo cesar, ki se je vrnil, odpravil desetino in tlako.
—	Nich ga ne zanima, ne tocha, ne susha. Kmet — samo plachaj!
—	Slabshe zhe ne bo kot pod Francozi.
—	Ja. So fronke predpisali.
—	Kot bi shla mimo huda ura.
—	Chlovek bi kar verjel, da to coprance store.
—	Teh pa zagotovo ni vech.
—	Ni vech? A so sploh kdaj bile?
—	Zakaj je pa potem bolezen? Pa slaba letina?
Spet se oglasijo orozhniki. Prisedejo k prosti mizi. Naroche pijacho. Tudi romarji se usujejo iz cerkve in se prerivajo ob tochilni mizi. Mlad, utrujen fant sede poleg pechi. Gleda, kako se ljudje zabavajo. Vidi se, da je prishel od dalech.
—	She se vidmo, reche Drabosnjak.
—	Che Bog da.
—	Upam, da je shla roba v denar, doda Drabosnjak.
—	Saj, pridno zheno imash. Ta, ta je manjkala Andreashu, da bi imel dom, kamor bi lahko glavo polozhil.
—	Glej, da tudi tebe zima ne pobere.
—	Moramo she poletje prezhivet.
—	Poleti te pa lahko zheja stisne.
—	Zheja je poleti in pozimi.
—	In glej, da se oblasti ne zamerish, pa spet kakshne rajme skup spravi, Drabosnjak! Drabosnjak se vrne k zheni, ki je ostala pri prodajni stojnici. Slishi se zvok plesne glasbe. Pri nekaterih druzhbah prepevajo. Otroci se sprehajajo med prodajnimi stojnicami. Vecheri se. Prvi, tisti, ki so prishli od dalech, se zhe odpravljajo. Poslavljajo se in pripravljajo vozove.
Drabosnjakova zhena Nezha se ozira okoli. Konchno uzre mozha.
—	Dolgo te ni bilo.
—	Malo sem se pogovoril z mozhmi.
—	Sama sem se morala pogovarjati s kupci.
—	Saj so otroci s teboj.
—	Te zanimajo drugi shtanti. Kar uzhivali so!
—	Ali je shla roba v denar?
—	Bolj slabo kupujejo. Samo sprashujejo, ogledujejo si.
—	Vidim, da je nekaj tiskov manj.
—	Tistih z nasveti za kmetovanje. In zaradi ur bodo prishli na dom.
—	Dilce so skoraj vse she tu.
—	Tudi s Kranjskega so jih pripeljali. In oni so bili. Od gosposke. Knjige so popisali. Vprashali so, ali imamo papirje.
—	Tega pod Francozi ni nihche sprasheval.
—	She sitnosti bomo imeli.
—	Otroci! Pripravite se! Domov gremo!
Nalagajo na voz. She konje nahranijo. Vecheri se. Sonce zahaja. Vozovi se premikajo drug za drugim. Sprva tudi Drabosnjakovi vozijo v koloni. Drug za drugim gredo vsak v svojo smer. Tako, kot so prihajali.
Sejmishche se je izpraznilo. V hishah ob poti se prizhigajo luchi. Tudi zvezde na nebu se prizhigajo. Peljejo se mimo gostilne. Znana pesem fantov, ki odhajajo k vojakom. She ena skupina fantov. Napili so se. Podpisali so pogodbo in bodo odshli za dolgo, dolgo. Malce so okrogli, malce se postavljajo. She imajo denar, ki zhvenkeche v zhepu, dobili so ga ob podpisu vstopa v vojashki stan. »Pusheljce« imajo in objokana dekleta. Voz se premika skoraj svechano. Za seboj pustijo mesto Beljak. Nato po znani poti proti Vrbi. Povsem se je znochilo. Otroci se vchasih prebudijo, nato ponovno zaspijo. Ko odpro ochi, se chudijo. Toliko zvezdic she niso videli na nebu. Zrak je topel. Majski vecher.
—	Toliko zvezdic na nebu, reche deklica.
—	Ali je sestrica tam? vprasha najmlajshi.
—	Tam, odgovori mati in stisne jo v grlu.
—	In na kateri zvezdi je bratec?
—	Tega zhe dolgo ni vech med nami.
—	Ali bo prishel nazaj?
—	Morda bomo pa mi shli k njim. Andreash je zhe tam, pravi Drabosnjak. Polagoma zapeljejo na gozdno pot, ki vodi navzgor po pobochju. Spodaj se svetlika voda jezera.
—	Kadar mi mislimo nanje, se tudi oni spomnijo na nas, reche mati Nezha.
—	In na one tam, kjer je Gospa sveta. Tam, kjer smo nekoch volili svoje kneze, doda Drabosnjak.
—	Zaspali so, pravi mati.
Lepo jim je kot zhe dolgo ne. Bil je izlet in bila so srechanja. Tudi delo je bilo. In bil je pogled v preteklost. Drabosnjak se vprasha, ali so morda na zvezdah tudi taka jezera in take nochi, kot so nochi v maju.
Poglavje (VI) iz daljshega teksta (knjige v pripravi) Od Gospe svete zvon o zhivljenju Andreja Shusterja Drabosnjaka. (Op. ur.)
Lev Detela
TRI ZVEZDE
XV
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
Veronika, objokana, z razmrshenimi lasmi, obvisi sredi koraka na robu gozda. V srcu jo neznansko mochno zaboli. Skloni se naprej, proti prvemu deblu, pade v gosto tiho travo.
Nich ni vech tako kot prej. Nich. Chisto nich. Kam je odshlo nekdanje veselje? Strast? Radovednost? Zanimanje za druge moshke? Kakshni so, ko ljubijo? Kako te pobozhajo, kako ti privzdignejo dojko, poljubijo bradavico? Zakaj ne more biti vech vesela in lahkomiselna? Le kam je odshel njen uzhivashki ponos, ko so moshki, medtem ko so jo slachili, zardevali od pohote in ji takoj zatem izrekli priznanje, da je najboljsha zhenska?
Ja, takrat je chutila, kako uzhivajo njeno lepoto in jih omamlja opojnost njenega telesa in zanimivost njene dushe. Takrat jih je zhelela do konca preizkusiti, popolnoma razgaliti, nesramezhljivo slechi njihov znachaj, jih zapeljati do zadnjega. Ponosno je dvigala glavo. Se zavedala, da po privlachnosti prekasha druge zhenske, morebitne tekmice, prijateljice, pa tudi vse Friderikove obchasne kurbe in zapeljivke.
Toda zakaj vse to? Zakaj je bila taka? So kriva za to njeno obnashanje mladostna dozhivetja z Johano? Njen radovedni znachaj? In konchno ... Friderik, veliki zapeljivec in osvajalec?
Pri ljubljenju kmalu ni poznala vech nobene mere in meje. Chisto enako kot Friderik in njegove igre z zhenskami. Zares je uzhivala pri raziskovanju vseh teh v strasti do nje velikokrat skrajno razdrazhenih velikih in kratkih, debelih ali prismuknjeno ukrivljenih lulchkov. Ja, teh ubogih, neumnih, nesramnih lulchkov vseh barv in oblik. Prizna, da jih je postopoma zbrala v izzivalno velik in imeniten spominski shopek navzgor zavihanih temnordechih, rozhnatih ali vijolichastih neumnih glavichev, iz katerih je, ko je nastopil skrajni chas visokega ljubljenja, bolj ali manj uspeshno brizgnil nesramni slap bele moshke strasti. Kako je uzhivala! Toda ko so ji s svojo razdrazhljivo napetostjo brez sramu mochili mednozhje, je primerjala vse te, v njenem razgretem mesu utapljajoche se moshke z njenim Friderikom in njegovim bolj ali manj uchinkovitim opravljanjem zakonske dolzhnosti. Sprva je bila ocharana od njegove odlochne, vchasih kar precej grobe moshkosti. Toda pozneje ne vech ...
Takrat, na samem zachetku, mu je hotela biti she brezpogojno zvesta. Samo njegova. Toda potem jo je razocharal. Vse tiste druge zhenske, in to kar takoj, po nekaj tednih. Tista Ana von Egkh z njeno debelo ritjo in shiroko dojko. S katero ima baje, kot pravijo, celo otroke.
Zakaj nista s Friderikom mogla ali hotela ohraniti chiste, nezhne ljubezni? Zakaj nista bolj cenila in sposhtovala drug drugega? Njuno zhivljenje je prehitro zashlo na napachno pot.
Veronika lezhi v gosti temni travi. Z obrazom, obrnjenim navzdol, k rezko dishechi zemlji. Joka. Se ne more pomiriti.
Vsi ti moshki. Zdaj je konec, zdaj ... Ko ji je bilo konchno vsega dovolj ... Ko se ji je nekdanje zhivljenje dokonchno zastudilo. Ko je, potem ko je svojemu razbojnishkemu posiljevalcu odgriznila njegovo nesramno moshkost, morala izbruhati vse svoje nekdanje zhivljenje. Vse moshke. Vse zapravljene ljubezni. Hrepenenja. Ko je zachutila, da bo verjetno izgubila tudi Friderika.
Ko bo, kot se zdi, izgubila she Johano z njenim zapeljivo polnim telesom in tezhkimi dojkami, ki ji zhe v mladosti nikoli ni dala miru ter si jo je hotela telesno in dushevno prisvojiti. To je bil pravzaprav zachetek njene zhivljenjske nesreche. She pred prvimi stiki z moshkimi. Johana jo je zapeljala v skrajno nevarno ljubljenje mesa z istim mesom, kar oblast, che za to izve, kaznuje s smrtjo.
Veronikina dusha lebdi v temnem breznu in obupano ishche izhod v prijazno prostost.
Kaj naj naredi? Zazdi se ji, da bo kmalu izgubila tudi samo sebe.
***
Zapre ochi. Sanja tezhke, neprizanesljive sanje. S slabim namenom ji dvori pet bradatih moshkih v zelenih plashchih. Divje ochi se jim bliskajo izpodgrozeche shirokih lovskih klobukov. Nastopi zamolkla groza. Plashchi mozh lovcev srditofrfotajo v vetru. Morilski nozhi se iskrijo v zahajajochem soncu. Nekateri so rdechi od zarje, drugi od krvi. Zadaj se svetlika stari grad. Trije stolpi, trije krizhi, tri nenaravno velike zlate krogle na strehi. Tri orjashke zlate zvezde. Vechje kot ves svet. Celjske zvezde. Zaradi njih se vreme nenadoma usodno spremeni. V daljavi nevarno grmi. Veronika zatrepeta po vsem telesu.
***
Vitez Josht Soteshki, s svojimi mozhmi, sredi goshchave.
»Zaboga, vse samo zaradi te coprnice!«
Iz ochi mu jezno poka. Dushi ga v prsih.
»Tokrat jo dobimo, vam rechem!«
Grmi proti svoji strumni cheti lovcev. Sami krepki mladenichi.
»Aj, aj, ne bo ji dobro ...«
Mozhje molche strmijo v poveljnika. Nemo prikimavajo.
Nochejo priznati, da se je v njihove dushe prisesal strah. Ta neznosna goshcha. Te divje zhivali. Rokomavhi in potepuhi. Zahrbtna gmajna. Mogoche sedezh samega hudicha. Gozd, kot sod ostrega strupa, napolnjen z uroki in demoni. Bog se usmili!
Soteshki chuti strah svojih mozh. Je zato she bolj razdrazhen. Jezen na ves svet. Toda tudi v njem je nekakshna negotovost. Cheprav na zachetku ni verjel, da bi bila Friderikova nova zhena charovnica, zdaj ni vech preprichan, da Veronika ni povezana s temnimi silami. Drugache bi jo zhe davno ujeli.
Zhal mu je, da je svoje dni, na zachetku, dvomil o Hermanovem obsojanju te zhenske. A mu je zvesto prikimaval, kot se spodobi za vazala.
Zvestoba do groba! Nikoli nasprotovati! Biti v vsem, brez ozira na mnenje drugih, samo pokoren sluga. Do smrti vdan svojemu gospodarju! Ne glede na resnico in pravico, kot si ju je domislil preostali svet.
»Da veste, tu nekje se skriva ... Che bo potrebno, preishchemo vsak grm ... Nich nam ne bo ushlo ... Te zhenske sem zhe sit do obisti ...«
Neprijetno se pochuti, ker je sprva mislil, da se zheli veliki celjski grof znebiti Friderikove zhene samo iz rodbinskih razlogov. Ker bi mu sinova poroka s to nizhjo plemkinjo preprechila visokoleteche nachrte. Namrech zhenitev sina na sam kraljevski vrh sveta.
Sram ga je, da je takrat, na zachetku lova na to charovnico, mislil, da jo hoche Herman dobiti v pest samo zaradi ljubosumnosti. Zato, ker je nevoshchljiv, da se je sin porochil s tako lepo mladenko. Takrat je celo posumil, da stari grof vso to gonjo proti nesrechni Veroniki pochenja iz enega samega razloga. Namrech da bi jo she sam, kot mnogi drugi - in ne le njegov neubogljivi sin, dobil v posteljo, da bi se tako mashcheval zaradi Friderikove nespameti.
Soteshki se nejevoljno strese. Gleda chez kroshnjo najblizhjega drevesa naravnost v nebo.
»Ja, to niso majhne stvari ...!«
Shkrta z zobmi. Ker mu mlade babnice kljub skrajnim naporom she vedno ni uspelo ujeti.
Ja, res je charovnica! Zagotovo je charovnica!
Miga z glavo. Drgeta. Nekaj od besa. Nekaj iz strahu.
***
Pater Konrad vstopi z zaskrbljenim obrazom v sobano velikega grofa. Pod desetzobim svechnikom z imenitno utripajochimi svetili si z dlanjo zastre ochi. Prevech svetlobe za navadnega smrtnika!
Le zakaj porabijo ti gospodje toliko luchi, ko je vendar znano, da edina vredna svetloba ni od tega sveta? Toda ta greshni svet prevechkrat pozabi na bozhjo svetlobo!
V zadregi nekaj slepomishi in onegavi. Vendar se takoj zbere, ker ga grof ostro pogleda.
»Kaj zhe spet hoche? Ali ni bilo zhe vsega dovolj!«
»S sinom njihove milosti nekaj ni v redu ... Chudno govori ...«
»Kako to ve?«
»Zjutraj sem bil pri njem ... Hotel se je spovedati.«
»Ja ... Naj se spokori ...«
»Slabo mu gre ... Lahko se mu kaj pripeti ...«
»Ja, naj se mu pripeti ...«
»Zdi se, da ni vech pri zdravi pameti ...«
»Pri pravi pameti ni bil nikoli ... «
»Toda zdaj bo izgubil razum ... «
»Saj ga je zhe davno ... «
»Njihova milost mora vedeti, da je tudi telesno zelo slab. Shibak ...«
»No, in ... Si bo zapomnil, da se ne sme delati neumnosti in se na skrivaj, proti ochetovi izrecni volji, zheniti z malopridnimi coprnicami!«
»Vendar je tako slab, da lahko umre ... Nich ne je ... Tudi skoraj nich ne pije ...«
»Che bo zares zhejen, bo zhe zhehtal tisto umazano jetnishko vodo ...«
»Toda njihova milost je vendar od vseh visoko sposhtovani krshchanski gospod ... Ki skrbi za dobra dela usmiljenja ...«
»Ja, in? Zdaj me bo she poucheval ...«
»Tako slaboten je, da lahko zhe danes ali jutri umre ...«
»Che je tako nespameten, pa naj pogine ... Ja, naj vendar crkne! Saj imam k srechi she enega sina. Na njega zdaj stavim ...«
Veliki grof mrko dvigne glavo.
»Ja, kaj she hoche od mene? Saj sem mu zhe vse povedal!«
Pater Konrad povesi glavo. Srce mu zahrbtno utripa. Se stari grof res ne bo usmilil?
***
Cesarica ve, da je beli petelin najboljshi pomochnik pri netenju ognja, v katerem se charobni kresni kamen spremeni v zlato. V chisto zlato. Vendar je treba ujeti pravi trenutek, ko sonce sredi svojega visokega obrata spremeni znachaj in lahko celo petelin znese zlato jajce. Zato si pravkar nekoliko privzdigne dolgo vijolichasto oblachilo, da se ji med najodlichnejsho tkanino za trenutek zasvetijo lepa, izzivalno lesketajocha se kolena. Radodarno se skloni proti ognjishchu ob prizidku in nishi v zadnjem delu precej temachnega prostora. Tja, v sredino vdolbine, je pravkar postavila chok iz suhega, mochno gorljivega lesa.
Med mrmranjem zelo chudnega zaklinjevalnega obrazca zakuri s tremi gorechimi rumenimi svechami suhljad ob visokem choku, ki se takoj vname. Ve, da mora zdaj skrbeti, da se bo les dobro razplamtel. Ne sme ugasniti do zore, ko bo beli petelin verjetno, che bo shlo vse po srechi, trikrat zakikirikal.
Tokrat se mora posrechiti. Zadnjich ji ni uspelo. Toda zdaj se mora posrechiti ... Na vsak nachin mora uspeti ... Saj je pripravila nove zaklinjevalne obrazce ...
Se nekoliko sprosti. Dvigne glavo. Temni kostanjevorjavi lasje ji zdrsijo navzdol, chez vrat in rame, in se vroche zaiskrijo v siju plamenov na ognjishchu. Trikrat se obeshenjashko zavrti okoli same sebe kot okrog svete osi. Pri posebnih opravilih in pri ljubljenju je vedno zelo gibchna.
Zazdi se ji, da je nenavadno skrivnostna svechenica, chudezhna boginja, ki more s pomochjo zaklinjevalnega obrazca mojstriti usodo. Ko se bo plamen na ognjishchnem zhrtveniku najbolj razplamtel, bo tudi sama postala ogenj, sonce, odlochilno bozhanstvo. Zato medtem, ko se ji dolgi gosti lasje zamolklo lesketajo v temni svetlobi zhrtvovalnega ognja, komaj chaka, da petelin prvich zakikirika in se pod chokom zasveti odlichno zlato. Tedaj se bo tudi sama, cheprav morda samo za trenutek, spremenila v bozhanski onstranski zlati lik, medtem ko bo zlato napolnilo vse skrinje v blagajnah cesarstva, popolnoma izpraznjenih zaradi vojn ali lakomnosti slabichev in lenuhov.
Po podolgovatem prostoru, ki ga prebada odsvit plamenov na zhrtveniku, odmeva momljajochi spev chudezhnega obrazca:
Zhivi ogenj, dobri zherec, vsepozhirapolizalec... Pravi ogenj svarozhich, vedno dober divji ptich ... Beli ogenj jutrabog, shivaj kamen, rezhi rog! Dvigni glavo, sukaj prst, mi napravi zlati krst!
Zhe se zanosno premika okoli ognjishcha, na katerem prasketa chok v zubljih svetega ognja. Ziblje se v nenavadno ostrem razpolozhenju, kot da stopa okoli glavne osi sveta, ki zhivljenje razmejuje na nov nachin. Domishlja si, da jo od vseh strani zachenja zalivati onstranska svetloba. Ochi ji zazharijo v temnem lesku svetega ognja. Blazno hitro diha. Se hoche popolnoma razdati. Popolnoma predati nevidnim mogochnim silam. Se popolnoma razgaliti pred poslednjimi skrivnostmi sveta. Svoje zhivljenje nenadoma obchuti na nenavadno mochan nachin. Vse je tako velichastno. Chuti, kako vsepovsod po stenah prostora migotajo zlate zvezde, zvezdice, igle, zlate iglice. Nekje stoji vrch vina. Zhivljenje je veliko. Zhivljenje je krasno. Zhivljenje je grozno. Opojno disheche. Mochno. Kot rozha mogota. Zazdi se ji, da skozi gosti zadimljeni zrak poletavajo nekakshne kresnice. Rozhe. Bisernice. Zaradi vedno hitrejshega gibanja okoli ognja in hoje na levo in na desno od ogla do ogla je vedno bolj zadihana. Tudi vrocha. Obsedena. Vlazhna, prepotena kozha na chelu se ji zachenja mastno svetiti. Od vseh strani jo zaliva nekakshna vrochica. Zdaj zheli biti she bolj divja. Zheli poleteti na vse strani. Zaplesati sredi rdechega gostega zraka, tezhkega kot pesek, ostrega kot rdechi petelin, ko zagori na strehi. She bolj poskochi. Vendar ve, da mora paziti, da se ne vnamejo leseni podboji zgoraj nad ognjishchem. Da se ne vname ves grad. Da she sama ne zagori skupaj s Sigismundom v vrochem zhivem plamenu.
Vse je tako svechano in grozno, kot da sploh ni resnica. Se more sploh nekaj dogajati na tako chuden nachin?
Spet se pomika mimo ognja naprej in nazaj. Telo ji vedno bolj drhti pod neverjetnim bremenom skrivnostnega obreda, vendar mora naprej. Ne sme odnehati. Mora se boriti.
V ocheh se ji zalesketajo sanje o zlatu. Pomika se sem in tja, kot da bi bila pijana. Maha z obema rokama, sklanja glavo, poje skrivnostni obrazec, poskochi, zakrichi. Zdi se ji, da bo izgubila zavest. Skozi njeno dusho se pretakajo zlate, rdechkaste in zelenkaste proge, zlate chrte, tezhke zlate gube ... Vse okrog nje plapola z zlatorumenkastim utripom ... Njeni zhivci so skrajno napeti ... V njeni dushi so ostre sledi neznosno mochnih prichakovanj ... Zazdi se ji, da bo pljusnila dalech, dalech naprej, v sveti kres, v sveti bes, v sveti ogenj, v zlato onstranstvo ... Potem se nekaj v njenem telesu sprozhi kar samo od sebe. Zapre ochi. Se za trenutek zaustavi. Premishljuje. Telo se ji nenadoma napne kot struna. Glasno zakrichi. Se spet zravna. Ochi se ji rezko zaiskrijo. Zachuti se popolnoma povezano z najvechjimi skrivnostmi vseh glavnih sil matere narave, z ognjem, zemljo, zrakom in vodo.
Strmi v ogenj. Ga blazno mochno obchuti. Polzi v migotajoche plapolanje ognjene svetlobe. Se lovi med sanjsko bliskavico prichakujochega zlata.
Vse okrog nje je preprezheno z gostimi zlatimi nitmi. Zdi se ji, da jo je popolnoma zapredlo v zlate koprene. Zlati pajek jo je ujel v usodno mrezho.
Nekje blizu, toda dalech, valovi v juzhnem vetru zlata pshenica. Pred ochmi se ji pomenljivo bliska. Zato vidi nekakshna zlata polja, zlate steze. Zdi se ji, da je zrak zlat dezh, pesek zlat utrip ... Zlati zrak poka od napetosti v svetem ognju na zlatem ognjishchu.
Vse je tako svechano in tako imenitno. Tako veliko in tako silovito.
Oh, ti grozno, chudno zhivljenje!
Che zapre ochi, zachuti, da se priblizhuje zhe dolgo chasa tezhko prichakovani zlati dogodek, ko se bo, medtem ko bo petelin znesel tri nova zlata jajca, na neizrekljivo blazhen nachin spojila z zlatim moshkim, ki ga kljub skoraj vsakodnevnim novim ljubimcem in raznim drugim uzhivashkim zadovoljevalcem njenih pozhelenj she ni spoznala. Ve, da se bo tedaj zachel glavni obred.
V zamolkli in tezhko dolochljivi zhelji po tistem, kar shele mora priti, dvigne levo nogo in jo postavi na leseno stojalo pod seboj. Mochne, tezhke dojke pod vijolichasto tkanino ji vzburjeno zatrepetajo in se ostro napnejo. V nenavadni opojnosti zaniha z zgornjim delom telesa naprej in nazaj, da se ji razpnejo glavni deli oblachila in pochasi zdrsijo na tla. Z roko si sezhe pod tezhko gmoto svojih shirokih prsi in jih izzivalno ostro potisne dalech ven iz razpetega blaga. Debela temnorjava vrshichka polnih, med poplesavanjem in petjem rahlo potresajochih se in zdaj popolnoma razgaljenih prsi zazharita v siju charobnega ognja.
Medtem ko chok na ognjishchu zagori z mochnim, ostrim plamenom, popolnoma naga omotichno zadrgeta. Si pozheljivo bozha zhe rahlo razkrechena stegna. Sega s prsti globoko med mehki vlazhni puh. Se nasladno zravna. Polzi z roko chez mehko belino izzivalno shiroke leve dojke. Se zavrti v razkoshno razposajeni ples. Strastno nashopirjena seska na sredi mochno pridvignjenih prsnih kolobarjev nemirno poskakujeta med njenimi vedno hitrejshimi premiki in zasuki.
Ve, da je velika boginja, ki doji s svojimi ogromnimi prsmi vse Rimsko cesarstvo. Je zares prava boginja ljubezni z zdaj zhe skrajno nabreklimi seski, na katerih od blazhenosti vedno znova omedlevajo in v vrochi strasti umirajo najboljshi in najhujshi ljubimci.
Dvigne roko zlatu v pozdrav. Tezhki, tolsti, kot debela sladka sadezha navzdol bingljajochi dojki se v siju svetega ognja zasvetita kot vrocha ponudba nevidnim bogovom zlata. Moch njenega vidno nabreklega belega prsnega mesa postane strashna, prekipevajocha kot razpenjeno mleko. Vzburjeno zastoka. Z desnico spolzi chez goli trebuh. Zdaj bo razprla noge kot she nikoli prej. Do skrajnosti bo razgalila svoje toplo ogromno mednozhje, v katerem zaradi njene milostljivosti in naklonjenosti do vsega lepega najdejo zashchito in uzhitek vsi najboljshi moshki cesarstva.
Toda to zdaj je nekaj drugega ... Zares svetega...
Spet se ji zachenja dozdevati, da bo konchno lahko stopila na drugo stran, na zlati vrt radostne ljubezni, ki spremeni osnovno zemeljsko snov v chisto zlato ... Zdaj bi namrech
moral vanjo vdreti tisti nevidni zlati neznanec, ki ga she vedno prichakuje. Kot zadnjikrat, kot pri prejshnjih poskusih. Ki so preizkusi za njo samo. Odkrivanje in razgaljanje nje same. Njenih upov, zhelja, hrepenenj. Njenih skrivnih sanj. Prepovedanih, zatajenih strasti, ki pa se jim ne more odrechi, naj pride, kar hoche.
Ve, da jo bo lahko le tezhko prichakovani zlati odposlanec zares dodobra zadovoljil. Vzel na skrajno bozhanski nachin. Ljubil kot she nihche drugi. Divje. Zhivalsko. Usodno. Chloveshko. Do nezavesti. Da bo lahko rodila prestolonaslednika in naredila gore zlata. Saj bo takrat beli petelin najbolj ostro zapel in celotno cesarstvo se bo kopalo v gorah chistega zlata ...
***
She vedno tava po temnih gozdovih. Samotna. Obupana. Che je utrujena, si poishche skrivalishche in pochivalishche v grmovju v blizhini divjih zhivali. Pravzaprav je vedno na prezhi. Zato spi zelo nemirno in kratko. In sanja, da so jo odkrile ostre ochi velikega grofa. Stiska, bolechina in strah so njena dnevna hrana.
Skoraj ne more razumeti, da je njen in Friderikov grad nad Kochevjem samo she kup razbitega kamna in umazanega pepela. Razvalina. Razbit vrch. Strohnelo drevo.
Vedno bolj jasno sluti, da se hoche Friderikov oche polastiti tudi njenega telesa. In to samo zato, da bi se mashcheval ter Frideriku in njej dokonchno strl srce. Ve, da jo hoche Herman popolnoma unichiti. Verjetno ubiti.
Spet se, na smrt utrujena, ulezhe v travo. Joka. Zgoraj, pod turobnim nebom, se v vetru nemirno premikajo koshate kroshnje dreves.
Nenadoma se ji zazdi, da je nekdo za njenim hrbtom. Prestrasheno plane iz zhalostnih misli, a se trenutek zatem na glas zasmeji.
Pred njo stoji chudna prijateljica Johana. Chrni lasje ji padajo dalech chez zelenkasto oblachilo, v katero sta se zgoraj skrili obe polni dojki, ki se nagajivo zatreseta ob vsakem novem prijateljichinem premiku.
Od zadaj se za namechek prikazheta razburjeni glavi obeh zadnjih Veronikinih spletichen, ki sta pobegnili na Ogrsko, ko je dal stari grof porushiti kochevski grad. Nekaj chasa sta se skrivali v nekem stolpu na Hrvashkem, kjer ju je nashla Johana. Tudi ona je morala pobegniti od doma, ker so jo obtozhili charovnishtva.
Nesrechne. Divje. Uboge zhenske.
Toda zdaj so tu, skupaj, zdruzhene v hudi stiski. Se bodo reshile?
»Torej sem te le nashla,« reche Johana in si prijateljico pritisne na svoje radozhive prsi. »Saj si se skrila na konec sveta!«
»Preganjajo me kot divjo zver!«
»Kot mene,« reche Johana. »A se jim ne bom pustila ujeti.«
»Bog vedi, ali imash prav,« reche Veronika.
»Che nas dobijo v pesti, nas bodo kar po vrsti obdolzhili nechistovanja s hudichem in charovnishtva ...«
»In potem sezhgali na grmadi ... «
Vse shtiri zhenske se utrujeno spogledajo. Se objamejo. Se kot lepe uboge gozdne vile primejo za roke. Tavajo po poltemi. Na vechji jasi, obdani s shtirimi mogochnimi stoletnimi hrasti, se ulezhejo pod koshat grm. Potiho jokajo. Se smejijo.
Johana se skloni proti Veroniki. Jo nezhno bozha in ljubkuje. Poljublja Veronikine suhe, razpokane ustnice. Pomochi v blizhnji potok rutico. Brishe z Veronikinega obraza sledove prestanih naporov in trpljenja. Shari z dlanjo po na pol raztrganem blagu gornjega dela Veronikinega oblachila. Razpne vrvice nad prijateljichinim oprsjem, da se prikazhe she vedno dobro ohranjena lepota obeh Veronikinih snezhnobelih hrushkastih dojk. Se nenavadno strastno prisesa na prijateljichini rozhnati bradavici.
Veronika zapre ochi.
»Zakaj zdaj? Takoj zdaj?« zashepeta. »Zakaj tako hitro?«
»Zato, da bova srechni,« zarezgeta chrnolasa zhrebica in se ozre po obeh spletichnah, ki se z obrazoma, rdechima od od vzburjenja, hihitata v travi.
»Zato, da bomo vse srechne,« odlochno reche in se skloni proti obema mladenkama. Se zasmeji.
»Ajde, slecita se,« reche. »Prevech grozno je v teh gozdovih ... Zato si bomo napravile lepo ... «
Po gozdu zaplava sladkost vznemirljivega in vedno bolj obupanega ljubljenja. Sladkost iskanja reshitve za vse stiske v razgaljeni in razdrazheni medsebojni telesnosti.
Gosta trava se ziblje chez gola telesa vseh shtirih zhensk, ki sanjajo pod oboki groznega gozda veliko odreshilno ljubezen.
Vse je tako chudno. Opojno. Tuje. Vilinski gozd z drevesi, shelestechimi v vetru, s svezho, rezko dishecho travo, z razprtimi ustnicami shtirih mladih preganjanih zhensk, zheljnih ljubezni. Shtirje razgreti obrazi, na pol zaprte ochi, tezhko, razburjeno dihanje...
Veronika lezhi v narochju svoje prijateljice popolnoma gola in utrujena, a vendar nasmejana, vesela, ker ni vech chisto sama. Najbolj divja in zagnana je Johana. Gola kozha vseh shtirih zhensk se zamolklo sveti od vzburjenja.
Veroniko nenadoma zaboli pri srcu. Dvigne glavo. Za kroshnjami dreves se nevarno temni. Obide jo nema groza. Zazdi se ji, da ne more vech ubezhati tezhki usodi.
Ko se Johana spet skloni proti njenim prsim, skoraj jezno zakrichi: »Pusti me zdaj! Ne morem vech ... «
»Kaj potem hochesh?« zasope Johana.
»Zhelim si miru ... In da bi bila pri Frideriku ... Da bi bilo spet vse prijetno, varno in lepo ... «
»Ah, ti sanjachka,« se zasmeji chrnolasa prijateljica. »Kaj ne vesh, da se nahajamo na svetu, kjer se muchi, pretepa, ubija ...«
»Ja, vem,« zastoka Veronika. »Toda ta svet bi bil lahko chudovit ... Ko bi bili ljudje drugachni ... « Skloni glavo in divje zajoka.
***
Herman Celjski dvigne roko, kot da bi hotel udariti proti nevidnemu sovrazhniku. Ko drugich zamahne, sluzhabnik zapre tezhka hrastova vrata.
Veliki grof se shiroko razkorachen usede za mizo. Premishljuje. Rachuna. Jezi se, ker si she ni mogel pridobiti nekaterih zemljishch v Zagorju na Hrvashkem. Toda cesar Sigismund mu pri shirjenju posesti pridno pomaga, ko she enkrat neprevidne razlashcha tistega, kar je bilo prisilno prodano, in nato na novo prodaja tisto, kar je pravzaprav zhe prodano. Ampak tako je na svetu. Mogochni odlochi, kaj je prav in kaj ne.
Staremu grofu se pred ochmi zabliskajo tri zlate celjske %ve%de, znamenje njegove zhivljenjske poti. Pravzaprav znamenje celjske vladarske chasti, ki mu jo je neumni sin Friderik tako bedasto zapravil. Toda vse to bo zdaj popravil. In se za sinovo nepokorshchino bridko mashcheval. Predvsem bo ob glavo tista nesramna Friderikova coprnica. Celjske chaka bozhanska prihodnost. Zdaj pridejo drugachni chasi. Friderikov sin Ulrik, ki postaja lep, pogumen mladenich, je njegovo veliko upanje.
Tretjich zamahne z roko. Sluzhabnik zagrabi vrch z vinom in nataka rdecho tekochino v zhe pripravljeno chasho. Herman mlaska z jezikom. Zgrabi chasho. Pije.
Ja, izpeljal bo svoje nachrte, naj stane, kar hoche. Tiste, ki se mu bodo upirali, bo skushal kupiti ali odkupiti ter podkupiti. Z zvijacho jih bo prisilil k pokorshchini. Izrabil bo njihove shibkosti in njihovo neprevidnost ter jih prisilil, da mu sledijo. Kdor se bo kljub temu she vedno upiral, tega bo preprosto zadushil. Telesno izpodrezal. Taki ne bodo imeli prostora v njegovi mogochni dr%havi treh zlatih zvezd.
Pochasi se umiri. Pokima proti sluzhabniku. Spet dvigne roko. Mu namigne, da se lahko odstrani.
***
Enea Silvio de Piccolomini she enkrat precej ostro pogleda proti mizici pod ozko lino ob stranski steni. Opazuje mladega debelushnega pisarja, ki bi mu lahko postal nevaren. Nekaj na njegovem shirokem, razpotegnjenem, pravzaprav prashichjem obrazu ga moti. Ve, da mora biti tokrat posebno previden. Nich zasebnega ne sme izdati temu chloveku. Ne sme se mu zarechi, da je na vojvodovem dvoru poshkilil po lepi Dunajchanki in bil kar hitro uslishan. Sedmi chut za ljudi mu pravi, da je mladi mozh z gosjim peresom v roki verjetno potuhnjen tekmec, ki bi ga samo zato, da bi se prikupil shkofu, na najbolj prostashki nachin ochrnil pred visokim dostojanstvenikom. Zato bo od zdaj, che bo le mogoche, pazil na vsak korak mladega vetrogonchicha in mu na premeten nachin izpodrezal peruti. Pri tem poslu mu zelo koristi neumnost nezrele in neizkushene prismode, saj pisar zagovarja nemarnega pesnika Dangeroza, ki je padel v nemilost pri njegovem nadvse dragem podporniku, najbolj krshchanskem vladarju Avstrije.
Pri svojem nachrtu in njegovi izvedbi ne potrebuje nikogar. Pismo bo napisal lastnorochno in takoj uredil vse potrebno, da pride chimprej v roke njegove vojvodski visokosti, ki se pravkar mudi v staroslavnem in zares bogabojechem krshchanskem mestu Krems ob skoraj vedno modri Donavi.
Pero mu kar poskakuje chez pergament, cheprav hoche ostati, ko pishe, popolnoma miren. Ve, da je najbolje, da zachne kar pri nemogochem danskem kralju Eriku VII., tem zares vprashljivem ozhjem sorodniku cesarja Sigismunda in zato tudi sorodniku nesrechnega celjskega grofa Hermana, ki bi se rad, kot dobro ve, polastil oblasti po vsej Shtajerski in Kranjski. Saj hoche ta kruti Celjan povsod, kjer je mozhno, izpodriniti
pravichno krshchansko vladavino odlichnih vojvod Habsburshkih. Celotni dvor v Budi mora velevisokemu vojvodi she enkrat, kot zhe tolikokrat, prikazati v chim slabshi luchi. Shele na koncu se bo spotaknil ob svojega pomochnika, to nespametno pisarnishko mushico. A jo bo tako ochrnil in stisnil, da ne bo od nje ostal niti madezh na papirju, po katerem zdaj she polzi njegovo neuko pisalo.
Piccolomini jezno pomezhikne. Ve, kako bo dvignil svoje pero v napad. Najprej bo seveda opisal razvratno pojedino na Sigismundovem gradu, o kateri se, cheprav je med tem po Donavi, Dravi in Savi preteklo zhe precej vode, she vedno govori. Na njej so med razbrzdanim zhretjem in pitjem na zharu spekli kar shest volov, dvajset tezhkih mastnih prashichev in tako veliko shtevilo tolstih kopunov, da jih ni mogel nihchepreshteti. Vishek nesramnega sprenevedanja pa je bilo rohnenje neumnega danskega kralja proti presvetlemu avstrijskemu vojvodi, chesh da ne naredi nich za omiko in lepo odliko, temvech celo, kot se je zareklo danskemu nesrechniku, preganja pevce vsega lepega. Neumni kralj Erik si namrech zhe od nekdaj na napihnjen nachin lasti pravico najvishjega razsodnika lepih umetnosti. Znano je, da se ta pomorjansko nemshki pritlikavec ima za najvechjegapisatelja, kar bi naj dokazal s svojo bedasto kroniko danskih starozhitosti, ki da bodo predrugachile pokvarjeni svet. Napisal jo je s pomochjo svojih she bolj neumnih pisarjev v polomljeni latinshchini in za namechek poimenoval De origine gentis Danorum. Sramota! Quo usque tandem? Kako dolgo naj she to prenashamo? Ni treba poudariti, da je na pojedini teklo vino kar v potokih. Tezhka pijacha je hitro omamila in razdrazhila vechino prisotnih. Zato ni chudno, da so si presvetle dame s cesarjevo zheno na chelu za zavesami pred razvnetimi kavalirji takoj, ko jih je zagrabilopozheljenjepo nechistovanju s tujim moshkim mesom, izpodrecale zhe itak zelo prozorna oblachila. Prostashko uzhivanje po krivem in pochez se je nadaljevalo do ranih jutranjih ur. Edino razbijashka glasba za razbrzdani ples in krichavo petje sta preglasili vzdihe pokvarjenega dogajanja v ozadju. Presenecha le, da na tem vse krshchanskoponizhujochem ogrskem slavju ni bilo razvratnega mladega celjskega grofa Friderika. Cesar Sigismund in kralj Erik sta ga namrech nekaj pred tem v okovih poslala na celjski grad njegovega ocheta, da se tam spokori zaradi neke Veronike, ki dajoje baje protipostavno porochilpotem, koje umoril svojo prvo zheno Elizabeto Frankopansko. Tako lahko zdaj ves svet vidi, da so ti Celjski navadni morilci, krvoloki in pokvarjenci, ki se ne boje ne Boga in ne hudicha. Toda zasluzhena bozhja kazen jih zagotovo chaka.
Pozno zvecher enajstega listopada, na pijani praznik shkofa vina in tolstih gosi Martina Tourskega in na predvecher dne, ko se pobozhni svet spomni na vsega chashchenja vrednega presvetega Martina I., se na Celjskem vreme mochno pokvari. S hribov na vzhodni strani udari oster mraz.
Na zapoved velikega grofa, ki se mu sin v temni luknji zaradi pokajochega mraza nenadoma zasmili, se stari hlapec napoti iz spodnje grajske kuhinje z vrchem vina proti glavnim jecham v velikem stolpu. Po strmem stopnishchu in zavitih hodnikih votlo done njegovi pochasni koraki.
Z zhalostnim izrazom na ocheh obstoji pred tezhkimi z zhelezom okovanimi vrati, za katerimi mora zhe dolge mesece prezhdeti mladi grof Friderik, ta Hermanov prekleti sin. Stari mozh ga je pestoval in se z njim igral, ko je bil grofich she otrok.
Jechar grdo pogleda prishleka. Trikrat zakashlja. Jezno sopiha, ko si mane premrazhene roke. Zagrabi za zapah in z velikim kljuchem odpre vrata. Se zamaje z gornjim delom telesa proti gosti smrdljivi temi spodaj v luknji. Porine palico z gorecho tresko na dolgem kavlju dalech v zatohli mraz pod seboj.
Hlapec miga z glavo v temo. Napenja ochi.
»Kaj bo oni norec spodaj s to golido vina,« nejevoljno zarezgeta jechar. Pozhira sline. »Bi ga raje midva izpila, da nama pogreje stare kosti. Mrzlo je.«
»Ravno zato je veliki grof zahteval, da mu prinesemo vino. Da bo sina manj zeblo, kot je rekel.«
»Ah, » se zarezhi jechar. »To grofovo usmiljenje je res neumno, saj mu je hotel, ko so ga zavlekli v to luknjo, v sveti jezi polomiti vse kosti. Noche ubogati mogochnega ocheta. Zato je pach tako.«
Hlapec dvigne vrch, ga pomoli navzdol.
»Gospod grof oche so bili zares milostljivi,« zakrichi. »Ker je praznik svetega Martina in za namechek tak mraz, poklanjajo njihovi milosti vrch rujnega vina.«
»Iz tega ne bo na ta nachin nich, » zasopiha jechar. »Mu ga bo treba poriniti na vrvi v koshari navzdol...«
Jezno privzdigne kol z gorecho tresko na zarjavelem kavlju in posveti v temo.
Droben shop svetlobe pade na nekakshno glavo s shopom zamazanih temnih las. Na veliko chudno glavo. Na shiljasto, oglato, rumenkasto glavo, iz katere bolshche na shiroko odprte ochi. Ozke, srepe ochi. Trpeche ochi, v katerih ledeni groza.
Glava odpre usta in izgovori tri ali shtiri nerazumljive besede.
Staremu hlapcu skoraj zastane srce. Stoji na pragu jeche kot okamenel. Zazdi se mu, da tisto umazano in bledo spodaj ni Friderik, temvech hudi duh, ki ponochi muchi pridne, poslushne in bogabojeche ljudi.
Postava v polmraku pomiga z glavo, se skusha premakniti in vstati. Veriga neprijetno zarozhlja. Glava se strese, iz ust ji pochi nekakshen zvok, ochi se na pol zapro. Umazana postava zaniha naprej in nazaj. Dvigne roko nekam navzgor. Na slepo in v nich. Iz ust se ji izvije pridushen krik.
Glava pade kot odsekano na prsi. Shop chrnih las se prevesi navzdol, kot ovenelo cvetje. Postava na verigi klecne nazaj, se sesuje na tla. Veriga zarozhlja, ko Hermanov sin oblezhi na tleh.
Hlapec se skloni naprej, zavpije, da je gospod Friderik morda mrtev.
Jechar se zamaje proti treski na kavlju in reche: »Obvestiti moramo gospoda velikega grofa. Morda je ta spodaj v luknji zdaj zares umrl...«
Z ochmi pozhira vrch z vinom in ne vidi, da stari hlapec potiho hlipa.
***
Nevarno ljubezensko razpolozhenje z mladimi nagimi zhenskami v leseni kochi sredi gozda. Obe popolnoma razgaljeni in noro razdrazheni spletichni se sprenevedata na senu v kotu in ljubkujeta druga drugo. Se bozhata chez prsi in si lizheta nabrekle bradavice, ki se bochijo iz razgretega kolobarjastega mesa. Potem za trenutek obmirujeta
in zadihano opazujeta, kako Veronika dvigne glavo in si sredi zamolklega ljubljenja z Johano pogladi svetle lase. Johana se nagne naprej, razkrechi obla, zgoraj prijetno zalita stegna pred zadihano prijateljico. She enkrat hoche uzhivati, pa chetudi pride za tem konec sveta.Veronika zdrsi pod Johanin trebuh. Otipa mokri, vidno napeti rdechkasti sram, ki se nesramno bochi iz gostega temnega puha. Zdrsi s prsti chez prijateljichino rezho, jo previdno razpre, kot da bi odpirala opojno dishechi cvet, poln sladkega medu.
Veronika se zasmeje. Pobozha prijateljico po tezhkih rumenkastordechih dojkah, a se zhe trenutek za tem spet skloni proti na shiroko razprtemu prijateljichinemu mednozhju. Razkoshno velik trikotnik Johaninega gostega chrnega puha se vabljivo zalesketa, ko prijateljica zdrsi z roko chez njegov zgornji del. Johana zastoka in vrzhe glavo dalech nazaj. Temni gosti lasje ji v treh ali shtirih kratkih sunkih zavalovijo chez golo kozho, ko ji Veronika porine jezik globoko med razprte ustnice in jo v odprtem mokrem mesu pod shchegetavchkom prebodejo opojno rezki sunki ostrega ljubljenja.
Obe zhenski rezko zakrichita. Polzita ena chez drugo. Veronika zasope in dvigne glavo. Poskakuje chez polno meso pod seboj, kot da ga hoche spoznati do zadnjega. Zadnjich. Kot pred vesoljnim potopom. Tik pred smrtno uro. Se dviga z vsem telesom navzgor in navzdol chez Johanino izzivalno veliko zadnjico. Zdrsi z roko chez polne, vidno napete Johanine prsi. Privzdigne obe tezhki tolsti dojki, da se temnorumeni bradavici sredi razpetih kolobarjastih nabreklin vzburjeno zatreseta.
Johana nasladno zastoka. Se nagne naprej. Z jezikom uzhivashko spolzi chez hrushkaste obline Veronikinih nekoliko navzgor zavihanih dojk. Jih nesramno lizhe. Veronika zapre ochi. V ostrih valovih vdira razburkana strast v vse pore njenega telesa. She enkrat hoche dozhiveti svojo prijateljico na karseda razburljiv nachin, cheprav ve, da je v njunem ljubljenju nekaj obeshenjashkega. Zares chuti, da se je nevarnost zdaj resno priblizhala. Zdi se ji, da se je obrochasta veriga Hermanovih lovcev na uboge, vendar svobodne zhenske, za obronki velikega gozda zhe skoraj popolnoma sklenila in ni vech reshitve. Goshchava je postala usodna past.
V obupu dvigne glavo. Z levico zdrsi v gube pod Johanino dojko in jo sunkovito privzdigne. Oblo prsno meso se radozhivo zatrese, ko se Veronika z razgretimi ustnicami prisesa na Johanino raskavo bradavico, kot da hoche do konca izpiti nesramni sok strasti, ki se je skril globoko v notranjost Johaninih mochnih prsi, a bo zdaj, med vedno bolj razvnetim ljubljenjem, vsak trenutek z blazno glasnimi vzkliki in kriki privrel iz toplega zhenskega mesa.
S kratkimi medsebojnimi pritiski razgretih ustnic na razgaljene prsi se zhenski v nekaj trenutkih popolnoma razdrazhita. Veronika spet sezhe z roko pod Johanino zadnjico in jo potisne proti sebi. Skloni glavo med Johanina stegna in jo zachne nepozabno ljubiti. Uzhivashko ljubiti. Kot nekoch. Kot tedaj na Desenicah v redkih srechnih trenutkih.
