9. številka,
V Ljubljani dne 10. avgusta.
I. tečaj 1882.
Izhaja 1. in 16. vsacega meseca, in velja letos do konca decembra 2 gold., za 4 mesce 1 gold. Vredništvo je v Florijan -skih ulicah št. 44. Opravništvo je na Krakovskem nasipu št. 10.
Ljudski Glas.
Inserati se po ceni sprejemajo.
Rokopisi se ne vračajo.
Nefrankirane pisma se no sprejemajo.
Domače zadeve.
Kranjski deželni zbor
je sklican s cesarskim patentom od 8. t. m. na 4. dan mesca septembra.
Ljudska banka na Dnnaji in kreditne razmere v Ljubljani.
Že večkrat smo v našem listu povdarjali, da je največa nesreča naših dni vsemogočnost kapitala. Kakor je v srednjem veku svet zdihoval pod železnim jarmom roparskih vitezov, ki so v trdnih gradovih nedotakljivi s telesno močjo in orožjem mirnega poljedelca in rokodelca v sužnjost uklenili, tako danes vse zdihuje pod težo in pritiskom denarnih moči. To zlo bi se dalo korenito le s tem odpraviti, ako bi se vsak človek s potrebnimi pravicami obdal, kterih bi se kapital dotakniti ne smel; nasprotno pa bi te pravice ne smele biti na prodaj.
Vsemogočnost kapitala je že znamenje popačenja in propada. V časih rimskega dviganja bilo je ljudstvo tako pošteno, da je kralj Pir, ki je Fabricija podkupiti hotel, uskliknil: »Prej bi se solnce premaknilo iz svojega tira, nego Fabricij od poti poštenosti". Rimci pa niso tako pošteni ostali, prišel je čas, ko je Jugurta usklikniti zamogel: „Ves Rim je na prodaj, če ga kdo kupiti hoče!“ To je bil čas, ko je bilo vse podkupljivo, ko je denar vse premagal, ko so se le njemu uklanjali. Ali nemarno mar uzroka žalovati in reči: »Če je to znamenje popačenja in propada, potem moramo priznati, da smo mi že v to dobo stopili, kajti tudi mi smo doživeli čase, ko denar vse premore11.
Popačeni rimski svet se je prenovil po čistem krščanskem nauku. Namesto reveže v sužnjost uklepati, je krščanstvo učilo, da so svobodni ljudje in da so Bogu še bolj dragi, ko bogatini. Nauk, da smo vsi bratje, da se moramo vsi med seboj ljubiti, da ima vsak človek enako vredno, nevmrjočo dušo, ta nauk je osvobodil 00 miljonov rimskih sužnjev. Krščansko delo, zatajevanje, ljubezen, to je izgojilo ves drug zarod, ki je posvetno blago zaničeval in hrepenel bolj po dušnih lepotah in čednostih. Vsemogočnost kapitala je bila s tem zdrobljena.
Srednji vek, akoravno surov, bil je vendar v svojem jedru krščansk, in socijalne razmere so se uredile v krščanskem smislu. Vera v pravičnega Boga storila je tudi ljudi, pravične, po nedolžnem ali za kratek čas ni smel nihče kaznovan ali umorjen biti; to, kar so rimski mogočniki delali, ko so pustili kristjane ali jetnike za kratek čas od divjih zverin trgati, ali ko so gledali, gladiatorske boje, kjer so se za to odbrani ljudje morali drugim za kratek čas med seboj mesariti, — to vse v dobi krščanstva ni bilo več mogoče. Krščanska ljubezen je pa rodila nazor, da je dobro in lepo, reveže, sirote, obnemogle podpirati, po nedolžnem zatirane braniti i. t. d. Pod temi nazori so se razvili najplemenitejši vi-težki značaji, pod uplivom teh naukov so se ustanovile bolnišnice, sirotišnice, zavetja za slepe, hrome i. t. d., sploh mnogotere človekoljubne naprave.
Vera v večno življenje storila je ljudi bolj resne, uzvišene, plemenite, pravične, pokorne, potrpežljive, usmiljene. Nauk, da smo pred Bogom vsi enaki, storil je vsako sužnjost nemogočo, človeške pravice se niso smele nikomur kratiti.
Prišli pa smo v dobo propada in popačenosti, Od pradedov podedovana krščanska vera, tolažba revežev in bramba proti sužnjosti, se zdaj že javno zasmehuje. Takozvana inteligenca cele Evrope nema skor nobene vere več, in ker ta inteligenca odločuje osodo držav, zato tudi postavodajalstvo popušča krščanske tla, ter se pogrezuje v nazore materijalistov, ki vsemogočnost kapitala in boj vseh zoper vse odobrujejo kot nekaj živinsko naravnega, neizogibnega. Ti ljudje, ki v srcu že davno niso več kristjani, pravijo: „Človek je roparska žival. Kakor lev medveda zadavi, medved pa lesico, tako tudi močnejši in prebrisanejši človek premaga sla-bejšega in menj umnega. In če to stori, nema nič greha, saj tudi volk nema greha, če ovco pojč, on dela le po svoji naravi. To se imenuje boj za življenje, in ta boj moramo vsi bojevati."
Po nazorih teh ljudi je cestni razbojnik pošten človek, kajti on bije ravno tako svoj boj za življenje, kakor borzijanec ali špekulant, ki mora tudi gledati, da on druge opehari, ne pa da bi drugi njega.
Po teli naukih je prišlo toliko nepoštenosti in sleparije med svet; po teh naukih je tudi kapital vsemogočen postal. Odkar kerščanski nauki nič več ne veljajo, odkar je obveljalo za načelo, da kakor volk sme jagnje strgati „v boju za življenje", tako sme v tem „boju“ tudi človek človeka, če ne telesno strgati, pa vsaj materijalno uničiti in v sužnjost potlačiti, od tega časa revežu ni več za živeti na svetu; kajti ne sicer z mečem, kakor stari vitezi, ampak z denarjem nas vse tlačijo.
