Zgodovina

or jul sk e' f&r

Ponatis iz ..Zgodovinskega Zbornika".

Sestavil

Jožef Kržišnik.

V Ljubljani, 1898.

Samozaložba. — Tiskala Katoliška tiskarna.


Vvod.

edavno je preteklo sto let, odkar obstoji horjul¬
ska fara. S starodavnostjo se torej ne more
ponašati, gotovo pa z zanimivo zgodovino, z
vrlimi dušnimi pastirji in pobožnimi farani. Predvsem
tekom zadnjih let smo pogosto čitali na častnem mestu
ime horjulske fare. Horjulci se ne odlikujejo samo z
vedno katoliško-narodnim prepričanjem, marveč so na¬
predovali tudi na socijalnem polju. V Horjulu že nad
tri leta deluje domača hranilnica in posojilnica in v
marcu 1. 1897. so se združili posestniki v kmetijsko
zadrugo, ki jim že donaša lepe dobičke. — Zgodovino
fare, ki se v vsakem oziru odlikuje, bode vsakdo z
zanimanjem bral, da se tako še natančneje seznani s
tamošnjimi razmerami.

Kratek popis horjulske fare v latinskem jeziku
»Compendiosa descriptio Parochiae Hor-
j u I" je sestavil 1. 1840. župnik Fran c Ver iti. Ta
spis se hrani v farnem arhivu. Župnik Fr. Dolinar
je nabiral več let pripravnega gradiva za farno kro¬
niko. Naposled je ostalo njegovo delo nepopolno in
nedovršeno, ker ga je vedno oviralo delovanje v dušnem
pastirstvu. Na vsak način je pa zelo olajšal sestav¬
ljanje kronike podpisanemu, ki se je pri svojem spisu
držal oblike, v kakoršni je že spisana zgodovina ne¬
katerih kranjskih fara.

i*

Mj

4

Razim že omenjenih virov je porabil pisatelj
razne uradne dopise, ki so shranjeni v domačem farnem
arhivu ali pa v knšk. ordinarjatski pisarni v Ljubljani.
Tudi dve „matrikuli“ sta ohranjeni. Prvo je sestavil
vrzdenški beneficijat Jožef Rozman okolu leta 1750,
drugo pa župnik Franc Veriti. Po tej matrikuli, ki je
razmeram primerno spopolnjena, se ravnajo še sedaj
horjulski dušni pastirji. Izmed pisanih, še nenatisnjenih
virov je najstarejši spis knezoškofa Rajnalda Scarlichi
z napisom: „Visitatio Generalis Prima Dioecesis La-
bacensis In Carniola. 1631.“ — Pograjski kapelan
Jožef Vogler je popisal leta 1758. pograjsko faro in
med drugimi tudi cerkve sedanje horjulske fare. Dobri
so tudi bili razni drugi cerkveni spisi, računi, šolska
kronika itd.

Izmed tiskanih virov je porabil pisatelj predvsem
naslednje knjige in časopise: Valvazor, Die Ehre des
Herzogthums Krain ; Šematizmi ljubljanske škofije od
1. 1792 do 1897; Zgodovina fara ljubljanske škofije,
zv. I.—X.; Zgodovina župnij in zvonov v dekaniji Ra-
dolica; Zgodovinski Zbornik; Drobtinice 1. 1850 in 1893;
Jezičnik, 23. leto; Jeran, Šmarnice M. D. za leto 1865;
Dom in Svet 1896; Koledar družbe sv. Mohorja za
1. 1897; Zgodnja Danica, predvsem letnike 1849, 1852.
1858, 1862, 1866, 1868, 1876, 1877, 1879, 1882, 1896
in 1897; Slovenec 1. 1876, 1878, 1885, 1888, 1896 in
1897; Domoljub 1896 i. dr.

Pri nabiranju gradiva so pisatelju pomagali zlasti
vč. gg. dekan Fr. Dolinar, župnik Peter Bohinjec in
knezoškof. tajnik Jož. Šiška. Vsem gospodom kakor
tudi posameznim Horjulcem, ki so zelo radi postregli
z raznimi podatki, srčna hvala!

V Ljubljani, meseca decembra 1897.

Pisatelj.

Prirodoznanski opis horjulske fare.

Med šmarnimi mašami prihiti velika množica po¬
božnih Slovencev počastit Mater Božjo na Dobrovo
pri Ljubljani. Romarji se razkrope po opravljenih po¬
božnostih zopet na razne strani. Velik del ljudij za¬
pusti Dobrovo in se poda proti domu na zapadno stran.
Mimo Poklukarjeve vile in raznih lepih znamenj, ka¬
tera kažejo navdušenje Dobrovčanov za čast Božjo in
proslavljenje blažene Device Marije, vodi cesta po jako
ozki dolini, ,,G r a b en “ imenovani, proti Horjulu, so¬
sednji fari. Po petčetrturni hoji, z vozom še hitreje,
pridejo romarji do najbolj oddaljene dobrovske podruž¬
nice sv. Neže v Brezji. Do Brezja se je dolina že precej
razširila. Rodovitno, vedno dobro namočeno polje kaže,
da tukaj ne stanuje preveč ubožno ljudstvo.

Se nekaj minut gre popotnik dalje in že stopi na
horjulski svet. Po cesti koraka med travniki in nji¬
vami, dokler ne napravi pot jako nepotrebnega ovinka
v prvo horjulsko vas P od o 1 ni c o. Preje je že zagle¬
dal pred seboj na hribu stoječo cerkvico sv. Urha, po¬
družnico horjulsko. To cerkev obdaja zidovje, ki je
še sedaj utrjeno z dvema stolpičema. Vsakdo bode
takoj vedel, da je bilo pri tej cerkvici taborišče v
turških časih za vaščane iz Podolnice in Zaklanca. —
Iz Podolnice vodi pot proti Zak 1 ancu, drugi horjul¬
ski vasi. Pod hribom sv. Urha se združi okrajna cesta
dobrovska z ono, ki vodi od tržaške državne ceste
mimo Lesnega Brda v Polhov Gradec. V vasi Zakla-
nec se pa odcepi okrajna cesta na Polhov Gradec in
se vije čez hrib „Župnik“ in „Prosce“ do Dvora, prve

6

pograjske podružnice. Tam se združi z okrajno cesto,
ki veže Polhov Gradec z Dobrovo. — Od Zaklanca
do Horjula je še četrtinko ure daleč. Pot gre izprva
v klanec. Na vrhu se že vidi v vas Horjul. Cerkev
zakriva „Ruparjev grič/ Iz Horjula pride popotnik v
malo vas Ljubgojno. Potem vodi cesta med trav¬
niki in njivami mimo Gabrja (v samoti ležečega po¬
sestva) čez klanec in navzdol do Vrzdenca, zadnje
horjulske vasi v ravnini. Nad Vrzdencem na gorskem
hrbtu je še ena horjulska vas, Samotorica, s po-
družno cerkvijo sv. Mihaela.

Ker leži vas Horjul nekako v središču doline, so
povzdignili 1. 1789. podružno cerkev sv. Marjete v
farno. Horjulska fara meji na vzhodu z dobrovsko, na
jugu z vrhniško, na južnozapadni strani s podlipško,
na severozapadni s St. Joško in na severni s pograjsko
faro. Na širjavo in dolžino je skoraj jednaka, namreč
dobro poldrugo uro je treba hoditi od enega konca
do drugega.

Če zasledujemo farno mejo, je ob cesti zadnja
horjulska hiša v Pcdolnici ,.Zontovega Toneta“ (hšt. 6),
oddaljena od Horjula dobre pol ure. Potem gre meja
proti Veliki vodi (Švici) čez polje. Velika voda tvori
mejo navzgor do Bitenčevega zavoda (gozda, ki sega
skoraj do vode). Od tam drži meja čez gričke na vrh
Kremenjeka in dalje po gorskem hrbtu med posestvom
Mavsarjevim, ki je že vrhniški faran, in Kisovčevim
(Vrzdenec, hšt. 37), čez Gradišče proti Gošavju (Vrzde-
nec, hšt. 36). Od Gošavja vodi meja čez Tabor in Je-
lenjek do Kladničanove hiše (Vrzdenec, hšt. 59), ki je
zadnja v horjulski dolini. Potem gre meja zopet navzgor
in čez 650 m visoko sedlo Pilo do Male vode pod
Kožlekom. Tam se obrne nazaj v višavo, čez Grdo

7

dolino (Grdadolnik na Samotorici, hšt. 4), po hrbtu
Ulaških hribov čez Tomincov grič in dalje pod Kore¬
nom in Grebenom do okrajne ceste, ki drži čez Prosce
v Polhov Gradec. Blizo do Jarčeve koče se drži meja
ceste; potem se zavije čez Kladnike proti Podolnici,
kjer se sklene mejni kolobar na cesti blizo hiše Zon¬
to vega Toneta.

Če hoče priti g. župnik iz Horjula do zadnjih hiš
svoje župnije, potrebuje na vzhodno stran dobre pol ure.
Proti jugu je najbolj oddaljena Mežanova koča in sicer
pol ure, na južnozapadni strani Gošavje skoraj tri če-
trtinke ure in proti zahodu je do Kladničana eno uro
daleč. Na Samotorici je zadnja hiša Grdadolnikova, na
drugi strani pa Filipčeva bajta. Obedve ste oddaljeni
do pet četrtink ure. Na severni strani je pod vrhom
Velikega Grebena zadnja Dermaškova koča, ki je od¬
daljena tri četrtinke ure.

Krajepis horjulske fare je označil Franc Veriti,
bivši župnik horjulski v svojem spisu z besedami:
„Župnija horjulska leži v ravnini razun male soseske
Samotorica, in je zdrava za prebivalce.“') In res, pet
vasij leži v ravnini, le Samotorica je na hribu.

Pogorje obdaja horjulsko faro od severne in
južne strani. Na zapadu se združi to pogorje v pod-
lipški fari. Samo proti Dobrovi je odprta horjulska
ravnina. Gorski hrbet tvori večjidel tudi naravno mejo
proti pograjski in vrhniški fari.

Na severni strani se razteza od St. Jošta čez Pilo
v horjulsko faro pogorje, ki nima nobenega stalnega

’) Parochia Horjul in 'planitie (excepta parvula vicinitate
Samotorica) sita est; et pro incolis sana. — Compend. descriptio
Par. Horjul.

8

imena. Prve razrastke za Samotorico imenujejo doma¬
čini Ulaške hribe. Gorski hrbet, ki drži od samo-
torške cerkve proti vzhodu, preide v hrib Rog. Ta
je zvezan s Horjulskim Tabrom in zadnji z
vrhom Koreno. Od Korena dalje se razteza pogorje
Greben. Navadno ločijo dva Grebena, Veliki Greben
(742 m) in Mali (tudi Zaklanški) Greben. Okrajna cesta
z Vrhnike v Polhov Gradec je izpeljana čez 422 m
visoko sedlo v Pr os c i. Na drugi strani Prosca se
prične pogorje Kladniki, ki preide v dobrovske
hribe. Srednja višina severnega pogorja je 600 m.  Naj¬
višji vrhovi v horjulski župniji so K oži e k (787 m),
cerkev na Samotorici (669 m), Tomincev grič
(725 m), Koreno (719 m), Veliki Greben (742 ni)
in Kladniki (579m).— Posamezni razrastki segajo
tudi v ravnino. Iz Kladnikov se izloči zaklanški grič
sv. Urha (426 ni).  Iz Grebena se odcepijo štirje grički
in sicer Župnik, Hrastnik, Brezovec in Ru-
parj e v grič. Med Horjulom in Vrzdencem so zopet
trije grički. Od zadnjega se odloči v Gaberju še
nižje gričevje, ki sega do Staj (južno od horjulske vasi).

Na južni strani je drugo pogorje. To prihaja od
podlipških hribov, ki vežejo severno pogorje z južnim.
Južno pogorje je mnogo nižje; srednja višina mu je malo
nad 400 m.  Pri Lesnem Brdu preide to pogorje v
vrhniško faro in potem še v dobrovsko in brezoviško.
Najvišji vrhovi so Vrzdenški Tabor (491 m\
Mavsarjev grič (547 m) in K r em en j ek (406 m).
Severno kakor tudi južno pogorje je obraščeno z gozdi.
Pri gozdih, ki so v severnem pogorju večjidel listnati,
v južnem pa jelovi, se dobro- pozna, da je nedavno v
njih gospodarila kruta sekira. Soseska Samotorica ima
tudi polje in travnike na gorskem hrbtu.

9

Divjačine ni preveč v gozdih. Srne se drže
bolj Kladnikov, Jelenjeka in južnega pogorja, kjer gozdi
še niso preveč iztrebljeni. Zajcev je mnogo več. Divjega
petelina zalezujejo v Kladnikih ali pa v samotorških
gričih. Med 1. 1890 in 1896 so lovci ustrelili, oziroma
vjeli 548 zajcev, 16 lisic, 4 srne, 2 divja petelina,
25 jerebic, 57 kljunačev, 1 vidro in 13 divjih rac. Ko¬
liko jazbecev polove kmetje, ni znano. Vsako leto go¬
tovo zadene nekatere maščevalna roka.

Ves ostali horjulski svet zavzema ravnina, ki
se razteza od Vrzdenca do Lesnega Brda in Zaklanca,
ter dalje pod imenom Graben do Dobrove. Ta hor¬
julska ravnina se navadno imenuje Lipalica. Med
Stajami in Ruparjevim gričem se odcepi od nje manjša,
dolinica. Ločena je od Lipalice po nizkem gričevju, ki
se razteza od Gaberja do Staj.

V tej dolinici ste vasi Horjul in Ljubgojna. Tudi
je tukaj najboljši svet. — Lipalica se prične pri Vrz-
dencu in se razteza med Zagorico, Stajami in Zaklancem
na severni strani in južnim pogorjem do Lesnega Brda
na južni strani. Kar j e Lipalice na levem bregu Velike vode,
je bila že preje razdeljena med posestnike. Posamezne par¬
cele še sedaj obdaja grmovje, ki tvori živo mejo. Take
ograjene kose imenujejo Horjulci „vrtove“. Pašniki na
desni strani Velike vode so bili do 1. 1869 občinska last¬
nina. Takrat so jih razdelili med posestnike po številu
glav živine, katero je do tedaj pošiljal na skupni pašnik.
Skoraj vsa Lipalica je močvirnata. Struga Velike vode
se zvija po Lipalici kakor kača. Polna je blata. Vsled
neznatnega padca ravnine voda rada zastaja. V teku
jo tudi zavira ozka struga, ki se zlasti stisne pri mostu
od Lesnim Brdom. Tam ne more naprej, če je le ne¬
koliko narasla. Zato izstopi po vsakem deževju iz

10

struge in preplavi zlasti vshodno polovico Lipalice,
ki je med Stajami, Zaklancem in Lesnim Brdom. Tudi
za mostom pri Lesnem Brdu izstopi Velika voda in
preplavi polje Podolničanov in Brezničanov. — Preve¬
lika mokrota škoduje travnikom in pašnikom. Sladka
trava noče rasti na močvirnatem svetu. Zato uspeva
predvsem konjska klaja v Lipalici. Njive so samo na
takih mestih, ki so malo nad višino Lipalice (332 m).
Horjulci imajo rodovitne njive, ker je tam svet že
342 m  nad morsko gladino.

V Lipalici so že večkrat naleteli ljudje na pre¬
mogove žile. Predvsem so dobili antracit. Ker je
tega malo na enem kraju, so 1. 1895. in spomladi 1896
začeli kopati in vrtati v zemljo na dveh mestih, da bi
dobili rujavi premog. Združilo se je v to svrho več
slovenskih bogatinov, ki so založili potrebno svoto.
Delo je vodil inženir g. Glowacki. Prišli so do šote;
vrtali so še dalje, a brez uspeha. Sedaj so opustili za
negotov čas nadaljno iskanje.

Na Pečevju pod Grebenom so kopali nekdaj že¬
lezno rudo. To so vozili v Železnike ali v Kropo.
Ko so delodajalci opustili plavže v Železnikih, so za¬
pustili rudokopi horjulsko župnijo. S tem je prenehalo
tudi delo. Zahodno od Vrzdenca, v Celarjih, so nekdaj
tudi kopali železno rudo. Ta kraj leži že v podlipški fari.

S posebnimi znamenitnostmi se horjulska fara ne
more ponašati. Župnik Veriti je omenil: „V tej župniji
ni nič znamenitega/ ') Če pripomnino, da se dobe v hor¬
julski fari nekatere jame z malimi kapniki, je vse po¬
vedano. Tako je v Skledarjevem Rogu jama, velika
kakor  hiša. V nji visijo kapniki podobni ledenim sve-

‘) »In hac Parochia nihil admiratione dignum.“ Comp. d.
p. Horjul.

11

čam. En kamen je spodaj natečen v podobi človeške
glave. V Balenčevem je jama, ki je menda pol ure
dolga. V nji se tudi nahajajo taki kapniki.

Glavni potok v horjulski župniji je Velika
voda, tudi Horjulšica ali Švica (Šujica) imenovana.
Valvazor jo imenuje Širmanca, a domačini ne poznajo
tega imena. ‘) Horjulci vedo samo za Veliko vodo, ki
izvira pod Št. Joštom. Potem teče mimo Vrzdenca, čez
Lipalico, pod Zaklancem in Podolnico proti Dobrovi.
Kako močvirnata je Lipalica vsled Velike vode, smo
že zgoraj omenili. Velika voda dobi več manjših prito¬
kov. Vsi studenci, ki izvirajo na južni strani severnega
pogorja ali na severni strani južnega pogorja, pošiljajo
svojo vodo v Veliko vodo. Studenci so večjidel bistri
in mrzli, tako da dobimo tudi postrvi v stranskih pri¬
tokih. Ti studenci in pritoki navadno nimajo nobenega
pravega imena. Horjulec pozna samo Veliko vodo,
ostale pritoke imenuje kar navadno „Voda“. Omeniti
hočemo samo dva studenca, ki najbolj zalagata z vodo
glavni potok. Ta dva sta Vrzdenški studenec
in I z v i r š e, ki teče skozi Horjul proti Stajam, kjer
se izliva v Veliko vodo.

Vas Vrzdenec (Schbnbrunn) je prejela ime od stu¬
denca, ki izvira pred vasjo na več mestih iz zemlje.
Voda njegova je jako dobra, hladna studenčnica. Tudi
Valvazorju so sporočili o tem studencu, da ga je ome¬
nil v svoji knjigi. * 2 ) Kako bistra in mrzla je voda tega
studenca, priznal je slavni pisatelj s tem, da je pri-

') Prim. Zgod, dobrovske fare, str. 8.

2 ) Schbnbrunn bei Hultzeneck. Der Name entspringt ihm
aus einer daselbst hervordringenden Brunnquelle, die im Sommer
mit ihrer Kalte das Eis glgichwie mit Klarheit den Krystall aus-
fordert. — Valvasor, Ehre des Herzogth. Krain I. 261.

12

merjal njega poletno mrzloto z ledom in bistrino s kri¬
stalom. Ko so iskali dobre vode za vodovod ljub¬
ljanski, so prišli preiskavat tudi vrzdenški studenec.
Vrzdenčani so se že bali zanj, ker jih zaklada s pitno
vodo, jim služi za napajanje živine in pranje. K sreči
se je zdel preiskujočim gospodom predrag vodovod
od tega studenca do Ljubljane. Romarji, ki gredo skozi
Vrzdenec na Dobrovo, radi pri tem studencu poči¬
vajo ter so polni hvale radi izvrstne vrzdenške stu¬
denčnice.

Skozi Horjul teče voda Izv ir še. 1 ) Ime je do¬
bila od studenca Izvirše pod Horjulskim Tabrom. Ta
pritok ima toliko vode, da goni štiri mline in eno
žago, predno pride do Horjula. Ob deževnem vre¬
menu zelo naraste. Tedaj prinese iz podzemeljskih
votlin tudi razne ribe. Posebno velik je bil ta pritok
dne 2. avgusta 1880. Struga je bila kmalu premajhna
in voda je tekla kar po cesti v vas. G. župnik se je
moral peljati z vozofn k bolniku, katerega je hotel
ravno takrat obiskati.

V močvirnato Veliko vodo ne pridejo postrvi. V nji
so navadne ribe ščuke, menki, klini in linjaki (Schleie).
Raki so poginili za račjo kugo. V malem pritoku Bre¬
zovcu (med Zaklancem in Horjulom) je mnogo rakov
slabejše vrste, takozvanih koščakov. Za ribji lov v
Veliki vodi in njenih pritokih plačuje najemnik vsako
leto 10 gl. Loviti sme do Dobrove. — V Lipalici za¬
sledujejo lovci tudi divje ptiče, zlasti divje race, ko¬
zice in kljunače.

Podnebje je v zdravstvenem oziru dobro v
horjulski fari. Včasih sicer pobero nalezljive bo¬
lezni  nekaj več faranov, a to se ne zgodi redno

') Iz vir išče.

13

vsako leto. L. 1793. in 1794. je umrlo 68 otrok za
kozami. Griža je umorila leta 1797. tudi 17 oseb.
L. 1801. in 1802. so zopet divjale koze. Spravile so v
grob 47 faranov. Griža je divjala 1. 1806. in 1809.
Potem je bil mir do 1. 1837. Tedaj je zopet umrlo za
grižo 18 domačinov. Ravno toliko jih je umorila leta
1851. Za kolero so umrli 1. 1836. samo 4 farani. Huje
je bilo za Horjulce 1. 1855. Kapelan Volčič je poko¬
pal tekom poldrugega meseca 25 horjulskih vaščanov.
Najhuje so divjale bolezni 1. 1873. in 1874. Prvo leto
je razsajala griža.- Za njo so prišle koze, ki so umo¬
rile 47 faranov. Koze so se še dvakrat pokazale v fari;
1. 1883. je umrlo za njimi 24 oseb in leta 1888. in
1889. celo 57 otrok. Leta 1894. je umrlo za davico
28 otrok. — Močvirje v Lipalici povzroči, da zakriva
megla pomladi in jeseni skoraj celo dopoldne solnce.
Dežja je padlo od 1. jul. 1895 do 30. jun. 1896 celih
1561'2 mm., in sicer največ v oktobru (454'2 mm.),
najmanj meseca januvarja (6'8 mm). Deževnih je bilo
123 dnij, snežilo je pa v 17 dneh. Ombrometrična šta-
cija je bila osnovana v Horjulu dne 1. julija 1895. Za¬
pisnik je vodil irprva g. župnik, v 1. 1897 je pa prev¬
zel ta posel neki drug posestnik iz Horjula 1 ) Tekom leta
1895—1896 se je slišalo gromenje v 26 dneh. Največ¬
krat trešči v zaklanško cerkev sv. Urha. V Polhovem
Gradcu je našel g. župnik star listek, na katerem je
bilo zapisano, da je dne 17. junija 1. 1703. (III. ned. po
binkoštih in shod pri sv. Urhu) kmalu po 12. uri tre¬
ščilo. Strela je ubila 4 ljudi (Janeza Setnikar, 401etnega
Cerkvenika s Korena, 30 let starega Gregorja Leben
iz Briš, 301etno Marušo Jernač s Samotoricein 261etnega
Matevža Pivk iz Horjula) in 19 drugih je nevarno

‘) Nadaljnih zapiskov ni dobil pisatelj v roke.

14

poškodovala. 26. junija 1. 1888. je štirikrat zapore¬
doma udarila strela v zvonik zaklanške cerkve. Strela
je prišla v žagrad; tam je razbila omaro in uničila
4 mašne plašče popolnoma, 2 deloma. Škode je na¬
pravila okoli 100 gold. Zadnjič je treščilo v cerkev
29. maja 1896. Strela je prišla iz zvonika skozi zid za
veliki oltar, kjer je vrgla na tla dva svečnika. Potem
je preklala vrhno stopnico pri velikem oltarju in šla
v zemljo. — V ostalih vaseh horjulske fare je ubila
strela tekom zadnjih 100 let dve osebi. Dne 21. junija
1827 je treščilo ob 3. uri popoludne v 271etno Marijo
Jakomin, ko je delala na polju. 23. sept. 1883 je tre¬
ščilo ob pol 10. uri dopoldne v Horjulu v hišo št. 42.
Strela je zadela tudi 731etno Evo Terček, ki je na¬
slednji dan umrla.

Potres je razgrajal v- horjulski fari predvsem
leta 1880., 1882. in 1895. — V letu 1880. so čutili
24. julija trikrat močen potres, namreč ob 4. uri 45 m.
zjutraj, ob polu 6. uri zjutraj in ob 8. 45 m. dopoldne.
Tri dni kasneje je bil zopet velik potres ob 8. uri 20 m
zvečer. 3. avgusta se je stresla zemlja ob tri četrt na 4
zjutraj, 9 sept, ob 2. uri zjutraj; 7. oktobra ob tri četrt
na 10. dopoldne; dne 9. novembra je bil hud potres ob
pol 8. uri zjutraj in zadnji 14. nov. ob tri četrt na 5
pop. V Horjulu niso napravili ti potresi znatne škode.
L. 1882. je bil dne 17. julija močen, eno minuto tra¬
jajoč potres ob polu 5. uri zjutraj, nekaj minut pozneje
še dva manjša in ob tri četrt na 5 zopet dva. Ob tri
četrt na 9 se je zemlja grozno stresla. Ura v starem
župnišču je obstala in zidovje je skoraj v vseh sobah
dobilo razpoke. Ob 10. uri, četrt na 1 in ob 4 uri po¬
poldne so zopet čutili potres in naslednji dan še ob
5. uri 7 m. zjutraj in ob 10. uri dopoldne.

1.5

Leta 1895. je napravil potres veliko škodo tudi
horjulskim faranom. Najhuje je poškodoval podružno
cerkev sv. Urha v Zaklancu. Knezoškof. ordinarijat je
poslal 150 gld., da so vsaj lahko začeli s popravo. Na
Vrzdencu sta dva posestnika do tal podrla svoji hiši,
ker človek ni bil varen življenja v njih. Tudi novo
župnišče je mnogo trpelo. Vse poprave so stale nad
200 gld. Horjulskim faranom je dovolila
vlada 2170 gld. podpore in 14.240 gld. brez¬
obrestnega posojila. Podporo in posojilo so
dovolili:

V Horjulu 47 posestnikom 930 gld. podpore in
3880 gld. posojila; na Ljubgojni 1 posestniku
30 gld. podpore in 3 posestnikom 360 gld. posojila,
na Samotorici 3 posestnikom 1180 gld. posojila
na Vrzdencu 28 posestnikom 670 gld. podpore in
5820 gld. posojila; v Zaklancu 2 posestnikoma
320 gld. podpore in 10 posestnikom 1930 gld. po¬
sojila; v Podolnici 16 posestnikom 220 gld. pod¬
pore in 1070 gld. posojila.

V celi občini horjulski, ki je večja od fare, so
dobili podpore 2290 gld. in okoli 23.000 gld. brez¬
obrestnega posojila. — Zaklanški kovač Vrhovec je
prosil podpore, ker je bila njegova hišica čisto razru¬
šena. C. kr. okr. glavarstvo je ukazalo ceniti škodo
in izročiti popravo domačemu zidarskemu mojstru, ki
je prevzel delo za 300 gld. To svoto je plačalo gla¬
varstvo po dokončani prezidavi. Kovač je imel navrh
še dobiček, ker je sam napravil vsa v njegovo stroko
spadajoča dela. — Zadnji potresi so bili 1. jul. 1895
ob 10. uri 30 m. zvečer, 29. avg. ob 4. uri zjutraj,
2. sept, ob 11. uri zvečer in 8. oktobra ob 12. uri 10 m.
po noči.

16

Za promet služite faranom dve okrajni cesti.
Prva vodi z Vrzdenca skozi Horjul, Zaklanec in Po-
dolnico po Grabnu na Dobrovo. Izprva je bila okrajna
cesta samo do vrzdenškega studenca. Sedaj je sprejet
med okrajne ceste še del pota, ki sega do razpotja,
kjer se odloči cesta v St. Jošt. To okrajno cesto so
1. 1895. malo popravili. Preje je bila od Horjula dalje
tako ozka, da je pokril že en voz vso cesto. Sedaj je
vsaj v tem oziru popravljena in razširjena. Cestni
odbor je začel priganjati posestnike, da so začeli po¬
sipati cesto. — Druga okrajna cesta veže Vrhniko s
Horjulom in Polhovim Gradcem. Čez Lesno Brdo
precej dobro izpeljana cesta stopi na horjulski svet
pri mostu pod Lesnim Brdom. Pri prvi hiši se združi
z dobrovsko okrajno cesto do Zaklanca, kjer se od¬
cepi proti severu čez hrib Župnik in v Prosci pre¬
stopi na pograjski svet. — O ostalih cestah in stezah
je bolje, da molčim.

II.

Statistični opis horjulske fare.

Število Stanovnikov je bilo v fari v raznih časih
različno. Omeniti moram že sedaj, da je bila večja fara
ob svoji ustanovitvi, kot je sedaj. Leta 1789. je obsegala
horjulska fara vasi Horjul, Ljubgojno, Vrzdenec, Samo-
torico, Koreno, Zaklanec, Podolnico in Lesno Brdo.
Po zapisniku, katerega je sestavil 1. 1811. župnik Matej
Wolf, je bilo tedaj v fari 1335 Stanovnikov. Posamezne
vasi so bile tako-le naseljene:

V vasi Horjul je bilo 391 prebivalcev;

„ „ Ljubgojna „ „ 81 „

„ „ Vrzdenec „ „ 260 „

17

fijskim dovoljenjem soseske Vrzdenec, Samotorico in
Koreno pograjski fari, Lesno Brdo pa vrhniški. Župnik
Veriti je dobil 1. 1812 nazaj soseski Samotorico in
Vrzdenec. Soseski Koreno in Lesno Brdo ste pa ostali
vsled škofijskega odloka z dne 26. novembra 1812 pri
Polhovem Gradcu, oziroma pri Vrhniki. Število faranov
se je vsled tega znižalo za 213 oseb. Naslednje številke
nam kažejo, kako se je množilo število Stanovnikov

(I—III) nam povedč, koliko prebivalcev je štela vsaka
vas v letih 1838, 1848, 1856, 1867, 1880 in 1890. Za
število hiš imamo poročila iz let 1840,*) 1867, 1880

') Primerjaj Diozes von Laibach, 1821.

’) Primerjaj Catalogus cleri, aa. 1831.

’) Status animarum.

Compend. descr. par. Horjul.

2

18

in 1890. Nastopni tabeli nam bodete pojasnili naraščaj
tekom zadnjih 60 let.

I.

II.

Število faranov počasi narašča. Poljedelstvo namreč
ne more preživiti večjega naraščaja. Zato se mnogo
domačinov oprime rokodelstva, ter gre z doma za
kruhom. Glede Samotorice je treba pripomniti, da spa¬
dajo pod horjulsko faro samo hiše št. 4—12, 14, 16,
21 in 23. Dve koči (št. 8 in 21) sta prazni.

Rojstno matico je začel spisovati že prvi vrzdenški
beneficija! 1. 1733. Poročne in mrtvaške matice so si

19

omislili 1. 1787. po ustanovitvi samostojne lokalije na
Vrzdencu. Ko je prenehala L 1789. vrzdenška lokalija,
je horjulski župnik kar nadaljeval matice. Od 1. 1787.
nadalje so vse matice pravilno spisane. Matice so pi¬
sali v nemškem jeziku. Župnik Veriti je rabil latinski
jezik do konca 1. 1836. Potem so se župniki poslu¬
ževali nemščine. Leta 1878. si je omislil g. župnik slo¬
venske mrliške bukve in 1. 1896. tudi slovensko krstno
knjigo.

Iz farnih matic podam podroben pregled rojenih,
umrlih, poročenih in birmanih. Da bode vse jednako
izpeljano, se začno prve tri tabele z 1. 1787. Tabelo
krščenih otrok med 1. 1733 in 1787 hočem navesti pri
zgodovini vrzdenškega beneficija.

A.

20

Število nezakonskih otrok je v tekočem stoletju
večje, kot je bilo v preteklem. To zakrivi bližina
glavnega mesta in slaba odgoja. Od 1. 1733. do 1. 1800.
je bilo krščenih na Vrzdencu, oziroma v Horjulu 28 ne¬
zakonskih otrok, a od 1. 1800. do 1. 1895. že 175.
Največ nezakonskih otrok (36) je bilo rojenih v hor¬
julski fari med 1. 1837 in 1847. Zato je povsem opra-

21

vičena tožba župnika Veriti-ja 1 ): „Parochiani Hor-
julenses sunt omnes catholici.in

moribus non nimis corrupti, tamen deteri-
ores facti, dabuntque progeniem v iti os i-
orem, quia peccantes in leges immunitatem
habent!

Na Lesnem Brdu so imeli pograjski baroni svoj
lovski gradič. Med 1. 1789 in 1811, dokler je pripadalo
Lesno Brdo horjulski župniji, so se rodili Jožefu Antonu
baronu Polhograjskemu trije otroci, ki so prejeli za¬
krament sv. krsta v horjulski farni cerkvi. Dne 28. av¬
gusta 1790 je krstil domači grajski duhovnik g.  Edmund
Bobek 2 ) hčerko Marijo Avguštine Jožefo Rozalijo. Botra
sta bila kmet Janez Prosnik in kmetica Elizabeta Lavriša.
— Župnik g. Tomaž Rozman je podelil dne 9. junija
1794 zakrament sv. krsta sinu baronovemu Janezu
Antonu Vincenciju Fer. Felicijanu; botrovala sta gostač
Martin Puzer in njegova žena Marjeta. Tretje dete,
hčerko Klementino (roj. 7. nov. 1797), je prišel krstit
ujec Sigfrid grof Gallenberg, stolni kanonik v Ljub¬
ljani. Botra sta bila ekscelenca Sigmund grof Gallenberg
in grofinja Cecilija Gallenberg, roj. grofica Pozon.

') Compendiosa deser. Par. Horjul.

2 ) Bivši cistercijenz v samostanu Maria Brunn pri Ko¬
stanjevici.

22

B.

23

V fasiji, katero je sestavil župnik Matej Wolf dne
15. maja 1811, je zapisano, da je živelo takrat v hor¬
julski fari 1335 Stanovnikov. Ko so odvzeli dve soseski,
Koreno in Lesno Brdo, je ostalo 1. 1812. še 1172 fa-

24

ranov. Med letom 1813. in 1. 1890. je bilo rojenih v
horjulski fari 3663 otrok, umrlo je pa v istem času
2880 ljudij. Iz tega je razvidno, da je bilo več rojenih
783 oseb. Če te prištejemo k prvotnemu številu, bi
moralo živeti v horjulski fari pri zadnjem ljudskem
štetju (31. decembra 1890) 1955 oseb brez vštetih pri¬
seljencev. V resnici so našteli tedaj v celi fari samo
1532 Stanovnikov. Ostalih 423 faranov (216% vsega
prebivalstva) je šlo z doma.

Nad 70 ljudij je umrlo v 1. 1794 (79), 1797 (72),
1809 (73), 1874 (93) in 1888 (79). Več kot 70 otrok
se je rodilo samo 1. 1886 in 1889. — Najbogatejšo
žetev je imela smrt 1. 1874. Samo za kozami je umrlo
47 oseb. Dogodilo se je, da so ležali na mrtvaškem
odru isti dan trije mrliči.

Tekom let se je ponesrečilo več faranov. Mnogo
jih je umrlo vsled padca z drevesa ali druge višave.
Leta 1788. je nesrečno padel z drevesa 431etni Martin
Vrhovec iz Horjula, hiš. št. 50; leta 1793. se je ubil
23 letni Simen Škof z Vrzdenca, hiš. št. 39. Naslednje
leto je padel z drevesa 52 letni Jožef Cankar s Samo-
torice, hiš. št. 16. Leta 1807. je umrl vsled nesrečnega
padca Andrej Burjak iz Zaklanca, h. št. 3; star je bil
60 let. V domači hiši je padla in se ubila leta 1823.
Jera Serak, doma v Horjulu, h. št. 15; dosegla je starost
53 let. Devet let kasneje je padel na Samotorici z dre¬
vesa in se ubil 16 letni Anton Velikovrh. Ista smrt je
doletela 1.1836. 59 let starega Gregorja Prebil iz Hor¬
jula, hiš. št. 61. Dne 15. januarja 1846 je umrl vsled
nesrečnega padca 16 letni Jernej Petrovčič z Vrzdenca,
h. št. 29. Na podoben način se je ponesrečil leta 1866.
Janez Rozman z Vrzdenca h. št. 6, star 29 let. S smreke
je padel in umrl 1. avgusta 1866 Tomaž Grdadolnik,

25

star 65 let in doma na Samotorici h. št. 4. Dne 9. oktobra
1893 je padel s strehe in se ubil 37 letni gostač Anton
Jevec z Vrzdenca h. št. 2. Horjulec Lovrenc Koprivec
je lezel na kaščo spat. Padel je doli in si zlomil vrat.
To se je zgodilo leta 1897. — Zopet drugi so morali
umreti, ker se je zvrnilo nanje drevo, ali jih je ubila
skala. Tako se je podrlo drevo na 58 letnega Jakoba
Leben iz Horjula, h. št. 10. Umrl je previden 14. januarja

1846. Hrast se je zvrnil na 33 letnega Martina Pivk z
Vrzdenca, hiš. št. 27. Umrl je previden 10. septembra

1847. Grozna nesreča se je pripetila 4. aprila 1862.
Na Vovčnarski Gorički za Horjulom so lomili delavci
kamenje za novo šolsko poslopje. Kar se odtrga skala
in pade na glavo 42 letnemu Janezu Trček iz Horjula,
št. 45. Bil je na mestu mrtev. Drugemu, Antonu Zdešar
iz Horjula št. 44, staremu 29 let, je padla na trebuh
ter ga smrtno ranila. Šestletno Ivano Čepon iz Horjula
h. št. 37 je ubilo hrastovo bruno dne 20. februarja 1872.
Mlinsko kolo je umorilo 5 letnega Štefana Škof 1. 1808.
Nekaj faranov je tudi utonilo. L. 1802. so potegnili iz
vode 44 letnega Jožefa Tomšič, ki je bil doma v Po-
dolnici. Slučajno je utonila 18. maja 1822 poldrugo leto
stara Agata Zamejic . z Vrzdenca h. št. 41. Jakoba Zdešar
iz Zaklanca, starega 29 let, so dobili ljudje v vodi dne
7. januarja 1837. Naslednje leto v novembru je utonil
10 letni Valentin Grbec s Samotorice h. št. 5. Pet let
kasneje so izvlekli iz vode 66 letnega Lovrenca Rojic
iz Horjula h. št. 19. Nedavno sta utonila dva otroka,
dne 19. oktobra 1891 dveletna Marija Rudolf iz Zaklanca
h. št. 1, in 11. marca 1894 petletna Polona Malavašič
z Vrzdenca, h. št. 44. — Zmrznila sta v horjulski fari
dva človeka, in sicer 20. januarja 1888 mežnarjeva žena
Marijana Stanonik s Samotorice, stara 35 let. Pod cesto,

26

ki vodi čez hrib Župnik, so dobili ljudje 29. nov. 1890
Janeza Cankar, 30 letnega kočarjevega sina iz Dvora,
h. št. 2. — Ogljene sopare so zadušile dne 9. februarja
1848 na Ljubgojni h. št. 13 stanujočo 61 letno Marjeto
Marinčič. — Tudi konji so ubili nekaj faranov. Dne
4 septembra 1833 je umrl 50 letni Martin Fajdiga iz
Zaklanca. Konj ga je udaril s kopitom in povzročil
njegovo smrt. Isto se je pripetilo Francetu Lušinu iz
Horjula, h. št. 37, ki je umrl v septembru 1835. —
Trije so bili povoženi, namreč dne 19. junija 1835
Andrej Terček z Ljubgojne hiš. št. 1, star 55 let, dne
15. januarja 1846 Lovrenc Železnik z Vrzdenca h. št. 17,
star 19 let, in 8. januarja 1873. 1. je umrl povožen
281etni Valentin Kogovšek z Vrzdenca, h. št. 16. — Gad
je pičil 91etnega Janeza Bradaško s Samotorice, h. št. 11.
Deček je umrl 5. oktobra 1878. — Vsled poboja je
umrl tekom časa samo 30 letni Martin Fabijan iz Hor¬
jula h. št. 57. Ubili so ga v Podolnici dne 14. januarja
1821. Slučajno je bil ubit 17. maja 1836 Tomaž Gro¬
belšek iz Podolnice, h. št. 1, star 25 let. Vsled slučajno
prizadete smrtne rane na glavi je umrl 21. junija 1847
na Vrzdencu h. št. 12 Anton Jerin, 67 let star. — Smrt
si je poiskala tudi med kolesarji horjulskimi svojo žrtev.
Dne 24. avgusta 1896 je trčil zidarski mojster Martin
Kogelšek iz Horjula na cesti pri Glincah tako nesrečno
ob drugega kolesarja, da je na mestu mrtev obležal.
Šestdesetletnemu možu je kri hipoma pridrla iz ust in
nosa. Ko so prihiteli ljudje pomagat, je ravno izdihnil
svojo dušo. 1 )

Malo Horjulcev preživi devetdeseto leto. L. 1792.
je umrl za starostjo na Vrzdencu hiš. št. 22 Valentin
Jereb,  star 97 let. Na Korenu (sedaj v pograjski fari) ,

‘) Prim. Slovenec 1896, št 194,195 in Domoljub 1896, št. 17.

27

je doživela 1.1808. Barbara Jereb 92 let. Leta 1813. je
umrla v Horjulu 90 letna Marija Prosnik. 93 let je spolnil
leta 1821. Florijan Slovša z Vrzdenca hiš. št. 33. Na
Vrzdencu so pokopali 1. 1826. Martina Jereb. Umrl je
v hiši št. 22, star 94 let. Valentin Pečovnik iz Zaklanca
h. št. 5 je umrl 91 let star 1. 1847.. Šest let kasneje so
pokopali na Vrzdencu Andreja Korenčan, ki je tudi
spolnil 90. leto. Sedaj že nad štirideset let ni bilo farana,
ki bi bil dosegel tako častitljivo starost. Pripomniti je
treba, da je bil leta 1878 najstarejši izmed Horjulcev
njihov vč. g. duhovni oče Aleš Jerala, ki je dosegel
lepo starost 86 let.

Kolero, ki je razsajala v Horjulu 1. 1855., so sma¬
trali ljudje za zasluženo kazen božjo. Janez Volčič po¬
pisuje dva dogodka iz leta 1855. v „Šmarnicah Marije
Device 11 , katere je priredil Luka Jeran za leta 1865.
Glasita se sledeče:

L. 1855. je po naši ljubi domovini huda morivka
— kolera — razsajala in pretresala je tudi zastarana,
zaraščena srca. V vasi H. 1 ) je bilo vse kolikor toliko
bolno; več 2 ) jih je tudi pokosila smrtna kosa ter jih
naglo naglo postavila pred pravičnega večnega Sodnika.
Gospod oče ali pastir te duhovnije 3 ) so tudi zboleli.
Sam*) sem bil. Sreča velika je bila, da je le po domači
vasi bolezen hudo razsajala. Vedno sem se bal, da bi
še po drugih vaseh ne začeli bolehati ljudje, in čudno
se mi je zdelo, zakaj samo te Bog tako obiskuje. Hodili
pa smo na vse kraje s procesijami, prosit milega Boga,
da bi vzel od nas to strašno šibo.

Neki popoldan, ko sem kakor vsaki dan celo vas
obhodil, nevarno bolne spovedal in potem obhajal,

‘) Horjul. — 2 ) 25. — 3 ) Aleš Jerala. — 4 ) Janez Volčič.

28

pridem ves zdelan proti večeru domov ter grem k
bolnemu gospodu očetu. Pripovedujem, ktere sem vse
spet previdel, in pristavim: Hvala vendar Bogu, da vsaj
po drugih vaseh še ni te šibe!

Nekako bridko-milo mi gospod oče pripovedujejo,
da Gospod Bog naše vaščane tepe (med drugim tudi
zato), ker ne spolnujejo storjene obljube. Se ve, da
hitro povprašam, kaj in kako mislijo? Pravijo mi zdaj,
ko se je prvikrat pritepla kolera v to dolino, menda
1836. leta? so storili vaščani obljubo: Ako jim Bog pri¬
zanese, bodo najeli sv. mašo v hvaležen spomin vsako
leto sv. Roka dan. Ene leta so to opravljali, ker pa ni
bilo več kolere in jim je bilo nadležno pobiranje za to
mašo, so prepustili košček pašnika neki vdovi s po¬
godbo, da naj ona skrbi za spolnovanje te obljube.
Toda ta pašnik so ji kmalu spet vzeli, in se ve, da ona
ni bila dolžna plačevati za vaščane. Tako je vse zastalo.

Precej v nedeljo sem jim očital to nezvestobo do
Boga in pristavil, da so dolžni, ne le samo obljube
spolnovati, ampak tudi gledati, da se opravijo zastale
maše. Bog namreč nikogar ne sili, naj dela obljube;
kdor jo je pa storil, jo Bog od njega tirja. Tako uči
sveto pismo. Saj še pri tem, kar človeku obljubimo,
moramo biti mož-beseda. Nekteri so me malo pisano
gledali, pa obljuba se je ponovila in vse se je popravilo.

Med tem smo v hudi sili večjidel po vseh bližnjih
cerkvah že s procesijami Boga prosili, ter svetnike na
pomoč klicali. Nikoli ne bom pozabil, kako bridko mi
je bilo, ko smo šli k sv. Hermagoru in Fortunatu v
bližnjo faro, in je, kakor sicer večjidel vsak dan, mrličem
zvonilo. Takrat pa sta tudi ležala mož in žena ’) na
pokopališču pod slabo lopo, katero smo v naglici zbili
in iz vej naredili.

') Jakob in Mina Filipič iz Horjula št. 54, umrla 4. avg. 1855.

29

Na sv. Roka dan so gospod oče, ki so bili med
tem že ozdraveli, doma maševali, potlej pa v dolgi pro¬
cesiji gremo iz farne cerkve na božjo pot k Mariji
Devici na Dobrovo. Ko smo zmolili vse tri dele sve¬
tega roženkranca in tudi odpeli oboje litanije, smo šli
bolj po samem in ne več v procesiji. Pa kmalu so se
napravile trume, ki so ali molile ali pa v petih lita¬
nijah Marijo pomoči prosile. Po dolgi dolini daleč na
okrog se je razlegalo naše milo petje na višave proti nebu.

Preden pa smo prišli do romarske cerkve, smo
se spet zbrali v dolgo procesijo in pripeli smo k Materi
božji, kjer so dosegla verna srca že od davnih časov
toliko milosti in dobrot. Slo nam je gotovo od srca.
Veliko solzic je zalivalo spokorna lica, zakaj ko sila
pride, se upregajo tudi stari hrasti, mečijo se tudi ne-
ukretna srca. Gospod dušni pastir romarske cerkve so
nam radi privolili, da smo imeli veliko mašo z blago¬
slovoma, in zares milo smo k Bogu zdihovali, srčno
se Mariji, mogočni nebeški kraljici, priporočevali: in —-
ne zastonj! — Poživljeni in potrjeni s pobožno molit¬
vijo smo se vrnili proti domu. In od tistega dneva
nobeden več ni vnovič zbolel, nobeden več
ni umrl za to boleznijo.

Drugi dogodek') nam pripoveduje smrt nekega
rudokopa, ki je tisto leto umrl za kolero v Horjulu:

Bilo je v poletnem času 1.1855., ko je razsajala
huda morivka, grozovita kolera po naši ljubi domovini.
Bil sem takrat za duhovnega pomočnika v H ... fari.
Na Smarjetno nedeljo je prvi 2 ) zbolel za kolero. Med
krščanskim naukom sem ga moral iti v naglici previdet.
Za tem, ki je tudi umrl, jih je kmalu več zbolelo in v

’) Str. 305. — 2 ) Janez Korenčan iz Horjula, h. št. 16.

30

domači vasi, ki šteje okoli devetdeset hiš, menda ni bilo
nobenega človeka, da bi nič ne bil skusil te strašne
bolezni. Takrat je bilo, da so na poti proti bližnji fari
kopali rudo, od Pečevja tje naprej. Neko popoldne pri¬
sopiha mož ter s solznimi očmi hitro pravi, naj hitim,
kolikor premorem, ker nekega rudarja ’) je kolera hudo
prijela; težko da bi ga še živega dobil, ker se že malo
zave. Se ve, naglo vzamem sv. olje in tekla sva v jedni
sapi čez vas, pod Pečevjem čez griče proti bližnji fari.
Po poti pa sem zdihoval k Mariji, nebeški kraljici, naj
meni daruje tega bolnika, in to nekako otročje in s
tako trdnim zaupanjem, kakor da bi mi tega nikakor
ne mogla odreči mogočna Gospa. Mož, ki je z menoj
šel, je že komaj dihal, tako sva šla. Ko prideva do
rudnika, je bil pri bolniku še nekdo. Prvi pogled je
bil na bolnika, ki me, mrliču popolnoma jednak, bridko
milo pogleda. Hudo ga je vilo, da si revež ni mogel
nič pomagati. Se jedenkrat zdihnem k Mariji, ponovim
svojo prošnjo, ogrnem štolo in se vsedem na tla k
bolniku, ki je ležal pod tepkovim drevesom. Kolikor
je mogel, se je spovedal in dejal sem ga v sv. olje.
Ohladilo se mi je srce in vesel sem bil, ker je uslišala
Marija mojo otročje-zaupljivo prošnjo. To mi pa sedaj
ni bilo več dosti. Saj tudi berač, ako mu radovoljno
podariš dar, dobi upanje, in — ne mara — še druzega
prosi. Tudi jaz sem tako storil. Povpraševal sem sedaj,
kam je zahajal bolnik ob prostem času. Povedali so
drugi, ker sam ni mogel, da je prihajal včasih v domačo
vas v neko hišo’ * 2 ) in da ima tam še nekaj svojih rečij.
Med tem sem še bolj srčno prosil Marijo, naj mi iz¬
prosi  še  to milost pri svojem milem Jezusu, da bom

') Mihael Trojan iz Dražgoš na Gorenjskem.

2 ) V Horjulu h. št. 64.

31

zamogel tudi obhajati tega bolnika. Težko pa, sem si
mislil, bom prišel sem z Bogom, ker bržkone me čaka
doma zopet kaka druga pot in gospod oče so tudi
zboleli. Rekli so mi pa pričujoči, da bodo peljali z
vozom bolnika v farno vas in ako bode mogoče, ga
bomo še z Bogom prevideli. Se bolj srčno zdihujem k
Mariji in se ločim od bolnika z opominom, naj tudi on
zdihuje k Mariji, ki je pomoč in tolažnica žalostnih,
da mu bo izprosila milost, da bo zamogel biti previden
s sveto popotnico. Med potjo, domov gredoč, sem več¬
krat ponovil svojo prošnjo. Moje zaupanje ni bilo zastonj.
Zvečer ga pripeljejo v domačo vas. Hitro smo ga pre¬
videli in z Bogom zedinjen je izdihnil svojo dušo, ves
udan v voljo nebeškega Očeta. 1 )

C.