Johana popolnoma razpre kolena, da njeno vedno bolj nabreklo meso pod trebuhom zazhari kot skrajno nevaren cvet. Potem se sunkovito obrne proti Veronikinim kolenom in z dlanjo zdrsi proti prijateljichini na shiroko razprti rezhi, ki zhe predolgo chaka na odreshilni poljub strasti. Konchno se z ustnicami zarije med Veronikin mehki mednozhni
puh. Veronika zachuti, da jo bo vsak trenutek izpodneslo na skrajni vrh uzhivanja. Zasope in se vrzhe s trebuhom navzgor, proti Johaninim vrochim, tezhkim in zdaj, ko se je sklonila proti prijateljici, navzdol visechim dojkam. Skozi Veronikino razprto meso se srbeche poganjajo neprizanesljivi valovi strasti. Divje stoka in hlipa. A se trenutek za tem zhe zachne, cheprav se she upira, potapljati v temno, gosto meglo. Zazdi se ji, da se sredi tega chudnega, obeshenjashkega, neznosno ostrega ljubljenja z Johano za vedno poslavljata od njunih skupnih spominov in od njunega prijateljstva. Kot da sta prispela sredi neprizanesljivega gozda na konec sveta in na konec zhivljenja.
»Ah, le zakaj si morala spoznati tistega Friderika,« zarezgeta Johana in se s trebuha prevali na hrbet. »Pobozhaj me tu spodaj, pod zadnjico.«
»Ja, ampak se je zgodilo,« zasope Veronika in z iztegnjenim jezikom spolzi med tople obline nad Johaninimi razkrechenimi stegni.
»Lizhi me she bolj,« zasope Johana in nekoliko privzdigne trebuh. Se rezko zasmeje. Ljubezenska igra obeh spletichen na senu medtem naraste do divjega stokajochega vrha. Johana se z od strasti rdeche razgretim obrazom razdrazheno obrne proti objemajochima se sluzhabnicama. Jima reche, naj se priblizhata. Ko se obe mladi dekleti z navzdol bingljajochimi in od strasti popolnoma oznojenimi prsmi sklonita k v ljubezenski igri vidno vzburjeni Johani, se vse shtiri zhenske nenadoma ujamejo z ustnicami v skrajno opojen poljub. Kmalu za tem se iz osamljene koche pozhenejo ostri kriki nasladne medsebojne strasti in presekajo gozdno tishino, a se prevech hitro pomeshajo med travnimimi bilkami, mahom in praprotjo v zategnjen, obupan jok. Veter zashumi skozi kroshnje dreves, vendar ne more posushiti solz na bledih licih preganjanih zhensk.
***
Neprijetnost za neprijetnostjo. Poskoki v kozji rog. Gluha loza. Slaba noch. Zanke in vislice. Tri lobanje se obeshenjashko vrtijo okrog Hermanovega rezkega krika. Vzadaj, za tezhko zaveso, shklepetajo nesrechne kosti.
Stari grof dvigne glavo. Se vzpne iz blazin. Mrtvec ga motri brez ochi v dno srca.
»Zakaj si tako neprizanesljiv do sina?« mu reche.
Zavesa pri postelji zashkripa v soparnem vetru. Od vzadaj zaniha glavni grb celjskega gospostva. Tri zlate zvezde se razpochijo tik nad Hermanovo glavo. Se drobijo v prah in pepel. Stari grad se zamaje v temeljih in nagne na levo stran.
»Sin ti bo umrl! Te ni sram, da si tak!«
Grof v sanjah she enkrat zakrichi. Pred njim zazeva nesramen prepad. Celjski grad se zavrti proti mesechini, ki je ni, a je, tako se mu vsaj zdi, na levi strani neba. Grajski stolp se nagne strmoglavo navzdol, skoraj do dna. Grofa zaboli glava. Nevarnost je neizprosno na delu. Chuti, da bo vsak trenutek, che se pravochasno ne zbudi, z gradom vred zgrmel v pekel, kjer ni nobene milosti.
Nenadoma se rdecha brokatna zavesa radodarno razpre. Pred njim stoji njegova pokojna zhena. Naga. Stara je okrog dvajset let. Sramezhljivo sklanja glavo. Gleda v tla. Ostro izbochene prsi se razburjeno vdajajo njegovim pohotnim prstom, ki vedno bolj neusmiljeno grebejo po mehkem zhenskem mesu.
Herman zatrza z nogami. V njegovi glavi razsaja nevzdrzhen pok. Prsti, ki so trenutek pred tem she uzhivali slast prelestno napete dojke, mu oledenijo na vrhu trde neusmiljene kosti. Opojno polna zhenska je samo she kup mrtve groze, ki ga zbada v srce.
Tok, tok. Pok, pok! Sprevod mrtvecev ropota naravnost skozi zaveso. Kosti tolchejo po blazini.
»Zakaj se jezish na Friderikovo novo zheno? Pusti mlada chloveka na miru, chetudi sta morda greshnika! Ne bodi razsodnik! Prepusti Bogu, da sodi, odpushcha in kaznuje!«
Mrtveci dvigajo glave brez ochi, s slepimi vdolbinami. Lobanje pokajo. Okostnaki korakajo mimo grofove glave. Starca trga po kosteh. Prekleti protin! Mrtveci pojejo zhalobno pesem. Kosti shklepetajo po grajskem lesu. Tok, tok. Pok, pok. Jok in stok.
Mrtvashka pesem postaja vedno bolj grozna, preglasna. Stari grof si zatiska ushesa, a je ne more preslishati.
Pish svinchen ob mrzlem mraku zadnji cvet bo pokonchal. Gnusni zlodej se mrtvaku na pogrebu bo smejal.
Trchimo lobanje nashe v upe, ki so nam odshli. in zatulimo brezglasno, ker, kdor tuli, ne trpi!
Pish svinchen ob mrtvem mraku zadnji cvet bo pokonchal. Gnusni zlodej se bedaku na pogrebu bo smejal.
Izpod zavese se prikazhe neusmiljeno lepa glava drazhestno zapeljive zhenske. Herman zastoka v snu. Dvigne roke. Veronika! Ji hoche iti naproti. Zazdi se mu, da so se pozheljive zhenske ustnice pravkar opojno prisesale na njegovo po vsem sladkem hrepeneche telo.
Spet zastoka.Veronika! Skusha odpreti ochi.
Nekje nekaj poka. Kosti. Same kosti. Vsepovsod neusmiljene kosti.
Mrtveci se premikajo skozi rdecho zaveso, Veronika migota v vedno bolj neprijetni polsvetlobi, se, grozna, neusmiljena charovnica, spreminja v kost, postaja bela zhena s
koso v roki in izginja v temi mrtvashkega sprevoda.
***
* ( Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 — 2002; 51/52 — 2002; 53/54 — 2003; 55/56 — 2003; 57/58 — 2003; 59/60 — 2004; 61/62 — 2004; 63/64 — 2004; 65/66 — 2005; 67/68 — 2005; 69/70 — 2005; 71/72 — 2006; 73/74 — 2006; 75/76 — 2006)
Iztok Vrhovec
MOZHICELJ
(besedilo za gledalishko igro, 2006) II
Osebe:
MARKO: bister osmosholec MAMA: njegova mama
»MOZHICELJ«: majhen, debel, star mozh v dolgem chrnem plashchu (njegova prava identiteta se razkrije shele na koncu, zato v narekovajih) GLAS: Markov glas
4.
Vecher. Marko se vracha ¿z shole. Spet sede na klopco, tokrat je popolnoma miren. Zamaknjeno gleda v nebo. Iz tega spokojnega stanja ga nenadoma predrami znan shum. Refleksno se ozre proti grmovju, a tam ni nikogar. Obrne se she na drugo stran, proti drevesu. Zagleda Mozhiclja, ki prilomasti izza drevesa.
MOZHICELJ (veselo)
Pozdravljen, dobri mozh! MARKO (zadrzhano, a kljub temu z rahlim nasmehom)
Pozdravljen. MOZHICELJ
No, kako je bilo vcheraj v sholi? MARKO
Odlichno. Shlo je kot po maslu. She sam nisem mogel verjeti. Ravnatelj je presegel vsa moja prichakovanja! Ampak, ti si gotovo zhe vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo, a? MOZHICELJ
Ne, tega nisem vedel. In tega z gotovostjo ni mogel vedeti tudi nihche drug. MARKO
Jaz pa imam obchutek, da ti vse vesh. MOZHICELJ
Obchutek vchasih tudi vara, moj dragi Marko. (zagonetno) Jaz vem le tisto, kar morash vedeti ti. (spet v svojem obichajnem tonu) A pojdiva lepo po vrsti. Zakaj tega ni z gotovostjo mogel vedeti nihche? Ker je bila odlochitev o tem, kaj bosh storil, ali bosh sploh uporabil kroglico in tako naprej, samo tvoja, razumesh? Marko ga le zachudeno gleda. MOZHICELJ
Ker je to ena od tistih najpomembnejshih rechi, zaradi katerih je chlovek chlovek. Edinstven in neponovljiv, razumesh? Chlovek ima svobodno voljo. Moch izbire.
To je tisto, kar ga razlikuje od drugih zhivih bitij, ki so v glavnem podvrzhena nagonom. (po kratkem premoru) In kako to, da si tako pozen? MARKO
Kaj ne vesh? MOZHICELJ (se ne zmeni za njegovo vprashanje)
Kako to, da si tako pozen? MARKO
Ob torkih imam znanstveni krozhek. V glavnem to pomeni matematiko in fiziko. Pa malo kemije in biologije. MOZHICELJ
Matematika in fizika sta ti precej vshech, kaj ne? MARKO
Nadvse. She srecha, da nas ima pri krozhku drug uchitelj kot pri pouku. Drugache ne vem, ali bi hodil tja. Letos smo dobili Jeguljo, ki mi je matematiko zhe skoraj chisto priskutil. Prejshnja leta smo imeli uchiteljico, pri kateri so bile ure matematike najbolj vznemirljiva stvar na svetu, potem pa se je upokojila in prishel je ta ... ta ...« MOZHICELJ (se zasmeji)
Jegulja? MARKO
Ja. Ime mu je Kolja, nekdo ga je preimenoval v Jeguljo, pa se ga je ochitno prijelo. MOZHICELJ
Che te nekaj privlachi in vznemirja tako zelo, kot tebe matematika, in verjamesh, da je to tisto, s chimer se hochesh ukvarjati, ne smesh nikomur dopustiti, da ti jo priskuti. Takoj ko zachnesh razmishljati in chutiti podobno kot ti, postanesh zhrtev. Ker vajeti svoje usode prepustish drugemu. Takoj, ko v sebi zachutish neprijetna chustva, se morash vprashati, zakaj tako chutish. To je tvoja pravica in dolzhnost, che hochesh postati chlovek, kakrshen zhelish biti in izpolniti svoje zmozhnosti. MARKO poskusha ugovarjati)
Ampak ... MOZHICELJ (odlochno)
Ne, Marko. Zdaj se ne moresh vech izgovarjati. Le spomni se vcherajshnje lekcije. In tega, da si rojen zmagovalec. Vsak, ki hodi po tem svetu, je rojen zmagovalec. Razumesh? To mu je dano z rojstvom. MARKO (ga pogleda, kot da ima privide)
Niti sanja se mi ne, kaj hochesh povedati. MOZHICELJ
Spomni se, kako si prishel na svet. MARKO (se zasmeji)
Pa ne, da me bosh zdaj uchil o tem, kako shtorklja prinasha otroke, kaj? Se ti ne zdi, da sem zhe v letih, ko so mi te stvari zhe precej dobro znane?
MOZHICELJ
Seveda mi je jasno, da vesh, kako pride otrok na svet. Ampak pojdi she malo nazaj. Pomisli na spochetje. MARKO (v nekakshni rahlo napihnjeni profesorski dr%hi)
Semenchece potuje po semenovodu, nadaljuje svojo pot po jajcevodu do zhenskega jajcheca, predre ovojnico in oplodi jajchece. MOZHICELJ
Natanko tako. Kaj torej to pomeni? MARKO
Kaj to pomeni, kaj to pomeni? Saj pravim: da ga oplodi! MOZHICELJ
In med kolikimi semencheci je prav tvoje prishlo do jajcheca? MARKO (po %elo kratkem razmisleku)
V semenski tekochini je na milijone semenchec. Raziskave kazhejo, da je v Evropi v zadnjih 50 letih njihovo shtevilo padlo kar za polovico, to pomeni, da jih ima moshki v kubichnem centimetru dvakrat manj kot pred 50 leti: v povprechju le she 50 milijonov. Pri 30 milijonih pa velja, da je moshki neploden. Razlichni strokovnjaki vzrok za tako nagel padec pripisujejo razlichnim dejavnikom. Nekateri krivijo ... MOZHICELJ (ga prekine)
Dobro, dobro, da ne bova prevech zashla. She enkrat: koliko semenchec? MARKO
Saj sem rekel: na milijone. MOZHICELJ
In spet: katero izmed te silne mnozhice semenchec je zmagalo? MARKO (gapreblisne kot strela)
Moj bog, pa res! Moje! Tisto, iz katerega sem nastal jaz! MOZHICELJ (zadovoljno)
Natanko tako. Tvoje. In vsak chlovek, ki stopa po tem svetu, ima popolnoma identichno zgodovino, kot je tvoja ... No, che za trenutek zanemarimo tiste, ki so bili umetno oplojeni ... A to je zhe druga zgodba. MARKO
In to po tvojem pomeni, da smo zaradi tega vsi rojeni zmagovalci? MOZHICELJ
Tako je! Vsak, ki stopa po tem svetu, je dedich velichastne prve zmage, ki mu je omogochila, da je privekal na svet. Zhe samo to je veliko tezhje, kot zadeti glavno nagrado na loteriji, razumesh! Da se je izmed te silne mnozhice semenchec prav tvoje prerinilo do cilja, preshlo ciljno chrto in oplodilo jajchece. Vse drugo je v primerjavi s tem machji kashelj. Che seveda potem v zhivljenju izkoristish vse mozhnosti in orodja, ki so ti dana na razpolago. MARKO (se nasloni na klop in razmishlja o tem, kar je pravkar slishal) GLAS
Da sem zmagovalec? Na kaj takega nisem she nikoli pomislil. Ampak res! Kakshna
silna bitka je to morala biti? Na milijone in milijone semenchec. In ravno moje je doseglo cilj. In iz njega sem se rodil jaz. Moj bog! Kakshna dedishchina. Kako velichasten zachetek! MARKO
A kljub vsemu ... To je bil shele zachetek. Zdaj pa imam toliko problemov, da sploh ne vidim nichesar drugega. MOZHICELJ (odlochno)
Vsi so reshljivi! Vsi, razumesh! Samo pravilno se jih morash lotiti in jih reshevati postopoma: enega za drugim. Se ne prepustiti zmedi. In morebitnim slabim vplivom tistih, ki tega ne znajo ali nochejo pocheti. Za katere se ti zdi, da ti delajo krivico, da ti kratijo tvoje pravice. Kratek premolk. MOZHICELJ
No, zdaj ko sva doumela ta tvoj velichastni pohod na zmagovalni oder, pa se spet vrniva nazaj v konkretno sedanjost. Torej sta ti vshech matematika in fizika. Ni ti pa vshech ... MARKO
... Jegulja. MOZHICELJ
Se she spomnish, kaj sva govorila prej, preden sva se lotila zgodbe o zmagovalcu? MARKO (za trenutek razmishlja, potem se spomni)
Che me nekaj privlachi in vznemirja tako zelo, kot me matematika, in verjamem, da je to tisto, s chimer se hochem ukvarjati, ne smem nikomur dopustiti, da mi jo priskuti. Takoj ko zachnem razmishljati in chutiti na tak nachin, da mi je zoprna, postanem zhrtev. MOZHICELJ
Kajti ne le, da si, tako kot vsako drugo zhivo bitje, po svoji naravi zmagovalec, imash tudi neodtujljivo pravico, da zmagujesh ves chas, dokler si zhiv. Che le s tem ne kratish pravic drugih. A che hochesh zmagovati, za to potrebujesh ustrezne pripomochke. Zato imash tudi pravico do izobrazhevanja. Da si izoblikujesh osebnost in svetovni nazor v skladu s svojimi preprichanji. Da imash dostop do najrazlichnejshih informacij. Pravico do mozhnosti, in po mojem dolzhnosti, da razvijesh lasten in kritichen odnos do vsega, kar te obdaja in kar je v tebi. Che se ti zdi, da te pri tej pravici kdor koli ovira, poskushaj to njegovo oviro jemati ... hm ... neosebno. MARO
Neosebno? MOZHICELJ
Predstavljaj si, da sedish na klopci, recimo kar na tejle tukaj, in ti nenadoma nekaj pade na glavo. Recimo ... ptichji ... MARKO (se zasmeji) ... drek.
MOZHICELJ
Recimo ... Se bosh zaradi tega jezil na pticha? Kakshen smisel bi to imelo? Ali pa ... zamisli si, da te na poti v sholo nenadoma preseneti pes; zagledash ga za ograjo ene od hish, teche proti tebi in zachne razjarjeno lajati. Se bosh z njim sporekel? Ga zachel preprichevati, naj neha lajati? Da nima prav? Se bosh z njim potem v svojih mislih kregal she cel preostanek dneva? Morda she dlje? Predstavljaj si, da to pochnesh she z vsakim drugim psom, ki bi morda storil isto! Kakshen smisel bi to imelo, a? V kaj bi se potem spremenilo tvoje zhivljenje? In kogar koli bi srechal, bi mu na dolgo in shiroko pripovedoval o tem, kako je na svetu grozno. Da te noben pes ne pusti pri miru. Da vsi lajajo. Da cele dneve razmishljash samo o njih, da si jih nikakor ne moresh izbiti iz glave, a proti temu ne moresh nichesar storiti. Da te nihche ne jemlje resno! A?! MARKO (po kratkem razmisleku)
Dobro, shtekam. Ampak kar se matematike tiche, Jegulja sploh ni glavni problem, vesh. Jaz bi rad po konchani osnovni sholi shel na gimnazijo, na naravoslovno smer. Potem pa shtudirat matematiko ali morda fiziko. MOZHICELJ
In? MARKO
Ja, nich in. Mama pravi, da bi to trajalo predolgo, da moram dobiti sluzhbo prej, kot pa shele chez devet, deset let. Pa she kdo ve, pravi, ali bom sploh doshtudiral. Da je ta shtudij zelo tezhek. In che mi ne bo uspelo doshtudirati, kaj bom pa storil potem? Kdo me bo vzdrzheval? Sama zhe zdaj komaj shaja s placho, ki jo dobi kot trgovka. To mi vseeno daje misliti. Che grem v kakshno lazhjo sholo, bom shel lahko v sluzhbo zhe chez tri, shtiri leta, tako pa ... Mamo precej tezhko jemljem ... ee ... kako si zhe rekel? ... Neosebno.« MOZHICELJ
Kaj pa pravi oche? MARKO
Oche me podpira. MOZHICELJ
V chem je torej problem? MARKO
Ja ... ocheta vidim precej redkeje kot mamo, s katero zhivim. Vsakih 14 dni ali pa she bolj poredko. Njen vpliv name je precej mochnejshi kot ochetov. Pa she kar naprej ga kritizira. Odkar sta se lochila ... uf. MOZHICELJ
Vsak otrok ima pravico do rednega videvanja z obema starshema, vesh. Ne glede na to, kaj o tem meni eden ali drugi od njiju. Zdaj si zhe toliko star, da pri tem lahko sodelujesh precej bolj aktivno kot takrat, ko si bil she mlajshi. MARKO
Ja, saj vem. A kadar koli ga vidim, in potem hochem o tem kaj povedati mami,
zachne delati take grimase, kot bi jo dajali iz kozhe. MOZHICELJ
Ne skrbi prevech zaradi tega! A seveda tudi premalo ne. Najbolj zgresheno pa je, che svoje probleme spremljash pasivno. Da samo opazujesh, kaj bodo naredili drugi. Potem zachnesh postajati zhrtev. S tvojo usodo zachnejo upravljati drugi, ti pa se zachnesh spreminjati v nevidnega opazovalca. Tudi z izobrazhevanjem ni nich drugache. Pa verjamesh, da si dovolj sposoben za to sholo? MARKO
Bil sem na testiranju pri sholskem psihologu, in povedal mi je, da sem vsekakor dovolj sposoben za naravoslovno sholo. In tudi za poznejshi shtudij. Glede na moj sholski uspeh bi se lahko vpisal brez problema. Samo mama ... MOZHICELJ
Prav je, da uposhtevash njeno mnenje. Od nechesa je treba zhiveti in denar je treba nekako zasluzhiti. A ne pozabi: che hochesh izpolniti svoje zhivljenje, izkoristiti svoje sposobnosti, morash trezno razmisliti o vseh dejstvih, ne le o enem. Shele potem sprejmi ustrezno odlochitev. To je tvoja pravica. Morda bo tvoja odlochitev v skladu z zheljami tvoje mame, morda ne, a odlochitev mora biti tvoja, to je najpomembnejshe. MARKO
Slishi se tako preprosto, ampak, moj bog, vse te odlochitve ... saj se mi bo utrgalo. MOZHICELJ
Bi bil raje she vedno dojenchek, brez vsakrshnih skrbi in tezhav? Ko so zate nenehno skrbeli drugi?
Marko melanholichno zavzdihne. MOZHICELJ
Ampak tudi takrat ni bilo tako preprosto, vesh, kot se ti morda zdi na prvi pogled. Tudi takrat si se moral presneto boriti za tisto, kar si potreboval. Ko si bil lachen, si se drl kot jesihar, che si si zazhelel to ali ono igracho, prav tako. Ko si se uchil hoditi, si padel, pa se spet pobral, pa spet padel, in tako naprej in tako naprej. Kolikokrat si imel razbito glavo, potolchena kolena in komolce. Pa si odnehal? Seveda nisi! Nauchil si se hoditi! Morda se ti danes to ne zdi nich posebnega, ampak takrat je bil to zate velik dosezhek. Ker si rojen zmagovalec. Ker je to v tvoji krvi, razumesh! Da se spopadesh z vsakim problemom, na katerega naletish v zhivljenju, in ga obvladash. MARKO (se zasmeji in potreplja Mozhicljapo hrbtu)
Ti bi pa morda lahko uspel kot poklicni motivator, a? Mislim, da bi bil lahko kar huda konkurenca Smiljanu Moriju. Marichka, kakshen govor! MOZHICELJ
Marko, jaz vem le tisto, kar morash vedeti ti, razumesh? MARKO
Zelo dobro vesh, da ne.
MOZHICELJ
Ja, ja, seveda vem... A nich ne skrbi. Vse ob svojem chasu. Nikakrshne odvechne skrbi niso potrebne. MARKO (se razgleda po okolici, se vznemiri)
Saj je zhe trda tema. (odpre sholsko torbo, kjer ima uro, pogleda na uro) Pol devetih! Uf, che ne bom pred mamo doma, bo hudo. (nervoznopogleda Mozpiclja) Oprosti, tole kramljanje s tabo je nadvse prijetno in pouchno, ampak zdaj se mi pa res zelo mudi. Letim! Adijo! (odhiti) MOZHICELJ
Vsekakor, vsekakor. A samo sekundo she, che dovolish. Marko se zaustavi in ga napeto gleda, oklevajoch, ali naj gre raje takoj domov ali naj she za trenutek pochaka.
MOZHICELJ tako kot prejshnji dan s prefinjeno kretnjo razpre svoj chrni plashch, kjer se zasvetlikajo shtevilni zhepki.
MOZHICELJ (profesorsko, z dvignjeno obrvjo)
O chem sva torej govorila danes? MARKO (nestrpno)
O zmagovalcih. MOZHICELJ
In o chem she? MARKO (hitro nashteva)
Matematika, fizika, naravoslovni krozhek, Jegulja, srednja naravoslovna, mama, oche ... tezhave. MOZHICELJ (zadovoljno)
Natanko tako. O tvoji pravici do tega, da imash stike z obema starshema. O tvoji pravici do izobrazhevanja. (pochasi izvleche kroglico prijetne rumene barve in she eno, nezhno vijolichne barve, ju gleda) Poglej, ti dve kroglici ti bosta dali moch, da se bosh zavedel teh svojih pravic. Rumena — izobrazhevanje, vijolichna — oba starsha. Tako kot tisto vcherajshnjo jo morash le stisniti z dlanjo, in sposoben se bosh trezno, razumsko in v skladu svojimi zheljami in potrebami in vsemi pomembnimi dejstvi odlochiti tako, da bo najbolj prav. (pogleda Marka) Ne pozabi! Najpomembnejshe je, da je izbira tvoja. Okej? MARKO (pograbi kroglici in ju na hitro pobashe v zpep)
Okej. MOZHICELJ
No, zdaj pa le izkoristi te svoje zhe skoraj petnajstletne noge. (izgine v mrak) MARKO odhiti domov. Doma se na hitro razgleda po stanovanju. Ko vidi, da mame she ni, si oddahne..
Uf, hvala bogu. Ni je she.
Zatemnitev.
5.
Popoldne. Marko, sam na odru. MARKO (gledalcem)
Od zadnjega srechanja z Mozhicljem je minil dober mesec in v tem chasu sem ga videval skoraj vsak dan. Vchasih je prilomastil iz grmovja, vchasih izza drevesa, vchasih se mi je zdelo, da se je pojavil pred mano kar iz nicha. Vedno pa se je to zgodilo v trenutku, ko sem nanj zavestno skoraj pozabil, ko so mi misli tavale bog ve kje in sem bil popolnoma sproshchen. V tem chasu sem si nabral zhe skoraj za celo vrecho teh njegovih chudezhnih kroglic. Moji problemi so izginjali oziroma so se z njihovo pomochjo reshevali kot po tekochem traku. Mama se je na moje veliko zachudenje strinjala z mojo pravico izbire izpbrazhevanja, pristala je celo na mojo pravico do zasebnosti, in zdaj vsakich, preden vstopi v mojo sobo, prej potrka in me vprasha, ali gre lahko naprej; che ji kaj na meni ni vshech, me nich vech me ne zmerja, da sem prav tak vrag kot moj oche, ki ga zdaj spet videvam precej pogosteje, mama pa se v najin odnos tudi pretirano ne vmeshava. Che ji o kaki stvari nochem pripovedovati, mi brez vechjih pretresov dopushchapravico do skrivnosti, celo po mojih stvareh ne brska vech, kot je to pochela vchasih, ko je to opravichevala s tem, da ima do tega vso pravico samo zato, ker je pach moja mama. Z Mijo, punco, v katero sem bil zaljubljen, sva se pogovorila, in spoznal sem, da sem tudi sam storil precej neumnosti. Moja uzhaljenost in jeza sta bili le posledica ranjenega ponosa, svoja uzhaljena chustva pa sem prelevil v zaigrano jezo — togoto in kujavost — s katero sem hotel izsiliti, da bi se drugim smilil. Prav tako sva se pogovorila s Tadejem, ki sem ga krivil, da je prav on kriv za mojo nesrecho. Zdaj gremo vchasih celo vsi trije skupaj na pijacho ali kaj podobnega, in se smejimo, kako neumni smo bili, ker smo si nashe pretekle dogodivshchine razlagali tako egoistichno in zgresheno. Zdaj pa moram — domov. (odide) Marko pride domov, zagleda luch v svoji sobi, to ga preseneti. Tiho vstopi. Na svoji postelji zagleda mamo, ki ihti. GLAS
Kaj je pa zdaj to? Zakaj joka? Kaj se je zgodilo? Zakaj je zhalostna? (spomni se, kaj mu je o zhalosti povedalMozpicelj) MOZHICLJEV GLAS (Marko ga slishi v svoji glavi)
Zhalost omogocha, da se bolechina ob izgubi nekoga ali nechesa sproshcha in manjsha. Jok sproshcha dolochene kemichne snovi, ki bolechino zmanjshajo. K lajshanju zhalosti pripomore pogovor, morda telesni dotik, iskreno razumevanje, potrpezhljivost. Tisti, ki otrokom preprechujejo, da bi zhalost izrazili — ko jih na primer preprichujejo, da fantki ne smejo jokati, da je tisti, ki joka mila jera in podobno, ne ravnajo prav, saj s tem zhalost le potlachijo, namesto da bi ji pustili, da se izrazi. Marko seprevidnopriblizha mami in sede na svoj stol. Mama ima obraz zakopan v roke, she vedno ihti. MARKO (previdno)
Kaj se je zgodilo? MAMA (odmakne dlani z obraza, do zdaj ga ni opazila) Oh, Marko! (plane v neutolazhljiv jok)
MARKO
Mama, kaj se je zgodilo? MAMA (sede, polagoma neha jokati, zmajuje z glavo, kot da ne more verjeti, kaj seje zgodilo)
Se spomnish Tineta? Dve ali tri leta je bil mlajshi od tebe, se mi zdi. MARKO
Ja, seveda se ga spomnim. Prejshnji mesec je bil star dvanajst let. Kaj je z njim? MAMA (spet zachne odkimavati z glavo, po licihji steche she nekaj solz, a zadrzhi nov napadjoka)
Pa njegovega ocheta? Se spomnish njega? (obrazji spreleti nekakshna iskra gnusa) MARKO (she vedno nadvsepotrpezhljivo)
Ja, tudi njega se spomnim. Ko sem bil nekajkrat pri njih doma, mi ni bil prav nich vshech. Enkrat sem bi celo zraven, ko je Tineta pretepel s pasom. MAMA (obupano)
In to se ni zgodilo le enkrat. Jaz jih poznam zhe zelo dolgo, vesh. Ko je bil Tine she majhen, sem ga kar pogosto pazila, ko sta bila njegova starsha v sluzhbi. Zhe takrat ga je tepel. Pa mama tudi ni bila dosti boljsha. Kadar koli je storil kaj takega, kar jima ni bilo vshech, je dobil klofuto. A nisem nikoli nich rekla. Cheprav sem ves chas vedela, da bi morala nekaj storiti. A ta prekleti strah me je tako hromil. Vse mogoche sem si dopovedovala, da bi se le nekako preprichala, da je bolje, da ne ukrenem nichesar, cheprav sem globoko v sebi ves chas vedela, da ne ravnam prav. Da sem najbrzh ena redkih, ki ve, kaj se dogaja, morda celo edina ... In zdaj, moj bog, zdaj se je zgodilo tole ... MARKO
Za bozhjo voljo, mama, povej zhe, kaj se je zgodilo! MAMA
A klofute so bile she najmanj, kar je moral ubogi fant pretrpeti. Kar nekajkrat sem bila zraven, ko je oche zagrabil pas, in zachel udrihati po njem, da je pokalo, kot bi priganjal konja k delu. Ko pa je bil she posebej razpolozhen, je pas obrnil in po njem udrihal kar z zaponko. Ubogi otrok je bezhal kot ponorel, se poskushal skriti pod mizo, tekal med stoli, da so frchali po kuhinji, kot bi bili iz papirja. Oche pa za njim kot podivjana zhival. Fant je bil pogosto ves v modricah, vem, da so ga nekajkrat peljali celo na shivanje. Moj bog ... moj bog ... Jaz pa sem stala tam kot hipnotizirana tepka, kot da ne morem dojeti, kaj se dogaja, kot da ne morem verjeti, kaj se dogaja. Ponavadi sem se potihoma izmuznila iz stanovanja, kot da se bojim, da se ne bi she meni kaj zgodilo. A ko bi vsaj potem, ko sem bila enkrat zunaj, kaj storila. (obupano pogleda Marka) Njegova mama me je potem vsakich, ko me je srechala, preprichevala, da s Tinetom ni nich hujshega, da jih je odnesel le z nekaj praskami, in da tudi ona vchasih dobi kakshno zaushnico, a da se moramo s tem sprijazniti. Da je njen mozh pach tak, kot je. Da je po srcu neizmerno dober chlovek, a vchasih pach ponori, ker ima toliko skrbi. MARKO
Mama, she vedno mi ni jasno, kaj se je zgodilo s Tinetom?
MAMA
Vcheraj zvecher je bil baje spet v enem od tistih svojih ponorelih stanj. Tako mi je vsaj rekla njihova soseda, ki mi je danes telefonirala v sluzhbo. Je rekla, da je bilo vcheraj iz njihovega stanovanja slishati tako nechloveshko rjutje, da ni vech zdrzhala, in je poklicala policijo. A je bilo zhe prepozno. MARKO
Prepozno? Prepozno za kaj? MAMA
Ko so prishli policaji, je bilo v stanovanju zhe vse tiho. Najprej jih zhena celo ni spustila naprej, potem ko so jo videli, da je vsa zmeshana — tako mi je rekla soseda, ki je vse skupaj opazovala s hodnika — pa so vendarle vstopili na silo. MARKO In? MAMA
Tine je lezhal v kuhinjskem kotu, oche pa je popolnoma mirno sedel na stolu v dnevni sobi in buljil v televizor. MARKO
In kaj je zdaj s Tinetom? Kako hudo je poshkodovan? MAMA
Oh, Marko, eden od udarcev je bil tako hud, da mu je ... Oh, moj bog, pa saj to ne more biti res ... (ponovnoplane vjok) Marku postane jasno, kaj seje zgodilo, prebledi. MAMA
Eden od udarcev je bil tako silovit, da mu je ... pochila lobanja. Dezhurni zdravnik, ki je tja prishel nekaj minut za policijo, je dejal, da je bil fant na mestu mrtev. MAMA (po kratkem premolku)
In vesh, kaj je izdavila ta zverina? MARKO
Njegov oche? MAMA
Da si je sam kriv. Da je navaden slabich, ki ga nikoli ni bilo nich v hlachah in ga tudi nikoli ne bo. Da takih ni prav nich shkoda. Da mu je celo storil uslugo.
Marko she boj prebledi. MAMA
A fanta bi lahko reshili. Zhe zdavnaj bi ga lahko reshili. Che bi le kdo od nas, ki smo vedeli, kaj se dogaja, kaj storil. Lahko bi poklicali socialno, razumesh? Ali kaj jaz vem, koga. Saj imamo v Sloveniji varne hishe, kamor se lahko zatechejo mame in njihovi otroci, che hochejo zbezhati pred nasiljem v druzhini. Tako pa smo vsi samo nemo stali ob strani in gledali, kaj se dogaja. To, da Tineta zdaj ni vech, je tudi nasha krivda. MARKO (sede k mami na posteljo, ji polozhi roke prek ramen)
Mama, ne krivi zdaj sebe. Naredila si tisto, kar si mislila, da je bilo v tistem polozhaju najbolje.
MAMA
Premalo, premalo ... Nichesar, nichesar nisem storila.
Molche sedita na postelji.
Zatemnitev. 6.
Jutro, Markova soba, od Tinetove smrti je minilo nekaj tednov. Mama nenapovedano vstopi v Markovo sobo. Marko jo zachudenopogleda. MAMA (razkacheno)
Nich me ne glej tako zabodeno! Jaz sem tvoja mama in ta tvoja pravila in dogovori mi grejo vchasih preprosto na zhivce. Pravzaprav sem pozabila potrkati. Prav?
Marko she vedno samo zachudeno gleda. MAMA
Nekam sem zalozhila denarnico. Preiskala sem zhe celo stanovanje, pa je ni nikjer. Si jo ti morda kje videl? MARKO Ne. MAMA
Nujno jo potrebujem, razumesh? V njej imam ... Pa kaj bi ti pojasnjevala ... Potrebujem jo. Pa kje, za vraga, sem jo pustila? (ob teh besedah je ravno ob Markovi pisalni miz}, odprepredalpisalne mize, zaradi vznemirjenosti premochnopotegne, predal treshchi na tla. V njem so kroglice, ki se razletijo po podu) MARKO (plane pokonci)
Mama! Zdaj je pa dovolj te tvoje ... MAMA (ga jezno pogleda)
Tako se ne govori s svojo mamo. Najraje bi ti eno primazala! Kaj res ne razumesh, da denarnico nujno potrebujem? Te tvoje ... frnikule ... niso zdaj prav nich pomembne. MARKO
To niso nikakrshne frnikule! To so chudezhne kroglice, ki mi jih je dal ... (premolkne, se zave, daje povedal vech, kotje hotel) MAMA (z meshanico zachudenosti in namrshchenosti)
Kaj pravish? Da so kroglice chudezhne? (ga gleda, kot da preverja, ali se muje zmeshalo) In ti naj bi shel shtudirat matematiko? Pa saj se ti je zmeshalo! Kaj ne vesh, da chudezhev ni? She malo, pa bosh star petnajst let. Fant, pa kaj se dogaja s tabo? (sede na posteljo, ga nepremichno gleda) Zdaj mi bosh pa vse po vrsti lepo razlozhil. Jasno? In brez kakrshnih koli izgovorov. Zhe dolgo te opazujem, kako si iz dneva v dan vse bolj ... drugachen ... Zhe ves chas se mi je zdelo, da nekaj ni chisto tako, kot bi moralo biti, ampak zdaj bova s tem enkrat in za vselej razchistila. MARKO
Kaj pa tvoja denarnica?
MAMA
Pusti zdaj mojo denarnico! Alo, govori! In da mi ne izpustish nobene podrobnosti! MARKO (sede na stol, nasproti mame)
O tem tudi sam zhe nekaj chasa razmishljam. Namrech, da bi ti vse povedal. Zhe nekajkrat sem poskushal, pa se mi je potem vsakich znova zdelo, da trenutek ni pravi. Kot kazhe, je napochil zdaj. Ja, vse ti bom pojasnil, a da ne bo pomote: ne zato, ker bi se te bal ali kaj podobnega, temvech zato, ker tako hochem tudi sam. Torej ... Pred priblizhno tremi meseci, ko sem sedel v parku ... MAMA
V	katerem parku? MARKO
V	parku ... priblizhno na pol poti v sholo. Tam je klopca, kjer se zelo dobro pochutim, in se dostikrat ustavim.
MAMA
Aha. MARKO
Ali pa nazaj grede, ko grem iz shole. MAMA
In kaj pochnesh tam? MARKO
Me bosh pustila, da ti povem do konca, ali me bosh ves chas prekinjala?
Mama se malce nejevoljnopresede, a ne ugovarja. MARKO
Ko sem torej pred priblizhno tremi meseci nekega vechera sedel na tisti klopci ... Aha, zdaj se natanchno spomnim. Bilo je takrat, ko sem naslednji dan shel k ravnatelju. MAMA
Sem vedela, da vsa tista rech z ravnateljem po nechem zaudarja. To, da si shel k njemu, ti ni bilo prav nich podobno. MARKO
Mama, lepo te prosim! MAMA
No, povej zhe, povej! Kaj se pa dash toliko motiti! MARKO
Ko sem tako sedel na tisti klopci in razmishljal o tem, kaj naj storim, ker imam toliko problemov ... MAMA
Ti da imash probleme! Pha. Danashnja mladina sploh ne ve, kaj so problemi. Vse vam prinesemo k riti, vi pa nam tvezite o nekakshnih problemih! Pa o svojih pravicah in ne vem, o chem vse she. MARKO (se ne da vech motiti)
... in zanje nikakor ne najdem nobene pametne reshitve ... Mama odpre usta, da bi spet nekaj rekla, Marko pa jo tako ostro pogleda, da jih mama, zachuda, zapre in ostane tiho.
MARKO
... se je nenadoma odnekod ... iz grma, ki raste tam v blizhini, pojavil nenavaden chrn mozhicelj. Pravzaprav — ravno zdaj mi je kapnilo v glavo — cheprav sem ga do zdaj videl zhe vsaj 30-krat, she vedno ne vem, kako mu je ime. Res nenavadno. Da mi she nikoli ni padlo v glavo, da bi ga povprashal po imenu. No, kakor koli, on je vedel, kdo sem in kako mi je ime tudi. Zares chudno ... MAMA
Kaj pravish? Marko, pa ne, da si se zachel drogirati? Pokazhi roke. (mu panichno zachne vihati rokave, ali ima kje kak vbod) MARKO
Mama, lepo te prosim! Tudi meni se zdi vse skupaj silno nenavadno in tudi sam ne vem, kaj natanko naj si mislim. A drugega kot to, da ti povem, kaj je bilo, ne znam. Jasno? In — ne, ne drogiram se! Okej?
Mama se malce pomiri, a ga she vedno gleda precej sumnichavo. MARKO
Torej, imel sem obchutek, kot da ga od nekod poznam, in on mene prav tako ... Skratka, zachel mi je pripovedovati o tem, kako morda lahko reshim svoj prvi problem. MAMA
Z ravnateljem? MARKO
Z uchiteljem matematike in z razrednikom. MAMA
Aha. MARKO
In na koncu tega najinega prvega srechanja mi je dal — vem, da se bo slishalo chudno, ampak drugache je ne znam imenovati — chudezhno kroglico. (s pogledom preleti tla svoje sobe, v blizhini vrat zagleda oranzhno kroglico, jo pobere, nato sede nazaj na stol) Evo, tole oranzhno. (jopokazhe mami) Mozhicelj mi je povedal, da jo lahko uporabim takrat, ko bom pred kako odlochitvijo, pa bom zaradi prevelikega strahu prevech okleval. Ko bo strah tako mochan, da me bo ohromil in s tem preprechil, da bi kar koli ukrenil. Mama za trenutek povesi pogled, spomnila seje Tineta in svojega strahu. MARKO
Ni mi rekel, da se bo kroglica odlochila namesto mene, ampak samo to, da bo strah z njeno pomochjo pojenjal, in bom lahko spet trezno razmishljal. Pa she to, da jo lahko uporabim le potem, ko bom zhe izrabil vse lastne sile, da strah premagam. Sicer, je rekel, ne bo delovala. In vedno, ko sem ga ubogal, je stvar res delovala. Podobno je bilo tudi z drugimi kroglicami. Vsaka je namenjena chemu drugemu. (jih zachne pobirati, jih spravi nazaj vpredal, z njimi v narochju spet sede na stol) (izvleche rdecho kroglico) Poglej, tale rdecha me spomni, da imam, ne glede na to, da bom chez tri leta uradno zhe odrasla oseba, she vedno pravico do igre, razvedrila,
domishljije; da sem vchasih she vedno lahko otrochji, saj, kot je pojasnjeval mozhicelj, je igra zelo pomembna za vse otroke, ne glede na to, koliko so stari. Omogocha obvladovanje dolochenih veshchin, ki bodo zame pomembne tudi pozneje v zhivljenju, saj se prav s pomochjo igre lahko nauchim vztrajati za dosego cilja, vendar ne za vsako ceno, temvech skozi preprosto zabavo, ki razbija vsakodnevno monotono ponavljanje dolochenih dejanj, zaradi katerih se chlovek lahko popolnoma chustveno izprazni in postane kot lupina brez duha ... Najbrzh bi bilo to koristno tudi za odrasle. MAMA (rahlo zardi)
Ampak saj vesh, kako tezhko je danes zasluzhiti denar. Cele dneve sem v sluzhbi, ko pa pridem domov, sem izzheta kot cunja ... Kje naj najdem she chas in energijo za igro ... ? MARKO
Ob vikendih si kljub temu vechino chasa doma ... Oziroma ga prezhivish po trgovinah ... MAMA (tiho)
Bom malce razmislila ... Kaj pa tista modra?
Marko izvleche modro kroglico in si jo nekaj chasa ogleduje. Se nasmehne. MAMA
Kaj je? Kaj se smejish? MARKO
Ah, nich posebnega. Spomnil sem se, kaj mi je pripovedoval mozhicelj takrat, ko mi jo je dal. MAMA (zhejno)
No? MARKO
Torej ... Ta modra kroglica naj bi mi dala moch, da se zavedam, da imam pravico do samostojnosti. MAMA (nezadovoljno)
Pha ... MARKO
Do materialne in osebne samostojnosti. Da se uchim prevzemati nadzor nad sabo, nad svojimi ravnanji in odlochitvami. Da je zhivljenje pravzaprav nenehno sprejemanje odlochitev in prevzemanje odgovornosti za izbiro, za katero sem se odlochil. In da je zato najpomembnejshe, da se nauchim odlochati z lastno glavo. In da ima vsak otrok pravico do prilozhnosti, da sprejema odlochitve v skladu s svojo starostjo. MAMA
Kaj? Bosh rekel, da ti ne pustim dovolj svobode, da bi se odlochal s svojo glavo? MARKO
Mama, lepo te prosim, ne jemlji stvari tako zelo osebno. Saj te z nichimer ne napadam, le govorim ti, kaj pomeni tale modra kroglica, se spomnish? MAMA
No, in kaj ti je rekel takega, da si se prej smejal?
MARKO (se nasmehne)
Najprej je zachel rapati ... Nekaj takega, che se prav spomnim: (zachne rapati) Odlochitev v skladu s svojo starostjo pomeni, da pri treh otrok si sam obuje chevlje in vsaj nekaj metrov se s kolesom pelje; da pri sedmih sam gre prek ceste,
ne da starsha bi pri tem sprostila vse nervoze svoje zveste; da pri desetih zmore biti sam doma, pa cheprav stanuje na otoku sred morja.
(zastane, pomenljivo pogleda mamo) MAMA
No, kaj me zdaj tako gledash? Saj si she prevechkrat sam doma! MARKO
Ampak koliko chasa je trajalo, da si me pustila, a? Shele pri dvanajstih. MAMA
Ah, ne prichkaj se zdaj z mano, nimava cele nochi. Raje nadaljuj! MARKO mrmrajoche ponovi nekaj prejshnjih verzov, naprej deklamira
da se samostojno lahko odlocha, kje in s kom prezhivlja prosti chas, da aktivno sodeluje pri odlochanju doma, v sholi in she marsikje drugje, da ima zaradi pomanjkanja mochi
pravico do zastopnika, ki o njegovih pravicah ga pouchi, zagovarja njegove zhelje in njegovo mnenje, da ima v skladu s svojo starostjo pravico do dozhivljanja sveta ... MAMA
Gotovo ti je kakshno cvetko natresel tudi o puberteti, a? MARKO (spet zachne rapati)
Puberteta je chas, da si mladezh ustvari celovito podobo o sebi, o tem, kaj hoche pocheti, torej o svoji temeljni zhivljenjski potrebi.
Mora se tudi fizichno osamosvojiti,
sicer se she prevech hitro utegne mu zgoditi,
da iz odvisnosti od starshev tako nedozorel pobegne v partnersko zvezo, kjer she vedno kot navadno, nedozorelo otroche pada iz krize v krizo;
v prvih letih zhivljenja je seveda silno pomembno,
da starshi radi imajo otroka in ob njem so brez prestanka, torej zmeraj in vedno,
a brezpogojna ljubezen mu daje lazhni obchutek svobode,
saj je vedno odvisen le od njihovega razpolozhenja in njihove volje,
saj che otrok ne pozna jasno prichakovanj in meja tistih, katerih ljubezen zheli,
ves chas le bolestno za njihovo naklonjenost se tolche, bori.
Tako se ustvarja prikrita avtoriteta in zmedeni odnosi, in otroci globoko v sebi ostanejo tako rekoch etichno bosi, torej nesamostojni in brez pravih vrednot, v mozhganih pa zmeda in kaos in nenehen ropot.
Nadalje za razvoj samostojnosti tudi ni prav,
da starshi ga nenehno varujejo pred nevarnostmi, kot da je to najstrashnejshi bavbav;
otroku morajo starshi dovoliti, da obchasno tudi kam zaide, in mu biti v oporo, ko malce ranjen, morda jokav spet v svoj brlog pride; saj jih morajo nauchiti, kako ravnati takrat, ko gre kaj narobe, kako obvladati stres, konflikte, neizogibne zablode.
Che otrok naredi napako, ni prav nich koristno, da nazhenesh v sobo ga razmishljat o tem, kaj storil je napak, temvech mu je treba razlozhiti, kaj se je zgodilo,
in mu svetovati, kaj stori naj, da se kaj podobnega ne bo vech ponovilo;
da sam se nauchi razmishljati o tem, kaj dolochena dejanja prineso in kako najbolje bi shkodo popraviti bilo.