Ker se za denar in le za denar vsaka reč dobi, zato je tudi denar vsakemu človeku potreben. Ta potreba žene vse ljudi v sužnjost denarnih kraljev, ki so vse drugačni od pravih, vladajočih kraljev. Kajti pravi kralji le pravico sodijo in vojske vodijo, denarni kralji imajo pa naše želodce v strahu, in ker brez jesti in toraj tudi brez denarja nihče živeti ne more, zato mora tudi vsak tem denarnim kraljem podložen biti. Včasih so kmetje svoje davke plačevali s svojimi pridelki; grajščaki, uradniki, duhovniki, cerkovniki, učitelji, vsi ti so dobivali ali desetino ali pa biro. Iteklo se je, da so bili to slabi časi, toda slabi niso bili zavolj tega, kar je kmet dati moral, ampak zavolj tega, ker je bil kmet tlačan in rob grajščaka, zastran davkov pa so bili tačas kmetje na boljem, kajti ložej je dal nekaj od svojega pridelka, kakor pa denar.
Toda liberalci so vedeli vse to odpraviti, ter so ljudstvu lagali, kako mu bo potem dobro, ko se bo vse v denarjih izplačevalo. S tem pa so le vse stanove pod svojo denarno kraljestvo zvabili. Kajti dokler sta se kmet in gospod z žitom in sadom pobotala, nista potrebovala posredovanja denarnih moči, njih sreča bila je odvisna le od dobre letine, toraj od Boga. Zdaj pa najboljša letina kmetu nič ne pomaga, ker mora vse le z denarjem plačati, denar mu pa na polji ne zraste. Če je prej pridelal slabo pšenico, odrajtal je grajščaku tudi slabo, zdaj pa mora davke z dobrim denarjem plačati, če je prav pšenica slaba in le malo zanjo dobi. In če bi bili njegovi pridelki še tako izvrstni, on vendar shajati ne more, ker so davki še veči in še leto za leto naraščajo.
Denarni kralji imajo naše želodce v strahu, in s tem tudi naše roke, ker roke le za želodec delajo. Koliko pa naše roke zaslužijo, tega ne določujemo mi, ampak denarni možje, ker oni imajo blagajnico v rokah in določujejo naše plače, če kmet lepo žito pridela in debele prešiče izredi, kaj mu to koristi, saj jih on ne bo jedel, on jih mora na semenj gnati, da dobi — denarja; in če mi v mestu svoje rokodelstvo ali svojo umetnost še tako dobro zastopimo, kaj nam to koristi, saj za
našo umetnost nam nihče ne da moke in mesa, ampak le za — denar. Tako sta tedaj kmet in obrtnik v rokah kapitala, v sužnjosti denarnih kraljev. Ako bi denarja ne bilo, rekel bi kmet slikarju; „Naslikaj mi eno Mater Božjo in jaz ti bom dal en mernik pšenice.11 Ker pa kmet denarja za davke potrebuje, ne more pšenice brez denarja dati; on je primoran, pšenico pripeljati denarnemu možu, in ta mu nekaj menj da, kakor je pšenica uredna. Slikar pa je tudi primoran, svojo sliko nosti denarnemu možu, in ta mu zanjo da, kakor mu ravno najbolje kaže; tudi pri sliki si denarni mož svoj dobiček vzame; in če pride potem slikar k denarnemu možu po pšenice, moral mu bo zopet dober dobiček pustiti. Tako bo za svojo sliko namesto celega mernika komaj pol mernika pšenice dobil, vse drugo je brez dela v žep staknil denarni mož, ageut ali služabnik denarnega kralja.
Če bi ne bilo denarja, rekel bi kmet delavcem in rokodelcem: „Dajte za mene delati na polji ali izdelujte mi potrebno orodje, jaz vam bom pa dajal dobro hrano.11 Ako bi kmet ne dajal dobre hrane, šli bi delavci k drugemu kmetu, prvi kmet pa bi ne mogel polja neobdelanega pustiti, moral bi se ravnati po želji delavcev. Ker mora pa kmet svoje boljše pridelke za denar prodati, zato tujim še slabe hrane dajati ne more in ne dobi delavcev. Nasprotno so pa zopet delavci lačni in nemajo živeža; ker se pa živež le za denar dobi, zato grejo k denarnemu možu in ga prosijo, naj jih za vsako plačo v službo vzame, če jim denarni mož ne obljubi več, ko 20 kr. na dan, oni morajo ali od glada poginiti, ali pa to službo prevzeti in ob krompirji živeti. Tako pridejo v sužnjost kapitala.
Pa ne samo delavci, tudi samostojni obrtniki lezejo počasi v to sužnjost. Ker jih nobena postava ne varuje, ampak velja le „obrtna svoboda11, to je: sila močnejšega, ali tufcaj: bogatejšega, in se imenuje „svobodna konkurenca11, ali pa bolje „ volčja pravica", zato zamore bogati špekulant in fabrikant, to je denarni mož, svobodno uničiti revnega obrtnika, naj bo že s poštenimi ali nepoštenimi sredstvi. Tako mali obrtniki drug za drugim propadajo, in potreba vsakdajnega kruha jih žene v sužnjost kapitala, iz gospodarjev postanejo hlapci in morajo delati za tisto plačo, kolikor jim je denarni mož dati hoče.
„Najbolj iz korenine bi se celemu ljudstvu in trpečemu človeštvu pomagalo, ako hi se omejila in zabranila vsemogočnost denarja, da bi bil kapital le pripomoček, to je služabnik in posredovalec javnega prometa, ne pa njegov gospodar. Ker se pa tak državnik še ni rodil, da bi pomogel ali si upal,
iz prestola vreči denarnega kralja, zato si skušajo ljudje z manjšimi pripomočki vsaj za silo in za en čas naprej pomagati. Ker denarnega kralja odstaviti ne morejo, hočejo si vsaj pod njegovim kraljestvom nekaj samostojnosti ohraniti.