’) Umrl je 8. avgusta 1.1855.

32

Včasih so se ženili prav mladi farani. Tako se je
poročil 1. 1795. Šimen Vrhovec, star 17 let, z 22 letno
Mino Janša. Tri leta kasneje je vzel v zakon 28 letni
Jurij Kos nevesto Katarino Stanovnik, staro 15 let.
29 letni Gregor Zamejic se je poročil 1.1804. s 16 letno
Jero Železnik. Leta 1806. je bila nevesta Helena Sluga
stara 14 let in ženin 25 let. Jožef Šušteršič je spolnil
17 let, ko je stopil v zakon 1. 1808. z 18 letno Uršulo
Lotrič. 16 letni Janez Kucler se je poročil leta 1809. s
24 letno nevesto Heleno Tomšič. Mica Raztresen, rojena
1.1802., se je poročila leta 1818. s 27 letnim Jakobom
Merlak. L. 1840. je bil star ženin Blaž Bizjan 17 let,
ko se je poročil z 22 letno Mino Šušteršič. Tudi Anton

33

Dolenc se je oženil 1.1841. z Mico Lešnjak, ki je že
spolnila osemindvajseto leto, dočim je bil ženin star šele
17 let. Nevesta Primoža Žvokelj, ki se je poročil 1.1877.,
je bila 19 let mlajša. Stara je bila šele 16 let.

Nasprotno si tudi stari vdovci radi poiščejo mlade
neveste. L. 1790. se je oženil 60 letni Anton Brdnik s
25letno Nežo Samotorčan. Andrej Čepon, vdovec s
šestimi križi je vzel v zakon 1.1801. Elizabeto Zamejic,
staro 25 let. Martin Grampovčan, star 49 let, se je
poročil 1.1820. z Marijo Gabrovšek. Še bolj nenavadna
je bila leta 1793. poroka 24 letnega Matevža Zorc z
49 letno vdovo Nežo Grabeljšek.

L. 1813. ni bilo nobene poroke. Največ (22) jih
je bilo 1.1810. in kasneje med 1.1869. in 1877.

Poročne, knjige  so tri. Prvi dve sta pisani v
nemškem jeziku, le župnik Veriti je pisal matrike v
latinskem jeziku, dokler ni ukazala 1. 1836. vlada, da
morajo pisati župniki matice v nemškem jeziku. Tretja
poročna knjiga je slovenska. — Oklicne knjige  so tri
ohranjene. Župniki Veriti, Arnol in Jerala so rabili
latinski jezik. Župnik Franc Dolinar je vpeljal slo¬
venščino 1. 1879.

D.

Do 1. 1882. niso zapisavali v Horjulu otrok, ki so
prejeli zakrament svete birme. Iz zapisnika pokojnega
knezoškofa Antona Alojzija posnamem število otrok
horjulskih, ki so bili birmani v Horjulu ali v sosednjih
farah.

Dne 20. maja 1825 so podelili mil. knezoškof za¬
krament sv. birme 76 horjulskim birmancem, in sicer
v domači farni cerkvi.

3

34

Dne 4. julija 1830 je bila birma v Polhovem Gradcu.
Prišlo je tudi 92 horjulskih birmancev. K sv. birmi na
Dobrovi, dne 22. maja 1834, je prišlo 60 horjulskih
otrok. Dne 26. julija 1835 je bilo v Polhovem Gradcu
hirmovanih 32 Horjulcev. Sest let kasneje, dne 26. julija
1841, so prišli knezoškof zopet v Horjul. Birmovali so
48 otrok iz horjulske, 163 iz pograjske, 78 iz St. Joške
fare, 23 s Črnega Vrha in dva tuja birmanca. — Na
Vrhniki je bilo dne 5. junija 1847 birmovanih tudi 56
horjulskih otrok, dne 6. julija 1851 v Polhovem Gradcu
104, dne 2. junija 1853 na Vrhniki 68,, in dne 14. junija
1857 zopet v Polhovem Gradcu 119 horjulskih bir¬
mancev.

Knezoškof Jernej so posvetili 6. julija 1862 pre¬
novljeno cerkev in veliki oltar. Takrat so podelili za¬
krament sv. birme 202 birmancema. Potem ni nobenih
poročil do leta 1882. Knjiga „Liber Conflrmatorum“
nam poroča, koliko v Horjulu všolanih otrok je prejelo
zakrament sv. birme počenši z 1.1882.

„Slovensko ljudstvo — verno ljudstvo" — so rekli
papež Pij IX. blagega spomina kranjskemu duhovniku,
ko jim je povedal pri avdijenci, da je Slovenec. „Slo-
vensko ljudstvo — verno ljudstvo!" sem si mislil’), ko
sem videl, s kakšnim veseljem in kako častitljivo so
sprejeli horjulski duhovnijani svojega višjega Pastirja,
ko so prišli 22. maja podelit zakrament sv. birme njih
otročičem. Le poskušali so se vsi — otroci in odraščeni

— med seboj, kako bi lepše razodeli milostljivemu knezo-
škofu svojo udanost in spoštovanje. Že več dnij poprej
so se delale priprave; možje so postavljali slavoloke

— bilo jih je sedem postavljenih na raznih krajih med
velikanskimi mlaji —, žene so jih kinčale z mnogo-

') Dopis v Zgodnji Danici 1. 1882.

35

brojnimi zastavami, dekleta so pletla vence, fantje so
se preskrbeli s smodnikom (rekel bi, bilo je skoraj
preveč streljanja) in otroci so nabirali cvetlic za šopke,
da so ž njimi v rokah sprejeli svojega višjega Pastirja.
Že precej pri prihodu v duhovnijo je pričakovala ne-
številna množica milostljivega knezoškofa v Zaklancu
pred slavolokom, ki je imel napis:

»Zdravi došli v duhovnijo!

Naša srca Vas želijo!",

da kleče prejme škofov blagoslov. Od visokih vrat, ki
so bile pri mestu pred horjulsko vasjo napravljene iz
smrečja in z zastavami in venci bogato okinčane, je
drevored iz malih smrečic (bilo jih je čez tristo postav¬
ljenih na obeh straneh ceste) kazal pot do farovža, pred
katerim je bil na slavoloku napis:

»Ave Noster Optime
Pater et Episcope!"

V sredi vasi so stala druga vrata z napisom:

»Prisrčno bodite pozdravljeni, milostljivi gospod knezoškof !

Hvaljen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem!“

in na drugi strani:

»To je dan, kterega je Gospod naredil;

Veselimo se in radujmo se v njem!"

Ob koncu vasi, ko se pride že blizo do cerkve,
sta bila postavljena zopet dva slavoloka, na katerih so
se brale besede:

»Božji nam nosite mir — Slavljen našjvišji Pastir!" in
»Horjulci tukaj se zberimo, In prihod Škofov počastimo!"

Od teh slavolokov do duhovske hiše je bila pod
šolsko zastavo v dve vrsti razstavljena birmska mla¬
dina, najprej dečki s hrastovimi vejicami v rokah (naj
bi jim bile podoba potrjenja v veri in moči sv. Duha),
potem deklice s cvetličnimi šopki (cvetlice naj bi jih

3«

36

spominjale različnih čednosti, kakor ponižnosti, nedolž¬
nosti, goreče ljubezni do Boga i. t. d.). Škof, vgledavši
toliko zbranega ljudstva, so tu iz kočije stopili, ter
birmance in birmanke, za katerimi so klečali njih botri
in botre, gredoč po sredi med njimi blagoslovili.

Iz duhovske hiše so se po kratkem oddihljeju
podali v cerkev, kjer je bila nad cerkvenemi vratmi
pod škofovim grbom napisana prošnja:

»Blagoslovi, Pastir Viši!

Svojo čedo v Božji hiši!“

Po opravljeni sv. maši so milostljivi gospod knezo-
škof vsled papeževega pooblastenja podelili popolni
odpustek nad 200 vernikom, ki so tisti dan prejeli
sveto obhajilo. Potem je sledilo izpraševanje otrok iz
krščanskega nauka. O pač ginljiv, pa tudi častitljiv
prizor, videti škofa med nedolžno mladino! V začetku
so otroci, ko so videli pred seboj apostolskega nasled¬
nika v pontifikalni opravi, bili nekako plašni- Ali kmalu
so dobili pogum, ko so videli, kako prijazno in Iju-
beznjivo škof z njimi govorijo, ter so odgovarjali glasno
in brez vse bojazljivosti. In ko so škof bili prisiljeni
prenehati z izpraševanjem — čas je namreč le prehitro
tekel — se je marsikateremu otroku brala žalost na
obrazu, da ga ni zadela čast biti vprašanemu od višjega
Pastirja. To so milostljivi knez tudi sami zapazili, zato
so rekli otrokom, predno so jih zapustili: „Vidim vam
že na obrazu, da bi bili vsi radi vprašani; pa ni mogoče,
ker čas poteka!“ Podelili so potem otrokom zakrament
sv. birme 402 po številu. Vrnivši se v farovž so pri¬
jazno sprejeli ključarje in srenjske odbornike, ki so se
jim prišli zahvalit za milost in dobroto, katero so ravnokar
izkazali duhovniji. In ko so popoldne med slovesnim
streljanjem in zvenenjem odhajali, so jih spremljevale

37

vroče želje, da bi nam ohranil dobrotljivi Bog še mnogo
let ljubljenega višjega Pastirja.

Od 1. 1882. do 1. 1896. je prejelo zakrament svete
birme:

38

III.

Gospodarske razmere v horjulski fari.

Horjulska o b č i n a je precej večja od fare same.
Obsega namreč tri davčne občine Horjul, Vrzdenec
in Zaklane c. V davčni občini horjulski so vasi Horjul,
Ljubgojna in Koreno; zadnja vas spada sedaj pod po-
grajsko faro. Svet vrzdenške davčne občine je razdeljen
med vasi Samotorica in Vrzdenec. Vas Samotorica je
razdeljena med tri fare; večji del je pri horjulski
fari, manjši pa spada pod Polhov Gradec, oziroma pod
Št. Jošt. V tretji davčni občini, ki obsega vasi Zakla-
nec, Podolnico in Lesno Brdo, leži Lesno Brdo že na
vrhniškem svetu. Cela horjulska občina meri4781 oralov
922 štirjaških sežnjev. Posamezne davčne občine so
različne z ozirom na velikost:

Davčna občina Hor j ul zavzema prostor 1082 ora¬
lov 1466   sežnjev; davčna občina Vrzdenec zav¬
zema prostor 1920 oralov 150   sežnjev; davčna ob¬
čina Zaklanec zavzema prostor 1178 oralov 906 [~l
sežnjev;

O horjulski občini hočemo samo tedaj govoriti
kedar bodo v zvezi zadeve horjulske fare z onimi hor¬
julske občine.

Na vprašanje, kakošen je položaj horjulskih
faranov v gmotnem oziru, moramo naravnost pri¬
znati, da niso ugodne vse razmere v horjulski fari.
Svet je preveč razkosan med veliko število Stanovni¬
kov. Bogatinov ni v fari. Kmetij je pet v fari in sicer
Kovačeva v Horjulu, dvojna Rozmanova na Vrzdencu,
Tomincova in Grdadolnikova na Samotorici. Tri četr¬
tine zemljišča imata dva posestnika, jeden v Horjulu,

39

drugi na Ljubgojni. Ostali so polzemljaki, četrtnjaki in
podružniki. Poslednji (tudi tretjinarji ali bajtarji ime¬
novani) imajo manj sveta kot četrtnjaki. Odkod pri¬
haja njihovo ime „tretjinar“, je neznano. Nekateri so
trdili, da so dobili po trije podružniki pri razdelitvi
občinskega sveta tak delež, kakoršnega so dobili štirje
četrtnjaki. To razlaganje ni verjetno, ker drugi pripo¬
vedujejo, da so razdelili občinske pašnike po številu
živine, katero je pošiljal vsak posestnik na te pašnike.
Sedaj se bavijo Horjulci večjidel s poljedelstvom, živi¬
norejo in sadjerejo. Predno je stekla južna železnica iz
Ljubljane v Trst, so imeli tudi zaslužek pri vozarjenju.
Toda le preveč voznikov se je privadilo dobremu živ¬
ljenju in marsikdo je imel izgubo. Doma ni bilo pra¬
vega gospodarja, ki bi vodil delo. Kakor hitro je pri¬
tisnila nesreča pri živini ali slaba letina, takoj je šlo
vse rakovo pot. Samo v Horjulu so prodali upniki dve
zemljišči, ker sta gospodarja vse zavozila.

Druga, še hujša šiba za horjulsko faro je bilo
nezmerno žganjepitje in zapravljivost, ki je zavladala
med njimi. Šestnajst različno velikih posestev (v Hor¬
julu 9, na Vrzdencu 5, v Zaklancu 2) je ugonobilo ne¬
srečno žganje. Vsaj toliko gospodarjev je moralo pro¬
dati nekaj zemljišča, da so plačali žganjarske dolgove.
Okolu 1. 1850. se je ta strupena pijača tako priljubila
Horjulcem, da se je niso branile niti ženske. Da bi
odvrnil ljudi od te škodljive pijače, je spisal po raznih
virih kapelan Janez Volčič knjižico „Zganju slovo!
vojsko!“ Zgledov mu ni bilo treba iskati po raznih
časnikih, ker je kar v Horjulu dobil dovolj pripravnih.
Ljudje so brali to knjižico in tudi uganili domače
osebe, katere so bile popisane. Bolj kakor ta spis je
predramila Horjulce revščina, ki jim je bila za petami.

40

Ta jih je prisilila, da so začeli počasi opuščati žganje.
Okolu 1. 1870. ni bilo v Horjulu nobene žganjarije.
Takrat so se pa seznanili Horjulci z zloglasnim „je-
rušem“. Za 4 novce je bilo ’/, l.  te pijače in kedor je
spil dve merici, jo je že čutil. Kako vabljivo za strastne
horjulske žganjarje!

Strastnim žganjarjem so kmalu začela propadati
posestva. Zapravljivci so segli najpreje po lesu; iztre¬
bili so gozde. Vse so znosili h krčmarju, ki se ni branil
plačila v blagu. Za gozdi je prišla na vrsto živina in
potem tudi nepremičnina. Gospodarji so iskali posojila
pri varčnih sosedih. Ko ti niso imeli denarja, da bi ga
posodili, pomagala jim je iz zadrege vrhniška posojil¬
nica. Zahtevala je 7% obresti in potem je dovolila
posojila navadno na menjico. Če ni dolžnik plačal
menjice, mu je posojilnica zarubila in prodala posestvo.
Tako so zgubili zapravljivci še domačo rojstno hišo.
Mnogo posestnikov je trpelo škodo, ker so bili drugim
za poroke. Menjice so tlačile posestnike do ustano¬
vitve mestne hranilnice v Ljubljani. Takrat so znižali
na Vrhniki obresti na 6%.  S tem je bilo zadolženim
posestnikom vsaj nekoliko pomagano. Toda Horjulci s
tem niso bili zadovoljni. L. 1894. je sprožil horjulski
posestnik Ivan Stanovnik misel, naj ustanove Horjulci
lastno posojilnico. Kmalu je dobil za svoj nasvet za¬
dostno število podjetnih mož. Bogati Vrhničani so se
posmehovali Horjulcem in prerokovali, da bodo še to
izgubili, kar imajo nezadolženega. Na to niso mislili,
kako kmalu jim bo vzela nova posojilnica vse hor¬
julske dolžnike. Pravila je podpisal odbor 1. okt. 1.1894.
Podpise so legalizovali 8. okt. in 16. okt. je bila regi-
strovana nova posojilnica pri deželnem sodišču v Ljub¬
ljani pod imenom: ,,Hranilnica in posojilnica v

41

Horjulu, registrovana zadruga z neome¬
jeno zavezo.“ Poslovati je začela ta posojilnica
2. decembra 1894. Zadružniki so takoj prvi mesec vlo¬
žili prošnje za 9000 gl. posojila. Posojilnica je urav¬
nana po Raiffeisenovem sestavu in obrestuje vloge s
4’4%, za posojila pa zahteva 5’/ 2  % obresti. Vsak dolž¬
nik sme v poljubnih zneskih in v poljubnem času po¬
ravnati svoj dolg. Kranjska hranilnica je darovala za
ustanovne stroške 100 gld. in naklonila za 5 let
1500 gld. brezobrestnega posojila. Do konca 1. 1895 je
pristopilo vže 99 zadružnikov. Prometa je bilo 59.559 gl.
26 kr. in sicer sprejemkov za 31.021 gld. 86 kr.,
izdatkov pa 28.537 gld. 40 kr. Takoj prvo leto se je
dovolilo 89 zadružnikom 138 posojil za 24.140 gld.
64 kr., Vrnili so zadružniki v istem času 2199 gld.
63 kr. — Horjulska hranilnica je vidno napredovala.
Število zadružnikov je naraslo koncem 1. 1896. na 158
in do 30. nov. 1897 na 212. Izstopilo je 12 zadružni¬
kov tekom 3 let. — Posojilo se je 439 krat 50.637 gld.
in vrnilo 16.000 gld. Toraj so posodili tekom časa
nad 66.000 gld. — Prometa je imela posojilnica kon¬
cem 1. 1896. za 81.521 gld. 53 kr. in do 30. nov. 1897
za 95.422 gld. 38 kr. Sprejemkov je bilo 1. 1896. za
41.169 gld. 43 kr. in izdatkov za 40.352 gld. 10 kr.;
do 30. novembra 1897 pa 49.730 gld. 03 kr., oziroma
45.692 gld. 35 kr. —■ Dobička je sedaj v rezervnem
zakladu 429 gld. 41 kr. — Hranilnih vlog je bilo
koncem 1. 1896. za 34.352 gld. 65 kr., v 1. 1897. pa do
30. novembra novih za 16.812 gld. 42 kr. — Iz teh
številk lahko vsakdo posname, koliko dobička ima
horjulska fara od domače hranilnice. Vsak dolžnik plačuje
sedaj manjše obresti in dobiček, ki ostane koncem leta,
ostane v rezervnem zakladu in ne v žepu tujih upnikov.

42

Preobilno žganjepitje je skrajno omejila novousta¬
novljena horjulska kmetijska zadruga s
ceno prodajo vina. Dne 25. marca 1897 je bil rojstni
dan horjulske kmetijske zadruge. Njen ustanovitelj je
vč. g. župnik Peter Bohinjec. — Do 30. nov. 1897
toraj tekom 8 mesecev je kupila zadruga blaga za
okroglih 27.000 gld., vmes 7 vagonov fižola in 5 ko¬
ruze. To blago je poslala v Trst. Prodali so v zadrugi
za 22.000 gld. Sedaj šteje 226 zadružnikov in ima že
lastno hišo.

Polje, kolikor je rodovitnega, daje potrebnega
živeža za dom. Preje so veliko pridelkov pokupili bra¬
njevci, ter jih potem prodali v Ljubljani. Sedaj je za
prekupca domača kmetijska zadruga. Posebno dobrega
sveta nimajo Horjulci, ker plačuje cela občina') samo
2938 gld. 55'/ 2  kr. direktnega davka. Če odštejemo
one, ki ne spadajo v horjulsko faro, ostane faranom
2426 gld. 20'/ 2  kr. letnega direktnega davka. L. 1896.
je volilo pri občinskih volitvah v I. razredu 31 vo¬
lilcev, ki plačujejo 981 gld. 95'/ 2  kr. direktnega davka;
v II. razredu je bilo 63 volilcev z 980 gld. 53 kr. davka
in v III. razredu 182 volilcev z 976 gld. 02 kr. davka.
V prvem razredu volijo brez ozira na visokost davka
vč. g. župnik, vč. g. kapelan, g. učitelj in umirovljeni
c. kr. stotnik, g. Jakob Čuden, ki stalno biva v Hor¬
julu, h. št. 15. — Častnih občanov imajo Horjulci
šest: prevzv. gosp, knez in nadškof dr. J a k ob Missia;
preč. g. stolni kanonik Andrej Zamejic; visoko-
rodni g. baron Andrej Winkler, c. kr. dež. pred¬
sednik v p.; bi. gosp. Janez Mahkot, c. kr. vladni
svetnik v p.; bi. g. Jožef Gorup, veleposestnik na
Reki.  Najnovejšemu častnemu občanu, vč. g. ribniškemu

‘) Prim. Pregled volilcev za občinske volitve 1. 1890.

43

dekanu Frančišku Dolinar-ju je izročil občinski
zastop diplomo dne 10. nov. 1896.

Glavni vir dohodka je Horjulcem živinoreja
in sadjereja. Polje jim daje malo dobička, ker je pre¬
več sveta močvirnatega. Travniki dajo večjidel konjsko
krmo. Zato se Horjulci že več let pridno bavijo s ko¬
njerejo. V Horjulu je že dobrih 20 let postaja za
ces. kr. žrebčarijo. Vsako leto prideta v Horjul dva
vojaka z dvema žrebcema in ostaneta v vasi od 1. marca
do 1. julija. — Goveja živina ni ravno najboljše vrste,
ker je krma preslaba. Prinaša pa vsejedno zasluženi
dobiček skrbnim gospodarjem. — Svinjereja je precej
razširjena in bi še bolj napredovala, če bi pazili ljudje
na snago. Toda le preveč ljudij misli, da škoduje šče-
tinarjem čista voda. L. 1896. je počepalo za rudečico
več prašičev v Podolnici in Zaklancu.

Za sadje rejo so Horjulci zelo vneti. Dobro
vedo, da obilno povrne izkazano skrb sadno drevo.
Ljubljana ni daleč in branjevci se kar trgajo za lepo
sadje. Ta dobiček, ki je takorekoč na ponudbo vsa¬
kemu gospodarju, če le stegne roko po njem, je spod¬
budil tudi horjulske farane, da so začeli skrbeti za
sadno drevje. Stara, izkoriščena drevesa so polagoma
zamenili z novimi požlahtnjenimi. Marsikdo je nasadil
na svojem travniku drevesca, ki bodo čez malo let
obilno povrnila neznatne stroške in zamudo časa. Nekaj
, drevesc dobe farani iz šolske drevesnice, večino pa od
c. kr. kmetijske družbe, ki ima že od 1. 1891 svojo
podružnico v Horjulu. — Kras vsem vrtom je gotovo
farovški vrt, ki je zasajen s samim žlahtnim drevjem.
Trinajst let so se trudili ž njim gosp, župnik Franc
Dolinar, in 1. 1896. je prvič pokazal, koliko premore.
Še mlado drevje je obrodilo toliko sadja, da je bilo

44

vredno nad 80 gld. — C. kr. kmetijska družba tudi
skuša povzdigniti sadjerejo na Kranjskem. Na njeno
priporočilo je dovolilo ministerstvo za poljedelstvo po¬
trebno svoto, da se je postavila 1. 1893. v Horjulu
amerikanska sušilnica za sadje. Brez vsakega dima se
posuši v nji tekom 24 ur 10 mernikov sadja. L. 1896.
je poslalo ministerstvo še eno sušilnico po Cazenille-
vem sestavu, da jo poskusijo. Ta je še pripravnejša.
V istem času, a z manjšim trudom, se posuši v nji
30 do 40 mernikov sadja. Horjulska kmetijska po¬
družnica je nadalje naročila čistilnico za žito in trav¬
niško brano.

Z gozdom se horjulski posestniki ne morejo
ponašati. Malokteri ima v svojem gozdu toliko smrek
in drugih dreves, da bi mu zadostovala za napravo
novega gospodarskega poslopja. Kaj je iztrebilo gozde,
smo že zgoraj omenili. — Upati pa smemo, da napo¬
čijo boljši časi za Horjulce, če ostanejo zvesti svojim
dobrim sklepom.

Predno spregovorimo o obrtniji v horjulski
fari, poglejmo, kaj pove Valvazor') o Horjulu. Ob nje¬
govem času je živelo v Horjulu veliko pečarjev in lon¬
čarjev, ker daje močvirnata zemlja izvrstno glino. Se
sedaj pripovedujejo starejši farani, da je bilo v okolici
horjulski mnogo lončarjev. S časom so ljudje opu¬
stili to obrt; sedaj * 2 ) je v Horjulu samo en lončar in
pečar. Opekarjev je 36, ki hodijo delat na Vrhniko in
na Lesno Brdo. Največ je zidarjev v horjulski fari. V
Zaklancu stanuje 5 zidarjev, v Horjulu 40, na Ljub-

') Valvasor, Ehre d. Herzogth. Krain, I. 261. —
Heriul hat den Marckt Oberlaybach in der Nahe und viel Hafner
(oder Tbpffer) zu Einwohnern, weil es einen ausbiindig guten
Hafnerleimen daselbst gibt.

2 ) V 1. 1896.

45

gojni 3 in na Vrzdencu 11; toraj vseh skupaj je 59.
Kamenoseka sta dva. Čevljarjev imajo horjulski farani 8,
krojače 4, šivilj 14, mizarjev 9, tesarjev 14, kolarje 3,
sedlarje 4, kovačev 5 in 2 ključavničarja. Nadalje je
5 sodarjev, 2 podobarja, 2 strojarja, en krznar, en bar¬
van, 8 tkalcev in 16 strešnih krovcev. Mlinarjev je v
fari 7 in en žagar. Živino koljeta 2 mesarja in več
klavcev; če pa pogine, jo spravi zaklanški konjederec.
S pijačo preskrbujejo farane 4 krčmarji (sedaj tudi
zadruga svoje zadružnike) in 3 žganjarije; mešano blago
in kramo prodajajo za domačo potrebo 4 trgovci in
kramarji. Kedor hoče kaj posebnega dobiti, mu to pre¬
skrbe branjevke, katerih hodi 8 vsak teden dvakrat v
Ljubljano. Tobakarje zaklada 5 tobakarnic. Na cesto
pazi en cestar, ki ima vedno preveč dela.

Ker so na Dobrovi vsako leto trije sejmi, na
Vrhniki pa menda osem, ne dovoli deželni zbor Hor-
julcem lastnih sejmov. Pošto imajo od 16. febr. 1885.
Izprva je hodil poštni sel štirikrat v tednu na Vrhniko.
Dne 21. oktobra 1893 je začel voziti poštni voz med
Vrhniko in Horjulom. Voznina znaša za osebo 25 kr.
S pošto je združena tudi hiralnica poštne hranilnice.

Pravne razmere. Nekdaj, dokler je bila še
tlaka in desetina, so bili podložni farani raznim go¬
spoščinam. Za posamezne hiše najbolje zvemo iz rojstne
knjige njihovo odvisnost. L. 1770. je zapovedala vlada,
da se mora zapisati v krstno knjigo tudi rojstni kraj
novorojenega otroka. Vrzdenški beneflcijat je celih
12 let natančno zapisoval ne le rojstno hišo, marveč
tudi gosposko, kateri je podložen oče novorojenčev.
Iz teh zapiskov posnamemo, da so bili podložni:

ajbaronu v Polhovem Gradcu iz Horjula
posestniki h. št. 1—4, 8 — 13, 15—28, 30—33, 35—54,

46

57, 58, 60, 61; z Vrzdenca h. št. 1, 3—13, 17, 18, 20,
22, 27—47; z Ljubgojne h. št. 1—4, 6—12; s Samotorice
h. št. 1, 5 — 7, 9, 11, 12, 14 — 16, 18; iz Zaklanca lastnik
hiše št. 8;

b)  jezuitskemu kolegiju v Ljubljani
iz Horjula h. št. 34; iz Zaklanca h. št. 1, 2, 12 —14; z
Ljubgojne h. št. 5;

c)  farni cerkvi v St. Vidu nad Ljub¬
ljano iz Horjula h. št. 29; na Vrzdencu h. št. 23,
25, 26;

d)  župniku pograj skemu iz Horjula h. št. 14,
56; z Vrdenca h. št. 15; s Samotorice h. št. 10; iz Za¬
klanca h. št. 3;

e)  mestnemu magistratu v Ljubljani v
Horjulu h. št. 5 in 6.

Za ostale hiše je neznana njihova odvisnost,
ker ni bilo na ponudbo drugih boljših zapisnikov. Po-
dolničani so nosili otroke v Polhov Gradec k sv. krstu,
ker zanje ni bilo mnogo dalje k materi fari.

Sodno oblast čez prednike sedanjih horjulskih
faranov so imeli baroni v Polhovem Gradcu. Tam so tudi
plačevali do 1. 1848. razne davke. V političnem oziru
so bili odvisni od okrožnega glavarstva v Postojni. —
Sedaj leži vsa fara v okrožju c. kr. okrajnega gla¬
varstva za ljubljansko okolico in spada pod vrhniško
c. kr. okrajno sodišče. Občinske meje presegajo obseg
sedanje horjulske fare. Bolje se pa vjemajo z obsegom
prvotne fare. Občinske zadeve vodi Tomaž Zdešar, po¬
sestnik na Ljubgojni h. št. 12. V občinskem svetu so še
3 svetovalci in 8 odbornikov. K volitvi dveh deželnih
poslancev za ljubljansko okolico je odposlala horjulska
občina tri volilne može; državnega poslanca v kmeč¬
kih občinah so volili tudi štirje horjulski volilci in v

47

peti kuriji trije. — Orožniške postaje ni v Horjulu.
Za zunanji mir skrbijo vrhniški in pograjski c. kr. orož¬
niki. — Dne 6. aprila 1883 ustanovljena požarna
bramba je vsikdar pripravljena braniti poslopja pred
ognjem. Sedaj šteje okoli 30 udov. V posebni shrambi,
ki je sezidana sredi Horjula, imajo spravljeni dve brizgal-
nici in drugo potrebno orodje. Horjulska požarna bramba
je pristopila k zvezi kranjskih gasilnih društev.

V cerkvenih zadevah je pripadala horjulska
fara ljubljanski škofiji. Odkar je ustanovljena samo¬
stojna fara v Horjulu, je ta podložna vrhniški dekaniji.
Dušno pastirstvo vodi domači g. župnik. Podpira ga
g.  kapelan, ker bi sam težko zmagoval vsa opravila.

IV.

Verska in intelektualna stran v fari.

Zopet hočem začeti z Veriti-jevim spisom, ki
omenja sledeče: »Parochiani Horjulenses sunt omnes
catholici, in religione mediocriter instructi, Pote-
statibus subditi, generatim laboriosi et mitis in-
dolis; in moribus non nimis corrupti, tamen de-
teriores facti, dabuntque progeniem vitiosiorem,
quia p ec c antes in legem immunitatem habent.* —
S temi besedami ni hotel grajati gospod Veriti faranov,
marveč je hotel opozoriti svojega naslednika, naj skrbno
puli plevel grešnih razvad iz src udanih mu faranov.
Horjulcem je pretila tedaj velika nevarnost. Zahvaliti
se morajo svojim gorečim dušnim pastirjem, župniku
Jerali in kapelanom Jeranu, Volčiču in Marnu, da so
se vrnili na pravo pot. Število zapravljivih žganjarjev
se je s časom zmanjšalo. Razne pobožne družbe, sveti

48

misijon v domači fari in zgled- gorečih duhovnikov je
tako blagodejno uplival na farane, da se niso povsem
spolnile besede župnika Veriti-ja.

Tudi sedaj je horjulsko ljudstvo zelo verno in
vneto za čast božjo. Je sicer nekaj lahkoživcev med
farani, a trditi ne smemo o njih, da so popolnoma po¬
kvarjeni. Ker hodi veliko faranov na delo v druge
kraje, se pogosto pripeti, da pridejo ti delavci v soboto
z zaslužkom domov. Potem zaidejo v gostilno in ko
gredo domov, razgrajajo in kričijo v pozni noči. Tega
pa nikakor ne trdimo, da je večina taka. Ko je v
1. 1895. razgrajal potres tudi v Horjulu, je žganjarilo
nekaj fantov pri posestniku, ki bolj na samoti stanuje.
Vsled potresa prestrašeni so hiteli fantje v vas in na¬
ravnost v cerkev, čeprav je že odbila polnočna ura.
Tem ponočnjakom je celo koristil potres. Potem je bilo
nekaj časa vse mirno v fari. Slišal nisi pritožbe, da
kdo ni mogel spati radi prevelikega razgrajanja. Toda
kmalu je bil pozabljen potres in ž njim tudi večina
dobrih sklepov. — Pijancev ni veliko v fari. Nekateri
sicer menijo, da so skrite vse sladkosti zemeljskega
življenja v „frakeljnu“, a večina je trezna, poštena in
zvesta v spolnovanju stanovskih dolžnostij. Velikonočni
ponedeljek 1.1895. je pokazal, da živi v horjulski fari
dobro in verno ljudstvo. Ko je bilo izpostavljeno pre¬
sveto Rešnje Telo med prvo in drugo uro popoldne,
da bi Bog milostno odvrnil vsako večjo nesrečo, je
bila cerkev pol ure pred začetkom krščanskega nauka
tako napolnjena, da niso dobili nobenega prostora
kasneje došli verniki. Takrat so tudi obljubili večno
sv. mašo, ki se naj opravi v Horjulu vsako leto dne
14. aprila in mnogo faranov se je vpisalo v bratovščino
presv. Rešnjega Telesa.

49

V krščanskem nauku so Horjulci prav dobro po¬
učeni. Sv. zakramente tudi pogosto prejemajo. Vsako
nedeljo in praznik sta dve sv. maši in vselej je cerkev
polna pobožnega ljudstva. H krščanskemu nauku hodi
toliko faranov, da jih smejo posnemati tudi po drugih
krajih.

Nravno pobožno življenje podpirajo in pospešujejo
v vsaki fari dobro vrejene bratovščine in pobožne
družbe. Že v preteklem stoletji, je bila v Horjulu
bratovščina sv. rožnega venca. Jožefinizem jo je zatrl,
predno so dobili Horjulci svojo faro. O delovanju te
bratovščine hočem poročati pri zgodovini vrzdenškega
beneficija. Ponovil je pa to bratovščino prvo nedeljo
v oktobru 1. 1852. kapelan Janez Volčič. Ustanovila se
je namreč takrat „družba živega rožnega venca". V
knjigi »Zapisnik bratovšnje šiviga roženkranca*
od 1. 1852. nadalje nam pove kapelan vzroke, ki so ga
privedli do ustanovitve te družbe (Gebetsverein):

„K vpeljanju bratovščine ,Živiga roženkranca‘ je
to pripomoglo: V farni cerkvi sv. Marjete v Horjulu
je stranski oltar posvečen Mariji Devici sv. Roženkranca,
in v nekih starih bukvah je zapisano: »Nomina Con-
fratrum d Sororum Ss. Rosarii, qui mortui sunt
ab eredione hujus Confraternitatis, quae fuit erecta
Dom. prima Odobriš  7757.« ’) Tu so po vrsti za¬
pisani vsako leto posebej, kateri so tisto leto umrli,
do 1. 1783. Ker so ljudje začeli zopet bolj Marijo častiti
in so se semtertje bratovščine zopet oživele, in ker je
bratovščina „Živiga Roženkranca", katera je že v Škofji
Loki in tudi drugod od Visokočastitljivega Škofijstva
potrjena, najbolj pripravna, in se jih je na povabilo

') Ta knjiga je nekam prešla iz farnega arhiva. Pogreša
se že nad dvajset let.

4

50

kmalo več oglasilo, se je prosilo, na to opiraje, za
podeljenje te bratovščine, in prejel od Visokočastitlji-
vega Skofijstva naslednji dopis:

$Rr. 1678.

Sin ben $errn Sllep Jeralla, ipfarrer

' n  Horjul.

3n 9tiicfficf)t ber in $fyrem žgittgefudje bom 20. Sluguft

I.  3. bargelegten ©riinbe jur @rrid}tung bež Glebetž*
bereinež bež lebenbigeu Piofenfraujež in ber ^farr St. Skar*
garetf) ju Horjul ivirb 3pneu mit Siudjtellung bež bor*
gelegten Shtdjež: Shivi Roshenkranz fjiemit bebeutet:

1. ©ajj Sie ben genannten ©ebetžberein auj ber
©runblage ber bom Crbinariate approbirten uub im ob*
genannten žBucfje abgebrudten Statuten in ber ijSfarr
®t. Skargaretb ju $orjul erricpten biirfen.

2. ®ajj $ie ein orbeutlicpež Skreiiižbud) erridjten
mufjen, in iveldjež alle bem iBereine beitretenben Skit*
glieber mit iBeife^ung bež Skigež ifjrer Slufnapme ein*
gefdjrieben ioerben mufjen; bajj aber bafiir tein <55etb ober
fonft maž geforbert uub iiberljaupt fein jeitlidjer ©eiviun
gefudjt ioerben barf.

3. ®ap jebem Skitgliebe bež gebadjten ©ebetž*
bereinež bei bejfen Slufnaljme in benfelbeu nidjt nur bie
itym obliegenben iBerbinblidjteiten, fonberu and) bie bamit
berbunbenen Slblaffe uub bie jur ©etoinnung berfelben
gefe^ten SBebingungen erflart uub jo bie dkitglieber jur
(Srfiillung berfelben ermuntert ioerben jotteu, toobei man
fidj bež obgefagteu ©ebetbudjež mit Sličen bebienen fanu.

giitrplBircBofticBes ^rbirtartaf

Saibad) am 1. September 1852.

Slnton Slloije m. p.

SSifdjof.

51

Dopis v ,,Zgodnji Danici“ ’) obširno popisuje za¬
četek družbe živega rožnega venca v Horjulu. Takoj
prvi dan se je vpisalo samo domačih faranov za en
grm, t. j. 165 oseb. Če pomislimo, da teh jednajst rožic
sleherni dan izmoli enajstkrat sv. rožni venec, smemo
prepričani biti, da bode rada uslišala Marija ponižne
prošnje svojih častilcev. Ker je dovoljen popoln od¬
pustek za ude te družbe na rožnivenško nedeljo, je prišlo
k sv. spovedi že v soboto veliko faranov, še več pa v
nedeljo zjutraj. Tudi oltar Matere Božje je bil z venci
primerno ozaljšan. Vrhni venec, s 15 belimi rožicami,
sta držala dva angelja vsak z eno roko, v drugi roki
sta pa imela nov na vrhni venec privezan venec, ki je
bil narejen iz lepih cvetečih, v zelenjavo zapletenih
rožic. Zgoraj nad podobo sta držala dva angelja s svitlo-
bliščečimi zvezdicami ozaljšano tančico, ki je bila iz¬
peljana izpod nad Marijino podobo narejene krone, in
jo spuščala čez strani oltarja. Spodaj med svečniki so
nastavili še dišečih rožic, kar se je prav lepo podalo.
— Ze zjutranje duhovno opravilo je bilo bolj slovesno.
Ob desetih so imeli g. župnik veliko slovesno sveto
mašo pred izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom. V
pridigi so prav lepo pojasnili imenitnost sv. rožnega
venca in posebej še imenitnost družbe živega rožnega
venca. Po dokončani sv. maši so zapeli navzoči duhov¬
niki zahvalno pesem. Popoludne so molili po krščan¬
skem nauku častiti del sv. rožnega venca in peli la-
vretanske litanije. Vse duhovno opravilo se je vršilo pri
krasno ozaljšanem stranskem oltarju Matere Božje.

Število družabnikov je zelo napredovalo. Čez deset
let je bilo zapisanih v družbo živega rožnega venca
1624 oseb, čez dvajset let že 2117, in do rožnivenške

*) Glej .,Zgodnja Danica“ 1852, str. 170 in 171.

4»

52

nedelje 1. 1897. se je zapisalo celo 3584 oseb. Umrlo je
tekom 35 let 1239 družabnikov in družabnic. Vsako
leto Horjulci slovesno obhajajo družbin praznik, rožni-
venško nedeljo. Če je le mogoče, naprosi g. župnik
dva duhovnika, da imajo ob 10. uri veliko sv. mašo.
Vsake kvatre se opravi peta črna maša z „libera“ za
umrle ude, drugi dan pa tiha sv. maša za žive družab¬
nike. Družbine sv. maše se vselej opravljajo pri družbi-
nem oltarju. Vsako zadnjo nedeljo v mesecu oznani
duhovnik, da se spremeni s prvim dnevom prihodnjega
meseca molitev skrivnosti. Vlada je večkrat skušala
obdačiti premoženje te pobožne družbe. Zahtevala je
zlasti med 1. 1870. in 1880. natančnih poročil o družbi-
nem delovanju in premoženju. Navadni odgovor je bil:
„Družba nima glavnice, z radovoljnimi doneski se pa
plačajo družbine sv. maše/ Sedaj ne nadlegujejo več
davkarji družbinega vodstva.

Od 1. 1862. nadalje so ohranjeni zapisniki bra¬
tovščine vednega češčenja presv. Rešnjega
Telesa in za opravo ubožnih cerkva v ljubljanski
škofiji. Iz teh letnih poročil razvidimo, da je sedaj
vpisanih v to bratovščino 343 oseb, med njimi nad
70 moških. Pred vsem po potresu 1. 1895. je prišla ta
bratovščina v veljavo. Samo v naslednjih mesecih se
je vpisalo v bratovščino nad 180 novih udov, med njimi
nad 50 moških. Ljudje so spoznali, kje je njihovo za¬
vetišče v nesreči in nadlogi. Domačin velečast. gospod
Anton Oblak, takrat semeniški duhovnik, je v svojih
cerkvenih govorih posebno priporočal češčenje pre¬
svetega Rešnjega Telesa. Z zgledi je dokazoval korist
te bratovščine in verni farani so radi obljubili, da bodo
vsak mesec vsaj eno uro molili v cerkvi pred Naj¬
svetejšim. Pokojni vodja bratovščine, generalni vikarij

53

Henrik plem. Panker je mislil, da priganja župnik farane,
naj se v obilnem številu vpišejo v to bratovščino in
plačajo svoje doneske. Čudno se mu je zdelo, da je
mogoče nabrati v tako revni fari nad 120 gld. samo v
enem letu za opravo ubožnih cerkva. Zato je poslalo
1. 1895. vodstvo bratovščine horjulski farni cerkvi en
rudeč mašni plašč (vreden 80 gld.), tri albe, šest hume-
ralov in tri prepase (vredno 40 gld.) Od 1. 1862. do
1896. je naklonila ta bratovščina horjulski farni cerkvi
10 oltarnih blazinic, 6 alb, 6 prepasov, 14 humeralov,
3 ogrinjale (velum), 1 pridigarsko štolo, 9 korporalov,
9 pal, 33 purifikatorijev, 20 prtičev za „lavabo“, 3
rudeče, 2 bela, 2 vijolična in 1 zelen mašni plašč, 1 bel
in 1 vijoličen pluvijal, 5 obhajilnih burz, 3 obhajilne
štole, 1 altarni prt in 3 koretlje.

L. 1897. je vpeljal gospod župnik Peter Bohinjec
vedno češčenje svetega Rešnjega Telesa po
stanovih. Do 1. avgusta 1897 se je zglasilo 230
faranov. Prvo nedeljo v mesecu pridejo molit dekleta,
drugo žene, tretjo fantje in četrto možje.

Pri prvem sv. misijonu so ustanovili jezuitje sta¬
novske družbe za horjulske farane. Udje vseh štirih
družb so zapisani v knjigi »Zlate bukve sv. Misijona
v Horjulu. 1868. « Poglavitni praznik za može in žene
je sv. Jožef (19. marca), za fante in dekleta pa Pre-
čisto spočetje Marije Device (8. decembra). Sopraznik za
zakonske je god sv. Ane (26. julija), za samske pagod
sv. Alojzija (21. junija). V družbo mož se je zapisalo
(do septembra 1. 1896.) 395 oženjenih Horjulcev. Umrlo
je tekom časa 152 mož, dva je pa vodstvo izbrisalo.
V družbi žena je bilo vpisanih 511 oseb. Umrlo jih je
189 in pet so jih izbrisali. Mladeničev se je vpisalo 427.
Izstopilo jih je 280; večjidel so se oženili in prestopili

54

v družbo mož. Dekliška družba je štela v septembru
1. 1896. celih 221 tovarišic. Vpisalo se je tekom časa
623 deklet.

Djanje sv. Detinstva so vpeljali v horjulski
fari 1. 1880. Svoje doneske plačuje redno vsako leto
nekaj nad 100 otrok in odraslih. Za sv. misijone se
navadno nabere vsako leto kakih 30 gld. — Farani so
vpisani tudi v druge bratovščine in pobožne družbe, katere
niso vpeljane v Horjulu. Brez tretjerednikov tudi niso.

Procesije so bile v navadi pred 150 leti pri
vseh cerkvah. Navesti jih hočem kasneje skupno s so-
seskinimi sv. mašami. Cesar Jožef II. je odpravil te
obhode. Sedaj so v navadi samo predpisane procesije.
Pri farni cerkvi je procesija na god sv. Marka in prvi
dan v križevem tednu. Na god sv. Florijana gre pro¬
cesija v Zaklanec, za ostala dva dneva v križevem
tednu se pa tako vrstijo procesije k posameznim po¬
družnicam, da vsako leto ni procesije k eni podružnici.
L. 1895. je šla procesija v Zaklanec in na Vrzdenec,.
1.1896. na Samotorico in v Zaklanec, 1.1897. na Vrzdenec
in Samotorico. — Kedar je sila (n. pr. suša, slabo vreme),
sveto leto ali druga slavnost, takrat napravijo poseben
pobožen obhod. Tako se je pridružila dne 27. septembra
1885 horjulska procesija pograjski, da sta šli skupno
v St. Vid nad Ljubljano, kjer so tedaj praznovali osemsto-
letnico ustanovitve fare.

Sv. misijon se je obhajal dvakrat v fari in en¬
krat tudi duhovne vaje. — Prvi ljudski misijon
je trajal od 18. do 28. oktobra 1. 1868. Vodili so ga
čč. oo. jezuitje Franc Doljak, Jožef Kos in Janez Valjavec.
Narod se ga je vdeleževal v prav velikem številu in
s  posebno gorečnostjo. 1 ) Uspehi so se kmalu pokazali.

’) ^Zgodnja Danica® 1868, str. 356.

55

Ljudstvo je popustilo raznovrstne razvade, marljivejše
se je začelo udeleževati cerkvenih in domačih pobož-
nostij, pijančevanje je ponehovalo in pogosto so spre¬
jemali farani sv. zakramente. Sad prvega sv. misijona
so tudi lepa znamenja pred vsako vasjo. L. 1869. in
1870. je bilo v Horjulu nenavadno veliko porok. Po
stari navadi se je odkupil ženin pri tovariših, predno
je dal slovo mladeniškemu stanu. Tekom enega leta so
nabrali horjulski fantje nad 100 gld. odkupnine. Pri
postnem izpraševanju jim svetuje g. kapelan Fr. Dolinar,
naj kupijo za domačo vas lepo znamenje. Tudi potem
jim bode ostalo dovolj denarja za pošteno razveselje¬
vanje. Ob enem jih je opozoril na znanega pograjskega
podobarja Jerneja Trnovca, ki zna izrezati prav krasna
razpela. Mladeniči so bili takoj zadovoljni s tem na¬
svetom. Naročili so križ pri podobarju Trnovcu. Kmalu
je pozdravljal lep križ vsakega človeka pred Horjulom
in mu naznanjal s kronogramom')

zVeLIČarIV
M LaDen  ČI
horIVLskI,

da živi v Horjulu pobožna, nepokvarjena mladina. Vsa
naprava ni stala nad 20 gld. Kdor je videl novo zna¬
menje, je hvalil lepo delo in se čudil nizki ceni. Stanov¬
niki iz Zaklanca, Podolnice, Ljubgojne in Vrzdenca niso
hoteli zaostati za Horjulci. V Podolnici so nabrala de¬
kleta potrebno svoto za podobno znamenje. V ostalih

") Sestavil je kronogram vč. g. Fr. Dolinar.

56

vaseh so zložili fantje in dekleta potrebni denar, da je
tudi njihova rojstna vas dobila krasno znamenje. Mil.
gospod knez in škof Jakob so 1. 1889. očitno v cerkvi
pohvalili horjulsko mladino, kije napravila tako krasna
znamenja in jih še sedaj kinča ter skrbi za luč, da
gon' pred križi na predvečer večjih praznikov. Gospod
župnik Fr. Dolinar so vsadili k vsakemu križu po dve
cepljeni vrtnici, ki od majnika do novembra krasita
sveto razpelo s svojim krasnim cvetjem. — Prvi misi¬
jonski križ stoji sedaj na zaklanškem pokopališču.

Horjulski domačin preč. g. Andrej Zamejic, takrat
profesor pastirstva v ljubljanskem semenišču, je čez
tri leta na lastne stroške poklical čč. oo. jezuite v
Horjul, da bi tam imeli duhovne vaje. Vodili je jih
od 25. do 29. oktobra 1871 čč. oo. Valjavec, Kos in
Lempelj. Koliko uspeha so imele te duhovne vaje med
Horjulci, najbolje zvemo iz misijonskih poročil P. Va¬
ljavca *):

„Mrzel veter zunaj, a nič ne de. — V Ljubljano!
Tu smo kosili opoldne pri Medjatu in četrt ure čez tri
smo bili že v Horjulu. Tako hitro se je zdaj prišlo iz
Repinj v Horjul. Rahlo in veselo zopet pojo lepi hor¬
julski zvonovi; Horjulci so nam pokazali, da znajo s
štirimi v resnici lepo pritrkavati.

Ob štirih začnemo duhovne vaje. Duhovnija hor¬
julska šteje 1600 duš. Sreda je, popoldne je, ali bo
prišlo kaj ljudij ? Kmalu jih je bilo vse polno v svetišču.

Kedar pride človek po svetem poslanju (misijonu)
nazaj v duhovnijo, pazno pregleduje ljudi. Tudi jaz sem
jih opazoval in precej sem spoznal, da nismo zastonj
sejali semena božje besede pred tremi leti. Navadno so
otroci  k  oltarju obrnjeni in šepetajo po cerkvah, v

') „Zgod. Danica", 1877, str. 93.

57

Horjulu pa so kakor veliki, pametni bili obrnjeni proti
leči in željno čakali začetka uvodnega premišljevanja.
Poznalo se je, da jih je poboljšalo poslanje, razvideli
smo, da je resnico govoril domači g. duhovni pomočnik,
ko je izrekel, da se najbolje pozna sveto poslanje pri
otrocih. Toda tudi odraščeni so bili pazljivi.

Takoj drugo jutro smo začeli spovedovati, kakor
je to navada pri duhovnih vajah. Spovednice so bile
obležene kakor pri poslanjih. Lepo je bilo gledati na
desni strani spovednikovi dečke in mladeniče zraven
mož v krepki in visoki starosti, ki so ponižno in tiho
stali od štirih zjutraj do opoldne in od dveh popoldne
do osmih zvečer, kakor na levici pobožni ženski spol
od male deklice do sivolase matere. Vse do zadnjega
je bilo v naj lepšem redu.