(koncha z rapanjem)
No, in tako naprej ... Da morata oche in mama otroku pomagati krepiti voljo, namesto da si ga skushata podrejati in ga nenehno nadzirati. Nanj morata vplivati z lastnim zgledom in s svojim vedenjem, kar ni poskus nadziranja in podrejanja, temvech le nekakshna informacija o enem izmed mozhnih vzorcev. Kako se bo otrok odlochil, pa je njegova izbira. Che se starshi opirajo le na svojo moch starejshega, che ga za pridnost podkupujejo z darili ali s chim podobnim, mu grozijo, ga kaznujejo, bodo s tem ustvarili nekakshne ustrahovano, ubogljivo bitje, s skoraj nikakrshnim obchutkom lastne vrednosti, brez vsakrshne notranje discipline in odgovornosti do sebe in drugih, saj bo tak otrok nenehno odvisen od zunanjih nagrad. MAMA
Torej pravish, da je bilo narobe, ko sem ti takrat, ko si bil majhen, obljubljala sladoled, che bosh v trgovini ves chas tiho? MARKO
Hm, kaj pa mislish ti? MAMA
Mislim, da che se take napake dogajajo le bolj poredko, to morda ni tako usodno, che pa je to prej pravilo kot izjema, potem pa imash morda celo prav. (po kratkempremolku)
Marko, vse tole, kar si mi povedal, je ... zanimivo, ampak vrniva se zdaj na tistega tvojega ... mozhiclja. Se ti ne zdi vse skupaj le malce prevech chudno? Kaj res ne moresh priznati, da si si vse skupaj izmislil, ker ... MARKO
Pojdiva v park. Morda bo tam. Nich pametnejshega mi ne pade na misel. MAMA (pogleda na uro, ra%mishlja, potem le pristane)
Naj bo, che se drugache res ne dash preprichati ... Cheprav je res zhe zelo pozno. Se na hitro oblecheta, odideta.
7.
Mama in Marko sedita na klopi v parku. Chakata. Mama chez chas postane nestrpna. MARKO
Ni nujno, da bo sploh prishel. Tudi meni se je zhe dostikrat zgodilo, da ga ni bilo. MAMA (godrnjaje)
Nich kaj optimistichno ...
Spet chakata. Mama je chedalje bolj nezadovoljna in razdrazpljiva. MAMA
Marko, kaj ni zhe dovolj tega cirkusa? Zakaj raje ne priznash, da je vse skupaj navadna potegavshchina? Da ni nobenega chrnega mozhiclja. Da si si ga preprosto izmislil, ker se ti je v tistem trenutku to pach zdela najboljsha reshitev. Saj ne bom ... popenila. Kaj ne bi shla raje domov. Vesh, kako zgodaj moram vstati. Ti pa morash v sholo. MARKO (she enkrat pogleda proti grmu in drevesu)
Morda bi res bilo bolje, da greva. Kot sem zhe rekel, nimam nikoli nobenega zagotovila, da se bo zares prikazal. A da sem si ga izmislil, ne morem priznati, ker bi bila to lazh. Nichkolikokrat je zhe stal tule ob meni ali pa sedel na klopi, in ni bil nich manj resnichen kot ti. V grmu zavrshi. Marko se vznemirjeno obrne, ali ga bo konchno vendarle zagledal. Nich. Ko se razocharano obrne, pa Mozhicelj stoji pred njim. Oblechen je v elegantno belo obleko, vechji je, nima vech krevljastih nog. Govori »normalno«. MARKO (navdusheno)
Pozdravljen! Hvala bogu, da si se prikazal! Upam, da te ne moti, da sem s sabo pripeljal mamo. Nisem si mogel kaj, da ji konchno ne bi povedal. Pa saj vesh, da sem si to zhe precej chasa zhelel. Danes je konchno le napochil pravi trenutek. Zdaj se bo tudi ona lahko na lastne ochi preprichala, da si she kako resnichen. A poglej se, kako si danes chisto spremenjen. Prvich te vidim v belem. Pa ... kaj si zrasel? Kako je to mogoche? (se zasuka proti mami, ki ga gleda, kot da se muje popolnoma utrgalo) MAMA (pretiranoprijazno, kot da govori s hudim bolnikom)
Marko? MARKO
Pa kaj ti je, mama? Si se ga prestrashila ali kaj? Res je malce nenavaden, a danes je she posebej eleganten. Morda se je tako svechano oblekel prav zaradi tebe. MAMA
Marko ... S kom, za vraga, pa mislish, da si se pogovarjal? MARKO (zachudeno)
Mama, za bozhjo voljo, poglej, prishel je! Kaj ti je? Ti ni vshech? Che te je strah, je ta popolnoma odvech. Mozhicelj je bil do zdaj vedno sila prijazen. Nobenega razloga ne vidim, da bi bilo tokrat drugache. MOZHICELJ (Marka pazljivo pocuka za rokav, tiho) Ne vidi me. Tvoja mama me ne vidi.
MARKO (vznemirjeno)
Lepo te prosim, mali chrni mozhicelj! Ali naj ti zdaj raje rechem veliki beli elegantnezh? Kako da te ne vidi, saj si resnichen vsaj toliko kot katero koli drugo bitje na tem svetu! MOZHICELJ
Marko, tvoja mama me ne more videti. Nihche drug me ne more videti razen tebe ... In nekaterih redkih izjem.
Marko ne more razumeti. Le zachudeno gleda.
MAMA (zheprecej bolj zbrana kot pred nekaj trenutki, a she vedno zaskrbljena;prijazno, vstane) Marko, zdaj mi je popolnoma jasno, da je stvar precej hujsha, kot sem mislila. Ne vem, kaj bi bilo v tem trenutku najbolje storiti. Naj te odvlechem domov, potem pa jutri na pregled h kakemu strokovnjaku, zdravniku? Kako sem bila lahko tako slepa, da tega nisem dojela zhe prej! Cele dneve delam, zate pa imam tako presneto malo chasa. Vem, to se bo moralo spremeniti! Morda bi bilo she najbolje, da ne poskusham nichesar na silo. Morda se je pa tole zgodilo prav zato ... Kaj pravish na to, da te za nekaj minut pustim she tukaj in grem sama domov, ti pa pridi chez chas za mano, a? Saj se ti ne bo zgodilo nich hudega, kajne, moj dragi sin? Poskusi o mojih besedah vendarle she enkrat razmisliti! Che pa nochesh, pa tudi prav. Potem se bova pa doma o vsem pogovorila. Se strinjash? (gapoljubi na lice, odide. Po nekaj koorakih se ustavi, zasuka, v ocheh seji lesketajo solze. Odide.) MARKO (zachudeno pogleda Mozpiclja)
Si jo slishal? Kako to, da te ne more videti? Ne reci, da je tudi ti nisi videl! MOZHICELJ (mirno)
Videl sem jo tako razlochno kot ti, in slishal prav tako. MARKO
Kaj se torej dogaja? Mi lahko, prosim, razlozhish? In povej mi zhe enkrat, kako ti je ime! MOZHICELJ
Kot kazhe, je danes napochil trenutek, da konchno polozhimo vse karte na mizo. Da se spoznash she za odtenek globlje ... MARKO
Dragi chrni — pardon, beli mozh, brez ovinkov in zagonetk! Bo shlo? MOZHICELJ pokima)
Moje pravo ime ni niti Chrni niti Beli mozh, niti Mozhicelj ali kaj podobnega. Pravzaprav moje ime sploh ni pomembno. Ljudje ste mi nadeli razlichne oznake, zato da imate vsaj priblizhen obchutek, o chem teche beseda. O nas imajo mnogi precej nejasne pojme, prav zato, ker imate z nami vse manj stika. MARKO
She vedno ne razumem nich bolje. MOZHICELJ
Potrpezhljivost, potrpezhljivost, Marko; samo she trenutek, pa ti bo vse jasno. Ljudje nas torej ...
MARKO
Zhe drugich si namesto ednine uporabil mnozhino. Najprej sem mislil, da si se zmotil, ampak kolikor vem, ti ne delash ravno veliko napak. Zakaj torej govorish o ... vas? MOZHICELJ
Ker nas je vech. Na vsakega chloveka eden. Vsak od nas je nerazdruzhljivo povezan z natanko enim chlovekom. Je njegovo bistvo, njegov strzhen, njegovo ... (ga pocuka za rokav, chesh, skloni se, da ti povem na uho. Marko se skloni. Mozhicelj zachne shepetati in dlje ko pripoveduje, bolj je Marko zachuden. Ko koncha, se Marko zravna in ga samo zachudeno, a hkrati zadovoljno in veselo gleda. V sebi zachuti tako silen zhar, da ga komaj she kroti.) MARKO (kopride malo k sebi)
Ampak, ampak, kaj naj rechem mami? Nikoli mi ne bo verjela ... MOZHICELJ
Ne skrbi. Vse bo she tako, da bo prav. MARKO
Ja, saj poskusham razumeti. Ampak saj vesh, koliko stvari se je v zadnjem chasu spremenilo in s kakshno nadzemsko hitrostjo se she vedno spreminjajo. MOZHICELJ
Ah, seveda vem. Porusheno fizioloshko ravnovesje, spolno dozorevanje, divjanje hormonov, negotovost, zmedenost, zmanjshan obchutek varnosti, dvomi, tesnoba, zaskrbljenost, nepredvidljivo obnashanje, iskanje svojega polozhaja v druzhini in druzhbi, samota, prepiri, kritiziranje, nerazumljivo vedenje odraslih, prevelika obchutljivost, prevelike zahteve odraslih, ki prichakujejo in postavljajo zahteve, za katere she ni prave psiholoshke zrelosti in zanje ni potrebnih socialnih izkushenj, zahteve po pretirani ubogljivosti, po pretogem sposhtovanju pravil ... Vse to so sila hude preizkushnje za ... otroka, ki se mora nauchiti, kako vse te stvari obvladati, che hoche konchno postati ... odrasel chlovek. MARKO (se zasmeji)
Torej sem pravi pubertetnik. MOZHICELJ
Edinstven! In ne pozabi! Zmagovalec! Eden od mnogih milijonov, ki se mu je uspelo prebiti na ta svet. Tega nikoli ne pozabi!
Se objameta, rokujeta kot kakshnaposlovnezha, potem seposlovita, Marko odideproti domu, Mozhicelj izgine.
Marko se po nekaj korakih zaustavi, obrne, se ozre: ne, Mozhiclja ni vech.
Marko zapre ochi. V glavi slishi Mozhicljeve besede, ki mujihje pred nekaj trenutki prishepnil na uho.
MOZHICLJEV GLAS
Zapomni si, Marko, kadar koli bosh hotel slishati moj glas ali moj nasvet, preprosto zapri ochi, globoko vdihni in ... prisluhni ... che bosh dovolj miren in zbran in brez odvechnih misli, me bosh gotovo slishal. Zunanja podoba je samo nepomembno nalichje ... trik uma, da me ne bi dokonchno pozabil ...
Marko nekajkrat globoko vdihne, poslusha, obraz mu spreleti zmagoslaven nasmeshek, stvar deluje.
Potem stecheproti domu.
Pred vrati mu korak spet zastane.
MARKO
Kaj che se vendarle ne bo izteklo vse tako, kot je prav? (spet globoko vdihne) Kar bo, pa bo!
8.
Markova soba, Marko vstopi. Mama pokonchno sedi na postelji in se igra s kroglicami. Je popolnoma mirna, z blazhenim izrazom na obrazu. MARKO (previdno)
Zdravo. MAMA
Pridi, Marko. Usedi se tukajle, poleg mene.
Marko prisede. MAMA
Marko, zdaj razumem popolnoma vse. Nichesar ti ni treba vech pojasnjevati. MARKO (zachudeno)
Kaj razumesh? MAMA
Ko sem prishla domov, sem shla najprej stopila v tvojo sobo — vem, da sva se zmenila, da tega ne bom vech pochela brez tvojega dovoljenja, ampak prosim te, danes mi to preprosto morash odpustiti. MARKO
Izjemni dogodki zahtevajo izjemna dejanja. MAMA
Hvala. Hodila sem gor in dol... she sama ne vem, zakaj ... gotovo sem skushala najti odgovor na vprashanje, kaj se dogaja s tabo, a nisem vedela, kaj bi. Nenadoma me je popadla silna utrujenost, legla sem na posteljo in si zazhelela samo to, da bi bila popolnoma mirna. Naenkrat se mi je zazdelo, da nich drugega ne potrebujem bolj kot le notranji mir. MARKO
In potem? MAMA
Zaprla sem ochi, zhe se mi je zdelo, da bom zakinkala, pomislila sem, da ni ravno primeren trenutek za spanje, a se nisem vech mogla zganiti. In potem se je zgodilo. MARKO
Kaj se je zgodilo? MAMA
Prishel je. MARKO
Kdo je prishel?
MAMA (zmiguje z glavo)
Saj ne morem verjeti, saj ne morem verjeti ... MARKO
Kdo je prishel, mama? MAMA
Vijolichni mozh. MARKO (mu skoraj izpadejo ochi)
Prosim!? MAMA
Kaj se chudish? Da je bil vijolichen ali to, da sem ga videla? ... Vse mi je razlozhil ... Tako kot tebi tvoj. Zdaj mi je vse jasno ... le kako sem bila tako slepa? MARKO
Pa saj nisi mogla vedeti! MAMA
Ochitno res ne, sicer ne bi dobila tako nazornega dokaza. MARKO
In kaj ti je povedal? MAMA
Ja, vse. O tebi, o tvojih srechanjih s chrnim oziroma belim mozhicljem, pa tudi marsikaj o meni. MARKO
Ti je povedal tudi, zakaj je vijolichne barve? MAMA
Tudi. Saj vesh: vse je odvisno od tvojega razpolozhenja in tega, kako dolgo zhe nista imela stikov. Zato je bil tvoj v zachetku chrn in majhen in neroden — ker si zhe skoraj pozabil nanj. MARKO
In kdo je v resnici, ti je tudi povedal? MAMA
Ja, saj ti pravim, da mi je vse jasno. MARKO
Povej mi!
Mama mu nekaj zashepeta na uho. Se objameta.
Marku se zazdi, daje v kotu sobe zagledala »svojega Mozhiclja«, kako se objema z Vjolichnim
Se zahihita.
MAMA
Zakaj se smejish? MARKO
Zazdelo se mi je, da sem v kotu zagledal najina ... hm ... mozhiclja, kako se objemata. MAMA (se tudi zahihita)
A vesh, da meni tudi.
MARKO
Ti je povedal tudi, kako lahko vedno pridesh z njim v stik? Mama pokima. MAMA (malce zasanjano)
Samo spomniti bi se morala. Tako dolgo zhe zhivim ... tako neuglashena sama s sabo ... Da nisem vech prepoznala glasu svojega ... (s tresochim glasom) srca. MARKO (navihano)
Ampak jaz ochitno tudi. Najbrzh eden od stranskih uchinkov pubertete, a? MAMA
Ha, ha ... (ko se umiri) Ampak jutri bosh vseeno shel v sholo, to vesh, kajne? MARKO
Seveda vem. Vedno je treba prisluhniti glasu svojega srca, ki pa za svoje uspeshno delovanje potrebuje kar se da izobrazhen in kultiviran razum. MAMA
In ko se uskladijo srce, razum ... in volja, potem je chlovek sposoben chesarkoli. MARKO
Ker smo rojeni zmagovalci. Le po pravih poteh se moramo nauchiti hoditi. In edina pot, ki je vredna zmagovalca, je pot njegovega srca. Vse druge so le slepe ulice. MAMA
Marko, saj ti si pravo sonce! MARKO
In to enkratno, kaj? MAMA
Seveda.
MARKO (se navihano nasmehne, zachne deklamirati) Na svetu si, da gledash sonce. Na svetu si, da gresh za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjash sence. MAMA (obchudujoche)
Od kod ti pa to? MARKO
Kultiviranje razuma in volje, draga mama. (se zadovoljno potrka po senceh) Osmi razred, Tone Pavchek, slovenshchina. MAMA (nagajivo)
Ej, ali vesh, da otrokove pravice niso kar tako? MARKO
Seveda vem. Otrokove pravice so zakon! MAMA
Zdaj pa mislim, da nama najini srci velita, da morava v kuhinjo.
MARKO
Ja, tudi meni zhe prav poshteno kruli po zhelodcu! Odhitita. Mama zapusti prizorishche, Marko se tik pred izhodom she enkrat obrne proti gledalcem. MARKO (gledalcem)
Po strogih medicinskih pravilih bi bilo bolje, da ne bi jedla tako pozno. (pogleda na uro) Je namrech le she nekaj minut do polnochi. A vchasih, tako mi je vsaj pravkar prishepnil glas mojega srca, s katerim sva v zadnjih nekaj mesecih spet navezala precej dobre stike, je treba pravila prikrojiti resnichnosti, ki jo pretogo sledenje pravilom le zaradi pravil samih lahko naredi tako nevzdrzhno, da mora nash pravi jaz uporabiti kak sila izviren trik, da nas spet spomni, zakaj smo tu.
Odide.
Marko in mama izza »zavese«, v »kuhinji«, slishi se mlaskanje hrane. MAMA
Marko, ali to, od kod so se vzele kroglice, tudi vesh? MARKO
Ja, seveda. Pa ti? MAMA
Tudi. MARKO
Kaj pa gledalci? Mislish, da bi jim morala povedati? MAMA
Ah, kakshno rech pa lahko tudi sami pogruntajo, kajne?
Udarna, zhiva glasba in videoprojekcija — Power Point: slike (Unicef), ki so jih naredili dijaki. Ne vech kot 2 do 3 minute. Po koncu se video projekcija ugasne, igralci se pridejo priklonit.
KONEC
Besediloje nastalo po narochilu Dramskega drushtva MUKI ¿z Maribora v okviru njegovega projekta Otrokove pravice v medsebojnih odnosih. (Op. avt.)
Damir Globochnik
PRETANJENI LIKOVNI OPAZOVALEC
Vech kot shtirideset likovnih ciklusov, ki jih je Milan Batista ustvaril od zachetka petdesetih let preteklega stoletja do danes, pricha, da se je umetnik pogosto loteval drznih motivnih in interpretativnih preskokov. Na pestro vsebinsko podstat posameznih motivnih sklopov se navezuje izbira razlichnih likovnih tehnik, pri katerih ni mogoche spregledati izvrstnega likovnega, zlasti risarskega znanja, ki si ga je Milan Batista pridobil na ljubljanski akademiji upodabljajochih umetnosti (grafichna specialka pri prof. Bozhidarju Jakcu). Glede na tematsko raznolikost in pomen likovnega opusa Milana Batiste je zato dokaj presenetljivo, da z izjemo sicer shtevilnih zapisov likovnih kritikov ob posameznih samostojnih predstavitvah, dveh retrospektivnih razstav (Kranj, 1974 in 1995), ki pa sta lahko imeli samo parcialen znachaj, in diplomske naloge Mete Uchakar na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani (1999), ta she ni dozhivel celovite predstavitve.
Milan Batista je v prvem zakljuchenem ciklusu lesorezov in linorezov Zhalostne matere (1952—1960) opozoril na posledice vojnih grozot. Vojno kot tragedijo civilizacije je obsodil tudi v ciklusu lesorezov Ugasli svechniki (1955—1957), v katerem je preshel k simbolnemu nachinu uporabe likovnih motivov. Nagnjenost k izrazhanju s simboli je umetnik kasneje stopnjeval, zato je postala ena najpomembnejshih znachilnosti njegovega opusa. V ciklusu Bogovi so zpejni (1955) srechamo zanimiv preplet antichne mitologije z erotichno atmosfero. Iz antike izvira tudi pobuda za ciklus Orfej in Dioniz v mesechini (1955—1958). Ciklus linorezov Povest malega mesteca (1963—1969) si je grafik zamislil kot likovni oder vsakdanjih zgodb. K iskanju abstraktnih in znakovnih likovnih reshitev se je podal s ciklusom grafik v tehniki visokega tiska Chrna dominanta (1962— 1963), v katerem se je posvetil raziskovanju razmerij med temno obarvanimi ploskvami, ki jih le tu in tam pozhivljajo barvni akcenti. Soroden je ciklus Modra dominanta (1975— 1977). Ciklus lesorezov Pesnik v nochi (1960—1963) je posvechen motiviki trubadurstva. Pri ciklusu Industrijska grafika (1964—1972) je Milan Batista namesto grafichnih matric kot osnovne elemente kompozicijske gradnje uporabil ploskovite sestavine tekstilnih strojev, ki jih je zdruzhil v konstruktivistichno in pogosto antropomorfno razumljeno celoto. Te je v ciklusu Znak (1973—1975) nadomestil s chrkami. Posebno poglavje predstavljajo dela v tehniki enkavstike (vlivanje raztopljenega voska na razlichne podlage), kateri se je kot prvi in edini med domachimi umetniki posvechal med letoma 1967 in 1972. Ciklus Kariatida (1969—1972) je zasnoval na principu ravnovesja nosechih in noshenih delov v arhitekturi. Lirichna erotika predstavlja rdecho nit ciklusa barvnih linorezov z zgovornim naslovom Dafne (1979—1982). Risbe iz ciklusa Zachetek in konec (1979) so umetnikovo likovno razmishljanje, s katerim se je s pomochjo likovnih sredstev, predvsem nemirne, vendar natanchno vodene linije, posvetil simbolnemu prikazu poteka chlovekovega zhivljenja. Ciklus grafik v meshanih tehniki Urbanizacija prostora (1982— 1985) opredeljuje igrivo iskanje razmerij med likovnimi elementi, ki so dobili vlogo simbolov ali znakov. V ciklusu risb s kredo Portret (1979—1980) je v najrazlichnejshih
variantah prikazal podobo enega samega obraza. V ciklusu Ikone (1982—1986) je posegel po slikanju na les v oljni in tempera tehniki. Na tradicionalni pristop k izdelavi ikon nas opozarja poudarjanje motivov z zlatim ozadjem in oblivanje likovne povrshine z voskom. Pri ciklusu jedkanic, kombiniranih z akvatinto, z naslovom Oljke (1984—1990) je drevesa zasnoval kot simbole chlovekove trdozhivosti in jih prezhel z romantichno-dramatichno atmosfero. Zamisel o prepletenosti in minljivosti vseh stvari je stopnjeval pri jedkanicah iz ciklusa Tokovi chasa (1988—1993). Ciklus barvnih linorezov Meditacije Preshernovihpesmi (1964) je vech kot dve desetletji kasneje nadaljeval s ciklusom risb, pastelov in voshchenih akvarelov z naslovom Poezija dr. Franceta Presherna (od 1987). Posebno mikavnost so prispevali razlichni tipi pisav (letrizem oziroma umetnishko lepopisje), ki jih je Batista uporabil pri izpisovanju v kompozicije vkljuchenih pesnikovih verzov. Ilustracija, iluminacija in pisava se smiselno prepletajo. Poeziji je posvechen tudi ciklus Slovenska lirika (od 1985). Na Tirolskem je lep odmev dozhivela serija grafichnih in risarskih upodobitev vodje tirolskega kmechkega upora Michaela Gaismaierja (1981—1983), ki je nastala ob 450-letnici Gaismaierjeve smrti. S ciklusom risb in akvarelov Valvazorjeva Ljubljana (1991) pa je Batista opremil knjigo Podobe Valvazorjeve Ljubljane. O pozornosti do chloveshke figure kot nosilke umetnishkega sporochila nas preprichujejo tudi dela iz ciklusov Harlekin in lutka (od 1985), Evropa (od 1989) in Zoodijak (od 1995), ki so simbolno zaznamovani. Pri prvem ciklusu dvogovor med komichnim, shaljivim, norchavim, toda mogochnim lutkarjem Harkelinom in malo lutko predstavlja metaforo za nemoch chloveka in tragichnost njegove usode. Ciklus Evropa je Milan Batista zasnoval kot likovni pogled na zgodovino nashe celine. Stilizirano zhensko telo, ki pooseblja Evropo in obvladuje likovni prostor, je obdano s simbolnimi motivi, pomniki in znanilci civilizacije. Povezava med realistichno risbo, ki je znachilna za vrsto del Milana Batiste, ter likovno sproshchenimi, igrivimi domishljij skimi vzorci, letrizmi in drugimi motivnimi delchki nas opozarja, da je umetnika vselej zanimalo tudi iskanje harmonichne sinteze med raznovrstnimi likovnimi pristopi.
Likovni opus Milana Batiste je zanimiv tudi zaradi ustvarjalnega dialoga, ki ga je umetnik uspel vzpostaviti z nekaterimi pobudami moderne evropske umetnosti. V shestdesetih letih preteklega stoletja je Batista zapustil svet neposredno prepoznavne predmetnosti in se podal na abstraktno likovno pot. S pretanjeno izdelanimi jedkanicami, kombiniranimi z akvatinto, risbami in akvareli, pa se je vrnil k likovnemu izrazu, ki temelji v razlichnih, vselej na realizem vezanih likovnih smereh. Med likovnimi ciklusi Milana Batiste bi torej lahko ugotovili vrsto vsebinskih in formalnih razlik, vendar velja poudariti, da je umetnik eno kljuchnih mest vselej odmeril chloveku, ki se lahko pojavlja tudi v anonimnih, antropomofnih, simbolnih ali znakovnih oblikah. Opazna je humanistichna nota likovnega nagovora Milana Batiste: umetnik je pretanjen opazovalec, iskriv analitik in formalni virtuoz — vselej pa je tudi globok humanist, ki se poglablja v chlovekovo naravo in notranjost, v njej ishche lepoto, mir, ravnovesje, skladnost duha, opozarja na bogastvo kulturne in civilizacijske tradicije, a ne more spregledati odtujenosti in stisk, ki prezhemajo sodobnega chloveka. Kot je ob retrospektivni razstavi leta 1995 v Kranju zapisal likovni kritik Andrej Pavlovec, je chloveshka figura — osrednje torishche likovnih razmishljanj Milana Batiste — »vechni nosilec vrednot in moralizirajocha pricha chasa in prostora, v katerem zhivi«.
Milan Batista
LIKOVNA DELA /REPRODUKCIJE/
1	Stara Ljubljana, 1952, jedkanica, 18 x 24 cm
2	Simbol na materializirani podlagi, 1982, meshana tehnika, 47 x 70,5 cm
3	Simbol na materializirani podlagi, 1982, meshana tehnika, 47 x 70 cm
4	Stara oljka (po risbi Uljchan, 1984), 1986, jedkanica, 32 x 49 cm
5	Druzhinski portret (spomin na dvajseto stoletje), 1999, jedkanica, 32 x 49 cm
6	Harlekin in lutka, 1993, meshana tehnika, 56 x 38 cm
7	Harlekin, 1993, akvarel, 56 x 37 cm
8	Preshernova Zdravljica, 1999, meshana tehnika, 50 x 35 cm
Naslovnica
9	Preshernova Zdravljica, 1999, meshana tehnika, 50 x 35 cm
Fotografije del M. Batiste: Drago Holynski
Milan Batista je bil rojen leta 1924 v Ljubljani. Ochetov rod izvira iz slovenskega Primorja. Osnovno sholo in nizhjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Prve risbice z naslovom Kako rechemo in kako bi bilo v resnici je objavil v chasopisu Jutro. Na drugo svetovno vojno ga vezhejo kruti spomini (Gonars, Treviso, zapor v Beljaku, Ljubljana, Sv. Lucija pri Mostu ob Sochi). Leta 1943 je sodeloval na razstavi risb, ki so jo v Gonarsu pripravili interniranci (Nikolaj Pirnat, Evgen Sajovic, Drago in Nande Vidmar, karikaturist Oto Drezle, Ted Kramolc idr.). Zadnje leto vojne je opravil dva razreda vishje gimnazije in obiskoval Gorshetovo slikarsko sholo. Po osvoboditvi Ljubljane je deloval kot kulturnik Cankarjeve brigade v KNOJ. Po konchani vojashchini je bil kulturni organizator pri mladinskem komiteju Ljubljana (ustanovil je centralno slovensko drushtvo Karla Kajuha). Po vojni se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani. Njegovi profesorji so bili Nikolaj Pirnat, France Mihelich, Slavko Pengov, Maksim Sedej in Riko Debenjak. Diplomiral je leta 1951 pri prof. Bozhidarju Jakcu in nato pri njem obiskoval tudi grafichno specialko. Od leta 1953 do 1958 je poucheval likovno vzgojo v Trzhichu. Svoje kulturno in pedagoshko delo je od leta 1959 nadaljeval v Kranju. Kmalu je postal ena osrednjih osebnosti kulturnega in likovno-pedagoshkega delovanja v mestu, predsednik Kluba kulturnih delavcev (ustanovljen 1956), urednik revije za kulturo Gorenjska, vodja Centra za estetsko vzgojo (1965—1981) itd. Med drugim je bil predsednik likovnih pedagogov Slovenije (1959—1961), poslanec kulturno-prosvetnega zbora (1970—1975) in eden izmed udelezhencev akcije 25 poslancev, direktor Delavske univerze Trzhich (1969—1970). Leta 1965 je ustanovil oddelek za estetsko vzgojo pri Osrednji knjizhnici v Kranju (CEV). Je dolgoletni sodelavec Zveze kulturno-prosvetnih organizacij ter pedagoshkih in kulturnih institucij za podrochje likovne vzgoje. Svoja dela je predstavil na shtevilnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, zlasti v Avstriji, na Cheshkem, Poljskem, v Franciji in Nemchiji.
Ustvarja v razlichnih grafichnih (lesorez, linorez, jedkanica, akvatinta) in slikarskih tehnikah (akvarel, pastel). Ukvarja se tudi z enkavstiko in se posvecha letrizmu. Leta 1995 je izdal Veliki sonetni venec / Sonetni venec sonetnih vencev (20 izvodov) in leta 1996 zbirko pesmi Kamen in veter.
Damir Globochnik
SATIRICHNI LIST BODECHA NEZHA IZ LETA 1914
Dnevnik Dan, ki ga je med letoma 1912 in 1914 izdajal radikalni, mlajshi del liberalne stranke, je od svojega predhodnika, dnevnika Jutro (1910—1912) prevzel prakso objavljanja karikatur. Oba chasnika je izdajala in tiskala Uchiteljska tiskarna v Ljubljani. Karikature na prvih straneh Jutra in Dneva so se bralcem priljubile. Urednishtvo Dneva je pripravilo tudi posebni, s satirichnimi verzi in karikaturami opremljeni broshuri, posvecheni t. i. »vodishki aferi« (Ivan Lah, »Johanca« ali vodishki chudezhi, 1913) in prvi balkanski vojni (Balkanska vojna v karikaturah in pesmih, 1913), ki sta dosegli izjemen prodajni uspeh, ter na zachetku leta 1914 zachelo izdajati stalno »zabavno-humoristichno nedeljsko prilogo« oziroma satirichni list z naslovom Bodecha nezha.
Bodecha nezha je sprva izhajala na shtirih straneh, ki so se zhe kmalu podvojile. Odgovorni urednik Dneva in Bodeche nezhe je bil Radivoj Korene. V Bodechi nezhi je bil poleg imena odgovornega urednika objavljen samo podatek: »Last in tisk "Uchiteljske tiskarne"«.
»V nedeljo, dne 25. januarja t. l. izide prva shtevilka "Bodeche nezhe", edinega slovenskega humoristichnega lista kot stalna nedeljska priloga "Dneva",« je napovedovala 753. shtevilka Dneva. »Sedanji chas, ko vlada breznarodni klerikalizem, ko bijejo spestmi od vseh strani Slovencem v obraz, ko nimamo na rodni zemlji skoro nobenih pravic, ko je chas zagrizen in strupen, ne more izhajati brez humoristichnega lista, kipa ne bode samo shaljiv, ampak tudi zbadljiv na vse strani.Vsi dobri ljudje bodo z veseljem pozdravili ta novi list, zlobni in hudobni pa se ga bodo bali, ker ne bo prizaneselnobenemu, ne najvishjemu in ne najnizhjemu. 'Bodecha nezha" bo shiba sedanjega chasa in vladajochih razmer, zato ne sme biti poshtenega Slovenca, ki ne bi bral 'Bodeche nezhe" ... Da bo 'Bodecha nezha" postala vredna svojega imena in da bo vestno izpolnjevala stavljeno ji zadacho, prosimo vse vesele in poshtene Slovence krizhem nashe domovine, da namporochajo o vsem in vselej, karje treba bichati, da pa tudi s svojim humorjem, ki ga je menda she nekaj v teh zhalostnih chasih med Slovenci, pripomorejo listu do vsestranske popolnosti.«
Teden dni pozneje, v 759. shtevilki Dneva, objavljena notica Prijateljem dovtipa je bralcem znova priporochala nedeljsko prilogo Dneva oziroma novi, v tem chasu edini slovenski satirichni list: »Ustanovili smo "Bodecho nezho". Nash namen je ustvariti poljuden in poceni humoristichen list, ki naj vsak teden prinese nekaj dobre volje med nas. S tem smo ob enem hoteli ustrechi tudi stalnim narochnikom 'Dneva", da dobe vsako nedeljo nekoliko namechka. Zachetek je narejen. Po glasovih, ki smo jih prejeli iz vrst nashih chitateljev, sodimo, da smo ustregli sploshni zhelji. Nas to veseli, ker hochemo, da svojim chitateljem v vsakem oziru ustrezhemo. Razmere v nashi shirshi in ozhji domovini imajo v sebi toliko smeshnega, da polnijo celo vrsto humoristichnih listov. Vseh teh razmer se bo dotikala Nezha in bo nabodla zdaj enega, zdaj drugega. Ob enem pa hochemo gojiti kolikor mogoche domach dovtip. Mnogo dovtipov se pri nas slishi v veselih druzhbah — in mnogo se jih tam tudi pogubi. To je shkoda. Vsak kraj ima svoje razmere — in svoj humor. Zato se priporochamoprijateljem dovtipa in humorja, da se spomnijo na 'Nezho". Skrbeli bomo za dobre
slike, za pesmi in kuplete, za glose in satire — vsem onim, ki so dobre volje, bo odprt oddelek za dovtipe. Prihodnja shtevilka bo bogatejsha od prve.«
Urednik »ultraradikalnega«, projugoslovanskega oziroma srbofilskega Dneva, pisatelj, publicist in prevajalec dr. Ivan Lah (1881—1938), nekdanji sodelavec Jutra, »masarykovec, panslavist, srbofil, svobodomislec, chlovek, ki si je upal javno nastopiti proti dr. Shushtershichu«, je v prvi Knjigi spominov zapisal, da so pri izbiranju imena humoristichne priloge razmishljali o raznih predlogih: »od srshena do komarja«. Ivan Lah, ki se je zavzemal, da bi se priloga imenovala Zmaj, kar pa se je drugim pri Dnevu zdelo prehudo, omenja, da je vlogo glavnega risarja prevzel znani karikaturist France Podrekar (1887— 1964). Kmalu se je zbrala cela cheta sodelavcev Bodeche nezpe, med katerimi sta bila tudi brata Gorazd, ki sta podobno kot Podrekar zhe prej sodelovala z Dnevom. »Karikaturisti so bili zelo marljivi, mnoge jih nisem niti poznal po imenu. /.../ Z moderno satiro se je odlikoval France Shtajer, za tekoche dovtipe pa so poskrbele sochasne razmere. 'Nezha" se je lepo razvijala, bila je hudomushna in ostra in je zato uzhivala posebno ljubezen gg. cenzorjev. Priredili smo posebno Koroshko shtevilko in krepko udarjali po Berchtoldu in njegovih Albancih. Vse to ji je nakopalo mnogo sovrashtvo in 'Nezha" je bila konchno ustavljena« (Ivan Lah, Knjiga spominov / Jeche-mojapot-Dan 1914, Ljubljana, 1925, str. 48, 64 in 65).
Naslovnico Bodeche nezpe je krasila Podrekarjeva risba z imenom satirichnega lista, tipiziranimi figurami debelushnega zhupnika, klechechega avstrijskega birokratskega shkrica in orozhnika, ki se je z mechem spravil nad ogromno bodecho nezho. Personifikacija satirichnega lista se brani z ostrimi listi. Posamezne shtevilke so bile pogosto natisnjene v razlichnih barvah ali v dvobarvnem tisku.
Poleg komentiranja domachih dogodkov je Bodecha nezha veliko pozornost posvechala dogodkom v knezhevini Albaniji, v katere se je vpletala avstro-ogrska zunanja politika. Tudi na zadnji strani druge shtevilke naletimo na Podrekarjevo personifikacijo »Nezhe Bodeche«, pred katero bezhijo njeni sovrazhniki: chrni farji in prvaki Slovenske ljudske stranke dr. Ivan Shushtershich, dr. Evgen Lampe in dr. Janez Evangelist Krek. Poleg karikature je objavljena pesmica o Bodechi nezhi: »Oj kako rana je tvoja skelecha, kogar zgrabish: Nezha Bodecha.
Vendar krog tebe velika je gnjecha, dobro jih zbadaj Nezha Bodecha.
Enega v prsa, drugega v plecha — ostro zabodi Nezha Bodecha.
Krog pa gledalcev naj vedno se vecha, dobro zabavaj jih Nezha Bodecha.«
Podrekar in drugi karikaturisti so se v Bodechi nezhi podpisovali tudi s psevdonimi, npr. »Ficli Pucli« (op. najbrzh po imenu ene izmed barochnih skulptur v toplicah v cheshki vasici Kuks, njihov avtor je bil kipar Matthias Bernard Braun, 1684—1738), »Moric« (op. morda po slikanicah Wilhelma Buscha, 1832—1908, v katerih nastopata Max in Moric), »VR.M.B.«, »dr. Froid« oziroma »R.ch« idr.
Na naslovnici 11. shtevilke je bila npr. objavljena »Ficli Pucljijeva« oziroma Podrekarjeva karikatura Pomlad prihaja ali klerikalno-nemshka-vladna nevihta ..., na kateri apokaliptichni jezdec z nemshko »Pickelhaubo« na glavi prinasha vihar davkov, doklad, izdajic, Shtefetov (op. Ivan Shtefe je bil urednik katolishkega Slovenca), shpicljev, shpionov, konfidentov (policijskih zaupnikov, ovaduhov), shvabov, provokatorjev, izdajalskih procesov.
»Koroshkemu jubileju« (500-letnici zadnjega ustolichenja koroshkega vojvode na Gosposvetskem polju) posvechena deveta, posebna koroshka shtevilka Bodeche nezpe, ki je izshla z datumom 22. marec, je bila 23. marca zaplenjena zaradi naslovne Podrekarjeve karikature Po 500 letih ..., ki se je navezovala na 17. marca 1914 objavljen istoimenski uvodnik v Dnevu, in dela prispevka Petstoletnica na chetrti strani. Sporni del prispevka Petstoletnica se je glasil: »Ah, kako zmagoslavno so pa takrat vihrale zastave in buchale orgije v cerkvi pri zahvalni mashi, ko so praznovali stoletnico, odkarje 3000 Avstrijcev s 300 kanoni in 30 marketendericami — vjelo 3 Francoze, ki so trdno spali, ker so bili pijani kot kanoni!« Le nekaj dni prej je bila zaplenjena propagandna broshura Klic od Gospe Svete. Broshuro so »ob petstoletnici zadnjega ustolichenja koroshkih vojvod« izdali pripadniki Preporoda, gibanja za reshitev slovenskega narodnostnega vprashanja z razbitjem Avstro-Ogrske in ustanovitvijo samostojne jugoslovanske drzhave. Broshura je izshla ob dijashki stavki v Ljubljani, ki je bila prirejena, ker oblast ni dovolila v slovenskem jeziku praznovati petstoletnice ustolichenja koroshkih vojvod.
Podrekarjevo karikaturo je doletela zaplemba, ker je avstrijskega orla (heraldichni simbol habsburshke monarhije) prikazala kot mrhovinarja na koroshkem vojvodskem prestolu, okrog katerega so razmetane lobanje. Nad Gosposvetskim poljem se spreletavajo mrhovinarji oziroma »mrtvashki vrani«. Na karikaturi je napis: »18.III.1414 — 18.111.1914«. V desnem zgornjem kotu karikature je narisana drobna peterolistna hrastova vejica (op. hrast je veljal za simbol nemshtva).
Karikatura naj bi namigovala na domnevno kruto zatiranje slovenskega ljudstva s strani vladajoche habsburshke dinastije, s tem pa naj bi zhalila dolzhno sposhtovanje do Njegovega velichanstva cesarja Franca Jozhefa in njegovih prednikov. Tako se je glasilo mnenje Dezhelnega sodishcha v Ljubljani, ki je 23. marca 1914 potrdilo odredbo Drzhavnega tozhilstva o zaplembi (489. paragraf zakona o kazenskem postopku). V skladu s 36. in 37. paragrafom Tiskovnega zakona z dne 17. decembra 1862 je bilo
prepovedano nadaljnje shirjenje 9. shtevilke Bodeche nezhe. Dezhelno sodishche je razsodilo, da se morajo izvodi Bodeche nezhe unichiti, prav tako tiskarska klisheja karikature in chlanka. Dezhelno sodishche je objavo karikature opredelilo za zlochin (glede na 63. in 64. paragraf kazenskega zakona), medtem ko je bil prispevek Petstoletnica oznachen za prekrshek (491. paragraf kazenskega zakona).
Prispevek Petstoletnica je po mnenju Dezhelnega sodishcha javno zasmehoval cesarsko armado. V njem je namrech pisalo, da so leto poprej ob praznovanju stote obletnice bitke pri Leipzigu, v kateri je bil premagan Napoleon, pravzaprav praznovali dejstvo, da je 3000 Avstrijcev s 300 kanoni in 30 »marketendericami« (»jestvinarkami«, vojashkimi branjevkami) ujelo tri Francoze, ki so zaradi tezhke pijanosti trdno zaspali (Drzhavno pravdnishtvo, fasc. 21 ss, Arhiv republike Slovenije v Ljubljani).
Koroshka shtevilka Bodeche nezhe je zato do bralcev prishla brez Podrekarjeve karikature avstrijskega orla. Objavljena pa je bila lahko karikatura Nemshki Mihel ob vojvojdskem prestolu, na kateri je Podrekar narisal tipizirano figuro domachega klerikalca in nemshkega Mihela (karikirano personifikacijo tipichnega Nemca) s pipico v ustih in bichem v roki. Karikaturo spremlja Pesem koroshkih Slovencev.
»Da smo tudi mi Slovani, da slovensk je Korotan, narod nash dokaze hrani, jezik nash in duh in stan.
Pricha to nam zgodovina pricha krajnih sto imen, pricha chutov nam milina da Slovanstva mi smo chlen ...«
Podrekarjeva serija karikatur v »Koroshki shtevilki« je skupaj s pesmico prikazovala »Izpremembe na vojvodskemprestolu«, t. j. nekakshno koroshko zgodovinsko panoramo vse od Boruta, Hotimira in Kajtimara, kralja Sama, nemshkih knezov, nemshkih plemichev in grashchakov, do nemshkega biricha.
»V starih chasih Korotancem bil je vojvoda vladar, vladal jim je hrabri Borut, Hotimir in Kajtimar.
Njim sledil je slavni Samo, ki je zdruzhil pod seboj vse od Adrije do Balta in je ljubil narod svoj. /.../
A nazadnje se na prestol vsedel nemshki je berich, on pobira desetino in vihti svoj shvabski bich.«
Naslednja shtevilka je prinesla eno izmed bodic proti cenzuri. Podobo karikiranega orozhnika s shopom satirichnih listov pod ramo je spremljal komentar: »Kdo je odnesel zadnjo "Bodecho Nezho"?«
Tudi 19. shtevilka je bila konfiscirana. V 20. shtevilki je sledila Podrekarjeva karikatura Konfiskacija: na vozichku odvazhajo zaplenjene izvode Bodeche nezhe. »Halo, vkup, Ljubljana bela, / glejte, kaj se tu godi, / "Nezho" je pol'cija vzela, / nich vech je v trafikah ni ...«
V Bodechi nezhi so se vechkrat pojavljale risbe parov ali dvojic, zatopljenih v shaljiv pogovor. Oseba A je na primer postavila vprashanje: »Kaj pravish k temu, da bodo poslej v avstrijski armadi sluzhili tudi osli?«, oseba B pa je kot iz topa izstrelila odgovor: »Kaj dosedaj she niso?« Shala na rachun avstrijske armade ni ostala brez posledic. Zaradi nje je bila zaplenjena 22., zadnja shtevilka Bodeche nezhe.
liili L.	v I.JuDlihnL, rfiit	IHH,	Slev.4
Ziiluivno- humorintičnn uoclfljska prilogu ~ „Dtttvb*,
IV rimi i .-i i 11
Matjazh Jarc
MLEKARNA
(radijska igra)
Nastopajo: Agent, Agentka, Agentkin duh, Shef agencije, Demonstrant, Prvi demonstrant, Drugi demonstrant, Upornik, Odpadnik, Pomozhni odpadnik, Krava Liska, Prva krava, Druga krava
Demonstranti, Uporniki, Poslushalci, Raja, Krave
Agent: Dragi poslushalci, vsak chas bo ura 28. Na sporedu je oddaja Nova zgodovina. Besedo ima nasha Agentka. Prosim.
Agentka: Oh in ah, kako sem ginjena! Nastopam! Z mano pa nastopamo vsi mi, ki she vemo, da nam je curljala voda za vrat, ko je dezhevalo iz oblakov sovrashtva in nasilja. Agent: Tako je. Vsi ti trenutki ostajajo v nas.
Agentka: To je hujshe od silnih strasti, ki jih je v nashih prednikih vzhigala seksualna revolucija. Toda zdaj je preteklost prenesena v prihodnji chas, in to enkrat za vselej! Agent: Brez dvoma za vami, tega se popolnoma zavedamo.
Agentka: Nashe mlekarne bodo odslej prozvajale vech mleka kot kadarkoli in tudi smetana bo dostopna vsakomur, ki si jo bo hotel ogledati. Samo poglejte nashe nachrte, kako so velichastni! In nasha gesla, ali ne zvenijo lepshe od katerekoli pesmi, ki so jih vchasih kovali razni pesnishki elementi?
Poslushalci: Lepshe! Slajshe, bolj pristno, bolj globokoumno!
Agentka: Kdor drugache misli, nich ne misli! Kdor je proti, je za! Kdor diha, je nash! Demonstranti: De — mon — stri — ra — mo! De — mon — stri — ra — mo! Agent: Zakaj le, uboga izgubljena raja, zakaj le?
Demonstranti: Jaz demonstriram zato, ker so me pohodili in poteptali! Agent: In kdo je storil taka grozodejstva?
Demonstrant: Hlapci, lizuni, anusarji in oporechniki obveznega mishljenja. Che kje kakshnega najdem, ga iznichim, che ne bo zapel nashih pesmi!
Agent: Katere pa so, po vashem, te pesmi?
Demonstrant: Ne poznash nashe motivike? Da nisi ti eden izmed njih?! Glejte ga! Tukaj je eden! Po njem!
Demonstranti: OOO! Komu zdrobimo kosti, komu pomagamo dojeti resnichnost? Drugi demonstrant: Chakajte! Stojte! Kdo je to? Kaj je storil? Prvi demonstrant: Sprashuje, vohlja, ne zna nashih pesmi!
Agent: Ni res! Lahko vam takoj eno zrecitiram! Drugi demonstrant: Zrecitiraj!
Agent: Na pohod, sodelavec, oj ti nash ud, na pohod, to je nash skupni trud!
Demonstranti: Bravo! Ta zna! Nash je! Pustimo ga, naj odgomazi!
Prvi demonstrant: Ampak glej, da te ne vidimo vech na nashi poti!
Agent: O ne, brez skrbi, da ne ... Dragi poslushalci, krvav je moj Agentski kruh. Zdaj
vidimo, kako nujno je opaziti in spoznati globoko ozaveshchenost nashe sodelavne
mase.
Demonstranti: De — mon — stri — ra — mo! De — mon — stri — ra — mo!
Agent: Skupina, katere znamenita nachela smo pravkar spoznali, zdaj odhaja. Zapushcha
nas v preprichanju, da smo varni pred rushilnimi silami.
Agentka: Ljuba raja! Upornishki duh nas uchi ubogljivosti! Prekopali smo kanale in iz njih pregnali glodalce, ki so v predpreteklosti shirili smrad namesto idej! Smrt zalegi! Raja: Smrt! Zhiveli mi!
Agentka: Preprodajali so se med sabo, podrejali so se lazhnim zakonom absolutne avtoritete! Gnusijo se nam, ki razvijamo nove vrednote! Povejte, katere! Tri, shtiri! Raja: Sozhitje! Pravichnost! Pravna drzhava! Nova zgodovina!