Ker si pod kraljestvom tega načela ali te gospodarske sisteme nihče brez denarja ali kapitala pomagati ne more, zato so začeli mali obrtniki misliti na to, kako bi si tudi oni priskrbeli eno denarno moč, ki bi jim v tem vsiljenem „boju za življenje" ali v tej divji konkurenci na strani stala. Na Dunaji se je sprožila misel, da bi se osnovala ena velika „Ljudska in obrtniška banka", katera bi malim obrtnikom in kmetom za majhne interese denar posojevala in jim v sili na pomoč priskočila.
Imamo sicer po vseh deželah Avstrije raznovrstne »hranilnice" in »posojilnice11, toda vsi ti zavodi so ustanovljeni le za bogate in premožne ljudi, revnemu ljudstvu pa nič ne koristijo. Revež bo pri njih zastonj denarja iskal, ker nema hiše ali polja, da bi to v zastavo dal, brez trdne hipoteke pa ti v korist ljudstva (?) vstanovljeni zavodi nič ne dajo. Kaj hoče reven čevljar druzega v zastavo dati, ko svoje blago in svoje terjatve pri ljudeh. Tak čevljar zna imeti 200 gld. v blagu in drugih 200 gld. pri ljudeh, ki jim je na upanje delal; na te terjatve bi mu taka posojilnica lahko posodila 50 gld., in s temi mu je v zadregi morda pomagano, toda, kakor mi take posojilnice poznamo, ne bo dobil pri njih na to svoje imetje niti 10 gld. Dobrota takih posojilnic toraj tako visoko po zraku plava, da je reven obrtnik doseči ne more; pristopna je le bogatinom, ki pa te dobrote potrebni niso. Če si bogatini napravijo en zavod, v kterem si med sabo denar posojujejo, tega jim nihče ne more braniti, pa s tem naj se nikar ne bahajo, da so s tako posojilnico ustvarili kaj koristnega za ljudstvo, ker velika masa ljudstva je pri teh zavodih tako izključena in ne najde pomoči. Ravno tisti, ki so pomoči od takih „pomožnih" hranilnic najbolj potrebni, morajo pri denarnih kupčevalcih usmiljenja iskati, ki ga pri svojih bogatih tovarših našli niso, ter so še veseli, če zamorejo proti W)°/0 ali 100 % kako malo svoto na posodo dobiti, ki bi jo bila taka „poniožna“ posojilnica lahko za 10 °/0 in brez zgube dala. Kakor mora revež vsako reč dražej plačati, tako tudi denar.
O deželnih hranilnicah je znano, kako ravnajo. Čeravno so jim večidel revni posli denar vkup nanosili, vendar bo revež zastonj iskal po-
,n ’>» dobre
namesto da bi lačnemu ljudstvu vrgli en kos kruha. Za tiste, ki denar not nosijo, je že dobro, da je denar naložen; pravično pa ni, da si posli denar v hranilnicah nabirajo, med tem ko včasih njih gospodarji , ki so jim ta denar izplačali, vsi zbegani letajo od Poncija do Pilata kakega posojila iskat, pa ga nikjer ne morejo dobiti, če so revni, kajti : a, revnega poštenjaka svet nema denarja. Res je sicer, da je marsiktera dekla svoj denar zgubila, če ga je svojemu gospodarju posodila; zavoljo enega ali dveh pa ni treba, da bi vsi trpeli in nikjer kredita ne našli. Pošten posel, če je se svojim gospodarjem lepe ure delil, in si pri njem svoj denar zaslužil, naj bi gospodarja tudi potem poznal, kadar ga nesreča zadene.
Imamo zopet druge posojilnice, pri kterih je sicer vsakemu dovoljeno, denar uplačevati, na posodo pa ga ne dobi vsak, ampak le nekteri izvoljeni, ki so odboru društva posebno na srce priraščeni. Načelnik takega društva bi moral na tablo zapisati: »Posojilnica za mene in moje prijatle."
Te žalostne kreditne razmere po celi Avstriji so rodile misel, da bi se osnovala na Dunaji ena velika »ljudska in obrtniška banka", katera bi tudi revnim, ne samo bogatim obrtnikom in kmetom, posojevala v sili. En obrtnik predlaga v časniku »Morgenpost", naj bi pri obrtnikih veljalo za hipoteko tudi njegovo blago in njegove terjatve, ne samo hiša ali kmetija. Na primer krojači imajo včasih dosti blaga v štacuni, razun tega pa še na stotine goldinarjev terjatev pri ljudeh, ki obleko na upanje jemljejo in še le ob novem letu plačajo. Če bi tak krojač prinesel k posojilnici izkaz svojih dolžnikov in rekel: »Posodite mi toliko in toliko, v zastavo vam dam te dolžuike, dajte jih ob svojem času vi izterjat", potem gre uradnik od posojilnice k tem ljudem in jih praša, če so temu krojaču res toliko dolžni? Ako mu to potrdijo in ako se posojilnici zdi, da se bo od teh ljudi denar lahko izterjati dal, potem mu ona lahho z mirno vestjo nekaj posodi na ta dolg. Še ložje mu posodi na blago, ki ga ima v prodajalnici. Ta osnova bi imela tudi to dobroto za obrtnike, da bodo ljudje rajši svojo obleko precej plačali, ker ne bodo marali, da bi jih posojilnica izterjevala.
Ko bi se ta potrebna	ljudska	banka	na Dunaji
ves	ustanovila, potem	je	le želeti, da	bi tudi v
Ljubljani eno podružnico naredila, kajti, če so že drugod kreditne razmere žalostne, v Ljubljani so pa že take, da je sramota za glavno mesto. Najbolj pošten človek lahko celo mesto obleti, pa ne bo dobil pet goldinarjev	na	posodo.	Posojilnic imamo
narja	nobena nič	ne d&.	Kdor ima
hišo, in če Dreo pa Sovan za njega dobro stojita, potem mu znajo še dati kakih 10 gold., pa se mora načelniku posojilnice že 14 dni naprej odkrivati.