Ker je bilo le dvoje premišljevanj, zjutraj o pol
sedmih in popoldne ob štirih, smo zamogli veliko spove¬
dovati. Tako je bilo tudi mogoče, da smo zamogli
spovedati v tem kratkem času vso duhovnijo sami, mi
trije in domača dva gospoda. Le dva tuja duhovna sta
nam nekoliko pomagala v spovednici. Okoli 930 faranov
smo spovedali in 150 iz tujih duhovnij.

Črne megle so visele zunaj na nebu, v horjulski
cerkvi je pa svetila velika luč; mrzel veter je pihal s
hribov v ravan, v cerkvi sv. Marjete je pa bilo vse
ogreto; neprijazen dež je šel v zatemnjeni horjulski
dolinici, v svetišču Božjem pa obilna nebeška rosa, ki
je zopet tajala s svojo ljubeznjivo toploto srež in led
iz src, katerih se je prijel. Mirne tihe solze so močile
lica Horjulcem, in če je tu in tam segla kaka resnica
naše svete vere globokeje v prsi in um ter se glasno
izrazila vpričo tolikega zbranega sveta, se je potem
zbudil v srcih še trdnejši sklep in se postavil čvrstejše

58

na skalo, katere ne zruši noben vihar, ne pogoltne
noben val.

Resnice se niso več razlegale kot grom, niti vži¬
gale kot strela duha in src poslušajočih; Horjulcem je
bilo že vse znano od sv. poslanja. Prepričevale in vtrje-
vale so pa tako zbrane, da je marsikdo rekel gospodu
duhovnemu pomočniku: „Duhovne vaje so boljše kot
sv. poslanje ! Kakošnega sadu se smemo pač nadejati
po duhovnih vajah od Horjulcev, ko je že prvikrat
sv. poslanje obrodilo toliko dobrega in lepega! . ..“

Drugi sv. misijon so obhajali Horjulci od 14.
do 22. decembra 1895. Vodili so ga čč. gg. lazaristi
Urban Nežmah, Alojzij Nastran in Vincencij Krivec v
pravo spodbudo za dobro vnetih faranov. Če so že
preje bili goreči za čast božjo in marljivo prejemali
sV. zakramente, so pri tem misijonu še bolj napredovali.

Svoje mrtve horjulski farani lepo pokopujejo.
Vsaka cerkev ima pokopališče za domačo sosesko.
Navadno gredč gospod župnik po mrliča do hiše in ga
spremijo v cerkev. Sedmi dan je v navadi in ravno
tako obletnica.

Razne vraže bodo kmalu pozabljene. Vera, da so
zakopani zakladi v Gradiščih, je bila nekdaj zelo raz¬
širjena. Tudi oni, ki gre v ris, lahko dobi mnogo de¬
narja, če zna prav barantati s hudobcem. Nekateri so
trdno prepričani, da bodo gotovo vzdignjene v mali
loteriji kresni večer prestreljene številke. — O ciganih
menijo nekateri, da znajo povedati srečo. Radi jim po¬
darijo jedila, ker so prepričani, da bodo drugače sami
še več vzeli.

Omiko pospešuje razun cerkve in enorazredne
ljudske šole pred vsem branje dobrih knjig in časnikov.
V družbo sv. Mohorja je vpisanih 121 faranov. V župnijo

59

pride okoli 50 Domoljubov, 2 Dom in sveta, 2 Pri¬
morska lista, 2 Mira, 3 Dolenjske novice, 2 Vrtca,
3 Glasniki, 3 Slovenci. Proticerkveni listi se samo
včasih pod roko pritihotapijo v faro. Naročen ni nihče
nanje. Osnovana je tudi šolska bukvama, kateri je
glavni dobrotnik g. dekan Fr. Dolinar.

V.

Beneficij na Vrzdencu.

A. Ustanovitev beneficija.

Župnija Polhov Gradec je obsegala v začetku
osemnajstega stoletja sedanje župnije Polhov Gradec,
Horjul, Črni Vrh in del župnije sv. Katarine. Predvsem
odležne od središča so bile soseske sv. Marjete v Horjulu,
sv. Kancijana na Vrzdencu in sv. Mihaela na Samotorici.,
Tudi prebivalci soseske sv. Urha v Zaklancu in Podol-
nici, ki je komaj poldrugo uro od pograjske cerkve,
so hrepeneli po ugodnejših razmerah. Predvsem so
skušali prebivalci horjulske doline dobiti lastnega duhov¬
nika. Pripravljeni so mu bili dajati vse najpotrebnejše
stvari. Najprej so obljubili preskrbeti spodobno stano¬
vanje in potrebna drva za kurjavo. Ljudij je bilo takrat
dovolj v horjulski dolini za samostojno duhovnijo, samo
glavnice ni bilo, ki bi zagotovila duho.vniku zadostne
dohodke. Iz te zadrege jim je pomagal domačin, vele-
častiti g.  Gregor Tottinger, tč. farni vikarij pri
farni cerkvi svetega Petra zunaj Ljubljane. Rodil se
je Tottinger na Vrzdencu, če se smemo zanesti na
opombo v prvi krstni knjigi. Drugače niso umljive
besede: -beneficium curatum . . . fnndatum ab hono-
rabili Magistro piae memoriae Gregorio Tettinger.

60

ex hoc loco oriundo etc.«  Nadalje žive še sedaj v
horjulski fari ljudje s priimkom „Smrtnik“, kar je
nemški priimek Tottinger (Tettinger, Todtinger).

Tottinger je poznal svoje ožje rojake in znane so
mu tudi bile njihove želje. Ker je bil za tedanje čase
dokaj premožen mož, je sklenil pomagati svojim doma¬
činom. K temu dobremu delu ga je zlasti nagibala skrb
za lastno zveličanje. Ob enem je hotel zagotoviti v
domačem kraju lahko službo in zadostne dohodke svo¬
jemu prijatelju in sorodniku Jožefu Rozmanu. Svetoval
je posestnikom iz Horjula, Ljubgojne, Vrzdenca, Za-
klanca in Podolnice, ko so ga prišli prosit pomoči, naj
dobe pri svojih gosposkah potrebno dovoljenje ali vsaj
pismeno obljubo, da ne bodo nasprotovale ustanovitvi
beneficija, združenega z dušnim pastirstvom po horjulski
dolini.

Hvaležni rojaki so radi ubogali. Dne 2. marca 1723
je prišla v Polhov Gradec deputacija podložnih kmetov
iz vasij Vrzdenec, Horjul, Zaklanec in Podolnica. Prosili
so ti zastopniki (Janez Jama, Matija Mravlje, Janez
Grabeljšek, Marko Drobtina, Jakob Slovša in Jakob
Pušnik) pograjskega barona Marksa Antona, naj jim
napravi pismeno potrdilo, da jih ne bo oviral pri ustano¬
vitvi kuratnega beneficija v eni izmed omenjenih vasij.
Graščak je takoj dovolil v posebnem pismu, da smejo
kmetje sami obravnavati s stolnim kapitelnom in tudi
sami vse potrebno izvršiti. — Podložniki jezuitskega
kolegija v Ljubljani so prosili potrebnega dovoljenja
tč. rektorja Benedikta Kvadri. V pismu z dne 11. marca
1723 je ta dovolil, da smejo gospodarji njemu podložnih
štirih kmetij v vaseh Zaklanec, Horjul in Ljubgojna z
drugimi vred vzdržavati duhovnika, ki bo med njimi pre¬
bival. — Nekateri so bili podložni deželnemu vicedomu

61

v Ljubljani. Tudi tem je bilo dovoljeno, da smejo imeti
lastnega duhovnika pri cerkvi sv. Marjete v Horjulu. —
Župnika iz Polhovega Gradca in St. Vida nad Ljubljano
sta ravno tako dovolila v ustanovitev beneficija, ker
se s tem ne bodo zmanjšali dohodki pograjskim du¬
hovnikom.

Na podlagi teh listin je določil Gregor Tottinger
v svoji oporoki (z dne 24. decembra 1723) glavnico
5860 gld. nem. velj. za ustanovitev novega beneficija.
Prvi beneficija! gospod Jožef Rozman je dodal 140 gld.
nem. velj., da so znašale obresti ustanovne glavnice
ravno 300 gld. Glavnico je posodil ustanovnik cister-
cijenskemu samostanu v Maria Brunn pri Kostanjevici.
Dolžno pismo dotičnega samostana omeni, da je dal
Gregor Tottinger eno dolžno pismo samostana Maria
Brunn, glaseče se na 3760 gld. nem. velj., dalje obli¬
gacijo kranjske dežele za 2000 gld. in 240 gld. v goto¬
vini. V tej svoti je že vštetih onih 140 gld., katere je
dal Jožef Rozman. Glavnica je bila naložena 31. marca
1727. Obresti je užival do 1. 1733. ustanovnik in potem
vrzdenški beneficijat. Samostan je plačeval redno koncem
vsakega leta dolžne obresti proti postavni pobotnici.

Jožef Rozman je kupil med tem od Sebastijana in
Marjete Kenk travnik „na Reklah“ in „Muhovše“, ki
je obsegalo vrt, njivo in stavbišče za novo beneficijatovo
hišo. Plačal je za vse 120 gld. dež. velj. Zakonska sta
plačevala za ta prodani svet davka 1 gld. 15 kr. 2 2 / 3  vin.
dež. velj., za tlako 30 kr. dež. velj. in kar je bilo drugih
doklad. Prodajno pismo so napravili v Polhovem Gradcu
dne 23. aprila 1729. Beneficijat je obljubil graščaku
Marksu Antonu baronu Polhograjskemu, da bode pla¬
čeval pograjski graščini vsako leto 2 gld. 6 kr. nem.
veljave. Nasprotno ga je oprostil baron vseh ostalih

62

doneskov, dokler ostane na Vrzdencu in ne proda
zemljišča.’)

Dne 26. aprila 1733 je bil g. Jožef Rozman slo¬
vesno vmeščen na novi kuratni beneficij. To je tudi
zapisal v vedni spomin na prvo stran nove krstne knjige:
»Ad perpetuam ret memoriam! Notum sit
omnibus, et singulis librum hunc Baptismalem in-
spicientibus. Anno milesimo septingentesimo tri-
gesimo tertio die vigesima sexta Aprilis eredum
fuisse beneflcium curatum in Ecclesia Sandi Can-
ciani in Shenprun prius filiali Parochiae Pillich-
graecensis jam curata, fundatum ab Honorabili
Magistro piae memoriae Gregorio Tettinger quon-
dam Vicario ad Sandum Petrum in Suburbio
Labacensi hoc loco oriundo, jussu et authoritate
Excelsi Regiminis Graecensis, renitente Licet Vene-
rabili Capitulo Labacensi, sub Celsissimo ac Rdis-
simo Principe, ac Domino Dno. Sigismunda Felice
DEI et Apostolicae sedis gratia Episcopo Laba¬
censi S: R : fi: Principe, et Comite de Schrattenpach
loči ordinario gratiosissimo, eiusque in Spirituali-
bus Vicario Generali Illustrissimo ac Rdismo Do¬
mino Dno. fioanne fiacobo Schilling Ss. Thgiae.
Dodore, Protonotario Apostolico, Cathedralis Ec-
clesiae Labacensis Canonico, nederedi beneficij
Curati insigni Zelatore, et Josephi Rosman primi
beneficiati curati instalatore.«

Iz tega zaznamka razvidimo, da se je upiral stolni
kapitel ustanovitvi kuratnega beneficija na Vrzdencu.
Kot patron župnije Polhov Gradec se je gotovo bal,
da  se  bode sčasom odločila horjulska dolina od po-

‘) . Prim. Befreiungs Prif von der Herrschaft Pillichgraz an
das Beneficiathaus zu Schonprun z dne 26. aprila 1729.'

63

grajske fare, kar bi zamoglo zmanjšati dohodke po-
grajskih duhovnikov. Vse ovire so bile odstranjene šele
1.1766. Takrat je podpisal Jožef Rozman protipis (revers),
da hoče zvesto spolnovati dolžnosti beneficijatove kakor,
tudi v vseh točkah poslednjo voljo ustanovitelja Gre¬
gorja Tottinger. Dne 6. maja 1767 je potrdil ustanovo
knez in škof Leopold Jožef grof Petazzi in izdal po¬
sebno ustanovno pismo. Ob enem je povzdignil vrzdenško
cerkev v kuratno.

Od 29. junija 1767 nadalje je plačevalo predstoj-
ništvo samostana Maria Brunn samo štiri odstotke
obrestij od glavnice. To dolžno pismo so vknjižili z
dovoljenjem deželnega glavarstva pri deželni deski dne
9. julija 1767. Ko je vlada konfiskovala cistercijenski
samostan, je prenesla dolg 6000 gld. ad fundum publi-
cum, in sicer na kranjsko obligacijo št. 246 v nomi¬
nalni vrednosti 6000 gld. Obresti so znižali na 2%.
Glavnica se je tekom let zmanjšala. Sedaj znaša 4788 gld.
in tvori del 5% papirne rente št. 14.233 z dne 1. avg.
1.1869.

B. Opravila Tottingerjevega beneficij ata.

Tottingerjev beneficijat je moral stalno bivati na
Vrzdencu, ker je bil ob enem duhovni pastir v hor¬
julski dolini živečih pograjskih faranov. Glavno njegovo
opravilo je bilo, da je na Vrzdencu maševal, poučeval
ljudi v krščanskem nauku in jim delil sv. zakramente.
Izmed matrik je imel samo krstno knjigo. Krščeval je
novorojence z Vrzdenca, Samotorice, Ljubgojne, Horjula
in deloma iz Zaklanca. Iz Podolnice in s Korena so pri¬
nesli malo otrok k sv. krstu na Vrzdenec, ker so imeli
bližje k farni cerkvi. Do 1.1770. ni zapisoval v krstno
knjigo hišne številke in očetovega stanu. Omenjeno leto

64

(20. junija) so popisovali cesarski komisarji vrzdenško
sosesko. Pri tej priliki so naročili kuratu, naj pošilja
okrožnemu glavarju (capitaneus) izpiske vseh krščenih
otrok, ki so moškega spola. V tem izpisku je moral
naznaniti otrokovo ime, očetovo ime in priimek, kakor
tudi številko rojstne hiše. Beneficijat se je natančno
ravnal po danem navodilu. Drugi beneficijat Tomaž
Rozman je napravil potrebne rubrike in vselej zapisal:
1. Rojstva dan in mesec; 2. vas in hiš. štev.; 3. krstno
ime otrokovo in vero; 4. spol; 5. zakonski ali ne¬
zakonski ; 6. ime in priimek starišev; 7. obeh botrov;
8. duhovnika-krščevalca. Leta 1775. so zapisovali tudi
stan očetov, a kmalu so to opustili.

Dne 24. maja 1733 je bilo krščeno prvo dete na
Vrzdencu. V krstno knjigo je zapisal beneficijat sledeče:

•Anno 1733. Die 24. Maji Baptizata est He¬
lena prima in neoerecto beneficio curato in Shen-
prun filia legitima Andreae Gossar, et coniugis
eius Helenae nata eadem die circa horam 3tiam
matutinam, levantibus eam patrinis Georgio Oblakh
et Elisabetha Faidigauka Viciniae Stae Margarithae
in Horjul per me Josephum Rosman primum bene-
flciatum curatum, et canonice instalatum.*

Izmed vrzdenških otrok sta bila prva krščena
dne 6. septembra 1733 dvojčeka Matevž in Marija Logar.
Med 1. 1733. in 1788. je bilo krščenih vsako leto 25
do 50 otrok. Bolje nam to pojasni naslednja tabela:

65

Vrzdenški gospod beneficija! je krstil:

L. 1758. je sestavil kapelan Jožef Vogler matrikulo
farne cerkve v Polhovem Gradcu, da se uravnajo raz-

5

66

mere med pograjskimi duhovniki in vrzdenškim bene-
ficijatom. Matrikula določuje sledeče : Kedar pride du¬
hovnik iz Polhovega Gradca po službenih opravkih na
Vrzdenec, mu mora prepustiti beneficijat vsa duhovska
opravila; n. pr. če je treba iti obhajat, ima kapelan
prednost pred domačim gospodom. Zahtevati pa ni smel
večje štolnine za pot pri obhajilih (na Vrzdencu 20 kr.,
v Horjulu in na Samotorici 40 kr.), kakor je imel za¬
pisano domači gospod beneficijat. Mrliško in poročno
knjigo je vodil tudi nadalje pograjski župnik (do konca
1. 1786.) Štolnina za poroko je znašala 16 kr. k. velj.,
za oklice po 2 gld. 20 kr. k. velj. Če se je omožila
nevesta v drugo faro, je dobil župnik za oklice 5 gld.
Pri pogrebih je dobil pograjski duhovnik za sv. mašo
brez bilj 1 gld. 10 1 / 2  kr., za bilje posebej 16 kr. in
sedmi dan za sv. mašo in „libera“ 1 gld. 10 '/ 2  kr.
k. velj. Štolnino od krstov je moral beneficijat plače¬
vati pograjskim duhovnikom. Znašala je za vsak krst
24 kr. k. velj. Od te svote je dal cerkovniku 4 kr.,
pograjskemu župnikn 16 kr., kapelanu pa 4 kr. Za
vpeljavko je dobil 3 7* kr. Navadno je zapisal bene¬
ficijat' v krstno knjigo, do katerega časa je plačal
štolnino.

■ Tudi vrzdenški beneficijat Jožef Rozman je se¬
stavil podoben zapisnik: » Matricula seu directorium
Peragendarum Missarum, et aliarum functionum
a Beneficiato Tettingeriano in Schenprun.«  V tej
matrikuli so zapisana vsa glavna opravila beneficija-
tova, in sicer:

1. Za ustanovitelja Gregorja Tottinger mora maše-
va vsak petek. Če je v petek zadržan, naj opravi
sv. mašo za ustanovitelja že v četrtek. Na dan obletnice
smrti morajo biti tri sv. maše in bilje.

67

2. Vsako nedeljo mora dopoludne med sv. mašo
razlagati krščanski nauk in sicer tako, da ga bodo
razumeli tudi neizobraženi. Po govoru naj bere iz evan¬
geljske knjige deset božjih in pet cerkvenih zapovedi,
sedem sv. zakramentov, glavne grehe in tem nasprotne
čednosti. Po vsaki sveti maši naj moli kleče pred ol¬
tarjem v slovenskem jeziku (lingua carniolica) lavre-
tanske litanije in sicer tako glasno, da ga bodo lahko
slišali navzoči in odgovorili „senafs Boga profsi!“

3. Ob nedeljah in večjih praznikih naj mašuje
beneficijat na Vrzdencu, če ni kake posebne sloves¬
nosti pri sosednjih podružnicah. Zahtevati pa ne morejo
od njega, da bi maševal na Vrzdencu, ker ne dobiva
bire. Najbolje je, če se ravna po pograjskih duhovnikih.
Potem ne bode treba, da bi ljudje drugam hodili k
sv. maši. Kedar mašuje v drugi cerkvi, mora tudi tam
razlagati krščanski nauk. Sicer lahko dela po svoji
dobri volji. Pograjska matrikula ni zanj merodajna;
bolje pa stori, če se ravna po nji in tako ustreže po-
grajskim duhovniki m.

4. Od prve nedelje po binkoštih do kvaterne v
septembru mora imeti vsako nedeljo, če mašuje doma,
po pokopališču procesijo z Najsvetejšim in štirimi
blagoslovi. Te procesije so vpeljali, da bi Bog milostno
odvrnil vse nesreče, katere povzroči strela in nevihta.

5. Ker oskrbuje beneficijat tudi dušno pastirstvo
v horjulski dolini, sme blagosloviti krstno vodo veliko
in binkoštno soboto. Sv. olja mora preskrbeti pograjski
župnik.

6. Za nedeljo v osmini presv. Rešnjega Telesa je
dovolil dne 28. maja 1756 knez in škof Ernest Amadej
grof Attems slovesno procesijo s štirimi blagoslovi po
okolici vrzdenški. Za ta dan naj dobi beneficijat vsaj

5»

68

enega duhovnika, ki mu bode pomagal pri opravljanju
službe božje. Plačati ga sme iz nabiralnika. Te slovesne
procesije se smejo z zastavami udeležiti samo tiste
soseske, ki so prišle na Vnebohod Gospodov v procesiji
na Vrzdenec.

7. Ker oskrbuje beneficijat ob enem dušno pastir¬
stvo, mora stalno bivati na Vrzdencu. V zahvalo so
obljubile soseske, da bodo skrbele za dostojno stano¬
vanje beneficij atovo. Dajati mu morajo tudi vse potrebne
stvari, zlasti drva za kurjavo.

C. Bratovščina sv. rosnega venca v Horjulu.

Ustanovitelj vrzdenškega beneficija, gospod Gregor
Tbttinger, je bil tudi goreč častilec Marije Device. Da
bi povzdignil češčenje Matere Božje, je določil v opo¬
roki, da mora vpeljati njegov beneficijat bratovščino
sv. rožnega venca v podružni cerkvi svete Marjete v
Horjulu. Beneficijat gospod Jožef Rozman je to storil
prvo nedeljo v oktobru 1. 1734. Novo bratovščino je
potrdil knez in škof Feliks grof Schrotenbach. Njegov
naslednik E. A. grof Attems je posvetil 20. maja 1744
v cerkvi svete Marjete razun treh starih oltarjev tudi
novi leseni bratovski oltar rožnivenške Matere Božje.

V matrikuli je zaznamoval Tbttingerjev beneficijat
tudi opravila in dolžnosti, katere ima beneficijat kot
vodja nove bratovščine. Opravljal je daritev sv. maše pri
bratovskem oltarju vsako prvo nedeljo v mesecu in ob
praznikih Marije Device, ki nas spominjajo kake po¬
sebne skrivnosti našega odrešenja (Svečnica, Oznanjenje
Marije Device, Vnebovzetje in Rojstvo Marije Device).
Ob teh praznikih je bila v Horjulu slovesna procesija.
Druga beneficijatova dolžnost je bila, da je v svojih

69

cerkvenih govorih razlagal skrivnosti sv. rožnega venca
in neutrudljivo pospeševal razširjanje bratovščine med
ljudstvom. Glavni bratovski praznik je bil prvo nedeljo
v oktobru. Za to nedeljo je naprosil beneficijat štiri ali
pet duhovnikov, da so mu pomagali v spovednici. Od¬
škodoval jih je za njihov trud iz bratovske blagajne.

Za umrle brate in sestre je opravil vodja vsako
leto štiri sv. maše z biljami. Te obletnice so bile prvi
dan po Svečnici, Oznanjenju, Vnebovzetju in Rojstvu
Marije Device. Za odškodnino je smel beneficijat vzeti
10 gld. nem. velj. od prostovoljnih darov.

Bratovščina je izprva zelo napredovala. Čez deset
let je že imela svoj oltar in leta 1783. tudi glavnice
500 gld. v deželnih obveznicah. Pod cesarjem Jožefom I.
je zahtevala vlada od vodstva natančnega poročila o
bratovskem premoženju, dohodkih in troskih. L. 1783.
je zahtevala od beneficijata knjigo, v katero je vpisoval
nove ude. Ob enem je prepovedala bratovščino in za¬
plenila glavnico 500 gld. Ta znesek je imela v svoji
oskrbi do leta 1799. Tekom let se je zgubilo precej
denarja. Koncem leta 1798. je bilo glavnice še 271 gld.
8 kr. 3 vin. Obresti so znašale tekom 15 let 189 gld.
20 kr. 1 vin. L. 1799. je napravila vlada iz tega denarja
ustanovo za reveže horjulske fare. Glavnico 460 gld.
so obrestonosno (po 3 ’/ 2  % in 4 %) naložili. Župniku
so potem izročili obveznico za 460 gld. in preostanek
29 kr. v gotovini.

V farnem arhivu omenja matrikula in nekaj starih
listin nekdanjo bratovščino. Stari leseni oltar rožni-
venške Matere Božje so podrli 24. julija 1882 in po¬
stavili novega kamenitega. Več o tem oltarju pri popisu
farne cerkve sv. Marjete.

70

D. Mašne ustanove pri kuratnem beneficiju.

Razun Gregor Tottingerjeve mašne ustanove, ki
je bila združena z beneficijem, so zapustili še nekateri
vaščani potrebno glavnico, da je opravljal zanje bene¬
ficija! vsako leto obletnico. Vlada je kasneje jako svoje¬
voljno gospodarila z ustanovnimi glavnicami. Zato na¬
štejem že na tem mestu vse mašne ustanove, katere je
opravljal vrzdenški kuratni beneficijat:

1. Za dušni blagor pok. Gr ego rj a Tottinger
je opravil beneficijat sv. mašo vsak petek. Obletnica
smrti je bila 4. marca. Ta dan so bile na Vrzdencu tri
sv. maše z velikimi biljami za ranj. ustanovnika. Častiti
g. Jožef Rozman je daroval k glavnici 140 gld. in
določil, da se opravi za njegov dušni blagor vsako
leto obletnica z biljami na dan smrti (4. sept.). L. 1767.
so znižali obresti na 4%. Glavnico je prevzela vlada
v svojo oskrb dne 1. avgusta 1786. Verski zaklad je
izdal zanjo obveznico štev. 1325. Ker so bile znižane
obresti na 2%, so opravljali horjulski župniki samo
polovico (24) sv. maš in obedve obletnici.

2. Stefan Rozman je dal njivo tik beneficija-
tovega vrta s prošnjo, da bode ta opravil vsako leto
dne 7. aprila obletnico, katero mora vselej oznaniti v
cerkvi. Kedar ne bode hotel beneficijat opravljati te
obletnice, dobi njivo v užitek Rozmanova rodbina na
Vrzdencu. Kasneje so vzeli sorodniki to njivo in plače¬
vali vsako leto 1 gld. 10 kr. za obletnico. Kmalu so
še to opustili. L. 1880. je prenehala ta ustanova s ško¬
fovim dovoljenjem.

71

3. Isti Štefan Rozman je zapustil 100 gld.
nem. velj., naloženih v deželni obligaciji, da se opravi
zanj vsake kvatre ena oznanjena sv. maša z „libera“.

4. Za jednako ustanovo sta darovala Janez Ma¬
rinčič in Boštjan Marinčič, obadva Horjulca,
po 100 gld.

5. Podobno ustanovo je napravil tudi Jurij Že¬
leznik z Vrzdenca. Te štiri ustanove je združila vlada,
ki je izdala 1. avgusta 1772 obveznico št. 285, glasečo
se na 400 gld. in obrestovano po 2 %. Beneficijat je
potem dobival samo 8 gld. v bankovcih. Zato je oprav¬
ljal mesto 16 samo 12 sv. maš z „libera“ za usta-
novnike.

6. Jurij Rozman je določil grofu Karolu Auer¬
spergu posojenih 500 gld. za mašno ustanovo. Bene¬
ficijat je opravil vsako leto 13. oktobra obletnico (sveto
mašo z enim nokturnom) in vsak mesec dve sv. maši
za ustanovnika in njegove sorodnike. Obletnico je moral
vselej objaviti. Vlada je izdala 1. avg. 1774 obveznico
štev. 1337, od katere je plačevala samo 2% obresti.
Vsled tega je znižal beneficijat število svetih maš na
osemnajst in 13. oktobra je opravil tudi obletnico.

7. Uršulajazbarcaje volila v oporoki 100 gld.
nem. velj. za mašno ustanovo (vsake kvatre eno sveto
mašo z „libera“). Vsled 2 % ne deželne obveznice št. 520
z dne 1. maja 1781 je opravljal kasneje horjulski župnik
vsako leto samo eno sv. mašo.

72

E. Kronika vrzdenškega beneficija.

1729. — Prvi beneficija! č. g.  Jožef Rozman je
kupil 1. 1729. na Vrzdencu travnik „na Reklah“ in za
mežnijskim poslopjem ležeči svet „Muhovše“ (vrt in
njivo). Vrzdenčani so potem sezidali enonadstropno, s
slamo krito hišo za stanovanje g.  beneficijata. Poma¬
gali so jim pri delu tudi prebivalci sosednih vasij.

1733. — Prvi beneficija! je bil slovesno vmeščen
na Tottingerjev beneficij dne 26. aprila 1733.

1744. — Dne 20. maja 1744 je bila kanonična
vizitacija na Vrzdencu. Ob enem je delil presv. gospod
knez in škof Ernest Amadej grof Attems zakrament
sv. birme. Določil je tudi, da morajo dovažati oni
vaščani, katerim je dušni pastir g. beneficijat, potrebna
drva za kurjavo, kakor tudi skrbeti, da bode imel
vedno lepo stanovanje g. beneficijat. — Istega dne je
posvetil knez in škof tri stare in novi bratovski oltar
v ppdružni cerkvi sv. Marjete v Horjulu.

1756. — Drugič je bila kanonična vizitacija na
Vrzdencu in ob enem birmovanje dne 28. maja 1756.
Knez in škof je vnovič potrdil svojo določbo z dne
20. maja 1744 in dovolil Vrzdenčanom slovesno pro¬
cesijo za nedeljo v osmini sv. Rešnjega Telesa.

1770. — Cesarski komisarji so prišli 20. junija
na Vrzdenec radi ljudskega štetja.

1784. — Prvi beneficijat g. Jožef Rozman je umrl
na Vrzdencu dne 4. septembra 1784. Hvaležni Vrzden¬
čani so vzidali svojemu dobrotniku spominsko ploščo, ki
se je ohranila še dosedaj na listni strani zunanjega
cerkvenega zidu. V latinskem jeziku sestavljeni napis

73

nam trikrat pove letnico smrti (1784). Vredno
je, da navedem ta napis: ')

Slste Vlator, et Lege:

Inter oVes IsthIG DorMIt sltVs, atqYe qVIesGIt
A. R. D.

JOSEPHUS ROSMAN Benet Guratus,
et Sacerdos Jubilatus in Schonbrunn,
praefuit Annis 59.

ObIVerat Vero pLenVs Merltls, aC VeneranDa
SeneGtVte gVarta 7bris.

Annos natus 91. et VI. menses.

LVX perpetVa LVGeat el
aC

GonqVIesGat In paGe GoeLestl. AMen.

‘) V slovenskem prevodu se glasi:
Postoj popotnik in beri:

Med ovčice tukaj položen spi in počiva veleč, gospod
Jožef Rozman,

prvi kuratni beneflcijat in zlatomašnik na Vrzdencu,
je služil 59 let.

Umrl je poln zaslug, in v častitljivi starosti četrtega septembra
Star 91 let in 6 mesecev.

Večna luč naj sveti njemu
in

počiva naj v miru nebeškem. Amen.

74

Naslednik in najbrže tudi sorodnik njegov, častiti
gospod Tomaž Rozman je že več let pomagal staremu
predniku. Zadnjič se je podpisal v krstni knjigi Jožef
Rozman dne 29. novembra 1783.

F. Na Vrzdencu se ustanovi lokalija.

Tottingerjev beneficijat je že nad 50 let oskrboval
dušno pastirstvo med predniki sedanjih horjulskih fa¬
ranov. Pomagal je na ta način pograjskim duhovnikom,
ki so še nadalje ostali dejanski dušni pastirji v celi
fari. Vladi niso ugajale preobširne fare. Hotela je po¬
magati ljudstvu, da bode imelo bližje v cerkev in bode
tako manj časa zgubilo za delo. Horjulska dolina že
po svoji legi ni v zvezi s pograjsko. Zato je bil prav
umesten ukaz cesarja Jožefa II. z dne 2. decembra 1785,
da se morajo združiti vasi Samotorica, Vrzdenec, Ljub-
gojna in Horjul z novoustanovljeno lokalijo na Vrz-
dencu. Tekom 1. 1786. so se vršila potrebna poga¬
janja med župnikom pograjskim in vrzdenškim bene-
ficijatom glede odločitve omenjenih štirih vasij od
pograjske fare. Pograjski dušni pastirji niso bili po¬
sebno zadovoljni s tem odlokom visoke vlade. Ker so
se le predolgo pogajali, je dobil vrhniški dekan od
knezoškofijskega ordinarijata ukaz, naj toliko priganja,
da bode s 1. januarjem 1787 prevzel Tottingerjev be¬
neficijat novoustanovljeno lokalijo. To spremembo so
morali oznaniti pograjski duhovniki v farni cerkvi,
beneficijat pa na Vrzdencu.

Pri odstopu imenovanih štirih vasij so napravili
dve listini, katerih eno je prejel novi lokalni kapelan
gosp. Tomaž Rozman, drugo pa župnik Anton Perner.

75

Listini se tako-le glasite:

1. Instrumentum Cessionis. 1 ) —< Infra Scriptus ad manda-
tum Celsissimi ac Reverendissimi Principis Episcopi Labacensis
D. D. Ordinarij mei, et ad executionem resolutionis Cesareae
dd 0 -. 2|5 X hr h a. p., qua Vicinitates Schbnbrun, Samatorza, Horjul
et Lubgoina novissime erectae Capellaniae in Schbnbrun juxta
regulas ad effectum concentrationis praescriptas plene uniantur,
praedictas Vicinitates Schbnbrun, Samatorza, Horjul et Lubgoina
pro tempore nominato Thomae Rosman capellano locali, ejus-
demque Successoribus cum omnibus juribus, et pertinentiis cedo,.
atque cessas esse volo, hac tamen reservatione semper adnexa,
ut proventus ad congruam meam sustentationem spectantes, proin
etiam stipendia missarum ad Ecclesiam Capellaniae localis funda-
tarum, dempto currenti stipendio quod peragenti capellano locali
assignatur pro quovis Sacro, nec non reditus, qui Cooperatorem
meum, et aedituum parochialem concernunt, mihi, meisque Suc¬
cessoribus, simul etiam Cooperatori ac aedituo a praenominatis
Vicinitatibus, Salvis tamen semper terrae Principis ordinationibus,
imperturbate obveniant. In quorum fidem has propria manu scriptas
et sigillo munitas dedi in aedibus parochialibus Pillichgraecii die
30ma XlL is  1786. '

L. S. Antonius Perner,  m. p.

Parochus Loči.

2. Formulare Reversalium. ’) — Infrascriptus ad mandatum
Celsissimi ac Reverendissimi Principis Episcopi Labacensis DD:
mei ordinarii, et ad executionem resolutionis Caesareae ddj- 2. Dec.
a. p., qua vicinitates Samatorza, Schbnbrun, Lubgojna, Hriull,
novissimae erectae Capellaniae in Schbnbrun juxta regulas ad
effectum concentrationis parochiarum praescriptas plene uniantur,
praedictas vicinitates Samatorza, Schbnbrun, Lubgojna et Hriull
mihi meisque succesoribus Capellanis Localibus ab adum. R d j-
D. Parocho in Billichgraz cessas accepto, ac vigore harum Rever¬
salium promitto, me semper pro viribus curaturum, ut proventus
ad congruam Parochi in Billichgraz sustentationem spectantes,
proin etiam stipendia Missarum ad Ecclesiam hujus Capellaniae

‘) Hrani se v horjulskem farnem arhivu.

*) Hrani se v farnem arhivu v Polhovem Gradcu.

76

localis fundatarum, dempto stipendio currenti, quod mihi pera-
genti pro quovis sacro assignatur, nec non reditus, qui Coope-
ratorem ac Aedituum Parochialem in Billichgraz concernunt,
adum. Rgo D. Parocho in Billichgraz a praenominatis vicinitatibus,
salvis tamen semper terrae Principis ordinationibus imperturbate
obveniant. In quorum fidem has propria manu scriptas, et sigilo
munitas dedi in aedibus Capellaniae Localis in Schonbrun die
4. Januarii 1787.

Dohodki vrzdenškega dušnega pastirja se niso
mnogo zboljšali, odkar je postal samostojen. Zapisano
biro so dobivali še nadalje pograjski duhovniki in za
opravljene ustanovljene sv. maše je dobival lokalist
samo navadno darilo. Matice, namreč razun krstne
knjige tudi poročno in mrliško, je začel voditi s 1. ja¬
nuarjem 1787. Štolnino je pošiljal v Polhov Gradec.
Samo to, kar je dobil pri vpeljevanju mater, je ostalo
njemu. Več o tem pri popisu dohodkov horjulskih
duhovnikov.

V mrliški knjigi je prva zapisana Elizabeta Rupnik
s Samotorice, h. št. 9. Umrla je vsled otekline 1. janu-
arija 1787, stara dva meseca. — Prva sta bila poro¬
čena dne 5. februarija 1787 Martin Škof, 21 leten
mladenič iz Podolnice, h. št. 5, z 32 letno vdovo Marijo
Bizjak.

Vrzdenčani so bili zelo veseli, ko so dobili sa¬
mostojno duhovnijo. Toda le kratka je bila njihova
radost. Tri leta kasneje ni bilo na Vrzdencu niti loka-
lista, niti beneficijata Tbttingerjevega. Vlada je oboje
preložila s cerkvenim privoljenjem v Horjul in tam
ustanovila novo faro.

77

VI.

Ustanovitev fare v Horjulu.

Na praznik sv. Stefana 1786 je oznanil pograjski
župnik svojim faranom in kapelan v vrzdenški cerkvi
Vrzdenčanom, da bodo spadale počenši s 1. janu-
arijem 1787 soseske Vrzdenec, Horjul in Samotorica
pod novoustanovljeno vrzdenško lokalijo. Pri pograjski
fari ste ostali potem še v horjulski dolini ležeči vasi
Zaklanec in Podolnica. S tako uredbo pa niso bili
zadovoljni prebivalci imenovanih dveh vasij. Zato so
naprosili Horjulce in Ljubgojnce, naj podpišejo nji¬
hovo prošnjo, da se bode oglasilo več vasij za skupno
duhovnijo. Začetkom meseca februarija 1787 so vložili
prošnjo pri ordinarijatu in pri vladi ter prosili za do¬
volitev olajšave v smislu ces. odloka z dnč 2. de¬
cembra 1785. Knezoškofijski ordinarijat je prosil potem ')
kresijo v Postojni, naj poizve, kako bi se mogla ugodno
rešiti ta prošnja. Kres, glavar pl. Kreizberg je pozval
v Postojno v posvetovanje pograjskega graščinskega
oskrbnika, župnika Perner-ja in zastopnike vasij Za¬
klanec, Podolnica, Horjul in Ljubgojna. Nato je od¬
pisal ordinarijatu, * 2 ) da bode najbolje za vso dolino s
1500 prebivalci, če se prestavi v Horjul vrzdenški
beneficijat in se mu pošlje v pomoč kapelan. Obadva
bodeta lahko zadoščala potrebam vseh Stanovnikov.

Vlada je izprva nameravala napraviti posebno
lokalijo na Lesnem Brdu, ter tej pridružiti vasi Za¬
klanec in Podolnico. Spoznala je pa, da je boljši nasvet

'*) Dopis z dne 21. februarija 1787.

2 ) Dopis 14. septembra 1787.

78

kres, glavarja. Zato je objavila dne 15. decembra 1787
najvišji ukaz z dne 22. novembra 1787.’)

„23ei ber angegeigten SBefdjaftenfjeit f)abe bon ber
SlnfangS angetragenen Sppoftfnr nad) ^bljenegg abjnfontnten,
ber ®enefijiat toon ®d)bnbrumt fepe nad) jporiul gnuberfe^en
unb ifjnt cin Sooperator gngngeben."

Ugodna rešitev te prošnje je razdražila Vrzdenčane.
Strah, da zgube duhovnijo in tudi Tottingerjev bene¬
ficij na tako nepričakovan način, jih je nagnal, da so
plačali 20 cekinov odvetniku Bernardu Wolf-u, ki jim
je potem sestavil pritožbo na cesarja. V tej spomenici
so naravnost dolžili knezoškofljski ordinarijat, da je
uplival na kresijo, ki je potem napačno poročala vladi.
Z Dunaja je kmalu došlo povelje, naj preišče kresija
na licu mesta vso zadevo. — Podobno spomenico so
poslali Vrzdenčani 4. julija 1788 tudi knezonadškof.
ordinarijatu v Ljubljano. Skušali so dokazati, da je
neumestna ustanovitev fare v Horjulu za celo dolino.
Vrzdenec leži sredi med štirimi podružnicami, tako
da ima njihov beneficijat že sedaj dovolj opravkov.
Horjul je nasprotno na skrajni meji lokalije in od
mnogih sosesk preveč oddaljen. To je spoznal že usta¬
novitelj beneficija, ki je postavil vas Vrzdenec pred
Horjul v svoji oporoki, kakor tudi svetna in cerkvena
gosposka, ki je potrdila ustanovitev beneficija na
Vrzdencu. Zato prosijo Vrzdenčani, naj se jim pusti
novoustanovljena lokalija na Vrzdencu. Če je predaleč
prosilcem v Polhov Gradec, naj se ustanovi zanje nova
kapelanija v Zaklancu, oziroma na Lesnem Brdu.

Spomenico so podpisali za Vrzdenec Miha
Rozman,  Jakob Logar, Štefan Petrove, za Samotorico

') Dopis dež. poglavarstva v Gradcu z dne 6. dec. 1787,
št. 36411.

79

Urban Hudadovnig, za Smrečje Jurij Prosnik in za
Z a ž a r Urban Matctsch in Janez Melle.

Kedor pozna horjulsko dolino in lego vasi Horjul,
bode takoj spoznal, da so skušali Vrzdenčani z zvi¬
jačo doseči svoj namen. Ordinarija! se je dobro poučil
o razmerah. Naročil je vrhniškemu dekanu, naj spo¬
roči ’) Vrzdenčanom, da je neresnična njihova pritožba.
Ob enem jih mora posvariti, ker skušajo z lažmi in
obrekovanjem doseči svoj namen.

Kresija je naznanila ordinarijatu, da pride dne
19. avgusta 1788 komisar baron Marenzi v Polhov
Gradec. Povabila je tudi cerkveno gosposko, naj pošlje
svojega zastopnika, da se bode konečno dognalo, komu
naj ustrežejo. Za nadškofijskega komisarja je bil do¬
ločen Bruno Ortner, bivši prelat v bistriškem samo¬
stanu. Temu je naročil ordinarijat, naj se dogovori s
horjulskimi zastopniki glede primernega stanovanja za
župnika in kapelana, kakor tudi glede ustanovitve
nove šole v Horjulu.

Kakor je vsakdo pričakoval, tako se je tudi
zgodilo. Vlada je zavrnila pritožbo Vrzdenčanov in
potrdila prejšnji ukrep. Ob enem je prišel z Dunaja
ukaz, da mora iztirjati kresija 20 cekinov od Bernarda
Wolf-a, ter jih vrniti Vrzdenčanom.

Horjulci so takoj začeli voziti gradivo za novo
župnišče. Delo je naglo napredovalo. O Velikem Šmarnu
1. 1789. je bilo dozidano župnišče. Sestavili so potrebne
račune in jih poslali v potrdilo deželnemu poglavarstvu
v Gradec, kjer so jih odobrili. Ko je bilo to ško-
fijstvu naznanjeno, * 2 ) je poslal knez in nadškof Mihael
baron Brigido g. Tomažu Rozmanu dekret, v katerem

‘) Dopis z dne 13. julija 1788.

2 ) Dopis z dne 12. novembra 1789.

80

mu je izročil v oskrb tudi soseske Zaklanec, Lesno
Brdo in Koreno. Dekret prvega kanonično vmeščenega
horjulskega župnika se glasi:

Dilecto N ob is in Christo Thomae Rosmann Capellano
locali in Schonbrun Salutem!

»Resolutionem Caesaream dd!L 22^_ Novembris 1787, et
excelsi I. A. Gubernii dd.\ 12123 hujus exequi volentes, te prae-
fatum cum tuo beneficio ad locum Horjul praesentium vigore
transferimus, tibique praeter assignatas jam in Decreto de
29122 Novembris 1786 vicinitates, Schonbrun, Samatorza, Horjul,
Lubgoina, insuper vicos Saklanz, Holzeneg, et Korena comittimus,
in Domino hortantes, ut boni, et fidelis pastoris animarum partes
adamussim explere studeas. Ex Ofib. Archiep’pli.

Labaci die 25?L Novembris 1789.“

Michael Archi Episcopus  m. p.

Za kapelana je bil določen č. g. Tomaž Cuderman,
ki je nastopil svojo novo službo še pred preselitvijo
župnikovo z Vrzdenca. — Župniku je ukazala kresija ’)
da se mora v treh tednih preseliti v novosezidano hor¬
julsko župnišče. Pograjski graščinski oskrbnik bode ž
njim vred podpisal izkaz o prejetem cerkvenem posodju,
katero bode vzel seboj iz vrzdenške cerkve. Tudi naj
pripomni, katere stvari še neobhodno potrebuje. Splošno
naj se ravna po danih navodilih.

Selitev župnikovo z Vrzdenca v Horjul najbolje
popisuje oskrbnik Ignacij Čebule v svojem dopisu z
dne 22. decembra 1789. Navesti hočemo slovenski
prevod tega poročila:

Species faeti.

Kaj se je zgodilo 21. decembra v hiši vrzdenškega
beneficijata pred in po prisodbi beneficijatove hiše na

‘) Dopis z dne 12. decembra 1789, št. 4591.

81

Vrzdencu dotičnim soseskam, ki so plačale stroške za
novo župnišče v Horjulu, in radi prenosa posodja in
paramentov iz vrzdenške cerkve v horjulsko vpričo
spodaj podpisanih. To jaz podpisani ponižno naznanim
slavni kresiji.

19. decembra t. 1. sem prejel pismo od gospoda
Tomaža Rozmana, benef. na Vrzdencu, v katerem me
prosi brž ko mogoče priti na Vrzdenec, da bi vse
uredil po najvišjem ukazu radi njegove skorajšne pre¬
selitve v Horjul in radi prenosa potrebne cerkvene pri¬
prave od vrzdenške cerkve k horjulski.

Da bi hitreje izvršil visoki nalog, sem se poda
21. decembra v Horjul in od tam na Vrzdenec z An¬
drejem Čepon in Boštjanom Stanovnik, kot zastopni¬
koma Horjulcev. Tam so sklenili g. Tomaž Rozman,
beneficijat na Vrzdencu, in zastopnika iz Horjula, da
se bo drugi dan preselil omenjeni vrzdenški g. bene¬
ficijat. Zastopnika sta potem šla domov. Takoj na to,
to je ob šestih zvečer, pridejo Marija Petrovčič, Eliza¬
beta Slovša, Helena Rus, Ana Logar, Jera Zorc in več
drugih v sobo, kjer smo bili, g. beneficijat, g. kapelan
in jaz. Marija Petrovčič reče: „Prišle smo, ker smo
slišale, da boste prenesli presv. Zakramente in ostalo
cerkveno pripravo. Toliko vam rečemo, da se bo pre¬
lilo mnogo krvi, če se to zgodi. Zastran tega se ho¬
čemo boriti do zadnje kaplje krvi.“ — Mi smo jih
pogovarjali in na vse mogoče načine svarili. Vse je
bilo zastonj. Trdile so vedno svojo. Brž potem pride
večina vrzdenških mož. Ti so nam povedali isto, in da
ne dovolijo vzeti nobene stvari od vrzdenške cerkve
za novoustanovljeno farno cerkev. Kakor preje žena,
tako tudi teh nismo mogli pomiriti in kričanje ni pre¬
nehalo do devetih zvečer. Po večerji, ob enajstih, so

6

82

prišle ravno tiste ženske kot prvič. Rekel sem duhov¬
nikoma, naj nihče ne odgovori. In tako so ženske
zopet odšle.

Drugi dan, namreč 22. decembra, sta šla duhov¬
nika v cerkev maševat. Po maši so ostali še nekaj
časa v vrzdenški cerkvi Valentin Zdešar iz Zaklanca,
Urban Rožnik iz Horjula in še eden. Kar pride Urban
Nagode, cerkovnik dotične cerkve, in reče tem trem
možem, naj se spravijo iz cerkve. Možje so šli iz
cerkve; Marija Petrovčič, ki je varovala cerkev z dru¬
gimi ženami, je zaprla cerkev in vzela seboj cerkveni
ključ.

Potem prideta dva zastopnika iz Horjula, Andrej
Čepon in Boštjan Stanovnik, dva zastopnika za Zakla-
nec, Andrej Zdešar in Nikolaj Kucler, in namesto treh
ali štirih zastopnikov za Vrzdenec pride večina mož
in žensk. Vprašal sem jih, zakaj jih je toliko prišlo z
Vrzdenca, ko sem vendar rekel, da zadostujejo trije
ali štirje zastopniki iz vasi Vrzdenec? Odgovorili so
mi: „Mi vsi hočemo slišati, kaj nam boste povedali/
Na to sem jim besedno in kolikor mogoče natačno in
umljivo prebral odlok slavne kresije, katerega je po¬
slala graščini pograjski glede preselitve vrzdcnškega
g. beneflcijata v Horjul in glede prenosa cerkvene pri¬
prave, ki se nahaja pri vrzdenški cerkvi, v horjulsko.
Tudi sem jim rekel, da noče prenesti novi g. župnik
horjulski nobene druge stvari iz vrzdenške cerkve v
horjulsko, kot presv. Zakramente, monštranco, krstni
kamen in nebo (baldahin). Na to začno kričati Vrzden-
čani: „Ničesar ne pustimo prenesti iz naše cerkve/
Ženske so vpile, da se rajše hočejo boriti do zadnje
kaplje krvi, kot dopustiti, da se odnese najmanjša
stvar od cerkve. Jaz sem jim prigovarjal in jih skušal

83

pomiriti; toda zastonj je bilo moje prigovarjanje. Slišal
nisem druzega kot: „Duhovnik sme iti s svojimi rečmi,
kamor hoče in kadar hoče; toda od naše cerkve niti
najmanjšega ne damo.“ Potem so se izjavili Horjulci
nasproti Vrzdenčanom, da hočejo vrniti čez nekaj časa
vrzdenško monštranco in povrniti svoto, katero so da¬
rovali Vrzdenčani za nebo. Tudi ta predlog ni bil po
volji Vrzdenčanom. Na to sem poslal po cerkovnika.
Ko je prišel, zahtevam od njega cerkveni ključ. Odgo¬
voril mi je, da ga nima sam, pač pa Marija Petrovčič.

Rekel sem na to Vrzdenčanom: „Ker nočete biti
pokorni na noben način višjemu povelju, bodem na¬
tanko naznanil ves dogodek slavni kresiji. Zagotovim
vas pa, da bodete v kratkem obžalovali svojo trmo-
glavnost. Vaše kesanje bode gotovo prepozno. Vsi
spoznate, da sem vas skušal z lepa pregovoriti in
odvrniti vsak pretep in prepir, katerega nameravate.
Ker so pa pri vas brezvspešne vse moje prošnje in
prigovarjanje, vas zagotovim, da vas bode gotovo naj¬
ostreje kaznovala slavna kresija."

Na to odidejo Vrzdenčani in g. beneficijat začne
nakladati svoje reči. Ko so pa vozniki naložili na vo¬
zove drva, katera so dali Vrzdenčani za preteklo leto
gosp, beneficijatu kot njegov letni delež in so jih bili
dolžni dajati, je takoj pripomnil Urban Slovša, naj
ukažem razložiti drva, sicer se bode druga zgodila.
Isto se je zgodilo z butarami, katere je ukazal gospod
beneficijat na njegove stroške nasekati in zvezati na
občinskem pašniku. Da bi ne prišlo do prepira, sem
takoj ukazal razložiti drva in butare. Vrzdenčani so
odpeljali gosp, beneficijatova drva k svojim hišam.