Agentka: Tako je! V Novi zgodovini ima vsak svoje mesto! Kdor hoche spreminjati njene zakone, je posiljevalec in zhivina! Kaj zasluzhi, vprasham vas, kaj zasluzhi?
Raja: Izgon! Zgazhnjo! Zdrobitev! Sesutvo!
Agentka: Zdrobimo pripadnike dirigentstva in drugih zastarelih metod! Dobro vemo, kaj storiti, kadar na katerega naletimo. Ali se bomo takrat obotavljali?
Raja: Ne, ne bomo se!
Agentka: Ali bomo zagrabili za orozhje?
Raja: Zagrabili bomo!
Agentka: Ali bomo kaj premishljevali?
Raja: Ne!! Nikoli!
Agentka: Ko bomo takega zgazili ni speshtali, ali nam bo zhal?
Raja: Ne! Ah, ne!!
Agentka: Somishljeniki! Na pohod!
Shef agencije: Poklicati Agentko. Agentka: Poklicali ste.
Shef: Takoj povedati raji novost. Nich vech orozhje. Vse vrniti. Dati sem, tukaj zakleniti. Agentka: Toda, shef, raja se she ni dovolj napila krvi. Mleka pa ni zadosti. Shef: Mleko morati biti.
Agentka: Mlekarno so zasedli uporniki. Nich jim ne moremo.
Shef: Zgraditi novo. Prejshnjo unichiti, sicer.
Agentka: Nemogoche! Zavrnejo bombe, izstrelke, vse eksplodirava na nashi strani. Shef: Zamenjati strani. Agentka: Ne razumem.
Shef: Takoj razumeti, sicer. Poklicati Agenta, sicer. Sicer!
Agent: Klicali ste me.
Shef: Zadaviti jo.
Agent: Je zhe chivknila.
Shef: Prevzeti njene naloge.
Agent: Dragi poslushalci, imeli ste chast slishati glas shefa nashe agencije, ki leti nad nami in nam nakazuje pravo smer. Dvignite roke in privijte gumbe na sprejemnikih!
Upornik: Fantje. Tezhave imamo. Treba bo obdrzhati vech smetane.
Odpadnik: Rajshi jo unichimo. Sicer bomo she mi postali agencija.
Upornik: Molchi in podpishi tole izjavo. Saj rad enakovredno sodelujesh z nami?
Odpadnik: Spet pozabljash, da sem jih jaz preprichal vech kot ti.
Upornik: Ti pa pozabljash, kdo obvladuje deaktivizacijo. Umolkni, sicer ...
Uporniki: Nehajta, no ... Dovolj je bilo ... Bodimo slozhni ...
Pomozhni odpadnik: Naj se zhe enkrat zmenita. Da bomo vedeli, za koga smo in chigavi.
Uporniki: Fantje, kot recheno, nova direktiva je tale: smetana bo za nas. Vidva ostaneta v mlekarni s tremi chetami, ostali se preselimo v Agenturo.
Odpadnik: Namesto da bi jo pozhgali, se selimo vanjo ...
Upornik: Ti gresh pa na vishji polozhaj, tja dalech v vishje kraje.
Pomozhni odpadnik: Kakshna chast te je doletela! Ponosni smo nate.
Odpadnik: Che je pa tako, daj izjavo, da jo podpishem.
Uporniki: Bravo! Velika odlochitev! Pogumno dejanje!
Odpadniki: Kaj pa pochnesh? V kaj nas spravljash?
Odpadnik: Nich ne izgubimo s tem, fantje. Dosegamo vishji smoter. Slava trenutku! Odpadniki in uporniki: Slava! Natochimo si smetane!
Upornik: Fantje, kar privoshchite si! (Odpadniku): Lepo si se podpisal. Preden odpotujesh, si pa le she privoshchiva malo masla. Odpadnik: Vsa chast ti. Tvoj najboljshi nachrt doslej.
Upornik: Zdaj ti lahko povem: z agencijo smo se dogovorili, da zamenjamo pozicije. Odpadnik: Ne razumem.
Upornik: Bosh zhe she razumel. Tam gori ti vse razlozhijo. Zdaj pa le na pot!
Agent: Dragi poslushalci, oglashamo se iz mlekarne. Smo med tvorci nashih belih dobrin. Sodelavka krava, kako poteka proces prezhvekovanja in molzhnje v vashi sozhivnici?
Prva krava: Mu. Vsi hektolitri se prevozijo za blagor nashe agencije, mi pa tudi dobimo znaten koshchek pridobljenega bogastva.
Druga krava: Jaz bi pa rada pohvalila agencijo, kako nas dobro molze. Agent: Kaj pa vi, gospa Liska? Vi vodite sektor za umske dejavnosti. Kako to urejate? Krava Liska: Za mukanje pri nas vlada veliko zanimanje. Ohranjamo tradicijo spoznavanja gesel, borimo pa se proti kukanju iz shtale.
Agent: O tem ne bi izgubljali besed. Kdor svoje da, tudi dobi svoje, bi povzel iz pogovora z nasho sogovedino, ki nas pelje v svetle trenutke mlekarstva.
Uporniki: Uporniki in upornice! Dosegamo cilje! Smo zhe tu! Vidimo, da nekateri principi, s katerimi je prednjachila barabistichna Agentura, niso za odmet! Posebej ne gospodarstvena ureditva! Uporniki: Ne! Ona pa zhe ne!
Uporniki: Zato si jo moramo zdaj prisvojiti! In tudi z elito sogovednih elementov je treba zrachunati!
Uporniki: Zrachunati! Zrachunati!
Upornik: Za nekatere so pochili hudi chasi. Njihova sopomoch pri nashem spopadanju je temeljila na preizrachunljivosti in pohlepovanju!
Uporniki: Kdo so? Kje so? So she sploh? Dajte jih sem!
Upornik: Dragi ... moji. Zachenjamo dobo pravicozheljne redoljubnosti. Nazdravimo she enkrat z mlekom nashe bodochnosti! Navzdol z odpadniki!
Uporniki: Navzdol ... Navzdol! Navzdol!!!
Agent: Dragi poslushalci: S tem zakljuchujemo prenos iz bivshe Agenturichne grashchine. Zdaj pa — osrednja tema dneva in nochi. Prosim, gospod Odpadnik. Odpadnik: Trenutek je bil zakolichen in mi — zakolicheni v njem na vseh dobe dob.
Upornik: Poslushajte ga, uporniki, kaj govori! Kaj je pa vcheraj podpisal, tega ne pove!
Uporniki: Dol z njim! Dol z odpadniki!
Odpadnik: Nekateri so pomislili, da je bil tisti pildek podpisan s trajnim chrnilom! Toda mnoge stvari so zbledele! Gospodarska ureditva sodi v nashe roke! Upornik: Poslushajte, uporniki! Odvzeti nam hoche mlekarno! Kaj mu bomo storili? Uporniki: Ga bomo zhe! In ne samo njega! Poslushalci: Pustite nas! Kaj smo storili?
Agent: Dragi poslushalci, zapushcham postajo, valovi so previsoki, razliva se eter. Prishel je moj bivshi shef.
Shef agencije: Moj sistem ostati trden. Ti jutri dobiti malo in chisto malo masla.
Agent: Jaz zhe, kaj pa raja?
Raja: Kaj pa mi? Masla, mleka! Masla! Mleka!
Shef agencije: Rajo strenirati zhe enkrat, sicer! Odznotraj prodreti v stroje za molzhnjo, sicer! Ponoviti! Agent: Sicer!
Upornik: Streljajte, uporniki! Uporniki: Streljajmo, po njih! Odpadnik: Ogenj! Za odpadnishtvo! Odpadniki: Ogenj!
Pomozhni odpadnik: Spet smo tam, kjer smo bili, ko smo se borili za mleko, le da je zdaj mleko druge barve.
Agent: Nashe poslushalce bo zanimalo, kako to mislite? Ali je to zhe chas panike? Pomozhni odpadnik: Brez skrbi, nashi strokovnjaki bodo poskrbeli za deaktivizacijo upornishkih tezhenj.
Demonstranti: De — mon — stri — ra — mo! De — mon — stri — ra — mo!
Odpadnik: Odpadniki! Smo vihali nosove nad ponujanjem nekaterih papirjev v podpis ali nismo?
Odpadniki: Smo!
Odpadnik: Ali imamo pushke?
Odpadniki: Imamo!
Odpadnik: Ali jih moramo res uporabiti? Odpadniki: Moramo! Agent: Ob udarcu na gong bo ura 28. Upornik: Uporniki, streljajmo! Odpadnik: Ogenj, odpadniki!
Agent: Tukaj se pa tudi konchuje nash prenos iz mlekarne. Lep pozdrav. Agentkin duh: Ti si deaktiviziral mojo Agentsko kariero. Naj te ne motijo zdaj chrni madezhi v mojem mleku.
Agent: Res duham pravi chas, zdaj sem jaz na vrsti. Agentkin duh: Smrt zanichevancu, smrt shefu agencije! Agent: Smrt!
Shef agencije: Pomilostiti! Sicer, hitro!
Agentkin duh: Razsodba je padla. Smrt naj zhivi.
Shef agencije: Pochasi, pochakati! Podkupiti vas ...
Agentkin duh: Naj se izrjove.
Agent: Storjeno.
Shef agencije: Aghstchpkffff.
Agentkin duh: Lepo si opravil z njim, toda nikar ne pozabi moje soljubezni ...
Agent: Ne bom. She prej pa je na vrsti nash pildek v prelivanju. Poslushalci so gotovo ujeli hudo novico.
Poslushalci: Nismo, ne. Katero? Kakshno novico? Agent: Upornikom je odklenkalo.
Uporniki: Kaj? Nam ni nikdar odklenkalo. Mi smo she vedno notri, kamor vi ne morete.
Agent: Ne pozabimo, da je bil pildek sopodpisan. Kajti trenutki pokajo.
Agentkin duh: Vse bolj sem sozaljubljena vate. Izboren spored vodish.
Agent: Poslushaj, vem, kako bova izbezala upornike iz mlekarne.
Agnetkin duh: Kako?
Agent: Pojdiva tja.
Poslushalci: Tako. Na pohod!
Agent: Saj gremo, vsi nad mlekarno!
Vsi: Nad mlekarno!!!!
Agent: Na sporedu so reklamni vlozhki.
Krava: O, kako rada zachutim aparat za molzhnjo!
Agentkin duh: Kaj jim bosh storil, da bom sopoteshena?
Agent: Izvodil jih bom.
Agentkin duh: Vztrajen si, neupogljiv. Chas je, da zasedesh shefovo mesto. Agent: Najprej moramo zasesti mlekarno. Sicer! Poslushalci: Za njim!
Demonstranti: Za — njim — za njim — za — njim — za njim! Odpadniki: Fantje, naprej! Uporniki: Stojte, pogajajmo se.
Agent: In sopogajajmo. Tako bo. Prishli smo do konca danashnje oddaje in do kraja razlivanju mleka. Nasvidenje jutri.
Odpadnik: Ti si prvi predlagal sorazlivanje, sicer ne bi pristali na kompromis. Upornik: Vedel si, da mleko nikoli ne bo tvoje. Odpadnik: Moji ljudje so zhe desetletja zhejni bele radosti! Agent: Bodimo soresnichni, sicer. Nekaj se bo treba zmenit.
Upornik: Mi mlekarne ne damo v sorazlivanje. Pogovarjajmo se o gospodarski ureditvi, to ja, vse dugo je protiresnica.
Odpadnik: Narodi so lazh! Jeziki so utvare! Eksplozije ne shpilajo! Upornik: Nich ne klapa.
Agent: Mi vse urediti. Razdeaktivizirati, vse raztelesniti, broditi v stolcheni smetani pod tezho svetovnega sira, sicer.
Odpadnik: V redu. Mi hochemo upravo nad hlevi, ostalo nas ne briga. Agent: Imate jo.
Odpadnik: Hvala, vedno vam bomo zvesti in pri nogah. Upornik: Hopla, tako pa ne gre! Hlevi so nashi!
Agent: Vi dobiti vech od njih. Vi sokontrolirati zidove vseh nashih mlekarn. Upornik: Ja, dobro! Pa kje!??
Agent: V sektorju za kontrolo nad mlekarskimi sopodstoritvami.
Agentkin duh: Tam bodo vashe upornishke tezhnje sorealizirane v obilju smetane.
Upornik: Takimle ne nasedamo! Mi ne!
Agent: Vi osebno morati dobiti velika smetana. Vi postati svinchen spomenik. Upornik: Oh.
Agent: Dragi poslushalci, ne zamerite mi te vloge, od nekdaj baziram na neenakosti. Agentkin duh: Pusti frekvence! Nazheni poslushalce na delo! Ukini program. Agent: Recheno — sostorjeno. Prekiniti spopade, sicer ... Agentkin duh: ... tochiti chrno mleko. Agent: To biti prevech res.
Agentkin duh: She dobro, da nas skoraj nihche vech ne poslusha. Agent: Je she kdo tam?
Poslushalec: Jaz vas she vedno zvesto soposlusham. Agent: Kaj ti potegniti iz te bele mlake?
Poslushalec: Jaz potegniti vech kot sploh lahko prenesti in soprenashati. Agentkin duh: Vprashaj ga, zakaj ne gre h kravam.
Poslushalec: Zaprositi za shtipendijo pri Umski sirarni, chakati na odgovor. Takoj bi sopristopiti.
Agentkin duh: Soposlushalstvo! Sopristopitva vam da uzhitek in sprostitvo. Agent: Ti meshati shtrene. Pozabiti na program.
Upornik: Sogovedina! Prishla si pod sonadzor nad sabo. Odslej shtejesh samo she na litre.
Krave: Mu! Kje so tisti hektolitri, ki so vchasih bili ...
Odpadnik: Gnoja in drugih soodpadkov bo v izobilju, dokler bodo kante namolznjene. Kdor bo prostestiral proti mleku, bo deaktiviziran. Podpisano!
Agent: To nashih poslushalcev ne zmesti. Prenos biti izkljuchen, pretvorjen na resnichnost. Mi vsi mlekariti za mleko. Mlekarna morati biti. To biti oddaja Nova zgodovina, se tu konchati. Lahko noch in zaspati.
Ciril Gale
BLAGOHOTNO HUDOMUSHNI SOSED
(O karikaturistu in avtorju stripov Andreju Novaku)
Eden najbolj znanih in plodovitih slovenskih karikaturistov Andrej Novak se je rodil v Ljubljani 27. 7. 1935, kjer je tudi konchal Sholo za oblikovanje in bil od leta 1959 zaposlen na televiziji, najprej kot grafichni oblikovalec, nato pa kot novinar karikaturist. Karikature je objavljal v shtevilnih chasopisih in publikacijah, imel je stalne rubrike zlasti v ljubljanskem Dnevniku, v katerem zhe od zachetka 60-ih let 20. st. v shportni prilogi enkrat tedensko objavlja svoj karikaturistichni komentar dogajanja v slovenskem shportu pod naslovom Prosti strel, saj je tudi sam shportno aktiven predvsem kot ljubitelj tenisa in smuchanja. Poleg tega, da je do danes objavil blizu 20.000 karikatur, je tudi opremljal in ilustriral shtevilne knjige ter oblikoval plakate. Sodeloval je na razstavah karikatur v Ljubljani, Beogradu, Skopju, Hannovru, Anconi itd. Leta 1983 je dobil Tomshichevo nagrado, najvishje slovensko priznanje za novinarsko delo. Izoblikoval je svoj prepoznaven stil v preprostih in chistih potezah, ob katerih je znachilni podpis »a.novak« postal zhe pojem za njegov umirjeni, blagohotno satirichni humor, pa tudi za risarsko lirichni pogled na rodno mesto. Izdal je namrech dve knjigi karikatur na temo Ljubljane: Z mojega okna, 1989, Tretjipolchas z mojega okna, 1999; za obe je spremno besedo napisal »pisatelj Ljubljane« Jozhe Hudechek.
V manjshi meri kot s karikaturo se je Novak ukvarjal s stripom, a je tudi na tem podrochju ustvaril vech del, vrednih vpisa v domachi pregled zvrsti. Mladinske stripe in slikanice je objavljal v Pionirskem listu, Cicibanu, Delu, najbolj znan pa je njegov enopasichni karikaturistichni strip Sosed Janez, ki je v 70-ih letih vech let satirichno spremljal dnevnopolitichno dogajanje in svoj znachilni glavni lik postavil ob bok Jaku Sulcu Milana Mavra (predstavljen v SRPu 37-38/ 2000).
Andrej Novak
SOSED JANEZ - SPOZNAVANJE KVALITET
/iz stripa/
■ ■	M SM* \.~B!
Je m&f, stLOjKBtsei
PRižJv* jr/ fr^me
i ?£l_t5 KČCLJ! Y'f
StTUActJt,	;
m. V£MQKÖU, 5M0 SfDMSW
Dnevnik, Ljubljana, 4.8.1975
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/strip — karikatura/
PRED SEM BIL 3A7; MlNOttJTy IH /O Uit. STATE,.,
„.ZDA3 SI TI MiMo-Kiry IN My STATE...
GHiiFMO yctfdPo ABE MUHU fWTii
y KA^U(i3ATy.„
Bogdan Novak
NOVINARSKE RACE
(anekdote)
PETAN Jasmin in Zharko
Nekaj let pred smrtjo je obiskal Portorozh slavni igralec Marcello Mastroianni. Shla ga je intervjuvat tudi urednica Antene Jasmin Petan.
Preden se je odpravila na pot, ji je oche rezhiser, pisatelj in direktor RTV Zharko Petan povedal, da je chetrt stoletja prej tudi sam intervjuval Mastroiannija, ki je tedaj v Portorozhu snemal film Kruh in sol.
Jasmin je to med pogovorom omenila. Mastroianni, ki se ochitno Zharka ni vech spomnil, ji je sochutno dejal:
»Povero papa e gia morto, non e vero ...?« (Ubogi ata je zhe mrtev, kaj ne?) Zharko je sicer nekaj let mlajshi od Mastroiannija, toda Marcello je bil ochitno preprichan, da je vechno mlad in bo vse prej pobralo kot njega.
PETELIN Jozhe
Urednik krizhank in ugank v Pavlihi Petelin Jozhe se je vchasih tudi kaj zmotil. »Nich hudega,« je vedno rekel. »Bomo pogledali v enciklopedijo.« Bogdan Novak mu je nekoch po tem stavku zabrusil: »Jozhe, ti imash enciklopedichno neznanje!«
PIRC Boshtjan
Ko je bil Boshtjan Pirc she televizijski novinar, je bil velik zafrkant. Na splitskem kongresu Zdruzhenja novinarjev Jugoslavije je od dalech zagledal Slavena Letico, ki je bil preprichan o sebi, da ga s televizijskega zaslona pozna vsakdo v Jugoslaviji. Pirc je zavpil na ves glas:
»O, vidi ga! Pa to je chuveni Slaven Letica!«
Razshiril je roke in pohitel proti Letici, potem pa zachel navdusheno stresati roko chloveku, ki je stal poleg zardelega Letice. Seveda nalashch.
POCH Miro
Pomochnik glavnega urednika Dela Miro Poch je imel poseben sistem za menjavo srajc.
Ko se je spotil, je shel v trgovino, si kupil novo srajco, se preoblekel in staro srajco vrgel v smeti, da se kot zagrizen samec ne bi muchil s pranjem in likanjem.
RAKOVEC Bernarda Glej: JEKLIN Bernarda
SVETINA Bernarda Ne glej nikamor
ROGELJ Bine
V	tistih chasih je Pavliha gnal velik hrup okoli gradnje razkoshne Machkove vile, za katero se je trdilo, da so jo zgradili v Snezhnishki ulici iz sredstev samoprispevka za Cankarjev dom.
Machek je bil edini od politikov, ki ni nikoli zaradi tega pritiskal na Pavliho. Pach pa je mirno narochil svoji tajnici, ko je bila vila dograjena, naj obvesti urednishtvo Pavlihe, da zheli prejemati poslej ta chasopis na svoj novi naslov v Snezhnishki tri. Karikaturist Bine Rogelj si ni mogel kaj, pa je objavil v Pavlihi fotografijo machka, ki je skochil na ptichjo kletko in skushal priti vanjo. Machek visi na kremplju in ni chisto jasno, ali bo zlezel v kletko, ali padel dol. Spodaj je Bine pripisal: »Jaz se bom vselil, pa naj stane, kolikor hoche!«
V	urednishtvo Pavlihe je prishel starejshi mozhakar, ki je pred kratkim postal srechni ochka. Bogdan Novak, ki je komaj prishel za odgovornega urednika Pavlihe, je po njegovem odhodu zmajal z glavo:
»Madonca, da se mu ljubi imeti otroka pri teh letih! Tak star kozel, pa dojenchek!« Kolegi so mu odkimavali z glavo in dajali prst na usta, Novak pa she kar naprej: »Pa kaj, saj je odshel! Kar je res, je res! Jaz zhe ne bi imel vech zhivcev za dojenchka, pa sem pol mlajshi od njega.«
Karikaturist in urednik Bine Rogelj, ki jih je tedaj imel zhe chez petdeset, se je obzirno umaknil in tako omogochil kolegom, da so Novaku povedali, kako ima tudi Bine komaj nekajmesechnega dojenchka.
Novaku je bilo grozno nerodno, Binetu pa prav nich in njegov Blazh je zdaj zhe odrasel fant od fare.
Milan Fridauer - Fredi
AFORIZMI
V odrochnih krajih se lahko zanesesh le na prirochne stvari.
So tisti, ki pijejo le shpricarje, vinski polbratci?
Brezosebnim ljudem ne bi smeli zaupati niti osebnega orozhja.
Na koruzi najlazhe zhivish s kokoshjo.
Sedanja jara gospoda izvira iz vcherajshnje jare tovarishije.
Vsak novi brezposelni je nova socialna (dvo)rochna bomba.
Delo je ustvarilo chloveka. Je potem opica preddelavec?
Glede na to, kar ljudje pochnemo v tostranstvu, so nebesa zagotovo demografsko ogrozheno podrochje.
Neumen kmet zhivi od debelega krompirja, pameten od drzhavnih subvencij. Delitev dela pomeni to, da ga eni imajo, drugi pa ne. Najvech kozlov ustrelijo osli.
Gola resnica bi zhalila sodishche. Zato je tja tudi ne spustijo.
Che je chlovek najvechje bogastvo, potem niti ni chudno, da z njim toliko hazardirajo.
Gorechnezhi so prvi pri prizhiganju grmad.
Eni so vase zazrti, drugi zazhrti.
Bog kaznuje s shibo, hudich pa s shibico.
Bolj so ljudje topi, ostreje nastopajo.
Le najboljshe zhenske vedo, kdaj morajo moshkemu ob strani stati in kdaj lezhati. Prevech zagrizeni slejkoprej ostanejo brez zob. Vsak stolchek vsaki riti ne prinese zlate zhile. Daj, da jih ne dobish!
Vech ko jih ima zlati chas, manj jih ima zlate ure.
Napredne so vedno potiskali nazaj.
Shele ko se potrkash po glavi, se ti odpre.
Hitrost je prestrashena pochasnost.
Eni gredo proti cilju prek trupel, drugi prek teles.
Kuj me, zhivljenje, kuj. Che sem kremen, se zaiskrim, che gnoj, zasmrdim. (29. 01. 2006)
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI:
SLOVENIZMI
BUSHEV KOSHCHEK (Jansha pri Bushu, 10. 7. 2006)
»Slovenija — koshchek nebes ...« To je po svoje najbrzh res, a kazhe biti tudi tu natanchen: »... v balkanskem peklu.«
BREMENA VREMENA
Napoved poletja s strashno vrochino. Toda prvi avgust pade kar v zimo.
CHRNA KRONIKA
V	poletnem jutru odhod veseli na izlet s celo druzhino.
V	cestnem tresku se preseli
pol druzhine v chrno zgodovino.
NEMIRNE URE MURE
Koliko chasa Mirishche sploh lahko she mir ishche? Dokler to zemlje prgishche ne postane morishche .
REFORMACIJA VREMENA (Dan reformacije, 2006)
Sploh ni indijansko poletje le char rezervatov indijanskih; pozna jesen da poletno gretje tudi v rezervatih balkanskih.
ANTI (CH) KRONIKA
DAN MRTVIH 2006
Zadnji dnevi oktobra karibski, prvi dnevi novembra sibirski. Letni chasi niso nich vech lirski, ampak, kot kazhe, le she — vampirski.
OSHTARIJSKI VEDOMCI
V vsaki zakotni oshtariji so kos sleherni aporiji; s chvekom reshujejo probleme — brez izjeme in brez dileme.
KOMUNALNACISTI
Bratje, peklensko zavozlani: katolichane — naciste so pobili katolichani, ki so se shli komuniste.
ELEMENT SPRAVE
Tisti, ki v nichemer niso enotni, se zdruzhijo v jezi bohotni in postanejo chisti Praslovani, kadar so pred njimi — cigani.
MANIPULACIJE NACIJE
Morda se bo pokazalo, da ambrushko Malo hudo pravzaprav sploh ni malo, ampak veliko »chudo«.
RESHITEV?
Reshitev za Rome: zacheti pogrome. Reshitev za Cigane: zapreti v bantustane.
S-LOVE-NIAN IDENTITY (Delo, 11. 11. 2006)
Nov simbol idilichne drzhave, po konchani vojni klavnice prave: Triglav kot transfuzijska aluzija — vampirjev zob modrina ovija.
I FEEL LOV(E)
Srechevanja med Barjani in lastnimi Romi-Cigani: v ozadju sledovi vojnih dni s takratnim lovom na ljudi.
DRUGACHNOST
Tudi v drzhavi kratkohlachni so vsi nepravi pach drugachni.
IN SITU NA SITU (afrovenetologija)
Je Hutujec hud tujec, Tutsi pa tu sit (doma)?
PSI(HO)
Che je dusha slovanska, vzgoja pa bolj germanska, je psiha shentbalkanska lahko pasje tiranska.
TRANZICIZMI ATA(KA)
V amerishkem svetu se she ateisti vrachajo k ochetu: za vse ata isti.
MINORITY (mina v riti)
Manjshina povsod za vechino pomeni povod — v riti mino.
ZAZNAMOVANI
Judi, Cigani, Slovani
so bili nekoch zaznamovani.
Bodo tudi muslimani
na ta evropski spisek dodani?
SOVJETSKA TRANZICIJA
So Rusi razpad oblastne Sovjetske zveze »dovolili« le zato, da so se lastne islamske prtljage znebili?
MADZHARSKE JESENI (1944 - 1956 - 2006)
Jubilej: Madzhari so prvi zhelezno zaveso predrli, chez pol stoletja so se prvi tranzicijskim kljukcem uprli.
TRANSILVANSKI TRANS
Tranzicijsko obdobje za jugo-vzhodno obrobje: onstransko nelagodje za to vampirsko podpodje.
»PRESEZHENA« PRETEKLOST
Nekateri so se tolazhili s ceneno samoprevaro, da preteklost lahko bi strazhili, zaprto v kletno omaro.
ET(N)ICHNA STATISTIKA
Zgodovina s statistiko popravi et(n)ichno sliko: z njo vsi mnozhichni zlochini so le statistichni mlini.
GLOBALIZMI
TALIJA S TALIJEM
Ves svet je voz Talije, zato tajne sluzhbe uporabljajo talij za smrtne okuzhbe.
NAFTA FANTA
Nova samozavest ruskega fanta je prikrita pest v anagramu: nafta.
KOMENTAR V NEBESIH
Stalinov komentar v nebesih o ruskih prehodnih ekscesih: »Kdor hoche kaj novega narediti v Rusiji, se mora mnogih znebiti ...«
STRAHOVI ZAHODA
Strah Zahoda podedovan: Jud plus Slovan je boljshevik, zdaj je zraven she musliman (pa Kitajec doda svoj trik).
IRASHKA »RESHITEV«
Morda tu jasen postane pravi cilj za Judo-Zapad: zapeljati muslimane v shiitsko-sunitski spopad.
EVANGELIJ PO JUDI
Izdal je Juda Judom Juda — v vsem je judovska pach pobuda.
MIROLJUBNO SOZHITJE
Zdi se, da »miroljubno sozhitje« onemogocha bistveno razkritje: vsaka vera le v boju z drugo vero razkrije svojo pravo (na)mero.
CITAT ZA OBRAT (sept. 2006)
Papezh Benedikt izzval je konflikt. Retorichna zmota? Novih smernic pota?
(N)EVROVOJNA
Od vojne karikatur do vojne citatov — nevrotichni bratski zhur iz dveh verstev svatov.
GLOBALNI ANTIGLOBALIZEM
Od skrajnega ateizma do skrajnega teizma gre shtafeta globalnega antikapitalizma.
ATOMI NA DRVA
Kimildzhongija hoche biti atomska sila chrva — z armado, ki mora voziti kamione na drva.
GLOBALNA LOKALNOST
V praksi se kljub vsemu globalnemu
racionalizmu
ne da izogniti lokalnemu
nacionalizmu.
FLAGELLUM DEI
»Na vse ali nich!« je rekel birich in postal hudich ali bozhji bich.
AIDS ALI SIDA
Aids ali sida -dvospolnost anagrama, kuzhnost tega hibrida pa ena sama.
NAPREDEK
Drevesa padajo, promet rogovili -vse bolj vladajo avtomobili ...
GLOBALNA SOCIALIZACIJA
Poslastica za sociologa: chlovek se bo socializiral tako, da bo v mraku brloga internetno kramo prebiral.
(sept. - dec. 2006)
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
TESNE JOPE EVROPE
Tesne so vse jope babice Evrope: ko se je glasno demokratizirala, se je sochasno tudi manj glasno islamizirala; in ko se bo vase prek zadnje jase naposled ozirala, ne bo ji jasno, ali demokracijo ali svojo islamijo bi kulpabilizirala ...
IDEOEKONOMIJA
Ideologija ali ekonomija? Kako naj to vprashanje (ne)vsakdanje se prav zastavi v navadni glavi? Kaj je bolj vazhno ali kaj je bolj lazhno, che brez ekonomije ni ideologije, brez ideologije pa ni ekonomije?
IN GOD WE TRUST
Verski teroristi in petrodolarski univerzalisti so skorajda isti:
se dopolnjujejo, na isto se sklicujejo, ko si v imenu istega vse dovoljujejo.
NA TRANSVERZALI TRANZICIJE
Che so zlahka z levo roko levicharstvu slovo dali, kdaj so — prej na levi ali potem na desni — lagali?
Mozhno pa bi bilo tudi rechi, da sploh nikoli niso lagali, le zmeraj po obchutku za veter in tla pod nogami so ravnali.
RAZPRAVE (BREZ) SPRAVE
»Kdor ni emigriral v tujino, je moral doma v kompromisu na ljubo vsakdanjemu komisu prebivati z rdechim zlochinom, brez perspektive in chasovnih mej, podobno kakor v vojnih letih prej.«
»Ali vashe chrno vatikanstvo ali nashe rdeche panslovanstvo — v to izbiro je mene sunila usoda, tebe pa izpljunila je z blagoslovom Vatikana iz doma dalech prek oceana.«
»A nasha zmaga je moralna.« »Zmaga je le ena — realna.«
RAZLIKE
Vsi enaki, vsi razlichni — eni spaki, drugi odlichni.
Brez razlike ni odlike, brez razlike ni prave slike.
Vse razlike, majhne in velike, so del podobe iste klike, ki gre po gobe.
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (VIII)
(Uvodna opomba)
V predhodnem obroku mmb je bil med drugim tudi zapis o Ionescovi Pleshasti pevki v izvedbi PDG in rezhiji Vita Tauferja (posnetek TVS iz 1995; predvajano TVS 2 - 7. 6. 2005). Prichujochi zapis se navezuje na omenjenega, ker je igra izjemno ilustrativna za osnovno problematiko prichujochih belezhk: komunikacija v luchi mitologije, posebno balkanske vampirologije, kot je bilo v teh zapisih zhe vechkrat omenjeno ... Mitologija in avantgarda 20. stoletja: utopistichne ambicije tako politichnih kot umetnishkih avantgard, da bodo ukinile mitologijo (in metafiziko), so se izkazale kot specifichni mitoloshki (in metafizichni) poskusi idealne idejne »osvoboditve«. V sodobnem tehnoloshkem svetu vsestranske (»svobodne«) komunikacije z njenim razpadajochim elementarnim medchloveshkim vidikom »brez mitov« she vedno delujejo miti, dejansko nich manj kot v antiki, le da je danes shirsha mitoloshka metaforizacija v glavnem prepushchena umetnosti. Pleshastapevka kot primer temeljne avantgardistichne »anti-drame« tako rekoch »nezavedno« (za marsikoga tudi neopazno) med drugim razvija tudi aluzije na balkanski vampirski mit. Ionesco je v neki svoji izjavi izrecno oznachil komichne osebe (zadevna igra velja za komedijo) kot »ljudi, ki ne eksistirajo«, vampir pa je najbolj sploshno znan chloveshko-mitoloshki lik, ki hkrati eksistira in ne eksistira ter je v svoji najshirshi funkcionalnosti izvorno umeshchen v kontekst Romunije, tudi Ionescove prvotne domovine, po Stokerjevem prenosu pa je postal tudi del angleshke literarne mitologije ... V ilustracijo nekaj citatov iz slovenskega prevoda (Jozhe Javorshek, zvesto izvirniku) Pleshaste pevke:
Prvi prizor: »G. Smith: Bil je najlepshe truplo vse Velike Britanije. Ni kazal svojih let. Ubogi Bobby! Preteklo je shtiri leta, odkar je umrl, pa je bil she zmeraj topel. Pravo pravcato zhivo truplo. In kako je bil vesel.« Deveti prizor: »G. Martin: Glejte, glejte! Jaz nisem sluzhkinja, vendar tudi jaz berem pesmi pred ogledalom. — Ga. Martin: Davi, ko si se gledal v zrcalo, se sploh nisi videl. — G. Martin: In zakaj? Ker me she ni bilo tam.«
Zhivo truplo, ki se ne more videti v ogledalu — prispodoba, ki definira klasichnega (drakulovkega) vampirja. Nich manj simptomalna ni sijajna persiflazha klasichne levo-desne rdeche-bele opozicije v monologu sluzhkinje Mary v petem prizoru, ko opisuje hcherko zakoncev Martin, ki ima eno oko rdeche, drugo belo, njena »dvojchica« pa obratno ... Naslovna oseba ni med nastopajochimi: skrivnostno, mitichno bitje, omenjeno le na enem mestu v igri, iz ust obiskovalca, ki j e gasilec. Kakor v Beckettovem Godotu, kjer naslovni junak ostaja odsoten, neznan; ravno to mu daje markantno
mitoloshko razsezhnost (Podobno v Antigoni Dominika Smoleta: »glavna junakinja« v igri praktichno »ne eksistira«, je le »predmet obrekovanja«.) — Temeljni »anti-drami« sta obe nastali skoraj sochasno na polovici stoletja (Pleshasta pevka 1949, Chakajoch Godota 1952), se pravi v ozrachju takoj po drugi vojni; pesem Ogenj v Pleshastipevki vsebuje celo aluzije na vsesploshni ogenj atomske eksplozije. Kakshne aluzije in asociacije omogocha naslovna sintagma s pridevnikom in zhenskim samostalnikom: mistichna sila z zhenskim predznakom — novodobni bog? Plesha: starost ali bolezen, izpadli lasje. Pevka: petje, umetnost, poezija. V grshkem mitu in v temeljni evropski drami Sofoklesov Kraj Ojdip je sfinga oznachena kot kruta pevka (gr. skleras aoidou; skleros — trd, krut, usahel, sklerotichen; nemshki prevod »der harten Sängerin«, torej ochitna zveza s starostno ali bolezensko pleshavostjo). Che je bil, kot je znano, dokonchni naslov Ionescove igre izbran nakljuchno v zvezi z govorno pomoto igralca Hueta v vlogi GASILCA (reshevalec mesta pred ognjem, kakor je Ojdip reshevalec pred Sfingo), je to gotovo dovolj simptomalno »nakljuchje« ob igri, katere bistvena vsebina je prav vprashanje jezikovne komunikacije z njenimi (ne)mozhnostmi in nesporazumi ... Glede na razpad jezika (dialogi razpadajo na besedne igre, rimane izreke, naposled na »konkretistichne« zloge, glasove) na koncu Pleshaste pevke se kot mozhna poanta nakazuje razpadanje poezije kot logichno povezovalne besedne komunikacije. Pleshasta pevka je pojmovni metaforichni »ekvivalent« Godota, ki je parafrazni »podaljshek« angleshke besede God; obe »dramski bitji« - morda »boginja« in »bog« - sta v bistvu »neimenljivi« (prim. Beckettov roman Neimenljivi). Angleshki par prichakuje obisk, ki je napovedan, pa vendar neprichakovan — pride Poveljnik gasilcev, toda on ni pravi, on le omeni Pleshasto pevko, morda je le njen odposlanec. Chakajoch Godota: glavna junaka, klosharja Estragon in Vladimir, sta »imenski aluziji« na Zahod in Vzhod po koncu druge svetovne vojne in ob zachetku hladne vojne med ZDA in sovjetsko Rusijo (»neimenljiva« ontoloshko-eksistencialna nemoch kot medsebojna blokada dveh zmagovalnih imperijev, ki sta ostale, manjshe izrinila iz igre). Pleshasta pevka: v uvodni didaskaliji in v prvih besedah gospe Smith ter z (absurdnim) bitjem stenske ure sta »natanchno« dolochena prostor in chas: sodobnost v angleshkem okolju, »stanujemo v okolici Londona«. Prvotni naslov je bil Angleshka ura, kajti Ionesco je igro izpeljal iz svoje izkushnje uchenja angleshchine po stereotipnih dialoshkih situacijah v jezikovni vadnici, rezhiser Bataille pa je pripomnil, da je naslov prevech dolochilen, zato ga je avtor spremenil z izrabo igralcheve pomote. Tako je angleshko konotirana in francosko izrazhena »napachna metafora« dobila povsem novo, tako rekoch univerzalno razsezhnost, ki z vidika danashnje zahodne globalizacije lahko celo asociira vreshchecho civilizacijo z izpadajochimi lasmi. Obe igri — Pevka in Godot — sta v Franciji v francoshchini napisala priseljena tujca, obe v dolochenem francosko-angleshkem kontekstu: med izviri Godota je angloirski smisel za satiro, v Pevki so sledovi balkanskega »chrnega humorja«.
***
VESNA (Slovenija, 1953; TVS l - 26. 7. 2005). Prvi v seriji »deset najboljshih«, ki jo je priredila TVS ob stoletnici slovenskega filma; spominska osvezhitev na eno od njegovih legend. Scenarij je napisal »dvorni pesnik revolucije« Matej Bor, glasbo Bojan Adamich, rezhiral pa je Frantishek Chap, prishlek iz Cheshke (morda se Vesna zato lahko zazdi nekoliko neslovensko lokalpatriotsko nostalgichna, spominjajoch na Prago in tradicijo cheshke filmske komedije, sploh pa je vsebina tako »nevtralna«, da bi jo bilo mogoche postaviti v katerikoli malomestno-malomeshchanski kontekst). Po nastanku gre za zgodnja porevolucijska, petdeseta leta, ki tukaj niso svinchena, temvech so pravljichno sonchna: preprosta, obrtno solidna, mladostnishka veseloigra na »nemem ozadju« podgrajske Ljubljane (ena od glavnih lokacij v filmu je slikovita stara hisha na grajskem pobochju). Ob koncu desetletja se je filmska vizija Ljubljane zmrachila do chiste turobnosti s Plesom v de%hju (1961), a v obeh omenjenih filmih je tako svetla kot temna podoba predvsem poetichno atmosferska, nikjer ni nazornejshega sledu konkretnega druzhbenega, realsocialistichnega (jugosamoupravljalskega) ozadja, ki je bilo sicer dovolj znachilno in po svoje, gledano od danes, skoraj folklorno slikovito (»tipichno«) ter povsod tudi nemalo vsiljivo. Ta dosledna »odmaknjenost« ali »privzdignjenost« v nekakshno paranoichno varianto »svetovljanstva« je do neke mere sicer razumljiva, vendar zaradi svoje absolutnosti neizogibno izziva tudi vprashanje o avtentichnosti vsega, kar ponuja v svoji »chisti umetnishki« viziji, ki je v osnovi vendarle realistichna (»alibi« fantastike ne za Vesno ne za Ples v de%hju pach ne more veljati). V celoti vzeto: Vesna je »prelahka« za uvrshchanje med »top ten«, skromna tudi kot »komedija«; vrednost ima predvsem kot svojevrsten dokument chasa nastanka - komunizmu podtaknjena »idilichna zhalostinka« za nachelno »abortiranim« (malo)meshchanstvom (edini Chapov slovenski film, vreden resnejshe obravnave, so Trenutki odlochitve, 1955, po lastnem scenariju).
BABICA (Babusja; Rusija / Francija, 2003; TVS 1 - 29. 6. 2005). Avtentichna podoba postkomunistichne Rusije. Rezhija Lidija Bobrova. V konchnem rezultatu spet ena ponazoritev dovolj znane znachajske resnice o neznosnosti ruskega sentimentalizma, popolnoma nelochljivega od hkratne okrutnosti.
VASHKI UCHITELJ (Slovenija, 1993; TVS 2 - 5. 7. 2005). Tv igra, scenarij Jani Virk po lastni noveli, rezhija Maja Weiss. Vse je tu: solidno scenaristichno izhodishche, ustrezno izbrani igralci v dobro profiliranih vlogah brez odvechnega besedichenja, avtentichna situiranost v okolje danashnjega gorenjskega podezhelja, korektna, natanchno odmerjena rezhija (le tu in tam kakshna manjsha okornost). Svojevrstna modernizirana variacija na Cankarjevega Martina Kachurja in po njem posnetega Idealista, le da je tokrat prosvetni »idealist« uchitelj telovadbe, ki prvo sluzhbo nastopi star 32 let v vashki osnovni sholi, utemeljujoch svojo »telesno kulturo« na izdatno alkoholizirani tipologiji: »zgreshena porochenost«, melanholija, depresija, oblomovstvo, odtujenost, vasezazrtost, formaliziranost, nezadoshchenost, navelichanost, brezizhodnost v ozkih, tesnobnih podalpskih razmerah - vse v smislu tako rekoch programske izjave: »Ne
maram ljudi, a ne morem brez njih ...« Ko se spolno zblizha z mlajsho kolegico, mu starejsha ravnateljica, sicer tudi zgresheno porochena, s katero sta se zaradi njegove brezvoljnosti zblizhala le psihichno, »pobegne« v smrt. Po slovenskem »obichaju« manjka le ostreje izchishchena dramska intriga, vendar v tem primeru to ni posebno moteche, ker gre pach za vseeno polnovredno zaokrozhen televizichni »lirski utrinek«, ki mu glas pripovedovalca v offu she dodaja bolj ali manj nepotreben literarizirano meditatitivni prizvok.
MLADA BREDA (TVS 2 - 5. 7. 2005). She en tv izlet v slovensko literaturo, istega dne na istem kanalu. Posnetek predstave SNG Drama in Lutkovnega gledalishcha »Jozhe Pengov«. Zadeva se zdi nekakshen poskus »kombinacije« evropskega teatra in japonske lutkovne igre bunraku na tekstovni podlagi »pesnishke drame« Daneta Zajca Mlada Breda z motiviko iz slovenskega ljudskega pesnishtva. Omembe vredno le za ponazoritev popolnoma zgreshenega kontrasta nekaj dni prej tudi na TVS 2 predvajanemu Vorancu, prav tako pesnishki drami istega avtorja. Che je v Vorancu Zajchevi pesnishki besedi omogochena kontekstualno in poetichno preprichljiva ekspresija tragichnega dogajanja v koroshkih hribih med drugo svetovno vojno, pa je v Mladi Bredi vse skupaj povsem negledljivo in neposlushljivo kobacanje sicer dobrih in pozhrtvovalnih igralcev med groteskno scenografsko-koreografsko lutkarsko navlako, ki je zashla iz »druge zgodbe«.
ROKA (The Hand; ZDA, 1981; TVS 1 - 2. 7. 2005). Kot narochen je prishel ta film v kontekstu tistega, kar je bilo v teh belezhkah povedano o »blizhnjem stiku« kriminalne destruktivnosti in ustvarjalne konstruktivnosti ob primeru »naveze« Wagner-NietzscheHitler (Umetnost glasbe in plesa; TVS 2 - 19. 6. 2005). Zgodnji, podcenjen in pozabljen film Oliverja Stona, vsekakor zanimivo delo, kot celota virtuozno komponirano, tehtna psiholoshka shtudija umetnika, risarja stripov, ki izgubi bistveni organ svoje ustvarjalne eksistence, desno roko, od strahotnega shoka se mu »odtrga«, zachnejo ga preganjati strashne vizije osamosvojene roke kot morilskega »bitja«. Ta njegova preobrazba pa v bistvu ni »chista inovacija«, ker izbrska na dan in udejanji njegove skrite nagibe, ki jih je prej lahko kompenziral z risanjem stripa. Film se koncha v odlichno izbranem trenutku, z aluzijo »nedorechenosti«, ki je le metafora za popolno samoizgubo v odmiku od »razumne« realnosti.
VOJNA ZAKONCEV ROSE (The War of the Roses-; ZDA, 1989; Kanal A - 1. 7. 2005). Divja chrnohumorna satira na medspolne odnose v sedemnajst let trajajochi »druzhinski idili« dobro situiranih »upper middle class« zakoncev z razkoshno hisho in avtomobili (igrata ju zanesljiva profesionalca Michael Douglas in Kathleen Turner). Kljub uchinkovitemu sarkazmu in veshchi, pozornost vzdrzhujochi rezhiji Dannyja De Vita, znanega predvsem kot komika (tu nastopa v okvirni pripovedni vlogi lochitvenega advokata, advokat pa je tudi Douglas ...), film mestoma deluje afektirano in kichasto, s poenostavljanjem avtentichnega demonizma medosebnih odnosov v hipne histerichne popadke »vsega presitih« navelichancev (sprozhilni moment je pri njej: ker mozha preprosto ne prenasha vech, predlaga lochitev in skusha mozha spraviti iz hishe; tik
pred smrtjo zaradi skupnega padca z lestenca pa se she skushata »ljubeche dotakniti«). Naslov po romanu Warrena Adlerja asociira angleshko »vojno dveh rozh« (bele in rdeche - katera je moshki, katera zhenska?).