Kdor pa nema posebnega premoženja, on bo tudi težko kakega našel, da bi za njega dober stal. Na premakljivo blago se nikjer nič ne dobi, ravno tako malo na gotovo mesečno plačo. Pa še tak, ki lahko zastavi eno ali dve hipoteki, ne more z lepo denarja dobiti. Takih ljudi se ne manjka, da imajo denar, pa ti večinoma na njemu sede, in to je velika škoda za javni promet, kajti, le tam, kjer se denar vedno med ljudmi vrti, tam je življenje in kupčija, tam se da kaj zaslužiti. Vidi se, da mi Slovenci še ne vemo, kaj jekupčija, kajtikupčija ni mogočabrez kredita in kjer drug drugemu tako malo zaupa, kakor pri nas, tam kupčija ni mogoča, in tudi obrtnija ne more cveteti, zakaj obrtnik ne more delati, če nema blaga, in blago se mu mora kreditirati ali pa se mu mora denar posoditi, da blago kupi. če ima blago, bo naredil svoj izdelek iz njega, ga prodal, svoj dolg plačal in novega blaga nakupil, in tako se vrti ta reč naprej.
Če mu pa nobeden nič ne posodi, mora roke križem držati in gledati, kako tuji agenti prodajajo tuje blago po mestu, ki bi ga on morda bolje naredil, ko bi mu denarni mož le količkaj pod pazduho segel!
Kakor se čez jude zabavlja, in so v mnogih rečeh tudi krivi, vendar imajo tudi svoje dobre strani. Jud je kupčevalec, on ne more gledati, da bi mu denar mrtev ležal. Brez obresti denarja ne bo dal, za dobre obresti pa se denar pri judu veliko ložje dobi, ko pri kristjanu. Za to je pa tudi marsikdo že uskliknil: „Bog daj en par judov v Ljubljano, da bo tudi revež kak denar na posodo dobil!"
Zdaj pravijo, da bodo napravili v Ljubljani mestno hranilnico. Če bo taka, kakor so vse druge, potem je za reveže majhna tolažba, saj vemo, da za nas ne bo narejena, dokler nemarno hiš in grajščin; ko bomo pa tiste imeli, potem tudi hranilnice ne bomo potrebovali.
Naj bi rajše naredili eno ljudsko banko, ktera naj bi se tako osnovala, da bi vsak pisač, vsak posel, vsak obrtnik, mojster ali pomočnik lahko pristopil. Plačal bi en goldinar na mesec in tako nabrani denar naj bi se za nizke obresti zopet udom posojeval, tako da bi vsak, še tako reven ud labko imel od 10 do 100 gold. kredita, če bi se prav sem ter tje kak goldinar zgubil, pa urediti bi se moralo že tako, da bi društvo v obče ne moglo na zgubi biti. Kar bi se nabralo nepotrebnega dobička, to naj bi se pa za dobrodelne namene porabilo, ne pa za kake šolske palače, muzeje itd., od katerih lačno
ljudstvo nič nema. Tako hranilnico napravite, tako, ne pa tistih posojilnic za bogate ljudi, saj ti bodo lahko še kje kak denar dobili, saj se ne manjka posojilnic!
Tržno poročilo.
Letina se mora dobra imenovati. V Banatu in na Ogerskem so pridelali prav lepo pšenico. Rež na Koroškem je mnogo trpela vsled mraza dne 18. rožnika. Koruza lepo kaže, ravno tako lan in konoplja. Krompirja je dosti in lepega. Za vino je zdaj vreme ugodno in vinorejci se nadejajo dobre kapljice, če skozi prihodnjih šest tednov ne bo preveč deževalo.
Imamo nenavadno „mrtvo dobo leta" in ta preti nadaljevati, ker z dosedanjimi polovičarskimi sredstvi postale so one mnoge napake, ktere ovirajo razvitek vsakoršne trgovine, še bolj občutljive. Je vse zastonj, mi potrebujemo radikalnih sredstev, ktere se morajo s prakso vjemati in katere ne provzročajo zasebnega samotržja, da bodo državi koristne in državnikom dobro došle. Sedaj n. pr., ako se hoče imeti korist od vozninskih in carinskih prednosti, mora se imeti police (pomorske vozne liste) in certifikate, in sicer iz onih krajev, kjer je bilo blago pridelano, kar je pa le nekaterim trgovcem mogoče in tako plačajo ti najnižjo in vsi drugi najvišjo voznino in carino! Pri enakih državljanskih dolžnostih bi ne vedeli kako to opravičiti in ne sme tedaj tak privatni monopol kteri je uže esencija korupcij — nadalje obstati. Pravica in občno blagostanje terja: a) enake cene voznine in odstranitev vseh refakcij, prav v smislu sklepa naše trgovinske zbornice od 9. t. m. in kakor smo uže v našem poročilu meseca januvarja omenili; b) enako carino za vse brez nikakega omejenega, ako je uvožnja od tukaj; c) domači pridelki bi se morali, uže zaradi tega, ker se zelo radi pokvarijo, v lastne zaloge spravljati in carine prosti zopet v avstrijske dežele uvažati, in sicer brez nikakih certifikatov, kar menimo, da se prav lahko uvede; eventuelno naj se pa odvzeme prosto luko za te pridelke.
Tem primerne vredbe zdejo se nam v vsakem smislu kot silno potrebne ter upamo, da nam prava pomoč začasno dojde in ne bi po uikakem načinu želeli skusiti prevaranega.
Na mestu pridelovanja so cene čez 5 °/0 poskočile; tukaj odločno trdne in ravno došlo Rio-blago doseže prav za prav l — 2 % več nego o svojem času plavajoče. Vse kaže da se v bližnjem času ne bo ceneje kupilo kot danes in mi sodimo, da je jako ugoden hip k nakupovanju.
Olje : Zaradi neugodnih poročil o novem pridelku in ker tudi Francija po blagu pouprašuje, so cene 2 — 4 w/o poskočile; trg je zelo trden
Izvirni dopisi.