Kakor hitro so bile prepeljane v Horjul g. bene-
ficijatove stvari, je prišel gospod, spremljan od mene,

6-

84

g. župnika dobrovskega, g. kapelana horjulskega in
okolu 20 horjulskih vaščanov, 22. decembra ob dveh
v Horjul. Vsa oprava vrzdenške cerkve je ostala ne¬
dotaknjena na zahtevo Vrzdenčanov. Nadalje so se izja¬
vili Vrzdenčani, da nikakor ne dovolijo v izročitev
beneficijatove hiše na Vrzdencu onim soseskam, ki so
kaj pripomogle k zidanju horjulskega župnišča.

Vrzdenec, 22. decembra 1789.

Ignacij Tschewulz,  s. r., oskrbnik; Andrej Tshepon
in Boštjan Stanounig,  zastopnika horjulska; Andrej
Sdeschar, Niklas Kutzler  in Luka Smrekar,  za¬
stopniki zaklanški.

Horjulci so bili zelo veseli, da so dobili lastno
faro kljub raznim vrzdenškim spletkarijam. Vaščan
Tomaž Cepin (umrl leta 1833.) je zložil v spomin na
ustanovitev fare naslednjo, sicer z ozirom na pisavo
nekoliko predelano, pesem:

Pesem od fare v Horjulu.

1. Naš kralj Jožef tadrugi
rimsk cesar imenvan,
zakar je bil on tudi
od teh ljudi držan,

je dal venkaj povelje
na vse svoje dežele:
storiti ta nove fare,
kjer je zadost ljudi.

2. Mi smo potem položili
kmal sopelko 1 ) naprej,
tamkaj se pritožili,
prosili smo, Bog dej,
krajsamta smo prosili,
da bi štiftengo dobili,
ktera pred enimi leti
je bila vzeta od nas.

3. Na sopelko taprvo

je nam vse prav kazal,
ko bi se ne bla zaprla
dobili bi bli kmal,
v sopelki je pisan stalo:
dobili bote kmalo
Cesar vam bo tudi
enga kaplana dal.

4. Ali fovšija velika
nagajivih ljudi,
katera se ne sika,
žiher se je vsak boji,
je sopelko skazila,

s tinto vse počrnila,
da se ni moglo brati,
kar je blo pisano.

‘) Sopelka je suplika (prošnja.)

85

5. V sopelk je pisan stalo,
to se nima zgodit,

al to se je spoznalo,
da imamo hitet
druge sopelke storiti,
tistga pa ven spustiti,
kje nam najbolj nagajev
zmirom nam zoper biv.

6. Potem tri cele leta
smo mi hodil okol,
povsod nam vse obeta:
za vas je zmeram bolj,
kamne vkup pripravljajte
in farovž izzidajte,

vi bote v vaših prošnjah
zagvišno uslišani.

7. Kakor hitro so horjulci
farovž zidati začel
precej so verzdenčani
komisije prejel

iz škofije ino s krasa
noter do tistga časa
nam na nobeno vižo
je ni blo moč dobit.

8. Pri tej komisiji tudi
Te vrzdenške može
so začeli ti gospodi
postavljat na lepše,
da so doktorju lagali
napk sopelke ravnali,
takrat pa vendar djali:
mi ne vemo zato.

9. Potem so vrzdenčanje
te križce podpisal,

zdaj pa še tako pravjo:
preveč smo se bli vdal;
mareneja so se bali,
da so skor trepetali,
ker zavolj teh cekinov
jih je močno svariv.

10.  Enmu doktorju v lublani
so dvajst cekinov dal,
al ubogi vrzdenčanje
so se bli zapeljal,
k so sc z volkom pečali,
tolk denarjev mu čez dali
za enmalo popirja,
za ena sopelka.

11. Al kaj bom več govoru
od tega zanaprej,

deb le povedat mogu,
kaj se je godil potlej,
ker glih ravno o adventu
po cesarskemu patentu
je prišlo pismo z graca
de bo fara v horjul.

12. Bodmo tedaj veseli
smo mi rekli takrat,
tud flisek v našmu delu,
da bo storjen enkrat:
potlej se sme zgoditi,

da zna kaplan tud priti,
tedaj bo mogu tudi
z Vrzdenca se prestavt

13. Mesca velega srpana
je blo dodelan vse,
tud rajtenga storjena,
kolk je koštalo vse,

to smo višjim čez dali,
da so v nemšk grac poslali,
potem pa ravn k božiču
je spet nazaj prišlo.

14. Da se ima pripravit
gospod po leteh dneh
ter se v horjul prestavit
precej v kratkih dneh,
ker bode kaplan tudi
po cesarski zapovdi
poslan gori z lublane

in bo ostal pri nas.

15. Potem se je pisalo
v gradaško kanclijo,
da ima priti kmalu
felboltar s flegarijo:
nato on pride kmalo,
kakor se mu je pisalo,
glih tri dni pred božičem
je prišel na vrzdenc.

16. Al kakor hitro pride
felboltar na vrzdenc,
žensk folk se vkupaj snide,
je bil prav poštalenc,

ter so začele vpiti:
rajš hočmo kri preliti,
kakor pa vam horjulcem
kaj venkaj s cerkve dat.

86

17. Zvečer kmalo po šestih
se je leto godil,

tud potlej po devetih
farovž jih je polen bil;
ker pa na njih vprašanje
noben ni maral zanje,
tedaj so mogle zopet
s farovža se pobrat.

18. Drugi dan kje maša bila,
sta dva z naše vasi

bla segnana s sila
preč s cerkve po maši,
mežnar ni mogel čakat,
gonila ga je lakat,
da je cerkev zaperu,
babe so vzele ključ.

19. V farovž so priletele,
kakor pred ta večer,
ključ so pri seb imele,
delale velik preper,

za ključarje se vendale,
njih može zaničvale:
naši možje so babe,
me pak ključarice.

20. Potem kje blo zadosti
neumnih besedi,

smo začel vkupaj nosti
gospodove reči,
ter na voze nakladat
in v te jerbase spravljat:
naenkrat vse z gospodom
smo mi vzdignil preč.

21. Tedaj so se začele
babe jokat na glas,
ker niso pred verjele,
kakor še le takrat,
da bode tako kmalo
vse gladko šlo preč, pol
farovž prazen ostane,
vse je obropano.

22. Dost so horjulc špendali,
ker so farovž zidali,
drug so pak zmirom djali,
da se bojo kesali,

so se le posmehvali,
za norce jih držali,
horjulc pa le s korajža
so delali naprej.

23.  Potem kje že prestavljen
le ta duhoven bil,
je nekater pripravljen,
dokler bode on živ,
da če raj dalj hoditi,
kakor pod horjul biti,
ker so tud k procesjam
hodil drugod okol.

Po preselitvi beneficijatovi v Horjul so se takoj
potrudili Vrzdenčani, da bi imeli vsaj sv. mašo v do¬
mači cerkvi ob nedeljah in zapovedanih praznikih.
Obrnili so se do kresije 1 ) in obljubili, da hočejo sami
vzdržavati duhovnika, ki pride na Vrzdenec. Če tega ne
dosežejo, naj se jim izpolni obljuba komisarja Marenzija.
Ta je obljubil 19. avg. 1788 v Polhovem Gradcu
Vrzdenčanom, da bodo imeli sv. mašo v domači cerkvi

') 27. decembra 1789.

87

vsako nedeljo in zapovedan praznik, eno nedeljo prvo,
drugo nedeljo pa veliko mašo, kakor hitro bodeta v
Horjulu dva duhovnika. Prošnjo sta podpisala tudi
Urban Hudadounig za Samotorico in Jurij Prošnik za
Smrečje. — Graščinski oskrbnik se je tudi podvizal
naznaniti') beneficijatovo preselitev. Priložil je zgoraj
navedeno poročilo, da bode nadaljno ukrenila sl. kresija.

V Postojni so zaslišali Vrzdenčane 30. jan. 1790.
Mesto štirih je prišlo osem Vrzdenčanov k obravnavi,
namreč Urban Slovša, Jakob Logar, Stefan Petrove,
Lovrenc Maren, Janez Buh, Martin Rus, Florijan Slovša
in Matevž Seliškar. Pri obravnavi so se sklicevali na
svojo pritožbo, trmoglavnost so pa opravičevali s tem,
da se jim godi krivica. Na prigovarjanje komisarjevo
so umaknili svojo prošnjo proti temu, da bode vsako
nedeljo in zapovedan praznik prva sv. maša na Vrz-
dencu. Obljubili so dovoliti v popis cerkvene oprave
in v izročitev beneficijatove hiše horjulski soseski,
kakor hitro bodo prejeli pisano povelje iz Postojne.
Dopis na horjulskega župnika so vzeli seboj ter ga
izročili 31. januarja po prvi sv. maši. Se tisto nedeljo
je oznanil župnik za Svečnico prvo sv. mašo na Vrz-
dencu. Naslednji dan so prišli Horjulci na Vrzdenec
po krstni kamen. Ker ni bilo ž njimi župnika ali
grašč. oskrbnika, jim niso pustili Vrzdenčani nobene
stvari odnesti iz cerkve.

Na Svečnico so zastonj pričakovali Vrzdenčani
horjulskega kapelana. Le nekaj dečkov je prišlo po¬
vedat, da bodete v Horjulu obedve sv. maši. Horjulci
so se namreč zbrali zjutraj pred župniščem in niso
pustili kapelana iz vasi, da bi šel maševat na Vrzdenec.
Kmalu so se prišli pritožit Vrzdenčani k župniku in

‘) 28. decembra 1789.

88

kapelanu radi nespolnjene obljube. Dolgo se niso
mudili v župnišču, ker so jih zapodili Horjulci, češ da
nimajo pravice hoditi v to, na horjulske stroške sezi¬
dano hišo.

Drugi dan so vložili Horjulci pritožbo pri nad¬
škofijskem ordinarijatu zoper glavarjev ukaz. Prosili so,
naj preloži knez in nadškof beneficij z Vrzdenca v
Horjul, zapre vrzdenško cerkev in ostro kaznuje uporne
Vrzdenčane. Sklicevali so se predvsem na to, da je
zelo odležna vrzdenška cerkev, ker celo en del Vrz-
denčanov preje pride k farni cerkvi kot na Vrzdenec.
Prebivalci iz Zaklanca, Podolniee, Korena, Lesnega
Brda in Samotorice tudi hitreje pridejo v Horjul.
Čemu bo vsako nedeljo sv. maša na Vrzdencu? Samo
v nadlogo bo kapelanu, ki bo moral hodit maševat
vsako nedeljo in zapovedan praznik na Vrzdenec. Iz
ostalih vasi bodo vsi varuhi brez službe božje, ker
ostalih domačih ne bo pravočasno domov z Vrzdenca.
In če se ozirajo na obstoječi cerkveni red, morate biti
vsako nedeljo obedve sv. maši pri farni cerkvi, če ni
več duhovnikov na enem mestu. Podpisali so pritožbo
Jožef Medič in Andrej Čepon za vas Horjul, Andrej
Zdešar in Kaspar Grampovčnik za Z a k 1 a n e c, Martin
Škof in Luka Velikovrh za Podolnico, Matevž
Čamernik in Jakob Kavčič za Lesno Brdo, Valentin
Končan in Andrej Tomc za Koreno, Jurij Tominc
in Štefan Hudadobnik za S a m o t o r i c o.

Da bi popisal opravo vrzdenške cerkve, je prišel
graščinski oskrbnik 4. februarja 1790 v Horjul. Pri
tej priložnosti so vprašali Vrzdenčani Horjulce, zakaj
niso pustili g. kapelana na Vrzdenec? Ti so odgovorili,
da mu tudi v bodoče ne bodo pustili hodit maševat na
Vrzdenec. Vrzdenčani so se potem izjavili, da ničesar

89

ne dajo Horjulcem iz svoje cerkve. Drugi dan so se
pritožili zopet pri kresiji in prosili glavarja, naj prisili
Horjulce, da bodo spolnovali dani ukaz, ali jim naj
preskrbi posebnega duhovnika, četudi na njihove
stroške.

Oskrbnik je še enkrat posredoval. Pozval je v
Polhov Gradec zastopnike obeh sosesk. Toda njegov
trud je bil brezuspešen. Vrzdenčani so zahtevali za
svojo cerkev beneficijata, Horjulci pa tudi niso odje-
njali in so se izjavili, da bodo sami kupili vse potrebno
za farno cerkev in nič več .nadlegovali Vrzdenčanov.

Nadškofijski ordinarijat se je tudi pritožil pri
kresiji radi danega ukaza z dne 30. januarja. Ko je
prejel glavar poročilo o brezuspešnem posredovanju
oskrbnikovem, je naznanil ordinarijatu, da je bila samo
začasna ta zapoved. Zato prekliče svoj ukaz in bode
prosil potrebnih navodil v Gradcu. Isto je sporočil
glavar tudi horjulskemu župniku.') — V poročilu, ka¬
tero je poslal glavar guberniju v Gradec, je nasvetoval
najstrožje kazni za Vrzdenčane. Ordinarijat naj prepove
vsem duhovnikom, da ne smejo hodit maševat na
Vrzdenec. Tudi naj začasno ustavi opravljanje ustanov¬
ljenih sv. maš v tej cerkvi. Potem se bode kmalu uklo¬
nilo uporno ljudstvo. Dovolilo bode v popis cerkvene
oprave, kakor tudi v izročitev beneficij atove hiše.

Med tem je bila redno vsako nedeljo prva sv. maša
na Vrzdencu. Ko so zvedeli Horjulci, da je glavar
preklical svoj ukaz, so šli 18. marca osebno v nad¬
škofijsko pisarno ter se tam pritožili, da je župnik celo
za velikonočno nedeljo oznanil sv. mašo na Vrzdencu.
Na to pritožbo je naročil ordinarijat župniku, naj se
ravna po danem ukazu in opusti nedeljske sv. maše

‘) Dopis z dne 14. marca 1790, št. 642.

90

na Vrzdencu. Ustanovljene sv. maše sme opravljati med
tednom, v kolikor mu dopušča dušno pastirstvo.

Na vprašanje deželnega gubernija je odgovoril
ordinarijat,') da ni nobenega razloga, zakaj bi se kršil
veljavni cerkveni red. Ta zapoveduje, da morate biti
dve sv. maši v farnih cerkvah ob nedeljah in praznikih.
Tega naj se držita tudi horjulska duhovnika. Usta¬
novljene sv. maše lahko opravljata med tednom. Sploh
ne zaslužijo nobene izjeme uporni Vrzdenčani. Te raz¬
loge je uvaževalo deželno poglavarstvo v Gradcu in
zavrnilo pritožbo vrzdenške soseske.

Sedaj so poskusili Vrzdenčani z zvijačo doseči
svoj namen. Da bi lažje očitali graščini, kresiji in ordi¬
nariatu pristransko postopanje, so poskusili dokazati
z neresnično mapo vrzdenške okolice, da je Vrzdenec
pravo središče horjulske doline. Vas Horjul so narisali
blizu farne meje in vse Vrzdenčanom neprilične vasi
so kar izpustili. V novi pritožbi so ponovili vse ugo¬
vore, katere je izpodbil ordinarijat 1. 1788. Sklicevali
so se predvsem na priloženo mapo in trdili, da imajo
zlasti Samotorčani predaleč v Horjul. Po njihovem
mnenju ustreza nova fara samo graščini in Zaklančanom.
To pritožbo so poslali 14. januarja 1791 deželnemu
guberniju v Gradec s prošnjo, naj jo predloži visoka
vlada cesarju Leopoldu II., ki jim bode gotovo vrnil
odvzeti beneficij in napravil novo kapelanijo v Zaklancu.
— Vlada je bila pripravljena dovoliti nekatere pred¬
nosti vrzdenški soseski, samo da bi pomirila razdra¬
ženo ljudstvo. Poslala je pritožbo ordinarijatu * 2 ) in
vprašala, če dovoli knez in nadškof, da bode ob na¬
vadnih nedeljah in praznikih večkrat (manchmal) prva

‘) Dopis prejeli v Gradcu 4. junija 1790.

2 ) Dopis z dne 24. marca 1791.

91

sv. maša na Vrzdencu. Horjulci se bodo že potolažili^
ker nimajo daleč na Vrzdenec; nasprotno pa bodo
Vrzdenčani nekoliko odškodovani za odvzeti beneficij.
Ordinarijat ni nasprotoval temu nasvetu. Opomnil je
le vlado, da Vrzdenčani gotovo ne bodo zadovoljni z
uspehom te lažnjive pritožbe, marveč bodo kmalu še
več zahtevali.')

‘) Kako so bili zapisani Vrzdenčani pri ordinarij atu, naj¬
bolje pojasni ta odgovor z dne 30. aprila 1791: „Ich fande gar
keinen Anstand auf das Ansinnen eines Hochlbbl. Guberniums.
von 24. Marž, Empfang 2 te dieses mich dahin zu aufiern, dali
an jcnen Sonn- und Feyertagen, an welchen keine Haupt Andacht
bei der Pfarrkirche zu Horiul vorkommt, dei' Friihe Gottesdienst
wenigstens manchmal zu Schonbrunn abgehalten wiirde; wenn
ich mit Grund hoten konnte, dali diese Willfahrigkeit die
ungestiimmen Schonbrunner eines Theils befriedigen, und die
Ruhe unter der Gemeinde wieder herstellen wurde; allein selbst
die von den Bittstellern in dem hier riickgebogenen Anlagen
geaufierte Gesinnungen, in welchen sie ein hohes Gubernium mit
Unwahrheiten und einer gefliefientlich entworfenen Mappa, auf
welcher sie um die nach allen Direktiv Regeln bestimmte Pfarr¬
kirche Horiul an die aufiersten Granzen zu sezzen, die unter
Horiul behndlichen und dahin eingepfarrten Ortschaften hinweg-
gelafien haben, zu hintergehen, dem Adelsberger Kreisamt sowohl
als dem Ordinariat und der betreffenden Herrschaft wegen der
hochsten Orts anbefohlenen Uebertragung des Benetiziums zu
der Pfarrkirche zu Horiul, aus 'welcher sie eine Glaubens- und
Gevvissenssache, fiir welche die Abgestorbenen werden leiden
und biissen miissen, machen, Hinterlistigkeit, Partheylichkeit,
Grausamkeit, Gewissenlosigkeit, Unterdriickung der Bittschriften
ganz unverschamt zumuthen, sind ein nur zu deutlicher Bewei(3,
dah diese Willfahrigkeit sle, wie es auch der betrefende Orts-
Dechant befiirchtet, in ihrem gefafiten Starrsinne bestiittigen,
und sie auf die Vermuthung, dali sie auch einen weiteren
Rechtsanspruch darauf haben, verleiten, welche sie endlich auf
den Entschluh bringen wiirde auch weitere Schritte zu wagen,
weil ihnen dieser gelungen ist.“

92

Dvorna pisarna je rešila pritožbo Vrzdenčanov
dne 6. junija 1791, kakor je nasvetovalo deželno po¬
glavarstvo v Gradcu. Nato je prosil 1 ) kresijski glavar
ordinarijat, naj pošlje 9. avg. t. 1. horjulskega župnika
v Postojno, da bode prebral vpričo njega odlok visoke
vlade zbranim vrzdenškim in horjulskim zastopnikom.
Od ordinarijata je prejel horjulski župnik razun poziva,
naj zastopa svojo zadevo, tudi izkaz onih dnij, ob ka¬
terih morate biti dve sv. maši v farni cerkvi. Ti
prazniki so bili: Božič, Novo leto, Sv. Trije Kralji,
Svečnica, Sv. Jožef, Cvetna nedelja, Vel. četrtek,
Vel. petek. Vel. sabota, Velika noč, Kristusov vnebohod,
Binkoštna nedelja, Sv. Rešnje Telo, Sv. Peter in Pavel,
Vnebovzetje M. D., patrocinij pri farni cerkvi, 3. ned.
v oktobru, God vseh svetnikov in Vseh vernih duš
dan (takrat se morajo opraviti molitve za umrle v farni
cerkvi).

V Postojni so isti dan obravnavali še dve drugi
pritožbi glede Vrzdenčanov. — Kolovodje upornih Vrz¬
denčanov so našuntali vaščane, da so zabranili horjul¬
skemu župniku užitek beneficij atovega sveta, katerega
so se polastili Vrzdenčani takoj po preselitvi g. žup¬
nika v Horjul. Ravno tako so se branili dajati drva
horjulskemu župniku, češ da so to obljubili samo svo¬
jemu beneficijatu. Vsled tega se je pritožil župnik pri
kresiji. — Podobno pritožbo so vložili pograjski du¬
hovniki. Kakor hitro se je ustanovila nova fara v
Horjulu, je nehal pograjski župnik opravljati soseskine
sv. maše. Vrzdenčani so se nato pritožili 2 ) po svojih
zastopnikih Stefanu Petrovčiču in Jakobu Logarju pri
ordinarijatu in prosili, da se ohrani stari običaj glede

•) Dopis z dne 20. julija 1791, št. 2219.

’) 8. maja 1790.

93

opravljanja raznih cerkvenih obredov in ustanovljenih
sv. maš. — Tudi pograjski kapelan ni opravljal so-
seskinih sv. maš ob določenih dnevih. Skliceval se je
na odlok kn. in nadšk. ord. iz meseca marca 1790, ki
dovoljuje tako ravnanje. Kadar je bil zadržan, ga je
nadomeščal horjulski kapelan. Ko je pa prišel pograjski
kapelan po biro in po denar za soseskine sv. maše,
so mu vse odrekli vrzdenški možje, ker se ni držal
določenih dnij. Ob enem so se pritožili 1 ) pri ordinarijatu.

Vrzdenški zastopniki so bili zadovoljni z odlokom
visoke vlade glede službe božje v vrzdenški cerkvi.
Tudi pograjskim duhovnikom so obljubili dati dolžno
biro. Nasprotno so pa zahtevali od horjulskega žup¬
nika, naj dokaže svoje pravice do beneficijatovega
sveta in do drv, katera so dajali svojemu beneficijatu.
Pridelke iz 1. 1790. dobi lahko na Vrzdencu, pravico
do nadaljnega užitka pa mora dokazati z ustanovnimi
listinami in z oporko prvega beneficijata. Kresija je
na to sporočila 2 ) horjulskemu župniku, da so se udali
Vrzdenčani. Zato postane polnomočen visoki dvorni
ukaz z dne 6. junija t. 1. in župnik naj se strogo ravna
po njem. Po lanske pridelke naj pošlje na Vrzdenec,
ker jih nočejo pripeljati Vrzdenčani. Da bode konečno
vse v redu, naj dokaže svojo pravico do beneficijatovega
sveta s potrebnimi listinami, zlasti z oporoko prvega
beneficijata Jožefa Rozmana.

Župnik ni takoj poslal zaželjenih listin. Posve¬
toval se je z znanci in nek Peter Suppan mu je sestavil
potrebni odgovor. Nekako pred božičem leta 1791. je
prišel g. Tomaž Rozman v Postojno. Skliceval se je
na  oporoko r. Gregorja Tottinger-ja z dne 20. julija 1720,

’) 9. junija 1791.

2 ) Dopis z dne 23. avgusta 1791, št. 3283.

94

v kateri je ta zahteval od Vrzdenčanov, da morajo
sezidati beneficijatu hišo, skrbeti zanjo in dajati pred¬
vsem drva za kurjavo. Sedaj je horjulski župnik ob
enem beneficijat in tako opravičen zahtevati potrebna
drva od Vrzdenčanov. — Zemljišče je kupil g. Jožef
Rozman. Iz kupnega, oziroma prodajnega pisma z dne
23. aprila 1729 je razvidno, da je določen kupljeni
svet v užitek gospodu beneficijatu. V oporoki z dne
30. julija 1784 ni g. Jožef Rozman ničesar določil glede
tega sveta, toraj je smatral vse to za priboljšek svojim
naslednikom. Zato so povsem opravičene njegove zahteve.
— Nadalje je prosil g. župnik, naj sl. kresija kaznuje
voditelje vrzdenških nezadovoljnežev, namreč Stefana
Petrovčiča, Lovrenca Marna, Urbana Slovšo in Urbana
Sedeja. Ko bodo ukročeni glavni hujskači, bode prav
kmalu zavladal zaželeni mir v horjulski fari.

V dopisu z dne 25. januvarja 1792 je naznanila
deželna vlada nadšk. ordinarijatu, da so bili izpuščeni
15. t. m. iz tridnevnega zapora štirje vrzdenški vaščani.
Prosila je ob enem, naj zanaprej opravljajo tudi sose-
skine sv. maše horjulski duhovniki. Njihovo število
naj določita vrhniški dekan in horjulski župnik skupno
s tremi zastopniki vrzdenške soseske. Svojo in cer¬
kovnikovo biro sme župnik tudi s silo iztirjati in po¬
stojnska kresija mu bode pri tem gotovo pomagala.

Vrhniški dekan je vsled bolezni odložil posveto¬
vanje do 9. maja. Takrat je prišel na Vrhniko horjulski
župnik in ž njim štirje vrzdenški zastopniki. Ti so se
izjavili, da ne bodo toliko časa zadovoljni, dokler jim
vlada ne vrne odvzetega beneficija. Ordinarijat je vsled
tega prosil 1 ) vlado, naj sama užene uporneže.

‘) Dopis, 8. junija 1792.

95

Med tem je bila 13. aprila zopet obravnava v
Postojni radi drv. Vrzdenčani so vedno trdili, da so
drva obljubili samo na Vrzdencu stanujočim duhov¬
nikom.

Vlada je potem pozvala 1 ) ordinarjat, naj ukrene
vse potrebno, da se določi vzajemna služba božja v
Horjulu in na Vrzdencu. V slučaju, da še ne bodo ho¬
teli dajati Vrzdenčani drv in dolžne bire, naj prosi
župnik pomoči postojnsko kresijo. Na prošnjo župni¬
kovo je poslala kresija nekaj vojakov na Vrzdenec, ki
so se nastanili pri znanih štirih hujskačih. Dne 18. julija
je pisal komisar Anton baron Marenzi horjulskemu
župniku, da pride prihodnji dan v Horjul. Zato naj
napravi pregleden izkaz o pridelkih, katerih ni dobil
tekom treh let od beneficijatovega sveta. Na ukaz
g. komisarija so vklenili vojaki glavne štiri hujskače
in jih gnali v Horjul k županu. Tam so jim menda s
palico izsilili obljubo, da bodo odnehali od brezuspešne
trme. Župnik je naznanil komisarju, da je bila vsejana
na beneficijatovi njivi 1. 1790. pšenica in potem ajda,
1. 1791. ječmen in ajda, 1. 1792. so pa pustili njivo
neobdelano, čeprav bi bilo treba vsejati soršico in ajdo.
Za žito zahteva odškodnino v denarjih, seno in otavo
bo pa dobil pod streho beneficijatove hiše. S to mrvo
hoče biti zadovoljen, če je niso preveč porabili Vrzden¬
čani. Komisar je potem s silo iztirjal pridržane pri¬
delke in denarno odškodnino za žito.

Ker je bilo brezuspešno pogajanje z vrzdenškimi
zastopniki, je prosila 2 ) vlada ordinarjat, naj imenuje
svojega zastopnika, ki bode vse potrebno ukrenil glede
vrzdenških soseskinih sv. maš. Ordinarjat je naročil

‘) Dopis, 23. junija 1792, št. 4321.

2 ) Dopis, 4. avg. 1792, št. 5444.

96

vrhniškemu dekanu, naj skliče komisijo in sicer župnika
iz Polhovega Gradca in Horjula ter nekaj vrzdenških
mož. Dekan Franc Marenick je poklical obedve stranki
na Vrhniko še-le 3. decembra. Opravičil se je s tem,
ker je poleti vedno deževalo, v oktobru je pa bil za¬
držan župnik pograjski. Vrzdenčane so zastopali Mihael
Rozman, Stefan Petrovčič, Florijan Slovša, Jakob Logar
in Urban Slovša. Navzoče zastopnike je vprašal dekan,
če so voljni dajati obljubljena drva horjulskemu žup¬
niku, ki bode odslej opravljal soseskine sv. maše na
Vrzdencu. Možje so obljubili, da bodo dajali drva, a le
tedaj, kadar bode vsako nedeljo in zapovedan praznik
sv. maša na Vrzdencu. Vselej mora biti tudi pridiga
ali krščanski nauk. Izvzeti so samo večji prazniki, ker
morate biti takrat dve sv. maši v farni cerkvi. Ljubše
jim je, če bodo opravljali soseskine sv. maše tudi na¬
dalje pograjski duhovniki, ker morajo tem dajati biro
in denar za opravljene soseskine sv. maše. Tudi želijo,
da bi zopet spadali pod pograjsko faro, ker so bili
zadovoljnejši v prejšnjih razmerah. Drva hočejo pri¬
peljati do beneficij atove hiše na Vrzdencu. Od tam jih
lahko odpeljejo župnikovi vozniki. Dve uri je prigo¬
varjal dekan možem, naj se udajo in odnehajo od svojih
neopravičenih zahtev. Ker ni nič opravil, je sestavil
zapisnik. Podpisali so ga vsi navzoči; vrzdenški za¬
stopniki so se podkrižali. V dopisu na kn. in nadško¬
fijski ordinarijat je obširno poročal o brezuspešnem
pogajanja in prosil, naj ga v bodoče oproste takih
obravnav.

Pri deželni vladi v Ljubljani niso bili zadovoljni
z izidom te komisije. Dolžili') so vrhniškega dekana, da
je še bolj razdražil Vrzdenčane. Sklenili so še enkrat

‘) Dopis z dne 27. febr. 1793, št. 1356.

97

obravnavati z Vrzdenčani v Postojni. Nadškofijski po¬
oblaščenec je bil pograjski župnik. Prišel je 16. aprila
1793 v Postojno s horjulskim župnikom. Tudi pri
kresiji niso odnehali Vrzdenčani. Nadškof, ordinarijat
jih je kaznoval s tem, da je prepovedal dne 5. septembra
nadalje opravljati nedeljsko službo božjo na Vrzdencu.
Storil je to še le na priganjanje deželne vlade, ko je
došel ordinarijatu že drugi dopis') v tej zadevi. S tem
so zopet zgubili Vrzdenčani svoje predpravice. Kresijski
glavar jim je sporočil, * 2 ) da toliko časa ne bo nedeljske
službe božje na Vrzdencu, kolikor časa ne bodo redno
dajali dolžne bire in drv horjulskemu župniku in po-
grajskim duhovnikom. Se le v avgustu 1. 1794 so se
udali trdovratni Vrzdenčani. Drv pa vsejedno niso hoteli
pripeljati v Horjul, marveč so jih pustili pred beneficija-
tovo hišo na Vrzdencu. To so naznanili tudi ordinarijatu 3 )
in prosili za nedeljsko službo božjo. Če tega ne dose¬
žejo, naj ustanovi knez in nadškof lokalijo na Vrzdencu,
kakor se je to zgodilo 26. decembra 1787, ali naj vrne
odvzeti beneficij. Župnik Tomaž Rozman je naznanil 4 )
ordinarijatu, da Vrzdenčani niso hoteli pripeljati drv k
župnišču, toraj niso storili svoje dolžnosti. Za vzajemno
službo božjo v Horjulu in na Vrzdencu on nikakor ni,
ker zgubi duhovnik preveč časa. Kdaj bode spovedoval
ob takih dnevih? Kako bo šel obhajat, če bo moral
priti duhovnik z Vrzdenca v Horjul po sv. Zakramente
in potem še le k bolniku? Kolikrat bode prišel
duhovnik prekasno! Tudi druge soseske niso s tem

‘) Dopis z dne 28. avg. 1793, št. 5687.

2 ) Dopis z dne 16. jan. 1794.

3 ) Prošnjo so podpisali 30. avgusta, izročili so jo še le
20. dec. 1794.

4 ) Dopis z dne 7. jan. 1795.

7

98

zadovoljne, ker bode potem njim predaleč na Vrzdenec.
Že tako so ljudje nezadovoljni radi vednih prepirov z
Vrzdenčani. Potem bode še huje. Mogoče bodo kar s
silo zahtevali dve sv. maši v farni cerkvi. — Na ta
dopis je odgovoril') ordinarijat Vrzdenčanom, naj preje
pripeljejo drva pred župnišče, potem bodo zopet dobili
nedeljsko službo božjo.

Župnik Tomaž Rozman se je naveličal vednih
prepirov z Vrzdenčani. Vložil je prošnjo za lokalijo
Dobrunje (sedaj podružnica v fari Sostro). Deželna
vlada je naznanila ordinarij atu, * 2 ) da prezentuje vsled
dvornega dekreta z dne 6. marca t. 1. župnika Tomaža
Rozmana za izpraznjeno lokalijo Dobrunje. Oglasilo se
je za razpisano službo osem prosilcev. Tomaž Rozman
je zapustil Horjul 19. maja 1795. Skoraj osemnajst let
je pastiroval na Vrzdencu in v Horjulu. Po ustanovitvi
nove horjulske fare so zlasti njemu očitali Vrzdenčani,
da so zgubili Tottingerjev beneficij. Zato so mu na vse
mogoče načine kljubovali in ga zavirali v duhovski
službi. Lahko je zapustil svojo župnijo in se preselil
v Dobrunje, kjer mu ljudstvo ni stavilo takih zaprek.

Novi župnik Nikolaj C i p r i a n i je prišel v
Horjul 9. junija 1795. Slovesno je bil vmeščen še le
12. julija. Vrzdenčani so hoteli nagajati tudi novemu
župniku. Zato nista prišla vrzdenška ključarja, kakor
tudi ne cerkovnik v Horjul, da bi izročili ključe svoje
cerkve novemu župniku in tako priznali njegovo du-
hovsko oblast. Nadšk. komisar, prodekan Bonaventura
Humel, jih je poklical naslednjega dne na odgovor v
župnišče. Mesto teh so prišli štirji drugi Vrzdenčani,

*) Dopis z dne 8. jan. 1795.

2 ) Dopis z dne 28. marca 17.95, št. 1564.

99

ki so izjavili, da priznavajo pograjskega župnika za
svojega dušnega pastirja, zase pa navrh zahtevajo po¬
sebnega beneficijata. Na podlagi prodekanove pritožbe
z dne 13. julija je zahteval ordinarijat pri vladi, naj
strogo kaznuje znane štiri hujskače in prisili vrzdenška
ključarja, da bodeta osebno prinesla v Postojno cerkvene
ključe in jih izročila kresijskemu glavarju. Tudi glavar
je poročal vladi dne 12. septembra o novem uporu
vrzdenške soseske. Vlada je naznanila ordinarij atu,')
da bodo za kazen delali štirje hujskači tri dni cesto
v Postojni in sicer vklenjeni v svarilo upornim vaš¬
čanom. Vrzdenške cerkvene ključe je poslal glavar
dne 31. oktobra horjulskemu župniku.

Stroga obsodba glavnih hujskačev je dobro upli-
vala na Vrzdenčane. Vložili so prošnjo za ponovitev
vzajemne službe božje in obljubili, da bodo zvesto
spolnovali svoje dolžnosti. Vlada je vstregla njihovi
prošnji, ter je prosila kn. in nadškofijski ordinarijat, * 2 )
naj zopet vpelje vzajemno službo v smislu dvornega
ukaza z dne 6. junija 1791. Tej prošnji so pri ordi¬
nariatu takoj ustregli. Poslali so župniku horjulskemu
ukaz, 3 ) naj zopet vpelje vzajemno službo božjo na
Vrzdencu in v Horjulu; in sicer takč, da bode enkrat
na Vrzdencu prva sv. maša, druga pa v Horjulu ; drugič
naj bode prva sv. maša v Horjulu in druga na Vrzdencu.

Župnik Cipriani je moral ugovarjati temu odloku.
V svoji pritožbi se je skliceval že na to, da je v
horjulski fari več podružnic, pri katerih mora tudi
opravljati ob gotovih nedeljah in praznikih ustanovljene

*) Dopis z dne 23. sept. 1795, št. 5074.

2 ) Dopis z dne 9. dec. 1795, št. 6594.

3 ) 14. dec. 1795.

100

soseskine sv. maše. Pokoren danemu ukazu bi moral
opustiti te soseskine sv. maše, ker mora biti ob nedeljah
in praznikih vsaj ena sv. maša v farni cerkvi. Nadalje
je določila dvorna pisarna vzajemno službo božjo samo
za prvo sv. mašo. Izvzetih je devetnajst nedelj in praz¬
nikov, ker se mora vršiti ob teh dnevih služba božja
samo v farni cerkvi. Večina faranov je nezadovoljna
s to novo naredbo, ki koristi samo Vrzdenčanom. Po¬
sebno težavno bode na ta način za prebivalce iz vasij
Lesno Brdo, Zaklanec, Podolnica in Koreno, ki so na
drugi strani horjulske fare. Večina teh bode morala
hoditi k sv. maši v Polhov Gradec ali na Vrhniko, ker
ob grdem vremenu ni mogoče priti po bližnjicah na
Vrzdenec. Najhujša kazen bode pa ta ukaz obema
duhovnikoma. Tudi najslabše vreme potem ne bode
izgovorilo kapelana. V najhujši zimi bode moral gaziti
sneg brez kažipota vsako nedeljo od Horjula do Vrzdenca.
— Nadalje je treba tudi to vpoštevati, da je bila usta¬
novljena nova fara v Horjulu, kot središču cele fare,
v polajšavo vsem ondotnim prebivalcem. Novi ukaz
naravnost nasprotuje temu namenu. Kakor hitro bode
vstregla vlada Vrzdenčanom, takoj bodo začeli godrnjati
ostali farani. Z upornostjo in lažnjivimi pritožbami bodo
skušale tudi ostale soseske doseči svoj namen. —
Konečno je še sporočil g.  župnik, da je pripravljen
opravljati službo božjo na Vrzdencu ob gotovih nedeljah
in praznikih, kadar mu bodo dopuščala duhovska opra¬
vila. Samo to zahteva, da ga mora preje priznati
vrzdenška soseska za svojega dušnega pastirja. V dokaz
resničnosti svojih trditev in dokazov je priložil ugo¬
voru pismeno potrdilo pograjskega grajščaka barona
Jožefa Antona. To pritožbo je odposlal župnik dne
28. decembra 1795 nadšk. ordinarijatu.

101

Ordinarija! je poslal ta ugovor deželni vladi') s
pripombo, da bode župnik največ dosegel, če se odpove
biri in pusti v miru uporno sosesko. Potem se bodo
kmalu udali Vrzdenčani, ko bodo spoznali, da ničesar
ne dosežejo s silo. Ta nasvet ni obveljal. Vrzdenčani
so zvedeli, kaj je ukrenila vlada. Župnik ni hotel vpe¬
ljati vzajemne službe božje, dokler ne dobi odgovora
na svojo pritožbo. To priliko so porabili hujskači.
Sestavili so pritožbo na kresijo 2 ) in prosili pomoči.
Tudi vlada je med tem poslala kresiji ugovor horjul¬
skega župnika. Kresijski glavar je odgovoril na ta
dopis dne 9. februvarija 1796 in se ni posebno laskavo
izrazil o g. župniku. Očital mu je, da preveč misli na
zložno življenje, a premalo na svojo službo. Vrzdenčani
ne zahtevajo vzajemne službe božje za vsako nedeljo
in praznik, marveč so pripravljeni odnehati od svoje
zahteve, kadar bode sv. maša pri drugi podružnici. V
obče se je zelo potegnil glavar za Vrzdenčane. Nasve¬
toval je vladi, naj zagrozi Horjulcem, da bodo zgubili
kapelana, če ne bodo odnehali. V tem smislu je tudi
rešila vlada župnikovo pritožbo. 3 4 ) Župnik Cipriani se
je takoj uklonil višjemu odloku. Naznanil je ordinari-
jatu, da je pri ostalih podružnicah 12 soseskinih sv. maš
(v Zaklancu 2, na Korenu 4, na Lesnem Brdu 3 in na
Samotorici 3). Ob enem je prosil za bolj zdravega
kapelana, ker je fara pretežavna za bolehnega duhov¬
nika. Ordinarijat je takoj potrdil*) naznanjene soseskine
sv. maše. Za ostale nedelje in praznike je pa določil,
da mora biti enkrat prva sv. maša v Horjulu, drugič

') Dnč 7. jan. 1796.

3 ) Dne 18. jan. 1796.

•) Dopis z dne 20. febr. 1796, št. 775.

4 ) Dopis z dne 5. marca 1796.

102

na Vrzdencu. Tudi naj naznani župnik čez en mesec,
kako so zadovoljni farani s tem vladinim odlokom.

Vrzdenčani so za enkrat vsaj deloma dosegli svoj
namen. S tem pa niso bili zadovoljni. Hoteli so vse
nazaj dobiti, duhovnika in tudi odvzeti beneficij. Zato
so takoj povedali župniku, da ne bodo preje mirovali,
dokler jim vlada in ordinarijat ne vrneta beneficija.
Veliki teden so posnemali v domači cerkvi vse cerkvene
obrede. Odprli so tabernakelj, omaro za shranjevanje
sv. olja in krstni kamen. Oltarje so oropali in izpostavili
sv. razpelo v javno češčenje. Domačo cerkev so rabili
tudi v grešne namene. Skrivali so namreč v nji prepo¬
vedano ali skrivaj uvažano blago. Vse to je naznanil
župnik ordinarijatu.') Ob enem je omenil, da je komaj
pomiril nezadovoljne Horjulce. Ostale soseske še na¬
dalje kljubujejo. Izjavili so se prebivalci, da jim je
ljubše, če so zopet pri stari fari, kakor da bi morali
hoditi čez močvirnato Lipalico tako daleč k sv. maši.
Cesar Jožef II. je ustanovil horjulsko faro za celo do¬
lino, da bi bilo vsem prebivalcem te doline polajšano
z ozirom na službo božjo. Polajšavo bodo še le takrat
čutili, ko bodete v Horjulu vsako nedeljo dve sv. maši.
Ordinarijat bi že rad ugnal uporno sosesko. Nasvetoval
je na ta dopis vladi, * 2 ) naj skupno prisilite obedve
gosposki uporno sosesko, da bode konečno mirovala.

Med tem 3 ) so vložili Vrzdenčani pri kresiji novo
prošnjo za ponovitev beneficija. Deželna vlada je po¬
slala to prošnjo ordinarijatu, da se izjavi, v koliko je
zadovoljen z ustanovitvijo pesebne lokalije na Vrzdencu.
Kresijski komisar baron Marenzi je nasvetal v odgovoru

‘) 9. maja 1796.

2 ) 13. maja 1796.

3 ) 6. maja 1796.

103

z dne 10. junija, naj zahteva ordinarija! od horjulskega
župnika nekaj podrobnih podatkov o tamošnjih razmerah.
Ordinarijat se ni ravnal po tem nasvetu, marveč je pred¬
lagal') vladi, naj se razdeli horjulska fara v dve lokaliji
in sicer v horjulsko in vrzdenško. Vsak lokalist naj
oskrbuje polovico sedanje fare in uživa polovico se¬
danjih župnikovih in kapetanovih dohodkov. — Dunajska
vlada pa ni hotela privoliti v tako razdelitev horjulske
fare. V smislu odloka z dne 6. junija 1791 je zopet
rešila * 2 ) prošnjo Vrzdenčanov. Horjulskemu župniku je
naznanil ordinarijat to zanj povoljno rešitev dne 16. julija,
kresija, pa 6. avgusta 1796.

Kapelan Evgen Sabukovitz je zapustil Horjul
31. julija 1796. Nekaj časa je bil župnik brez kapelana.
Dokler je bilo lepo vreme, je hodil župnik tudi na
Vrzdenec maševat. Ko je pa nastopila zima, je prosil
ordinarijat, naj ga odveže od te dolžnosti. Dne 21. de¬
cembra 1796 so mu odgovorili, da lahko odneha,
dokler bode brez kapelana. S tem zopet niso bili za¬
dovoljni Vrzdenčani. Da bi jih pomiril, je zapovedal 3 )
generalni vikarij pograjskim duhovnikom, da morajo
začasno sami opravljati soseskine sv. maše pri podruž¬
nicah horjulske fare. Vsled tega ukaza je župnik hor¬
julski samo oznanjeval te sv. maše v horjulski farni
cerkvi. Pograjskim duhovnikom ni ugajala ta zapoved.
K sreči je bil 1. novembra 1797 imenovan g. Jakob
Tanzmann kapelanom horjulskim. Novi duhovni po¬
močnik je nastopil svojo službo 18. novembra. Ko je
zvedel, da bode moral maševati vsako drugo nedeljo

') 13. junija 1796.

2 ) Dopis deželne vlade z dne 13. julija 1796; št. 3555 na
intimacijo dvorne direkcije z dnč 30. junija 1796.

’) Dopis z dne 14. julija 1797.

104

na Vrzdencu, je prosil župnika, naj posreduje zanj pri
ordinarijatu, da ga bodo oprostili teh nadležnih potov.
Župnik je na to sestavil') prošnjo in skušal dokazati
nesposobnost svojega duhovnega pomočnika, da bi
opravljal vzajemno službo božjo. Zjutraj ob 6. uri je
še vse temno in po blatni cesti komaj hodi g.  kapelan,
ker se mu še ni popolnoma pozdravila zlomljena noga.
Nadalje ne more noben kapelan živeti svojemu stanu
primerno s 150 gld. plače, dokler bode moral plačevati
luč, služabnika in obutev, katero rabi za oskrbovanje
vzajemne službe božje. Generalni vikarij je na to * 2 )
dovolil, da sme opustiti g. kapelan toliko časa službo
božjo na Vrzdencu, kolikor časa bode slaba pot vsled
blata in snega. Ob enem je nepripravno, če se opravlja
tako zgodaj služba božja pri podružnici. Župnik naj
naznani ljudstvu ta odlok in obljubi, da se bode začela
vzajemna služba božja na Vrzdencu, kakor hitro se
bode vreme zboljšalo. Takrat bodo določili tudi pri-
pravnejši čas za službo božjo.

Posestniki hiš. št. 1, 10 in 12 iz soseske Koreno,
stanujoči ob vznožji hriba, so prišli prosit horjulskega
župnika, naj deluje na to, da bodo prišli zopet nazaj
k pograjski fari. Dokazali so, da so oddaljeni od Pol¬
hovega Gradca komaj pol ure, dočim imajo eno uro
daleč v Horjul in navrh morajo iti še čez strmi hrib
Koreno in potem navzdol k horjulski farni cerkvi.
Župnik jih je poslal prvič v Polhov Gradec k gospodu
župniku, kateremu je kraj bolj znan. Ta jih je pa za¬
vrnil z odgovorom: „Kjer je glava, naj bo še rep!“ Ko
je šel dne 23. septembra 1797 župnik Cipriani obhajat
v eno teh hiš, se je osebno prepričal, da so ti trije

‘) Dne 26. novembra 1797.

2 ) Dne 30. novembra 1797.

105

kmetje (Matej Hribernik, iz hiše št. 12, Matej Hudnik,
iz h. št. 1, in Jurij Stanovnik, iz h. št. 10) oddaljeni od
horjulske cerkve dobro uro, od pograjske pa samo
pol ure. Pot v Polhov Gradec je ravna, v Horjul pa
morajo nositi novorojence in mrliče čez strmi hrib
Koreno. Tudi se je zgodilo, da sta nesla botra novo¬
rojenca v Polhov Gradec k sv. krstu, ker nista upala
priti z otrokom ob slabem vremenu v Horjul. Župnik
Cipriani je priporočil') prošnjo teh treh posestnikov.
Vlada je naglo ustregla tej prošnji * 2 ) v dopisu krožnega
urada in dne 17. januarja 1798 je ukazal ordinarijat,
naj se reši ta zadeva mirnim potom med obema žup¬
nikoma.

Kapelan Jakob Tanzmann je ostal v Horjulu samo
do marca 1. 1798. Potem zopet ni bilo več časa na¬
slednika. Radi tega je prenehala vzajemna služba božja
na Vrzdencu in tudi med tednom je bil pogosto za¬
držan g. župnik, da ni mogel opraviti oznanjenih usta¬
novljenih sv. maš. Kasneje tudi ni prišel na Vrzdenec,
marveč je navadno doma maševal v ta namen. Znani
vrzdenški zastopniki Miha Rozman, Stefan Petrovčič,
Florijan in Urban Slovša so vložili pritožbo radi te
nerednosti dne 16. februarija 1799 pri okrožnem po¬
glavarstvu. Prosili so za neprejenljivo vzajemno službo
božjo ob nedeljah in praznikih, kakor tudi za redno
opravljanje ustanovljenih sv. maš. Župnik Cipriani je
dokazal v posebnem dopisu z dne 4. aprila 1799 ne¬
umestnost teh zahtev. Posebno predrzna se mu je zdela
zahteva, da mora tudi horjulski župnik, kedar je brez
kapelana, opravljati vzajemno službo božjo na Vrzdencu.
Kakor hitro ugodi vlada tej pritožbi, potem ne bode

‘) Dopis z dne 20. oktobra 1797.

2 ) Dopis z dne 8. januarija 1798, št. 4673.

106

v farni cerkvi vsako drugo nedeljo sv. maše. Vsi farani
bodo morali hoditi k sv. maši mnogo dalje in po slabi
poti na Vrzdenec. V tem slučaju župnika ne bode iz¬
govarjalo niti slabo vreme, niti izvrševanje duhovske
službe. Vrzdenčani bodo nasprotno imeli več sv. maš v
svoji podružni cerkvi, kot jih bode v farni cerkvi.
Kedar ni kapelana v Horjulu, takrat opravlja pograjski
kapelan soseskine sv. maše na Vrzdencu. Toraj v tem
oziru ne trpijo, nobene krivice. Konečno je še pri¬
pomnil, da so Vrzdenčani redno dajali biro pograjskim
duhovnikom, njemu pa drva za kurjavo.

Dne 1. junija 1798 je zaslišal okrožni komisar
Schrei vrzdenške zastopnike Mihaela Rozmana, Stefana
Petrovčiča in Florijana Slovšo. Izjavili so ti, da
Vrzdenčani mrmrajo, ker župnik kasneje ne opravi
ustanovljenih sv. maš, če je bil slučajno zadržan na
oznanjeni dan.

Nadalje trdi g. župnik, da radi Vrzdenčanov ne
ostane noben kapelan več časa v Horjulu. Komisar
jim je obljubil, da bode vlada posredovala in izprosila
novega kapelana. — Na to je priporočil') okrožni
glavar ordinarijatu prošnjo Vrzdenčanov v blagohotno
rešitev. Da bi vsaj deloma ustregel, je poslal generalni
vikarij duhovnika Mateja Sokolitscha v Horjul. Ker
novi kapelan ni bil zmožen slovenščine, je naročil
ordinarijat horjulskemu župniku, naj ga nauči deželnega
jezika. Na Vrzdencu so potem imeli vsako drugo ne¬
deljo sv. mašo brez pridige. Na jesen je bila zopet
slaba pot. Zato je oznanil župnik dne 3. novembra 1790,
naj pride vselej cerkovnik vrzdenški z lučjo v Horjul,
da bode spremljal g. kapelana. Prosil je tudi Vrzdenčane,

’) Dopis z dne 12. julija 1799, št. 2204.