PLES V DEZHJU (Slovenija, 1961; TVS 1 - 3. 7. 2005). Drugi v izboru »top ten«, na TVS posvechenem 100-letnici slovenskega filma. Vsekakor she ena dobrodoshla retrospekcija filmskega spomina, tokrat na delo, ki naj bi bilo, vsaj po mnenju vechine domachih kritikov, najboljshi slovenski film doslej. Rezhija Boshtjan Hladnik, ki je scenarij priredil po romanu Dominika Smoleta Chrni dnevi in beli dan (1958). Mestoma film deluje nenavadno moderno v simbolichnem prepletanju realnega in psihofikcijskega, najmochnejshi je v sugestivno podani atmosferi prostorsko-chasovnega konteksta: Ljubljana, pretezhno mrakobno (»chrni dnevi« s sanjami o sonchnem »belem dnevu«), dezhevno provincijsko mesto v realsocialistichni sivini petdesetih let (ta chas bi bil vsekakor lahko bolj nazorno nakazan vsaj s kakshnim znachilnim sodobnim plakatom ali napisom v ozadju, s kakshno takrat povsod navzocho Marshalovo sliko ipd.). V nekem intervjuju je Hladnik omenil, da je na njegovo tedanje izrazito depresivno dozhivetje Ljubljane vplivalo tudi bivanje v (svetovljansko sonchnem?) Parizu malo pred snemanjem Plesa vde%hju (»vzporednica«: znameniti Truffautov film Shtiristo udarcev iz 1959 kazhe, kot pishe C. Le Berre, »sivi Pariz na koncu petdesetih«). Ples vde%hjuniti za hip ne pogleda na elitnejsha ljubljanska predmestja z vilami in vrtovi ali na novo, realsocialistichno pozidana obrobja, vse se dogaja le v najbolj tesnobno »poetichnem« (kafkovskem? grumovskem?) najstarejshem, »francjozhefovskem« delu, v specifichno patiniranih, »skrivnostnih« hishah, ki se zhe stoletja stiskajo pod Gradom, v srednjeveshkih obokanih ulicah in vezhah, v tamkaj shnjih starinskih, bolj ali manj revnih stanovanjskih luknjah ob vegastih lesenih stopnishchih. Tudi v dialogu so poudarjene »okolishchine«, ki ustvarjajo brezizhodnost in izzivajo iskanje poetichno-sanjskih »pobegov« (neuspela igralka sanja o vrnitvi v sonchno vas otroshtva, njen obozhevalec reche: »Shla bova kam dalech, tu je zmeraj dezh ...«). Ljubezenski trikotnik brez ostrejshih dramatichnih poudarkov med notranje razdvojenimi, navskrizhno »napachno« zaljubljenimi bohemi, neuspelimi umetniki: zasanjani gledalishki shepetalec, cinichni slikar in osnovnosholski uchitelj risanja (introvertirani »upornik brez razloga«), v hrepenenju lebdecha igralka kot propadla »fatalka« - izraziti neprilagojenci ali »misfits« (delna asociacija na leto prej posneti The Misfits, »anti-western« Johna Hustona po sc. dramatika A. Millerja). Vsi v dushechem okolju chutijo neznosno eksistencialno potrebo po nekem »izhodu«, ki pa nikakor ni konkretno uresnichljiv, zato jim preostajajo le razlichne projekcijske »poetichne vizije«, npr. v slikarjevih halucinacijah senchna postava neznane zhenske, graciozno pozirajoche v okviru osvetljenega okna, ki bi verjetno »morala ozhiveti« kot portret v Langovem »filmu noir« The Woman in the Window iz 1944 ... (Brez dolochenih »vrednotnih iluzij« kakor tudi ne brez mitov chlovek pravzaprav sploh ne more zhiveti; so nekakshni dovodni kanali zraka.) Celota vsekakor she danes deluje kot dovolj markantna stvaritev, kot nekakshen lirichno, melodramsko zmehchani, s francoskim »novim valom« in slovanskim chustvovanjem kombinirani
»anti-noir«. Poglavitna pomanjkljivost je odsotnost intenzivnejshe in kompleksnejshe dramske intrige med glavnimi liki, cheprav je posnet po proznem delu najpomembnejshega slovenskega dramatika v drugi polovici XX. stoletja (film je zvrst dramatike, tu dolgorochneje v bistvu ne pomaga nikakrshno novovalovsko ali chisto avtorsko »osvobajanje« ali izmikanje); obchutno literarno-poetichna »fabula« se izgublja v elipsah ekspresivno potencirane lirizacije, ki se vechkrat nevarno priblizhuje afektaciji, dolgochasju in komaj she znosni gledljivosti. (Odlochitev, kateri je »najboljshi« slovenski film - Ples v dezhju ali Minuta za umor - nadalje ostaja »tezhka«; v slednjem je, pod rezhijo Jana Kavchicha, sochasna Ljubljana v chistejshi variaciji »filma noir« nasprotno prikazana s tedaj najmodernejshe tochke - z vrha Nebotichnika; tisti, za katere je najboljshi slovenski film Vesna iz 1953, pa imajo v njem skrajno nasprotno podobo stare Ljubljane petdesetih let: komedijsko, sonchno pravljichno do »naivnosti«, vendar she danes tekoche gledljivo.)
HITLER IN BORMANN (Hitler's Fixer, VB, 2001; TVS 2 - 9. 7. 2005). Zanimiva tema in angleshka izvedba - to bi bila definicija izvrstnega dokumentarca, gledljivega bolj kot vsaka kriminalka. She ena markantna osvetlitev fenomena Hitler ... Na vprashanju nasledstva obichajno pogrnejo vse diktature (morda je edina izjema Franco, ki je za naslednika dolochil kralja). Hitler je imel »na izbiro« nekaj bolj ali manj zainteresiranih sodelavcev, priblizhno deset let je bil njegov namestnik Hess, ko pa je ta leta 1941 odletel na Shkotsko (menda brez vednosti Hitlerja, a se to ne zdi najbolj verjetno), je za svojega glavnega tajnika in naslednika izbral Martina Bormanna, ki je tako iz »kmetavza« (po prekinjeni gimnaziji je delal na kmetijah) zrasel v natanchnega, absolutno zvestega Hitlerjevega aparatchika in obenem dejavnega, sicer dobro porochenega zhenskarja (cheprav so mu nekateri pripisovali vishje »demonichne« razsezhnosti: bil naj bi npr. Stalinov agent ...). Ker ga niso nashli takoj po zlomu rajha kot nekatere druge vodilne naciste, so o njem shirili vsakrshne domneve (emigriral naj bi v Paragvaj, zadnji nacistichni »raj«). Leta 1972 so med kopanjem temeljev za neko hisho sredi Berlina nashli dve trupli in po zobovju sklepali, da gre za Bormanna in dr. Ludwiga Stumpfeggerja. Z analizo DNA so leta 1999 dokonchno ugotovili, da gre za Bormanna; ni bilo sledov rane, ker je naredil samomor z zastrupitvijo. Dovolj znachilno je, da je bil Bormann kot nacistichni voditelj zelo proti krshchanstvu, svoje otroke je pri vzgoji zhelel obvarovati »pred strupom Bozhicha«, kot je temu rekel, njegov najstarejshi sin pa je postal duhovnik (tudi Hitler »ni imel chasa za vero«, toda njegovi vojaki so proti koncu vojne dobili napis na pasovih: Gott mit uns ...). Kot je omenjeno tudi v tem filmu: Hitler je imel sebe za orodje vishjega smisla zgodovine, za »zadnje upanje Evrope«, tik pred koncem je obzhaloval, da bo njegov rajh ponizhan in razdeljen med zmagovalce, toda do zadnjega naj bi verjel v »nepremagljivo moch nemshkega naroda« (tolazhil naj bi se bil tudi s tem, da mu je v kratkem chasu vladanja vendarle uspelo unichiti evropsko judovstvo).
TISTEGA LEPEGA DNE (Slovenija, 1962; TVS 1 - 10. 7. 2005). Tretji v »top ten«. Slovenska filmska klasika, dramaturshko solidna »zhanrska igrachka«, vsekakor
uspelejsha »varianta« starejshega in tematsko (kontekst Primorske z izzivalnim protilashkim prepevanjem Jenkovega "panslovanskega" Adrijanskega morja) sorodnega filma Na svoji zemlji istega rezhiserja (France Shtiglic) in istega avtorja literarne predloge (Ciril Kosmach). Komedijska intonacija je »alibi« za vedro, tako rekoch »vsemu navkljub« idilichno podobo slovenske primorske vasi pod fashistichno Italijo v 30. letih 20. stoletja (chasovna oznaka je ustrezno navedena pred zachetno shpico). Poglavitni igralski pechat filmu daje Bert Sotlar (1921 - 1992), najbolj markantna moshka figura v dosedanji slovenski filmski zgodovini, igralec, ki bi nedvomno zasluzhil shirshi »mednarodni rang« (sicer je snemal tudi s De Santisom, Siodmakom ...). Za uvrstitev med »top ten« se zadevni film vendarle zdi malce »prelahek«.
LONDON - SREBRENICA (zachetek julija 2005). »Nakljuchna« sochasnost: na Shkotskem srechanje G8 (+ 5) ali skupine vodilnih drzhav sveta (razprava peshchice bogatih z dodatkom najbolj obljudenih o dvotretjinski svetovni revshchini, o pregretem ozrachju ipd.), ki so v glavnem iz krshchanskega konteksta (zraven ni bila nobena islamska drzhava), alkaidovski atentat na civiliste v Londonu in mednarodna komemoracija ob desetletnici najvechje evropske sramote po drugi svetovni vojni -pokola v Srebrenici. Zveza, ki je ni mogoche spregledati, je vsekakor vsaj v tem, da gre tako ali drugache za problem evropskega muslimanstva, za islam v Evropi (za dolocheno zvrst »postkrshchanstva«, kot je judovstvo oblika »predkrshchanstva«). Po Evanu Kohlmannu, amerishkem strokovnjaku za mednarodni terorizem, je Al Kaida izkoristila vojno v Bosni, da je v prvi polovici 90. let infiltrirala vech tisoch svojih bojevnikov v Evropo z dolgorochnejshim ciljem: s pomochjo »spechih celic« razshiriti svoj boj na ves evro-atlantski prostor (Kohlmann govori o »Afgano-Boshnjakih«) ... Tako imenovana teroristichna ali ekstremistichna (za nekatere tudi »fundamentalistichna«, cheprav biti fundamentalist nachelno ne more biti isto kot terorist) smer islama namrech nastopa kot »udarna pest« svetovne revshchine proti neokolonialistichni (judovsko-krshchanski) globalizaciji; pri tem je videti, kot da je »zeleni« verski fanatizem v dolochenem smislu »prevzel vlogo« upehanega rdechega ateizma. V chasu sestanka G8 je ta smer, globalno organizirana v »fantomski« organizaciji Al Kaida, izvedla bombashki napad v Londonu (chetrtek, 7. 7. 2005). Tovrstni atentati na civiliste sistematichno spreminjanjo ves Zahod (z Rusijo vred) v »razshirjeni Izrael«; v Izraelu je namrech zaradi palestinskega samomorilskega asasinizma praktichno zhe vsaka pot v trgovino, sluzhbo ali sholo isto kot »odhod na fronto«; seveda pri tem ni mogoche spregledati, da sorodni atentati v Iraku po pogostosti in po shtevilu zhrtev presegajo ostale, a so v bistvu ravno tako protizahodno usmerjeni, cheprav se dogaja, da npr. umre en amerishki vojak in vech desetin irashkih otrok ... Evropa je ob srbskem pokolu muslimanov v okolici Srebrenice ravnala dovolj »simptomalno«, namrech natanko tako kot ob nemshkem unichevanju Judov: naredila se je, da nich ne ve in nich ne more. Oba genocida nista bila nekje v sibirskih tundrah, ampak sredi Evrope. Poanta, poenostavljeno recheno, se ponuja sama po sebi: opravite z njimi, tudi nam niso potrebni. Dejstva so pach zmeraj neusmiljeno zgovorna: ob Srebrenici so pod »blagoslovom
OZN« nizozemski vojaki z modrimi cheladami »pogledali stran« (Nizozemska ima procentualno najvech pred nedavnim priseljenih muslimanov v Evropi; velja za izjemno odprto in tolerantno drzhavo, a resnica je seveda »vechplastna«; npr. leta 2002 ubiti nizozemski desnicharski politik Pim Fortuyn je bil proti priseljevanju muslimanov; nov. 2004 je na amsterdamski ulici Arabec ustrelil in »obredno zaklal« s prerezom vratu nizozemskega rezhiserja Thea van Gogha, kritika islamskega fundamentalizma). Zaradi tega »pogleda stran« nekateri v BiH menijo, da bi morali pred sodishche v Haag tudi visoki zahodni politiki, vse do OZN, menda celo angleshki zunanji minister Jack Straw po tajnih kanalih preprichuje politike BiH, naj ne vztrajajo pri obtozhbah zoper Srbijo, ker bi se prek tega odkrila shirsha »evropska ozadja« ... Srbskega generala Mladicha, ki je vodil srebrenishki pokol in ki ga zato zahteva haashko (»nizozemsko«) sodishche, zhe deset let skriva srbska vojska v Srbiji; z vidika svojih zashchitnikov je opravil le geostrateshko preventivno operacijo: zlomil je hrbtenico (pobiti so bili najvech mlajshi moshki) vzhodnobosanskemu muslimanstvu, se pravi v Podrinju, kjer se »bih-republika« Srbska prek Drine stika z matichno Srbijo (tako rekoch ob Sokolovich-Andrich-Nobelovem »Mostu na Drini«); s tem naj bi tudi reshil mnoga srbska zhivljenja, ki bi bila ogrozhena, che bi se muslimanstvo v teh krajih uspelo mochneje vojashko-drzhavno organizirati (zhe tako Srbi navajajo ok. 3000 svojih zhrtev, ki da so jih v letih pred Srebrenico pobili muslimani-Boshnjaki pod vodstvom sedanjega haashkega obtozhenca Naserja Oricha; po drugi strani je k tudjman-miloshevichevski »delitvi« BiH svoje prispevala tudi hrvashka stran s pokolom muslimanov v vasi Ahmichi aprila 1993). Spet se je z vso ostrino pokazal strashni primezh, v katerem so bosenskohercegovski muslimani vse od svojega nastanka: ko so bili turshki podaniki, so celo nekateri Turki nanje gledali kot na »naknadne muslimane«, v dolochenem smislu nepristne, ker so bili pred tem kristjani, chetudi v precejshnji meri heretichni, bogomilski, vsekakor niti najmanj vshechni ne katolishki ne pravoslavni cerkvi, so pa bosanski muslimani vechkrat tudi proti Carigradu delovali svojeglavo, »heretichno«. Za islamizacijo so bili, po vsem sodech, zlasti dovzetni »svobodnjaki« bolj ali manj zunaj utrjenih cerkvenih sistemov, she posebno na predhodno katolishkem podrochju BiH in Albanije; po muslimanskih razlagah naj bi bila islamizacija nenasilna, vendar je brez turshke vojashke navzochnosti gotovo ne bi bilo; pripadniki obeh cerkva so imeli islamizirance za »poturice«, za izdajalce vere in naroda, prisklednike turshkega gospostva; islam je namrech nachelno zelo odprt za novince, za odpad od njega pa velja smrtna kazen; kljub temu npr. Turki skrbijo za moldavske Gagauze, ki so iz islama preshli v pravoslavje; albanski pisatelj Ismail Kadare, ki zhivi v Parizu, meni, da je za Albance edina prava evropska mozhnost vrnitev v katolishtvo ... Kakorkoli, pred Evropo je nedvomno spet usodni izziv njene skrajne (kolonialne in postkolonialne) avtorefleksije - znova v obliki polmeseca kakor zhe v chasu Mavrov v Shpaniji in Turchije kot velike sile; v obeh primerih so Evropo skushali osvojiti nearabski islamiziranci kot ustanovitelji v nekaterih pogledih bolj demokratichnih drzhav, kot so bile sochasne evropske; pred kratkim je omenil mavrsko Shpanijo kot zgled verske tolerance celo shpanski zunanji minister, predstavnik drzhave, ki je svojo
identiteto zgradila na protimavrski rekonkvisti in ki je marca 2004 dozhivela atentat islamskega terorizma v Madridu; po nekaterih sodbah so bili odlochilni za zmago generala Franca (katolichan judovskega porekla) izjemno bojeviti islamski Marochani, pripadniki elitne shpanske »tujske legije«. Nekateri poznavalci, med njimi so tudi muslimani, govorijo o permanentni tisochletni krizi ali dekadenci islama po kratkem, edinstveno silovitem zachetnem zagonu; po letu 1000 in po porazih v Shpaniji naj bi islam reshili le Turki z avtentichno mochjo mlade, svezhe sile ... Diplomatski umik »spodrsljaja« v prvi vatikanski sozhalni brzojavki ob eksplozijah v Londonu ta izziv lahko le za trenutek »ublazhi« (v brzoj avki j e bil atentat oznachen kot »protikrshchansko barbarsko dejanje«, v poznejshih vatikanskih izjavah to »protikrshchanstvo« ni vech omenjano; preiskovalci pa so nekaj dni zatem ugotovili, da so atentatorji nachrtovali dovolj simbolichni eksplozijski »gorechi krizh« okoli postaje podzemnice King's Cross, tj. Kraljevi krizh - v krshchanstvu je kralj tudi Kristus). Izziv te refleksije je po svoje ilustrativen zlasti v primeru Oriane Fallaci: napisala je najbolj izostrena, naravnost apokaliptichna knjizhna svarila pred nezadrzhno eskalacijo islama (ki je po nekaterih drugih mnenjih v absolutni, povsem brezizhodni krizi), sebe pa je pri tem izrecno oznachila kot ateistko z zavestjo o lastnem krshchanstvu. Vsekakor je treba priznati, da se Fallacijeva v chasu, ko tako rekoch vlada moda neimenovanja dolochenih perechih problemov s pravimi imeni, vsaj ne boji o svojih strahovih govoriti naravnost, cheprav pri tem poenostavljeno in najbrzh tudi konjunkturno celotno svetovno problematiko pokriva s pojmom islama, tega pa s terorizmom.
MAOVA FOTOGRAFA (TVS 1 - 12. 7. 2005). Francoski dokumentarec. Mozh in zhena, kitajska fotografa, ki sta 12 let spremljala Mao Tse-tunga in ga fotografirala. Njuna vnukinja, ki je predstavnica »postkomunistichne« sodobne Kitajske, shtudira ekonomijo v ZDA in ima tako svoja stara starsha kot Maa zgolj za »bolj ali manj zhive legende« ... Mao je gotovo zanimiva osebnost: kot vechina drugih velikih voditeljev komunizma osebno ne izvira iz proletarskega okolja; je intelektualec aristokratskega porekla, tudi pesnik (mojster t.i. travne pisave kitajskih pismenk, posebno estetska, a tezhje chitljiva in izbrancem namenjena oblika kaligrafije). Kult Maove osebnosti se danes zhe osipava, zdaj se pojavljajo tudi vse bolj kritichne ugotovitve: t.i. veliki skok, njegov megalomanski »plan« prehoda Kitajske iz pretezhnega kmetijstva v industrializacijo, je povzrochil lakoto, smrtno za okoli 20 milijonov ljudi ... Pisatelj Henri Miller je nekje zapisal: »Kitajci so trava sveta ...« Na Zahod se res shirijo kot trava, tiho, »neopazno«, vztrajno ... Pravijo, da se Mao ni umil vech zadnjih desetletij svojega zhivljenja, cheprav je obenem prakticiral tudi vlogo diktatorskega Don Juana, zlasti z mladoletnicami; kako je s temi anekdotami, ni jasno, a s fotografijami je dokumentirano, da je vse do smrti plaval, torej se je vsaj tedaj okopal v reki ...
NA PAPIRNATIH AVIONIH (Slovenija, 1967; TVS 1 - 17. 7. 2005). Chetrti v seriji »top ten«. Zgodnejshe delo rezhiserja Matjazha Klopchicha; njegov modernistichni, »novovalovski« (scenaristichni in rezhiserski) prijem tu she ni modificiran kot v poznejshih filmih (Sedmina, Iskanja, Vdovstvo Karoline Zhashler, Strah), je pa
nedvomno razvidna pristna sineastichna senzibilnost, poudarjeno umeshchena v smislu »genius loci« v ambient Ljubljane. Zahteven, ambiciozen pristop k filmskemu fenomenu ni povsem usklajen glede vseh vidikov poglobljene vizualno-poetichne meditacije z zakonitostmi funkcionalnejshe dramaturgije. Nekateri kadri in sekvence uchinkujejo okorno, izgubljeno fragmentirano, poudarjeno estetizirano, skoraj larpulartistichno (asociacije celo na nemi film z vlozhenimi napisi prek vsega ekrana), dialogi pretezhno zvenijo kot recitacije iztrganih (papirnatih) replik, sicer dobri igralci vchasih bolj »pozirajo« kot igrajo. Kljub temu je Shtefka Drolc v vlogi zaskrbljene matere glavne junakinje zlasti v pretezhno monoloshki izpovedi proti koncu filma ustvarila markantno preprichljiv lik z lastno zgodbo. To njeno zgodbo ji v konchni poanti zabrusi hchi, ki jo v znachilni klopchichevski analizi »tipichne« slovenske zhenske igra srbska gostja Snezhana Nikshich; se pravi, film, ki je tako rekoch brez zgodbe (prim. Klopchichev prvenec z modernistichno »programskim« naslovom Zgodba, kije ni, posnet istega leta, 1967), se koncha z besedo »zgodba« ... Vsekakor celoto dolocha »tradicionalna« znachilnost slovenskega filma: shibkost dramske fabule z »nadomestnim« obsesivnim vsiljevanjem »poetichnosti«. V glavnem gledljivo le za posebno sinefilsko afiniteto.
MULHOLLAND DRIVE (ZDA, 2001; TVS 2 - 19. 7. 2005). David Lynch je eden tistih rezhiserjev, s katerimi nobeno srechanje ni odvech; ohranja tudi »vero v Hollywood« v smislu, da od tam vendarle she zmeraj lahko pride kakshen dober, tehtnejshi film, ne le industrijsko shtancanje »blockbusterjev« za najstnike. Ob tem filmu je mogoche rechi »to je to«, se pravi, da je »blizu popolnosti«. Tako rekoch vse je tu. Psiholoshko-socioloshko-dramaturshko tehtna tema z groteskno-trilerskimi ekspresivnimi poudarki: temnolaska in svetlolaska (briljantno preprichljivo ju igrata Laura Harring in Naomi Watts), lezbijski ljubimki, ki se skushata uveljaviti v hollywoodski mafijsko-menedzherski dzhungli za ceno vsakrshne ogrozhenosti in zlochina; izgubljanje identitete in spomina, subverzija klasichne delitve na pozitivno in negativno, spochetka nedolzhna blondinka se izkazhe za kruto ljubosumno in ambiciozno zlochinko. Elegantno tekocha, perfekcionirano profesionalna rezhija, izvrstna, nevsiljivo pritajena, vsakemu detajlu ustrezna glasbena spremljava (soavtor glasbe je tudi rezhiser), razblinjanje resnichnosti pod pritiskom psihofizichnih shokov, »pot usode«, ko realna cesta postaja simbolichna gonja »na zhivljenje in smrt« ... Kljub vsemu je mozhnih nekaj pripomb: predvsem je film predolg (redki so pach filmi, pri katerih ni obchutiti, da so preshli »magichno mejo« maksimalne gledalcheve pozornosti, ki je nekako 100 - 120 minut), fabulativna intriga je virtuozno prepletena, vendar proti koncu postaja manj pregledna in zachne uchinkovati preoblozheno. Pri zachetku, ob prihodu junakinje v njeno »mesto sanj«, se prek ekrana razvleche znani megalokacijski napis HOLLYWOOD (z neizrecheno asociacijo na Dantejev pekel: vsak up pustite, vi, ki vstopate), zadnja beseda na koncu filma pa je: SILENCIO (shp. molk; prim. Hamletove zadnje besede: »The rest is silence« - vse drugo je molk).
SHIROKO ZAPRTE OCHI (Eyes Wide Shut, ZDA/VB; 1999; POP TV - 23. 7. 2005). Briljantna ekshibicija »starega machka« Stanleya Kubricka (1928 - 1999), njegov zadnji
film, »labodji spev«, ki ne razochara sposhtovalcev njegovega neobsezhnega, a izjemnega opusa; po reklamerskih opisih je bilo sicer od tega filma prichakovati manj, pach nekakshno masmedijsko zakonsko-pornografsko »afero«. Toda po elegantni, profesionalno bezhibni rezhiji, po tehtni »trilerski« fabuli z dotiki realnosti in sanj (Kubrick je scenarij napisal po skoraj »naftalinski« zgodbi Traumnovelle avstrijskega knjizhevnika Arthurja Schnitzlerja iz leta 1925), po psiholoshki intenzivnosti, izvrstnih igralcih, prefinjeni glasbeni spremljavi je soroden Lynchevemu Mulholland Drive. Na prvi pogled uchinkuje precej larpulartistichno, odmaknjeno od nizhin vsakdanjika (glavna junaka sta dobro situiran newyorshki zakonski par, on je zdravnik, imata mladoletno hcherko), razkoshno in izzivalno dekadentno, vendar se pochasi razvije v vse zahtevnejshe in brezobzirnejshe vrtanje po zavestnih in podzavestnih globinah medsebojnih odnosov med spoloma. Sijajna glavna igralca Tom Cruise in Nicole Kidman ter markantna stranska »negativca« Rade Sherbedzhija (Milich) in Sidney Pollack (Victor). Poglavitna vsebinska dragocenost se zdi poanta v negotovosti, ali je bilo Cruisovo shokantno dozhivetje z orgiastichnim plesom v maskah v zlochinski bogatashki druzhbi le morasto sanjska »uprizoritev zhelje« kakor pri njegovi zheni (ime ji je Alice - v chudezhni dezheli?) ali se je resnichno zgodilo ter ali je bila tudi njegova zhena chlanica te druzhbe, ki je (spet le domnevno) z umorom kaznovala neznanko, ker je reshila Cruisa, ko so ga kot »zunajnika« razkrinkali v svojem tajnem krozhku. Znachilen je zadnji dialog v filmu, ko se Cruise in zhena spravljata po umiritvi zakonske krize. On: Chas je, da nehava sanjati. Ona: Za zachetek morava predvsem nekaj storiti. On: Kaj? Ona: Fukati ... (Besedafukati je »ekvivalent« za molk, zadnjo besedo v Lynchevem M. Drive; tukaj je torej mozhna poanta: The rest is fuck ..., se pravi, da je zanesljiva le zakonska delitev spolnosti v dvoje, vse ostale psihofizichne ekshibicije so skrajno nevarne pustolovshchine?)
GALIPOLI - PRVI DAN D (Galipoli - The First D-Day; VB - TVS 2 - 23. 7. 2005). Spet sijajen angleshki dokumentarec, tokrat o izkrcanju angleshke vojske leta 1915 v Galipoliju - po zamisli Churchilla, ki je tudi nachrtoval izkrcanje v Normandiji dve desetletji pozneje, le da je bil prvi »projekt«, naperjen zoper Turchijo (med 1. sv. v. na strani Nemchije in A-O), chista katastrofa. Osem mesecev in pol so Anglezhi (z zavezniki iz Avstralije, Nove Zelandije, Francije, Kanade, Indije) zaman poskushali zavzeti z ogromnimi bunkerji posejani polotok; padlih 44.000 na angleshki strani in 86.000 na turshki. Na spomeniku, ki so ga vsem padlim postavili Turki, so znamenite Ataturkove besede, da so tudi tujci, ki so izgubili zhivljenje v turshki dezheli, postali »nashi sinovi« ... Poleg izjemnega dokumentarnega gradiva iz chasa vojne so uchinkoviti tudi prepleti s sodobnim dogajanjem, ko se potomci vechinoma padlih vojakov udelezhujejo spominskih srechanj na kraju bojev. Npr. izredna epizoda o spominu nechaka na strica, ki se je kot petnajstleten prostovoljec udelezhil izkrcanja in padel; potomec se chudi, kakshni so bili ti predniki, kako drugachen je bil tisti chas, da se je tak otrok sam javil v vojsko, zhrtvujoch svoje komaj zacheto zhivljenje. (Danashnjim »generacijam miru« se to zdi tezhko razumljivo, a dejstvo je, da v ozadju ni shlo le preprosto za zapeljanost s
ceneno imperialno propagando, ker samo to v zadnji konsekvenci ne bi zadostovalo za resnichno akcijo, che v »globinah nezavednega« ne bi koreninila tudi avtentichna bivanjska volja do mochi nekega samozavestnega etnichnega kolektiva in njegove tako ali drugache ogrozhene identitetne velichine ...)
RDECHE KLASJE (Slovenija, 1970; TVS 1 - 24. 7. 2005). Peti v ciklu »top ten« ob 100-letnici slovenskega filma. Nedvomna filmska klasika, posneta po romanu Na kmetih (1954; brezbarven naslov, kot bi izshel v 19. stol.) Ivana Potrcha, ki je tudi zhe klasichno delo slovenske literature. Pod veshcho, zanesljivo roko Zhivojina Pavlovicha (1933 -1998), srbskega pisatelja, diplomiranega slikarja in verjetno najpomembnejshega filmskega rezhiserja s podrochja nekdanje Jugoslavije, so odlichni slovenski igralci (Majda Potokar, Jozhe Zupan, Arnold Tovornik ...) s hrvashkim Radetom Sherbedzhijo na chelu v izrazito profiliranih likih upodobili znachilni chas po drugi svetovni vojni na shtajerskem podezhelju (uvajanje komunizma po ruskem zgledu). Pavlovich je kot scenarist glede na roman znatno spremenil glavnega junaka Juzhka; v romanu je dvajsetleten domachin, ki zadavi sosedovo zheno, s katero ljubimka kakor tudi z njeno starejsho hcherjo, mlajsha je she premlada. Nekateri menijo, da je dal Pavlovich priredbi Potrchevega romana (nagrada za scenarij na festivalu v Berlinu 1971), zhe v naslovu poudarjeni z bioloshko-ideoloshko rdecho barvo, svoj pechat, ki naj ne bi bil pristno slovenski. O tem bi bilo mogoche razpravljati, a seveda brezplodno, v stilu: kaj bi s tem naredil kakshen slovenski rezhiser ipd. Film je vsekakor brez kakrshnekoli »odvechne« lirichne in (kvazi)modernistichne stilizacije, ki je znachilna za mnoge slovenske filme -trd, naturalistichno surov, udaren pogled mojstra jugoslovanskega »chrnega vala« (s t. i. estetiko grdega) na trd in surov chas v trdem in surovem kmechkem okolju (naturalizem nikakor ni povsem tuj Potrchevi in sploh slovenski literaturi s shtajerskim kontekstom). Dejstvo je, da je profesionalno soliden v vsakem pogledu, da mu chas nichesar ne odvzema, da je vedno znova enako gledljiv in preprichljiv. Nekateri prizori so po svoji drzni neposrednosti zhe kar legendarni, zlasti npr. razgaljeni preshushtnishki seks na senu s hkratno smrtjo starega gospodarja, ki oblezhi v dezhju; prizor celo udelezhenega glavnega junaka, prishleka (po naglasu sodech, iz druge tedanje jugorepublike -YUzhek?), partizana in »politichnega porivacha« (zhensk in kmetov v zadrugo) Juzhka - Sherbedzhijo prisili na bruhanje. Mimogrede se ob tej prilozhnosti ponuja zanimiva primerjava Sherbedzhije, v svetu najbolj uveljavljenega igralca s podrochja exYU, kot »slovenskega« in tri desetletja pozneje kot »amerishkega« igralca (s slovenskim drzhavljanstvom) v Kubrickovih Shiroko zaprtih ocheh, dan prej predvajanih na POP TV (obakrat je ustvaril markanten lik, cheprav v drugem primeru le v stranski vlogi, obakrat pa tudi govori z opaznim tujim naglasom). Prevladujochi naturalizem Rdechega klasja se na koncu zakljuchi z literarno lirsko »kompenzacijo«: citat iz Rilkeja »Smrt je velika, mi smo njeni, smejochih se ust« pospremi poetichno vizijo »plovbe v svobodo«, v katero se zazre skozi reshetke zaradi umora izzivalca aretirani Juzhek; tako tudi naslov dobi dodatno simbolichno razsezhnost.
HALSHTAT (TVS 1 - 27. 7. 2005). Drama Draga Jancharja v izvedbi SSG Trst. Rezhija gledalishke predstave Boris Kobal, tv priredbe Janez Drozg. Pomembna tema (kosti -ostanki davnine ali nedavnih mnozhichnih pobojev), inventivna, kompleksna vsebinska konstrukcija, korektna rezhija in dobri igralci ochitno ne zadostujejo za mochnejsho, preprichljivo dramo. Intelektualistichno-rokovnjashka kombinacija z nekaterimi stereotipnimi prijemi v opletanju s kostmi ne »zagrabi« v pristnejshem dramskem smislu. Tv priredba povsem odvisna od teatrskega »izvirnika«. Bolj ali manj entropichno in zato tezhe gledljivo.
CVETJE V JESENI (Slovenija, 1973; TVS 1 - 31. 7. 2005). Shesti naslov v »top ten«. Kakor Pavlovichevo Rdeche klasje je tudi Cvetje vjeseni rezhiserja Matjazha Klopchicha zhe filmska klasika po klasichnem literarnem delu (po povesti Ivana Tavcharja scenarij Mitja Mejak). Cvetje je pravzaprav razmeroma azhurna sochasna opozicija Klasju. Che prvi zhe z naslovom uchinkuje »ideoloshko« in poletno agresivno ter je s prekmursko-panonsko tematiko nekoliko obrobno odmaknjen, s tujim rezhiserjem in s tujo glavno igralsko inkarnacijo povrh, pa drugi v naslovu nakazuje melanholichno poetichno kombinacijo med prehodnima letnima chasoma, umeshcheno v osrednje, tako rekoch tipichno (»esencialno«, klasichno) slovensko gorenjsko-podalpsko okolje. Torej »idealen«, absolutno slovenski film, she njegova ljubezenska zgodba je »nacionalromantichno svetobolna«, nesrechna, tragichna, neizpolnjena, glavni junakinji - Presechnikovi Meti (ki ni zdravo, temvech bolno kmechko dekle v upodobitvi ochitno ne vech najstnishke Milene Zupanchich) »od sreche« odpove srce, njen priletni snubec, dohtar - mestni shkric (markanten lik Poldeta Bibicha, nich manj markanten ni Bert Sotlar kot Metin oche, trden kmechki gospodar), pa ostane »suha veja« in poslej le she obiskuje njen grob ... Klopchich, znan kot esteticist in modernistichen poet Ljubljane, se je izvrstno ujel s temo in ustrezno prisluhnil podezhelski bivanjsko-razpolozhenjski specifiki. Ustvaril je preprost, preprichljiv, shiroko gledljiv in »zmeraj svezh« (pravi evergreen) film z zanesljivim profesionalnim pristopom brez modernistichnih »ekshibicij« (pregledna zgodba, ki »vendarle je« - prim. Klopchichev prvenec Zgodba, kije ni, 1967). Ne presenecha, da je to za mnoge najboljshi, tako rekoch legendarni slovenski film. Cheprav, kot je v slovenskem filmu pach bolj ali manj obichajno, ne premore intenzivnejshe dramatichne intrige in na trenutke tudi malce okorno ali poudarjeno lirichno »zastaja«, te poteze tukaj niso posebno moteche, saj se v glavnem dobro odmerjeno zlivajo v usklajeno celoto. Che morda ne gre ravno za »najboljshi« slovenski film, pa mu je mesto med »top ten«, po vsem sodech, trajno zagotovljeno.
UMAZANI HARRY (Dirty Harry, ZDA, 1971; TVS 1 - 31. 7. 2005). Absolutna klasika akcijske kriminalke pod profesionalno mojstrsko roko rezhiserja Dona Siegla. V osnovi preprosto funkcionalna dramaturshka zgradba, dramatichnost je pretezhno zunanja, preganjashko operativna in »udarna«, tudi z marsikakshnim zhe stereotipnim prijemom (svojeglavi okrutni policaj - igra ga Clint Eastwood, kot »angel mashchevanja« machistichno-terminatorsko opletajoch z magnumom, ki »odpihne butico«). She zmeraj dokaj gledljivo, chetudi v glavnem nezanimivo.
PIRAMIDE, MUMIJE IN GROBNICE (ZDA, 2002; TVS 2 - 1. 8. 2005). Tretji (zadnji) del amerishke dokuserije o piramidah, ki so povsod po svetu sakralno-grobni objekti. Svojevrsten rekord v »fascinantnosti« imajo predkolumbovski graditelji piramid v Srednji in Juzhni Ameriki: Azteki, Maji in ljudstvo Moche v Peruju - pri vseh so piramide povezane s skrajno, komaj doumljivo, pravzaprav obsesivno, histerichno-sarkastichno okrutnimi obredi zhrtvovanja ljudi bogovom, ki se morajo napiti krvi, da lahko vzdrzhujejo zhivljenje in svet. Ochitno so ti t. i. Indijanci jemali elementarno in absolutno zares eksistencialno spoznanje, da je zhivljenje krvnishko pogojeno in prepleteno s smrtjo; njihovo verstvo je bilo dobesedno zverstvo, pri obredju zhrtvovanja se niso zadovoljevali le s simboliko in metaforiko (kot druga verstva; npr. abstrahirano simbolichni »kanibalizem« v krshchanstvu). Neki podatek govori, da so Azteki nekoch v shtirih dneh zhrtvovali (ekscizija src) 20.000 vojnih ujetnikov; veljava azteshkega vojshchaka se je merila s shtevilom ujetnikov, ki jih je ujel za zhrtvovanje, namen vojn je bil le nabiranje obrednih zhrtev (»konchni rezultati« civiliziranih vojn seveda niso nich manj »uchinkoviti«); po obredih se je na tisoche in tisoche piramidasto zlozhenih, skozi luknje v senceh na drogove nanizanih lobanj »vzgojno« sushilo na soncu. V filmu ni omenjeno, da so bili ti indijanski mnozhichni pomori povezani s kanibalizmom; prebivalcem Srednje Amerike naj bi zaradi povsem enostranskega gospodarstva (v glavnem le gojenje koruze) brez zhivinoreje primanjkovalo beljakovin ...
KLEMENTOV PADEC (Slovenija, 1988; TVS 2 - 2. 8. 2005). Drama Draga Jancharja v rezhiji Janeza Pipana; tv priredba predstave MGL. Pomembna tema: legendarni Klement Jug, primorski filozof in planinec (cheprav Primorec, ni maral morja, le v planinah je videl topos za kalitev svojega in slovenskega nacionalnega znachaja) z nichejanskim vplivom na generacijo iz Italije izgnanih Primorcev po prvi svetovni vojni, mnogi med njimi so izvedli resnichno izjemne vzpone na razlichnih podrochjih (znanost, literatura, likovna umetnost, politichno-vojashke funkcije: Bartol, Ocvirk, Pirjevec, Kosmach, Chermelj, Pilon itd.) ... Drama v zachetku ne steche najbolje, uchinkuje dokaj izumetnicheno (citatne »filozofske« raprave in prepiri), pozneje se razmerja razrasejo (tudi radikalno soochenje med spoloma) in postanejo razvidnejsha ter vse bolj preprichljiva kljub precejshnjim stilizacijam v rezhiji. V celoti tehtna gledalishka stvaritev, z zanimivo oblikovanim glavnim likom, ki ga je odigral Janez Shkof.
SAGA O FORSYTIH (TVS 2 - 6. 8. 2005). Prvi od desetih delov angleshke nadaljevanke, po 35 letih nova tv priredba znamenitega Galsworthyjevega »romana reke« o angleshkem meshchanstvu na prelomu 19.-20. stol. (pisatelj je zhivel enako shtevilo let na vsaki strani tega preloma: 1867 - 1933; leto dni pred smrtjo nobelovec; velja za nekakshnega »tipichno angleshkega« satirichno-sentimentalnega naturalista). S prvo priredbo Sage se je kot producent literarnih serij uveljavil BBC, z novo briljira angleshka producentska hisha z »romantichno« neangleshkim (esencialno panevropskim?) imenom Granada. Tradicionalno tekocha, pregledna fabulistika z realistichno profiliranimi liki. Parada profesionalnega perfekcionizma v vsakem pogledu in v vsakem detajlu, zanesljivo odmerjeni in absolutno elegantni populizem najvishjega
ranga, spricho katerega je kritika tako rekoch »brezpredmetna«, saj ji ne preostane drugega, kot da po nekaj epizodah tovrstne producentsko-rezhijsko-igralske tv parade ugotovi, da tudi najbolj briljantno biografsko pletenichenje na trenutke lahko razblinja gledalchevo pozornost vse do nevarne blizhine dolgochasja.
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI (Slovenija / Jugoslavija, 1980; TVS 1 - 7. 8. 2005). Sedmi v slovenskem »top ten«. Po romanu Vitomila Zupana Menuet za kitaro rezhiral srbski pisatelj in rezhiser Zhivojin Pavlovich. Vsekakor nadvse korektno filmsko delo, kritichna podoba partizanstva, posneta ravno v letu Titove smrti, z naslovom, ki je danes povsem razvidna chrnovalovsko chrnohumorna prerokba (prvo predvajanje v ljubljanskem kinu Komuna je delovalo dokaj shokantno). Pavlovicheva markantna avtorska identiteta: »hudichevost« in sanjskost filma na podlagi svojevrstnega (»tipichno slovanskega«?) mrachno simbolichnega naturalizma. »Demonichnost« ozhivljenih slik in mnogih zhe mrtvih nastopajochih, najbolj sanjski so kadri v upochasnjenem gibanju, teh je v filmu vech, se sistematichno ponavljajo ob uchinkoviti glasbeni spremljavi, film tudi sicer v celoti obvladuje pochasen, mrakobno tezhak, makabrichen ritem. Ustrezno je okvirno shpansko ozadje z asociacijami na shpansko drzhavljansko vojno: elementi drzhavljnske vojne v YU med drugo svetovno vojno in tudi pozneje, med njenim razpadom. Kakshen naturalistichni poudarek se zdi tudi odvech, saj v dramaturshkem smislu ne prispeva nichesar, deluje le kot manj okusna »finta« (npr. umivanje penisa po aktu); tudi najbolj radikalen »naturalizem« (morda celo pri dokumentarcu) je v filmu pach le alegorichna (in »simbolichna«) prispodoba. Zanimivo, da ob navajanju glavnih igralcev slovenski mediji (tudi Delo-Vikend v programu) dosledno izpushchajo Milana Puzicha v vlogi postaranega partizana Berka, medtem ko je njegov nemshki partner Christian Blech zmeraj omenjen; to se ne zdi korektno, saj je Puzich nadvse solidno opravil svojo dovolj pomembno vlogo. Vprashanje, koliko je film s tujim, gostujochim rezhiserjem, formiranim skozi izkushnje nekega »drugega konteksta«, cheprav v okviru tedanje skupne drzhave, radikalno vzeto, res »avtentichno slovenski«, pa bo verjetno zmeraj odprto in bo pri takem filmu omogochalo njegovo postavitev ne v etnoshovinistichni, temvech v dolochen fenomenoloshki »oklepaj«.
AVGUST - GROBAR IN MIROVNIK (Nemchija, 2004; TVS 2 - 5. 8. 2005). Soliden nemshki dokumentarec o markantnem rimskem vladarju (Nemci so si do leta 1806 lastili naslov: Sveto rimsko cesarstvo nemshkega naroda). Nakazuje se psiholoshko zanimiv lik »vzorchnega«, temeljno latinsko-zahodno-evropskega »razsvetljenega absolutista«, cesarja-imperatorja, ki mu nich oblastnishkega ni tuje, in hkrati pobozhnega, epohalnega mecena kulture, menda telesno shibkega, a vladajochega shtiri desetletja in za tiste chase kar metuzalemsko dolgozhivega. Skromen podezhelski plemich v daljnem sorodstvu z Julijem Cezarjem, ki ga je posinovil; na tej osnovi je Oktavijan, pri 35 letih po senatu imenovan Augustus (Vzvisheni), mitologiziral svoje poreklo do bozhanskih razsezhnosti. Poglavitni »veliki met« se zdi, ko je kot sovladar v triumviratu (vladal je le v zahodnem delu cesarstva) premagal Antonija, vladarja vzhodnega dela (Lepid kot tretji je sam odstopil), in postal monarh v »idealno west-eastovsko« zdruzheni evropsko-
azijsko-afrishki drzhavi. Bil je tudi cenzor, tj. skrbnik nad javno moralo podanikov; v literarno zgodovino »se je vpisal« zlasti kot neizprosni kaznovalec »dolgojezichnega« pesnika Ovida z dosmrtnim izgonom na »drakulsko« obalo Chrnega morja.
SPLAV MEDUZE (Slovenija, 1980; TVS 1 - 14. 8. 2005). Osmi v slovenskem »top ten«. Rezhija Karpo Godina (po scenariju Stojana Vuchichevicha). Na asociativno-metaforichnem ozadju Gericaultove slike Brodolomci s fregate Meduza (1819), ki pomeni zachetek romantizma v francoskem slikarstvu, je prikazano potovanje skupine avatgardistichnih (»novoromantichnih«?) umetnikov po vojvodinski provinci v Jugoslaviji 30. let 20. stoletja. Ti umetniki so brodolomci z ladje Jugoslavije ali sploh s »Slavije«? (V filmu je omenjena boljshevishka revolucija; Gericault je tudi avtor slike z naslovom Slovani krotijo konja.) Film je niz precej fragmentarnih »zhanrskih« sekvenc v pochasnem, makabrichnem ritmu z grotesknimi poudarki. Odsotnost kompleksnejshe dramske fabule in obdelave medosebnih razmerij podpira vtis, da gre tako rekoch bolj za pripravljeno gradivo za neki mozhni film kot za njegovo dorecheno realizacijo. Ko film sezhe v chas po 1945 v socializem in v zavod za slepo mladino, postane dodatno zanimiv, a nakazane »mozhnosti« zapravi s pojasnilom o usodi junakinje z glasom naratorke v offu. V glavnem gledljivo le s posebno cinefilsko afiniteto, katere dobrshna doza je potrebna tudi za njegovo uvrstitev med »top ten«.
SLADKO SANJAJ (Oneiragjyka\ Grchija, 2002; TVS 2 - 15. 8. 2005). Grshki film je redek gost, zato je presenechenje ob tem, ki ga je rezhiral Pantelis Pagoulatos, toliko vechje. Neoporechna profesionalnost v vsakem pogledu. Dobro zastavljena zgodba iz sodobne Grchije (staro ljubosumje, znova ozhivljeno med obiskom prijatelja iz Amerike), zanesljiva, cheprav »neopazna« rezhija z avtentichnimi (juzhnjashkimi) dramatichnimi poudarki, izvrstni, v vsakem detajlu preprichljivi igralci. Skratka: grshki zadetek v polno.
HIROSHIMA (BBC, 2005; TVS 1 - 9. 8. in 16. 8. 2005). Dvodelni angleshki dokumentarec, kombiniran z igranimi »ilustracijami«, ob 60-letnici edine neposredne uporabe atomskega orozhja doslej. Kljub poudarku na trpljenju »nich krivih« civilistov dovolj informativno glede bistvenih dejstev, zgoshchenih v vprashanju: je bilo nujno, neizogibno vrechi atomski bombi na Japonsko? Na koncu filma Japonec odgovarja: Japonska tedaj ni imela vech niti hrane za svoje ljudi, taka drzhava se ne more vech vojskovati, amerishkim znanstvenikom je shlo predvsem za izrabo edinstvene prilozhnosti za atomski poskus na zhivih ljudeh. Odgovor Americhana: Japonci so bili z ultimatom opozorjeni, da jih chaka strashno unichenje, pa niso pristali na brezpogojno predajo niti po bombi na Hiroshimo, zato je sledila druga na Nagasaki. Kakorkoli, dejstvo je, da je bil japonski militarizem dobesedno prelomljen chez koleno, vrsti vodilnih japonskih »mistichnih« militaristov pa je preostal le harakiri.
KAZNILNICA ODRESHITVE TV (The Shawshank Redemption, ZDA, 1994; POP TV - 29. 10. 2005). Po kratki zgodbi Stephena Kinga. Rezhija Frank Darabont, z velikima zvezdnishkima igralcema Timom Robbinsom in temnopoltim Morganom
Freemanom. (slednji je tudi pripovedovalec v offu, to pa kot zmeraj v filmu vsiljuje »literarnost«), ki predstavita nekoliko idealizirano prijateljstvo med belim in chrnim zapornikom. Profesionalno solidno, po svoje zanimivo, vendar se zgodba zdi nekoliko poenostavljena, v nekaterih pogledih afektirana, zlasti glede ostre delitve med pozitivnimi zaporniki in negativnim osebjem jetnishnice. Filmu ne bi shkodilo, che bi bil krajshi.