Od nekod, koncem julija. Kakor sem zapazil, hočete v vašem cenjenem listu Slovence tudi k lepšemu in omikanemu obnašanju napeljavati. To je potrebno in hvalevredno početje od vaše strani, ker je na tem polji pri nas žalibog še dosti za popraviti in za storiti. Če si drugi slovenski listi ne upajo našim rojakom resnice v obraz povedati, pa storite to vi, saj s tem boste dobro delo storili, in če se bodo ljudje iz početka prav jezili nad Vami, namreč tisti, ki so prizadeti, nazadnje bodo pa sami spoznali, da ste prav imeli. Saj tudi otrok tistemu zameri, kteri ga tepe, kadar pa k pameti pride, mu je pa hvaležen.
Med našim ljudstvom se nnhaja še veliko surovosti, posebno na gorenjski strani, in od tod je prirasla celo že do ljubljanske okolice po obeh straneh Save.
Tukaj se vidi, da so že otroci prav malo v dobrem podučeni. Učitelji si pač mnogo prizadevajo, otroke dobro izučiti in jih lepega obnašanja privaditi; pa kaj to vse pomaga, ko pa starši ne podpirajo učiteljev, ampak otrokom polno prostost dajejo in se jim še smejajo, če kako porednost naredijo ali za kakim tujim potovalcem kamne mečejo.
Da bi se otroci kaj naučili, to staršem dostikrat ni mar, včasih jim še branijo v šolo hoditi. Namesto otroke kaj lepega učiti, navadijo jih že v mladosti žganja piti. Lepega obnašanja pa človek nikjer ne vidi, zato v surovosti gori zraste. Potem se ni čuditi, da je toliko pretepov in pobojev. Popotnega človeka taki malopridneži z zbadljivimi besedami spremljajo na cesti. Še vesel mora biti, da je po glavi ne dobi, ker tak nepridiprav je k vsemu pripravljen in še reče: Kaj pa je, če bom zaprt, se bom vsaj naspal!
Za take bi bil Pajk še zmirom potreben.
Posestniki in pametni prebivalci bi vendar morali take malopridneže ukrotiti, saj jim ne delajo nobene časti. Pa namesto surovost krotiti, se jej le potuha in spodbuja daje. Ob nedeljah in praznikih stojč zarobljenci pri cerkvi, jn bolj ko so čedno napravljeni, bolj so surovi in prevzetni, tako da so čisto trezni pijanim podobni. Vsako žensko memogredč od glave do nog prevdarjajo; tujcu na
ne bo odšlo če ne v dejanji, pa v besedi.
V cerkvi se čuje po skrivnih kotih glasno govorjenje, ter se pomenkujejo, kje da so po noči bili. Tobak^ čikajo in pljujejo po tleli, po stenah in po oknih. Čudno je, da pametni in pobožni možje, kterih se tudi ne manjka, take nedostatnosti trpijo.
Če pa tujec v krčmo pride, se mu posmehujejo ali pa ga izprašujejo zaničljivo, od kodi pride in kam grč; in če prav popotnik po pravici pove, mu pravijo: „Lažeš!“ Otroci pa za njim tečejo in pravijo: „Škricman iz Ljubljane, ima hlače preklane."
Priprosti Hrovatje, ki niso še tako popačeni, bi se takemu vedenju prav čudili, ker sem sam po Hrovaškem hodil in vem, kako je tam. Tudi na Koroškem in na Primorskem, okoli Trsta in Gorice so ljudje prijazni, tujcu nikoli žal besede ne rečejo in če se jih za kaj praša, mu prijazno odgovore. Tudi na Gorenjskem se najdejo kraji, kjer so ljudje prav priljudni in omikani, postavim v Kropi. Le nekaj vasi je, kjer je surovost doma in od teh se ta bolezen potem razširja še po drugih krajih. Jaz mislim, če bi se pametni in omikani možje vkup vzeli, da bi se ta surovost, grd madež naše lepe domovine, vendar odpraviti dala! Posebno duhovni gospodje bi zamogli v tej zadevi veliko storiti.
Pro domo.
Zgubiva se sicer s časoma umetno narejena nezaupnost, ki je naš list ovirala pri začetku, vendar se imamo boriti še z mnogimi težavami, katerih niti vseh popisati nečemo. Vendar se nam ne bo zamerilo, ako svojim prijateljem nekoliko potožimo ter jih bolj žive podpore poprosimo. Iz dosedajnih številk se je lahko vsak prepričal, da imamo le blagor ljudstva pred očmi, in to gotovo v veči meri, nego tisti, ki se za edino patentirane rodoljube razglašajo in nas stiskajo in sumničijo. Z vednim vpitjem „narod“, pa »narodnost", pa »Narodni dom", pa »Slovani", pa »slovanstvo", s tem se revno in lačno ljudstvo, od vseh strani stiskano, ne nasiti. Kdor svoj rod ljubi, in tak je menda pravi »rodoljub", ta bo tudi za to skrbel, da bo ljudstvo kaj jesti imelo in da ga ne bodo vedno od sodnije do sodnije tirali ter mu težko prisluženo imetje jemali. Kak »rodoljub" je tisti, ki v nedeljo pri glažu vina Slovanom in narodu napiva, v ponedeljek pa nad svojim rojakom, ubogim kmetičem, vpije in mu zadnjo kravo vzeti grozi, če tega in onega ne bo plačal	i	Kaki	rodoljubi so tisti, ki	danes pri	kmetu
za	»Narodni	dom" beračijo, jutri	pa bodo	kmeta
zaničevali. in če bo »Narodni dom" zidan, tega ne bodo spustili,	če ne bo	dobro
kak upliven župan.	Če svoj rod lju-
bijo, potem morajo ljubiti tudi revnega bajtarja, zadolženega kmeta in mu na noge pomagati, namesto ga s tožbami uničevati! Kaj ima „rod“ ali „ narod “ od tega, 6e se napravljajo »narodne veselice", pri kterih se govori, popeva in popiva; kmetič pa tam za plankami gleda, svoj tabak žuli in si tam na tihem misli: „Zakaj nisem še jaz Slovenec, da bi smel tam med gospodi sedeti in piti 1“ Mi nemarno nič zoper nedolžne veselice, naj se vsak zabava po svoje in za svoje; pa le temu oporekamo, da bi bil to uzor rodoljubja, če kdo za narod govori ali pije. Uzor rodoljubja je to, če kdo svojim rojakom v resnici pomagati hoče, bodisi z dobrimi sveti ali z denarji ali s koristnimi napravami. V tem smislu je bil rodoljub dr. Janez Blei\veis, ker je kmete učil, kako morajo kmetovati, da bodo več pridelali in ložej shajali, pri tem pa se potegoval tudi za pravice narodnega jezika. Tak rodoljub je tudi naš svetli cesar, ker če se kje kaka nesreča zgodi, on prvi pomaga z denarnimi darovi. Tak rodoljub je tudi biskup Štrosmajer za Hrvate, Stampfl za Kočevarje. Kdor pa hoče od naroda le jemati, pa mu nič dati, tako rodoljubje je malo vredno, če prav vedno vpije „živijo Slovenci!"