107

naj pošiljajo konja za gospoda, dokler bode pot tako
slaba. Vrzdenčani niso hoteli ustreči. To je naznanil
župnik ordinarijatu. 1 ) Na željo generalnega vikarija je
poklical župnik 1. decembra 1799 štiri Vrzdenčane v
župnišče, da bi se ž njimi dogovoril o tej zadevi.
Prišli so že znani Matej Petrovčič, Stefan Petrovčič,
Florijan Slovša in Urban Sedej. Ti možje niso hoteli
privoliti, da bi hodil cerkovnik s konjem po gospoda
kapelana. Izjavili so, da tega ne bodo storili, če jih
bode tudi priganjalo okrožno poglavarstvo. Naznanili
so tudi, da v bodoče ne bode več dobil drv g. župnik
od Vrzdenčanov, ker novi g. kapelan ni sposoben za
pridigarstvo in pastirstvo. Dva dni kasneje je že spo¬
ročil župnik ta odgovor ordinarijatu. Pri kresiji se je
pritožil še-le 20. novembra 1800, da zopet nočejo dajati
drv Vrzdenčani. Ker te vloge niso kmalu rešili, se je
drugič pritožil 15. maja 1801. Na ta dopis je pisalo
poglavarstvo graščinskemu oskrbniku Čebulen v Polhov
Gradec, naj zasliši zastopnike vrzdenške. Dne 31. ju¬
lija 1801 sta prišla v tej zadevi v Polhov Gradec
Stefan Petrovčič in Florijan Slovša. Izjavila sta, da
župnik toliko časa ne bode dobival drv, dokler ne
bode vpeljal od visoke vlade in nadškofijskega ordi¬
nariata potrjenega reda, da bo eno nedeljo na Vrzdencu
prva sv. maša s krščanskim naukom, drugo pa ob
deseti uri duhovno opravilo s pridigo. Zapisnik je
poslal oskrbnik v Postojno in prepis horjulskemu
župniku. Ta je ovrgel 2 ) te zahteve kot neopravičene.
Nekaj časa je bila res samo sv. maša brez pridige
vsako drugo nedeljo na Vrzdencu, ker ni bil kapelan
zmožen  slovenskega jezika. Z veliko težavo je sedaj

’) Dopis z dnč 9. novembra 1799.

") Dopis z dne 2. oktobra 1810.

108

toliko naučil novega kapelana (Fr. Veritija), da bode
za naprej že lahko razlagal krščanski nauk Vrzden-
čanom. Na to je sporočilo ’) okrožno poglavarstvo
pograjski graščini, naj opomni Vrzdenčane na njihovo
dolžnost nasproti horjulskemu župniku.

Iz 1. 1802. se je ohranila v farnem arhivu tudi v
slovenskem jeziku spisana pritožba vrzdenške soseske.
Neznaten del (kar je v oklepajih) so sicer odjedli
molji, večina je pa dobro ohranjena. Glasi se pritožba
tako-le:

Per (tosh) ne

lete gma(ine s vejrsdenza.

pervizh nam ie blv osnaienv bo / sdei oboshizh 16 leit,
kar nam ie blv / osnaienv na svetiga Shtephana dan / per velki
Mashi v te dvanaisti vri / letv ie osnaniv gospvd koplan gra-
daski / jnv ie osnaniv takv Sdei se vam na nov / osnani vam
versdenzhanam Horjvizam /jnv Samatozhenam lete tri soseiske /
bote tvkai naletem versdenzi iskali vse / potrebe, katere ste do-
sdei iskali tamkai / vgraz jnv sdei bote jmeli tvkai ena / nova
goff koplaniia. //

jnv mi srna zhakali tri leita jnv srna od / lag dali gnadlivi
Shkoffij deb nam / koplana dali, letvkai srnami kvij ker / viza
terpcli na andogti sato kie le en / sam dvhoven biv tvkai na
versdenzi / sgraza ni hodev koplana niša dali / jnv kabe se blv
tako sgodilo koker ie blo / osnaienv takv bi nam nabla kerviza
stvriena / kabe bli tvkai dali koplana naversdenz / takv bi nabla
noben Soseiski kerviza / stvriena letv ie stal dvei leit jnv . 8 . /
Meszav. //

potem ie pershla komesiia v Horrjvl / jnv nataka vishe ie
bla dershana komesija / leta komesar jerekv tvkai je env zesar /
skv povele dese jma tvkai ena farra / narediti v Horjvl ali ste vi
versden / zhani tega kontent leti verzdenzhani / srna sami persebi
diali zheie zesarskv / povele takv mi se nasmema zesarskimv /
po veli svper stavit nalet v je pa prezei / leta gnadlivi komesar
Marenz rekv / jnv oblvbiv nam versdenzhanam koker / gitro bota

*) Dopis z dne 25. oktobra 1810, št. 3493.

109

letvkai pershla dva dvhovna / tokv bote vi versdenzhani jmeli
vsaka / Nedele jnv vsak sapovedan prašnik / Mashe ena (ne)dela
perva Mashe drvga / nedela pa (velk)a Mashe jnv leta / gnadlivi
ko(mesar je r) ekv kar jest / govarim (je koker d)ebi sam zesar
govariv / Kar jest pishem koker debi sam / zesar pisav //

Mi pa nisma vedel al bise mogla / ena taka zerkv dol per-
pravit al ne / v kater so se she vezh stvv leit / sveti Sakramen
gor der shali jnv tvdi / ta dvhoven sraven mišma miselni de /
komesar more she vedet letaike rizhi ali ie zesarskv povele ali
ne talke / zerkve dol perpravit tamkai ven / na gmctig //

jnv patem sma vender mi shlishali / de zesar ni dav pavele
taike zerkve / dol perpravit per katerig ieshe dvhoven / jnv vsi
sveti Sakramenti jnv vse potrebe / koker per eni fari jnv vender
sa nam / od vsel dvhovna svete Sakramente / stem ker ie nam
sam gnadlivi komesar / v zesarskimv jmenv oblvbiv de per vashi /
zerkvi bote jmeli vsaka Nedela jnv / vsak sapovedan prašnik
Mashe / jnv letv sa nam vezhkrat poterdili / jnv želv dva dni eden
sa drugim / noter vgnadlivi krasij //

ta zhes kader sma mi klvzhe zes daiali / sa nam oblvbili
jnv poterdili kar ie j  nam tam ta gnadlivi komesar Marenz / ob¬
lvbiv per komesij //

Mi sma pa diali de na bo nez leta / gnadliva krasija je pa
rekla verjemite / de bo res ena Nedela bote jmeli perva / Mashe
druga Nedela pa velka Mashe / sdei bote jmeli spovienv kar ie
vam / blo oblvblenv per komesij natv sma mi / diali kei bo pa-
tazhes bres Mashe kader / bo per drvsig zerkvag opravk leta /
gnadliva krasija je rekla de per farri bo / bres Mashe per vas bo
vsaka Nedela / jnv vsak sa poveda prašnik //

jnv natv sma pa mi rekli kai pabo kader / bo le en sam
dvhoven natv je pa svpet / rekla krasija leta gnadliva Shkofija /
more pa smeram der shati dva dvhovna / satv ker bota na dva
kraie opravka / natv sma mi svpet diali de naboie otli / ti duhovni
takv opravlati leta gnadliva / krasija ie pa rekla le k nam pridte /
mi borna vam takv dali debote le / pokasali prezei bote jmeli
opravk / jnv od lete glignige nam ie dala / krasija env pismvjnv
vender na vse / tv mi nimama opravkav takv koker / nam je leta
gnadliva krasija oblvbila/jnv paterdila tvdi pismv dala / natv
sma pa mi tista Shrifta nasai / vkrasija poslali satv debi ta gna¬
dliva / krasija vidla kakv nam je oblvbila / letega zaita ie she

110

dvei leit mišma / satv nasai dali debi nam leta gnadliva / krisija
lete opravke dala katere nam ie / oblila //

pashe Sdei ni saij ne Shrifte jnv ne / odgovora //

Mišma tvdi dali ena svpelga pred gnadliviga / Shkofa ali
fershta sakai / on ie shev ven navisita jnv je pvstev / osnanit
naprei zheie katerimv kashna / kerviza takv se pertoshite jnv
mišma se pertoshili jnv prosili gnadlivga fershta / ali Shkofa deb
blo nam tv dapovienv / kokor ie blv na dan Svetiga Shtephana /
osnaienv ali pa zhe se namore tokv / sgoditi smaga tvdv prosili
debi pa / takv blv koker ie blv nam oblvbleno / per komesij deb
bla vsaka nedela jnv vsak sapovedan prashnik Mashe / ena nedela
velka Mashe drvga prva /jnv she na prei srna prosili zhese na¬
more / tokv sgodit deb pa takv blv koker ie blv / pred letem
osnanilam jnv na vse tv nisma / mi nobeniga odgovara preieli //

Mimorema vse od raitant dvhovnam / leti duhovni sa verb
nashig Shtarshev / oblvb Mi pa nisma verb kar so dvhovni /
nashim Starshem oblvbili jnv she Sdeij kar nam je ta gnadliva
krasija obl vbila / nam ne opravie //

jnv sdaij sma bli rigtik derva dovshni / od sterig leit
dovshni vsak leit . 40 . / tavor Mi sma pa ta derva satv noter /
dershali ker nimama opravkov koker / nam je ta gnadliva krasija
oblvbila / sdei pa nam ie ferboltar takv sasha- / fav zhe na daste
dervv letemv duhovnv / vi boste terpeli Shtrafniga na -moshni /
jnv na shivotv mi sma prezei diali ja / dama derva pavender sma
dali od / govar ali pa veie kaisa nam / v Krašij oblvbili de vi
bote jmeli / vsaka nedela jnv vsak sapovedan / prashnik Mashe
natv mi per seshema / deset krat en dan zheie treba de ie / nam
rigtik ta (gnadliva kra) sija takv / oblvbila //

bera morema mi (sdei od)raitat v graz / sma she v teg
(shestnaist) leitag dali / povdrvgv Stvv Mer(nik)ov vshenize /
Shedeset vos sena sra(ve)n nekaignaiov / jnv prediva jnv vender
mi pomankaine / terma na andogti dvhovni verbaie / Smeram vsak
leit kar so nashi / Starshi / oblvbili mi pa nisma Sdei verbi kar
sa / leti dvgovni nashem Starshem oblvbili / Sakai tvdi mi bi otli
biti radi verbi tega / kar sa nashi Starshi verbali od dvhovnav /
I  jnv letv prosma //

Sakai mi morem S potam nashiga Shivota / jnv obrasa nash
kosz krvha si perdel- / vati jnv boga prositi Sa en niegov Sveti /
Shegen debi mi mogli Sami sebe jnv na- / she otrozhizhke pre-
shivit zhe nam bog da / j mama zhe na da nimama //

111

leta dvhoven pa pride naprashe ali si / kai perdelav ali ne
on le pravi dei meni / tv moie kar so men toij Starshi oblvbili /
tv men gre jnv tvdi mi be otli radi / imeti karsa nam nashi pervi
dvhovni / oblvbili //

jnv tod okvll nas lesheiozhig kraiv / kar morma mi vedit
jnv shlishati / se ni nobeni soseiski na kmetig ena taka / kerviza
sgodila koker se ie nam / versdenzhanam sgodila sakai kerkoli /
sa te nave fare ravnali niša noben- / mv kervize storili ampak
le dobrvta / debi enmv vsakarmv blishei bilo / nam sa pa odvseli
de jmama dalei / goditi kdv ie vrsheg leta nava farra / jnv mi
velika kerviza terpma sovol te / farre //

Koker leta Meshnar terpi velika kerviza / Sakai on be
shebiv potegniv od Horjvla / v teg trinaistig leitag . 169 . mer¬
nikov / prosa . 169 . glebav krvga . 900 jaiz / jnv she nekai gnariov
sraven / kdoie vrsheg fara Mi sosedie terpema / kerviza kdv nam
ie vrsheg leta farra / Mimorema nadalei g Mashi godit / kdv ie
vrsheg leta farra / Mimorema nadalei g kerstv nositi / kdv ie
vrsheg leta farra / is ena beseda leta fa(rra) nam ni nezh / knvzv
namorma zel(nezh) sposnati / jnv savole te ker v(ize) smashe mi
mogli / velik Sht(rafnige plazhjati per vizh / srna jmel (sovdashk e-)
sekazio pet dne / sraven tega (sma mogli t)vdi Shtrafniga / dati
50 go(ldinari)v sraven te Shtrafnige sma bli tv(d vkl/eieni tri dni /
drvgizh sma (m)i vkleieni tri dni v krasij /jnv sma mogl(i) zesta
delati koker en / hvdadelnik vkleieni savole te nashe / kervize
katera ie nam leta farra naredila / Morema pashe mi shtrafnige
terpeti / jnv glig tazhes kader srnami leto / Shtrafniga prestali
katera nam je ta / gnadliva krasija naloshila desma tri / dni zesta
mogli delat vkleieni / poleteg treg dneg je ta gnadliva / krasije nas
pred se poklizala jnv / je nam oblvbila jnv poterdila de / per vas
na versdenzi bote sdei / jmeli vsaka Nedele jnv vsak Sapa / vedan
prašnik Mashe //

jnv od lete glignige namie dala / ta gnadliva krasija en
pismv jnv / letv pismv je blv tvdi poterienv / od gnadlivga lozavt-
mana jnv tvdi / od gnadliviga Skhofa aali ferrsta / jnu glig letv
pismv srnami nasaij / v krasija poslali jnv satega vrshega / vola
ker nam niša takv opravlali / koker nam ie blv oblvblenv debi /
She ta gnadliva krasija prav vidla / soie Shrifte deb nam lete /
opravke pershafala debi ti dvgovni / nam opravlali lete Mashe
vsaka / Nedela jnv vsak sapavedan prašnik / natv pa nimama
nasaij ne pisma / jnv ne obenga odgovara //

112

zhe Mi pravma tem dvhovnam Mi nadama / bere satv ker
nam ne opravte koker / nam grehdo opravki jnv koker nam ie /
oblvblenv //

ta dvhoven pa prezei pravi zhe vi men / nadaste bere jnv
kar men gre kar ste / men oblvbili tako vi men ena / kerviza
(store)te na ker viza pa / jest vas (bom) toshev vi bote mohli /
men d(ati kar) men gre //

jnv tudi mi sma per morani / toshet na krivza sa kai mi
morama / vse odraitat temv dvhovnv kar / nemv gre mi pa ni-
mama od teg / dvhovnav kar nam gre.//

Satega vole nam je ker viza stvrie- / na na kerviza pa tvdi
mi toshma / koker ta dvhoven na kriviza toshi / takv tvdi mi na
krviza toshma. //

Podpisov ni na listini. Najbrže je bil to nekak
vzorec prošnji.

Prebivalci v Podolnici, Zaklancu, Horjulu, na
Lesnem Brdu in Korenu niso bili zadovoljni s to vza¬
jemno službo božjo. Nek Jakob Korpe je sestavil pri¬
tožbo. Podpisali sO jo 24. dec. 1802 ključarji in sicer
Andrej Zdešar za Zaklanec, Kaspar Grabeljšek za
Podolnico, Andrej Camernik za Lesno Brdo in Lenart
Kozjak za Koreno. Prosili so knezonadšk. ordinarijat,
naj odpravi na splošno željo vzajemno službo božjo v
zimskem času t. j. od 1. novembra do sv. Jurija. Skli¬
cevali so se predvsem na oddaljenost Podolnice in
ostalih sosesk od Vrzdenca, na slabo, močvirno pot in
na zgubo časa. Tudi ne morejo priti vsi ljudje na vrsto
za spoved, ker kapelana ni do 9. ure v Horjul. Dosegli
niso prosilci ničesar. Pri ordinarijatu so bili veseli, da
so mirovali Vrzdenčani. Zato je dobil horjulski župnik
naročilo,') naj pomiri nezadovoljne farane.

Mihael baron Brigido, knez in nadškof ljubljanski,
je izdal z dovoljenjem vlade dne 23. marca 1804 po-

’) 5. jan. 1803.

113

seben pastirsk list. V tem je natančno določil pravila
glede bogoslužja v ljubljanski škofiji. Predvsem je omejil
število nedeljskih sv. maš pri podružnicah, tako da je
bila sv. maša pri podružnicah navadno samo v nedeljo
po patrociniju. Na Vrzdencu ni prenehala vzajemna
služba božja vsled te naredbe. Število soseskinih sv. maš
je pa skrčil horjulski župnik. Opravljajo se še sedaj
samo sv. maše ob kvaternih nedeljah, v nedeljo po
sv. Kancijanu in po sv. Lovrencu. Po 1. 1804. ni bilo
več sv. maše na Vrzdencu v praznik razglašenja Gospo¬
dovega, velikonočno nedeljo, vnebohod Gospodov, bin-
koštno nedeljo, na praznik vseh svetnikov, o božiču in
na praznik sv. Štefana.

S to spremembo zopet niso bili zadovoljni Vrz-
denčani. Novo prošnjo za vzajemno službo božjo so
vložili še le v januarju 1. 1807. Najpreje so prosili
deželnega poglavarja Janeza grofa Trautmansdorfa, naj
jim dovoli proti plačilu pristojbin prepise vladnih od¬
lokov glede vzajemne službe božje na Vrzdencu. Vlada
je poslala prošnjo ordinarijatu, da izjavi svoje mnenje.')
V odgovoru z dne 10. marca 1807 je opozoril ordi¬
narija! deželno vlado, da se Vrzdenčani že 20 let pri¬
tožujejo in niso nikdar zadovoljni. Najbrže zopet rujejo
zoper obstoječi red. Zato naj naznani vlada Vrzdenčanom,
da bodo samo toliko časa imeli zjutranjo službo božjo,
kolikor časa bodo mirovali. Drugače se bode tudi za
njihovo cerkev vporabila nova škofijska naredba. Na
to je posvarila vlada prosilce, naj mirujejo, ker več
ne bodo nikdar dosegli.

Koncem 1. 1806. je zapustil župnik Cipriani Horjul
in se preselil na Brezovico. Župnijo horjulsko je

’) Dopis z dne 11 febr. 1807; št. 842.

8

114

upravljal do 6. maja 1807 kapelan Janez K. Floriančič.
Dne 23. marca 1807 je bila podeljena izpraznjena žup¬
nija g. M a t e j u Wo 1 f - u, lokalistu na Bohinjski Beli.
Novi župnik je prišel v Horjul 6. maja 1807.

Ker niso Vrzdenčani ničesar dosegli pri vladi, so
se pritožili pri Nj. Vel. cesarju Francu I. in ga prosili, naj
zapove horjulskemu župniku, da se mora strogo ravnati
po odloku vis. vlade z dne 6. junija 1791 in po usta¬
novnem pismu. Iz dvorne pisarne so poslali to pritožbo
dne 2. avg. 1808 deželni vladi in ta dne 17. avgusta
kresiji v Postojno.

Župnik Matej Wolf je prejel še le 4. febr. 1809
nalog od kresije, naj izkaže, kako se je dotedaj oprav¬
ljala vzajemna služba božja na Vrzdencu in v Horjulu.
Župnik je v svojem odgovoru 1 ) zopet ovrgel neopra¬
vičeno pritožbo nikdar zadovoljnih Vrzdenčanov in
dokazal, da duhovnika še več storita, kakor je njuna
dolžnost. Konečno je še pripomnil, da bode večini
faranov in tudi duhovnim pastirjem zelo ustreženo, če
vlada odpravi to vzajemno službo božjo. Vrzdenčani
se bodo že pomirili, ko bodo spoznali, da ničesar ne
dosežejo z upornostjo.

Župnikov ugovor je obveljal. Vrzdenčanom je vlada
pustila 1. 1796. dovoljeno odškodnino za odvzeti bene¬
ficij, druzega pa nič. V naslednjem letu so prosili
Horjulci ordinarijat, naj odpravi škofijski konzistorij
vzajemno službo božjo. Njihovi prošnji niso ustregli, ’)
kakor tudi ne prošnji, da bi dobival horjulski župnik
biro in štolnino mesto pograjskega.

Koncem 1. 1811. je zapustil Horjul kapelan Luka
Zajec. Njegov naslednik je ostal v Horjulu samo do

') Dne 15. febr. 1809.

-) Odgovor z dne 16. jun. 1810.

115

decembra. Potem so bili Horjulci brez kapelana. Bolehni
župnik ni mogel sam upravljati fare s petimi podruž¬
nicami in 1335 farani. Zato je prosil ordinarijat, 1 ) naj
začasno izroči v oskrbovanje pograjskim duhovnikom
soseski Vrzdenec in Samotorico (s 383 Stanovniki),
sosesko Lesno Brdo (s 107 Stanovniki) pa vrhniškim.
Ostale vasi Horjul, Zaklanec, Podolnico in Koreno (z
845 prebivalci) bode sam oskrboval. V slučaju, da še
huje zboli, bode prosil kasneje še za izločitev soseske
Koreno s 107 Stanovniki. Vsled škofijskega odloka z
dnč 3. januarja 1812 je prenehala kapelanija v Horjulu,
ker zanjo ni bila nakazana plača. Tudi so začasno izlo¬
čili soseske Lesno Brdo, Vrzdenec in Samotorico, dokler
vlada ne določi, ali naj preneha fara v Horjulu ali naj
se zanjo uredi plača na stroške stare fare. Ljudstvu se
je ta sprememba naznanila v cerkvi.

Župnik Jožef Konstantin ni bil zadovoljen s to
premembo. Čudno se mu je zdelo, zakaj je odstopil
župnik Wolf pograjski duhovniji soseski Vrzdenec in
Samotorico, pridržal si je pa na strmem hribu ležeče
Koreno. Svoje pomiselke je tudi sporočil ordinarijatu: 2 )
Samotorica je oddaljena od Polhovega Gradca dve uri.
Pot je zlasti po zimi zelo zamudna, ker je treba napra¬
viti velik ovinek čez Koreno. Iz Horjula se pride do
cerkve na Samotorici v dobri uri, do zadnje hiše je
pa najdalje poldrugo uro. Tudi pelje precej zložna pot
iz Horjula na Samotorico. — Do Vrzdenca je čez Koreno
dve uri daleč, po zimi pa skozi Horjul mimo župnišča
poltretjo uro. Tudi leži cela vrzdenška soseska v rav¬
nini. Če bode ostal Vrzdenec pri Polhovem Gradcu, ni
gotovo, da bodo prišli dvakrat v letu Vrzdenčani k

') Dopis 26. dec. 1811.

s ) Dopis 15. jan. 1812.

8“

116

službi božji v Polhov Gradec. — Nasprotno je Koreno,
čez katero vodi pot iz Polhovega Gradca na Vrzdenec,
oddaljeno samo l'/ 4  ure. Iz Horjula se sicer pride na
Koreno v eni uri, a pot je jako strma in utrudljiva.
Ljudje tudi radi prihajajo s Korena v Polhov Gradec k
sv. maši, kadar je prvo duhovno opravilo na Vrzdencu.
In vendar hoče bolehni horjulski župnik oskrbovati to
sosesko, med tem ko prosi za izločitev vrzdenške so¬
seske, ki leži v ravnini. S tem hoče kaznovati Vrzden-
čane in Pograjce, čeprav jih na ta način tudi ne bode
spreobrnil. Če je mogoče, naj se vpošteva njegov nasvet:
Vrzdenec mora ostati pri Horjulu, Samotorica in Koreno
naj se pa izloči in vrne pograjski fari. — V slučaju,
da se prestavi fara na Vrzdenec, naj se združijo ž njo
soseske Samotorica, Horjul in Žažar (iz podlipške lo-
kalije); Zaklanec, Podolnica in Koreno bode potem
prevzel pograjski župnik. Na to pa ni treba misliti, da
se bodo kasneje prijazneje gledali Vrzdenčani in Hor-
julci. — Tudi ni umestna ureditev plače horjulskega
župnika na škodo pograjskih duhovnikov. Če odvzame
ordinarija! biro, bode zmanjšal za polovico že tako
pičle dohodke prvega kapelana. Drugi kapelan živi že
sedaj od milosti dobrih faranov, ker ne dobiva obrestij
od naložene glavnice. Do sv. Jurija ga bode ljudstvo
vzdrževalo, kasneje ne več Na vsak način sta pa po-
trebnejša dva duhovnika v Polhovem Gradcu, kot en
sam v Horjulu. Tukaj je bilo še nedavno središče cele
okolice in tudi sedaj lažje pride duhovnik iz Polhovega
Gradca v Horjul, kakor v slučaju sile iz Horjula v
Polhov Gradec.

Župnikov nasvet je samo deloma ugajal škofijstvu.
Potrebo samostojne duhovnije v horjulski ravnini so
vsi spoznali. Č. g. Franc Veriti, vikarij v Rovtah, je

117

bil imenovan') provizorjem izpraznjene horjulske fare.
Poslušen ukazu svojih predstojnikov se je preselil
g. Veriti v Horjul dne 16. marca. Novo službo je
prevzel takoj naslednji dan; kanonično vmeščen je bil
še-le 1. okt. 1812.

Kmalu nato je stalno določil * 2 ) ordinarija! meje
horjulski fari. Vrnili so soseski Vrzdenec in Samotorico.
Nasprotno je ostalo Lesno Brdo pri Vrhniki, Koreno
pa vsled zložnejše poti pograjski fari. Ljudem s tem
odlokom ni bilo ustreženo. Pograjski „maire“ Franc
Sorre je naznanil 3 4 ) ordinarijatu prošnjo Vrzdenčanov
in Samotorčanov, da bi smeli ostati pri pograjski fari.
Nasprotno spadata Lesno Brdo in Koreno vsled naravne
lege k horjulski fari in tudi prebivalci iz teh sosesk
želijo ostati pri tej duhovniji. Maire ni ničesar dosegel.
Soseski*) Samotorica in Vrzdenec sta bili samo začasno
izločeni. Ker je novi župnik zdrav in krepak, zgubi
veljavo začasna izločitev. Podružnici Samotorica in
Vrzdenec bodeta ostali pri horjulski fari, dokler ne
bode drugače odločila nova ureditev horjulske župnije.

Ker so hodili 1. 1812. pograjski duhovniki na
Vrzdenec, je maire odločil za odškodnino pograjskemu
župniku užitek od beneficijatovega zemljišča na Vrz-
dencu. S to samovoljno naredbo ni bil zadovoljen župnik
Veriti. Da bi se nekoliko odškodoval za odvzeto zem¬
ljišče, ni poslal štolnine v Polhov Gradec. Ko je prišel 5 )
pograjski cerkovnik po zastalo štolnino, je odpisal
župnik Veriti:

*) Dekret z dne 21. fcbr. 1812.

’) Odlok z dne 26. nov. 1812.

3 ) Dopis z dne 22. dec. 1812, št. 408.

4 ) Odgovor z dne 23. dec. 1812.

5 ) Dne 28. apr. 1813.

118

.,Dominus Maire litteris de die 14. Junii 1812. agrum
pratumque Vicinitati Sčhonbrunensi adjudicavit, ut D. Curatis
Billichgraecensibus pro excursibus etc. facilius Satisfacere posset,
idque eo tempore, quo a nemine, nisi a jam pergravatis paro-
chianis Substentationem Curatus Horjulensis Sperare poterat.
— Si ergo quod Parochus Horjulensis inperturbate ex Funda-
tione possidebat in Schbnbrun, aliis (Saltem indirecte) adjudicatum
fuit, illis nempe, qui curam Supradictae Vicinitatis gerebant, ego
a pari judicium circa Stollam faciendum puto . . . Horjul die
6. Mai 1813.“

Pograjski župnik se je pritožil na to pri ordina-
rijatu, 1 ) a kasneje sta se mirnim potom pobotala župnika.

Po odhodu Francozov iz dežele je zopet določila
plačo avstrijska vlada za 1.1787. ustanovljeno kapelansko
službo v Horjulu. Kapelana tudi potem niso dobili
Horjulci. L. 1816. ni mogel ustreči ordinarijat nji¬
hovi prošnji vsled splošnega pomanjkanja duhovnikov.
L. 1817. je pomagal v dušnem pastirstvu deset mesecev
vpokojeni duhovnik Jožef Messisnev. L. 1818. so imeli
kapelana Horjulci dva meseca. Se le po 1. 1824. so
redno dobili Horjulci kapelana.

Župnik Veriti se je ravnal po pastirskem listu iz
1. 1804. Zato ni bilo več na Vrzdencu vzajemne službe
božje. Samo kadar sta bila dva duhovnika v Horjulu,
takrat je bilo vsako leto šestkrat v nedeljo duhovno
opravilo na Vrzdencu. Vrzdenčani so prosili 20. maja
1825 škofa A. A. Wolfa, naj jim dovoli sv. mašo s
pridigo za vsako drugo nedeljo. Ostali vaščani so pro¬
sili, naj se vrneta fari odvzeti podružnici Koreno in
Lesno Brdo. Obedve prošnji sta bili nepovoljno rešeni.
V oktobru 1. 1836. so zopet poskusili Vrzdenčani svojo
srečo. Prosili so ordinarijat za lastnega kurata ali vsaj
vzajemno službo božjo. Vrhniški dekan je natanko po-

’) Dne 17. avg. 1813.

119

pisal razmere v horjulski fari in odsvetoval vsako
spremembo obstoječega reda. Na podlagi tega pojasnila
je zavrnil ordinarijat prošnjo vrzdenške soseske. Skli¬
ceval se je na oporoko Tottingerjevo, ki ne nasprotuje
ustanovitvi beneficija v Horjulu, in na število sv. maš,
katere opravlja beneficijatov naslednik, horjulski župnik,
na Vrzdencu. Nadalje zaračuni vlada obresti glavnice
v kongruo župnikovo, tako da nima župnik nobenega
dobička od beneficija. Lastnega duhovnika tudi ne mo¬
rejo zahtevati, ker so komaj pol ure oddaljeni od farne
cerkve horjulske. Ta odgovor') je sporočil vrhniški
dekan župniku horjulskemu kakor tudi Vrzdenčanom.

Vrzdenčani niso odnehali. Vložili so novo prošnjo
pri vladi. Opravičenost svojih zahtev so skušali doka¬
zati s tem, da so že preje imeli samostojen beneficij
na Vrzdencu, katerega je odvzela vlada. Za to zgubo
so jim obljubili 1. 1796. službo božjo za vsako drugo
nedeljo. Ker so Horjulci 1. 1723. obljubili, da hočejo
sami vzdržavati duhovnika, nimajo pravice do Tottin-
gerjevega beneficija. Tudi so pripravljeni sami plače¬
vati potrebnega duhovnika, ker imajo predaleč (eno
uro) v Horjul,

Knez in škof Anton Alojzij je ovrgel * 2 ) tudi te
trditve: Gregor Tottinger ni določil Vrzdenca za sedež
ustanovljenega beneficija. Hotel je ustreči vsem prebi¬
valcem horjulske doline, da jim ne bode treba hoditi
k sv. maši dve uri daleč v Polhov Gradec. Prvi bene-
ficijat, g. Jožef Rozman, se je naselil brez višjega dovo¬
ljenja na Vrzdencu, kjer se je kasneje ustanovil kuratni
beneficij. Zato ni ravnala krivično vlada, ko je usta¬
novila 1. 1787. v Horjulu samostojno faro z dvema

Dopis z dne 16. jan. 1832.

2 ) Odgovor z dne 12. nov. 1832.

120

duhovnikoma za vse vasi, ki leže v horjulski dolini
Vrzdenčani so hoteli imeti vse ugodnosti zase. Zato
niso privoščili boljših razmer ostalim sofaranom. Toliko
časa so se pritoževali, da jim je dovolila vlada 1. 1796.
vzajemno službo božjo. Dosegli so to ugodnost samo
na podlagi lažnjivih poročil, češ da je bila neopra¬
vičena premestitev beneficija z Vrzdenca v Horjul.
Poročilo vrhniškega dekana z dnč 23. okt. 1831 jasno
dokazuje, da so neopravičene vse zahteve vrzdenške
soseske. Ker se ravnata horjulska duhovnika po od
vlade potrjenem pastirskem listu z dne 23. marca 1804,
ni treba več hoditi ostalim faranom pol ure dalje k
sv. maši na Vrzdenec.

Kljub temu uživa tudi sedaj vrzdenška podružnica
nekaj predpravic. Na Vrzdencu je vsako leto šestkrat
sv. maša s pridigo v nedeljo, pri drugih podružnicah pa
samo enkrat. Tudi ob delavnikih se opravi v tej cerkvi
štirideset sv. maš. — Vrzdenčani očitajo župniku, da
uživa njihov beneficij! Res dobi horjulski župnik po
56 gld. na leto od beneficija, a to svoto mu vlada za-
računi v kongruo. Zraven tega je združenih več sv. maš
z beneficijem, katere mora vse opraviti na Vrzdencu. —
Horjulci so obljubili 1. 1723, da bodo podpirali lastnega
duhovnika z dovoljenjem deželnega vicedoma. Sedaj
dobiva župnik večino plače iz verskega zaklada, kapelan
pa celo plačo (200 gld. k. v.). Ker obadva duhovnika
plačuje vlada, sme samo ta določiti, kje naj opravljata
službo božjo. — Konečno trdijo Vrzdenčani, da so več
kot eno uro oddaljeni od Horjula. Iz dekanovega po¬
ročila je razvidno, da imajo samo pol ure daleč v Horjul,
ki je središče cele doline. Od nobene vasi se ne po¬
trebuje do Horjula nad tri četrtinke ure. Nasprotno leži
vas Vrzdenec v zapadnem delu fare. Cerkev je še zunaj

121

vasi. Dve tretjini faranov bi potrošili še pol ure več,
ker bi morali vsi iti skozi Horjul na Vrzdenec k sveti
maši. Iz tega je razvidno, da bi povzročila med farani
samo prepire in sovraštvo vzajemna služba.

Tudi vlada je zavrnila prošnjo Vrzdenčanov. Radi
neugodne rešitve so se pritožili Vrzdenčani pri dunajski
dvorni pisarni. Tam so potegnili s prosilci. Deželna
vlada je prejela ') poseben odlok v tej zadevi s pri¬
pombo, da 1 orjulski župnik ni prav ravnal, ker je
ustavil vzajemno službo božjo na podlagi pastirskega
lista iz 1.1804. Vlada je dovolila to ugodnost Vrzden-
čanom še-le potem, ko se je sporazumela z nadškofijskim
ordinarij atom. Deželna vlada je to sporočila * 2 ) ordinari-
jatu. Ob enem je priložila poročila v tej zadevi z dne
14. aprila 1791, št. 1037 in 18. junija 1796, št. 3129,
da se bode škofijstvo podučilo.

Knez in škof Anton Alojzij je kmalu odgovoril 3 )
in dokazal, daje 1.1791. vlada samovoljno vpeljala vza¬
jemno službo božjo na Vrzdencu in v Horjulu. Ordi¬
narija! je kasneje dovolil, da sme večkrat biti služba
božja na Vrzdencu in to samo radi ljubega miru. Kakšen
mir je nato zavladal, najbolje pojasnijo poročila prvih
dveh župnikov horjulskih iz leta 1795. in 1796. Ko je
1. 1796. nasvetoval ordinarijat razdelitev horjulske fare
v dve lokaliji, vlada ni sprejela tega predloga, ker bi
bili duhovniji preblizo skupaj. Nato je naročil ordinarijat
horjulskemu župniku vsi e d višjega ukaza, naj
zopet začne opravljati vzajemno službo božjo. Kakor
sedaj, tako tudi takrat niso bili zadovoljni duhovniki
s to naredbo. Župnik Veri ti se že naprej boji novega

*) Dopis z dne 17. dec. 1833, št. 30198.

2 ) Dopis z dne 11. jan. 1834, št. 29002.

’) Dopis z dne 26. febr. 1834.

122

sovraštva, ki bode nastalo med farani, kakor hitro vlada
ustreže Vrzdenčanom. Knezošk. ordinarijat ne more do¬
voliti, da bi se pomnožilo število nedeljskih sv. maš
na Vrzdencu, ker bi to oviralo duhovnika horjulska v
pastirski službi, kakor tudi farane v spolno vanju cer¬
kvenih dolžnostij.

Te razloge je vpoštevala dvorna pisarna. Pre¬
pustila je deželni vladi rešitev prošnje vrzdenške so¬
seske.’) Konečno rešitev te prepirne zadeve je naznanil 2 )
dekan Ignacij Božič horjulskemu župniku z naslednjim
dopisom:

„Diesemnach ist laut hoher Gub. Verordnung vom 5. Juni
d. J., Nr. 10323, die benannte Gemeinde durch das k. k. Kreisamt
Adelsberg sowohl mit der envahnten Bitte als mit dem Ansuchen
um Anstellung eines eigenen Kuraten zu St. Kanzian zuriick-
gewiesen worden.“

Vrzdenčani dolgo niso pozabili tega poraza. Več
let so živeli popolnoma ločeni od ostalih sofaranov.
Sčasom se je potolažila njihova jeza, čeprav se še sedaj
z žalostjo spominjajo preteklih časov. Krstni kamen za
velikimi vrati, omarica za sv. olje in stojalo za veliko¬
nočno svečo so dragoceni spominki nekdanjega kurat-
nega beneficija. V župnišču je stanoval več let Cerkvenik.
Vaščani niso posebno skrbeli za poslopje. Polagoma je
začelo razpadati in 1. 1897. so podrli zidavo. Gradivo
se namerava porabiti za novo mežnarijo.

Znamenitejše dogodke iz poznejše dobe hočem
omeniti pri popisu posameznih cerkva horjulske fare.

‘) Dopis z dne 1. maja 1834, št. 9577.

') Dopis z dne 25. jun. 1834, št. 91.

123

VIL

Cerkve v fari horjulski.

V horjulski fari so razun farne cerkve tri podruž¬
nice. Vse štiri cerkve so nekdaj spadale pod pograjsko
faro. Kot take jih omeni Valvazor. Dotično mesto’) se
glasi v slovenskem prevodu: Podružnice župnije Polhov
Gradec.

VIL S v. Ur ha v Zaklan cu ; v nji so trije
oltarji: sv. Urha, sv. Florijana in sv. Helene. Ta cerkev
stoji na taboru. Cerkveni shod je v nedeljo pred praz¬
nikom Rojstva sv. Janeza Krstnika.

VIII. Sv. Marjete v Horjulu * 2 ) še-le nekako
pred sedmimi leti sezidana. V nji stoje trije oltarji:
sv. Marjete, sv. Janeza Evg. in sv. Radegunde. Cerkveni
shod je drugo nedeljo po vseh Svetnikih.

IX. Sv. Mihaela nadang. na Samotorici, 3 )
ki ima tri oltarje, namreč sv. Mihaela, Naše Ljube Gospe
in sv. Jurija. Cerkveni shod je v nedeljo po prazniku
Rojstva M. D.

XX. Sv. Kancijana na Vrzdencu (Schon-
brunn). Ta ima tudi tri oltarje: sv. Kancijana, Matere
Božje in sv. Katarine. Tukaj je cerkveni shod v nedeljo
po sv. Lovrencu.

Koncem julija L 1631. je bila generalna vizitacija
vrhniške dekanije. V vrhniški fari je sam knez in škof
Rajnald Scarlichi obiskal in pregledal vse cerkve. Ker
se mu je mudilo v Ljubljano, je izročil vizitacijo po-
grajske fare svojemu avditorju Maksimu Rigo, rodom

') Valvasor. Ehre des Herzogthums Krain. II. str. 725.

’) V. piše „Hčrjul.“

3 ) V. piše „Samaturca.“

124

Ljubljančanu, ki je prišel dne 31. julija leta 1631. na
Vrzdenec. V vrzdenški cerkvi je bilo že takrat shra¬
njeno presv. Rešnje Telo in sicer na evangeljski strani
v neki omarici, ki je bila vzidana v steno in se je za¬
pirala z železnimi vraticami. Hranili so sv. Rešnje Telo
v mali posodici, ki je bila spravljena v večji iz mede¬
nine in pokrita s koščekom korporala. Ključ od taber-
nakeljna je hranil ključar. Na velikem oltarju ni bilo
križa in povoščenega platna. Na oltarju M. B. je bila
počena plošča. Na obeh stranskih oltarjih so bile stare
podobe in oba brez najpotrebnejše oprave. Pregledovalec
je zapovedal napraviti nov lesen in pozlačen tabernakelj,
katerega naj postavijo na veliki oltar. Ključ sme hraniti
župnik ali kapelana, nikakor ne ključar ali drug sveten
človek. Za veliki oltar so morali preskrbeti sv. razpelo^
povoščeno platno, čolniček in posodico za blagoslov¬
ljeno vodo. Tudi stranska oltarja so morali popraviti,
nove podobe preskrbeti in portatile za oltar M. D.
Okno zraven oltarja M. D. je ukazal razširiti in kro-
pilni kamen so prestavili v kot za vrata. Pred cerkve¬
nimi vrati je stal tudi mal oltarček. Tega so morali
podreti in položiti kamne na pokopališčino obzidje. Nad
pokopališčine vhode je zapovedal pregledovalec postaviti
železne ali lesene križe. — Na pokopališču je stala
takrat tudi mala, okroglo zidana kapelica sv. Mihaela.
Na oltarju sv. Mihaela je prepovedal vizitator toliko
časa opravljati presveto daritev, dokler ne bode pre¬
skrbljen z vsem potrebnim in okrašen z novo podobo.
Vsi trije oltarji v cerkvi, kakor tudi oltar sv. Mihaela
so bili posvečeni.

V Horjulu sta bila takrat posvečena samo dva
oltarja, veliki in stranski, ki je bil posvečen sv. Rade-
gundi. Na teh dveh oltarjih so bile nove, lepe podobe.

125

Primanjkovalo je tudi v tej cerkvi vseh najpotrebnejših
stvarij. Za veliki oltar je naročil pregledovalec nov križ,
kanon-tablice, novo povoščeno platno, nov rimski misale
in pateno. Na oltarju sv. Radegunde je naravnost pre¬
povedal maševati. Napraviti so morali na vsaki strani
eno novo okno, ono pri vratih je pa ukazal zazidati.

Cerkev sv. Urha vZaklancu še ni bila po¬
svečena, ker je malo preje pogorela. Za veliki oltar je
ukazal vizitator preskrbeti vse potrebne stvari. Stranski
oltar sv. Helene so pa morali podreti, ker mu ni ugajal.
Napraviti so morali na vsaki strani po eno novo okno,
ki se bo dobro zapiralo. Okrog cerkve je bilo že takrat
pokopališče, a mrličev niso tam pokopavali.

Na Samotorico je prišel škofijski vizitator
1. avgusta 1631. Vsi trije oltarji so bili posvečeni, a
zelo zanemarjeni. Napraviti so morali vaščani nove
podobe za vse tri oltarje, preskrbeti jih s potrebno
opravo in popraviti v cerkvi štiri okna.

Sedaj si hočemo ogledati posamezne cerkve, nji¬
hove posebnosti in zgodovino, v kolikor jo zamoremo
zasledovati.

1. Farna cerkev sv. Marjete v Horjulu.

Vas, ki šteje sedaj že 93 hiš, večjidel leži v ravnini.
V vrsti ne stoje hiše, marveč vsaka je tako obrnjena,
kakor je ugajalo njenemu zidavcu. Zato je v Horjulu
toliko ulic, da tujec kar ne ve, kje je prava pot k farni
cerkvi. Skrbni vaščani so napravili cestno kazalo z
napisom „Cesta v farovž“. Nedavno so pa podrli to
znamenje kot nepotrebno.

V Horjulu sta dve kapelici. Na Smarjetino nedeljo
1. 1896. je bila blagoslovljena kapelica fožnivenske M. B.,
ki stoji ob poti pred pokopališčem. Kip je podaril pokojni

126

vaščan Martin Kogelšek; napravil ga je ljubljanski
kamnosek g. A. Vodnik. Kapelico je preslikal g. Peter
Ogrin z Vrhnike. Zunaj je naslikal prav lepi podobi
sv. Dominika in sv. Katarine Sijenske. — Drugo kapelico,
(posvečeno sv. Jožefu) so začeli zidati vaščani 1. 1897.
v Grabnu za župniščem. Tudi na Ljubgojni se pripravlja
nova kapelica, ker bode procesija sv. Rešnjega Telesa v
bodoče šla po polji okrog pokopališča. — Leseno zna¬
menje pri vhodu v vas so postavili horjulski mladeniči.

S svojo farno cerkvijo se lahko ponašajo
farani horjulski. Če sedaj pride Horjulec v cerkev, ne¬
kako s ponosom pogleda na krasno izdelane kamenite
oltarje, na nove orgije in na novi križev pot. Tudi za
nov tlak je bilo nabranih 1. 1896. že nad 900 gld. Ako
zasledujemo zgodovino te cerkve, jo prvi omeni Val¬
vazor. Sezidana je bila 1. 1678.') Do ustanovitve bratov¬
ščine sv. rožnega venca so bili v tej cerkvi trije oltarji.
Nov rožnivenški oltar so postavili 1.1744. in ostale tri
so popravili. Cerkev in vse štiri oltarje je posvetil
20. maja 1744 ljubljanski knez in škof Ernest grof
Attems. Ko je vlada ustanovila v Horjulu samostojno
faro, je postala cerkev premajhna.

Župnik Veriti toži, da je premajhna za vse farane,
premalo ozaljšana in ima prepičle dohodke. Dolgo so
se Horjulci obotavljali in premišljevali, kako bi raz¬
širili svojo cerkev. Več faranov je ponujalo večje svote,
celč po 200 gld. župniku Jerali, da bi smeli podreti
staro cerkev in sezidali novo, dokaj večjo. Toda žup¬
nika je skrbelo, kaj bode, če se pripeti kaka nezgoda.
Farani so želeli, da bi bil glavni vhod nasproti mežniji,

‘) Veriti: „Haec ecclesia (priori parvula eversa) aedificata
fuit anno 1678;“ Comp. d. p. 4.

127

sedanjemu šolskemu poslopju. Zagrad so nameravali
postaviti pri zvoniku, nasproti župnišču. Prav dobra je
bila ta misel. Se sedaj pripovedujejo starejši Horjulci,
da so jih zadrževali gospod oče, drugače bi že davno
imeli lepo in prostorno cerkev. V novejšem času se je
zopet sprožila misel, da se veliki oltar prestavi na
drugi konec in fasada napravi pred šolo.

Ob času Marnovega bivanja v Horjulu se je spro¬
žila misel, naj bi se prezidala in razširila pretesna farna
cerkev. Vnet za lepoto hiše božje je hodil gospod ka-
pelan s cerkvenimi ključarji po vsi župniji od hiše do
hiše ter prosil in nabiral prostovoljnih darov za cerkev.
Nabral je res toliko, da je zadostovalo za prezidavo.
Nabiralci niso pričakovali tako bogatih darov; videč
toliko velikodušnost so se župljani celč kesali, da niso
stare cerkve podrli in nove sezidali. 1 ) Res škoda za
horjulsko faro, da jih je pokojni g.  kanonik Marn pre¬
hitro zapustil. No njegovo prigovarjanje bi bil najbrže
privolil g. župnik Jerala v zidanje nove cerkve.

V prošnji z dne 18. februarja 1857 je omenil župnik,
da je obljubljenih 2500 gld. za razširjenje cerkve. Po¬
trebni načrt je napravil polir Anton Leben, zidarski
mojster iz Polhovega Gradca. Zidarji so začeli podirati
stranski steni dne 7. junija 1858. Napravili so dve kapeli
in tako malo razširili cerkev, ki je dobila prav lepo
podobo križa. Zid in obok so tudi napravili višji, ondi
pa, kjer se pokončna in poprečna ladija križate, je obok
izdelan na kupolo. 2 ) Popravljeno cerkev je blagoslovil
24. oktobra 1858 vrhniški dekan g. Andrej Pečar. Sve¬
tega opravila se je udeležilo devet drugih duhovnov in

*) Drobtinice, 1893, str. 155.

’) Zgodnja Danica, 1858, str. 181.

128

obilna množica se je veselila nad delom, ki je bilo stor¬
jeno v večjo čast božjo.

V prenovljeni cerkvi so hoteli imeti Horjulci tudi
lepše oltarje. Z gosp. Matejem Tomcem, podobarjem iz
Šent Vida nad Ljubljano, je napravil g. župnik Jerala
pogodbo, da bodfe izvršil po napravljenem načrtu za
570 gld. k. v. nov lesen oltar sv. Križa s šestimi izre¬
zanimi podobami. Veliki oltar je popravil za 600 gld. k. v.
Napraviti je moral nad njim nov okvir, podobo sv. Tro¬
jice, dva keruba in kar je bilo pokvarjenega. Dve stari
podobi je nazaj postavil. Ves oltar je tudi prezlatil in
marmoroval. Za nov tabernakelj je dobil 250 gld. k. v.
— Vse poprave so stale približno 4000 gld. brez tlake,
zidarske snovi, lesa in dr. Potrebno gradivo so daro¬
vali farani.

Prenovljeno cerkev in popravljeni veliki oltar je
posvetil ‘) 6. julija 1862 knez in škof Jernej Widmer.
Pri posvečevanju je pomagalo več sosednjih in ljub¬
ljanskih duhovnikov razun vč. g. vrhniškega dekana
A. Pečarja. Cerkveni govor je prevzel preč. g. kanonik
I. Zl. Pogačar, ki je prekrasno razlagal obilni množici,
kako zunanja in znotranja lepota hiše Božje razjasnuje
um in srce blaži in povzdiguje.

Sedanja cerkev je dolga 27 široka 16 m  in
obseg zidovja meri 80 m.  Za farane komaj zadostuje,
nikakor pa ne za farane in tujce, ki hodijo iz petih
fard v Horjul k službi božji.

Tudi med prezidavanjem cerkve ni bilo mogoče
odstraniti vlažnosti, ki je posebno slabo vplivala na
lesene oltarje. Pokojni kanonik Marn je prvi sprožil
misel, da so se postavili s časom mesto lesenih oltarjev

') Zgodnja Danica, 1862, str. 162.

129

novi kameniti. Kdor pozna revščino horjulske fare, mora
naravnost priznati, da so se Horjulci prav žrtvovali za
olepšavo hiše Božje tekom zadnjih štiridesetih let.