DRNOVSHEK (konec okt 2005). Medijsko odmevna izjava, da je za Kosovo najbolj primerna reshitev - samostojnost. Problematichno: Drnovshek je bil dotlej znan kot izredno pretehtan intelektualec, chemu taka ostra, povsem nediplomatska izjava, ki je razburila Srbe do te mere, da so mu »prepovedali« obisk v Beogradu? Nekateri menijo, da je ravnal nepremishljeno, vendar se to zdi za tako izkushenega politika manj verjetno, najbrzh je zadaj tehtnejshi razlog. Je pa svojevrstno »prilivanje olja« na balkanske razmere, ne reshevanje: Srbi so zhe pred chasom napovedali, da bodo v primeru neodvisnega Kosova razglasili prikljuchitev bosanske Republike Srbske k matichni Srbiji (pokazalo bi se, da je bilo zato tako pomembno za Miloshevicha, da v daytonskem sporazumu uveljavi drzhavotvorni termin »Republika Srbija« za etnichno podrochje Srbov v BiH), po analogiji bi lahko Hrvati nato razglasili prikljuchitev t.i. Herceg-Bosne k Hrvashki, morda pa bi muslimani BiH lahko razglasili »samostojnost« ali prikljuchitev k hipotetichnem »kalifatu« ali morda k Turchiji kot eksteritorialni podaljshek njenega evropskega dela? Dejstvo je, da se je treba strinjati z mnenjem turshkega premiera Erdogana, da bi bila neodvisnost Kosova nekaj povsem novega: vse nove drzhave na podrochju jugopotresnega ozemlja so namrech nastale na podlagi nekega predhodnega drzhavopravnega temelja vsaj kot republike nekdanje federacije. Kosovo ni bilo republika (bil pa je glavni cilj albanskega nacionalizma, da bi Kosovo postalo republika she v SFRJ, s tem bi bila razbita ravnotezhna simetrija, na kateri je stala SFRJ: tri republike zahodno od Drine, tri republike vzhodno od nje; ravnotezhje se je zachelo majati tudi s srbskim memorandumom, ki naj bi zdruzhil vse Srbe v eno republiko, kakor je Tudjman nachrtoval »likvidacijo« BiH z dolocheno »odebelitvijo« hrvashkega kifeljca), bilo je le avtonomna regija znotraj srbske republike, se pravi, da bi prvich postala neka regija samostojna drzhava. S tem bi se pokazala mozhnost za odpiranje Pandorine skrinjice: vse regije v Evropi s temi aspiracijami bi lahko sledile temu zgledu, tudi npr. Istra (za zachetek, pozneje prikljuchitev k Veliki Italiji, kot naj bi bilo Kosovo le uvod v prikljuchitev k Veliki Albaniji, Kosovo in zah. Makedonijo so Italijani med 2. svet. v. prikljuchili k »svoji« Albaniji). Ko bo Kosovo drzhava, kdo bo tu po klasichni evropski logiki drzhavnopravna nacija, nosilka drzhavnega prava — vechinski Albanci, manjshinski Srbi? Se bo drzhava definirala dvonacionalno, kot so Srbi zahtevali za Republiko Hrvashko pred »Nevihto«? So Srbi na Kosovu preshibki, da bi kaj takega uresnichili? Se bo »nova nacija« kot glavni nosilec drzhavotvornosti imenovala — Kosovarji?
PRVINSKI NAGON (Basic Institut, ZDA, 1992; Pop TV - 6. 12. 2005). Zhe legendaren psihotriler rezhiserja Paula Verhoevena. Ne brez modne neofeministichne afektacije,
vendar trdno rezhiran, z izvrstnimi igralci: Sharon Stone kot pisateljica in fatalka, Michael Douglas kot s to »Dulcinejo« obsedeni »donkihotski« policaj in George Dzundza kot nj egov »sanchopansovski« kolega. Pisateljica kriminalk hoche biti skrajno preprichljiva, to je edino zagotovilo za uspeshno pisanje, zato se poigrava z lastnimi izvedbami umorov ... Zmeraj gledljivo, schasoma razkriva dodatne razsezhnosti svojevrstne briljance.
KO JAGENJCHKI UMOLKNEJO (The Silence of the Lambs; ZDA, 1990; Pop TV - 7. 12. 2005). Rezhija Jonathana Demma je tekocha in zanesljiva, igra para Jodie Foster kot policajke in Anthonyja Hopkinsa kot demonichno zlochinskega psihiatra Hannibala Lecterja (kanibalski uchitelj?) je fenomenalna. Vsak po svoje v medsebojnem intelektualnem izzivu predstavljata dve obliki amerishke obsesije s poklicnim perfekcionizmom — psihiater po znanem izreku, da je res dober psihiater sam zrel za psihiatra (najboljshi policaj je pa tudi vechkrat na robu »vzornosti«). Konec se zdi problematichen: Hannibal izgine na prostosti (odprto za »nadaljevanja«, ki pa so — podobno kot v primeru Prvinskega nagona — zunaj resnejshe relevance).
TRDINOV RAVS (Slovenija 2005; TVS 2 - 17. 12. 2005). Dokumentarno-igrani film po scenariju in v rezhiji Filipa Robarja Dorina. Ob 175-letnici rojstva in 100-letnici smrti Janeza Trdine, utemeljitelja slovenske proze in etnologije, cheprav je bil formalno zgodovinar in geograf. Svetovljansko izobrazheni Mengshan je prishel v tedaj »povsem nemshko« Novo mesto. Fenomen — danes ga odkrivajo kot pomembnega pisatelja, she vech, zdi se, da je sploh najpomembnejshi slovenski pisatelj v 19. stoletju, jezikovno in stilsko briljanten, s svojevrstnimi bajkami nekak zachetnik avtohtonega »magichnega realizma«. Pisal je, za tiste chase drzno odkrito, po svoje pa she danes problematichno, o vseh vidikih zhivljenja Dolenjcev, tudi o spolnosti (nekateri menijo, da je pretiraval, le metaforiziral lastne »spolne probleme« ponesrechenega zhenina). Film je zanimivo zasnovan kot mozhen preplet sedanjosti in preteklosti, realnosti in fantastichne imagnacije, toda ta kombinacija je tu brez preprichljivega poetichnega naboja, razvlecheno in s ponavljanji; mestoma se zdi, kot da je zhe konec, pa se znova zachno monoloshki komentarji ...
BOZHICHNI PRAZNIK (17/ Be Home for Christmas, ZDA, 1997; POP TV — 24. 12. 2005). Nepomemben, v celoti nevzdrzhno negledljiv »praznichno aktualen« film, narejen za TV, vreden omembe le zaradi navzochnosti enega samega velikega imena — Jack Palance. V tem filmu je star blizu 80 (rojen 1919 v Pennsylvaniji, ruskega porekla) in she zmeraj avtentichno markanten. Osvezhitev spomina na morda najbolj fascinantnega »divjega grdavsha« v zgodovini Hollywooda, nepozabnega zhe iz Kazanovega izvrstnega filma noir Panika na u/icah (1950); potem kot revolverash Wilson v znamenitem vesternu Shane (1953); igral pa je tudi Drakulo in Fidela Castra.
PRINCESA MONONOKE (Mononoke hime\ Japonska, 1997; TVS 2 — 31. 12. 2005). Rezhiral danes najbolj znani japonski avtor animiranih filmov Hayao Miyazaki; eden
od njegovih monumentalnih risanih celovechercev. Ob vsem sposhtovanju tehnichne briljance ni mogoche mimo ugotovitve, da je problem ravno zgodba, ki je celo za odraslega gledalca tezhko pregledna, razdrobljena v mehanichni nenehni pogonski aktivizem. Ni jasno, kaj imajo otroci, che je risanka nacheloma pach namenjena otrokom, od tega tekanja sem ter tja med razlichnimi gozdnimi bitji na eni strani in obichajnimi, do narave polashchevalnimi ljudmi na drugi.
ODISEJA 2001 {2001: A Space Odyssey; ZDA, 1968; TVS 2 - 31. 12. 2005). Nobena prilozhnost za ogled tega »kultnega filma« se ne zdi odvech, cheprav ne more nadomestiti kinematografskega velikega ekrana, ki je pri tej monumentalni stvaritvi she zlasti pomemben. Eden od kakshnega ducata pravih megahitov v prvem stoletju filmske zgodovine, cheprav obstajajo tudi precej posmehljive kritichne pripombe, chesh da so nekateri tehnoloshki in idejni elementi tega filma bedasti, da je sploh precenjen ipd. Kljub kakrshnim koli pridrzhkom nedvomno ostaja dejstvo z monumentalno eleganco organizirane celote in izviren prispevek v ZF zhanr s tridelnim pregledom shtirih milijonov let zgodovine zemeljskega chloveshtva ob odlochilni navzochnosti skrivnostnega »chrnega monolita« (prim. sveti »chrni kamen« v islamskem svetishchu Kaaba v Meki), izdelka zunajzemelj ske inteligence; kadarkoli se chloveshka roka dotakne tega monolita, se zgodi usoden preskok v razvoju chloveshkega uma, rachunalnik, ki vodi vesoljsko ladjo, pa pod njegovim vplivom zachne »delati po svoje«, se pravi ne vech mehanichno strojno, ampak po chloveshko, ter skusha prevzeti popolno oblast nad posadko. Scenarij po romanu Arthurja Clarka sta napisala avtor in Stanley Kubrick, slednji je tudi rezhiral. Cheprav je od nastanka filma skoraj pol stoletja in cheprav se je marsikaj spremenilo v tehnologiji ter je tudi zhe minilo v naslovu dolocheno leto novega tisochletja, film ne deluje zastarelo. Morda najbolj slaven montazhni asociativni rez v zgodovini filma: zhivalska kost, ki jo prachlovek vrzhe v zrak kot svoje novoodkrito orodje in orozhje, se spremeni v vesoljsko ladjo, kot vrhunec tehnologije drsecho skoz vesoljski prostor. Elegantna rezhija, inventivno opremljena s citati iz glasbene klasike ob postopnem, pochasnem nalaganju sekvenc in stopnjevanju avtentichne dramatichne napetosti konchnega spopada enega samega prezhivelega chloveka kot chlana odprave na Jupiter z rachunalnikom, ki se mu je zachela svitati lastna umska identiteta pod vplivom nedoumljivo skrivnostnega chrnega momolita, ochitno izdelka neznane inteligence iz vesolja, ki usmerja razvoj inteligence zemeljskega chloveshtva. Potem ko premaga rachunalnik, chlovek ostane sam v vesoljski ladji kot v zacharanem gradu »brez oken in vrat«, v sterilnem kvaziklasicistichnem slogu, ter se na vsakem koraku soocha le she sam s sabo v razlichnih chasovnih perspektivah, dokler se iz smrti ne preobrazi v novo rojstvo. Zadnje daljave vesolja so morda le she psihichna prostranstva potovanja vase, zunanje vesolje skozi halucinacijski spektralni vihar preide v notranjo kozmichnost; magichna upomenjenost kozmosa se razkrije v neskonchni meditaciji skozi spiralne kroge umiranja in rojevanja. Roman in film vsekakor sodita med razmeroma redke primere, ki vzdrzhujejo digniteto ZF zhanra in »metaforichno« spodbujajo k radikalnim razmislekom o usodi chloveshke civilizacije.
Chlovekov razvoj
Sergej Ivanov
SAMOVOLJNI NAROD
(Razmishljanja o ruskem nacionalnem znachaju)
Predvsem naj spomnimo, da je nacionalni znachaj svetovni nazor, filozofija, in da ima vsak narod dve: eno — znanstveno, knjizhno, svechano in praznichno, drugo — vsakdanjo, domacho, obchevalno; tako po definiciji B. Belinskega. Z eno narodi hodijo na mitinge in se pogovarjajo s tujci, z drugo preprosto zhivijo in — kar je glavno — prezhivijo v boju s sovrazhniki, z naravo in lastnimi oblastmi.
Prvi filozofiji namenja dovolj pozornosti, che uporabimo stari sovjetski jezik, propaganda kakor tudi tiste sile, ki sebe imenujejo patriotichne. Bolj zapleteno pa je razumeti »samovoljni« narod. Ta je skrit pred nezazhelenimi ochmi in iz povsem razumljivih razlogov ne paradira ... Koristno je razmotriti »rusko vprashanje« brez iluzij. Morda bo tak pristop izzval shok, vendar druge poti ni, che se hochemo izogniti samoprevaram in iluzijam. Nasprotno, tak pristop je odobril tudi akademik Dimitrij Sergejevich Lihachov z besedami: »Ne zavrachajte negativnih mnenj. V zadnji konsekvenci velja o narodu soditi po njegovih vrhuncih, a bolj ko se povzdignesh, nizhje padesh. To je naravna amplituda ...« In prav te naravne amplitude ne zhelijo opaziti ne »patrioti« ne »liberalci«.
»MI« IN »ONI«
Takole je pisal Mavricij Strateg na prelomu VI.—VII. st. nashe ere o plemenih nashih prednikov, tj. o Slovanih in Antih:
»Ker med njimi ni enotnega mnenja, se ne zbirajo; che pa se zhe zberejo, sprejeto takoj prelomijo, ker so drug do druga sovrazhni in nihche noche nikomur popustiti." Pomembni ruski misleci seveda niso mogli mimo tega pojava. Za vse je znachilna na primer naslednja izjava V. Solovjova: »Nagnjenje k razdoru in razprtijam, nesposobnost za soglasje, red in organizacijo je bilo vedno, kot je znano, znachilnost slovanskih plemen«. In she mnenje—pravzaprav ne mnenje, temvech krik dushe — neznanega avtorja nekrologa ob smrti zgodovinarja N. Kostomarova (1885): „Nekaj usodnega je v nashem ruskem zhivljenju, neka trajna delitev druzhbe na dve polovici ... Notranja sovrazhnost je nenehno zhiva, nenehno se razvnema, nenehno raste in zori. Vedno lahko vnaprej rechemo, da vsak pojav ruskega zhivljenja izzove dve diametralno nasprotni chustvi in neizogibno kopichi nova sovrashtva. Le povrshen pogled ne opazi, da je to temeljna, skupna lastnost, skupna poteza, sploshna znachilnost ruskega znachaja — v vsem videti ukano, v vsem slutiti nevarnost ...« In she Artemij Volinski, ki je skozi trpljenje in smrt prishel do svojega aforizma: »Nam, Rusom, je kruh odvech, drug drugega jemo in smo od tega siti." Hoditi locheno ... zhiveti locheno ... misliti locheno.
Taka je torej ena od temeljnih lastnosti »druge filozofije« nashega nacionalnega znachaja — nagnjenje k razdoru. Bilo bi pa napachno mnenje, da zhivljenje ni iznashlo zdravila. Drugache se namrech drzhava, ki se razteza na ogromnih ozemljih, s svojimi razdiralnimi
nasprotji ne bi mogla normalno razvijati in obdrzhati. Lahko rechemo, da je oblast nekako kompenzirala shibkost druzhbe z mochjo drzhave, ki je v razvoju neizogibno prerasla v despotijo in z nichimer omejeno samovoljo. Vse to je dobro znano iz ruske zgodovine. Nashe vprashanje je drugje: kako se je ta proces odrazil na »drugi filozofiji« ruskega chloveka? Ali ni postal ta chlovek ne le objekt, temvech tudi subjekt samovolje, se pravi njen nosilec?
Ugotovitve so na sploshno muchne. Praktichno vsi »izvedenci«, ki so se lotevali tega vprashanja, so odgovorili nanj pritrdilno. Da, vsi Rusi so zacheli ravnati samovoljno, brzh ko se je ponudila prilozhnost ... Zato se nam kategorichni in ostri sklep N. Chernishevskega ne zdi skrajnosten, temvech nasprotno povsem logichno zaokrozha sploshno podobo. Ko je ugovarjal privrzhencem zelo absurdnega pogleda, da se ruski znachaj pravzaprav sploh she ni razvil, je zapisal:
»Nashe temeljno stalishche, trmasta legenda je, da v vse vnashamo idejo samovolje. Pravne forme in osebni napori se nam zdijo neuchinkoviti in celo smeshni; kar neuchakani smo, ko hochemo vse podrediti nashim kapricam, nenadzorovanim odlochitvam; na zavestno podporo, na samodejno pripravljenost in sposobnost drugih sploh ne upamo ... Vsak med nami je majhen Napoleon ali, bolje recheno, Batu. Vendar, che je vsak od nas Batu, kaj se tedaj dogaja z druzhbo, ki je vsa sestavljena iz Batujev?« Ena od osrednjih tezhav je v tem, da se nenehno srechujemo z nagnjenostjo k razdoru, z oblastnishko samovoljo na vseh ravneh, navadili smo se je, imamo jo za nekaj zunanjega, napoti nam je, a je neodvisna od nas. Vendar pa to »zunanje« v resnici tichi globoko v nas. Priznati to potezo kot dejstvo nashega nacionalnega znachaja je zhe polovica opravljene naloge. »Che zhelimo, da bo narod krepak in mochan, potem ni potrebe po njegovi slabitvi z omamo domishljavosti,« je prepricheval svoje sodobnike veliki ruski filozof Vladimir Solovjov. Vendar pa ochitno ni vseh do konca preprichal.
Iz rushchine prevedel Just Rugel
BATU (1207-1255), mongolski kan, vnuk Dzhingiskana, osvajalec zahodnih in severnih ozemelj, ki so tvorila mongolski ulus (plemensko podrochje). Leta 1229, po Dzhingiskanovi smrti in po kurultaju, tj. po volilni skupshchini mongolskih plemen, ko je bil za velikega kana izbran Dzhingiskanov sin Ogotaj, se je Batu odpravil na osvajanje ozemelj na zahodu — Perzije in drugih srednjeazijskih podrochij. Med zimskim pohodom 1237-38 Batu z nekaj bliskovitimi vpadi dosezhe vrsto mest staroruskih knezhevin v porechju Volge in Oke. Unichi Rjazan, Kozelsk, Kolomno, verjetno tudi Moskvo. Po tem bolj roparskem kot osvajalnem pohodu se Batujeva vojska umakne. Nov pohod izvede 1239 in ruski knezi znova dozhivijo poraz. Leta 1240 Batu po obleganju osvoji Kijev in ga v skladu z mongolsko tradicijo vojskovanja unichi ter pobije vechino prebivalstva. Chez Madzharsko, Tiso in Donavo mongolska vojska leta 1242 prispe do Jadranskega morja, takrat pa vrhovni poveljnik Ogotaj odpokliche Batu kana domov. Po enako unichujochem pohodu se prek Bosne, Srbije in Bolgarije vrne v pokrajine ob Volgi in 1243 osnuje prvo prestolnico mongolske drzhave, t. i. Zlate horde. Rusija je ostala pod mongolskim gospostvom do 15. st., le v Novgorodu se je obdrzhala ruska patricijska republika; drugi ruski knezi so plachevali davek kanu Zlate horde. (Op. prev.)
Vir: iz chlanka Samovoljni narod, Literaturna gazeta, sht. 16, 2003
Za zgodovinski spomin
Lucijan Vuga
DIVJE BABE (II)
MEGALITI, GRADISHCHA - KASHTELIRJI
Megaliti, stara arhitektura, ki izvira verj etno iz mlaj she kamene dobe, neolitika, ogromne obdelane kamnite klade, ki so brzhkone rabile kot liturgichni spomeniki. Najvech jih je v Angliji in Franciji. So trojni: 1. dolmeni, grobnice, kjer so kamnite preklade postavljene chez pokonchne kamnite stebre, vse to je bilo pred odkritjem prekrito z zemljo; 2. kromlehi, v krogu razvrshcheni kamniti bloki, ki verjetno predstavljajo simbol sonca; 3. menhirji (bretonska beseda), grobo obdelani, do nekaj metrov visoki kamniti stebri, vchasih postavljeni drug za drugim; verjetno megalitski nagrobni kamni; veliko jih je v Franciji, posebno v Bretaniji.
Med najbolj razvpitimi zahodnoevropskimi prazgodovinskimi zgradbami je Stonehenge, megalitski spomenik blizu Salisburyja v Angliji. Sestavljen je iz dveh krozhno razvrshchenih lokov iz grobo klesanih kamnitih blokov. Verjetno je nastal v bronasti dobi in je bil svetishche za chashchenje sonca. Toliko na sploshno; kaj pa pri nas?
Megalit (?) ob Nadizhi pri Robichu pod cerkvico sv. Volarja (sv. Hilarij)
V okolici tega megalita (?) (A), ki je komajda nekaj deset metrov od reke in stoji na pripravni jasi, obdani s suho zidanim zidom, je vrsta prazgodovinskih tochk. Nad megalitom je prastara cerkvica sv. Volarja (sv. Hilarij) (B), na mestu, ki sodi med arheoloshka najdishcha, od tod vodi steza navzgor po strmem pobochju Mije proti nekaj sto metrov oddaljeni jami, ki je na letalskem fotoposnetku v stenski velikosti (ki je bil leta 2003 razstavljen v gostilni »Kuzma« v Borjani) oznachena z imenom »Turjeva jama« (D). Vendar te jame domachini skoraj ne poznajo, a s tem imenom vchasih imenujejo drugo, nekaj sto metrov nizvodno od megalita, le nekaj deset metrov od reke Nadizhe, podzemno jamo z neolitskimi najdbami, domachini jo imenujejo "Pelerincheva ali Turjeva jama", medtem ko je na letalskem fotoposnetku ta jama imenovana "Pavlicheva jama" (C). Onstran reke Nadizhe je vzpetinica Der, ki je tudi oznachena kot prazgodovinsko nahajalishche (E). Na lokaciji C (kot smo omenili, se uporabljana imena ne ujemajo in jo pogojno imenujmo Turjeva jama) so zhe v 18. st. kopali in nashli bronastodobne predmete, kasneje so spravili na plano she zakladno najdbo, sestojecho iz treh skupin predmetov: bronastih srpov, bronastih klad — surovcev za nadaljnjo predelavo in sekiro s plavutastim rezilom. Ta najdba je primerljiva z onimi iz Machkove jame pri Postojni. Iz razlichnih okolishchin je mogoche sklepati, da so bile prisotne osebe moshkega in zhenskega spola, plavutaste sekire so moshko orodje ali bolje orozhje, medtem ko so srpi domnevno zhensko poljedelsko orodje. Ker pa so zraven she klade brona, napeljuje na misel, da je morala biti v blizhini tudi predelava, izdelava konchnih predmetov; che pa to ne, je bron zaradi svoje menjalne vrednosti predstavljal neke vrste "kapital" ali trgovsko blago, namenjeno nekam bolj ali manj dalech. Prav tako bi bilo mozhno, da je bilo to zgolj obchasno skladishche ali celo obredni prostor; to je tezhko presoditi, nedvomno pa shirshe okolje in pomembna blizhnja prometnica pricha, da mesto ni bilo nakljuchno izbrano in pripada shirshemu
kulturnemu pososhkemu sistemu. Skratka, tod okoli so posejana prazgodovinska nahajalishcha, in che k temu prishetejemo she, da stoji ob reki, ki so od nekdaj predstavljale objekt chashchenja, je povsem mogoche, da gre za resnichni megalit, dasi je mogoche naravnega izvora, to pa praprebivalcev ne bi motilo, da si ga ne bi izbrali za mesto chashchenja in obredov.
Da bo stvar she zanimivejsha; nad levim bregom Nadizhe, zahodno od Podbele, je kucelj Lup s cerkvico sv. Helene (menda iz 16. st), pozhrtvovalni domachini so jo obnovili leta 2001, saj je bila hudo prizadeta zhe ob potresu leta 1976 in ji je grozilo, da se sesuje, na zhalost pa so propadle stenske in stropne poslikave. Po pripovedovanju oskrbnika naj bi nekateri starejshi krajani videli nad vhodnimi vrati vklesano letnico 100?, vendar se ta del kamnitega oboka ni ohranil. Domnevno gre za neraziskano prvotno arheoloshko tochko z vidnimi ostanki vodnjaka (?) in zgradb na ravnici okoli 100x50 m. Ime Lup naj bi po ljudski etimologiji prihajalo od tega, ker se strma pobochja "lupijo", vdirajo, plazijo. Vsekakor je kraj strateshko primeren za utrjeno postojanko ali naselje, kar dovoljuje povrshina okoli pol hektarja in avtonomna oskrba z vodo — vodnjak, predvsem pa strma pobochja, ki jih je lahko braniti. Na gori Miji so bolj proti vrhu »Ghajdne /ehe«, menda po Ajdih, kot pravi krajevno ljudsko izrochilo. Nasha druzhina hrani na polovici odlomljeno neolitsko kamnito sekiro (dvojnik imajo v Tolminskem muzeju), ki je bila najdena v okolici Robicha, na zhalost ni ohranjen podatek o nahajalishchu. Prav tako imamo ohranjeno bronasto rimsko fibulo, najdeno v Molidi, to je kamnit podor z Matajurja, ki je do polovice zaprl dolino med Robichem in Kobaridom; legenda pripoveduje, da je pod kamnito gmoto pokopano "mesto". Tam je bil najden tudi zlatnik iz rimskega obdobja (o katerem obstajajo verodostojni zapisniki v arhivu dunajske dvorne pisarne), ki pa je izgubljen. Vishje nad Molido je Votla jama, kjer so prav tako raziskovali areheologi zhe v 19. st. Kilometer od Robicha je vas Staro selo, ki ne le po imenu ampak tudi po izkopaninah datira v chas svetolucijske kulture. Skratka, gre za veliko osredotochenje arheoloshko pomembnih tochk; vse dokazujejo veliko arhaichnost tega prostora, ki je bil nedvomno naseljen zhe v neolitiku in nato skozi bronasto dobo do danashnjih dni.
Toda presenechenja iz davnine nas poleg teh v zgornjem Posochju chakajo tudi bolj na jugu, ob spodnjem toku Soche. Marsikdo se je zhe podal na Kras, ki ni vech tista kamnita brezvodna golichava kot she pred petdesetimi leti, danes ga zarashcha pretezhno divje goshchavje, borovih in she manj drugih drevesnih sestavov je sorazmerno malo. Da je bila pred stoletij tod narava drugachna, nam pricha mnozhica imen naselij: Lipa-Lipica, Gabrovica, Jamlje (tj. Brestje), Kostanjevica, Hrushevje, Hrastovlje, Dobravlje, Cerje, Jelshane, Javornik, Slivje, Orehovlje, Bukovje itd.
Tudi vode je vech, sicer ne povrshinskih izvirov, toda pod povrshjem techejo prave reke proti Jadranu, spomnimo le na Pivko v Postojnski jami, Reko v Shkocjanskih jamah ipd., pa tudi na delno ponikanje reke Vipave nad Mirnom pri Gorici, ki se izgubi
nekam proti Doberdobu... V zadnjih letih so z vrtanjem prishli do te pitne vode, ki napaja Kras, in nachrtujejo z njo oskrbovati tudi slovensko Istro. Vendar je tudi vech zastale vode v lokvah, globachah, vrtachah in dolinah, ki so se z leti zatesnile z listjem in nastalim humusom, tako da lovci opazhajo na Krasu vrachanje jelenov, ki potrebujejo vode kakor govedo in jo ochitno dobijo.
Zaradi takih vegetacijskih sprememb marsikdo ne opazi pravih megalitskih gradenj, med katerimi so najbolj znana tisochletna gradishcha, a je she marsikaj drugega. Po Krasu je na desetine kilometrov kamnitih zidov, ki so bodisi ograjevali plodno zemljo ali predvsem sluzhili za preprechevanje shirjenja pozharov. Iz takih zidov so nastajali kilometrski hodniki, pravzaprav ceste iz kraja v kraj in v beli svet. Kras je bil od nekdaj, poudarjam, ne shele od rimskih chasov naprej(!), pomembno krizhishche praevropskih poti. Kasnejshi osvajalci, zlasti so se pri tem odlikovali Rimljani, ki so sistematichno gradili prometnice za lazhje obvladovanje in izkorishchanje imperija, so zgolj razshirjali in izboljshevali davne ceste. Da je tako, prichajo tudi megalitske zgradbe, gradishcha, ki so velichastni plod chlovekovega dela. Tudi samega zidovja, po moji oceni, a ne trdim, da je tochna, je za okoli 350 km, to predstavlja glede na povprechne mere preseka skoraj 200.000 m3 zlozhenega kamna, kar je zhe egiptovska piramida. Dalech zanimivejsha in zgodovinsko pomembnejsha pa so gradishcha. Eno takih, ki so razsejana do Istre, je blizu Vochjega gradu pri Komnu, domachini mu pravijo Velika Grizha, saj je nedalech stran podobna manjsha zgradba. Pred leti so jo arheologi ochistili drachja in grmichevja, ki pa je iz dneva v dan spet vse gostejshe.
Gradishche: Mogochno zidovje Velike Grizhe
Volchji grad pri Komnu na Krasu — iz 2. tisochletja pr.n.sht.
Ohranjenega suhozidanega obzidja je za okoli 850 metrov, njegova tlorisna oblika je sicer nepravilna, nekoliko prilagojena zemljishchu, toda po funkciji njegovih posameznih odsekov je videti, kje je so bili okrepljeni vhodi in verjetno notranji namenski prostori; morda so bile tod tudi zidane zgradbe (stolpi, svetishcha?) in ne le obzidje, cheprav je bila vechina stavb lesenih. Glede na kolichino nagrmadenega kamenja je mogoche presoditi, da so bili zidovi vech metrov visoki in debeli, za kar je pri suhem zidanju potrebna posebna tehnika.
Zgodnja kovinska (bronasta) doba je trajala v nashih krajih priblizhno od leta 1700 do 900 pr.n.sht.; che prishtevamo k njej tudi she prehod do pravega uveljavljanja zheleza, pa do zadnjih desetletij pred letom 700 (Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, I, GZS, Ljubljana, 1964, str. 96-99). Vse kazhe, da so vodile prek Vzhodnih Alp v tistem chasu pomembne trgovske poti. Zaradi njih je bila tudi Ljubljanica vazhna prometna zhila, o kateri se nam je ohranil spomin v mitu o argonavtih, ki da so potovali iz Chrnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici navzgor in prishli skozi »jadranska vrata« pri Postojni do Jadrana. V severne kraje Evrope so hodili po tako imenovani »jantarski cesti« trgovci po jantar in orozhje (mechi iz Skandinavije v Panoniji in na Koroshkem), sledovi trgovske poti pa so tudi najdbe zakopanih skladishch (depojev) ob Murishki dolini in na alpskih sedlih. Taka skladishcha na Belshchici nad Javornikom in na Lipanci v Bohinju prichajo, da niso uporabljali le znane poti ob vzhodnem robu Vzhodnih Alp, marvech tudi prek Karavank in Bohinja v dolino Bache in dalje v severno Italijo. Prek danashnje Slovenije je shla trgovska zveza med Italijo in Balkanskim polotokom ter srednjim Podonavjem, medtem ko so v Vzhodne Alpe hodili trgovci iz Italije po baker in sol v rudnike na Salzburshkem, pa tudi po zlato.
Med leti 1650 in 1550 pr.n.sht pretresa ves prostor od Kitajske do Srednje Evrope in Grchije vrsta napadov plemen, ki jim ne vemo imena; svoje nasprotnike so v vojashkem pogledu izdatno prekashali s tem, da so izumili bojne vozove. Vsekakor se je v tem chasu uveljavila v prostoru, ki sega od Tise v srednjem Podonavju pa do danashnje zahodne Francij e, kultura, ki j o oznachuj e pokopavanj e mrlichev pod velikimi gomilami. Ta kulturna skupina se deli v vzhodno skupino v Podonavju in na zahodno v srednji Evropi. Ozemlje danashnje Zgornje in Spodnje Avstrije sodi she v okvir zahodne skupine, medtem ko se najdbe v zgornjem Posavju in Podravju navezujejo na razvoj v Panoniji (grobna gomila pod Brinjevo goro nad Zrechami in grobne najdbe v Prichici na Koroshkem ter pri Turnishchu pri Ptuju). Vzrok za te spremembe pokopa ni znan, nekateri menijo, da gre za notranji razvoj, medtem ko drugi mislijo, da se je ta obichaj shiril iz Panonije proti zahodu ter zna biti povezan s prej omenjenimi bojnimi pohodi neznanih vzhodnih ljudstev. Vsekakor kazhejo shtevilne najdbe skladishch kazhejo, da so nemirni chasi prizadeli tudi nashe kraje, in med njimi je tudi tisto skladishche, ki je bilo pred nekaj leti nakljuchno odkrito na Banjshki planoti in o katerem govorimo posebej.
Komaj tri stoletja kasneje (med 1250 do 1150 pr.n.sht.) je Evropa dozhivljala nov pretres, pritisk neznanih doseljencev v vzhodno Evropo je izzval selitve zahodnejshih plemen, ki so najprej potisnila Trachane v Malo Azijo; v Grchiji selitev Dorcev proti jugu in Prailiri so prek morja prishli v Italijo, nato pa je sledil val preko srednje in celo zahodne Evrope. V zvezi z razlagami teh premikov prvich srechamo na Balkanu domneve o obstoju njegovih poznejshih prebivalcev — Ilirov na zahodu in Trachanov na vzhodu.
Ta Grafenauerjeva razlaga odrazha klasichno stalishche o selitvah narodov, pri chemer se nam vsiljujejo razmisleki, ali so se umikali zhe Trachani, Iliri in Dorci, kdo je prishel na njihovo mesto? Ali so se umikajocha se ljudstva v celoti odselila? In poleg tega, ko so se ta ljudstva umikala, ali so v Mali Aziji, v Grchiji in v Italiji dobila prazen prostor; kako se je izpraznil, in che se je, kdo je bil tam pred tem?
V zvezi s prej omenjenimi pokopi v gomilah je Maria Gimbutas pred shtiridesetimi leti razvila "teorijo kurganov": da so bila neznana in bojevita ljudstva z vzhoda predniki Indoevropejcev, in ker so v drugem valu domnevnih selitev omenjeni na tem prostoru Iliri, Trachani in Dorci, bi pomenilo, da so bili ti prinashalci obichaja pokopa v gomilah. Drugi val selitev ni nich manj zagoneten od prvega. Teoriji Gimbutasove oporeka Colin Renfrew, chesh da ni bilo nikakrshnih bojevitih Indoevropejcev, marvech je shlo v prvi vrsti za neolitsko akulturacijo z vzhoda. She doslednejshi so v najnovejshem chasu zastopniki teorije kontinuitete, ki izhajajo iz domneve, da so bila zhe v neolitiku na danashnjih ozemljih Evrope bolj ali manj ljudstva, ki tod zhive she danes. Toda ne oziraje se na razlichne teorije o izvoru Indoevropejcev ostanki materialne kulture prichajo, da so se v starejshi zhelezni dobi pojavila in namnozhila utrjena
gradishcha najvechkrat vrh grichev, medtem ko je ono v Volchjem potoku na ravnem, zato pa bolj domiselno in chvrsteje zgrajeno. Zgodovinarji she niso nashli dokonchnega odgovora, kaj je vodilo tedanje prebivalce, da so si postavljali vishinska utrjena naselja, nekoliko bolj razumemo Volchji grad, ki je na ravnem, saj drugachne obrambe ni kot obzidje. Po eni domnevi so temu botrovali nemirni chasi ob vdoru vzhodnih ljudstev v 8. st.pr.n.sht. — kot vidimo bi to bil zhe tretji val vzhodnih vpadov; po drugi tezi so bile vzrok vremenske razmere, iz subborealne se je klima prevesila v vlazhno atlantsko. Konchno pa lahko izgradnja novih bivalishch v devishki pokrajini (spet gre za domnevo o praznem prostoru) kazhe spremenjena naselitvena stremljenja in bolj dognane oblike kultiviranja zemlje ter osvajanje za naprednejshe kmetijstvo primernih povrshin. Po vsej verjetnosti je bil povod za nachrtno utrjevanje chloveshkih bivalishch mnogostranski. Iskanje tezhje dostopnih leg zhe pri bronastodobnih zavetjih v Istri in na Krasu dokazuje prevladujocho obrambno sestavino. V takrat na novo vpeljani oborozhitvi sta dve prvini bistveno spremenili vojevanje. Konj gotovo pomeni prvo veliko novost, saj je zvishal mozhnost premagovanja ovir in hitrost akcije. Enako revolucionarna novina je strelno orozhje, od prach in sprozhilcev do loka, ki je najmanj enkratno povechal uchinkovitost izstrelkov.
Najstarejshe z zidom varovane vishinske postojanke srechujemo ob morju, verjetno izhajajo iz grshko-kretsko-maloazijskega zharishcha. Odsev dosezhkov teh visoko razvitih bivalnih omik predstavljajo pri nas utrjene postojanke obdane z zidom na Krasu. Zunanja stran obzidja je iz izbranega, toda ne obdelanega vechjega kamenja, notranja plat je zlozhena iz manjshega in ne tako skrbno odbranega kamenja, sredica pa je zapolnjena z drobirjem. Debelina obzidja je med 1,4 — 2,2 m, kot je videti v Grmachi pri Kostanjevici, Taboru pri Sezhani in Povirju, podobno Debela Grizha pri Volchjem gradu in Kashtelir v Dvorih nad Izolo. Vishina pa je ponekod prav impozantna, saj dosega z zunanje strani celih 10 m, znotraj pa vsaj 2 m. Praviloma se krashko-istrska gradishcha prilagajajo zemljishchu in nimajo stolpov, kakrshne najdemo pri mediteranskih vzorih z ravnimi stranicami in stolpi. Prav tako so pri nas poznane dodatne okrepitve obzidja z dolgimi, na obeh straneh z lijakastim zidom branjenimi vhodi in postavljanjem dvojnega obzidja na izpostavljenih mestih, tako je pri Volchjem gradu. (Zgodovina Slovencev, Peter Petru, Arheoloshka obdobja, CZ, Ljubljana, 1979, str. 5153). Ker pa naj bi bili lijakasti vhodi gradishch na Primorskem izjema, saj so potrebovali v tem primeru za uspeshno obrambo poleg okrepljene posadke tudi zapletenejshe orozhje, je primer Volchjega gradu ena od takih izjem, kar pomeni, da je morala biti tod vechja posadka z mochnejsho, popolnejsho oborozhitvijo, to pa potrjuje mnenje, da je shlo za pomembno gradishche s svojskimi nalogami!
Zemljepisna lega mogochnega gradishcha pri Volchjem gradu je she posebej pomembna, che uposhtevamo, da je bilo na krashki planoti borih 8 km zrachne chrte od morja pri Timavu. Toda za to govori tudi dejstvo, da na Krasu skoraj zagotovo zhe v tistem chasu ni bilo tekoche vode na povrshini, globoko v podzemlju pa ni nobenega znamenja,
da bi kopali, torej so morali zgraditi zajetne vodnjake, da so imeli dovolj pitne vode zase in za zhivino. Morda je bila celo ena od osrednjih funkcij tega gradishcha pri Volchjem gradu tudi zagotavljanje in branjenje vodnih zalog, ki so bile potrebne ob trgovskih poteh. Volchji potok je na smeri "jantarske poti" med prastarim Timavom in Vipavsko dolino pri Rihenberku, do katerega je po cesti dobrih 5 km, skratka, od Timava do Vipavske doline je okoli 20 km poti, kar je nekako za en dan ne prav naporne hoje, che ne bi bil vmes she vzpon od morja in spust v dolino Vipave. Krashka planota je v povprechju med 200 in 300 m nadmorske vishine, kar sicer ne terja hudega napora, toda vsekakor otezhi potovanje, zlasti v burjastem vremenu ali v poletni vrochini. Taka vmesna postojanka je vsekakor dobrodoshla in v nekoliko bolj nemirnih chasih potrebna. V Shempetru pri Gorici so v drugi polovici devetnajstega stoletja odkrili depo ali skladishche, v katerem je bilo "nekaj sto kilogramov" bronastih predmetov iz obdobja nekako 1200 — 500 pr.n.sht., torej iz pozne bronaste dobe in halshtata. Vse skupaj se je nenavadno zachelo in nesrechno konchalo. Po dolgem dezhevju je na pobochju gricha sv. Marka v nekem vinogradu zdrknil zemeljski plaz. Ko so prishli delavci, da bi obnovili nasad, so med kupom zemlje opazili nekaj neobichajnih ozhganih glinastih posod, v katerih so bili kovinski predmeti. Kaj se je zatem dogajalo, pravzaprav ne ve nihche natanko. Konchalo se je tako, da je uspelo nekemu ljubitelju starin pridobiti in tako ohraniti nekaj arheoloshko dragocenih predmetov, ki jih danes hranijo po razlichnih muzejih v Trstu, na Dunaju in drugje. Nekatere stvari so raznesli in se ne ve, kje so konchale. Najvechji del najdbe pa je lastnik zemljishcha prodal v blizhnjo livarno, kjer so jih pretopili v kdo ve kaj. Da bo mera polna, so med prvo svetovno vojno v gorishkem katastru zgorele prav tiste knjige, iz katerih bi bilo mogoche ugotoviti, kje je bil tisti vinograd z zakladno najdbo. In tako nam je ostalo je nekaj skromnih porochil, par predmetov, raztresenih po Evropi in grenko spoznanje, da je shel po zlu pomemben arheoloshki depo.
Toda za nas je pomembno zhe to, da je tam bil. Ob drugih podobnih in tudi najnovejshih zakladnih najdbah smemo sklepati, da je predstavljal zhe v davnini ta prostor, v katerega sodijo Kras, Vipavska dolina, Banjshice in Posochje s svetolucijsko kulturo na zgornjem koncu Jadranskega morja, kjer se najgloblje zajeda v evropsko celino, pomembeno krizhishche morskih in kopnih poti med srednjo in severno Evropo ter Blizhnjim vzhodom (o tem gl. tudi mojo knjigo Jantarska pot).
Poleg velikih gradishch pa obstojajo tudi manjsha, ki so morda rabila le maloshtevilnim posadkam ali kot opazovalnice, morda pa za zachasno zatochishche. Eno takih je kakshnih 500 m vzhodno od vasi Vitovlje nad Vipavsko dolino, ko od cerkve sv. Petra zavijemo proti cerkvi sv. Marije na vrhu slikovite prepadne stene, kjer je bil ochitno nekoch tabor, o chemer pricha kamnito obzidje in druge zgradbe. Mimo vodi zelo stara pot proti Trnovski planoti, ki je morala res dolgo sluzhiti svojemu namenu, saj so lepo vidne v zhivo skalo zlizane globoke kolesnice.
Globoke kolesnice, zlizane v zhivo skalo na poti iz Vipavske doline proti Trnovski planoti.
Manjshe gradishche vzhodno od vasi Vitovlje nad Vipavsko dolino.
V nadaljevanju: Prazgodovinsko kolo z Ljubljanskega barja
Lev Detela
MILENI V SPOMIN
(Nagovor v Drushtvu slovenskih pisateljev v Ljubljani in v razshirjeni obliki v Slovenskem kulturnem centru Korotan na Dunaju)
Draga Milena, takrat, v jeseni davnega leta 1959 sem te prvich zagledal na ljubljanski univerzi pri dramatichno stopnjevanem predavanju dr. Bratka Krefta o Gogolju in Dostojevskem kot prvih seizmografih modernih druzhbenih in dushevnih prelomov, ki so nas popeljali vse do eksistencialistichnega tavanja med uporom in nichem, med strahom in pogumom v sredo nevarne sodobnosti. She zdaj te vidim, kako stojish z nasmeshkom na ustnicah pri vhodnih vratih v predavalnico. Chutil sem, da se za tvojo na videz veselo, zhivahno, vitko postavo skriva nekakshna drugachnost, morda tiha zhalost, stkana iz velikih hrepenenj in neuresnichenih prichakovanj. Zazdelo se mi je, da sicer zhivish tu v tem svetu in njegovih zahtevah, vendar te je ozkost razmer osamila, pa tudi osamosvojila. Vse to je tvoji poeziji, ki si jo takrat med drugim objavljala v Nashi sodobnosti in v prehitro politichno ukinjeni Reviji 57, podarjalo zanimivo eksistencialno napetost.
Trzhashka pesnica Irena Zherjal je v argentinski reviji Meddobje (sht. 1 — 2, 1999) oziroma v slovenskem trzhashkem radiu Trst A v eseju o tvojem delu, ki ga je poimenovala Pesem na razlichnih shahovnicah, poudarila, da si med tedanjimi nevsakdanjimi ljubljanskimi politichnimi dogodki, ki so jih spremljali pompozni obredi ukinjevanja revij in pesnishkih projektov in onemogochevanja dela pesnikov in pisateljev, imela eno literarno mochno predhodnico Lili Novy in dve talentirani sovrstnici, Svetlano Makarovichevo in Sasho Vegri, toda odshla si na svojo pot, ki je razodevala svojsko zgodnjo deziluzijo. Vendar so tvoje pesmi uchinkovale stvarno in odgovorno. Zato so bile zahtevnejshe do bralca.
Na sprehodih po ljubljanskih predmestjih in po okolici sva si pripovedovala najine tezhke zgodbe in se hitro zblizhala. Toda proti nebu se je ves chas ponosno, kot svareche dvignjeni prst oblastnishke roke, dvigal kamniti grad, zadaj pa so se bleshchale strehe mesta, ki nama je bilo tuje.
Potem se je zgodilo, da sva 8. avgusta 1960 zapustila tedanjo Slovenijo in odshla na dolgo pot na Dunaj, ki je trajala samo pet dni manj kot 46 let. In ti si ves chas, ko si skrbno negovala svojo vedno vechjo druzhino, ki si jo in ki te je osrechila s tremi sinovi, hodila z nami po shirokih in po ozkih poteh, she bolj pa si se v duhu pri svojem pesnishkem ustvarjanju zanosno in istochasno ranljivo in obchutljivo sprehajala mimo novodobnih palach in nebotichnikov in ogrozhene narave in okuzhenega okolja
preko asfaltnih cest z drvechimi avtomobili proti neznani in neznanski skrivnosti. Zhe v knjigi lirichne proze Skrivnost drevesa iz leta 1969 si se pojavila z dograjeno ekoloshko motiviko. Toda tvoj osnovni cilj je bil presezhne metafizichne vrednosti. Hrepenela si po osmishljenem in odreshenem chloveku v drugachnem svetu in okolju. Kajti zapisala si, da je pred bozhjim chasom vladal na Zemlji nechloveshki chas. In vedno znova, in she posebej v svojem poznem samotnem chasu, si vedno bolj slishala neko petje dalech v vishavah. Z neizrekljivim smehljajem si chutila in dochakala to najvechjo skrivnost in si pozabila na dolgo tezhko hojo skozi snezhni metezh sedanjosti.
Draga Milena, bila si mi nenadomestljiva spremljevalka, usmerjevalka, partnerica, zhena in mati najinih otrok v najodlochilnejshih in velikokrat tezhkih obdobjih zhivljenja. Samo s tvojo nesebichno pomochjo in samodarovanjem je najina druzhina lahko vzpodbudno rasla in se razvijala. Nashe bivanje si napolnila s srchno dobroto in s plemenitostjo svoje dushe in nas na poseben, svetal nachin osrechila. Bila si kot osvezhujoch veter, ki vedno znova prevetri zatohlost in utesnjenost bivanja. Kot sonce si trkala na nasha okna in bila ne le kot pesnica, temvech tudi kot zhena in mati vse tisto, kar si nekoch zapisala v svojih lepih verzih: »Naj bo moja pesem sonce, ki vse ogreva«.
V shestinshtiridesetih letih bivanja in ustvarjanja izven Slovenije si trkala na srca tvojih blizhnjikov, toda domovina je na ta tvoja trkanja izpod peresa tedaj tako imenovane emigrantske pesnice in pisateljice prevech dolgo vech ali manj molchala, cheprav je strokovna sodelavka Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani dr. Janja Zhitnik v knjigi Slovenska izseljenska knjizpevnost, I., Ljubljana 1999, zapisala, da te tvoje zbirke uvrshchajo »med najkvalitetnejshe avtorice slovenske izseljenske lirike«.
Ob tem si se istochasno z izvirnimi teksti v nemshchini, s posrednishkimi sestavki in prevodi slovenske literature v nemshchino in avstrijske nemshke literature v slovenshchino vpisala tudi v sodobno avstrij sko knjizhevnost. Znani publicist in esejist Wolfgang Muller Funk je ta del tvojega literarnega delovanja med drugim oznachil takole: «Ob vsej drznosti in kompleksnosti jezikovne razporeditve ne uchinkujejo pesmi Milene Merlak nikoli pretirano ali izumetnicheno, temvech izzharevajo moch neposrednosti, ki je vpisana v poetichni jezik«.