Naš narod se bolj in bolj v revščino pogrezuje, kmet je tak siromak, da je groza; na Štajerskem tujci kupujejo slovenske kmetije, na Kranjskem pa tudi boben poje brez prenehanja (le poglejte v „Lai-i bacherico"). Toda vse to naših „rodoljubov“ ne gane; kako bi tudi, saj nekteri iz njih še sami pomagajo pri tem. In s takim „rodoljubjem“ hočejo biti edini poklicani voditelji naroda, ter vsacega za izdajalca proglasč, kdor jim kaditi neče!
Ko bi pravo ljubezen do svojega roda v srcu imeli, potem bi ne mislili na zidanje ^Narodnega doma" (saj gostilnic imamo tako zadosti), ampak ustanovili bi en denarni zavod, kateri bi imel nalogo, revne rojake rešiti propada, zarubljene kmetije rešiti za slovenski rod, ter ne dopustiti, da bi narodno blago v tuje roke prišlo. Tak zavod bi moral ’ tudi skrbeti, da bi se revnim slovenskim rojakom zaslužek pridobil in se jim boj za življenje olajšal. Zakaj ti ljudje v svojem »ognjenem rodoljubji11 ne vidijo ljubljanskih obrtnikov, ki jim jetniki na Gradu ves zaslužek jemljejo? Zakaj ne vidijo marljivih Kropničanov in Kamnogoričanov, ki bodo po angležki konkurenci kmalo ob ves zaslužek prišli? zakaj ne vidijo ubogih slovenskih težakov, ki po vseh deželah iščejo, kje bi zaslužili kak sold za svoj prazni želodec, naj bo delo še tako težavno in nevarno? Zakaj ne vidijo toliko revnih Slovenk, ki se mučijo po službah in tovarnah, pa pri voditeljih svojega naroda ne najdejo zavetja in brambe, ko bi se jim prav krivica godila?
Vseb teh zato ne vidijo, ker mislijo, da se človek še le z dohtarjem ali profesorjem prične, uboga para pa naj si sama pomaga, kakor si hoče, in ni za druzega, ko da se zaničuje in trpinči.
Ker ima pa „Ljudski Glas“ srce in ljubezen za celi slovenski rod, tudi za take, ki niso po šolah hlač trgali, zato ga ti »narodnjaki11 sovražijo ter mu dobre besede ne privoščijo. Z merodajno kliko potem potegnejo vsi tisti, kteri „Slov. Narodu* več verjamejo, ko sv. pismu, in tako je mogoče, da se „Ljudskemu Glasu“ povračuje ljubezen s sovraž-tvom, pošteni nameni z zavratnimi napadi in sumničenjem.
Znano je, da smo ta list z majhnim kapitalom začeli, znano je, da nam nihče pomagati ueče, da bi se podvzetje razširilo in ukrepilo, — in vendar naši prijatelji nič za nas ne storč. Mnogi' še svoje dolžne naročnine ne odrajtajo, ki bi jo mi tako krvavo potrebovali, da bi svojim dolžnostim ustrezati zamogli. Najdejo se tudi taki kavalirji, ki se pismeno ali ustmeno naročč, si puste 5 ali G številk doposlati, na enkrat pa, ko jih je kak naš sovražnik obdelal, pošljejo zadnjo številko nazaj in s tem mislijo, da je cela naročnina plačana. Gotovo je, da se mi za 1 gl. z nobenim ne bomo toževali, ker smo sploh principijelui sovražniki vseh tožb, vendar pa to povemo, da se bodo taki „možje“ na tihem sami pred sabo sramovali. Nam bo pa že Bog naprej pomagal, da bomo dobili zadostno število dobrih naročnikov, ki bodo naš list z veseljem prebirali in svojo naročnino pošteno plačevali.
Iz začetka je vsaka reč težka. Zato prosimo naše prijatelje, naj nas podpirajo z nabiranjem novih naročnikov, počasne plačevalce pa prosimo, naj se ne puste za te krajcarje vedno opominjati, ker to mora biti tudi njim sitno, kakor je nam. Brez naročnine pa list shajati ne more. Saj pri drugih listih še en mesec nečejo čakati; mi potrpimo, dokler je le mogoče.
Slovensko časopisje.
V kratkem času smo Slovenci dobili tri nove časnike. Prvi je bil „Mir“ v Celovcu, kateri krepko orje ledino na Koroškem ter pozabljene brate v Gorotanu vabi v naročje matere Slave nazaj.
Njemu ves nasproten je v Celji od nemško-liberalne stranke ustanovljeni listič ^Kmetski prijatelj1'. Do zdaj pa še ni bilo slišati, da bi bili ljudje od dr. Glantschnigg-ove barve v resnici ^kmetski prijatelji**. Štajerski in koroški kmet tako že premalo cenita svoj materni jezik in v škodo svojih otrok zahtevata nemške šole.