Najpreje so skušali Horjulci nadomestiti poprav¬
ljeni veliki oltar z novim kamenitim. Dne 7. julija
1874 je prejel g. župnik knjižico kranjske hranilnice
za 600 gld. To svoto je darovala oseba iz Ljubljane,
ki želi ostati neimenovana, sv. Marjeti za vezilo, da bode
kmalu dobila nov kamenit oltar. Poslovodja vdove
ranjkega Ignacija Tomana, g. D. Mattelich je prinesel
30. avgusta 1874 obris novega velikega oltarja. Cer¬
kveno predstojništvo je na njem samo nekaj malega
popravilo. Pogodbo so napravili 7. oktobra 1874. Vdova
Antonija Tomanova se je zavezala,  da hoče izgotoviti
do septembra 1. 1877. po sprejetem obrisu nov kamenit
oltar iz nabrežinskega in grizinjanskega marmorja za
pogojeno ceno 3000 gld. Kasneje je navrglo cerkveno
predstojništvo še 100 gld., ker je bilo več dela pri
tabernaklju. — Za sliko sv. Marjete je poslal znani
domači umetnik Janez Šubic iz Rima dva načrta. Na¬
znanil je, da hoče napraviti sliko za veliki oltar za
200 gld. Odbrani načrt mu je poslalo predstojništvo
dnč 17. nov. 1875 s 50 gld. are. — Dne 16. dec. 1875
je napravil pogodbo akademični podobar Franc Zajec,
da bode izdelal za 400 gld. vse podobe iz mavca.

Novi oltar je bil izgotovljen že v juliju 1. 1876.
Horjulci so podrli 25. julija 1876 stari oltar sv. Marjete.
Tabernakelj so prepustili za 25 gld. podružni cerkvi
sv. Urha. Dne 31. julija 1876 je pripeljalo sedemnajst
voznikov iz Horjula in Ljubgojne na lepo ozaljšanih
vozovih novi oltar. Vsak voznik je dobil 2 gld. od¬
škodnine za stroške. Mogočno pokanje možnarjev je
oznanjevalo faranom in njih sosedom, da je srečno

9

130

došlo delo, za katero so domačini darovali s hvale¬
vredno radodarnostjo toliko truda in svojih žuljev.
Takoj drugi dan so začeli kopati zidarji šest čevljev
globoko dno pod oltarjem. Radi močvirnate podlage so
zabili v tla šestnajst hrastovih kolov in nanje položili
dva borovčeva hloda počez, ter navalili tri velike po
dvajset centov težke skale. V štirih dneh je bilo dno
vloženo in 7. avgusta se je začelo postavljanje oltarja.
Dne 24. avgusta je bil oltar postavljen in križ na vrh
zasajen. — Štiri dni pozneje sta pripeljala župan Primož
Čepon iz Horjula, hiš. št. 37 in ključar Tomaž Zdešar
z Ljubgojne, hiš. št. 12, podobe svetnikov. Horjulska
dekleta so svojo ljubezen in spoštovanje do farne po¬
močnice sv. Marjete s tem pokazala, da so s cvetličnimi
venci ozaljšala njeno podobo. Z vbranim zvonenjem so
sprejeli Horjulci, ki so skoraj vsi prihiteli v cerkev,
lepo izdelane podobe svojih nebeških zavetnikov ! —
Slikar Janez Šubic je poslal 8. sept. 1876 v resnici
krasno sliko sv. Marjete. Vsled njegove prošnje mu je
dodalo cerkveno predstojništvo še 50 gld., tako da velja
slika brez poštnine 250 gld. — Tabernakelj, narejen iz
celjskega kamena, so pripeljali 11. septembra. Dne
23. septembra je bil srečno dodelan novi veliki oltar.

Mil. gospod knez in škof Janez Zl. Pogačar so
posvetili novi oltar dne 24. septembra 1876 vpričo
čč. gg. dekana Martina Šlibarja, pograjskega župnika
Jakoba Fada, Antona Hočevarja, farnega upravitelja iz
Št. Jošta, Antona Vonča, ekspozita iz Bevk, dobrovskega
kapelana Fr. Mekinca, knšk. tajnika Žige Bohinca in
domačih dveh duhovnikov. V oltarno ploščo so vzidali
svetnije sv. mučencev Pacijenta, Severina in Reparate,
ki so bile vzete iz starega oltarja. Ker je bila ravno
nedelja (16. po binkoštih), so mil. škof tudi nagovorili

131

zbrano ljudstvo in potem prvi maševali na novoposve-
čenem oltarju. Popoldne so se udeležili litanij, katere
je imel vrhniški g. dekan.

Vseh stroškov za novi veliki oltar je bilo 4670 gld.
Kameniti oltar iz delavnice vdove Tomanove je pre¬
lepo, res umetno delo. 1 ) — Znani umetnik Zajec je vrlo
izdelal podobe sv. Marjete, sv. Barbare, sv. Neže, dveh
kerubov in dveh drugih angeljev, pa izbukijjeno po¬
dobo sv. Trojice za ceno 450 gld. — Sliki sv. Marjete
pričujejo poznavalci umetnosti, da je prav dobro na¬
rejena.

Že naslednje leto je dobila horjulska cerkev nov
kras. Dne 19. julija 1877 je pričel akad, slikar Janez
Šubic slikati presbiterij na presno. S
pomočjo svojih bratov Jurija, Tineta in Pavleta je do¬
vršil delo 20. oktobra 1877. Horjulski rojak in mecen,
preč. g. kan. Andrej Zamejic, mu je plačal za slikanje
600 gld. Cerkev je dala za stanovanje, hrano in po¬
strežbo delavcev na Turnišah 204 gld., za vino 60 gld.,
za zlato 46 gld., za apno, pesek in plačo zidarjem okoli
90 gld. Vsa slikarija toraj stane približno 1000 gld.
Slikar Šubic je naslikal na evangeljski strani zaslišanje
sv. Marjete pred Olibrijem, na listni pa njeno mučeniško
smrt. Na stropu so podobe štirinajsterih pomočnikov v
sili, katerim prišteva sv. cerkev tudi sv. Marjeto.

Dne 28. oktobra je bila zopet lepa slovesnost v
Horjulu.’) Misijonsko obletnico so sklenili z zahvalo
za srečno dovršeno slikarijo. Povabljeni Št. Joški gospod
je pridigoval. Prav jedrnato je govoril o nestanovitnosti
sploh in posebej o dobrih sklepih, katere so storili
farani ob sv. misijonu. Opominjal je farane, naj posne-

‘) Zgodnja Danica, 1876, str. 325.

2 ) Zgod. Danica, 1877, str. 360.

9*

132

majo v stanovitnosti sv. Marjeto in se zlasti k nji radi
zatekajo. — Vlažnost cerkvenih sten je kmalu škodovala
novim slikam. Čez pet let je bilo treba osnažiti stene,
da so se zopet videle podobe. Sedaj je vlažnost popol¬
noma uničila lepoto slikarij. Barve so se razlezle in
zgubile svežost, tako da podobe sedaj kazijo lepo cer¬
kveno notranjščino.

O Veliki noči 1. 1878. je prejelo cerkveno pred-
stojništvo iz ljubljanske livarne deset vlitih sveč¬
nikov, ki so veljali 122 gld. Večje so plačali po
16 gld., manje po 6*/ 2  gld. Ob enem je kupil g. župnik
za 3 gld. mali zvonček, ki se rabi pri slovesnih svetih
mašah, in za 5 gld. nov mutec. Teh 130 gld. so darovali
farani pri velikonočnem izpraševanju.

Po posredovanju preč. g. kan. Andreja Zamejica
je dobil veliki oltar sv. Marjete dne 10. septembra 1878
oltarni privilegij za večne čase, rožnivenski oltar pa s
pismom z dne 6. septembra 1878 za sedem let. Privilegij
za vse čase je dobil tudi oltar svetega Kancijana na
Vrzdencu dne 10. septembra 1878. Vsa tri papeževa
pisma so došla v Horjul 3. oktobra 1878.

Obhajilno mizo iz rudečega marmorja je
napravil že 1.1869. kamenosek Ignacij Toman za akordno
ceno 240 gld.

Drugi kameniti oltar je dobila farna cerkev I. 1882.
Pokojni kan. Marn je izročil 1. oktobra 1876 prvi dar
za novi kameniti oltar rožnivenske M. B. Skozi šest
naslednjih let so predvsem udje družbe živega rožnega
venca donašali prostovoljne darove. Nabralo se je v ta
namen 1900 gld. Vdova gospa Antonija Tomanova je
obljubila v pogodbi z dne 14. novembra 1880, da bode
izdelala do 1. oktobra 1882 za 1600 gld. nov kamenit
oltar za horjulsko farno cerkev.

133

Stari oltar so podrli 24. julija 1882. Kar je bilo
porabljivega, so prodali za 5 gld. pograjskemu podo¬
barju Jerneju Trnovcu. Isti dan je pripeljalo dvanajst
voznikov iz domače soseske izdelane kose novega
oltarja. Dobili so po 2 gld. povračila za stroške. Takoj
drugi dan so začeli kopati dno in vkladati temelj za
oltar. Do 10. avgusta je bil oltar postavljen. Sestavil
ga je g. Feliks Toman z dvema delavcema. Kipe svet¬
nikov je pripeljal ključar Andrej Čepon dne 9. avgusta
iz'Ljubljane. Deset dnij kasneje je bil oltar popolnoma
dodelan.

Novi rožni venski oltar je izklesan iz gri-
zinjanskega kamena, stopnice so iz nabrežinskega, stebri
iz hotaveljskega (v poljanski dolini), tabernakelj iz kanar¬
skega, okvir okoli slike iz lesnobrdskega kamena. Vmes
so še drugi marmorji vloženi. — Kipe (šest angeljev
in dva svetnika) je mojstersko izdolbel akademični kipar
Franc Zajec iz istrijanskega kamena za 430 gld. Zlasti
kipa sv. Jožefa in sv. Ane se lahko štejeta med naj-
,lepša dela umetnikova. — Sliko, ki predstavlja Marijo
Devico z Jezuščekom v naročju, ko se je prikazala
sv. Dominiku, je za 100 gld. naslikal akademični slikar
Janez Wolf. — Zlatarska dela je izgotovil pasar Valentin
Zadnikar.

Ves oltar je delo domačega uma in rok, ter stane
z vsemi stroški 2519 gld. 6 kr. V oltar je vložen por-
tatile iz starega oltarja.

Vrhniški dekan vč. g. Martin Šlibar je blagoslovil
20. avgusta 1882 (12. nedelja po binkoštih) novi taber¬
nakelj in podobe svetnikov vpričo Št. Joškega župnika
Antona Hočevarja, borovniškega kapelana Tomaža Po¬
točnika in domačega župnika Franca Dolinarja. Ljudstvu
je v prelepem govoru razložil pomen oltarjev sploh in

134

posebej pomen novega oltarja. Možem je v posne¬
manje priporočil sv. Jožefa, ženam sv. Ano, ki sta varuha
njih družbe poštenja, mladeničem in dekletom pa Marijo
Devico. Vsem skupaj je na srce pokladal češčenje rožni-
venske Kraljice z molitvijo sv. rožnega venca. Ob enem
je očitno pohvalil duhovnijane radi tolike darežljivosti
in vneme za lepoto farne cerkve.

Za novi oltar je naročil gospod župnik tudi šest
vlitih svečnikov pri zvonarju Albertu Samassi
za 96 gld.

Tretji kameniti oltar sv. Križa je bil po¬
stavljen 1. 1893. Prejšnji leseni oltar sv. Križa je imel
obliko sedanjega oltarja in štiri podobe svetnikov:
sv. Petra in sv. Marije Magdalene ob straneh in podobi
Marije in sv. Janeza pod križem v tronu. V vlažni
cerkvi se je tekom 30. let leseni oltar skoraj čisto po¬
kvaril. Na rožnovensko nedeljo leta 1889. je pokojni
kanonik in horjulski častni občan vč. g. Jožef Marn
daroval prvi desetak za nov kamenit oltar sv. Križa.
V treh letih se je nabralo toliko prostovoljnih darov,
da je cerkveno predstojništvo lahko sklenilo pogodbo
dne 24. aprila 1892 z mojstrom g. Feliksom Tomanom.
Novi oltar je pripeljalo 26. junija 1893 dvanajst voz¬
nikov iz Ljubljane. Drugi dan so začeli postavljati oltar
in 13. julija je bilo delo dovršeno. V nedeljo, 23. julija,
ko je domačin g. Tomaž Rožnik obhajal svojo novo
mašo, je blagoslovil domači g. župnik novi oltar zjutraj
pred duhovnim opravilom. V oltarno ploščo so vzidali
portatile iz starega oltarja.

Tudi tretji kameniti oltar so izgotovili sami do¬
mačini. Kamnoseška opravila je prevzel g.  Feliks Toman
za 1809 gld. 7 kr., kipe angelov, svetnikov in Kri¬
stusa pograjski podobar Jernej Trnovec za 400 gld.,

135

(prvo njegovo delo iz kamena); relijef zadnje večerje
je izklesal za 61 gld. Josip Grošelj, podobar v Selcih.
Ves oltar stane 2478 gld. 3 kr. — Kamen, iz katerega
je narejen oltar, je iz Grizinjana v Istriji, stebri so iz
hotaveljskega marmorja, okvir okoli trona iz lesno-
brdskega, stopnice iz kraškega križ iz nabrežinskega,
rodeče ozadje za križem iz veroneškega in črno ozadje
iz lesnobrdskega kamena. Rudeči marmor zgoraj na
relijefu je iz Solnograda, rumenkasti okoli križa v
menzi je pa s Tirolskega. Kamen za vse kipe je bil
pripeljan iz Pulja.

Na starem oltarju je bil postavljen misijonski križ
kot spomin sv. misijona 1. 1868. Pri podiranju oltarja
so ga prenesli na zaklansko pokopališče. Pri zadnjem
sv. misijonu I. 1895. je bil blagoslovljen novi križ v
oltarju.

Prav ličen je križev pot Prvi križev pot
so dobili Horjulci v svojo cerkev 1. 1797. To leto je
prosil župnik Cipriani nadškofijski ordinarijat, naj mu
dovoli postaviti sv. križev pot v horjulski farni cerkvi.
Potrebno dovoljenje je prejel 3. julija 1797 s pripombo,
da ljudstvo ne sme v procesijah obiskavati posameznih
postaj. Tudi ne smejo oo. frančiškani blagosloviti no¬
vega križevega pota:

»Nihil obstat, quominus imagines passionis Do¬
mini nostri, quae hactenus in dioecesi usitatae fuerant,
et recenter in Parochia Iggensi erectae sunt, in ecclesia
S. Margaritae erigantur. Ut vero populus ab imagine
ad imaginem processionaliter ducatur, vel erectio ima-
ginum a PP. Franciscanis fiat, admitti non potest." —
Labaci ex ofto. Archiepp. 3. Julii 1797.

L. B. de Raigersfeld  m. p.
Epp. Suffr. et Vic. Gen.

136

Drugi križev pot je blagoslovil 11. marca 1860
č. o. Kalist Omejc O. S. F. Podobe so radi vlažnosti
zidu zelo trpele. Zato je začel gospod župnik že v fe-
bruvariju 1. 1886. nabirati prostovoljne doneske za nov
križev pot. Pogodil se je z g. Jurijem Šubicem slikarjem
v Parizu, da bode napravil slike za 700 gld. Krasne
okvirje je izgotovil podobar Valentin Šubic iz Poljan
za 360 gld. Vseh stroškov je bilo za križev pot 1153 gld.
12 kr. — Blagoslovil je novi križev pot v nedeljo po
sv. Marjeti, t. j. 15. julija 1888, č. o. Angelik Hribar,
ki je tudi pridigoval in orglal med slovesno sv. mašo,
katero je opravil preč. g. kanonik Andrej Zamejic. Oba
brata Šubica sta jako dobro in vestno izvršila svojo
nalogo s slikami in okvirji.’)

S podobarjem Valentinom Šubicem se je pogodil
gospod župnik, da je napravil nov božji grob za
350 gld. V ta namen je položil prvi dar pok. g. ka¬
nonik Marn dne 15. julija 1888. Prostovoljnih darov
so nabrali za 185 gld. 16 kr. Ostali znesek je plačala
cerkev, ker so znašali stroški za 1. 1889. postavljeni
božji grob 440 gld. 60 kr.

Orgle imajo 10 spremenov, in sicer v manualu
1. Principal 8'; 2. Violon 16'; 3. Viola di Gamba 8';
4. Dvojna flavta 8' (zaprt); 5. Oktava 4'; 6. Flavta dolce
4' in 7. Mikstura 3—4 na (v prvi oktavi 2'—1’/ 3 '—1',
naprej 1 ’/ 3 '—1'— 2 / 3 '—’/ 2 '); v pedalu so spremeni 8. Sub-
bas 16' (zaprt); 9. Oktavni bas 8' (odprt) in 10. Pedalni
sklep. — Stare orgle, katere je napravil župnik Veriti,
so mnogo trpele vsled vlažne cerkve. Od 1. do 10. ju¬
lija 1878 sta jih popravljala in vglasila brata Mazi iz
Borovnice za 42 gld. 63 kr. Kmalu potem je začel
župnik  nabirati prostovoljne doneske za nove orgle.

’) Slovenec, 1888; št. 164.

137

Dne 3. aprila 1884 je sklenilo cerkveno predstojništvo
pogodbo z g.  Francem Goršičem, da bode napravil nove
orgle za 1500 gld. Pripeljali so jih v Horjul 19. oktobra
1885 in postavili do 29. oktobra.') Da bi se slavnost
tem dostojneje in veličastneje vršila, je povabil gospod
župnik odlična gospoda iz Ljubljane, preč. g. Janeza
Kulavica, kanonika, in č. g. prof. Jožefa Marna. — Iz¬
vrstne orgle res hvalijo mojstra Goršiča. Posebno po¬
hvalno sta se o novih orglah izrekla dva strokovnjaka
že v Ljubljani, in kdorkoli jih pride poslušat, jih ne
more prehvaliti. Glasovi so čisti, polni, milodoneči, vsa
harmonija lepo vbrana. — Orglarski mojster Franc
Goršič je prejel za izdelovanje in postavljanje orgelj
1700 gld., ostalih stroškov je bilo še 57 gld. 56 kr.

Leta 1899. je župnik P. Bohinjec dal vso cerkev
znotraj in zunaj prebeliti in prenoviti, in postaviti nov
šamotni tlak, ki ga je vkladal zidarski mojster Tavčar.
Tlak je stal 900 gld.

Zagrad zadostuje za duhovnike in cerkvene strež¬
nike. Za rožnovensko nedeljo leta 1878. je naredil in
postavil v žagradu nov predalnik iz hrastovega lesa
domači mizar Franc Buh. Prejel je zanj 130 gld. —
Posebno lepih paramentov nima cerkev. Lepo delo je
vezeni oltarni prt iz leta 1897. Monštranca je pozlačena,
napravljena iz medi, ciborij s srebrno kupo in srebrn
kelih. Manjši ciborij ja lastnina vrzdenške cerkve.

Zvonik, ki se vzdiguje pri velikih vratih, je prav
trdno zidan. Le streha na njem potrebuje poprave glede
oblike in snovi. Streha je bila prebarvana 1. 1864. Od
22. julija do 23. avgusta 1878 je popravljal in prebarval
streho na cerkvenem zvoniku mojster Gregor Sedej iz
Suhega Dola. L. 1898. je zidarski mojster Gr. Stanonik

Slovenec, 1885; št. 259.

138

iz Horjula stranski fasadi pri cerkvi vzdignil, da je
streha zdaj ravna in ne zamaka.

V zvoniku visi čvetero zvonov. Mali in najnovejši
zvon tehta 335 funtov. Vlil ga je 1. 1869. Albert Samassa
kot 165. delo. Krasite ga podobi rožnevenske M. B. in
sv. Križa. Prejšni mali zvon je tehtal 328 funtov. Ker se
njegov glas ni ujemal z ostalimi zvonovi, so ga dali
preliti. Stroškov je imela pri tem cerkev 108 gld. 70 kr.

— Drugi zvon tehta 808 funtov. Vlil ga je 1. 1881. zvonar
Anton Samassa kot svoje 882. delo. Na njem so po¬
dobe sv. Križa, sv. Jožefa in sv. Janeza Ev. — Tretji
zvon je najstarejši. Vlil ga je 1. 1793. Janez Jakob Sa¬
massa. Zvon tehta 1335 funtov in je okrašen s podobami
sv. Boštjana, sv. Roka, sv. Križa in Vnebovzetja M. D.

— Veliki zvon tehta 2410 funtov in je 874. delo Antona
Samassa iz 1. 1851. Ta zvon ima tri napise, katere je
zložil tačasni kapelan g. Janez Volčič. Glasijo se ti
napisi:

„Nr. 874. Anton Samassa v Ljubljani me je vlil
1. 1851.“

Zgoraj je kronogram (1851):

V hVDIh CasIh sIM Jest VeseL
stVarnIkV hVaLo  V VeseLIV zapeL.

Pod podobami sv. Križa, sv. Marjete in rožne¬
venske M. B. se bere napis: „Sveta Marjeta čista de¬
vica, bodi nam zvesta pomočnica!“

Stara zvonova, katera je poslal g. župnik Jerala
v Ljubljano, sta tehtala 1041 in 704 funte. Za vlitje novih
dveh zvonov je bilo treba plačati 1610 gld. 10 kr. k. v.

— Sedanji zvonovi imajo glasove Cis, F, Gis, cis  (vi¬
soko). Mali zvon je imel preje gla> d  (visoko). Preje

139

se ni strinjal z ostalimi, a tudi sedaj se zgubi njegov
glas, kadar zapojo vsi štirje zvonovi.

Okoli cerkve je zidana ograja. Zid okoli farne
cerkve in zidane stebriče sta postavila Matija Prosen
in Primož Merljak z Lesnega Brda o Binkoštih 1. 1873.
Skale na ograji so 18" široke, ob kraju 2 3 / t ", v sredi
pa 4 3 / t " debele, z vodenim žlebom na vrhu. Spodaj je
ograja zidana. Zid je debel 15" in za pičel palec na
debelo ometan. — Isto leto so napravili tudi vodnjak
pred cerkvijo. Preje je bila tam jama, iz katere so za¬
jemali ljudje vodo s korcem.

Pokopališče je zunaj vasi za župniščem.
Ker ima vsaka podružnica lastno pokopališče, zadostuje
za domačo sosesko, čeprav ni veliko.

Edino pravo cerkveno zemljišče je njiva
„Zeljnik“ od gabra do poti (pare. št. 20), ki meri 365
kvadratnih sežnjev in donaša čistega dobička 2 gld.
56 kr. Župnik ima to njivo v najemu in plačuje zanjo
cerkvi 5 gld. 77 '/ 2  kr. Cerkev sv. Marjete ima tudi
nekaj „cerkovnic“, namreč parcele št. 1016/1, 838, 850,
856, 873, 877. Uživa jih 35 posestnikov iz Horjula in
Ljubgojne. Cerkev dobiva vsako leto od cerkovnic in
treh horjulskih bajt 11 gld. 52'/ 2  kr. — Od cerkvenih
sedežev dobiva vsako leto 52 gld. 50 kr. — Svojinske
glavnice farne cerkve znašajo 1 ) v obligacijah 526 gld.
94 kr. in v osebinskih dolžnih pismih 52 gld. 35 kr.
L. 1898. je župnik P. Bohinjec kupil za cerkev njivo
ob farovžu, pare. št. 262, od Antona Čepona iz Horjula,
št. 23, za 200 gld.

Cerkvenik uživa pridelke iz parcel št. 121, 165,
396, 576, 828/13, 228/14. Svet je lastnina horjulske
farne soseske, ki ga prepusti za užitek Cerkveniku. Na

‘) L. 1896.

140

stavbišču št. 116/2 je sezidano šol J<o poslopje. V njem
je imel do 1. 1900 Cerkvenik prosto stanovanje, kuhinjo
in klet. Domači učitelj se je vedno pritoževal, da ne
more stanovati pod streho. Končno mu je prepustila
občina tudi cerkvenikovo stanovanje, ker je imel ta
lastno hišo.

Leta 1898. pa je župnik P. Bohinjec sezidal na
pare. št. 5 in 6, kupljeni od „kmet. društva" za 100 gld.,
novo enonadstropno cerkveno mežnijo, ki je stala čez
2000 gld. 580 gld. je dala šolska občina za odkup
služnosti mežnijskega stanovanja v šolskem poslopju;
tlako in les so preskrbeli farani, ostalo vsoto pa je
dala cerkev in dobrotniki. Dvorana v I. nadstropji služi
za zbirališča Marijine družbe in za izpraševanjsko sobo.
Slikar M. Strnen je naslikal zadaj nad vratini na presno
podobo brezmadežne Device, zavetnice Marijinih otrok.

Dokler je spadala horjulska cerkev v pograjsko
faro, toliko časa so opravljali soseskine sv. maše po-
grajski duhovniki. Tem so dajali farani „počešno“. Ta
počešna je prav za prav red, po katerem so plačevali
posestniki cele soseske za soseskine sv. maše. V Hor¬
julu je plačeval počešno lastnik Terčekove kmetije. Iz
spisa g. kapelana Jožefa Vogler-ja posnamem, da so
bile v navadi leta 1758. pri horjulski cerkvi naslednje
sv. maše:

1. V torek po drugi postni nedelji
je bila v Horjulu skupna velikonočna spoved. Prišlo
je k spovedi do 120 odraslih in kakih 15 otrok. Za
trud in sv. mašo je dobil kapelan 1 gld. n. velj.

2. Velikonočni ponedeljek je imel
kapelan sv. mašo s pridigo. Dobil je počešne 30 kr.,
od cerkve 8 kr.

141

3. B e 1 o nedeljo je bil cerkveni shod. Žup¬
nik je imel ,,asperges“, pel je večernice, pridigoval in
maševal. Počešne je plačala cerkev 48 kr.

4. Enkrat v tednu po četrti veliko¬
nočni nedelji je imel kapelan poljsko sv. mašo
s procesijo. Če ni dobil kosila, so mu plačali 30 kr.
in cerkev mu je dala počešne 40 kr.

5. Na god sv. Marjete, dev. in muč., je
bilo patronsko opravilo. Kapelan je pokropil ljudstvo
z blagoslovljeno vodo, pel večernice, pokadil oltarje,
maševal in pridigoval ob 10. uri. Počešne je dobil
30 kr., od cerkve pa 8 kr.

6. Kadar ni bil zadržan, je maševal kapelan tudi
naslednji dan. Cerkev je dala počešne 40 kr.

7. O k o 1 i s v. J a k o b a je pobiral župnik se¬
neno biro. Za sv. mašo je prejel iz počešne 20 kr.

8. Dne 11. avgusta, na god sv. Radegunde,
kralj., vdove, je maševal kapelan pri oltarju te svet¬
nice in prebral evangelij. Iz počešne je prejel 30 kr.

9. V torek po k vate mi nedelji v sep¬
tembru je bila skupna bira za žito. Župnik je prejel
za sv. mašo počešne 20 kr. od cerkve.

10. Isti dan je pobiral tudi kapelan v tej so¬
seski biro in maševal v Horjulu; dobil je od cerkve
počešne 20 kr.

11. V nedeljo po godu sv. Martina je
bilo zopet slovesno opravilo. Kapelan je pokropil Ijud-
svo z blagoslovljeno vodo, pel večernice, maševal in
pridigoval. Iz počešne je dobil 30 kr., od cerkve pa 8 kr.

12. Okoli godu sv. Katarine so bili cer¬
kveni računi. Župnik je prejel za sv. mašo in račune
2 gld. 13 7, kr.

13. Isti dan je maševal tudi kapelan v Hor¬
julu in dobil od cerkve 40 kr.

142

14. Na god sv. Barbare, (4. dec.), je ob
9. uri maševal in pridigoval župnik. Plačila je prejel
48 kr.

15. Sveti božični dan je opravil kapelan
v Horjulu po 6. uri drugo sv. mašo in prebral sveti
evangelij. Za to ustanovo je dobil od cerkve 48 kr.

16. Že na predvečer 27. dec., godu sv. Janeza Ev.,
so bile večernice pri oltarju sv Janeza. Ob 10. uri je
imel kapelan sv mašo s pridigo. Po sv. maši je bla¬
goslovil vino sv. Janeza (šentjanževec). Iz počešne je
prejel 1 gld., od cerkve 8 kr.

Za vsako naročeno sv. mašo je dobil duhovnik,
če je maševal v Horjulu, 48 kr., za obhajilo z Vrzdenca
pa 40 kr. Pokopavat so nosili Horjulci večjidel v Za-
klanec, ker takrat še niso imeli lastnega pokopališča.
Tam so plačali za sv. mašo 40 kr.; za pogreb odraslega
16 kr., za bilje 16 kr.; za otročji pogreb 8 kr., in sedmi
dan za „libera“ 8 kr. nem. velj.

Sedaj opravi župnik v Horjulu vse farne sv. maše.
Posebni soseskini sv. maši ste na god sv. Roka in dne
14. aprila za odvrnitev šibe potresa.

Nadalje se opravijo v farni cerkvi sv. Marjete na¬
slednje ustanovljene sv. maše:

1. Za ustanovitelja vrzdenškega beneficija Gre¬
gorija Tottinger-ja vsako leto 55 sv. maš in
4. marca obletnica smrti z biljami; ena sv. maša in
4. septembra obletnica smrti z biljami se opravi za
prvega beneficijata Jožefa Rozmana na Vrzdencu.

2. Milost, g. knez in škof Anton Alojzij
W o 1 f je daroval 3000 gld. Grof Blagay je namreč
prosil za malo podporo horjulskemu župniku Alešu
Jerala, češ, da bode imel vsaj za kozarec vina. Nato
je ustanovil pokojni knez mašno ustanovo pri horjulski

143

cerkvi. Župnik mora zanj opraviti eno sv. mašo vsak
kvaterni teden in dne 7. februvarija (na obletnico smrti).
Obletnico mora prejšno nedeljo oznaniti. Štipendija za
teh pet sv. maš je prejel g. župnik vsako leto 121 gld.
81 kr., ki se mu niso smeli všteti v kongruo.

3. Za r. Tomaža Sešek se opravi ena (preje
dve) sv. maša. 1 ) Ravno taka je ustanova 4. r. Grego¬
rija Kuclar, in 5. r. A n d r e j a Zdešar.

6. Za r. U r b a n a Stanonik se opravite dve
sv. maši (preje tri).

7. J u r i j Vrhovec je volil 319 gld. 20 kr.,
da se opravi v farni cerkvi osem (preje 16) sv. maš, in
sicer dve sv. maši za r. Jurija Vrhovec, dve za r. Mar¬
jeto Zdešar, dve za r. Elizabeto Zdešar, ena za r. Va¬
lentina in Marušo Križaj, ena za r. Marjeto in Mihaela
Stanonik.

8. Za r. Mihaela Korenčan se opravite
dve sv. maši (preje štiri).

9. P. V i k t o r Rauber, bivši horjulski ka-
pelan, je zapustil za mašno ustanovo 64 gld. 84 kr.
Sedaj se opravi za njegov dušni blagor ena sv. maša
(preje tri).

10. Za r. Jožefa in Jero Mrovle se opravi
vsako drugo leto ena sv. maša.

11. Jurij Samatorčan je napravil mašno
ustanovo, da se opravijo tri (preje štiri) sv. maše za
r. Mico Samatorčan.

12. Za r. Tomaža Stanonik in sorodnike
se opravi vsako leto ena sv. maša.

13. Vsled Janez Kuclarjeve ustanove se
darujete za njegov dušni blagor vsako leto dve sv. maši.

*) Število ustanovljenih sv. maš je skrčil knšk. ord. z od¬
lokom z dne 17. julija 1880.

144

14. Ena sv. maša iz Matevž Lončarjeve
ustanove za r. Matevža Lončarja, njegove stariše in
Nikolaja Pajsarja.

15. Mina Grdadolnik je dala srebrno rento
za 100 gld., da opravi župnik vsako leto dve sv. maši
za Tomaža in Mino Grdadolnik in njene sorodnike.

16. Mina Samot or čan je kupila za 300 gld.
njivo, pare. št. 7, od Pratkarjeve kmetije v Horjulu.
Prepustila jo je župniku v užitek, da opravi zanjo šest
sv. maš v Horjulu, eno pa v soboto pred praznikom
sv. Imena Marijinega na Samotorici. Njiva meri 688 
sežnjev in daje čistega dobička 3 gld. 65 kr.

17. Franc Veritijeva mašna ustanova je
tako-le nastala: Župnik Fr. Veriti je posodil posestniku
Matiji Fajdiga, vulgo Pratkarju, L 1821. svoto 150 gld.
in 1. 1832. še 50 gld. konv. v. Pred svojim odhodom
je zapustil dolžni znesek 200 gld. konv. v. župnikom
horjulskim v užitek in zahteval, da opravijo vsako leto
10 sv. maš v farni cerkvi za r. Pavla Urh. Na Prat-
karjevo zemljišče vknjiženi dolg je prevzel r. Luka
Jerala. Mesto da bi plačal dolg, je dal parcelo št. 46/2,
vredno 210 gld. Ta „stari vrt na Vovčnah“ meri 506
kvadrat, sežnjev in nosi čistega dobička 3 gld. 95 kr.
Župnik opravi sedaj sedem sv. maš, in sicer eno 7., eno
25 januvarija, ostalih pet pa ob poljubnih dnevih.

2. Podružnica sv. Kancijana na Vrzdencu.

Med horjulskimi podružnicami je treba na prvem
mestu omeniti cerkev sv. Kancijana na Vrzdencu. Vsaj
so tukaj imeli prvega duhovnika v horjulski dolini in
le radi odročnosti vrzdenške cerkve se je kasneje usta¬
novila nova fara v Horjulu.

145

Vrzdenec je zadnja vas v horjulski dolini.
Oddaljena je od Horjula dobre pol ure. Vrjetno je, da
so se ljudje zgodaj naselili v tem kraju. Hrib „Tabor“
(491 m)  na južni strani vasi je bil dobro utrjen proti
turškim navalom. Sedaj šteje vas 60 hiš s približno
450 Stanovniki, ki se večjidel bavijo s poljedelstvom
in živinorejo. Znamenitosti ne najdeš na Vrzdencu. Pred
vasjo je lepo razpelo, dar vrzdenških mladeničev in
deklet. Sredi vasi stoji zidano znamenje, slikano od
Pavla Šubica iz Poljan. Slike se mu niso posrečile.

Cerkev stoji za vasjo pod severnim pogorjem
(398 m).  Njena starost je neznana Prezbiterij in zvonik
nosita znamenje poznejše gotike, ladija je zidana v re-
nesanskem slogu. Na zvoniku je letnica Ao. 1658 Krstni
kamen, v steni vdelan armarij za sv. olje in vzidano
stojalo za velikonočno svečo nas spominja na odprav¬
ljeni kuratni beneficij.

Vsi trije oltarji so leseni. Leta 1859. je bil po¬
pravljen veliki oltar, stranska so takrat napravili nova.
Blagoslovil je oltarje dne 14. avgusta 1859 vrhniški
dekan, vč. g. Andrej Pečar. — Veliki oltar je
posvečen sv. Kancijanu. Na straneh sta kipa sv. Lav-
rencija in sv. Štefana Zgoraj je v tronu kip M. B., na
straneh pa sv. Tomaža ap., in sv. Matije. Veliki oltar
ima privilegij za večne čase. — Stranski oltar na evan¬
geljski strani je posvečen brezm. spoč. M. D. Na straneh
sta kipa sv. Joahima in sv. Ane, zgoraj pa sv. Jožefa.

— Na listni strani je oltar sv. Katarine s kipi sv. Lu¬
cije, sv. Barbare in zgoraj sv. Petra ap. — Cerkev in
veliki oltar sta posvečena, v stranskih oltarjih je por-
tatile. Pred 1. 1859. so bili vsi trije oltarji posvečeni,
kakor piše Jožef Vogler v popisu pograjske fare. —

— Na leseni prižnici so naslikani štirje evangelisti.

10

146

V cerkvi je tudi rakev z dvema mrličema. Vrhna
plošča z napisom:

/17 Josephus Rosman 7R\
I ,nus  Benef. Curat. •

se je odkrušila na eni strani. Zato so jo zamenili z
novo; staro so vzidali na vrh pokopališnega obzidja.

Cerkev je dolga 18 m,  široka 8 m, obseg zuna¬
njega zidu meri 64'5 m.  Zunaj je na listni strani na
presno slikana velikanska podoba sv. Krištofa. Jezušček
drži sv. Krištofa z desno roko za lase, v levici nosi
zemeljsko krogljo s križem. Ne sedi na rami Krištofovi,
marveč kleči, da kaže pete gledavcu. Palica sv. Krištofa
je polna jabolk. Prepasano vrhno oblačilo mu sega do
kolen. V torbi ima ribo in štruco kruha. Spodaj v vodi
med nogama plava morska deklica, ki drži z vsako
roko en nazaj zavihan rep. Ribič na levi strani podobe
lovi ribe na trnik in v mrežo. Pod njim plava pet rib,
v sredi med njimi trobi majhen triton. Na dnu sta na¬
slikana rak in žaba. Na desni strani sveti puščavnik
s svetilnico. Pod njim plavajo štiri ribe. Zgoraj stojita
dva viteza z velikimi lasuljami; levi ima palico na¬
slonjeno in izliva iz vedrice vodo, desni se pa opira
ob palico.

V zvoniku visijo trije zvonovi. Veliki zvon tehta
15 c  45 funtov. Vlil ga je 1. 1845. Anton Samassa kot
579. delo. Okrašen je s podobami sv. Kancijana, sv. Križa
in Marijinega vnebovzetja. — Srednji zvon je nekaj nad
7 c  težak in nosi napis: „Casparus Franchi me fudit
anno MDCCIX.“ Na njem so podobe M. B., sv. Kan¬
cijana, sv. Križa in sv. Boštjana. — Mali zvon je vlil
1.1845. Anton Samassa kot 580. delo. Tehta 4 c 42 funtov
in ima podobe sv. Florijana, sv. Katarine in sv. Križa.

147

Na Vrzdenec so prav pogosto prišli maševat po-
grajski duhovniki. Od Velike noči do kvaterne nedelje
v septembru je bila pred sv. mašo vsako nedeljo pro¬
cesija po pokopališču. Duhovnik je nesel presv. R. T.
(malo sv. hostijo) in je potem enega ž njo obhajal pri
sv. maši. Duhovnika so plačevali Vrzdenčani iz „po-
češne“, katero so plačevali 1. 1758. lastniki Vidmarjeve
kmetije: Jurij Kenk, Jurij Klama, Matej Maren in Luka
Rožmanec. Ti štirje so se vrstili med seboj, samo pri
velikonočni spovedi so skupaj plačevali počešno. C. g.
Jožef Vogler navede sledeče soseskine sv. maše:

1 V praznik Razglašen j a Gosp., 6. janu-
varija, je imel kapelan sv. mašo s pridigo. Počešne je
plačal Kenk 30 kr. nem. velj.

2. Na god sv. Matije, 24. ali 25. febr., je
imel zopet kapelan sv. mašo s pridigo Počešne je dal
Klama 30 kr.

3. Drugo postno (kvaterno) nedeljo je
plačal ključar za sv. mašo in pridigo 40 kr.

4. V ponedeljek po kvaterni nedelji
je bila za Vrzdenčane skupna velikonočna spoved. Iz
počešne je prejel kapelan 1 gld. K spovedi je prišlo
90 odraščenih in 10 otrok.

5. Na veliki petek je opravil kapelan cer¬
kvene obrede in prenesel sv. R. T. v božji grob. Na to
je prebral pasijon. Kenk je plačal počešne 30 kr.

6. Na velikonočno nedeljo je bilo naj-
preje vstajenje. Med sv. mašo je prebral kapelan samo
sv. evangelij. Klama je plačal 30 kr.

7. V praznik vnebohoda Gospodovega
so prišle na Vrzdenec procesije z zastavami od sosednjih
podružnic. Na to je bila procesija po pokopališču okoli

10-

148

cerkve, sv. maša in pridiga. Kapelan je prejel od
cerkve 20 kr.

8. Na god sv. Kancijana, 31. maja, je bilo
patronsko opravilo: procesija, sv. maša in pridiga. Ka¬
pelami je plačala cerkev 20 kr.

9. Binkoštno nedeljo je bila procesija,
sv. maša in pridiga. Počešne je dal Maren 30 kr.

10. V četrtek po binkoštih so bili cer¬
kveni računi pri enem ključarju. Maševal je župnik, ki
je prejel za sv. mašo in račune 2 gld. 13 */ 4  kr.

11. Isti dan je imel kapelan poljsko sv. mašo
s procesijo. Od cerkve je dobil 40 kr.

12. P r v o n e d e 1 j o p o b i n k o š t i h je bila
zopet procesija, sv. maša in pridiga. Ključar je dal ka¬
pelami počešne 40 kr.

13. Okoli sv. Jakoba je pobiral kapelan se¬
neno biro. Za sv. mašo je dobil iz počešne (Maren) 30 kr.

14. Na god vezij sv. Petra, 1. avgusta, je
imel kapelan procesijo in mašo brez pridige, ter prejel
od cerkve 20 kr.

15. V nedeljo po sv. Lovrencu je bil
cerkveni shod. Župnik je zjutraj maševal in dobil iz
počešne 1 gld.

16. Isto nedeljo je imel kapelan procesijo,
sv. mašo, pridigo in potem še večernice. Počešne so
mu plačali vaščani 1 gld.

17. V ponedeljek po s v. L o v r en cu ali
enkrat tekom tedna je zopet maševal kapelan in dobil
iz počešne Kenkove 30 kr.

18. Na god sv. Matevža, 21. sept., ni bilo
procesije, marveč samo sv. maša s pridigo. Klama je
plačal kapelanu 30 kr.

149

19. Kvaterno nedeljo v septembru je
bila zadnjič v letu procesija in na to sv. maša s pri¬
digo. Ključar je dal počešne 40 kr.

20. V ponedeljek po kvaterni nedelji
je bila skupna bira za žito. Maševal je kapelam Po¬
češne 30 kr. je plačal Rožmanec, kosilo in pijačo so
preskrbeli v župnišču.

21. Na god s v. S i m o n a in Jude, 28. okt.,
je bila ob 10. uri sv. maša s pridigo. Kapelan je prejel
od cerkve 20 kr.

22. Na praznik vseh svetnikov je bila
ob 10. uri sv. maša s pridigo. Počešno (30 kr.) je dal
Rožmanec.

23. Vernih duš dan je pel kapelan ob 9. uri
velike bilje. Potem je bila sv. maša s pridigo in ko-
nečno blagoslovljenje kostnice (ossuarium). Iz počešne
(Kenk) je prejel 30 kr.

24. Na god sv. Katarine, 25. nov., je ma¬
ševal kapelan ob 10. uri pri oltarju sv. Katarine in
prebral sv. evangelij. Od cerkve je dobil 20 kr.

25. Na god s v. T o m a ž a, 21. dec., je bila ob
10. uri sv. maša s pridigo. Počešno (30 kr.) je plačal
Klama.

26. Četrto adventno (kvaterno) nedeljo
je maševal in pridigoval kapelan. Ključar je dal po¬
češne 40 kr.

27. Pred Božičem so bile ob treh popoludne
slovesne večernice in kapelan je kadil po hišah. ■—
Pred polnočjo je pel kapelan zornice, potem je maševal
in pridigoval. Intencijo je imel prosto.

28. Sveti dan, 25. dec., je bila ob 10. uri sveta
maša s pridigo. Počešne je dal Maren 1 gld. Popoludne
ob štirih so bile zopet slovesne večernice.

150

29. Na praznik s v. Š t e f a n a, 26. dec., je
bila ob 10. uri sv. maša s pridigo Po sv. maši je šel
kapelan na prižnico, da je blagoslovil sol in vodo
sv. Stefana, oves in klajo za konje. Potem je blago¬
slovil tudi konje, katere so pripeljali vaščani pred po¬
kopališče Iz počešne Rožmanec je prejel 1 gld.

Pokopavali so na Vrzdencu pograjski duhovniki.
Za naročeno sv. mašo je dobil duhovnik na Vrzdencu
53’/ t  kr. k. v. Kadar je šel obhajat, je dobil na Vrz¬
dencu za pot 24 kr., v Horjulu in na Samotorici pa
40 kr. Za poroko je bilo štolnine 16 kr., za oklice
2 gld. 20 kr., če se je omožila nevesta v drugo faro,
je plačala za oklice 5 gld. Od krsta je dobil župnik 16 kr.,
kapelan 4 kr., in Cerkvenik 4 kr. Vrzdenški beneficijat
je štolnino dal pograjskim duhovnikom. Za vpeljavko je
dobil duhovnik 3'/ t  kr. Pogreb s sv. mašo brez bilj je
stal 1 gld. 10 1 /, kr., bilje posebej 16 kr., in sedmi dan
sv. maša z „libera“ 1 gld. 10’/ 2  kr. Kadar je umrl go¬
spodar, je prejel župnik 16 kr. k. v. za „ius mortuale“,
po smrti gospodinje pa 8 kr.

Procesije je prepovedal in odpravil cesar Jožef II.
Po ustanovitvi nove fare v Horjulu so ostale skoraj
vse soseskine sv. maše. Opustila se je samo kapelanova
maša v nedeljo po sv. Lovrencu in na božični praznik,
kakor tudi vsa cerkvena opravila na praznik sv. Ste¬
fana. — Vsi duhovniki so morali opravljati te sv. maše
za vrzdenško sosesko. Se le župniku Fr. Dolinarju je
dovolilo škofijstvo, da sme vzeti lastno intencijo pri
teh mašah. Soseska plača vselej 90 kr. za pot, ob ne¬
deljah in križevi teden pa 1 gld. 40 kr., ker je takrat
sv. maša s pridigo. Te soseskine sv. maše pri horjulskih
podružnicah opravlja g. kapelan; samo če njega ni,
pride maševat g. župnik.

151

Sedaj so v navadi naslednje soseskine sv. maše:
1.—4. Vsako kvaterno nedeljo; 5. na god sv. Matija;
6. sv. Kancijana; 7. v nedeljo po sv. Kancijanu (pa-
tronsko opravilo); 8. tekom binkoštne osmine poljska
maša za sosesko (kapelan dobi za pot in sv. mašo 1 gld.
50 kr.); 9. na god vezij sv. Petra; 10. v nedeljo po
sv. Lovrencu (cerkven shod); 11. v ponedeljek po tej
nedelji (ker je bila nekdaj v nedeljo z blagoslovom
sv. maša); 12. na god sv. Matevža; 13. sv. Simona in
Juda; 14. enkrat tekom tedna po vseh Svetnikih (opra¬
vilo za rajnke, župniku plača soseska 2 gld.); 15. na
god sv. Katarine in 16. na god sv. Tomaža.

Vrzdenška cerkev je samo lastnica parcel št. 240
in 256, na katerih stoji. Je pa nekaka solastnica parcel
št. 340, 625, 635, 640, 643, 846, 849, 869 davčne ob¬
čine Vrzdenec in parcel št. 743 in 751/1 davčne občine
Horjul. Te „cerkovnice“ koristijo v toliko cerkvi, da
njihovi lastniki (22 vrzdenških posestnikov) plačujejo
vsako leto cerkvi za njeno vzdržavanje 8 gld. Tudi
se smejo te cerkovnice samo z dovoljenjem cerkvenega
predstojništva drugim prodati. Vrzdenška soseska pla¬
čuje tudi 7 gld. na leto cerkvi za soseskine sv. maše.
Nadalje prepusti Cerkveniku v užitek svoj pašnik „na
Gradišču" (pare. 829/3) in gozd „Strojnica“ (pare. 1048/8).

Staro župnišče so Vrzdenčani po trudu župnika
P. Bohinjca podrli 1. 1897. in 1. 1898. sezidali na novo
kupljeni parceli pri cerkvi od ključarja Janeza Slovša,
novo pritlično mežnijo pod vodstvom podžupana Janeza
Logarja št. 18. Parcela je stala 300 gld. in jo uživa
vrzdenški mežnar, le da povrne cerkvi vsakoletne
davke. — Lastnega premoženja ima cerkev v obliga¬
cijah za 600 gld., v osebinskih dolžnih pismih za
131 gld.

152

V cerkvi sv. Kancijana se opravljajo naslednje
ustanovljene sv. maše:

1. Za r. vč. g. Jožefa Rozman ena sv. maša
v osmini praznika sv. Jožefa.

2. Za r. J u r i j a Rozman se opravi 8 (preje 19)
sv. maš in obletnica z enim nokturnom. 1 )

3. Iz Stefan Rozmanove mašne ustanove se
opravi 8 (preje 16) sv. maš za p. Stefana Rozman, Ja¬
neza Marinčič, Boštjana Marinčič in Jurija Železnik.

4. Ravnotako 2 (preje 4) sv. maši za r. Uršulo
J a z b a r in

5. Za r. Florijana Slovša in uboge duše v
vicah ena sv. maša.

6. Za r. Jurija Kenk, Florijana Slovše
in za uboge duše v vicah ena sv. maša (preje dve);

7.  Za r. Jurija Žagar ena (preje tri); jednako 8. za
r. Jurija Cepin; 9. za r. Jurija Žagar; 10. za
r. Jurija Rožmanec; 11. za r. Tomaža Po¬
hleven; 12. za r. Janeza Malavašec in 13. za
r. Luka Rožmanec (preje dve). 14. Za r. Jerneja
in Lucijo Slovše se opravita dve sv. maši (preje
štiri) iz Jernej Slovše-ve ustanove.

15. Preč. g.  kanonik Andrej Zamejic je na¬
pravil 1. 1861. mašno ustanovo, da se opravijo zanj,
za njegove stariše Gregorija in Jero Zamejic in vse
sorodnike tri sv. maše. Z ustanoviteljevim dovoljenjem
se opravi sedaj samo ena sv. maša 12. ali 17. marca
z „libera“.

16. Za r. Matevža Seliškar se opravi ena
sv. maša na Vrzdencu, ena v farni cerkvi (preje štiri
na Vrzdencu).

l ) Ustan. sv. maše pod št. 2. do 5. se opravljajo sedaj v
farni cerkvi.

153

17. Jurij Samoto rčan je napravil ustanovo,
da se opravijo štiri sv. maše (preje sedem) za r. Mihaela
in Marijano Samotorčan,

18. Za r. J u r i j a Petrovčič se daruje vsako
leto ena sv. maša; 19. za r. Jakoba Rožmanec
in sorodnike dve (preje štiri); 20. za r. Nikolaja
in Katarino Rozman tri (preje štiri) in 21. iz
Anton S 1 o v š e v e ustanove ena sv. maša za r. Pri¬
moža in Nežo Ravnohrib.

3. Podružnica sv. Mihaela nadangela na
Samotorici.

Za vrzdenško cerkvijo se razteza severno pogorje,
čegar srednja višina je 650 m.  Na tej višavi so sezi¬
dali Samotorčani cerkvico sv. Mihaela. Izprva je bila
podružnica pograjske fare, dve leti vrzdenške lokalije
in sedaj spada pod horjulsko faro.