O tvoji pesnishki podobi in vrednosti bodo zagotovo govorili in pisali drugi, vendar lahko prav zato, ker sva bila vse zhivljenje kot literata skupno povezana in zavezana k oblikovanju lepe besede in kritichne misli, poudarim, da tvoj duhovni prispevek k sodobni literaturi ni majhen, cheprav si bila premalo uposhtevana v vedno bolj skomercializirani in v majhne zasebne danosti usmerjeni pisateljski zaljubljenosti in zabubljenosti v lastno zamejeno popkovino. Zakaj prav ti si ustaljeno podobo knjizhevnega ustvarjanja osvezhujoche spreminjala z vechplastnostjo pesnishkih
motivov in z vechsmernostjo poetichnega sporochila. Zhe v prvem, vchasih she romantichno zasanjanem obdobju svojega pesnishkega ustvarjanja si druzhbenemu nasilju, zlorabi mochi in negativnim oblikam chloveshkega znachaja zoperstavila kot osnovni cilj lastne bivanjske usmeritve ljubezen do blizhnjega, svetlobo v medsebojnih chloveshkih odnosih, a prav tako drznost in zhivljenski pogum v druzhbenem kontekstu chloveshkega delovanja.
Pozneje si vedno bolj chutila, da je zhivljenje prepredeno s pastmi in zankami in iz disonanchno podozhivetih danosti so se ti porodili zapisi o destrukcijah bivanja, o ogrozhenosti zhivljenja. Med prvimi v slovenski literaturi si v zate tipichnih pesmih in pesmih v prozi, velikokrat oblikovanih v znachilnem filozofskem, transcendentalno zasukanem bogoiskateljskem religioznem kljuchu, iskala humanistichno vizijo ne le druzhbene in politichne, temvech tudi ekoloshke chistosti sveta, ki pa mora biti, da res uspe, najprej predvsem odraz chistosti chlovekovih prizadevanj in hotenj.
V	marsikateri od svojih pesmi si prelomila s konvencijami tradicionalnih pesnishkih nachinov. V mnogih tekstih si poleg tega izpovedala svojevrstno zhensko suverenost.
V	pesmi Porod si na primer v drznem bio-duhovnem ritmu iz besed in besednih sklopov ob izkushnji lastnih porodov treh otrok vstopila v samosvojo in enkratno dimenzijo zhenske psihofizike bivanja.
Ves chas svojega literarnega delovanja - pa tudi kot zhena in chlovek - si pri tem rasla iz humanih vrednot, cheprav si svoj literarni svet in svoj zhivljenjski krogotok istochasno napolnila z novodobnimi eksistencialno razvejenimi mozhnostmi chustvovanja in delovanja.
Milena, hvala ti za vse, kar si nam dala, nikoli te ne morem(o) pozabiti!
Ivo Antich
POVEDANO V GLUHI LOZI
(K tretjemu tematskemu zborniku o bohorichici)
(I) Pojasnilo refleksije: od prvega do tretjega zbornika Bohorichica
Na pobudo izdajatelja je tu she tretji zbornik Bohorichica (prvi 2001, drugi 2003). Provokativno vprashanje znanca (in morda podobno she koga drugega), kaj je o prenovljeni bohorichici kot »mrtvorojenem detetu« Revije SRP sploh she mogoche rechi, zahteva odgovor, da resda ne kaj bistveno novega, saj je bila zadevna problematika v poglavitnih potezah zhe predstavljena v obeh predhodnih zbornikih. Tretji zbornik se namrech bolj kot na odkrivanju »za vsako ceno novega« utemeljuje na potrebi po sklepni zaokrozhitvi SRPove tematske trilogije o problemu slovenske pisave in z njo neizogibno povezanih vprashanj o identiteti in kontinuiteti etnosa v dolochenem bivanj skem prostoru in chasu. V ta namen se zdi primerno najprej povzeti osnovne vsebinske znachilnosti vseh treh zbornikov, saj bo tako razvidna njihova razvojno-sporochilna naravnanost.
Prvi zbornik: Z vidika zgodovinskega konteksta je tu osrednje tezhishche na protestantizmu in Adamu Bohorichu, ki je, izhajajoch iz Trubarja in Krelja, s svojo v latinshchini napisano slovnico vzpostavil slovensko latinichno pisavo, po njem v 19. stoletju imenovano bohorichica in v SRPovi priredbi pri zachetku novega tisochletja obujeno z manjsho chrkovno modifikacijo. Izbor tekstov, ki v celoti morda na prvi pogled uhaja prek chisto chrkopisnih tirnic, to protestantsko tezhishche poglablja z razgledom po »predzgodovinski« tematiki s teksti Lucijana Vuge o indoevropskih, etrushchansko-venetskih prednikih Slovencev v luchi najnovejshih prispevkov k t. i. teoriji kontinuitete.
Drugi zbornik: Poudarek na aktualizaciji in »odprtih vprashanjih« (tudi v likovni opremi naslovne strani platnic). Rubrika Aktualno — vprashalnica je s svojimi chlanki z zadnjega mesta v predhodnem zborniku pomaknjena na zachetek, osrednji tekst v njej pa je prispevek urednika Rajka Shushtarshicha z naslovom Umiranje naroda in volja do mochi, v katerem avtor soochi svoje poglede na vprashanje naroda in identitete s pogledi Ivana Urbanchicha. Poenostavljeno in slikovito recheno, gre za opozicijo Urbanchichevega »dekartizma« (po Descartesu, utemeljitelju evropskega novoveshkega racionalizma) in Shushtarshichevega »bergsonizma« (z izrecnim sklicevanjem na Bergsona, predstavnika iracionalizma, intuicionizma), v ozadju pa je tudi Pirjevchevo
»heideggerstvo« (prek omembe Dushana Pirjevca v citatu iz Urbanchicheve razprave). Shushtarshich namrech svojo refleksijo zajema z naslovno sintagmo »umiranje naroda« v nasprotju z »voljo do mochi«, eksplicirano v osnovnih Urbanchichevih tezah, da je najvishji interes nacije drzhava in da je drzhava »sistem objektivne svobode« (Shushtarshich: »Objektivne svobode ne poznam ...«; cit. str. 33). Zgodovinska perspektiva je v tem zborniku razshirjena z ruskimi odmevi na slovensko venetologijo in she z nekaterimi aktualnejshimi vidiki »ruskega vprashanja«, ki je pach tako ali drugache neizbezhno za temeljitejshe razmisleke o identiteti in geopolitichni (geopsiholoshki) usodi katerega koli slovanskega naroda.
Tretji zbornik: Zgodovinsko tezhishche z izborom tekstov je na razsvetljenstvu in narodno-literarnem prerodu ter z iztekom v romantiki Chopovega (Preshernovega) kroga, se pravi od Pohlinove Kraynskegrammatike (1768) prek leta 1819 (smrt Zoisa in Vodnika, konec razsvetljenstva) do Chopove ABC vojne (1833); slednja za bohorichico pomeni zadnjo zmago in hkrati »uvod v krst dokonchnega poraza« pred ilirsko gajico. Venetoloshka tematika je navzocha v manjshi meri, »rusko vprashanje« je razshirjeno s pogledi na rusko pisavo in znachaj.
Hkrati s to »notranjo«, bibliografsko rekapitulacijo se zastavlja she potreba po pregledu »zunanjega stanja« v vmesnih treh letih od predhodne izdaje; shlo bi torej za oceno receptivne odzivnosti socialnega konteksta na zastavljeni gramatoloshki projekt. Chas je namrech za sumarno chrto in za jasno poimenovanje dejstev, saj je bistvo znanosti ravno rechi bobu bob — ne glede na lasten ali kakrshen koli drug okus, interes itd. V tem smislu nov pregled stanja praktichno sploh ni mozhen, ker se pach v zvezi z bohorichico ni zgodilo nich (novega), in torej k tistemu, kar je pisec teh vrstic zhe ugotavljal v zapisih Potem pa vse tihoje bilo (zbornik I) in Med zidom in razvidom (zbornik II), nichesar bistvenega ni mogoche dodajati: kakor v prvem triletju od SRPovega nastopa z bohorichico (1999 — 2001) je tudi v drugem (2003 — 2006) vsa odzivnost zgolj — zid molka. Nekaj belezhk, pretezhno v popularnejshem tisku, ali pa »duhovichastih bodic«, kot je npr. zapis Draga Bajca Tezhave z reformami v trzhashki Mladiki (sht. 9, november 2005), ki skusha zadati bistveni »smrtni udarec« SRPovi bohorichici z odkritjem pasti v besedah, vsebujochih »sh« in »zh« (cheprav je s tovrstnimi predponskimi tvorjenkami opravil zhe zbornik 2001, pa tudi kljub bralnim variantam istih chrkovnih skupin v drugih latinichnih jezikih; polemika brez osnovne informiranosti je pach endemichen shport) — vsega tega seveda ni mogoche shteti za relevantnejsho odzivnost.
Se pravi, da je SRPov projekt obnovljene bohorichice, glede na odzivnost v javnosti, pach res mogoche oznachiti z zgoraj omenjeno znanchevo »metaforo« o mrtvorojencu. Kar je bilo s strani SRPa povedano v zvezi z bohorichico, je bilo namrech povedano v »gluhi lozi«, kot ljudski izrek slikovito oznachuje preprichevalno prizadevanje brez odmeva in odziva; tako se pach ponavadi ignorira ekskluzivno chudashtvo kakshnega
zakotnega ljubiteljskega kroga, ki v primeru SRPa pravzaprav niti ni krog, temvech je bolj »one man action«. Spiritus agens je odgovorni urednik Revije SRP, sociolog in knjizhevnik Rajko Shushtarshich; brez njegovega drzno izvirnega razmishljanja in domala neverjetne pozhrtvovalnosti preprosto ne bi bilo nichesar — ne revije ne njenega chrkopisnega izziva. Vsi drugi »chlani kroga« so pri stvari bolj ali manj »po nakljuchju«, vkljuchno s piscem teh vrstic, ki nikoli ni resneje pomislil, da bi bilo, uposhtevajoch razmere, s projektom reformirane pisave mogoche dosechi kakrshen koli uchinek, ki bi ustrezal sploshnemu pojmovanju »uspeha«. Za uradno etablirano slavistichno stroko je ta projekt, po vsem sodech, kot nova »nacionalna pisava« ali vsaj kot mozhna internetna alternativa le bizarna privatistichna ekshibicija, ki ni vredna niti opombe pod chrto, kaj shele, da bi se z razpravo spushchala »pod tak poden«, ki sodi v blizhino venetoloshkega diletantizma in zafrustriranega zanesenjashtva v »undergroundu«.
V	chasu vsakrshnih komunikacijskih pretokov in poplav so kljub »vsenavzochnosti« in »vsemogochnosti« medijev mozhni tudi povsem »gluhi koti«, kjer je komunikacija le karikatura komuniciranja, ko se z dolocheno kritichno problematiko izzvane instance pred zoprnimi sporochili »demokratichno« ogradijo v stilu znamenitih treh opic: nich slishati, nich videti, nich rechi. Potemtakem chisto logichno ni mogoche prichakovati »uspeha« revitalizirane, »vampirske« (iz smrti obujene), problematichne in problematizirajoche bohorichice. Vendar se to niti ne zdi posebno izjemen problem, saj je zlasti v mittelevropsko-balkanskih luknjah celo vsak obichajnejshi »uspeh« v zadnji konsekvenci zgolj perverzija lastnega pojma in (samo)razkrinkanje bivanjske farse. Po svoje so v gluho odzivnost (»z glavo skozi zid«) govorili vsi poglavitni kreatorji-reformatorji slovenske identitete od Trubarja do Presherna; delovali so tako rekoch subverzivno, deviantno, ekscesno glede na »sploshni naravni tok«, ki je bil v neredko prevladujochi meri izginjanje etnichnega minirelikta. Slikovit in svezh primer je intervju Tarasa Kermaunerja, tudi nekdanjega avtorskega sodelavca SRPa, v Dnevnikovi prilogi Objektiv (4. 11. 2006), kjer se chlovek, ki ima za marsikoga sanjsko kariero intelektualca z doktoratom in chlanstvom v SAZU, razglasha za zgubarja, porazhenca, za kritika »iz Beckettove in Rodetove kante«. S strani praktichno zakotne revije, ki ne razpolaga z nikakrshnimi zakonsko-oblastvenimi vplivnimi mochmi, podani predlog, vsebujoch tudi provokativno druzhbenokritichne implikacije, lahko torej povsem samoumevno prichakuje, da se bo znashel »v kanti«.
V	tej »kanti« ne morejo biti posebno presenetljive niti razlichne slikovite reakcije, ki naj bodo tukaj mimogrede nakazane. Ko je eden od sodelavcev SRPa primerek revije podaril svojemu dolgoletnemu znancu, je ta pretrgal stike z njim, chesh da s slovensko publikacijo, ki uvaja »italijanski pravopis«, noche imeti nobenega opravka, kajti njegovi starshi so bili Primorci, ki so se pol stoletja bojevali z italijanskimi oblastmi za uradno ohranitev »streshic« na svojih imenih kot avtentichnih znamenj slovanstva in slovenstva ... Nekateri, ki jim pride SRP v roke, v bohorichici vidijo le otrochjo
»odshtekanost« in jo berejo ironichno spakljivo »po chrki«, se pravi razlochevalno »kas-ha« ipd. Slishati je tudi mnenje, da bi uvajanje novega chrkopisnega nachela sprozhilo nepredvidljiv plaz novih in novih poskusov ter predlogov, kakor bi pach komu trenutno padlo na pamet ... Kot kuriozum je mozhno omeniti, da se znana mostarska revija Most na spletu predstavlja v »bosanshchini«, pisani z dvochrkovnimi shumniki; podobno tudi nekatere publikacije srbskih emigrantov v ZDA (morda se je zato na poslopju, kjer je urednishtvo SRPa, nekoch celo pojavil »duhovit grafit« SRBE NA VRBE, cheprav revija ni glasilo nikakrshnega srbstva).
Ochitno in neizpodbitno dejstvo je namrech, da je jezik, ki shumnike zapisuje s slovanskimi enochrkji, v veliki meri zmalichen, obrezan in posiljen v svoji avtentichnosti, che se pojavlja v globalizirani kvaziangleshki praksi brez diakritichnih znamenj ali po slovensko »streshic« (ki seveda sploh niso streshice; streshica je le iz francoshchine vzeto znamenje za shiroki »o« ali »e«, drugo so dejansko kljukice ali kaveljchki ali rozhichki). Tovrstna kastracija je zdaj zhe tako sploshna praksa zlasti v mobitelefoniji in na internetu, da tega sploh nihche vech »ne opazi«. Najbrzh niso povsem brez zveze s tem podatki, da je Slovenija po meritornih mednarodnih raziskavah pri dnu funkcionalne pismenosti svojih prebivalcev; vendar pa nacionalna strategija za razvoj pismenosti (2006) niti ne omenja pojava rezanja streshic. Ponuja se vprashanje, kakshen vtis (engram) si zgradijo zhe slovenski otroci o lastnem jeziku, che ga je treba za normalno mednarodno rabo obrezovati od »streshic« kot od nebodijetreba (nefunkcionalno necivilizirane) domachijske navlake.
Po vsem povedanem potemtakem logichno preostaja zhe nakazana sklepna ugotovitev, izrazhena v aforistichnem povzetku: pred zidom molka razvid »folka«. Se pravi: mimo kriterija praktichnih rezultatov in njihove »uspeshnosti« se predlagana neobohorichica osmishlja kot svojevrsten »outsiderski«, ob-robni, apokrifni, heretichni, bolj socioloshki kot chisto filoloshki test kontekstualne etnoidentitete v smislu radikalne (avto)refleksije na sledi derridajevske gramatoloshke dekonstrukcije. Radikalna (avto)refleksija »z roba« (Derrida: rob kot zaloga za obrate v pogledih) namrech deluje kot de(kon)strukcija ali raziskovalni reverzivni inzheniring, ki je nenehno sprashevanje tudi o utemeljenosti vseh »samoumevnih«, stereotipno uveljavljenih hierarhij. V filozofskem ozadju tega diskurza gre (z vidika pisca teh vrstic) za nachelni pridrzhek tako do dekartovskega racionalizma kot do bergsonovskega iracionalizma, pa tudi do Pirjevchevih izpeljav iz heideggerstva, ker vse te »priredbe« naposled vodijo v specifichne ekskluzivizme. Na to, da definicija drzhave kot »sistema objektivne svobode« povzdiguje drzhavo v totalitarni sistem, je opozoril zhe Shushtarshich v soochenju z Urbanchichem. Z Urbanchichevo tezo, da je drzhava najvishji interes nacije, je namrech povsem logichno mogoche utemeljevati, upravichevati in opravichevati ne le »navadno drzhavo«, temvech tudi vsak drzhavotvorni totalitarizem, v praksi katerega je svoboda (orwellovsko) izenachena s suzhenjstvom. Po drugi strani bergsonizem naposled
ponuja le jovialni biologizem nekakshne elementarne, imanentne svobode tako posameznika kot (njegovega) kolektiva; tovrstno pojmovanje svobodnjashtva se nenehno problematizira spricho izkustvenega dejstva vsakrshne determiniranosti svobode v boju za obstanek (temeljna determiniranost subjekta je, da si ne more sam izbrati ne prostora ne chasa svojega bivanjskega nastanka; iz te determinante izhajajo vse druge, tudi tista, ki je »edina svoboda« in se imenuje »svoboda za smrt«).
Tako se zdi tukaj s »poetoloshkega« vidika relevantna zlasti Zhupanchicheva refleksija v treh znachilnih pesmih, napisanih pri koncu prve svetovne vojne, v chasu, usodno odlochilnem za slovenski narod: Nasha beseda, Nashepismo, Podoba (tudi slednji bi ustrezal prilastek »nasha«). Zgovorni naslovi sami po sebi kazhejo, da gre za temeljno trojico identitete: beseda (jezik), pismo (pisava), podoba (posameznika in naroda: v Podobi je namrech recheno: »O, da nam je priti do svoje podobe, / i meni i tebi, narod moj!«). S filozofskega vidika pa sta relevantna predvsem Heidegger in Derrida; prvi je nakazal pot k jeziku, drugi na njegovi sledi pot k fonetichnosti (glasovnosti) jezika in s tem do pisave. Po Heideggru naj bi bil jezik »hisha biti«; to ni dalech od starejshe izjave jezikoslovca Humboldta, da je jezik »resnichna domovina«. Oboje ima svojo vrednost, a se relativizira spricho razlichnih dejstev vsakdanjega izkustva (jezik, narod, drzhava, domovina, dom, identiteta se ne pokrivajo avtomatichno zmeraj in povsod), kot tudi glede na to, da je bit po Derridaju »razloka« (diferAnca), se pravi razprtost, odprtost, vprashljivost, zdrsljivost, izzivalnost, shizoidnost, paradoksalnost, skratka vsakrshna problematichnost. V tem smislu se pokazhe (pach shematichno) »druga trojica« identitete kot trije fenomenoloshki nivoji: objektivnost (praktichna vsakdanja socialnost z »ujetostjo« v institucije, kot so etnos, shola, druzhina, poklic, sluzhba itd.), subjektivnost (psiholoshka individualnost slehernika), kri%nost (radikalizirana nuja eksistencialne avto/refleksije kot izkustvo nenehne krize, nezadoshchenosti, ogrozhenosti, problematichnosti, dilematichnosti). Pri tem se zdi kriznost she posebej »privilegirana tochka« identitetne avtorefleksije (»fenomenoloshke egologije«) malih narodov; Zhupanchich je to ochitno naravno potrebo »spoznavanja sebe« (po klasichnem grshkem geslu) kot posameznik, ki ustvarjalno uporablja magichnost besede (v Nashi besedi pravi: »Alfa in Omega! Beseda! Bajna moch ...«), izrazil v imenu svojega ogrozhenega etnokolektiva v prvi osebi mnozhine s tremi, po vsem sodech, vechno aktualnimi vprashanji: »Kaj je z nashim pismom? / Kaj je z nasho besedo? / Kje ste nam, mozhje?« (cit. Nashe pismo); vprashanje o mozheh ustreza vprashanju o (lastni) podobi: kakshna je namrech podoba »nashih mozh«.
Iz zgodovinskega spomina
Branko J. Hribovshek
IMENI RAETIA IN SCHWYZ
II
Pokrajina
V Schwyzu naredi na popotnika najmochnejshi vtis velichasten pogled na okolishke gore, zlasti na gori Mythen, ki kraljujeta nad kotlino.
Pogled v kotlino Schwyza iz jugo-jugozahoda. Z leve so vrhovi: Stockflue, Zünggelenflue, Hochstuckli, Kl. Mythen, Gr. Mythen, Rothenflue, pod njim desno Unt. Gibel, levo v ospredju Seelisberg, sredina levo kraja Brunnen in Ingenbohl, v sredini desno kraj Schwyz, Urnersee — juzhni del Vierwaldstätskega jezera, ob jezeru desno podnozhje Fronalpstocka. To je del stenske slike v dvorani shvicarskega narodnega sveta (Nationalratsaal) v palachi zveznega parlamenta (Bundeshaus) in vlade v Bernu. (S prijaznim dovoljenjem shvicarskih parlamentarnih sluzhb.)
Pogled v kotlino Schwyza iz Steinerberga v podnozhju Rossberga (iz zahoda-severozahoda). Na skrajni levi sta pobochji Engelsstocka in Hochstucklija, ki sta del Haggena, na levi so Mythni — od leve z vrhovi Haggenspitz, Kl.Mythen, Gr. Mythen, nato sledi Rothenflue, v sredini pa sta kraja Seewen in Schwyz, dalech v ozadju so gore Drusberg, Wasserbergfirst, Planggstock, Chronenstock, Chaiserstock, gora na desni je Zünggelenflue, zadaj desno pa Fronalpstock. (S prijaznim dovoljenjem obchinske uprave v Steinerbergu.) [50].
Pogled s Fronalpstocka proti zahodu na Vierwaldstätersee in Urnersee. V sredini desno je Seelisberg, dalje zadaj Rigi, ki prehaja na desno za Brunnenom v Zünggelenflue, v ozadju povsem desno Rossberg z vrhovi Gnipen, Wildspitz, Türlistock in Chaiserstock. (S prijaznim dovoljenjem obchinske uprave v Steinerbergu.) [50].
Pogled proti zahodu z Mythnov na kotlino Schwyza. Na levi je Vierwaldstättersee z Seelisbergom, v sredini levo sta kraja Brunnen in Ingenbohl, v sredini Rigi s Zünggelenfluejem v ospredju, na desni kraj Seewen s senco Mythnov in Lauerzersee, spodaj v sredini kraj Schwyz. (S prijaznim dovoljenjem obchinske uprave v Steinerbergu.) [50].
Ime »Mythen« je novo; staro je bilo »Hakenberg«, baje po shvedskem kralju Hakonu [47]. To dovoljuje domnevo, da je ime shele iz chasov tridesetletne vojne. Kasnejsha pravljica o kralju Hakonu je mogoche prilagojena stara legenda ali pa celo nova, nastala v religioznem zanosu, da bi izrinila staro. Morda pa gre le za pravljico, ki naj bi pojasnila imeni Haggen in Haggenspitz. Zagotovo pa lahko trdimo, da sta bili gori Mythen zhe v davnini predmet mitichnih pripovedk. Stari Shvicarji gotovo niso spregledali vzvishene enkratnosti teh gora.
Kotlina Schwyza se odpira v dve smeri — sevrozahodno proti Lauerzerseeju in jugozahodno proti Vierwaldstätterseeju, ki lochuje Zünggelenflue. Proti severovzhodu kotlino zapirata strmi gori Mythen, proti vzhodu se skoraj postopoma dviga, na jugu pa jo spet zapirajo strme gore (sl. 1, 2).
Stari Shvicarji (podobno tudi danashnji z obiskovalci) so zjutraj in zvecher uzhivali v velichastni igri sonchne svetlobe na mogochnih gorskih vrhovih, ki je bila vidna zaradi shirine kotline, njenih vrat in presledkov med vrhovi v daljavi. Igra svetlobe ob sonchnem vzhodu in zahodu ustreza izjemnim smerem, ki sovpadajo z okolishkim reliefom, gledano z mesta farne cerkve Sv. Martina (sl. 3).
—	Sonchni vzhod se ob poletnem obratu nahaja med Mythnovimi vrhovi, zahod pa v smeri Seewna proti soteski Lauerzerseeja.
—	Sonchni vzhod ob zimskem obratu se nahaja priblizhno nasprotno od prejshnjega zahoda v smeri Vorder Oberiberga, zahod pa v smeri Stanserhorna nasproti Gr. Mythna proti soteski Vierwaldstätterseeja.
Vecherni soj na Mythnih, pogled iz Steinenberga. Z leve: Haggespitz, Kl. Mythen (Mali Mythen), desno Gr. Mythen (Veliki Mythen). S prijaznim dovoljenjem obchinske uprave v Steinerbergu [50].
Jutranji svit 27. dec. 2003, nekaj po zimskem obratu. Na levi so Mythnovi obrisi. S prijaznim dovoljenjem obchinske uprave v Steinerbergu [50].
To je prva posebnost kotline Schwyza.
Pazljivi opazovalec ne spregleda, da si gorski vrhovi, ki obkrozhajo kotlino Schwyza, stojijo nasproti. Namishljene chrte, ki povezujejo nasprotne si gorske vrhove, se krizhajo vechinoma v soseshchini farne cerkve Sv. Martina (sl. 4). Seveda pri tej mnozhici gorskih vrhov lahko najdemo podobno situacijo zelo pogosto tudi drugje. Izjemni sta tukaj dobra vidnost iz kotline Schwyza in kopichenje krizhanj namishljenih crt pri Sv. Martinu, zato omejujeta izbiro.
To je druga posebnost kotline Schwyza in njene okolice.
Vechina teh gora ni lahko dostopna iz kotline. Sprehod je mozhen le na najblizhje, bolj hribe ali griche kot pa gore. Prvi naseljenci so tako gotovo ugotovili, opazujoch premikanje gorskih senc chez kotlino, da so medsebojna razmerja nekaterih vrhov v smereh sonchnih vzhodov in zahodov ob sonchnih obratih kot tudi v severni in juzhni smeri (sl. 5). To je tretja posebnost okoli kotline Schwyza.
Namishljene chrte, ki povezujejo te vrhove, tvorijo simetrichni mnogokotnik v obliki rozete (sl. 6 in 7).
To je chetrta posebnost kotline Schwyza.
Lahko domnevamo, da so ti vrhovi, poleg Mythnov, imeli poseben pomen v verskih predstavah starih Shvicarjev. Krizhanja namishljenih chrt, ki navidezno povezujejo vrhove in oblikujejo rozeto, so lahko imela poseben pomen. Razporejena so po vechjem delu kotline in so bila verjetno kraji, na katerih so praznovali sonchno bogosluzhje. To bi bila peta posebnost kotline Schwyza.
Poleg sonca je bil tudi mesec prvobitno bozhanstvo. Obichajno je znamenje meseca krajec, ki ga tvorita povezana rogova. To dejstvo vodi k sklepu, da sta bila Mythna zaradi svoje oblike predmet mozhnega kulta meseca. To je shesta posebnost pri kotlini Schwyza.
Mesec vzhaja priblizhno med severovzhodom in jugovzhodom. Zahaja temu ustrezno med severzahodom in jugozahodom, polni mesec pa na vzhodu. Znotraj skrajnih smeri se nahajajo tudi smeri sonchnih obratov. V glavnem mesec vzhaja izza Mythnov. Pravzaprav pa bi lahko le s primerjavo z lunarnim koledarjem ugotovili vech podrobnosti, toda to je zunaj naloge tega dela.
Sedma posebnost kotline Schwyza pa je veliko shtevilo sakralnih zgradb — kapelic, cerkva in samostanov — v primeri z blizhnjo in daljno okolico.
Kapelice, cerkve in samostani
Zgodnje krshchanske sakralne zgradbe so obichajno gradili na mestih predhodnih poganskih svetishch. Primer je Falera, kjer lahko obchudujemo predzgodovinske menhirje in znamenja, vklesana v okolishkih skalah. Nekateri menhirji v Faleri so razporejeni v vrste, ki kazhejo na cerkve v Ladirju in Ruscheinu. Cerkve same pa so tudi postavljene na arheoloshkih najdishchih iz bronaste dobe. Te in tudi druge vrste menhirjev so usmerjene v pomembne zemljepisne smeri, ki so povezane s sonchnimi vzhodi ob spremembi letnih chasov [48].
Skoraj vse — skoraj le zaradi mozhnih izjem — sakralne zgradbe [51, 52] v kotlini Schwyza in njeni okolici so razporejene v medsebojnih smereh sonchnih obratov kakor tudi v severni in juzhni smeri (sl. 8). Dandanes je ta vednost verjetno zhe pozabljena, stari gradbeniki pa so to she dobro vedeli.
To bi bila ne tako izjemna osma posebnost, che ne bi domnevali, da so krshchanske sakralne zgradbe postavljene na poganskih svetih krajih.
Vsaka cerkev, kapelica ali pa samostan lezhi na namishljeni chrti, ki povezuje najmanj tri sakralne zgradbe, dve sakralni zgradbi in gorski vrh ali pa eno zgradbo in dva gorska vrhova. Uporabili so vrhove blizhnjih grichev. Odnose med temi polozhaji na podrochju krajev Steinenso, Steinerberg, Seewen, Schwyz, Rickenbach, Ibach, Brunnen kazheta sliki 9 in 10.
Namishljene chrte med sakralnimi zgradbami, smeri sonchnih vzhodov in zahodov ob obratih, smeri severa in juga, vzhoda in zahoda, chrte h gorskim vrhovom, krizhanja chrt — vse to niso bila edina merila, po katerih so bile postavljene krshchanske sakralne zgradbe in po katerih so bili pred tem izbrani poganski sveti kraji. Razvidno je (sl. 11, 12, 13), da so njihove medsebojne razdalje ravno tako pomembno merilo za razpored. Kot krizhanja chrt so tudi krizhanja oddaljenostnih krozhnic — pogosto oboje skoraj na istih mestih — kraji, katere so raje izbirali za polozhaje sakralnih zgradb. Na sploshno lahko domnevamo, da so kraj imeli za bolj svet, charoben ali pa pomemben, kolikor vech krizhanj chrt ali krozhnic ga je dolochalo.
Kulti — sonce
Lahko si predstavljamo, kakshen vtis so na stare shvicarske praochete naredili sonchni vzhod med vrhovoma Mythnov kot rogovoma meseca v jutranjem svitu ali pa njuna senca, potujocha chez kotlino in blizhnje hribe, pa zahod za daljnim Stanserhornom ali Lauerzerseejem, zlasti ob sonchnih obratih. Ravno tako tudi char osvetljenih vrhov zjutraj in zvecher. Razmerja med polozhaji sakralnih zgradb v kotlini Schwyz kazhejo na praktichno koledarsko vlogo tega svetlobnega chara. Domnevamo, da so tu nekoch chastili sonce, che so sakralne zgradbe postavljene na krajih chashchenja poganskh kultov. To domnevo lahko preverimo le z arheoloshkimi raziskavami — dotlej ostaja le hipoteza. Lahko bi ugovarjali proti temu, da so kraji, na katerih so postavljene krshchanske sakralne zgradbe kakor tudi kraji poganskih kultov, izbrani ali dolocheni po istih merilih. V tem primeru bi oboji sovpadali neodvisno, ujemanje bi ostalo le domneva. Tudi dejstvo, da nekatere cerkve in kapelice niso zelo stare, zgrajene so shele v poznem srednjem veku ali pa celo kasneje, govori proti tej domnevi. Vendar to ni bistveno, kolikor so v obeh primerih veljala ista merila za dolochanje polozhaja.
Dejstvo, da so v starih chasih merili le s palico, vrvjo in kamnom, prav tako slabi argumente za sovpadanje. To naj bi namrech pomenilo, da na ta nachin ni bilo mogoche dosechi zadovoljive merske natanchnosti. Spremembe zaradi erozije, zemeljskih plazov itd. v zadnjih tisochletjih so tudi v glavnem neznane. Katera skala, kateri gorski greben, kateri kraj je bil v resnici izbran za mersko tochko? Ali niso bila dovolj natanchna merjenja
opravljena shele v srednjem veku, zhe v krshchanskih chasih?
Te dvome je mogoche preprosto zanikati. V isti dobi so nastale velike klasichne kulture — v Vinchi, v Vuchedolu, sumerska, egiptovska, indska itd. Seveda lahko govorimo le o natanchnosti glede tisochletij. Velike kulture so imele zaradi razvitega poljedelstva vechjo gostoto prebivalstva. Ta je omogochala »tehnichno uresnichenje« zgradb in ostalih pridobitev, ki jih dandanes obchudujemo. Ostali narodi niso bili manj inteligentni, le da so zhiveli v manj prijazni okolici in so uporabljali manj trpezhne gradbene tvarine, npr. les namesto kamna. To velja tudi za stare Shvicarje, zlasti che uposhtevamo, da so njihovi sorodniki — vinchanska kultura s kovinarstvom in vuchedolska kultura, oboje na Donavi — izumili najstarejsho pisavo, najstarejshi evropski koledar in najstarejshe evropsko kovinarstvo.
Kulti — mesec
Vechina kapelic, cerkev in samostanov v Schwyzu je posvechenih dolochenemu svetniku. Le nekaj je svetnikov, katerim je posvecheno dvoje ali pa vech kapelic — tukaj seveda nismo uposhtevali kapelic s krajevnimi imeni. Izjema je Marija. Njej je posvecheno vech kapelic in cerkev v blizhnji okolici Schwyza.
Znano je, da so poganski mesechev kult nadomeshchali z Marijinim chashchenjem. Njeni kipci stojijo ponavadi na mesechevem krajcu in na kachi ali pa je tako upodobljena na slikah. Poskusili bomo ugotoviti podlago mozhnega poganskega mesechevega kulta na mestih sakralnih zgradb, posvechenih Mariji.
Na sliki 12 smo neposredno topoloshko povezali Mariji posvechene zgradbe, za katere domnevamo, da stojijo na krajih nekdanjega mesechevega kulta, z Mythnovimi vrhovi. Pokazalo se je [53], da sta Alte Marienkirche kakor tudi kapelica Maria zum guten Rat enako oddaljeni od zgornjih vrhov rozete ter prav tako od kapelice Muttergottes in od obeh Mythnovih vrhov.
Tudi cerkev Maria Hfin kapelico Unsere liebe Frau Aufiberglahko neposredno povezhemo z ostalimi, Mariji posvechenimi zgradbami. Obe kapelici, posvecheni zelo redko pojavljajochim se 14 Nothelfernom, in kapelica Erlen imajo, kot kazhe, kljuchni polozhaj v tej povezavi. Verjetno ne pretiravamo z domishljijo, che poudarimo dejstvo, da je v simboliki (rozeta sedmih vrhov, kapelica 14 Nothelfernov, Mythnovi rogovi in Marijino chashchenje) mozhna povezava s starejshim mesechevim kultom: gre za shtevila, ki ustrezajo mesechevim menam in simbolu mesechevega krajca. Temu pa nasprotuje dejstvo, da je cerkveni koledar vechinoma lunaren in da se nashe ugotovitve morda opirajo le na nakljuchja.
Kulti - zvezde
Iz slike 14 je razvidno, da so namishljene chrte, ki povezujejo najmanj tri sakralne zgradbe v neposredni okolici Schwyza, podobne zelo znanemu liku — ozvezdju Oriona. To ozvezdje je bilo predmet chashchenja v skoraj — skoraj le za vsak primer — vseh prvobitnih
kultih. Ozvezdje je dobro vidno v zimskem chasu in je pogosto rabilo za chasovno orientacijo ponochi, podobno kot sonce podnevi. Izjemna podobnost ozvezdja z razporedom kapelic (sl. 15) dovoljuje sklep: nekatere sakralne zgradbe so bile v resnici zgrajene na krajih poganskih kultov, ker krshchanstvo ne pozna nikakrshnega zvezdnega kulta. Ozvezdje lahko tudi na presenetljiv nachin uvrstimo v rozeto vrhov in v njeno okolico (sl. 16, 17). Omeniti moramo, da je bil Orion bozhanski lovec pri starih Grkih in Rimljanih, pri Sumercih je ozvezdje predstavljalo Gilgamesha, pri starih Egipchanih pa Ozirisa. Pri nas imenujemo ozvezdje Kosci ali pa Palice.
Nazaj k imenu Schwyz
Rabe gorskih vrhov v koledarske namene kakor tudi temu ustreznih polozhajev poganskih svetishch ne moremo zanikati. Kraj Schwyz in njegova okolica sta imela v tem pogledu izjemen polozhaj.
Sonchni vzhodi, ki se zachenjajo z jutranjim svitom, in sonchni zahodi, ki prehajajo v vecherni svit, so rabili za dolochanje prehoda letnih chasov in verskih praznikov z rozeto gorskih vrhov. Sredishche naselja sta bila samostan in cerkev. Kot smo pokazali, so bile stare cerkve, kapelice in samostani zgrajene na krajih poganskih chashchenj, na krajih njihovih svetishch. Svet, na katerem se je nahajalo svetishche, je bil svet (sakralen). Lahko tudi domnevamo, da so bili zhreci chlani sveta, ki je svetoval, seveda z nasveti. Z gorskim vencem in okolishkimi daritvenimi kraji je bil Schwyz verjetno sredishche velikanskega naravnega in po chloveku dopolnjenega »Stonehenga«. Zhe samo to dejstvo bi zadostovalo, da bi se ime Schwyz ohranilo skozi tisochletja.
Katera bozhanstva so chastili? Ne moremo dati dokonchnega odgovora, vendar lahko navedemo nekaj manj znanih retskih, pravzaprav venetskih ali pa praslovanskih bozhanstev. Nasho razlago bomo podprli z jezikovno in versko-kulturno sorodnostjo. Poleg Reitije sta bili karnski in norishki ter s tem tudi venetski bozhanstvi Belin [6,54,55] (lat. Belenus) in Trumusjat ali Trumuskat [6,55]. Seveda so k Venetom pripadali Reti, Karni in Norichani, kot sledi tudi iz nashih prej navedenih razlag. Belin — ime navidezno zveni romansko — je bozhanstvo, ki je podobno Apolonu (pravzaprav je njegov predhodnik), je bog sonca. V korenu njegovega imena je beseda bel in je pravzaprav praslovansko bozhanstvo Belbog, bog sonca in svetlobe. »She danes« je v ljudskem verovanju v dolini Soche dobrohotni duh [54] z istim imenom — prav v neposredni soseshchini Rezije. Ime Trumusjat je sestavljeno iz tru — tri in musjat (muskat) — mozhad — to je pravzaprav staroslovanski bog Triglav. Belboga so na sploshno chastili povsod Ime Trumusjat je znano samo iz venetskih napisov na alpskem podrochju, ime Triglav pa v Sloveniji in v Polabju. Sorodna imena so Treviso, Tribogna, Treglavus, Triglavou,Tre-la-Tete, Triguer, Tregornan, Tregourez, Trihoret itd., ki jih najdemo v Italiji, Shvici in Franciji [55].
Belinov kult je bil verjetno sonchni kult v kotlini Schwyza, Trumusjat oziroma Triglav pa je bil mogoche povezan s tremi vrhovi — s Haggenspitzem in z Malim in Velikim
Mythnom — kar je vzporednica s slovenskim Triglavom. V sanskrtu najdemo: sanskrt	slovensko pomen, meaning	prevod iz sanskrta
svarocis Svarozhich Slavic deity,	own light, self shining, deity lastna svetloba,
slovansko bozhanstvo svetlechi se, bozhanstvo Bozhanstvo, ki so ga mogoche tudi chastili v Schwyzu, je bil Svarozhich, bog svetlobe [54]. Ta bog je bil skupen vsem Slovanom, je zelo prvobiten in njegovo ime je znano zhe iz Ved. Chastili so ga tudi v svetshchu Retra (pozneje imenovan tudi Radogast) [11]. Njegova vloga ni jasna. V njegovo chast je bilo v svetishchu Retra postavljeno mnogo rogov. Njegova last naj bi bil tudi temni bik in so ga zato imenovali tudi Bikbog. Verjetno je sodil v mesechev kult [54].
Ime Svarozhich
Rozhich, tukaj s pomenom %harki, ki so simbol sonca in meseca; v sanskrtu sva — svoj (lasten) in roci — rog, pomeni tudi svetlobni zparek ali pa tram.
Druga mozhnost bi bilo chashchenje Svetovida (Svantevit, Svjantovid, Svjatovid, Znantevith, Suantouitos); verjetno ime pomeni »svet videch, vseviden, vseveden« [54]. Bog s shtirimi glavami ali obrazi je bil verjetno bog vojne in je imel belega konja. Zato menijo, da je bil tudi mesechevo bozhanstvo. Njegovo najbolj znano svetishche je bilo v Arkoni na otoku Rujnu (Rügen). Svetishche je leta 1168 unichil in oplenil danski kralj Waldemar [54,55]. Svetovida so chastili vsi Slovani, toda najvech, kar vemo o njem, je z Rujna. Tudi iz njegovega imena bi lahko izhajalo ime Schwyz. Bel konj (Sachsenross — saksonski konj) v grbu dezhele Sachsen-Anhalt in nekaterih severnonemshkih mest ima poreklo v teh kultih. Nekateri viri trdijo, da je bil bel konj bolj last Svarozhicha kakor pa Svetovida, ki naj bi imel temnega. Vzporednico imamo v okolici Schwyza: Rossberg (Konjskagora) s shtirimi vrhovi — Gnipen, Wildspitz, Türlistock in Chaiserstock — bi predstavljal Svetovida, severozahodno od Mythnov, gora Hengst (Zhrebec), vechinoma zasnezhena, pa Svarozhicha, juzhno od Mythnov. Mythna sta dobila svoje sedanje ime shele v krshchanski dobi. Mogoche so bili razlogi za to stari, toda prepovedani poganski miti. Morda gre za pravljice o rogovih, svetlobnih zharkih in o Svarozhichevem biku, zaradi katerega so oba Mythna imeli za okameneli bozhanski simbol.
Prvobitno govedo je bilo Tur — mogoche namig na ime Uri in na grb sosednjega kantona Uri — kot tudi na Svarozhichevega bika? Toliko o mozhnih bozhanstvih mesca. In kako je z zvezdnimi kulti?
Tako kosec kakor lovec pripadata starim Shvicarjem — oba sta bila njihova glavna poklica iz davnih dob. Koroshki kmetje so dolochali chas s Palicami (Orionom) in z Gostosevci (Plejadami). V Reziji so chas dolochali z Lepo zvezdo (Venero). Bajeslovno gorsko bitje divjakovka je opozarjala pastirje na Karnishki planini v Reziji, da se vrnejo domov v dolino, ker so Palice (Orion) zhe prishle chez gorski greben [54]. Senn, kosec ali pastir v shvicarski nemshchini, ima isti koren kot slovenska beseda seno. Vuchedolska kultura je bila zibelka najstarejshega evropskega koledarja (pribl. 2600 pr. Kr.) [56]. Njegovi simboli so prikazovali vidnost ozvezdja Orion. Ozvezdje Orion pa
lahko na vech nachinov uvrstimo v rozeto gorskih vrhov (sl. 17) in mozhna je nekakshna vzporednica vuchedolskemu koledarju. Bolj natanchne ustrezne raziskave so na poti in bodo kasneje tudi objavljene.
Vsa nashteta bozhanstva so verjetno chastili tudi na podrochju Schwyza. Za sedaj je nemogoche dokazati, katero bozhanstvo je bilo tu najbolj nedvomno. Arheologija bo mogoche nekoch, v prihodnosti, iz teme vekov izkopala odgovor na to vprashanje. Svetovid je najbolj verjeten, ker njegovo ime vsebuje isti koren, kot ga ima tudi ime Schwyz. She nekaj v zagovor nashih mitoloshkih raziskav: tudi zürishki Böög, snezheni mozh, ki ga zazhgejo, da bi pregnali zimo, je ostanek poganskega bozhanstva — ime je praslovanskega izvora, izhaja iz besede bog.
Sklep k imenu Schwyz
Na vprashanje, kaj je posebnega in izrednega v zvezi s krajem Schwyz, smo nashli vech odgovorov:
—	Ochtna oblika rogov velichastnih gora Mythen;
—	vrata kotline Schwyz, ki se odpirajo v smeri sonchnih zahodov ob zimskem in poletnem sonchnem obratu;
—	nasproti stojechi si okolishki gorski vrhovi, s sredishchem v podrochju cerkve Sv. Martina;
—	polozhaj sedmih gorskih vrhov, ki med seboj lezhe v smereh sonchnih vzhodov in zahodov ob zimskem in poletnem obratu;
—	simetrichna rozeta gorskih vrhov sedmih gora.
Edinstven naravni pojav, edinstveno sovpadanje smeri in velichastna svetlobna igra na velichastnem gorskem odru — to so bili vzroki, zaradi katerih so stari Shvicarji imeli obchutek, da je njihov svet posvechen. Stara verovanja, ki so jih bili prvi naseljenci prinesli s seboj, so nashla svojo potrditev v pokrajini — sonchni, mesechev in zvezdni kult so razvidni iz polozhajev kasnejshih krshchanskih sakralnih zgradb. Domachini so verjetno imeli za svet kraj celotno kotlino, vkljuchno z vso okolico. Iz tega sledi, da ime Schwyz v resnici izvira iz svetlobnih kultov, iz svetishcha. Tudi che bi ime izviralo iz imena bozhanstva, bi bili koreni imena isti.
Ime je postalo izredno znano, ker je imelo svetishche veliko druzhbeno vlogo; ime so ohranili skozi tisochletja ter ga prevzeli tudi v tuje jezike.
Prvi naseljenci so bili praslovanskega porekla. Schasoma so bili romanizirani in kasneje alemanizirani. Pravzaprav je to bila asimilacija, ker sta romanizacija kakor tudi alemanizacija potekali stoletja dolgo s tihim priseljevanjem.
Razvoj poljedelstva je povzrochil vechji prirast prebivalstva v ravninah kot pa v gorah. To je vodilo do naravnega premika prebivalstva v manj naseljena podrochja. Prishleki niso zavojevali, ni bilo nikakrshnih junashkih dejanj, ni bilo nikakrshnih osvajanj ali pa selitve narodov. To sledi iz imena: prishleki so, cheprav so govorili tuj jezik, sprejeli staro ime. Z imenom so sprejeli tudi identiteto staroselcev, domachinov. Ime je ostalo, jezik, ki je prevladal, pa je bil jezik prishlekov.
Zakljuchek
Sedaj lahko potrdimo, da imata imeni Raetia in Schwyz veliko globlje korenine, kakor pa je veljalo doslej. Zveze imen s kulti, s kraji, sorodne besede in miselne povezave dokazujejo zadevne postavke. Skladajo se z najnovejshimi teorijami o naselitvi Evrope in so tudi v skladu z zhe znanimi, toda ne na sploshno priznanimi tezami o poreklu srednjeevropskih, zlasti alpskih krajevnih imen.
Uposhtevali smo vsako smiselno besedo, vsak smiselni besedni koren; ustrezne razlage in razlichice so bile vechstransko utemeljene in razlozhene v skladu z razlichnimi pogledi. Nekatere razlichice so seveda le zgodbe, a so ostale v skladu z resnico in z zgodovinskimi dejstvi bolj, kakor je bila doslej sposobna dosechi katerikoli jezikoslovna metoda. She veliko bo treba raziskati. K temu shtejemo tudi razvoj, ki je nastal z romanizajo in alemanizacijo praslovanskih prebivalcev. Odsev tega razvoja je mogoche v shvicarski nemshchini. Tudi bolj natanchna arheoastronomska raziskovanja sakralnih zgradb v Schwyzu in okolishkega reliefa lahko privedejo do novih spoznanj.
Slike
Sl. 1
Kotlina in shirsha okolica kraja Schwyz. Ta zemljevid [49], predelan, z izpushchenimi podrobnostmi. je osnova za nekatere naslednje slike. Stranica kvadrata je pribl. 18 km.
Sl. 2
Ozhja okolica kraja Schwyz. Ta zemljevid [49] z nashimi podatki je osnova za nekatere naslednje slike. Stranica kvadrata je pribl. 10 km.