Če toraj »Kmetski prijatelj" misli, da bo kmetom s tem kaj pomagal, če jim poduk v nemščini na srce poklada, potem je list čisto odveč, ker je za poduk v nemščini po naših šolali že čez mero skrbljeno.
Tretji novi list pa je naš „ Ljudski Glas“, ki ima zgolj poštene namene in boče našemu ljudstvu pomagati, pa kljubu temu ga mnogi sovražijo in spodkopavajo. Pri nam služijo v tolažbo besede Izveličarja: „Blagor jim, ki za pravico preganjanje trpč", i. t. d.
„ Edinost" v Trstu zdaj po dvakrat na teden izhaja. O „ Slovencu" pa pravijo, da bo dnevnik postal in si napravil lastno tiskarno. Tako slovensko časopisje zmirom bolj napreduje.
ZabavnidsL
Jezikoslovne pisma.
(Priobčujo F. H. -Ponatis propovedan.)
III.
Pa pravijo: „Ivdoe si bo tuo težavno pisavo privadil!" Težavna se pa vydi le na prvi pogled. Kdoe jo natanko preštudyra, buo spoznal, da so vse zgoaraj naštiete črke ne samoe potriebne, ampak tudi čysto naravne, ne posylene. Vsaka besieda more biti namreč takoe pysana, da se na prvi pogled spoznae nie pravi pomen, drugič, da se vei, ktieri sloeg v besiedi je težak in naglašen in ktieri je lehak; treitič pa se more tudi po pisavi poznati, kakoe je treiba besiedo prav izgovarjati.
Ad I.) smo že gov;>ryli, kakoe besiede ves druig pomen dobyvajo, če so drugačno pysane. Postavimo le niekaj izgliedov: da (de), dass, — dae (da), er giebt; muore, er kanu, — mora, er muss; tema, finsternis, — tiema, diesen zweien; ty, du, — ti, dir; peat, filnf, — peit, singeu; sreiča, das gliick, — srieča, er begegnet, gospoeda (g0-spuda), den herrn, — gospoada (gospoda), die kerr-schaften; kai, was?, — kaj, etwas; voila, d. vville, voala, des ochsen, voela (vuva), des bieres; biti, sein, — byti, schlagen; samo, sie allein, — samoe (samu), nur; leita, des jalires, — lieta, er liluft herum; gori, oben, goari, dem berge, gory, es brenut; te, dick, — tie, diese; (so) pripeili, sie kamen sin-gend, (so) pripieli, baben angeheftet, pripealji, ftthre lierbei; s deilom, mit der arbeit, — s dielom, mit dem antheile; brait, brati, bratj, lesen, — brat, hvnripr- bni dor kamrtf. — boei (buj), furchte;
wir haben gegeben, dalj, weiter; vas, euch, — vaes. das dorf; udov, der glieder, — udoev, der witwen, pomoalil, gebetet, — poinoelil, gereicht.
Takili izgliedov bi se dalo še mnoigo našteit, v dokaez, kakoe pomanklyv je bil stari in kakoe potreiben in pripraven je noivi pravopis.
Omeiniti je še treiba, da se v sloveinscini doa-stikrat eana in ysta besieda spremvna v suojih samoglasnikih. Takoe sklanjamo: koest, das bein, — kosty, des beines, — koasti, dem beine, — s kost-joi, mit dem beine. Jelen, der hirseb, — jeliena, des hirsches. Mi toraj vydimo, kakoe se samoglasniki veidno spremyuajo. Mi pravimo „zeleana trava", v doloičenem smyslu pa se govory: „tysta zeliena trava". Nadalje se v razlyčnih krajih različno govor)-: v uektierih krajih pravijo „tak (tok)", v drugih pa „takoe" (tako, taku, takue); nikoil pa se ne smie pysat „tako" za: also, kajti „tako“ po-meini „eine solehe". Razlyčno se govory po narieč-jih: „liep, leip, lčp"; svobodno pa je vsakemu py-sat „ei“ ali „ie", ker med tiema črkama ny byst-vene razlyke; napravylo bi le bilo, ako bi kdoe pysal „lep“, ker toe se izgovarja, kakor „Pi.p = = l’p“, kakor v „svet", der rath; ali pa če bi py-sal „leap = lep". V nektierih krajih se poelglasni i (jer) na konec besiede nekoilko slyši, v nektie-rili pa nič. Kier se nič ne slyši, tiem je svobodno pysat „j“ za „i“, ker se „j" ne izgovarja, p. „pra-šatj" za „pr&šati“, „karatj“ za „karati". Tudi se ta j er (i) lahko v prvi ali drugi pred uiem stojioči sloeg nazai potiegne, p. nameisto „prašati" se lahko pyše „praišat" ali pa „prašait", kakor kdor hoiče „i" potegnyt v prvi ali drugi sloeg nazai. Kjer je pa v preišnih sloegih že kak jerovaen samoglasnik, tam se končni „i" lahko kar izpusty, ker eanga samoglasnika ny moeč dvakrat jerovati; p. „šteiti“ (ziihlen), tukaj ne muorem; ako bi hotel „i" nazai poteignit, ker je sloeg „šteit" takoe že jerovaen; ako mi toraj ta „i" v peismih ali v goevoru odveč hoidi, ga kar lahko izpustym in ny treiba apostroifa, ker se šteije, kakor bi se bil ta jer v prvem že jerovanem samoglasniku zgubil.
Kakor je vladala doslei velyka svoboada v goevoru, takošno svoboado dajem zdaj jaz tudi pisateljem in peisnikom. Prosto jim je pysati: „poteg-nyti", ali „potiegnit“, ali „potegnyt“; „pysati", „py-sat", „pisati", npisatj", „pisait“; pazi pa naj vsak, da buo pravylno po suojem nariečji pysal ter naj skrbno posluša, kakoe se vsaka besieda izgovarja, ali pravijo: „pisatj“ ali „pis&ti" ali „pi'sat" ali „pi-s£it“ ?