Oddaljena je ta podružnica eno uro od farne
cerkve. Pot je izprva jako neprijetna, ker v deževnem
vremenu zavirajo ilovnata tla človeka. Leta 1900. pa
so Ljubgojnci in Samotorčani pod vodstvom župana
T. Zdešarja in s pomočjo kmetijskega društva napravili
složno vožno pot okrog Trnovčevega hriba. Samotorica
tvori z Vrzdencem posebno davčno občino. V cerkvenem
oziru je razdeljena med tri župnije, vendar spada večina
(12 hiš) pod horjulsko faro. Število Stanovnikov se
manjša od leta do leta. Leta 1838. je bivalo na Samo¬
torici 123 horjulskih faranov, 1 1890. jih je bilo samo
še 79. Gostači so se preselili v dolino, kjer več za¬
služijo Tudi poslov je sedaj manj. Kraj je zelo zdrav.
Novo pokopališče so dobili 1. 1894. Preje so Samo¬
torčani nosili mrliče na Vrzdenec.

154

Prebivalci se pečajo s poljedelstvom in živinorejo.
Drobnice še nekaj redijo, a vendar pašo vedno bolj
opuščajo. Dva posestnika (Grdadolnik in Tominec) imata
celo zemljišče. Znamenitosti ne dobiš na Samotorici.
Edina posebnost v teh hribih je, da ima tukaj govorica
že prehod v poljansko narečje.

Cerkev stoji ob kolovozni poti, 669 m  visoko nad
morjem. Zidana je v renesanškem slogu, zvonik pa nosi
sledove pozne gotike. Starost te podružnice je neznana.
Na cerkvenem zidu se vidi zunaj na prezbiteriju let¬
nica 1722, na kropilniku v žagradu je pa vsekana šte¬
vilka 1724. Mogoče so takrat popravljali to podružnico.

Vsi trije oltarji so leseni. Veliki je najbrže po¬
svečen, ker še sedaj pripovedujejo ljudje, da so prišli
iz Goriškega škof posvetit cerkev in veliki oltar. V
tronu je soha sv. Mihaela. Slikano podobo pred to soho
je dal napraviti na lastne stroške ključar Pavel Sečnik.
Slikal je podobo 1. 1880. Matija Bradaška iz Kranja
po fotografiji nekega rimskega mozaika. Podoba dela
vso čast svojemu mojstru. Na strani stojita kipa sv. Aha-
cija in sv. Florijana. Zgoraj je podoba presv. Trojice
in kipa sv. Ignacija in sv. Frančiška Ksaverija. Leseni
oltar je blagoslovil 26. septembra 1858. vrhniški dekan
vč. g. Andrej Pečar. — Stranska oltarja sta bila pre¬
novljena 1. 1868. Evangeljski je posvečen sv. Juriju;
na straneh sta kipa sv. Elizabete in sv. Notburge; listni
ima v tronu podobo M. B., na straneh pa kipa sv. Jo-
ahima in sv. Ane.

Pri vhodu je na cerkvenem zidu naslikana presno
podoba sv. Krištofa, ki se že prav malo pozna. Spodaj
je že bila enkrat prebeljena. Zraven sv. Krištofa je
manjša podoba sv. Križa. — Cerkev je dolga 8'/ 2
široka je 5 m,  v obsegu meri zidovje 50 m.

155

V zvoniku visijo trije zvonovi. Veliki zvon tehta
1406 funtov. Vlil ga je 1. 1861. Anton Samassa kot 1454.
delo. Okrašen je s podobami sv. Križa, brezmad. spoč.
M. D. in sv. Mihaela. Srednji zvon je približno sedem
stotov težak. Vlil ga je 1. 1751. Jožef Samassa. Okrašen
je s podobami sv. Jurija, sv. Mihaela, sv. Janeza Nep.
in sv. treh kraljev. Zgoraj je napis: „Sancte Michael
Archangel veni in advitorium (!) nostrum.“ Pod napisom
je venec raznih okraskov. — Mali zvon je vlil 1. 1861.
Anton Samassa kot 1453. delo. Tehta 400 funtov in nosi
podobe sv. Križa, sv. Florijana in sv. Jurija. — Pred
1. 1861. sta bila samo dva zvonova v samotorškem
zvoniku. Župnik Aleš Jerala je poslal manjši 493 funtov
težki zvon zvonarju, da je vlil dva nova zvonova.
Soseska je doplačala 1545 gld. 42 kr. — Ure ni v
zvoniku.

„Počešno“ za soseskine sv. maše so zaporedoma
plačevali gospodarji. Ker ni bilo sv. maše z blagoslovom,
je šel ob gotovih dnevih duhovnik po cerkvi ter po¬
kropil ljudstvo z blagoslovljeno vodo (circuitus). Okoli
1. 1758. so opravljali pograjski duhovniki naslednje
soseskine sv. maše na Samotorici:

1. K vat er ni teden v postu je bila prva
sv. maša. Kapelan je dobil iz počešne 40 kr. n. velj.
— 2. Tekom tedna po tretji postni ne¬
delji je bila velikonočna spoved. Prišlo je k spovedi
približno štirideset odraščenih in o?em otrok. Za vse
opravilo in sv. mašo je prejel kapelan 1 gld. 20 kr.,
ker mu niso več dajali večerje in kosila. — 3, Na
god sv. Jurija, 24. aprila, je imel kapelan mašo s
pridigo. Potem je pokropil ljudstvo z blagoslovljeno
vodo in opravil večernice. Cerkev mu je dala 20 kr.,
iz počešne je prejel 40 kr. — 4. Tretjo'nedeljo

156

po veliki noči je bilo jednako opravilo. Kapelan je
dobil prašička (ali pa 13'/ 4  kr.) in cerkev je dodala
20 kr. — 5. Na god prikazni sv. Mihaela
nadangelja, 8. maja, je prebral kapelan med sv. mašo
evangelij. Dobil je iz počešne 40 kr., od cerkve 8 kr.
— 6. Pred binkoštmi so bili cerkveni računi,
poljska sv. maša in procesija s štirimi evangeliji. Župnik
je dobil za opravilo 2 gld. 13'/ 4  kr. — 7. Isti dan
je imel kapelan kvaterno mašo za poletje. Cerkev je
plačala 40 kr. počešne za ključarja, pri katerem so
bili računi. — 8. V osmini p r e s v. R. T. je bila na
Samotorici bira za sir. Župnik je maševal in dobil
40 kr. iz počešne. — 9. Isti dan je opravil tudi ka¬
pelan sv. mašo in dobil 40 kr. iz počešne. — 10. Na
god sv. Ahacija, 21. junija, je maševal in prebral
evangelij kapelan. Počešne je prejel 40 kr., od cerkve
pa 8 kr. — 11. V nedeljo po osmini (ali med
osmino) rojstva M. D. je bil cerkven shod. Sv. mašo
za srečo pri svinjereji je opravil župnik. — 12 Isto
nedeljo je imel veliko opravila z večernicami in
blagoslovom kapelan. Za sv. mašo in „asperges“ je
dobil 8 kr. od cerkve in 40 kr. iz počešne, za večer¬
nice 12 kr. in mesto prašička tudi 13'/ t  kr. — 13. V
ponedeljek potem je zopet maševal kapelan in dobil
počešne 40 kr., od cerkve 8 kr. — 14. K v a t e r n i
teden v septembru je opravil kapelan tretjo kva¬
terno mašo in dobil je iz počešne 40 kr. — 15. Na
god sv. Mihaela nadang. je bilo patronsko opra¬
vilo. Dobil je kapelan iz počešne 40 kr., od cerkve
8 kr. in za večernice 12 kr. — 16. Med tednom
po prvi nedelji v oktobru je bila bira za žito.
Župniku so dali za sv. mašo iz počešne 40 kr. —
17. Isti dan je pobiral žitno biro tudi kapelan. Dobil

157

je za sv. mašo iz počešne 40 kr. Obedoval je ta dan
v župnikovi hiši. — 18. Na god darovanja M. D.
je maševal kapelan pri oltarju M. B. in prebral evan¬
gelij. Počešne je prejel 40 kr., od cerkve 8 kr. —
19. Kvaterni teden v adventu je opravil ka¬
pelan četrto kvaterno mašo in dobil iz počešne 40 kr.

Za naročeno sv. mašo je dobil duhovnik na Samo-
torici 53'/ t  kr. n. v. Kadar je prišel obhajat z Vrzdenca,
je dobil 40 kr. za pot. Stolnina za poroke, krste in
vpeljavke je bila jednaka vrzdenški. Pokopavat so no¬
sili mrliče na Vrzdenec ali v Polhov Gradec, kakor je
bilo priročno ljudem.

V novi matrikuli horjulske fare ni zapisanih sv. maš
ob biri in cerkvenih računih, odpravljene so tudi pro¬
cesije, blagoslovljenje in večernice. Sedaj opravlja ka¬
pelan soseskine sv. maše. S škofijskim privoljenjem
opravi samo poljsko sv. mašo za sosesko, pri drugih
mašuje na poljuben namen. Soseska plačuje za pot 90 kr.,
kadar pride s procesijo ali v nedeljo na Samotorico,
takrat dobi 1 gld. 5 kr. Sedaj je trinajst zapisanih
sv. maš na Samotorici: 1.—4. vsak kvaterni teden, 5. tretjo
nedeljo po veliki noči, 6. na god sv. Jurija, 7. dne
8. maja je poljska maša za sosesko 1 ), 8. na god sv. Aha-
cija, 9. v nedeljo Imena Marijinega (cerkven shod),
10. v ponedeljek po tej nedelji, 11. na god sv. Mihaela
nadang., 12. v nedeljo po sv. Mihaelu, 13. na god Ma¬
rijinega darovanja.

Prostor, na katerem stoji cerkev, spada k pare,
št. 109. Mežnija je na stavbišču pare. št. 108 in je tudi
cerkvena lastnina. Njivico (pare. št. 1191), ki meri
583Q sežnjev in nosi čistega dobička 53 kr., ima v
najemu Cerkvenik, ki plačuje cerkvi najemnine 52'/ 2  kr.

‘) Kapelan dobi za pot in intencijo 1 gld. 50 kr.

158

Davka z dokladami plačuje cerkev od te njive 9 kr.
— Premoženja ima v obligacijah za 194 gld. 51 kr.,
v osebinskih dolžnih pismih za 273 gld.

Na Samotorici se napravijo naslednje ustanovljene
sv. maše:

1. Soseska naSamotorici je ustanovila šest
sv. maš. Sedaj se opravijo tri sv. maše v postu na dober
namen ustanovnikov in soseske. — 2. Za Pa vla Mar¬
tinčiča ste vsako leto dve (preje štiri) sv. maši. —
3. Za Mino Samotorčan mašuje župnik dva- (preje
tri-) krat. — 4. Eno sv. mašo opravi župnik v soboto
pred praznikom Marijinega Imena za r. Mino Samo-
torčan.')

4. Podružnica sv. Urha v Zaklaneu.

Horjulska ravnina se prav za prav začne šele pri
Podolnici, prvi horjulski vasi. Potnika, ki pride po
okrajni cesti z Dobrove, kar preseneti pogled. Dolinica
se razširi pred njegovimi očmi, da prav blagodejno
vpliva na človeka. Še bolj zanima vsakega cerkvica,
katero zapazi pred seboj na 426 m  visokem griču.
Precej visoko zidovje z dvema stolpičema, ki obdaja
zaklanško cerkev, nas spominja preteklih časov, ko so
naši predniki v podobnih taboriščih branili dom in
vero. Pri zaklanški cerkvici so imeli prebivalci iz Za-
klanca in Podolnice svoje zavetišče, tukaj so shranje¬
vali svoje premoženje, tukaj so branili sebe in svojo
družino ter hrabro odbijali napade krvoločnih Tur-
činov. Veliko pripovedk je razširjenih še sedaj o za¬
klanški cerkvi med horjulskimi farani. 2 ) Zid okoli cerkve

‘) Prim, šestnajsto mašno ustanovo pri farni cerkvi

') Nekega dne je Turek kosil pod Kajžarjem v Podolnici.
Kar nekdo ustreli in strel izbije Turku žlico iz rok. Prestrašen

159

je bil nekdaj višji. Štirje stolpiči so služili vaščanom
za shrambe in brambo. Kakor pripovedujejo stari ljudje,
je bila prva cerkev lesena, ter je zgorela v začetku
18. veka. Za zidanje nove cerkve so potrebovali mnogo
kamenja. Nevarnosti ni bilo nobene več za vaščane.
Zato so začeli podirati obzidje okoli cerkve. Kasneje
so tukaj napravili pokopališče. Velik del tega prostora
so zasuli, zamašili so tudi vse strelne luknje, ki se
sedaj nič več ne poznajo. Zahodnji in severni stolpič
so tudi podrli. Na zahodnji strani stoji mežnarija, ki je
zidana s kameni podrtega stolpiča. Zaklanška cerkev
ima še možnar iz turških časov. Kasneje so ga dali
prisekati, da lahko ž njim streljajo ob slovesnih dnevih.
V cerkev prav rado trešči.

Velika nesreča se je zgodila 4. julija 1. 1862. Pred
mežnarijo so streljali na čast mil. gosp, knezu in škofu
Jerneju, ki je prišel birmovat in posvetit novopredelano
cerkev in veliki oltar sv. Marjete v Horjulu. Iskra je
odletela v slamnato streho, ki je takoj začela goreti.
Kmalu je bila tudi cerkvena streha v ognju. Veter je
vlekel proti vzhodu in iskre so letele v Podolnico,
kjer je zgorelo 17 poslopij in 9 goved. Ostala je samo
hiša, ki stoji prav pod zaklanškim hribom. Zaklanški
zvonovi, ki so najlepše peli v celi fari, so se stopili.
Novi jih niso dosegli. Škode je napravil požar za
23.268 gld. — Še ne dvajset let kasneje je začelo go¬
reti ob polu dveh dne 12. jan. 1. 1882. v stelji h. št. 17
skoči Turek na noge rekoč: »Svetec pljuje doli, zdaj pa le
bežimo!" — Zopet drugič so hoteli Turki prijahati na vrh zaklan-
škega griča. Kar se začne zemlja udirati pod kopiti in konji niso
mogli naprej. Ko vprašajo, kako daleč seže moč tega svetnika,
jim pokažejo ljudje po dolini naprej. Turki potem v tem kraju
niso ropali in požigali.

160

v Zaklancu. Zgorelo je 11 hiš z gospodarskimi poslopji
(h. št. 5, 7—12, 15 [samo hlev], 16—19). Razun posest¬
nika h. št. 19 so bili vsi zavarovani za 5252 gld. Skoda
se je cenila na 25.300 gld. Zažgali so najbrže otroci.
Denarne podpore so poslali razni dobrotniki osebno
ali po „Zgodnji Danici“ 370 gld. Sosedje so dali les
in druge potrebne stvari.

Za lepim križem, katerega so postavili zaklanški
mladeniči in dekleta, se odcepi od okrajne ceste stranska
pot, ki vodi pod zaklanški grič. Deset minut je treba
iti navzgor, da se pride do cerkve. Zaklanška cerkev
je najbolj pravilno zidana. Potres jo je 1. 1895. zelo
razdejal. L. 1897. pa se je po trudu župnika P. Bohinjca
in ključarjev Nagodtta in Sečnika spet zvezala z moč¬
nimi vezmi, osnažila in olepšala.

Dolga je ta podružna cerkev 15’8 m,  široka 7’6 m
in obseg zidovja meri 57 m.  V cerkvi so trije leseni
oltarji Veliki je posvečen sv. Urhu. Na straneh stoje
kipi sv. Tomaža Kant., sv. Janeza od Boga, sv. Nikolaja
in sv. Tilna. Zgoraj je podoba Matere Božje. Oltar je
prenovil podobar Valentin Šubic iz Poljan. — Stranski
oltar na evangeljski strani je posvečen sv. Heleni. Po¬
doba kaže najdenje sv. Križa. Ob straneh sta kipa
sv. Ane in sv. Marije Magdalene, zgoraj je podoba Ža¬
lostne Matere Božje. — Na listni strani je oltar svetega
Valentina. Podobo je prav dobro naslikal domačin
Primož Škof, Mrakov iz Zaklanca. Zgoraj je podoba
sv. Florijana, ob straneh pa kipa sv. Janeza Nep. in
sv. Ignacija Stranska oltarja je prenovil podobar Jernej
Trnovec iz Polhovega Gradca.

Veliki oltar kakor tudi cerkev je posvetil 15. ju¬
nija 1. 1772. pomožni škof Karol grof Herberstein. Cer¬
kveno in zvonikovo streho so popravili 1. 1843. za

161

360 gld. 15 kr. Soseska je dala 75 gld., ostali znesek
so plačali s cerkvenim denarjem. Sedanja cerkev je
bila dozidana okoli 1. 1757., kakor kaže letnica, ki je
vsekana na kropilniku v žagradu. V stranskih oltarjih
je portatile. Veliki oltar ima privilegij za sedem let.
V zvoniku visijo trije zvonovi. Mali zvon tehta 170^
in je okrašen s podobo sv. Križa; na drugi strani je
napis: Albert Samassa I. A. Čamp. Fusor. Ani. Labaci..
— A2 898 >::= 1879. — Srednji zvon tehta 763 funtov.
Nosi podobe sv. Križa, sv. Valentina, sv. Helene in
spodaj napis: Jis  1586. Opus Antonii Samassa. Labaci.
1862. — Veliki zvon je okrašen s podobami sv. Križa,
sv. Nikolaja in sv. Florijana. Spodaj ima napis: A» 1587.
Opus Antonii Samassa, Labaci. 1862. Tehta 1233 funtov.

Pokopališče okrog cerkve je staro nekaj nad
250 let. Vendar ni znano, kdaj so začeli tukaj poko¬
pavati mrliče. Križ na pokopališču je podarila farna
cerkev. Za mrtvašnico služi en stolpič, v drugem
spravlja Cerkvenik razno poljsko orodje.

Za soseskine sv. maše so zaporedoma plačevali po-
češno gospodarji iz Zaklanca in Podolnice. Ok. 1. 1758.
so bile v navadi sledeče soseskine sv. maše:

1. Na god sv. Valentina je dobil kapelan iz
počešne 30 kr., od cerkve 8 kr. nem. veljave. 2. K v a-
terni teden v postu je maševal župnik ter prejel
28 kr. 3. V sredo po drugi postni nedelji je
bila skupna velikonočna spoved. Prišlo je k spovedi
približno 80 odraščenih in 10 otrok. Mesto večerje je
dobil kapelan iz počešne 30 kr., za sv. mašo pa 40 kr.
4. V s a b o t o pred a 1 i p o s v. J u r i j u je bila poljska
sv. maša s procesijo. Vsi vaščani so zložili za kapelana
48 kr. 5. Dne 3. maja, ko se je obhajal spomin Najdbe
sv. Križa, je bila procesija, sv. maša in pridiga.

n

162

Cerkev je dala počešne 34'/ 2  kr. 6. Isti dan so bili
cerkveni računi. Župnik je prišel maševat. Dobil je
2 gld. 13'/ 4  kr. in kosilo. Tudi kapelanu so pripravili
kosilo. 7. Na god sv. Florijana so prišle procesije
od sosednjih podružnic. Župniku so dali za sv. mašo
in pridigo iz počešne 30 kr., cerkev pa 8 kr. 8. Drugo
kvaterno mašo je zopet opravil župnik, ki je prejel
iz počešne 20 kr., od cerkve pa 8 kr. 9. Nedeljo
pred godom sv. Janeza Krstnika je bil cerkven
shod. Župnik je pokropil ljudstvo z blagoslovljeno
vodo, pel večernice, maševal in pridigoval. Prejel je
za vse opravilo iz počešne 40 kr., od cerkve 12 kr.
10. Na god sv. Urha je bilo patronsko opravilo. Ma¬
ševal in pridigoval je župnik, ki je dobil počešne 30 kr.,
od cerkve 8 kr. 11. Okoli godu sv.Jakoba je bila
kapelanska bira za seno. Za sv. mašo je dobil iz po¬
češne 20 kr. 12. Nekaj dnij kasneje je zopet ma¬
ševal kapelan ter prejel 20 kr. 13. Na god sv. Tilna
je maševal kapelan pri oltarju sv. Helene in prebral
evangelij. Iz počešne je dobil 30 kr., od cerkve 8 kr.
14. K vat er ni teden je opravil župnik tretjo kva¬
terno mašo. 15. V sredo po kvaterni nedelji je
pobiral župnik žitno biro. Za sv. mašo je dobil iz po¬
češne 20 kr. 16. Isti dan je maševal tudi kapelan.
17. Na god s v. Ni ko la ja je imel kapelan ob 10. uri
sv. mašo s pridigo. Prejel je iz počešne 30 kr., od
cerkve 8 kr. 18. Kvaterni teden je opravil župnik
četrto kvaterno mašo. 19. Na god sv. Toma ža Kant.,
29. dec., je maševal kapelan pri velikem oltarju in
prebral evangelij. Iz počešne je prejel 30 kr., od
cerkve 8 kr.

Kapelan Jožef Vogler omeni v svojem spisu, da
je nedavno ustanovil neznan dobrotnik šest sv. maš,

163

katere opravijo med letom pograjski duhovniki ob ne¬
deljah, praznikih ali sopraznikih v zaklanški cerkvi.
Ob enem razlagajo krščanski nauk. Za vsako teh svetih
maš je bil določen štipendij 1 gld. 10'/ 2  kr. n. v. V
osmini po spominu vernih duš je naročila soseska
sv. mašo z biljami (en nokturn in hvalnice) za umrle
vaščane. Plačala je 1 gld. 4 kr. n. v. — Za navadno
naročeno sv. mašo, katero je opravil duhovnik v cerkvi
sv. Urha, je bilo darilo 40 kr. Za črno mašo je dobil
40 kr., za pogreb 18 kr., za bilje posebej 16 kr., za
otročji pogreb 8 kr. in ravno toliko sedmi dan za
„libera“.

Sedaj opravlja kapelan soseskine sv. maše. Za pot
dobi iz cerkvenega premoženja ob delavnikih 90 kr.,
ob nedeljah in kadar pride s procesijo v Zaklanec, pa

I gld. 5 kr. V navadi so sv. maše: 1.—4. Vsak kva-
terni teden; 5. na god sv. Valentina; 6. v soboto po beli
nedelji (poljska sv. maša, cerkev plača 1 gld. 50 kr.);
7. na god najdbe sv. Križa; 8. na god sv. Florijana (pro¬
cesija pride iz Horjula); 9. v nedeljo pred sv. Janezom
Krstnikom (cerkven shod); 10. na god sv. Urha, sose-
skinega varuha; 11. v nedeljo po sv. Urhu (patronsko
opravilo); 12. na god sv. Tilna; 13. prvi pripravni dan
po 2. novembru z biljami (kapelan dobi 1 gld. 75 kr.);
14. na god sv. Nikolaja; 15. na god sv. Janeza Ev. (mesto
na god sv. Tomaža Kantv.).

Cerkev ima lastnega premoženja za 177 gld. 58 kr.
Soseska plača prostovoljno za soseskine svete maše

I1 gld. 3 kr. in za vzdržavanje cerkve 11 gld. 9'/ 2  kr.
L. 1893. so neznani hudobneži ukradli srebrn kelih s
pateno. — Cerkev je lastnica posestva v obsegu 10 oral
1551   sežnjev. Svet ima v najemu Cerkvenik (parcele
št. 754, 1213, 1243, 1245, 1248, 1250, 1251, 1260,

n*

164

1409/8, 1252), ki plačuje najemnine 4 gld. 16’/ 2  kr.
Davke plača cerkev. Čisti donesek cerkvenega sveta
je cenjen na 15 gld. 79 kr. „Cerkovnic“ je tudi nekaj
v Zaklancu (pare. št. 277, 359, 361, 364, 369, 377/1,
377/2, 390, 316, 360, 315, 278/2, 276). Zanje plačuje
31 posestnikov iz Zaklanca in Podolnice cerkvi 4 gld.
48 kr. Mesto žita dobi cerkev 5 gld. 77 l /, kr. od 14 posest¬
nikov. Za železno kravo (vacca ferrea) plačuje sedem
posestnikov po 12 kr., skupej 84 kr. Železna krava
pomeni najbrže stalni priboljšek.

V cerkvi sv. Urha je devet mašnih ustanov: 1. Za
r.Jurija Marovt opravi župnik eno sv. mašo (preje
dve). Po sv. maši da enemu domačemu ubožcu 55'/ 2  kr.
miloščine. 2. Iz Andrej Zdešarjeve in Marije
Nagličeve ustanove se opravi ena sv. maša (preje
dve) za pok. ustanovnika in uboge duše v vicah. 3. Za
r. Matijo Mrovle opravi župnik pet (preje deset)
sv. maš in sicer štiri ob določenih dnevih (na god
sv. Matije, sv. Filipa in Jakoba, sv. Lovrenca in sv. Mi¬
haela). Obresti so tako razdeljene, da dobi župnik za
šolske podobice 83*/ 2  kr., za dva reveža, katerih jeden
mora biti iz Zaklanca, drugi iz Podolnice, po 1 gld.
68 kr. 4. Za r.Jakoba Nagode se daruje ena sveta
maša. 5. Za r.Jakoba Slovše dve (preje štiri). 6. Za
Florijana in Lucijo Kozina štiri, 7. za Jurija
in Jero Potrebuješ dve (preje tri), 8. za Andreja
Prosen eno in 9. za pok. Štefana in Marijo Ve¬
li k o vrh dve (preje tri) sv. maši.

165

VIII.

Poslopja, posestvo in dohodki horjulskih
duhovnikov.

Brez oporekanja bode vsakdo pritrdil, da je naj¬
lepše in najpripravnejše poslopje v horjulski fari novo
župnišče. Njegovo zgodovino pove spominska plošča,
ki je vzidana nad glavnim vhodom, z napisom:

Aedificata 1788; exaltata 1833:

Munificentia R. D. Can. Andr. Zamejic
reconstructa 1887.

Župnišče, katero so 1. 1788. v naglici sezidali Hor-
julci, ni zadostovalo vsem potrebam. Spodaj je bila na
vsaki strani ena soba, pod streho pa na eni strani dve,
na drugi ena. Knez in škof Anton Alojzij Wolf je pre¬
nočil v tem župnišču dne 20. maja 1. 1825. V svojih
zapiskih je tudi omenil ta župni dvorec. 1 ) L. 1833. je
vzdignil župnik Fr. Veriti župnišče za eno nadstropje
in je tudi znotraj popravil vse potrebno. To popravo
je naznanil knezoškofu, ko je bila 26. julija 1. 1835.
birma v Polhovem Gradcu. 2 ) To prezidavo je pregledal
knezoškof  dne 26. julija 1. 1841. 3 )

‘) Der Pfarrhof hat unten auf jeder Seite ein Zimmer, oben
unter dem Dache auf einer Seite zwei, auf der andern eines. Er
ist im ziemlich guten Zustande.

2 ) Dotično naznanilo se glasi v zapisniku na str. 405: Zu
Horjul hat der Pfarrer den Pfarrhof mit der Gemeinde um einen
Stock erhohet.

3 ) Der Pfarrhof hat einen zweiten Stockwefk erhalten, der
zwei Wohnzimmer fur den Pfarrer, zwei fur den Kaplan enthalt,
wahrend zu ebener Erde noch Wohnzimmer fur die Geistlichkeit
sind.

166

Staro župnišče je bilo dolgo 16’2 m,  široko 11'1 m
in visoko do strehe 6’2 m.  Pokrito je bilo z opeko. V
pritličju so bili štirje prostori, na levo stanovanje župnik¬
ovo, na desno družinska soba, zadej na levo shramba
za razno orodje, na desno pa obokana kuhinja s shrambo
za jedila. V zgornjem nadstropju je imel na levo eno
sobo župnik, na desno pa dve sobici kapelan, zadej je
bila na levo spalnica za družino, na desno pa kašča.
Pod zemljo ste bili dve obokani kleti.

Popravljeno župnišče je le malo časa zadostovalo
raznim potrebam. Vendar so dolgo odlašali s temeljito
popravo. Šele 1. 1887. so poskusili odstraniti vse na¬
pake in nepopolnosti župnega dvorca. Potrebni načrt
je napravil c. kr. nadinženir Konrad Grimm v Ljubljani.
Gospodu župniku in zidarskemu mojstru Martinu Ko-
gelšeku se je zdel preokoren ta načrt. Popravila sta
ga sama in potem popolnoma samovoljno vodila delo.
Ljudstvo je hodilo na tlako, vozilo kamenje in opeko,
ter dovažalo potrebni les za popravo. Približno 5000 gld.
je daroval domačin preč. gosp, kanonik Andrej Zamejic.
Domača občina je svojega dobrotnika imenovala častnim
občanom. — Delati so začeli v maju. Župnik se je
preselil s pisarno v šolsko poslopje, kjer je pet mesecev
prebival v nekdanjem mežnarjevem stanovanju. Družina
je spala na hlevu v senu. Ko je prišel nadinženir Grimm
delo nadzorovat, je sam priznal, da bode župnišče bolje
in pripravneje sezidano po popravljenem načrtu, kakor
bi bilo po njegovem navodilu.

Sedanje novo župnišče je dolgo 19 m, široko
11’1 m  in visoko do strehe 6’5 m.  Desna polovica ima
stari zid, levo so podaljšali za 3 m v vrt; vse so vzdig¬
nili za 30 cm.  Spodaj so štirje prostori, spredaj na
desno obednica, na levo je pisarna, zadej na desno

167

kuhinja, na levo pa shramba za jedila in kašča. Zgoraj
ima župnik tri lepe sobe, kapelan pa dve. Kleti pod
zemljo ste tudi popravljeni.

Novo gospodarsko poslopje je bilo po¬
stavljeno 1. 1879. Dolgo je 19 m in široko 11’5 m.  Med
župniščem in gospodarskim poslopjem je 7 m  široko
dvorišče. Spodaj so trije obokani prostori, hlev, drvar¬
nica in kolarnica. Zgoraj na desno je skedenj, na levo
pa shrambe za mrvo. Na jugozapadnem oglu je pri¬
zidan obokan svinjak, nad njim kurnik in golobnjak.
Streha je škrilnata. Gradivo so dali farani, ki so tudi
hodili delat tlako. V pokritje ostalih stroškov so si
prostovoljno naložili 60% naklado na davke, katero
so sami pobrali po hišah. Vse delo je stalo nekaj nad
2000 gld. Dne 9. marca je oznanil tč. upravitelj Franc
Dolinar, naj pripeljejo farani les. Dne 22. aprila je bil
vložen temeljni kamen, 29. maja so postavili krov,
18. junija je bila dodelana streha in 11. oktobra so
odšli zadnji delavci. Delo je zato tako napredovalo, ker
se je vsak faran potrudil pomagati po lastnih močeh.

Pravi kras horjulske fare je tudi vrt pred žup¬
niščem. Župnik Fr. Veriti je dal 1. 1812. iz lastnega
premoženja 142 gld. za svet, ki ga je kupil od Matije
Fajdiga, 40 gld. pa posestnik Štefan Zdešar iz Za-
klanca, h. štev. 15. Župnik je obljubil zase in za svoje
naslednike, da bo opravil vsako leto dve sv. maši za
r. Nežo Zdešar in sicer 21. jan. v Zaklancu ali v Hor¬
julu, 18. avgusta pa v Zaklancu. Sedaj mašuje župnik
samo 21. jan. v farni cerkvi, plača davke in nekaj
malega cerkvi in mežnarju. Prepisnino (10 gld.) je
plačal župnik dne 26. aprila 1. 1813. v Polhovem Gradcu.
Iz kupljenega sveta je napravil župnik farovški vrt.
Kmalu je bil poln žlahtnega drevja, ki je obilna pla-

168

čalo župnikov trud. 1 ) Vrt je imel gabrovo ograjo, ki je
ostala do leta 1883. Stari vrt (pare. štev. 1) je meril
500   sežnjev in donašal čistega dohodka 2 gld. 6 kr.
L. 1883. je ukazal župnik Fr. Dolinar iztrebiti gabrovo
mejo. Privzel je k vrtu še dobro tretjino njive (parcelo
št. 7). Srenja je po prostovoljnih darovih v lesu, de¬
narju in delu ogradila farovški vrt, ki meri sedaj
skoraj pol orala.

Ostalega sveta, ki služi župniku za užitek, ni
posebno veliko. Na Vovčnah za Horjulom so skupaj
tri farovške parcele št. 57, 58 in 46/2. „Njiva“ (par¬
cela št. 57) meri 1225 kvadratnih sežnjev in donaša
čistega dohodka 4 gld. 40 kr. „Travnik na Vovč-
nah“ (pare. 58) meri 1 oral 305 kvadratnih sežnjev in
daje čistega dobička 10 gld. 12 kr. Ta travnik in njivo
je prepustila občina v užitek domačemu župniku. Dne
1. maja 1. 1823. so napravili posebno pogodbo. Vsak
župnik je plačal tekom prvega leta svojega službovanja
v Horjulu 25 gld. k. velj., opravil je za sosesko štiri
sv. maše in prevzel vse manjše poprave pri župnišču.
Zato je imel užitek omenjenih dveh parcel. Davke je
plačevala horjulska občina. — L. 1880. so pristavili tej
pogodbi pripombo, da odpusti horjulska občina svojim
župnikom plačilo 25 gld. konv. velj. pri nastopu žup¬
nije, zato pa mora župnik plačevati davke. Tudi šte¬
vilo sv. maš so znižali na dve, kateri mora župnik
opraviti za sosesko 24. junija in 12. julija.

Parcelo štev. 46/2 s ploščino 506 kvadratnih sež¬
njev je prevzel župnik Fr. Dolinar dne 3. marca 1881

') Knezoškof A. A. Wolf omenja v svojem zapisniku:
»Dieser Pfarrer hat die Pfarre Horjul dadurch sehr verbessert,
dass er durch Ankauf den pfarrhoflichen Terrain um den Pfarrhof
erweiterte, und einen schbnen Garten bildete.“

169

za odpisani dolg iz Fr. Veritijeve mašne ustanove. Ime¬
nuje se „stari vrt na Vovčnah“.

Na Ruparjevem griču je „Kapsnik“ (parcela
št. 208) v obsegu 15 kvadratnih sežnjev in z doneskom
5 kr.

Pri delitvi občinskih pašnikov je podarila vrzden-
ška soseska župniku v Lipalici ležeči travnik „za
Zajčico (pare. 634) v obsegu 1061 kvadratnih sežnjev
(1 gld. 92 kr. čistega dobička). Horjulska soseska je
darovala sosednjo parcelo št. 629/3, ki meri 130 kva¬
dratnih sežnjev in donaša 24 kr. dohodka.

Hrib Jirezo v e c“ (pare. 1016) je soseskina cer-
kovnica, vrh (1016/2) je pa farovška lastnina. Vsakih
šest let se enkrat poseka grmičevje za butare. Tudi
nekaj vejevja in praproti se dobi na tem vrhu, ki meri
1460 kvadratnih sežnjev in nosi čistega dobička 69 kr.

Kot Tottingerjev beneficijat ima župnik nekaj sveta
tudi na Vrzdencu, namreč parcele št. 67, 273 in 274
davčne občine Vrzdenec. Travnik „za grobljo“ meri
■648 kvadratnih sežnjev in donaša dohodka 2 gld. 73 kr.
Vrt za bivšim župniščem meri 245 kvadratnih sežnjev,
njiva pa 440 kvadratnih sežnjev. Dohodka daje prvi
73 kr., druga pa 2 gld. 34 kr.

Župnikovi dohodki so bili vedno pičli. Vsled
dvornega ukaza z dne 18. junija 1. 1785. je bila dolo¬
čena župnikova plača na 400 gld. Ker so obresti usta¬
novnih glavnic znašale 283 gld., drva so bila cenjena na
11 gld. 40 kr., je dobival župnik iz verskega zaklada
letni prispevek 105 gld. 20 kr. Biro in štolnino so po¬
birali pograjski, oziroma na Lesnem Brdu vrhniški du¬
hovniki. — Župniku Alešu Jerala so določili 1. 1842.
prispevek 321 gld. 25 kr. k. v. Dne 1. novembra 1. 1843.
so ga znižali na 319 gld. 12 kr. Župnik je zato do-

170

bival tak prispevek, ker je vlada plačevala samo 2%
obresti ustanovnih glavnic. Stolnino je prevzel hor¬
julski župnik 1. 1853. 1 ) Tudi za biroje hotela odškodo¬
vati pograjske duhovnike. Polovico bire je vsled vladi¬
nega odloka 2 ) prevzel horjulski župnik od kapelanov,
ostala mu je pripadla po smrti pograjskega župnika
Jakoba Fada. Zapisane bire je bilo v horjulski fari: 30'/*
mernikov pšenice, 3'/ t  mešanice, 2'/ 2  rži, 3 l / 2  ovsa, 203
pesti prediva, 109'/ 2  košev sena, 5 funtov volne in
3 gld. ’/ 2  kr. za sir. Na Vrzdencu, v Zaklancu in Podol-
nici je dobival seno kapelan, drugod je je delil z žup¬
nikom. Pograjski Cerkvenik je dobival na Samotorici
l’/ 2  mernika mešanega žita, Cerkvenik pri sv. Lovrencu
pa štiri kose sira. V ostalih vaseh sta dobivala nekaj
prostovoljne bire. — Novo fasijo je dobil župnik Aleš
Jerala 1. 1861. Dobival je od 1. oktobra 1. 1861. do
31. jan. 1. 1864. vsako leto 304 gld. 62’/ 2  kr. prispevka
iz verskega zaklada. Tedaj so zasledili neko pomoto
in horjulski „gospod oče“ so morali povrniti 587 gld.
57‘/ 2  kr. Zanaprej je dajal verski zaklad samo letnih
52 gld. 80'/ 2  kr. Za doplačilo je moral opravljati župnik
30 sv. maš. To število so znižali 1. 1863. na osem. Po
smrti pograjskega župnika Jakoba Fada 3 ) je dobil hor¬
julski vso biro. Zato mu je takoj ustavila vlada ne¬
znatni prispevek. Župnik Fr. Dolinar je vrnil vladi še
ostalih osem sv. maš?) Kasneje so se nekoliko zbolj -
šale razmere. Župnik je zopet dobival prispevka 235 gld.
37 kr. — Vsi dohodki župnikovi so bili do 1. 1896.
zaračunjeni z 895 gld. 8O'/ 2  kr. Zato je moral porabiti

‘) Odlok dež. vlade z dne 15. jun. 1853, št. 6079.

’) Odlok dež. vlade z dne 24. sept. 1853, št. 10.705.

Dne 3. aprila 1. 1885.

4 ) Odlok knezoškof. ord. z dne 10. avg. 1885, št. 1357.

171

vsako leto 10 gld. za manjša popravila. L. 1899., 15. jan.
s štev. 18.426 pa je deželna vlada nakazala kongruo
610 gld. 13 kr.

Prvi horjulski kapelani so dobivali iz verskega
zaklada 150 gld. k. v. L. 1803. so jim povišali plačo
na 200 gld.') Za časa francoske vlade je prenehala
horjulska kapelanija. Kasneje so zopet dobili kapelana.
Plača mu je bila izprva določena s 150 gld., 1. 1824.
so jo zvišali na 200 gld. 2 ) Opraviti je moral za ta pri¬
spevek letnih 34 sv. maš. Sedaj dobiva kapelan iz ver¬
skega zaklada 300 gld. V priboljšek mu farani prosto¬
voljno dajo nekaj bire.

IX.

Duhovni pastirji v fari.

Ker je že zgoraj popisano delovanje obeh vrzden-
ških beneficijatov, hočem tukaj navesti samo kratke
životopise vseh horjulskih župnikov, kapetanov in
subsidijarijev.

A. Župniki.

1. Tomaž Rozman  (od 22. decembra 1. 1789. do
19. maja 1. 1795.). — Rojen v Mošnjah v novembru
1. 1748. je bil posvečen dne 21. decembra 1.1771. (star
22 let 11 mesecev). Prvi dve leti je bil subsidijarij na
Vrzdencu, potem sedem mesecev subsidijarij v Zusemu
(Siessenheim) na Štajerskem in poldrugo leto kapelan
v Kranjski Gori. Nato je prišel zopet na Vrzdenec,
kjer je postal beneficijat 1. 1784. V naslednjem letu je
napravil župnijski izpit „cum profectu 1125? classis". Po
ustanovitvi nove fare v Horjulu je bil imenovan dne

Odlok dež. vlade z dne 27. julija 1803, št. 3988.

’) Odlok dež. vlade z dne 28. maja 1824, št. 7178.

172

25. novembra 1. 1789. župnikom horjulskim. Sit vednih
prepirov z Vrzdenčani je prosil za izpraznjeno lokalijo
v Dobrunji, kamor se je preselil dne 19. maja 1. 1795.
Umrl je v Dobrunji 13. avgusta 1. 1801.

2. Nikolaj Cipriani  (od 9. junija 1. 1795. do
konca 1. 1806). — Rodom Italijan je bil 1. 1787. prvi
kapelan na Brezovici. Kasneje je prišel za farnega vi¬
kanja v Kresnice. Ker je bil zelo strog in natančen,
se je sprl s svojimi farani in prosil za izpraznjeno
horjulsko župnijo. Tudi v Horjulu se je moral prepi¬
rati z upornimi Vrzdenčani in trmoglavimi Horjulci.')
Zato se je rad preselil na Brezovico, kjer je deloval
kot farni vikarij do smrti. Umrl je 12. dec. leta 1828.,
star 68 let.

3. Matej Wolf  (vulgo „Vouk“ od 6. maja 1. 1807.
do konca febr. 1. 1812). — Porojen v Radoljici 1. 1752.,
se je šolal v Ljubljani. Posvečen je bil v duhovnika
„ad titulum agrorum civitati Rattmanstorfensi subdi-
torum (Andreae Gollmayr, Bartholomaei Douschan et
Matthaei Pretner)" in sicer je prejel subdijakonat dne
20. decembra 1. 1777., dijakonat 13. junija 1. 1778. in
mašništvo 20. marca 1. 1779. Eno leto je preživel kot
bogoslovec v Gornjem Gradu. Potem je bil kapelan v
Grižah na Spodnjem Štajerskem sedem mesecev, v
Podbrezju štiri in pol leta in na Igu pet let. Dne 17. av¬
gusta 1.1791. je bil vmeščen na faro Spodnji Tuhinj.
Od  1.  1795. do 22. nov. 1. 1796. je služboval v Lešah * 2 ),

‘) Župnik Cipriani ni dovolil Cerkveniku, da bi zvonil k
hudi uri. L. 1804. je nastal vsled tega v Horjulu pravi upor.
Horjulci so ulomili zaprta vrata v zvonik in samovoljno začeli
zvoniti. Ker je tisti dan napravila toča neznatno škodo, so metali
skozi okna točo v župnišče in grozili gospodu župniku. Komaj
je potolažil pograjski župnik razburjene vaščane, da so šli domov.

2 ) Zgodovina župnij v dekaniji Radolica, str. 100.

173

1. 1797. je bil lokalist na Koprivniku, od 1. 1798. do
1. 1807. pa lokalist na Bohinjski Beli. Radi bolehnosti
je zapustil Horjul 1. 1812. in se preselil v Kovor, kjer
je služboval kot župnik do 1. 1817. V pokoju je živel
v Tomišlju, 1. 1821. v Horjulu, potem do 1. 1826. v Do-
brunji in naposled v Radoljici, kjer je umrl 6. janu-
varija 1. 1827.

4. Franc Veriti  (od dne 17. marca 1. 1812. do
24. aprila 1. 1840.). — Rojen 17. decembra 1. 1771. v
trgu Tolmezzo nadškofije Videmske, je hodil v latinske
šole v Vidmu, služil v štacuni trgovski v Požunu, štiri
leta v mornarstvu na Laškem, potem bil nekaj časa go-
podar doma, nato bogoslovec v Vidmu, posvečen mašnik
dne 12. aprila 1. 1800., je služil za kapelana v Horjulu.
Prestavljen v Selca je tam deloval do sv. Filipa 1. 1804.,
potem na Krki do leta 1806. To leto so mu izročili
vikarijat v Rovtah, kjer je ostal do sv. Jožefa 1. 1812.
Na sv. Urbana 1. 1840. se je preselil iz Horjula v Novo
Mesto, kjer je na svoje stare dni prišel v častito
družbo novomeških kanonikov. Umrl je ravnotam dne
16. julija 1. 1849.’)

Ker je na Kranjskem pomanjkovalo duhovnikov, je pisal
župnik Cipriani v Videm po enega novomašnika, ki naj bi prišel
v Horjul za kapelana. Ker pa ta ni hotel iti, se je podal na pot
Fr. Veriti in prišel v Horjul dne 26 maja 1800. Ali siromak ni
znal slovenske besede. Bil je »mutast kapelan“. Takoj v začetku
se je začel z vsem pridom učiti slovenščine. Čez malo časa je
že lahko bral na glas v cerkvi sv. evangelij, ko mu je župnik
zaznamenjal naglaske. Potem je začel po malem spovedovati in
drugo leto je lahko brez vsake pomoči slovensko pridigoval in
vse duhovske reči opravljal. V Horjulu je začel g. Veriti delo¬
vati v Gospodovem vinogradu kot mutast kapelan, v Horjulu je

‘) Obširen životopis se nahaja v »Drobtinicah 11  1. 1850 ,
str. 116—123, v »Zgodnji Danici” 1. 1849-, str. 383 — 386, v »Jezič-
niku“ XXIII. leto, str. 50.

174

tudi služil kot zgovoren in skrben župnik celih 28 let na velik
prid krščanskih duš. Pero in vrtnarski vinjek sta mu bila naj¬
ljubše orožje. Moliti in učiti, pisati in drevje žlahtniti je bilo
župnikovo vsakdanje delo.

Svoji fari je bil Veriti skrben oče; ojster do sebe, je tudi
želel in tirjal, da naj bi podložni v vsem prav storili. Z ne¬
kakim posebnim veseljem se ga še sedaj spominjajo starejši
farani. Pa tudi Veriti ni pozabil svojih nekdanjih ovčic. Kot
kanonik jih je še prišel nekaterikrat obiskat. Tudi cerkve, v ka¬
teri je toliko let opravljal službo božjo, ni pozabil. L. 1847. je
poslal dva lepa mašna plašča z drugo pripravo. — V cerkvi je
napravil orgle, katerih poprej ni bilo. Tudi župnišče je vzdignil
in zlepšal. Zlasti vrt je tako lepo uredil, da daleč na okrog ni
bilo takega. Tudi v svoji oporoki z dne 16. decembra 1. 1848. ni
pozabil Horjulcev:

„§ 14. Kranjske bukve bodo poslane v Horjul, de jih
g. Fajmošter med farmane po svoji previdnosti razdeli, stroški
za vožnjo, ali drugo bo iz mojega plačano.

„§. 20. Jožef Leben, sin ranciga Jakoba Leben iz Vasi Horjul
Nr. 10. je meni dolžan 167 f. ker sim bil v leto 1841 posodil
njegovimu očetu, ki je bil ‘/» Grunta kupil.

„Iz tega dolga zapustim v Kapital, ktiriga obrest bo za
vboge Horjulske fare.100 f.

.,De gospod fajmošter horjulski zamorejo dolžno,
intabulirano pismo plačati, zapustim. 6 f.

„Farni zerkvi s. Margarite v Horjuli.25 f.

^Podružnici s. Kanciana na Verzdencu.12 f.

B  s. Urha v Zaklancu.12 f.

„ „ s. Mihela v Samotorci.   ■ 12 f.

167 f.

5. Matej Arnol  (od 25. aprila 1. 1840. do 25. okt.
1. 1842). — Rojen v Stari Loki 29. avgusta leta 1780
je bil posvečen v mašnika 18. marca 1. 1810. Najprej
je služboval kot kapelan v Škocijanu; 22. okt. 1. 1812.
je bil prestavljen na Bloke in 28. jan. 1815 v Šmarije.
Konkurzni izpit je napravil 6. avgusta leta 1817. Od
1. 1820.—1825. je bil mestni vikarij in zadnja tri leta

175

ob jednem dekanijski upravitelj v Radoljici. Župnijo
Selca je nastopil 18. jan. 1. 1826. Leta 1829. je začasno
opravljal posle loškega dekana. Za horjulsko faro se
je oglasilo 27 prosilcev. Dne 13. marca 1. 1840. je bila
podeljena župniku Mateju Arnolu. Najbrže je pričakoval
boljših prihodkov, ker se je naglo naveličal nove službe.
V pokoju je živel še 17 let v Stari Loki, kjer je umrl
5. nov. 1. 1859.

6. Aleš Jerala  (od 25. oktobra 1. 1842. do 4. de¬
cembra 1. 1878). — Rodil se je v Hrašah pri Smled¬
niku, h. št. 23, dne 14. julija 1. 1792. Šole je dovršil v
Ljubljani in sicer bogoslovje z izvrstnim uspehom. V
duhovnika ga je posvetil 22. septembra 1. 1816. prošt
stolne cerkve in naslovni škof Druzenski Janez Anton
Ricci. Novomašnik je opravil prvo sveto daritev dne
29. septembra v domači farni cerkvi v Smledniku. Prvo
službo je nastopil v Gorjah. 1 ) Posebno se je odlikoval
v tej službi kot odgojitelj. Zato je dobil od škofij¬
skega konzistorija pohvalno pismo. Iz Gorij je bil pre¬
stavljen dne 26. marca leta 1818. na Vače, 20. aprila
1. 1819. v Dol in 3. maja 1. 1822. je bil imenovan za
drugega mestnega kapelana v Kranju. Tukaj je služ¬
boval do 19. februvarija leta 1834. Vmes ga je poslal
škof Anton Alojzij Wolf za provizorja v Tržič, kjer je
oskrboval župnikove posle od 22. novembra 1. 1827. do
24. aprila 1. 1828. Potem je prišel nazaj v Kranj za
prvega kapelana. Konkurzni izpit je napravil v maj-
niku leta 1832. Prosil je za faro Poljane nad Škofjo
Loko, ter bil kanonično vmeščen 20. febr. 1 1834. V
Poljanah ni mogel izhajati župnik Jerala s kmetijo,
katero ima poljanski župnik za užitek. Vedno se je

*) Dekret z dne 25. sept. 1 1816

176

bal, da bo zalezel v dolgove. Zato je prosil 27. julija
1. 1842. za razpisano horjulsko faro. V priznanje nje¬
govih zaslug mu je podelil knez in škof Anton Alojzij
dne 6. avgusta 1. 1842. to župnijo. 1 ) V Poljanah je ostal
župnik Jerala do 24. oktobra. Potem je prevzel hor¬
julsko župnijo, v kateri je deloval kot pravi duhovni
oče celih 36 let. Umrl je demantnomašnik 4. decembra
1. 1878. 2 )

Kanonik Janez Novak je dejal 1. 1855., ko se je pri od¬
hodu v Horjul poslavljal pok. kanonik Marn: »V Horjulu bo¬
dete dobili župnika, ki ima velike obrvi in ostro, odurno zu¬
nanjost: toda nikar se ga ne bojte, srca je zlatega.” Resnico je
govoril pok. gospod kanonik. Ranjki horjulski »gospod oče” so
bili res vzoren duhovnik, izkušen župnik, mož, ki je res plodo-
nosno deloval v Gospodovem vinogradu.