Sl. 3
Smeri sonchnih vzhodov in zahodov, smeri senc ob zimskem in poletnem obratu, vidno od St. Martina kot strani neba, vse po kvadrantih:
1.	spodaj: sonchni vzhod, poletni obrat; zgoraj: smer senc - sonchni zahod, zimski obrat;
2.	zgoraj: smer senc - sonchni vzhod, zimski obrat; spodaj: sonchni zahod, poletni obrat;
3.	zgoraj: smer senc - sonchni vzhod, poletni obrat; spodaj: sonchni zahod, zimski obrat;
4.	spodaj: sonchni vzhod, zimski obrat; zgoraj: smer senc — sonchni zahod, letni obrat.
Sl. 4
Gorske vrhove okoli kotline Schwyza smo povezali z namishljenimi chrtami. Seveda smo izbrali le chrte, ki sekajo najvech drugih chrt. Kopichenje sechishch se dogaja na podrochju St. Martina, Archivturma in samostana St. Peter am Bach. Zaradi preglednosti smo nekaj imen izpustili. Zwyschet Mythen smo oznachili z istim znakom kot gorski vrh.
Sl. 5
Smeri sonchnih vzhodov in zahodov, smeri senc ob zimskem in poletnem obratu, vidno z izbranih gorskih vrhov. V teh smereh so ti vrhovi tudi medsebojno razporejeni v dolochenih razmerjih. Nakazali smo she strani neba. Zaradi preglednosti nismo vpisali vechine imen gora.
Sl. 6
Namishljene chrte, ki povezujejo gorske vrhove na sliki 5, tvorijo simetrichni mnogokotnik in rozeto. Sovpadajo tudi s smermi sonchnih vzhodov in zahodov ob obratih. Zaradi preglednosti nismo vpisali vechine imen gora.
1 ftnssflcrg
Bipuiuk HrclmurLN
Sl. 7
Rozeta gorskih vrhov — v sredini povezave med vrhovi Zunggelenflueja in Unt. Gibla, kakor Rotheflueja in Unt. Gibla, dopolnjujejo rozeto. Zaradi preglednosti nismo vnesli vechine imen gora. Relativne razdalje, simetrija in tochnost je pribl. 5%. Sredina rozete se nahaja med zaselkoma Bitzi in Allenwinden.
■ SniiJiivih □ Btllljl IKlt.1
JBCBN
Sl. 8
Smeri sonchnih obratov in smeri neba, kakor so vidne od izbranih kapelic in cerkva. Vsakokrat lezhita najmanj dve sakralni zgradbi v medsebojnem razmerju v teh smereh. Zaradi preglednosti nismo vnesli vechine imen.
iinOil™
Obaitarf^Hle	1 MamalDCl*a
® JBZB iD
Sl. 9
Namishljene chrte, ki povezujejo najmanj tri sakralne zgradbe. K sakralnim zgradbam smo prishteli tudi hishne kapelice, Archivturm in Rütliwiese. Zaradi preglednosti nismo vnesli vechine imen.
Sl. 10
Izbor namishljenih chrt, ki povezujejo gorske vrhove in sakralne zgradbe. Na ta nachin so dolochevali gradbishcha sakralnih zgradb chez doline in gore. Zaradi preglednosti nismo vnesli imen.
Sl. 11
Glede na Engelstock enako oddaljene sakralne zgradbe in gorski vrhovi — krozhnice so od znotraj navzven: Kapelle Muttergottes, St. Jakob Kirche;
Kapelle Haggenpass, Kapelle St. Anna, Kapelle zum grossen Herrgott; Schutzengelkapelle Maihof, Alte Marienkirche, Kapelle St. Vinzenz; Kl. Mythen, (St. Kümmernis, Kolleg), Kapelle in der Au; Kapelle St. Agatha, St. Martin Kirche; Gr. Mythen, Kapelle 14 Nothelfer, Schwanau; Kappelweid, Kapelle Fünf Franzen, Zünggelenflue; Ober Gibel, Kapelle St. Katharina, Kapelle St. Wendelin, Stockflue. Zaradi preglednosti nismo vnesli imen.
Sl. 12
V sredini vsake krozhnice je sakralna zgradba, najmanj dve drugi ali / in najmanj en gorski vrh pa lezhijo na prav tej krozhnici. Tudi sechishcha krozhnic najdemo pogosto pri sakralnih zgradbah ali pa gorskih vrhovih. V kotih trikotnikov najdemo cerkve ali pa kapelice, ki so izrecno posvechene Sv. Mariji. Zaradi preglednosti nismo vnesli imen.
I	Alte Marienkirche, 2 Kapelle Maria zum guten Rat, 3 Kapelle Muttergotes, 4 Kl. Mythen, 5 Gr. Mythen, 6 'Kapelle 14 Nothelfer', 7 Unsere liebe Frau Aufiberg, 8 Maria Hilf, 9 Kapelle zu 14 Nothelfern, Erlen Kapelle,
II	Zünggelenflue, 12 Engelstock, 13 Hochstuckli. Krizh (1,6,8,9,10) bi lahko razlozhili kot ozvezdje Laboda, ki ga imenujejo tudi Marijin krizh.
Sl. 13
Smeri sonchnih obratov, chrte, ki povezujejo kapelice in gorske vrhove, kakor tudi krozhnice v odnosu na samostan St. Peter am Bach. Kot pri chrtah sta tudi pri krozhnicah najmanj dve kapelici ali pa dva gorska vrha, ali pa po eden od vsakega, ki lezhita na isti chrti ali pa na isti krozhnici. Krozhnice, ki nimajo sredishcha na samostanu, imajo sredishcha na gorskih vrhovih rozete. Izjeme so krozhnice, ki imajo sredishcha na Ob. Giblu in Charenstockliju. Zaradi preglednosti nismo vnesli imen.
Sl. 14
Izbor namishljenih chrt, ki povezujejo sakralne zgradbe v ozhji okolici Schwyza. Izbrali smo chrte, ki povezujejo najmanj tri sakralne zgradbe. Opozoriti moramo na kopichenje chrt, v katerem spoznavamo lik, podoben ozvezdju Oriona. Zaradi preglednosti nismo vnesli imen.
Sl. 15
Sakralne zgradbe in ozvezdje Oriona. Ozvezdje odgovarja sedanjim polozhajem zvezd in je rahlo spremenjeno zaradi projekcije polkrogle na ravnino. Podane so Maria zum guten Rat — Betelgeuse, Nauerkapelle — Heka (Lambda Orionis), St. Anna Kapelle - Bellatrix, St. Karli Kapelle - Mintaka, Kapelle 14 Nothelfer - Rigel, Kapelle St. Sebastian — Saiph.
Zanimivo je, da najdemo mnogo sakralnih zgradb na chrtah rozete gorskih vrhov in da se kopichijo v blizhini njihovih sechishch. Prav tako tudi vzporednost chrt rozete in ozvezdja. Archivturm najdemo v sechishchu treh chrt, ki je eno od sredishch rozete. Zaradi preglednosti nismo vnesli vechine imen.
Sl. 16
Polozhaj Siriusa, ki ustreza ozvezdju Oriona, kot ga tvorijo kapelice, med kapelico St. Katharina in vrhom Unt. Gibla. Zaradi preglednosti nismo vnesli imen.
Sl. 17
Ena od mozhnosti, kako lahko ozvezdje Oriona vnesemo v rozeto gorskih vrhov. Zanimivo je, da so chrte vzporedne, dve zvezdi ustrezata dvema gorskima vrhovoma, tri zvezde ustrezajo sechishchem rozete, drugi dve zvezdi in Orionova meglica pa lezhijo na chrtah rozete; polozhaj Siriusa je na podrochju Charenstocklija. Zaradi preglednosti nismo vnesli imen.
Viri, literatura in reference
[49]	S prijaznim dovoljenjem: Ortsplan, URL: http:// www.ortsplan.ch/
swissinfoGEO, Switzerland's geographical information system, URL: http://wwwswissinfogeo.org/ Koordinate gorskih vrhov so prevzete iz najbolj natanchnih zemljepisnih kart. Karte so prirejene in vrhovi niso poimenovani zaradi boljshega pregleda.
[50]	S prijaznim dovoljenjem obchinske uprave v Steinerbergu, URL: http://steinerberg.com/ Galerie.htm
[51]	Kanton Schwyz - Amt für Kulturpflege, KIGBO Datenbank, URL: http://staweb.sz.ch/ start.fau?prj=afk-dpfl
[52]	Del, v katerih se ukvarjamo s sakralnimi zgradbami, z njihovimi relativnimi vishinskimi polozhaji, z razmerji do glavnih strani neba, do gorskih vrhov in njihovih senc kakor tudi s sonchnim polozhajem ob vazhnih (tudi verskih) datumih, ne moremo tukaj obravnavati. Rachune za sedaj uporabljene podatke smo bili naredili s programom Skyplot Software. Uporabili smo astronomski (ne dejansko vidnega), zemljepisnemu reliefu ustrezni horizont. F. P Thielen: Skyplot Pro, Das grosse Astronomie-Paket, Data Becker GmbH 1996.
[53]	Polozhaji sakralnih zgradb so bili dolocheni glede na rozeto gorskih vrhov in zaradi tega moramo uporabiti tudi ista topoloshka merila. Mythni niso del rozete in zato je njihov neposreden odnos do sakralnih zgradb pomemben, ker ne sledi sam po sebi iz topoloshkih odnosov v rozeti. Poudariti moramo, da je bilo poznavanje projekcije reliefa na ravnino bistveno. Rozeta gorskih vrhov je pravzaprav projekcija polozhajev gorskih vrhov na horizontalno ravnino. Relativne vishine gora nismo uposhtevali. To morda pojasni lahka odstopanja polozhajev kapelic od sechishch chrt v rozeti.
Odstopanja v razdaljah sakralnih zgradb od vrhov Mythnov so pomembna in jih ne moremo zanemariti. Zaradi tega smo uporabili projekcije razdalj na horizontalno ravnino. To pa potrjuje, da so bili stari Shvicarji veshchi vech kot osnovne geometrije. Brez tezhav so dolochevali oddaljenosti in jih merili s pravili o podobnih trikotnikih. To je bilo dovolj za dolochevanje vseh potrebnih topoloshkih podatkov.
[54]	D.J. Ovsec: Slovanska mitologija in verovanja, DOMUS, Ljubljana 1991
[55]	J. Petkovshek: Belinov kodeks, Jutro, Ljubljana 2005
[56]	Razstava: Najstarejshi evropski koledar, Narodni muzej Ljubljana, URL: http:// www.narmuz-lj.si/orion/najstarejsi-evrop-koledar.htm;
Durman Aleksandar: Vuchedolski Orion i najstariji europski kalendar, Vukovar 2000
aprila 2006
Op. ur.: Celotna knjiga Branka J. Hribovshka IMENI RAETIA IN SCHWYZZ z barvnimi slikami je dostopna v knjizhnici Revije SRP; URL: http://wwm.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2006-2/imeni_rs22.htm
Chitalnica
Lev Detela
HITLER IN STALIN
SIAMSKA DVOJCHKA IN ANTIPODNA KONKURENTA?
Henrik Eberle in Matthias Uhl (urednika):
Das Buch Hitler (Knjiga Hitler)
Tajni dosje sluzhbe NKVD, pripravljen za tov. Josipa Visarijonovicha Stalina in sestavljen na podlagi protokolov z zaslishevanj Hitlerjevega osebnega pribochnika Otta Gunscheja in osebnega pomochnika Heinza Lingeja, Moskva 1948/1949 Iz rushchine v nemshchino prevedel Helmut Ettinger
S spremno besedo prof. dr.dr.h.c. Horsta Mollerja, direktorja Inshtituta za novejsho zgodovino v Munchnu in Berlinu
Bastei Taschenbuch Verlag, Bergisch Gladbach, januar 2007
Slovenski prevod: Dosje o Hitlerju; prevod: Jozhe Novak in Ingrid Peinkicher; Modita d.o.o., Kranj 2006
Dobrih shestdeset let po koncu druge svetovne vojne so v ruskih arhivih odkrili dokument z vznemirljivo vsebino. Gre za svezhenj zapisov z zaslishevanj dveh pripadnikov nemshke formacije SS, ki jih je v Moskvi po koncu druge svetovne vojne opravil sovjetski komisariat za notranje zadeve (NKVD). Obe zaslishevani osebi, firerjev pribochnik Otto Gunsche (pred tem gorech hitlerjunge in stoodstotno na zhivljenje in smrt nemshkemu vodji predan mlad kader) in vodja osebne sluzhbe pri firerju Heinz Linge (pred svojo nacistichno kariero neuspeshen zidarski pomochnik, pozneje natakar v hotelu), sta bili vse do Hitlerjevega smrti oziroma njegovega samomora 30. aprila 1945 ob pol shtirih popoldne v neposrednem stiku z nemshkim diktatorjem. Obchudovala sta ga kot »genialnega voditelja«, a nista bila z njim zasebno in chloveshko povezana. Vendar sta bila ochividca Hitlerjeve smrti in poleg tega zadolzhena, da do nespoznavnosti zazhgeta oziroma unichita truplo mrtvega Hitlerja in njegove zhene Eve Braun.
Dokument je nastal na zahtevo drugega diktatorja, sovjetskega voditelja Stalina, ki je bil sprva Hitlerjev zaveznik, a tudi konkurent pri politichnih ukrepih, pozneje pa seveda sovrazhnik — in po koncu druge svetovne vojne zmagovalec in imperialistichni osvajalec. Zanimivo je, da Stalin v svoji patoloshki nezaupljivosti do vsega in vsakogar po koncu vojne dolgo chasa ni verjel, da je Hitler mrtev. Sumil je, da je s pomochjo zahodnih »zaveznikov« pobegnil iz Nemchije in se nekje skriva — kot potencialna nevarnost, ki bo Ameriki pomagala ob morebitnem napadu na Sovjetsko zvezo.
Dokument je preuchilo vech ruskih in nemshkih znanstvenikov. Nedavno je izshel v nemshchini pod naslovom Knjiga Hitler (Das Buch Hitler) kot prevod iz ruskih zapiskov. Zanimivo je, da sta se oba diktatorja vidno zanimala drug za drugega. V marsichem sta si bila podobna. Razmishljala in ukrepala sta v podobnih kategorichnih okvirih (ti prijatelj — on sovrazhnik, ti pohvaljen — nagrajen, on kaznovan — usmrchen), ki niso dopushchali umika v »mehkuzhno popushchanje« in »licemersko slepomishenje«. Oba sta sovrazhila »izkorishchevalske« Zhide. She 23. marca 1942 — v chasu hudih bojev s Sovjetsko zvezo — se je Hitler v zasebnem pogovoru zelo pohvalno izrazil o Stalinu, chesh, pri sovjetskem voditelju moramo ceniti, da ne dopusti, da bi Zhidje dekadentno unichevali umetnost. Ob neki drugi prilozhnosti je poudaril, da je Stalin »genialen mozhakar«, »potrebno ga je brezpogojno sposhtovati«, na primer tudi zato, ker je bil sposoben odstraniti marshala Tuhachevskega, »zakaj med nekdanjimi caristichnimi oficirji in Stalinom zevajo svetovi«. 11. aprila 1942 je nemshki diktator menil, da se lahko drzhavna oziroma narodna skupnost ustvari samo s silo in »che je Stalin v prejshnjih letih uporabil pri ruskem narodu metode, ki jih je nekoch pri nemshkem narodu izpeljal Karel Veliki, ne smemo nad njim zlomiti palice, ker moramo uposhtevati sedanje nizko kulturno stanje ruskega naroda«. K temu je she pristavil, da je »Stalin ravnal iz preprichanja, da je potrebno Ruse povezati v trdno drzhavno organiziranost, ker ni drugache mogoche politichno zavarovati boja za prezhivetje vsem tem v Sovjetski zvezi zdruzhenim narodnim skupnostim«. Morda niti ne presenecha, da je Hitler medtem, ko se je razmeroma ugodno izrazhal o Stalinu, z najvechjim zanichevanjem ocenjeval politiko in znachaj zahodnih demokratichnih politikov, na primer Churchilla in Roosevelta (Hitler: »Che je Churchill shakal, je Stalin tiger«). Napad na Sovjetsko zvezo je Hitler zagovarjal na poseben nachin: »Pogodba z Rusijo me ni nikoli zavezovala, da bi do notranje nevarnosti zavzel drugachno stalishche. Toda nashi (nemshki; op. p.) komunisti so mi pravzaprav tisochkrat bolj simpatichni kot ta Starhemberg (avstrijski knez Rüdiger von Starhemberg je podprl Hitlerja pri njegovem neuspelem puchu 9. novembra 1923 v Münchnu, vendar je pozneje postal kot voditelj katolishko-monarhistichnih »avstrofashistov« njegov nasprotnik in je leta 1938 odshel v emigracijo; op. p). To so bile krepke narave, ki bi, che bi ostale dalj chasa v Rusiji, prishle ozdravljene k nam nazaj.«
Prav tako kot Hitler se je tudi Stalin osebno kaj malo zanimal za notranje ekscese in politichna grozodejstva svojega nasprotnika in tako imenovano zhidovsko vprashanje in celo unichevanje Zhidov ga je pustilo hladnega. Pri razdelitvi Poljske sta kot »zaveznika« uporabila pri eliminiranju »sovrazhnika« podobne brutalne metode. Ker Sovjetska zveza pri zasedbi Poljske tej drzhavi ni napovedala vojne, zajetih poljskih vojakov ni obravnavala po dolochilih zhenevske konvencije o vojnih ujetnikih iz leta 1929, temvech je s pomochjo politichne policije NKVD v Katinu pobila zaradi »protisovjetske sovrazhne dejavnosti« kar 27.500 poljskih oficirjev in civilistov. Toda
Sovjetska zveza je tudi druge poljske vojne ujetnike na sploh, namesto da bi jim nudila uveljavljeno zaschito, dolocheno z mednarodno pogodbo, poshiljala naravnost v koncentracijska taborishcha in jih kaznovala zaradi »banditstva«. Sovjetizacija nekdanjih vzhodnih predelov Poljske je potekala kot boj proti »razrednemu sovrazhniku«, pri katerem so bile glavne zhrtve poljski meshchanski sloji ter bogatejshi kmetje, tako imenovani »kulaki«.
Prichakovati bi bilo, da bo boj med Nemchijo in Sovjetsko zvezo za nadoblast v Evropi in v svetu vplival na mentalno razpolozhenje obeh brutalnih voditeljev in v njunih psihah netil mashchevalno razpolozhenje do nasprotnika. A prav to se ni zgodilo, cheprav je bilo jasno, da bo tisti od njiju, ki bo vojno izgubil, istochasno klavrno propadel in izgubil glavo. Vojna je oba diktatorja pravzaprav povezala v skupno usodo in ju naredila za nekakshna antipodna siamska dvojchka. Toda v nasprotju z bistveno bolj previdnim in lisjashkim, a nich manj brutalnim Stalinom je bil Hitler pravi hazarder, igralec na srecho, ki pa ga je nenadoma popolnoma zapustila. A konec koncev sta oba diktatorja svojo politiko gradila na skrajnem nasilju, brez ozira na zhrtve.
Zaslishevanje obeh Hitlerjevih pomochnikov je pod geslom »Operacija mitos« vodil nadporochnik Fedor Parparov, diplomirani pravnik, ki je od leta 1926 delal za sovj etsko shpijonazho. Cheprav je odlichno obvladal nemshchino, je bilo potrebno dikcijo protokolov v rushchini »pravilno« prirediti patetichnemu stilu velikega bralca in genialnega voditelja, ki so ga zanimale predvsem zasebne stvari iz Hitlerjevega zhivljenja, na primer njegovo razvedrilo pri Evi Braun in drugih zhenskah ter nekaterih nacistichnih veljakih. In seveda, kot glavno, jasen odgovor na vprashanje, ali je firer zhiv ali mrtev. Zgodbo o Hitlerju so zaslishevalci zavili v paket pri Stalinu tako priljubljenih preprosto napisanih pouchnih zgodbic z grozilno in srhljivo vsebino (ki jih je tudi sam uporabljal pri svojih edinozvelichavnih spisih). Tako zaslishevalci kot oba zaslishanca so bili pod velikim politichnim in psihichnim pritiskom, saj so morali skrbno paziti, da ugodijo okusu velikega bralca in zaradi kake napake ali pomankljivosti ne padejo v nemilost.
Tajni dosje o Adolfu Hitlerju je bil desetletja shranjen s shtevilko 462a pod kljuchem v nekdanjem arhivu sovjetske komunistichne partije. Tekst, napisan na stotinah strani, je zanimiv iz mnogih in razlichnih razlogov. Na marsikaterem mestu se bere kot napet roman s Hitlerjem kot glavnim protagonistom v naslovni vlogi. Zanimiva je plastichno zachrtana atmosfera dogajanja oziroma dejanja in nehanja s poudarkom na psiholoshkih potezah Hitlerjevega vechsmernega, a tudi izrazito negativnega demonichnega znachaja. Vsekakor ponuja Knjiga Hitler pogled na vrh antagonistichne piramide Hitler — Stalin, ki je pravzaprav kljuch v razumevanje bridkega dogajanja v 20. stoletju.
Dokumentaciji zaslishevanj obeh Hitlerjevih pomochnikov so v publikaciji, ki obsega 682 strani, dodane obshirne spremne in sklepne besede ter komentarji obeh urednikov
in direktorja berlinskega Inshtituta za novejsho zgodovino dr. Horsta Mollerja. Kar 587 ponekod tudi zelo obshirnih, a drobno natisnjenih opomb in belezhk pod chrto skrbi za mozhnost dodatnega poglabljanja v mrachno gradivo. Za namechek je v knjigi objavljeno tudi obshirno fotografsko gradivo ter biografije glavnih oseb iz Hitlerjevega kroga, a tudi njegovih nasprotnikov in mednarodnih osebnosti, ki so krojile svetovno zgodovino v 20. stoletju.
Sovjetska tajna sluzhba je potrebovala zelo veliko chasa, preden se je opogumila in baje v enem samem izvodu oddala konvolut gradiva o Hitlerju in njegovi smrti pod shifro »Strogo zaupno« vodstvu Sovjetske zveze. 29. decembra 1949 ga je Stalinu osebno izrochil tedanji sovjetski notranji minister Sergej Kruglov. Drugi chlani komunistichnega politbiroja tega gradiva niso prejeli. Stalin je nekaterim chlanom pozneje sicer dovolil vpogled v dosje, vendar ga je shranil v svojem zasebnem arhivu. Zanimivo je, za kaj se je sovjetski voditelj, ki je bil skrajno nezaupen do svojih sodelavcev, najbolj zanimal. Lastnorochno je podchrtal odlomke, kjer so opisani Hitlerjevi ukrepi proti tako imenovanim izdajalcem njegovega vodstva. Na primer: 29. marec 1945: generalpolkovnik Guderian zaradi predloga, da bi zacheli z zahodnimi silami voditi pogajanja o kapitulaciji, odpushchen ... 25. april 1945: Goring zaradi veleizdaje izkljuchen iz nacistichne stranke ... 29. april: poroka Adolfa Hitlerja z Evo Braun in izdajalstvo Jodla, Himmlerja in generalov ...« Stalin se je baje chudil, zakaj je bil Hitler do svojih generalov, che so proti njegovi volji zagreshili toliko napak, tako popustljiv in jih ni pravochasno kaznoval oziroma onemogochil ... V dosjeju manjkajo — verjetno z obzirom na Stalinovo mentalno preobchutljivost — podatki o Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo, ko je v zachetni fazi sovjetska obramba popolnoma odpovedala. Zato pa so pozneje tembolj podchrtani nemshki zapleti v Rusiji in Hitlerjevi postopni porazi. Izpushchena je s tajno pogodbo s Hitlerjem omogochena sovjetska zasedba nekdanjih vzhodnih predelov Polj ske. Vedno znova je opisan polozhaj v nekaterih pozneje satelitskih drzhavah pod kontrolo Sovjetske zveze, vendar se Jugoslavija in Titovo partizanstvo praktichno ne omenjata, saj je Stalin to drzhavo v letih 1948 / 1949 zaradi »izdajalstva« odpisal iz svojega konteksta.
Vsekakor nova publikacija o Adolfu Hitlerju nudi veliko shtevilo dodatnih podrobnosti o dejanju in nehanju tega demonskega nechloveka, poleg tega vsaj delno osvetljuje nekatere poteze Stalinovega znachaja in ponuja novo gradivo o zgodovini Tretjega rajha in destrukciji morale in civilizacije v 20. stoletju.
Ivo Antich
»SIGNALI« MED NADREALIZMOM IN DADAIZMOM
Franko Bushich: NADrealizam je podDADA; Knjizhevni klub »Branko Miljkovich«, Knjazhevac, 2006
Knjizhica pokonchnega formata, mehkih platnic, na naslovnici in med vsebino opremljena z reprodukcijami avtorjevih slikarskih izdelkov (v barvah le na naslovnici). Kljub skromnosti je zvezek profesionalno korektno in estetsko solidno urejen in natisnjen; zunanji vtis vizualno-taktilne umirjenosti je morda celo nekoliko v nasprotju z nekonvencionalno tendenco vsebine.
Vsebina so pesmi Franka Bushicha, hrvashkega ustvarjalca, »zunajserijskega« zhe po osnovnih biografskih podatkih: rojen 1971 v Splitu, odrasel v Sarajevu, zhivel v Zagrebu, Milanu, Ljubljani, Ivanich Gradu, zdaj zhivi v Splitu. Njegovo umetnishko ustvarjanje obsega poezijo, prozo, esejistiko, slikarstvo, strip, ilustracijo, fotografijo, performans. Ima dokumentiran plemishki rodovnik in osebne sorodstvene vezi z Japonsko, je uspeshen avtor haikujev in »haikujevske« ilustracije haige; japonska televizija je leta 2000 v Ljubljani o njem posnela dokumentarni film. Imel je ok. 40 samostojnih likovnih razstav, prvo knjigo je objavil v Ljubljani (zbirka pesmi Razneslo ti bo prekleto bucho, slovenski prevod, 1998), sodeloval je z Zagorichnikom, pesmi pishe tudi v slovenshchini. Na Hrvashkem so izshle she njegova zbirka pesmi, zbirka haikujev in zbirka proze, slednja s tematiko zadnje jugovojne pod znachilno »aktualistichnim« naslovom Postbalkanec (2003; elektronski prevod v slovenshchini SRP 2000). Che je bil doslej navzoch v zahodnih »jugorepublikah«, je ta nekdanji hrvashki vojak s pesnishko zbirko, ki je predmet prichujochega zapisa, provokativno »premostil Drino« skoraj do bolgarske meje, saj je publikacija izshla v Knjazhevcu v vzhodni Srbiji.
Zbirko sestavljata dva cikla, po prvem je knjiga (trdilno) naslovljena, drugi, obsegajoch tretjino celote, pa ima nikalni naslov Signalizmi niso delirizmi. S temi pojmi je avtor »programsko« oznachil koordinate svoje pesnishke »ideologije«: dadaizem, nadrealizem in signalizem (srbska smer konkretizma; v Bozhichni pesmi Bushich evocira tudi srbsko-hrvashki zenitizem z njegovim WE druzhenjem in balkanskim »barbarogenijem«). Patriarha prvih dveh — Tzaro in Bretona — je citiral kot moto k vech pesmim; od teh citatov je najpomembnejshi »ostal sem tuj vsemu pustili so me zunaj vsega« (Tzara), saj povzema jedro Bushicheve boemsko neprilagodljive, »izvrzhene« bivanjske pozicije. »Ideologija«: avantgardizem-modernizem, zavrachanje okorele forme in jezika, logike, razuma, meshchanskega moralizma, podzavest, spontanost, upornishtvo, provokacija, anarhoidnost, (levicharska) druzhbena kritichnost. Negacija »delirizma« kljub vsemu
spontanizmu poudarja zavestno samoopredelitev, katere odmerjenost se nakazuje zhe v naslovni umestitvi, ki ni ne chisti nadrealizem ne chista dada, temvech je nekako »vmes«, nad realizmom in pod dado. Ker sta »pravi nadrealizem« in »pravi dadaizem« gibanji z zachetka preteklega stoletja, Bushich iz njiju povzema le tiste »neminljive« elemente, ki jih intimno obchuti kot she vedno aktualne in spodbudne za lastno ustvarjalnost v drugem chasu in drugem prostoru. Tudi zato vsako pesem kot »dnevnishki zapis« oznachi s chasom (dnevom) in prostorom nastanka (v tej zbirki od 1997 do 2005, vmes tudi splitski zapor).
Bushicheva »zahodna pesem« v prichujochi zbirki je prostoverzni niz jezikovnih fragmentov v smislu enega od naslovov: Poezija ni sladkobesednost. Naturalizem vsakdanjosti z vulgarizmi se samoumevno prepleta s simbolizmom besednih (po avtorju »stohastichnih«) iger. »Vzhodna stran« njegove poezije je delikatni formalizem haikuja, ki je »druga zgodba«, zunaj te zbirke. O bivanjski avtentichnosti Bushicheve nekonvencionalne pesnishke reakcije ni dvoma, toda tovrstna »razsuta poezija« je zmeraj tudi »prostodushno« odprta za vprashanje, kaj se zgodi z njenim dosegom, ko se »neposrednost krika« izoblikuje v tekst kot ubesedeno obliko in tako neizbezhno postane del literarne konvencije, ujete v papir in med knjizhne platnice.
Vprashalnica
Bogdan Novak
VELIKI SLOVAR Z VELIKIMI NAPAKAMI?
Po sili razmer sem moral vzeti v roke Veliki angleshko slovenski slovar (Grad, Shkerlj, Vitorovich, DZS, 2000), ker sem prebiral tujo strokovno literaturo. Da znorish! Najdesh ime neke ribe, gresh v slovar in tam pishe — vrsta ribe. To vem sam, bedaki, da je riba. Rad bi njeno tochno ime! Podobno se mi je dogajalo pri shkoljkah, pri rastlinah sem posumil v pravilen slovenski prevod, nakar sem se razjezil in malo natanchneje pogledal, kaj imam v rokah.
Grozno shlamparijo sem ugotovil zhe, ko sem bezhno zapisal nekaj izkushenj s tem slabo uporabnim slovarjem. Pa pojdimo po vrsti, kot so hishe v Trsti. Malomarnost, predvsem pa lenoba sestavljavcev slovarja, kar se tiche jedi, rastlin in zhivali, je neizmerna. Pustimo tiskarske shkrate, ko pishe doutable namesto doubtable, kar pa zelo moti, saj te pri iskanju besede dough zmede, ker za doubt pride doutable, in mislish, da besede dough sploh ni v slovarju. Kar precej chasa traja, da odkrijesh napako in najdesh besedo na naslednji strani.
Besede acorn (zhelod) sploh ni, cheprav je to precej vsakdanja rech. Pod anchovy pishe, da je sardela, inchun, sardon. Inchun in sardon je (Engraulis), sardela (Clupea) pa nikakor ni (angl. sardine). Bilo bi pa lepo, che bi napisali, da je anchovy po slovensko brgljun.
Pod balm pishe medenika. Napachno! Prav bi bilo melisa, kajti zlata melisa ali chebelna medenika je le ena od melis.
batter — ni razlozheno, da je to tekoche testo (npr. za palachinke), to je zelo pomemben podatek, ki manjka v slovarju.
Pod cockle pishe shkoljka, volek. Napachno. Prav je srchanka.
Pri cashew pishe, da je to akazhu. Res je, ampak akazhu Slovencu ne pove nich, zato
smo mu dali domachi imeni indijski oreshchek ali slonova ush.
Da ni besede cep ali cèpe, kar oboje pomeni jurchka, sem kot gobar uzhaljen.
Chutney je preveden kot indijsko vlozheno mochno zachinjeno sadje. Napachno!
Chatni, kot mu poslovenjeno rechemo, ni zachinjen kompot, temvech je pikantna ali
sladka zachimbna mezga, omaka. Mimogrede: izumili so jo angleshki kolonialisti v
Indiji, zato jo napachno shtejejo za indijsko jed.
Pod cob pishe, da je to med drugim velik leshnik. Toda cob je v angleshchini tudi rjav, okrogel kruhek, njihovo znachilno pecivo. Cobnut ima poleg leshnika isti pomen kot cob, torej rjav, okrogel hlebchek. Cob za hlebchek izvira iz srednjeveshke angleshchine,
ko so cobbe rekli vsaki okrogli stvari: od betice prek kosov premoga pa do testisov, torej tudi leshniku in kruhku. Tako je zhe Shakespeare zapisal v Troilus and Cressida leta 1606, kako Ajax zakliche Thersitesu: »Thou cobloaf!« In zachuda, malo naprej v slovarju pishe, da je cob-loaf (vezaj je bil odvech zhe Shakespearju, a so v tem slovarju zelo priljubljeni tudi tam, kjer jih Anglezhi ne pishejo vech) okrogel hlebec kruha. Pod tem geslom torej manjka pojem okrogel hlebchek kruha, zraven pa she preneseni pomen: bucha, betica.
Corned beef — pod geslom beef je navedeno, da je konzervirana govedina. Zelo priblizhno. To je posebna angloamerishka jed, kvashena (marinirana) govedina, ki jo nato skuhajo, sesekljajo in stisnejo ter prodajajo tudi v plochevinkah, ni pa nujno. Marsikje jo pripravijo sami doma in jo spravijo v kozarce. Obichajni skuhani in konzervirani govedini rechejo bully beef, kar je sicer v slovarju pravilno navedeno. Pod cudbear pishe, da je rdecha ali violetna barva iz lishajev. Cudbear je najprej lishaj (Rocella), iz katerega pridobivajo barvila za tekstil, pijache in hrano: rjavo, modro, rdecho, vijolichno, medtem ko barvi rechejo archil, orchil ali orseille. Custard-aple se prav pishe custard-apple in je res zahodnoindijski plod (drevesa) vrste Anona. Po domache mu rechemo sirikaja, tudi sladkorno jabolko, vchasih je na voljo zhe v nashih trgovinah.
Grozno je prebrati, da je custard-powder vanilijin sladkor. V resnici je to jajchna krema v prahu, ki jo je leta1846 izumil Anglezh Birds.
Pod faggot pishe, da je jetrna pechenka. No ja! Kako iz jeter narediti pechenko? Prav bi bilo mesne kroglice v mrezhici. Kajti za faggot zmeljejo jetra, pljucha, vranico, salo, slabshe kose mesa, chebulo, dodajo drobtine in zachimbe, oblikujejo kroglice v velikosti biljardnih krogel, zavijejo v mrezhico, preprazhijo in zdushijo v jushni osnovi. Pod fenugreek pishe, da je bozhja rutica ali jastrebina. Napachno! Grshko seno ali triplat (Trigonella foenum-graecum) je pravilno.
Pod finan pishe, da je prekajena polenovka. Ojej, bo kar finnan haddock, kot se imenuje jed s celim imenom — prekajena vahnja. Pridevnik finnan pride od kraja Findon blizu Aberdeena, od koder izvira ta posebnost, findonska vahnja. Z ribami so sploh tezhave, vsaka ribja kost se zatakne v anglistovem grlu. Ker tudi dab ni iverka (Platichthys flesus), temvech je limanda (Limanda limanda). Je pa blizu udarilo neznanje, ker sta obe ribi iz druzhine bokoplutov, to je zhe treba priznati. A zgodba o bokoplutih se nadaljuje. Flounder nikakor ni kambala ali morski list, kot pishe v slovarju, ampak to je iverka! Pa smo jo nashli! Res pa je, da Americhani, ki so shlampasti kot nashi sestavljavci slovarjev, rechejo flaunder sivemu morskemu listu, rumenorepi limandi in celi vrsti drugih ploshchatih rib. Zanje je vse ploshchato, kar plava v morju, kar flaunder, menda she lopata. Anglezhi sicer rechejo morskemu listu sole, kot pravilno ugotavlja tudi nash slovar. Kambala pa spada med morske ploshche, ki jim Anglezhi rechejo halibut, kar slovar prevaja z morskim listom, res pa je, da je vmes grenlandska ploshcha, ki ji ljudsko rechejo veliki morski list, cheprav znanstveno to ni. Od morskega
lista so sicer sestavljavci slovarja obsedeni, kajti tudi plaice prevajajo kot morski list, namesto navadna morska ploshcha. Turbot pravilno prevedejo kot robec, a ne vem, zakaj spet prislinijo zraven nesrechno kambalo. Mar bi raje rekli romb. Prav zabavno je pogledati pod ginger-ale. Tu pravilno pishe, da je vrsta brezalkoholne pijache z ingverjevim okusom. A kozla ustrelijo takoj nato. Pod ginger-beer zapishejo: glej ginger-ale. Ne priporocham otrokom, kajti ginger beer je alkoholno ingverjevo pivo, pridobljeno s fermentacijo sladkorja, limoninega soka, vode, vinskega kamna, mletega ingverja in zachimb. Koliko alkohola je v tem pivu, je odvisno od vrste kvasovk, ki jih uporabijo, od kolichine sladkorja in trajanja vrenja. Lahko je kar mochno. Da ni v slovarju kruhovca pod jack-fruit ali jak-fruit, je zhalostno. Kidney-bean sicer je nizki fizhol, kot pishe v slovarju, vendar samo posebne sorte haricot, ki mu pri nas rechemo fizholica. Droben, bel fizholchek. Ling je zares vresje, a tudi pomembna jedilna riba, ki ji slovensko rechemo leng (Molva). Pod lumpfish pishe, da je morski okun (Sebastes). Napachno! Prav je morski zajec (Cyclopterus).
Olive — pl jed iz sesekljane govedine z olivami, pishe v slovarju. Sploh ni res: Beef olive so ptichki, jed iz rezin govedine, v katere zavijejo maso iz sesekljane chebule, zelishch in zachimb, prebodejo z zobotrebcem in sprazhijo. Te skrivnostne olive pridejo iz starih angleshkih besed aloes, allowes in alaunder, kar izvira iz stare francoske besede alou (shkrjanec). Jedi so namrech nekoch rekli »shkrjanchki brez glav« (alouettes sans tête) ali paupiettes, chemur v slovenshchini rechemo ptichki. Anglezhi se s chudnimi starimi besedami tujega porekla niso hoteli muchiti in so aloes spremenili v olives, kar si zapomni vsakdo, nima pa z olivami nikakrshne zveze.
Papaw v slovarju pishe, da je melonovec, ki mu rechejo tudi papaya. Niti priblizhno! Papaw (Asimina triloba) je anona, ki raste v ZDA in ji rechejo she michiganska banana. Papaya ali pawpaw (Carica papaya) pa je drevesna melona ali melonovec. Dve povsem razlichni rastlini, ki ju zhal pogosto zamenjujejo celo angleshki jezikoslovci! Pod snapper npr. ne pishe, da je to riba, ki ji rechejo hlastach. Bodi dovolj. Che bi hotel poiskati vse napake, bi nastal »Veliki slovar napak v Velikem angleshko slovenskem slovarju«. Raje odneham. K srechi je tu medmrezhje, na katerem lahko chlovek razvozla vsako angleshko besedo. Kajti Veliki angleshko slovenski slovar ponuja premajhno pomoch.
Razmishljam pa o tem, da je bil slovar hudimano drag in da bi bilo prav, che bi mi DZS vrnila chetrtino vsote kot odshkodnino za slab izdelek, ki mi ga je prodala. Kje bo dobila denar? Kar sestavljavcem slovarja naj ga odtrga od honorarja. Najmanj, kar pa bi chlovek prichakoval od sestavljavcev slovarja, je to, da bi dali pojme iz biologije preveriti biologom.
Jolka Milich
O PREVAJANJU IN POEZIJI (V)
PET RAZLOGOV ZA SLABO VOLJO
Prvi razlog
V	tretjem nadaljevanju svojega premishljevanja o prevajanju in poeziji (SRP shtev. 73/74, junij 2006, strani 180-3), in sicer v zapisu Dvojezichne zbirke — zares dvorezni mech? sem omenila zelo tenkochutnega in nadarjenega slovenskega pretezhno narechnega pesnika Janeza Ramovesha iz Poljanske doline, ki bi po mojem mnenju sodil v kakshno antologijo slovenskega pesnishtva, che bi se tudi mi ravnali kot nashi zahodni sosedi, ki v svoje cvetnike v knjizhnem jeziku vkljuchujejo tudi dobro narechno poezijo, seveda opremljeno pod izvirniki s prevodi v zborno italijanshchino, da bo dostopna tudi tistim sorojakom, ki uporabljenega regionalnega govora ne obvladajo. Takrat pa nisem navedla njegovega imena, ker mi je shel iz glave, saj sem se ga spomnila shele pozneje, med brskanjem po Primorskih srechanjih, kjer je objavil zelo posrechen sonetni cikel, posvechen kravam, ki je leta 2001 izshel v Zhirovnici tudi v zbirki Porochilo iz geta. Ob nedavnem izidu njegovega Staroselskega ciklusa z zgoshchenko pri Cankarjevi zalozhbi pa sem si sposodila v knjizhnici vse, kar so njegovega imeli, in sicer shtiri knjige, ker dveh vmesnih (Striptiza in Namesto Kim Basinger) ne premorejo njihove police. Da si pach ustvarim popolnejsho sliko o njem. No, zdaj sem obenem poskrbela, da je stopil iz anonimnosti tudi za bralce Srpa, da bodo vsaj vedeli, o kom je tekla beseda.
Svojo prvo — nenarechno — zbirko, Bozhjastnice, je izdal leta 1990 v Kranju, samozalozhnishko, berem v kolofonu, v dobro znani Zagorichnikovi zbirki Fondi Oryja Pala. Tone Perchich in Ivo Antich sta ga popeljala v svet s spremnima zapisoma.
V	drugi knjigi, prav tako samozalozhnishki, Moja debela mama iz leta 2001, se je shel le urednika antologije poljanske naivne poezije, in sam tudi izbral sedem pesnikov, od katerih le dva she zhivita, in izbor pesmi, ki so povechinoma napisane v knjizhni slovenshchini, z izjemo she zhivechega Jerneja Jakopina, ki je svoje trivrstichnice napisal v poljanskem narechju. Ostali dve samostojni zbirki Janeza Ramovesha, ki sem ju zhe omenila, pa sta pisani le v poljanskem narechju. O manjkajochih dveh pa nimam podatkov, zato jih bom kar preskochila.
Do tu vse prav in naravnost chudovito. Verjetno bi kazalo povedati za navrh she kaj v zvezi z zgoshchenko, ki je prava poslastica in skupno delo pesnika, njegove zhene glasbenice in pevke Urshule Ramovesh in Fantov zjazbecovegrape, a naj zadostujejo te navdushene in, upam, tudi navdushujoche vrstice.
Zdaj pa le na dan s slabo voljo, saj je prvi in glavni razlog tega zapisa. Torej: Ramovesh pishe v poljanskem narechju. Dokler je izdajal svoje narechne pesmi, tako rekoch, doma, za najozhjo domacho rabo, kakshnega malega slovarchka na koncu knjige kot pripomochek za lazhje razumevanje ni bilo sploh treba, ker vsi domachini, s prishleki vred, bolj ali manj znajo lokalno govorico. A brzh ko mu je zbirko izdala ljubljanska Cankarjeva zalozhba, bi mu moral po mojem laichnem in tudi strokovnem mnenju, che se ne bi sam dokopal do te modre misli, urednik zalozhbe svetovati nekaj takega, najprej iz pozornosti do bralcev, od katerih nihche ne more zahtevati, da znajo vsa slovenska narechja in she nekaj tujih najbrzh, in drugich, da si z olajshanjem branja in razumevanja tako zalozhba kot avtor povechata krog potencialnih bralcev in postaneta hitreje she bolj popularna in odmevna, pa zato, da jima she kakshen dodaten cekinchek pricurlja v naprsni zhepek, kar ni noben greh, le prijeten, zazhelen in hvalevreden dosezhek
Urednik Cankarjeve zalozhbe Zdravko Dusha — ochitno napachno informiran s strani Andreja Medveda, ki se zhe dlje chasa, kot pishe v spremni besedi, »obsesivno« ubada z italijanskim pesnikom Pier Paolom Pasolinijem — Pasolinija vzporeja s poljanskim pesnikom Ramoveshom. In v imenu obeh do kraja neosnovano in skregano z realnostjo trdi: »Tako Pasolini kot Ramovesh namrech zapisheta poezijo v lokalnem jeziku in se niti priblizhno ne ozirata na to, koliko ljudi ga bo bralo oziroma razumelo.« Za Ramovesha ne vem, koliko ta apodiktichna trditev drzhi, sam naj pove, a v zvezi s Pasolinijem: tako more govoriti le nekdo, ki ga niti malo ne pozna. Svoje prve pesmi, to je furlanske, je Pier Paolo objavil med vojno v letih 1941-3 z naslovom Pesmi iz Casarse, ko je zhivel v Furlaniji, kjer so vsi veliko boljshe razumeli in govorili furlanshchino (oz. neshteto krajevno obarvanih narechij) kot pa italijanshchino. Ko je kasneje skushal pri Bompianiju ponatisniti ... pregledano, izboljshano in povechano izdajo, so se vsi skupaj z njim vred sprashevali o morebitnem negotovem komercialnem uspehu, chesh ali bo sploh shla v promet, in se zedinili v misli, da jo bodo v Furlaniji prav gotovo pokupili, che drugje po Italiji ne. Njegov stric-zalozhnik pa je vseeno okleval in odlashal, v strahu, da bi s slabo ali nichno prodajo utrpel preveliko izgubo denarja, saj je zbirka izshla z naslovom La meglio gioventu nekoliko kasneje (1954), in to celo pri drugi zalozhbi (firenshki Sansoni). Pri turinskem Einaudiju pa shele leta 1975 zelo razshirjena in deloma tudi predelana izdaja, tista, ki jo vsi poznamo z naslovom La nuovagioventu. In kaj je zanjo tipichno? Ne boste verjeli: da je, stran za stranjo, pod vsako furlansko pesmijo njen prevod ... v italijanshchino. In te prevode je bral tudi Andrej Medved, saj ne zna furlanshchine. In kdo je narechne pesmi prevajal v italijanshchino? Spet ne boste verjeli: sam Pasolini, tisti, ki po trditvi nashih dveh poznavalcev njegove poezije pravita suvereno, da se njen avtor niti priblizhno ni oziral na to, koliko ljudi ga bo bralo oziroma razumelo. In she kako je Pasolinija zanimalo, kdo vse ga bo bral in razumel, in moralo bi zanimati vsakega ustvarjalca. Z Ramoveshem vred. Pasolini je bil nadvse komunikativno bitje. In to je na golo oko
razvidno, ker je na koncu marsikaterega proznega dela, kjer je uporabljal izraze iz raznih zhargonov, recimo, v rabi kriminalnih zdruzhb, proletariata, mladincev itd., je povsod dodajal slovarchek — glossari(ett)o manj znanih besed, da bodo bralci lazhje brali in tudi razumeli. Vchasih celo takrat, ko je domneval, da nanizane izraze zelo verjetno poznajo, a nich ne shkodi, che zvejo za njihov pomen dvakrat.
Povedano na kratko: z vechjim uzhitkom bi brala poljanskega pesnika, che bi nam na koncu knjige v slovarchku povedal — da nam ne bi bilo treba prevechkrat ugibati in magari streljati mimo pomena — kaj pomeni: zatoknil (zataknil?), piism (pesem?), povosval, vardeja, kopuchavnk, darcha, pajsati, bunkce, ohoban, zagulki, wodrajna, futrwola, driklce, lisku, shkundra, kopishe, manglc itd.
Ochitno precenjuje nasho razgledanost in uchenost, che prichakuje, da bomo gladko brali, ne pa prepogosto trchili ob hude jezikovne pregrade ali tezhave. Po tej plati je bil pokojni Janez Menart she najbolj jasnovidni literarni mozhak, on je tochno vedel, do kam sezhe nasha ... ignoranca ali erudicija, in nam takoj z lichno in do pichice natanchno razlozhenim slovarchkom pritekel na moch ljubeznivo na pomoch. Sploh ni nakluchje, da smo hvalezhno in radostno pokupili vse njegove pesnishke zbirke.
O pisavi narechnih glasov pa prihodnjich, v drugem razlogu ... za slabo voljo.
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.