Vsaka mašyna, kadar je noiva, trdo teače. liajo iu pravijo: „Kai nam hoiče ta
nevkrietna in neruodna stvaer? Mar bi bili' po starem naprei deilal!“ če se pa stroj s oileni namaže, kadar se koliesa vgladijo in, glavna stvaer, kadar se ljudie mašyne privadijo, potiem pa prydejo do drugih mysli in pravijo: „Kakoe smo bili' my ne-vumni, da si tiega stroaja nysmo že davno kupyli!“
Ravno taka se bo godyla s mojim pravopysom. Naravno je, da kar sem jaz po večleitnih študijah izumil, ne muore priprosti vydec v enem dnievu razumeiti. Abotno pa bi bilo, stvaer lahkomyšljeno obsuoditi, katiere vriednost ti še prav jasna ny. Kdoer bo pa moi pravopis prav s prevdarkom premišljeval, niemu se bo vsak daen boil dopadal, in kdoer si ga priučyti lioiče, naj le tie pysma teme-lyto preštudyra, in naj ne prezre nobeanga stavka, nobeane besiede, potiem buo o muojem deilu go-toivo drugaeč suodil. Ne reačem, da je toe deilo popoilno, da ne potrebuje nobeanga popravka, — še le praktična skušnja buo pokazala, kai je na tei mašyni nepotriebnega in kai še pomanklyvega. Ta kdoer hoiče na kakem stroeju kaj popraviti, on ga more prei natanko poznati. Mnoigi nepoklycani buodo tuo deilo kritizyrali, ki ga niti ne razumejo; tudi učenjaki buodo toe in oeno zametavali, tuo in oeno popravljali, pa le malokatieii bo iznašel kaek resnyčni popravek, po večyui bodo moerali pripoznati, da nič boeljšega nameisto tiega iznaiti ne muorejo.
Mnogi buodo tudi reakli: „če je že takoe, da nam dosedaina pisava nikakor ne zadostuje, potem sprejmymo rajši cirylico, da se zjedyninio s druigmi Slovani!“ Na toe pa se lahko odgovory:
1.) Cirylska pisava davno ny takoe popoilna in pripravna za sloveinscino, kakor je moi noivi pravopis, čiesar so vsak saem lahko prepryča, ako obie pisavi primeirja.
2.) Velyko loižej se buodo vender ljudie muo-jih spremiemb in na noivosostavljenih črk privadili, niego celoe noive pisave, ki je še nyso nikdar vydeli.
3.) Cirylska pisava je preokoirna, se težko bere in še tiežej pyše in tudi ny liepa za okoe.
4.) Če	se Rusom	in Srbom	priblyžamo,	oddaljili pa se	bomo od	Čehov in	Poljakov, ki	go-
toivo nikdar ne bodo popustili latynice. Ravno takoe bi se odtujili cielemu zapadu, med tem, ko nas naša geografična leiga syli, naj posredujemo med zapadom in iztoekom. Potem bi se tujci še tiežej naučyli našega jazyka.
S gospod Vugom	v Mierni pri Goryci sva se
žie	menyla,	da bi se	niekaj črk	iz cirylice v	naš
pravopis vzeilo; pa odstuopil sem sopiet od tie mysli, ker se cirylske črke ne podajo med latynske. Tudi mi	cirylske črke a., i>,	in n nyso	še zadostovale, zlasti ker se	razlyčnih	glasoiv za	o v ciryliei
ne najde.
Naj	le vsak	to stvaer	dobro preštudyra, pa
bo vydel,	da imam	jaz prav.
Drobtinice.
(Dodatki k „01ikanemu Slovencu'1.) Mnogi mislijo, da so že omikani, če le nemški znajo. To pa ni vselej istina, kakor ravno zdaj slišimo od nekega tržnega župana blizo koroške meje, ki se predrzne najvišji osebi v deželi in svojemu predstojniku predstaviti se v delavni obleki in v nesnažni, od bolh popikani srajci. To je skor še veča surovost, kakor jo kaže tisti „Bolhober“, ki v »Slovenskem Narodu11 podlistke piše in naše zaslužne pisatelje in rodoljube smeši in napada. Tema dvema toraj šole niso nič koristile v izomiko srca.
Cvet zoper trganje,
po dr. Maliču,
jo odločno najboljšo zdravilo zopor protin ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi tor živcih , oteklino, otrp-nele ude in kite itd.; malo časa, čo so rabi, pa mine popolnem trganje, kar dokazuje obilno zahval. Zahteva naj so samo „cvet zoper trganje po dr. Maliču'1 s zraven stoječim znamenjem; -djnfimarfc. l steklenica 50 kr.
Planinski zeliščni sirop kranjski,
izboren zopor kašolj, hripavost, vratobol, prsno in pljučno bolečino. 1 stoki, 56 kr. Koristnejši nogo vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi.
Pomuliljevo (Dorsch) jetrno olje,
najboljšo vrsto, izborno zoper bramoro, pljučnico, kožno izpustko in bezgavno oteklino. 1 stoki. 60 kr.
Anaterinska ustna voda,
najboljšo za oliranjonje zob ter zobnega mosa in takoj odpravi smradljivo sapo iz ust. 1 steklenica 40 kr.
Kri čistilne krogljice, c. kr. priv.,
ne smole bi so v nijodnom gospodinjstvu pogrešati in so so žo tisučkrat sijajno osvodočilo pri zabasanji člo-veškoga telesa, glavobolu, otrpnonih udih, skažonem žolodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatljah &. 21 kr.; jeden zavoj s 6. škatljami 1 gold. 5 kr. Razpošiljava se lo jedon zavoj.
Naročila z dežele izvrše se takoj ■v lekarni pri „samoroguei:
Jul. pl. Trnkoczy-ja na Mestnem trgu v Ljubljani.
Izdajatelj in odgovorni vrednik Filip Haderlap.
Tiskala Ig. pl. Kleimnayr & Fod. Bamberg.