Novi župnik je prav kmalu pridobil srca horjulskih fa¬
ranov. Z besedo in zgledom jih je napeljeval k pobožnemu živ¬
ljenju. Za vsakega je imel prijazno očetovsko besedo Kadar je
moral katerega posvariti, je vedno skrbel, da dotičnega ni raz¬
žalil. Da bi povzdignil gorečnost v srcih svojih faranov, je usta¬
novil zlasti po prizadevanju tedanjega kapelana Janeza Volčiča
1. 1852. družbo živega rožnega venca; deset let kasneje je vpeljal
bratovščino vednega češčenja presv. Rešnjega Telesa, 1. 1868. so
obhajali Horjulci prvi sv. misijon in leta 1871. so imele veliko
uspeha duhovne vaje.

Da bi olajšal sebi delovanje, je pred vsem skrbel, da je
dobro vzgojil svoje duhovne pomočnike. Imel je res posebno
srečo in blagoslov božji pri tem poslu. Kapelana čč. gg. Luka
Jeran in Janez Volčič sta slovela kot goreča dušna pastirja in
in tudi s svojimi spisi sta poslavila sicer neznatni Horjul.

') »In freudiger Anerkennung Ihrer, bald 26jahrigen ge-
wissenhaften Dienstleistung in der Seelsorge, und Ihres mann-
lichen stets unbescholtenen Betragens willfahre ich recht gerne
Ihrem Ansuchen und verleihe Ihnen hiemit die . . . erledigte
Pfarr Horjul in der vollen Ueberzeugung, dass Sie dieser Pfarr-
Gemeinde allseitig wiirdig vorzustehen nie ermangeln werden.“

’) Viri: »Drobtinice” 1893, str. 154; »Zg. Danica” 1866,
št. 29, 30; 1876, št. 40 do 42; »Slovenec” 1876, mes. oktobra in
1878, št. 135.

177

Pokojni Jožef Marn je sam v pismu izrazil svoje veselje in za¬
dovoljnost, da je dobil tako izkušenega in pobožnega župnika.
Pisal je namreč nekemu tovarišu: ^Blagor nam novincem, kateri
imamo na strani tako vrle in dobre in izkušene može, kakor je
moj ljubeznivi gospod župnik! Sama dobrota in ljubezen ga je,
da smo mu vsi udani, jaz in farani. Ne želim si kmalu priti od
tod i t. d.“

Kako vneti so bili horjulski „gospod oče“ za čast božjo,
razvidimo že iz raznih del, katera so izvršili pri farni cerkvi in
podružnicah. Leta 1843. je bila napravljena streha na cerkvi in
zvoniku v Zaklancu. Dve leti kasneje so naročili v Ljubljani
veliki in mali zvon za vrzdenško cerkev. V Horjulu so dobili
1. 1851. tri nove zvonove. Mali zvon so dali 1. 1869. preliti, ker
ni ugajal njegov glas. L. 1858. je dobila samotorška cerkev nov
veliki oltar; naslednje leto so prenovili veliki oltar na Vrzdencu.
Mnogo truda je imel g. župnik s farno cerkvijo, katero je bilo
treba razširiti. L. 1861. je naročil dva nova zvonova za samo-
torško podružnico in 1. 1862. tri zvonove za podružnico v Za¬
klancu, ki je pogorela. L. 1868. sta bila prenovljena stranska
oltarja na Samotorici. Farna cerkev je dobila novo obhajilno
mizo, 1. 1873. zidano ograjo in vodnjak pred cerkvijo. Nabiranje
prostovoljnih doneskov za veliki oltar sv. Marjete je sicer pre¬
vzel duh. pomočnik g. Fr. Dolinar, a župnik Jerala je sklenil
pogodbo s kamnosekom in je tudi kasneje nadzoroval postavljanje
velikega oltarja. Leta 1877. je preslikal Janez Šubic prezbiterij.
Zadnje župnikovo naročilo je bilo deset vlitih svečnikov za do¬
mačo farno cerkev.

Pokojnega horjulskega g. očeta niso ljubili samo farani in
duhovni sobratje, marveč so ga cenili in odlikovali tudi cerkveni
in svetni predstojniki. Knez in škof Anton Alojzij je ustanovil
z glavnico 3000 gld. mašno ustanovo gospodu očetu v priboljšek.
Grof Blagaj je bil iskren prijatelj gospoda župnika. In tudi vlada
je priznala zasluge g. župnika Jerala s tem, da mu je podelilo
Nj. Veličanstvo zlat križec s krono za zasluge tekom šestdeset-
etnega zvestega službovanja.

Tudi milostni Bog je počastil svojega služabnika že tukaj na
zemlji. Pod Njegovim varstvom so zdravi in krepki praznovali go¬
spod oče petdesetletnico in tudi šestdesetletnico mašništva. Obedve
slovesnosti je obhajala s slavljencem vsa fara horjulska. Krog
cerkve so farani postavili več mlajev, naredili dva slavoloka, spletli
12

178

mnogo vencev, ter jih sklenili med seboj. K zlati maši (30. sep¬
tembra 1866) je prišlo več odličnih gostov, med njimi preč. g. stolni
prošt Anton Kos, kanonik J. Novak in na čelu dekanijske du¬
hovščine vrhniški dekan J. Boner. Milostni gospod prošt poda s
kratkim nagovorom gospodu zlatomašniku imenitno, nalašč v
ta namen narejeno palico s cvetličnim šopkom na vrhu. Gospod
dekan nato pokloni slavljencu prelep križec v imenu dekanijske
duhovščine. V cerkvi so pozdravili zlatomašnika pevci s posebno
pesmijo, katero je za to slavnost zložil g. L. Jeran, g. Gregor
Rihar mlajši je pa naredil primeren napev. Pred sv. mašo je na
prižnici povedal gospod stolni prošt vzrok slavnosti, pokazal je
na častitljivega starčka pred oltarjem s palico, katero je poslal
slavljencu nekdanji kapelan g. L. Jeran, naznanil ob kratkem
njen pomen in potem razložil resnico, da je starost dar božji, ki
se doseže na potu pravice. Pri slovesni sv. maši so stregli bližnji
gospodje župniki, popoludne pa navzoči štirje kapelani gospoda
zlatomašnika. Pri obedu seje zopet prav odkritosrčno razodevalo,
kako v čislih so častiti gospod oče Aleš Jerala vsem pričujočim
gostom. G. dekan Boner poda drug spominek, lepo tobačnico z
vpisanima črkama. A. J. in z letnico 1866. Nato izroči zlatomašniku
č. g. kanonik Novak v spomin podobo prevzv. gospoda nadškofa
goriškega s posebno knjižico, v katero so se vpisali vsi pri¬
čujoči gosti; g. prof. Andrej Zamejic poda zvezek svetih podobic,
na katerih so z zlatimi črkami brati besede: „V spomin na
zlato mašo, ki jo je imel v Horjulu 30. kimovca
Aleš Jerala." Bivši g. kapelan L. Jeran se ni mogel osebno
udeležiti slovesnosti. Zato je poslal kratko razlago zlatomašne
palice, kise je brala pri mizi: Palica je enoletna smokvina
mladika, katero je urezal L. Jeran na božji poti v Jeruzalem
v Kani Galileji. Na vrhu ima držaj iz terebintovega lesa
z gore Tabor. Drugi les je bila molkovina, potem je bilo
vdelane nekaj mirte iz Cezareje Filipove, košček lesa libne
od enega največjih Jordanovih virov, kosec palme in trnj a,
po imenu „avusses“, iz kakoršnega je bila Zveličarjeva krona na
križu. — Razun teh so vloženi lesovi iz Smlednika, rojstnega
kraja, in vseh tistih krajev, po katerih so služili v duhovski
službi g. Aleš Jerala. — V sredi sta bili dve mali steklenici dragih
pijač in mazil, tri so pa posebej podali gospodu zlatomašniku:
malo vina iz Jeruzalema, Jordanove vode in olja iz oliv na vrtu
Getzemani.

179

Svojo demantno mašo je opravil g. Aleš Jerala rožnovensko
nedeljo leta 1876. Vse je bilo zopet ozaljšano: mlaji, slavoloki,
zastave po vasi, zlasti bližje cerkve, ob cerkvi in v cerkvi,
mogočno zvonilo, pokanje možnarjev, ljudstvo povsod veselih
obrazov je to spričevalo. Za demantno mašo svojega častitega
duhovnega ženina, kakor za vezilo, je prejela farna cerkev prelep
kamenit oltar. Pred tem novim, ravno prejšnjo nedeljo posvečenim
oltarjem je obhajal svojo duhovsko šestdesetletnico starosta
kranjske duhovščine v pastirski službi, horjulski gospod oče
Aleš Jerala v 85. letu svoje starosti. Novo, krasno mašno obleko
je daroval domačin veleč, g. Andrej Zamejic. V roki je imel slav¬
ljenec v novo preslikano palico, katero je nosil že pred desetimi
leti pri zlati maši. Zbralo se je kjub slabemu vremenu 17 du¬
hovnikov in neštevilno ljudstva, ki je s tem očitno pokazalo,
kako spoštujejo Horjulci svojega duhovnega očeta, ki jih vodijo
že 34 let. Pri demantni maši je pridigoval preč, gospod kanonik
Jurij Vole, kolik dobrotnik je mašnik vernikom, tu posebej de-
mantnik. — Dne 15. oktobra leta 1876. je pripel po veliki maši
c. kr. okrajni glavar pl. Fladung g. župniku Alešu Jerali zlati
zaslužni križec s krono po primernem nagovoru, v katerem je
posebno povdarjal slavljenčevo neutrudljivost v spolnovanju
svetih dolžnosti tekom 601etnega duhovnega pastirstva.

Dve leti po tem slavnostnem dogodku je poslavil tudi Bog
demantnika s krono večnega življenja. Zelo ganljivo je popiso¬
vanje smrti pokojnega gospoda župnika po prof. Marnu v »Slo¬
vencu". Dne 4. decembra 1. 1878. opoldne po angelovem zvonenju
je izdihnil svojo blago dušo kakor pravi junak na bojišču du-
hovskem. Pogreba se je udeležilo 15 duhovnov in obilno število
vernikov.

Takoj po smrti horjulskega gospoda očeta sprožil je urednik
»Zgodnje Danice" misel, da se postavi blagemu pokojniku do¬
stojen spominek. Razni spoštovalci, večjidel duhovni tovariši iz
cele škofije, so poslali doneske. Izdelan je bil spominek iz na-
brezinskega marmorja pri vdovi Tomanovi v Ljubljani za 120 gld.,
z napisi 27 gld. 70 kr. več. Monsignor Luka Jeran je prišel dne
13. julija 1879. slovesno blagoslovit krasni spominek. Ob enem
sta prišla iz Ljubljane preč. gg. prof. Jožef Marn in semeniški
podvodja dr. Anton Jeglič. Ljudstva se je tudi veliko zbralo, ker
so ravno obhajali patrocinij. Govoril je pred sv. mašo gospod
prof. Marn, monsignor Luka Jeran je pa imel slovesno sv. mašo.

12-

180

Po sv. maši je šla z duhovniki skoraj vsa množica na poko¬
pališče, kjer je bil že med tednom postavljen lepi spominek.
Monsignor Luka Jeran je blagoslovil križ in vdelani podobi Jezusa
in žalostne Matere božje. S kratkim nagovorom do pričujočih in
, 4 molitvijo za ranjkega so sklenili slovesnost.

'*■ Jfepise je sestavil mons. Luka Jeran. Spredaj je podoba
Jezusova in spodaj napis:

Tukaj počiva preč, gospod
Aleš Jerala,
rojen v Smledniku
14. mal. šerp. 1792;

posveč. 1816; fajmošter

v Horjulu 36 let;

zlatomašnik 1866;

demantnomašnik z zlatim
križcem 1876;

umeri 4. grud. 1878.

Mirno pasel svoje si ovčice,
Kazal pot do čednosti, resnice;
Strasti si krotil v krotkosti,
Sam ne vedil, kaj je strast;
Kar preziral si v modrosti,
To povsod si našel čast.

Na zadnji strani je zgoraj vdelana podoba žalostne Matere
božje in spodaj napis:

Služil je za kapi.: V Gorjah,
na Vačah, v Dolu, Kranju,
Tržiču; za fajm. od 1834
v Poljanah, od 1842 do
smerti v Horjulu.

R. L P.

Postavili spoštovalci.

Tudi na straneh je napis in sicer:

na desni strani:
Smiljenost, ki serca greje
In dobrotljivost brez meje
Čednosti naj blagši vse
So ti dušo lepšale.

Na levi pa beremo:
Znal si vsac’ga posvariti,
Serca nikdar ne raniti,
Bil z ljubeznijo Bogu si vdan,
Od ovčic, prijatlov spoštovan.

181

Osirotela fara je kmalu dobila novega dušnega pastirja,
ki je vestno nadaljeval delo sprednikovo. Za izpraznjeno faro
sta prosila g. Franc. Svetličič, župnik v Godoviču, in domači
kapelan g. Fr. Dolinar. Mil. knez in škof so podelili horjulsko
faro g. Fr. Dolinarju. Kanonično vmeščen je bil novi župnik
16. aprila, doma pa v nedeljo 20. aprila.") Farani so slovesno
sprejeli novega župnika. K slovesnosti je prišlo v Horjul 17 du¬
hovnikov. Od župnišča do cerkve je bilo vse okičeno z venci in
mlaji. S pismom udanosti, z darili i. t. d. so duhovnijani počastili
vrednega naslednika rajnkega očeta Jerala, pri katerem je novi
gospod župnik veliko let — rekel bi — bil v šoli.

7. Frančišek Dolinar  od 16. aprila 1. 1879. do
10. novembra 1896. — Rojen dne 24. januarija 1. 1841.
v poljanski fari pri mežnarju podružnice sv. Križa.
Farno šolo je obiskaval v Poljanah. Potem ga je oče
poslal v Škofjo Loko [in komaj deset let starega v prvi
gimnazijski razred v Ljubljano. Vsa gimnazijska leta
se je moral boriti s pomanjkanjem, ker mu stariši niso
mogli pošiljati izdatne podpore. L. 1859. se je oglasil
za vsprejem v bogoslovje in 1. avgusta 1. 1863. je bil
posvečen v mašnika. Prvo sv. daritev je opravil novo-
mašnik v Poljanah nad Škofjo Loko. Določen je bil za
drugega kapelana in vodjo glavne šole v Postojni. Toda
Bog je na drugem kraju določil delokrog gospodu
novomašniku. Pokojni župnik Janez Volčič je prišel
prosit kapelana za dragatuško faro. Želel je dobiti prav
potrpežljivega in tihega duhovnega pomočnika. Nato je
predlagal semeniški vodja Janez Novak g. Frančiška
Dolinar-ja. Sredi meseca septembra je nastopil prvo
službo v Dragatušu. Tam je deloval do adventa 1. 1864.
Prestavljen v Lašče, je prišel tje 6. decembra 1. 1864.
Tudi Laščanom seje naglo prikupil gospod kapelan. Rib-
. niški dekan Holzapfel je že prosil zanj, da bi ga pre-

’) Prim. Zgodnja Danica, 25. aprila 1879.

182

stavili v Ribnico, pa oglasil se je prekasno. G. Dolinar
je bil že določen v pomoč horjulskemu zlatomašniku
gospodu Alešu Jerali. Z obljubo, da bode samo malo časa
ostal v Horjulu, je zapustil 21. oktobra 1. 1867. Velike
Lašče in se preselil v Horjul. Te fare ni kmalu za¬
pustil, kakor je pričakoval. Enajst let je pomagal žup¬
niku Jerali v pastirstvu in skoraj 18 let je potem sam
uspešno deloval kot naslednik horjulskega gospoda
očeta. Kaj je dosegel v Horjulu tekom 29 let, smo že
na raznih mestih omenili. Na kratko ponavlja isto
„Slovenec“ v dopisu z dne 10. nov. 1. 1896.:

S svojimi izvrstnimi govori na prižnici, v spovednici, v
šoli in sploh občevanju z ljudstvom in z dobrimi sveti je do¬
segel, da je tukajšnje ljudstvo verno in nravno dobro. Gospod
se je tudi dobro razumel na dela, bodisi pri prezidavi ali pri
novi napravi. Pri farni cerkvi je notranja oprava do malega vsa
nova. Pod njegovim vodstvom dobila je farna cerkev nove,
krasne kamenite oltarje, križev pot, orgije itd. Vse to se je
omislilo po prostovoljnih darovih. Ker je fara bolj majhna, ljud¬
stvo pa revno, si je lahko misliti, da je bilo treba mnogo žrtvo¬
vati v priporočilo. Dalje je gospod prezidal župni dvorec, ki je
ponos fare in za katerega je stroške prevzel tukajšnji rojak
visokoč. g. Andrej Zamejic. Gospodarsko poslopje je popolnoma
na novo pozidano. Tudi vrt je dobil vso novo ograjo, v katerem
se nahaja polno mladega drevja, ker je vse gospod dekan za¬
sadil. Razume se, da podružnične cerkve tudi niso ostale zapu¬
ščene. Blagi gospod dekan ni imel skrbi samo za dušni, ampak
tudi za telesni blagor svojih faranov. Dokaz temu je ustanovitev
kmetijske podružnice pred petimi leti, katera se je pod njegovim
vodstvom tako lepo razvijala. Svojim duhovnijanom je dve leti
oskrboval dvojno božjo službo. Horjulski občinski zastop je
gospoda dekana Franceta Dolinarja izvolil častnim občanom.
Diploma se mu je 8. novembra izročila. Gospodu dekanu na čast
pa je bila 8. novembra zvečer od 7. do 8. ure napravljena raz-
svitljava vasi; požarna bramba je napravila podoknico z godbo.

Dne 9. novembra je gospod dekan zapustil prijazni
Horjul, da nastopi novo službo dekana in župnika v

183

Ribnici. 15. novembra pa je predstavil prečast. g.  stolni
kanonik Janez Sušnik gospoda dekana novim faranom.
V najkrajšem času si je pridobil gospod dekan ljubezen
in naklonjenost vseh Ribničanov.

8. Peter Bohinjec  od 9. nov. I. 1896. nadalje. —
Rodil se je na Visokem (fara Št. Jurij pri Kranju) dne
21. februarija 1. 1864. Gimnazijske nauke je dovršil v
Ljubljani 1. 1884. in dne 22. julija 1. 1888. je bil po¬
svečen v mašnika. Prvo službo je nastopil v bohinjski
Srednji vasi dne 11. sept. 1. 1888. Že 16. dec. 1. 1888.
je zapustil Bohinj in prišel v Dobrepolje 19. decembra
za drugega kapelana in beneficijata, koder je farno
cerkev vso prenovil. Tu je služboval do 23. septembra
1. 1890. Na Vrhniki je bil drugi in kasneje prvi ka-
pelan od 3. okt. 1. 1890. do 26. nov. 1. 1893. in je ondi
ustanovil »rokodelsko društvo katoliških pomočnikov 1 '.
Vmes je bil tudi farni in dekanijski upravitelj od 23. ja¬
nuarja do 16. avgusta 1. 1893. Kot ekspozit v Trnji je
sezidal novo cerkev svete Trojice. Dne 9. novembra
1. 1896. se je preselil za župnika v Horjul, kjer še sedaj
vspešno deluje.

Pod njegovim vodstvom se je sezidalo dvoje znamenj,
turške Matere božje na Ljubgojni in sv. Jožefa v »Grabnu 0 . —
Stanovska družba mladeničev in deklet se je razvila 1. 1898. v
Marijino družbo mladeničev in deklet. V prvem letu seje
vpisalo 36 mladeničev in 105 deklet. Preskrbel je svojim faranom
od 17. do 24. decembra 1. 1899. obnovitev sv. misijona. Sezidal
je novo mežnijsko poslopje, lepo enonadstropno hišo. Spodaj
stanuje Cerkvenik, zgoraj so pa prostori za »Marijin Dom“. — Tudi
v gmotnem oziru skuša pomagati gospod župnik svojim faranom.
Pomagal je ustanoviti kmetijsko društvo v Horjulu, ki
dobro uspeva, kakor se razvidi iz letnih poročil. Koncem 1. 1899.
je štelo 260 udov in ima že čez 2000 gld. rezervnega zaklada.
Pod župnikovim vodstvom si je postavilo kmetijsko društvo
lastno hišo za prodajalnico in skladišče. V znak priznanja in

184

hvaležnosti ga je horjulski občinski odbor v seji dne 16. aprila
1. 1900. izvolil za častnega občana.

B. Duhovni pomočniki.

1. Tomaž Cuderman  (Zuderrtiann) od 26. de¬
cembra 1. 1789. do 23. novembra 1. 1792. — Rojen v
fari Preddvor je bil posvečen dne 14. novembra 1. 1789.
(ad titulum Seminarii generalis Graecensis seu fundi
Religionis). Prvo službo je nastopil v Horjulu. Pre¬
stavljen (dekret z dne 12. novembra 1. 1792.) v Staro
Loko, je tam deloval eno leto, na Vačah do 1. 1796.,
na Raki do 1. 1800. (nekaj časa tudi kot upravitelj), in
v Kranju do 1. 1804. Župnik je bil v Zatičini do 1. 1807.
in v Predosljih do smrti (26. novembra 1. 1824.).

2. Matej Boštjančič  od 26. decembra 1. 1792. do
1. avgusta 1. 1793.') — Porojen 12. septembra 1. 1749.
v Mešačah, fare mošenjske, je bil v mašnika posvečen
12. decembra 1. 1773. (ad titulum mensae a ferrariis
Croppensibus assignatum). Bogoslovja se je učil v
Gradcu. Pastiroval je do leta 1776. kot subsidijarij v
Gorjah, na Vrhniki, 1. januarija 1. 1780. je bil poslan
v Lipoglav, dalje k sv. Joštu nad Kranjem, potem v
Moravče. Poldrugo leto je bil kapelan v Preserju,
6. maja 1. 1780. so ga poslali za lokalista na Senturško
goro, kjer pa ni dolgo ostal, ker že nastopno leto ga
nahajamo subsidijarija v Cerkljah, od koder je bil 7. maja
1. 1791. dekretiran za kapelana v Selca. Ker je bil za
to težavno službo prešibek, prosil je prestave in je bil
še isto leto, 23. avgusta, poslan kapelanovat v Dol,
potem 12. novembra 1. 1792. premeščen v Horjul in
od tod za manemisarija v Kamnik. Tam je ostal do
sv. Jurja 1. 1796. Potem je bival nekaj časa v Ljubnem

’) Zgod. Zbornik št. 19.

185

in na Dobravi pri Kropi. L. 1799. mu je dovolilo ško-
fijstvo preseliti se v Št. Jurij pri Kranju ter pomagati
v pastirstvu. Kapelanoval je ondi od 12. sept. 1. 1799.
do 28. junija leta 1804. Dne 24. oktobra 1. 1804. je
bil nastavljen na prošnjo ljubenske občine kot provizor
kuratnega beneficija ali manemisarijata v Ljubnem. Že
5. maja 1. 1805. je zapustil Ljubno. L. 1808. ga naha¬
jamo kurata v Kamni Gorici. Umrl je v svoji rojstni
vasi v Mešačah 4. marca 1. 1812.

3. Franc Jerkič  od 1. avgusta leta 1793. do
16. septembra 1. 1793. — Rojen pri Sv. Križu na Vi¬
pavskem 1. 1742, se je učil humanističnih predmetov in
modroslovja v Gorici. Tudi bogoslovske nauke je do¬
vršil v Gorici. Posvečen 1. 1765. (ad tit. Patrimonii) je
služboval na Avstrijskem, Štajerskem in Kranjskem.
L. 1788. je bil že peto leto kurat v Begunjah. Pred
prihodom v Horjul je služboval v Idriji kot drugi ka-
pelan (od 16. maja leta 1792.). Kam se je preselil iz
Horjula, je nam neznano.

4. P. Viktor baron Rauber  od 4. oktobra 1. 1793.
do 1. februarija 1. 1794. — Rodil se je leta 1735. na
graščini Weinegg na Dolenjskem. Šole je obiskoval v
Celovcu in Gradcu. Potem je vstopil v kapucinski red.

I. 1785. je prišel za ekspozita na Kurešček. Od 27. ju¬
nija 1. 1792. nadalje je bil subsidijarij na Vrhniki in od

I1. marca 1. 1793. provizor v Rovtah. V Horjul je bil
dekretiran 22. septembra 1. 1793. Umrl je v Horjulu
dne 1. februarija 1. 1794. Zapustil je za mašno ustanovo
potrebno glavnico in ustanovo za reveže horjulske fare
(70 gld. konv. velj.).

5. Andrej Schustig  od 6. februarija 1. 1794. do
23. maja 1. 1794. — Rojen v Vipavi 1. 1746., se je šolal
v Gorici. Bogoslovja se je učil v Gradcu. V mašnika

186

posvečen leta 1770. (ad tit. mensae Patrimonii) je služ¬
boval brez stalnega nameščenja v Vipavi, na Štajerskem
in Dolenjskem. L. 1788. je živel kot kurat in valetudi-
narius v Moravčah. Dne 15. februarija 1. 1791. so ga
vmestili na lokalijo Žalina, 1. 1793. poslali za subsi-
dijarija v Metliko in potem v Horjul. Iz Horjula je
prišel za kapelana v Ljubno, leta 1801. za vikarija v
Bevke in 1. 1804. v Prežganje. Umrl je kot kurat na
Savi dne 19. jul. 1811.

6. P. Feliks Mušič  (bivši frančiškan) od 23. maja
1. 1794. do 12. septembra 1. 1794. — Iz Horjula je
prišel za kapelana k M. D. v Polje, 1. 1795. za upra¬
vitelja v Toplice, leta 1796. za lokalista na Košico;
1. 1798. je bil kapelan na Trebelnem in 1. 1801. pro-
vizor v Travi (Obergrass, sedaj pod župnijo Draga).
Čas in kraj smrti je neznan.

7. P. Albin Basic  (bivši frančiškan), od 22. sep¬
tembra 1. 1794. do 31. januarija 1. 1795. — Rojen v
Vipavi 1. 1753. je obiskoval humanistične šole v Ljub¬
ljani. Modroslovja in bogoslovja se je učil v samostanu.
L. 1788. je bil že tri leta in pet mesecev kapelan pri
farni cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Iz Hor¬
jula je prišel za kapelana na Ig, leta 1801. za farnega
upravitelja in kapelana v Preserje. Tam je postal 1. 1806.
župnik. Umrl je v Preserju 17. decembra 1. 1822.

8. Janez Jarnevič  od 31. januarija 1. 1795. do
30. aprila 1. 1796.') — Porojen v metliški fari 21. de¬
cembra 1. 1767.; posvečen 23. oktobra 1. 1791.; 1. 1793.
kapelan pri D. M. v Polji, 1. 1794. in 1795. vikarij na
Vrhniki, potem kapelan v Horjulu, do 1. 1798. Pred-

‘) Prim. Zgod. Nakelske fare, str. 92.

187

dvorom, potem od septembra 1. 1798. do srede aprila
1. 1806. v Naklem. Od 1. 1806. do 1816. župnik v Selcih
in pozneje v Dobrepoljah. Zarad slabega zdravja je
prosil za Predoslje in prišel tja meseca aprila 1. 1825.,
kjer je umrl 6. marca 1. 1834. Bil je izveden v zdra¬
vilstvu in pravoznanstvu ter dober govornik.

9. P. Eugen Zabitkovič  (Sabukovitz) od 25. maja
1. 1796. do 31. julija 1. 1796. — Rojen 1. 1750. se je
izšolal v samostanu. V mašnika posvečen 1. 1776. je
bil sedem let spovednik v samostanu oo. kapucinov.
L. 1788. je prišel za kapelana k sv. Križu, 1. 1792. je
bil mestni vikarij v Krškem, 1. 1793. v Šmihelu pri
Novem mestu. Iz Horjula je prišel za kapelana na Tre¬
belno, 1. 1798. je bil tretji kapetan pri sv. Jakobu v
Ljubljani. L. 1799. je postal vikarij v Pečah, kjer je
umrl 5. decembra 1817.

10. Jakob Tancman  (Tanzmann) od 1. novembra
1. 1797. do 13. marca 1. 1798. — Rojen v Kranju 1. 1748.,
je bil posvečen v mašnika 1. 1772. (ad titulum mensae
dominii Rattmansdorf). Bogoslovja se je učil v Ljubljani.
Do 1. 1788. je deloval že trinajst let v pastirstvu in
sicer kot officialis v Ljubljani, kot substitutus v Polhovem
Gradcu in Krašnji, kot kapelan v Šent Jerneju in v
Smledniku. Potem je bil provizor lokalije Št.Jurij pod
Kumom; 5. oktobra 1. 1791. je bil vmeščen za vikarijat
Dobovec, 1. 1794. je prišel v Spodnji Tuhinj, 1. 1796.
je bil vikarij na Studencu, potem kapelan v Horjulu,
lokalist na Jančem, 1. 1800. vikarij v Bevkah, 1. 1801.
lokalist pri sv. Lenartu, 1. 1802. kapelan v Svibnem,
1. 1804. beneficijat v Višnji Gori, 1. 1805. kapelan na
Rovi, 1. 1807. provizor na Šenturški Gori, leta 1813.
vikarij in kapelan v Dobu. Umrl je kot penzijonist v
Kranju, dne 29. junija 1. 1816.

188

11. Matej Sokolič  od 30. avgusta leta 1799. do
3. februarija 1. 1800. — Odkod je prišel v Hojul in
kam se je preselil, ni znano.

12. Franc Veriti  od 26. maja 1. 1800. do 12. aprila
1. 1803. (kasneje župnik horjulski).

13. Antonius a Rivo  od 10. junija 1. 1803. do
7. marca 1. 1804. — Prišel je iz videmske nadškofije.
Prijavil se je 7. junija 1. 1803. pri ordinarijatu v Ljub¬
ljani, da bi rad dobil službo pri takem župniku, ki ga
bo naučil slovenščine. Iz Horjula je odšel v lavantinsko
škofijo.

14. Jožef Kmet  od 6. septembra 1. 1804. (de-
kretiran) do 7. septembra 1. 1805. — Kje je služboval
pred 1. 1804. ni znano. Iz Horjula je prišel v Skocijan
pri Turjaku, od oktobra 1. 1807. do 1. 1808. je bil sub-
sidijarij v Preski, star že 63. let, 1 ) 1. 1809. je bil ka¬
petan na Trati, 1. 1813. vikarij v Dobrempolji, 1. 1815.
v Cemšeniku, 1. 1817. provizor v Vranji Peči. V pokoj
je šel 5. januarija 1821. Živel je potem v Trbojah in
tudi tam umrl dne 4. marca 1823.

15. Janez Krst. Floriančič  od 12. septembra
1. 1805. do 26. septembra 1. 1807. — Rojen v Kranju
dne 25. junija 1. 1779.; v mašnika posvečen 22. avgusta
1. 1805., je nastopil prvo službo v Horjulu. 2 ) Po odhodu
župnika N. Cipriani je bil farni upravitelj do 6. maja
1. 1807. Iz Horjula je prišel za kapelana v Škofjo Loko,
1. 1808. na Mirno; 1. 1813. je bil kapelan v Rovtah,
1. 1815. v Šent Jerneju, 1. 1817. v Sostrem in od 1. 1818.
do leta 1836. vikarij v Rakitni. Umrl je penzijonist v
Kranju, dne 2. marca 1. 1839.

*) Zgod. Sorške in Preske fare, str. 128.

2 ) Dekret z dne 10. septembra 1805.

189

16. Gregor Žun  od 28. septembra leta 1807. do
28. septembra 1. 1809. — Rojen v Smledniku (Trbojah)
dne 10. marca 1. 1780., v mašnika posvečen 6. septembra
1. 1807. je prišel za kapelana v Horjul. L. 1813. je bil
kapelan v Moravčah, 1. 1815. pa vikarij v Logatcu. Kot
župnik je deloval v bohinjski Srednji Vasi od 1. 1816.
do leta 1835. in potem do 1. 1843. v Šent Jurju pri
Kranju. Vsled bolezni se je odpovedal službi, ter je
umrl v Kranju dne 13. avgusta 1. 1850.

17. Luka Zajec  od 9. oktobra leta 1809. do
27. avgusta 1. 1811. — Rojen v Češnjicah 3. oktobra
1. 1780. in posvečen 9. avgusta 1. 1809., je nastopil
prvo službo v Horjulu. Dne 16. avgusta 1. 1811. je dobil
dekret za kapelana v Ložu. L. 1817. lokalist na Bo¬
hinjski Beli, 1. 1822. na Homcu. Župnik je postal v
Ihanu 1. 1830. Tam je umrl 21. okt. 1. 1849.

18. Kaspar Soklič,  od 14. septembra 1. 1811. do
21. novembra leta 1811. — Rodil se je 30. decembra
1. 1783. na Lazih, Gorjanske fare. V mašnika so ga
posvetili kot bogoslovca-tretjeletnika 23. septembra leta
1810. V dekretu z dne 16. avgusta 1. 1811. mu je bilo
zaukazano, naj nastopi dne 31. avgusta službo duhov¬
nega pomočnika v Horjulu. L. 1813. je bil kapelan na
Bledu, 1. 1815. mestni kapelan v Kranju, 1. 1821. vikarij
v Ovsišah in od 1. 1830. do 1. 1861. župnik na Breznici.
Umrl je 6. junija 1. 1861. ob eni popoldne, ravno ko
so ga obiskali knez in škof Jernej. 1 )

19. Janez Strel  od 9. januarija 1. 1815. do 1. maja
1. 1815. — Rojen v Mokronogu 13. septembra 1. 1790.
je prišel kot novomašnik (14. decembra 1814.) v Horjul.
L. 1817. je bil kapelan v Šmartnem pri Kranju, 1. 1819.
je  postal  stolni vikarij v Ljubljani, 1. 1825. pa župnik

‘) Zgod, župnij in zvonov v dekaniji Radolica, 44.

190

in dekan v Gorjah. L. 1845. se je preselil v Trebnje,
kjer je umrl 30. aprila 1. 1847.

Ordinarijat ni poslal naslednika v Horjul. Zato je prosil
župnik Veriti vpokojenega duhovnika Jožefa Mesisnel, da se je
preselil z Vrhnike v Horjul.

Jožef Mesisnel  ’), subsidijarij od 13. januarija
1. 1817. do 21. aprila 1. 1818. — Porojen je bil v Erzelu
na Vipavskem. Služboval je kot subsidijarij v Vipavi
tri leta, misarij na Uncu štiri leta, manemisarij v Go¬
renji Planini dve leti, vikarij v Rakitni nekako osem
let. L. 1791., 7. decembra mu je bila podeljena lokalija
na Golem. Ko je bila vsled ces. odloka z dne 1. oktobra
leta 1792. odpravljena lokalija na Golem, je bil 8. no¬
vembra istega leta premeščen za lokalista v Lučine,
kamor se je selil 5. decembra. L. 1795. v oktobru, je
prosil za izpraznjeno lokalijo Podlipo, katero so mu
tudi naklonili. Preselil se je še isto leto. Od tod je bil
premeščen 19. novembra 1. 1811. za vikarijatnega provi-
zorja v Rakitno. Bil je tu farni vikarij do 5. maja
1. 1817. Tedaj je stopil v pokoj ter ga vžival najprej
nekaj časa na Vrhniki in v Horjulu, nekoliko časa tudi
v Dobrunji, potem pa na Spodnjem Berniku in od leta
1824. v Trbojah. L. 1828. jel je splošno pešati in oči
so mu odpovedale. V nadi, da ga bode okrepčala spre¬
memba zraka, je sklenil iti zdravja iskat v toplo vipavsko
podnebje, kamor se je poleti preselil. L. 1829. je pre¬
bival v Gorici. Toda smrt ni prizanesla 82 letnemu
starčku, ki je umrl v Vipavi dne 22. decembra 1. 1829.

20. Janez Venier  od 30. julija leta 1818. do
29. septembra 1. 1818. — O tem gospodu je znano, da
je bil 1. 1802. kapelan v Svibnem, 1. 1803. v Škocjanu,
1. 1815. ekspozit v Bevkah, potem kapelan v Horjulu.

’) Zgod. Zbornik, št. 19.

191

Umrl je kot penzijonist v ljubljanski bolnici 27. janu-
varija 1. 1821.

Matej Wolf,  bivši župnik horjulski, je vžival
pokojnino v Horjulu od 13. februarija leta 1821. do
4. maja 1. 1821.

21. Andrej Kump  od 26. marca leta 1824. do
16. junija 1. 1825. — V mašnika posvečen 31. avgusta
1. 1806. je nastopil prvo službo v Stari Loki. L. 1808.
je bil prestavljen v Dobrepolje. Ko so ga poslali na
Krko, je odšel 1. 1810. na Štajersko. Nazaj je prišel
najbrže 1. 1817. Poslali so ga za kapelana v Sorico in
1. 1821. je bil kapelan v Kočevski Reki (Rieg). Potem
je živel nekaj časa v začasnem pokoju. Novo službo
je prevzel v Horjulu, od tam je šel v Crmošnjice in
1. 1827. v Mozelj. Umrl je v Ljubljani 11. dec. 1. 1828.

22. Filip Jakš  od 16. septembra leta 1825. do
21. julija 1. 1828. — Rojen Ljubljančan dne 28. aprila
1. 1801., posvečen 27. avgusta leta 1825., je prišel za
kapelana v Horjul, potem v Dole, kjer je ostal do leta
1831., nato v Kolovrat in 1. 1834. v Spodnji Tuhinj.
L. 1838. je prosil za pokojnino, ki se mu je dovolila.
Stanoval je v Ljubljani do smrti (19. januarija 1. 1853.).

23. Janez Prokelj'}  od 7. oktobra leta 1828. do
4. oktobra 1. 1830. — Novomeščan, rojen 19. januarija
leta 1804., v mašnika posvečen 26. avgusta leta 1828.
Pastiroval je kot kapelan v Horjulu 1. 1828. do 1830.,
kurat na Spodnjem Brniku 1. 1830. do 1832, kapelan
in beneficijat v Šmartnem pri Litiji 1. 1832. do 1835.,
kapelan v Dobrepoljah 1. 1835. do 1838.; 1. 1838. naj¬
demo ga v začasnem pokoji v Ljubljani, potem ekspo-
zita  v  Bevkah pri Vrhniki 1. 1839. do 1841. in naposled

*) Zgod. Cerkljanske fare, str. 110.

192

vikarija in župnika v St. Lovrencu ob Temenici; umrl
je zlatomašnik v pokoju v Novem mestu dne 20. avgusta
leta 1884.

24. Janez Skubic  od 5. oktobra leta 1830. do
31. julija 1. 1831. — Rojen v Šmariji 12. maja 1. 1806.,
posvečen 14. julija 1. 1829., je prišel za subsidijarija v
Šent Vid nad Ljubljano, potem za kapelana v Polhov
Gradec. 16. septembra 1. 1830. je dobil dekret za Horjul,
naslednje leto se je preselil na Vrhniko. Z Vrhnike je
prišel leta 1835. za vikarija v Rakitno, 1. 1841. pa v
Borovnico, kjer je ostal do 1. 1862. Potem je živel
v pokoju na Mirni Peči do smrti. Umrl je zlatomašnik
29. maja 1. 1886.

25. Matija Schmidt  od 24. avgusta 1. 1831. do
9. septembra 1. 1833. — Rojen v Selcih 24. februarija
1. 1801., posvečen 19. julija 1. 1831., je prišel za ka¬
pelana v Horjul, potem v Senožeče, 1. 1836. na Vrhniko
in 1. 1844. za vikarija v Planino. Tam je postal župnik
1. 1849. Deset let kasneje mu je bila podeljena mestna
fara v Idriji. Kot dekan je umrl 28. marca 1. 1863.

26. Kajetan Konc  od 19. septembra 1. 1833. do
7. oktobra 1. 1834. — Rojen v Kranju 7. avgusta leta

1802., posvečen 20. avgusta 1830., je prišel za kapelana
v Logatec, 1. 1831. v Vipavo, 1. 1832. za beneficijata v
Podrago. Dne 20. avgusta 1. 1833. je bil prestavljen v
Horjul, potem na Trato in 1. 1836. v Ljubno. L. 1841.
je postal lokalist v Babnem Polji, kjer je umrl 17. maja
leta 1870.

27. Jožef Germek  od 8. oktobra leta 1834. do
29. aprila 1. 1835. — Rojen v Ljubljani 11. marca leta

1806., posvečen 19. julija leta 1831., je nastopil prvo
službo v Št. Janžu, potem v Horjulu. L. 1835., se je
selil na Vinico, leta 1836. v Črmošnjice, leta 1839. k

193

sv. Križu poleg Kostanjevice, 1. 1841. na Polšnik, leta
1842. v Cirknico, 1. 1846. na lokalijo v Spodnjem Logu
in leta 1852. za vikarija na Dobovec. Župnik je postal
1. 1860. na Studenem, kjer je ostal deset let. Pokojnino
je užival v Ljubljani do smrti (24. februarija 1. 1876.)

28. Jakob Poličar 1 )  od 28. aprila leta 1835. do
28. septembra 1. 1836. — Porojen 5. aprila 1. 1807. pri
Poličarju na Policah v Nakelski fari, se je šolal v
Celovcu in v Ljubljani; posvečen 27. julija 1. 1834.;
novo mašo je pel na sv. Jerneja dan v Naklem; 15ega
decembra je nastopil službo tretjega kapelana v Ložu;
potem je kapelanoval v Horjulu, 1. 1836. v Križih pri
Tržiču, 1. 1840. v Spodnji Idriji; meseca junija 1. 1841.
je šel v začasni pokoj. Zdravil se je na Spodnjem
Brniku; jeseni leta 1844. je sprejel kapelanijo v Pod-
brezjah; o sv. Juriju 1. 1858. je dobil lokalijo na Do¬
bravi 2 ); jeseni 1. 1879. pa faro v Podbrezjah, kjer je
24. avgusta 1. 1884. pel zlato mašo. Umrl je v Pod¬
brezjah 15. novembra 1. 1892.

29. Valentin Sever 3 )  od 28. septembra 1. 1836.
do 18. septembra leta 1838. (prvič) in od 25. oktobra
1. 1838. do 13. maja leta 1839. (drugič). — Rojen na
Brezovici 19. januarja 1. 1804.; posvečen 21. avgusta
1.1830., je služboval kot kapelan na Jesenicah do 1. 1834.,
v Križih pri Tržiču do 1 1836., v Horjulu, na Breznici
do leta 1843., v Poljanah do leta 1848., kot kurat na
Spodnjem Brniku do 1. 1856. To leto se je preselil v
Št. Jurij pri Kranju, kjer je kapelanoval eno leto. L. 1857.
je prišel za beneficijata v Olševek, kjer je ostal do

*) Zgod. Nakeljske fare, str. 107; zgodovina Cerkljanske
fare, str. 112.

’) Zgod, župnij v dekaniji Radolica, str. 50.

*) Zgod. Cerkljanske fare, str. 112.

13

194

1. 1870. Nato se je vrnil na Spodnji Brnik, kjer je umrl
28. januarja 1. 1879.

30. Jakob Kapelj  ’) od 19. septembra 1. 1838.
do 23. oktobra 1 1838. — Ižanec, rojen dne 9. maja
1. 1801., posvečen 20. septembra 1. 1831. Bilje kapelan
v Kamni gorici, od 22. oktobra 1. 1833. dalje kurat v
Zalogu, pet tednov kapelan v Horjulu, potem dve leti
kot deficijent pri bratu Ivanu v Turjaku. L. 1840. je
prišel za kapelana v Sostro, od 1. 1846. do 1851. in od
1. 1856. do smrti (14. avgusta 1. 1871.) je zopet živel
bolehen pri bratu na Šenturški Gori in pri sv. Jakobu
ob Savi. Od 1. 1851. do 1856. je živel pod Šinkovim
Turnom pri Vodicah. — Prednik Valentin Sever ni takoj
dobil nove službe po odhodu iz Horjula. Stanoval je
začasno na Viču. Ker je novi kapelan zbolel, je ordi-
narijat zopet prestavil kapelana Severja v Horjul.

31. Jožef Gogala  od 14. maja 1. 1839. do 7ega
oktobra 1. 1839. — Rojen na Bledu 10. aprila 1. 1811.,
posvečen 3. avgusta 1. 1836., je bil najprej subsidijarij
v Šmartnem pri Kranju. Vsled bolezni je stopil v za¬
časni pokoj ter bival na Bledu in v Škofji Loki. Zopet
je stopil v službo kot horjulski kapelan Čez pet mesecev
se je preselil na Vače in 1.1844. na Breznico. Dve leti
kasneje je zopet zbolel in umrl v Rodinah pri Breznici
dne 8. februarja 1. 1847.

32. Janez Kastelic  od 18. oktobra 1. 1839. do
16. septembra leta 1841. — Rodil se je v Višnji gori
dne 23. decembra 1. 1809. Posvečen 3. avgusta 1. 1836.,
je prišel za subsidijarija v Št. Rupert, 1. 1839. za kape¬
lana k sv. Križu pri Litiji (pod Turnom), potem v
Horjul, in 1. 1841. v Preddvor. L. 1849. je bil prestavljen

') Zgod. Cerkljanske fare, str. 113 in 117.

195

v Šmartno pri Kranju in od leta 1852. do 1855. je bil
mestni kapelan v Kranju. Nato je prevzel lokalijo v
Kokri. Župnik v Mokronogu postal je 1. 1861. Umrl je
ravnotam 1. 1870.

33. Jurij Plemelj  od 22. septembra 1. 1841. do
27. oktobra 1. 1844. — Rojen v Gorjah 16. aprila 1.1805.,
posvečen 2. avgusta 1. 1835. L. 1837. je prišel pastirovat
na Vreme, 1. 1840. je postal ekspozit v Harijah, potem
je prišel za kapelana v Horjul in odtod za beneficijata
v Lozice. L. 1850. je služboval v Koprivniku (Nesselthal)
in od leta 1850. do smrti (17. septembra 1. 1853.) kot
lokalist v Zaplani.

34. Franc Strmole'\  od 1. novembra 1. 1844.
do 9. aprila 1. 1847. — Rodil se je v Zatičini 30. julija
1. 1801., v duhovnika so ga posvetili 12. avgusta 1.1827.
Kot kapelan je služboval v Dobrepolji 1. 1828., v Pod¬
zemlju od 1. 1828 do 1830., v Kostanjevici leta 1831.,
subsidijarij v Šmarjeti 1. 1832., kapelan v Št. Lovrencu
1. 1833. in 1834., v Dolini 1. 1835., Metliki od 1. 1836.
do 1. 1839., v Starem Trgu pri Poljanah do 1. 1841.,
odkoder je prišel dne 16. oktobra 1. 1841. v Adlešiče.
Tam je ostal do 1. 1844. Iz Horjula je šel za lokalista
v Lučine, kjer je bil do 1. 1862. To leto se je preselil
v Kokro, kjer je končal tek življenja dnč 25. sept. 1. 1874.

35. Luka Jeran 2 )  od 9. aprila leta 1847. do
26. junija leta 1851. — Rodil se je dne 16. oktobra
1. 1818. v Javorjah pri Škofji Loki. V Loki je hodil v
ljudsko šolo, na gimnazijo pa je šel v Karlovec, ker
ga zaradi prevelike starosti niso sprejeli v Ljubljani.
V šesto šolo je prišel pa v Ljubljano 1. 1840 ; tukaj je

‘) Zgod. Adlešičke fare, str. 33; zgodovina Šmarješke fare,
str. 108.

•) Dom in Svet 1896, str. 755.

13*

196

dovršil tudi filozofijo v dveh naslednjih letih, v katerih
se je pridno pečal s slovenščino. Tedaj je tudi zlagal
prve pesmi. L. 1843. je vstopil v ljubljansko semenišče
in se posvetil duhovskemu stanu. Za mašnika so ga
posvetili 1. 1845. (kot bogoslovca-tretjeletnika), 1. 1847.
poslali v Poljane, kmalu potem za kapelana v Horjul,
in 1. 1851. postavili za kapelana pri sv. Petru v Ljub¬
ljani. Gorečnost za sv. vero in ljubezen do vernikov
ga je gnala v misijon. L. 1853. je šel z drugimi tovariši
vred v Afriko, da bi bil ob strani Knobleharjevi blago¬
vestnik za osrednje afriške dežele. A huda bolezen ga
je zavrnila iz Afrike v domovino, in isto tako še drugi
pot, ko se je napotil tjekaj. Doma je bil kapelan v
Trnovem v Ljubljani več let, in urejal „Zgodnjo Danico“,
za katero je že poprej deloval ves čas njenega živ¬
ljenja. L. 1869. je popustil kapelanijo in odtlej živel
samo za „Danico“ in pisateljevanje, dokler ga niso
1. 1882. izvolili za šenklavškega kanonika, kar je ostal
do smrti. Izdihnil je v Gospodu dušo dne 25. malega
travna 1. 1896.

V Horjulu 1 ) je imel pok. Jeran v neki najeti hiši šolo za
silo, v kateri je učil mladino razun krščanskega nauka tudi brati
in pisati. Bil je precej oster, pa kaznoval ni nobenega. Zlasti je
gledal na lepo vedenje v cerkvi. Pri neki priliki je fante, ki so
med službo Božjo postajali pred cerkvenimi vrati, s sv. razpelom
v roki pognal v cerkev. Daje bil ljubljenec rajn. g. očeta Jerale,
mi ni treba šele opomniti. Zato je vedno tako rad zahajal v
Horjul, k zlati in demantni maši r. Jerala, k njegovemu pogrebu,
ob vseh večjih cerkvenih slovesnostih; pripeljal je pokazat svoje
zamurčke, ki jih je nakupil v Afriki. Nabiral je po »Danici 11
darove za nagrobni spominek rajn. g. Jerala, za katerega je sam
zložil napise v pesniški obliki, ter ga je tudi prišel blagoslovit,
ko je bil postavljen na pokopališču. — Za omiko Horjulcev je
ves gorel, zato je rad podpiral posebno horjulske dijake. Marsi-

*) Zgod. Dan. 1896, str. 303.

197

katerega fantiča so stariši poslali v šolo zaradi upanja, da bo
dobil v Jeranovi kuhinji zdatno podporo. Zadnja pot ga je pri¬
peljala v Horjul 1.1894., ko je pridigoval na novi maši tukajšnega
rojaka g. A. Oblaka. Sploh so v horjulski fari v najbolj blagem
spominu trije kapelani: gg. Luka Jeran ter njegova naslednika
Jan. Volčič in Jos. Marn.

36. Janez Volčič  od 27. januarja leta 1851. do
10. oktobra 1. 1855. — Rojen 1 ) 27. aprila 1. 1825. v
Gabrovem, Loške mestne župnije, je obiskoval latinske
šole deloma v Novem mestu, deloma v Ljubljani. Modro-
slovski šoli je dovršil v Ljubljani ter stopil na jesen
1. 1845. v ljubljansko semenišče. V mašnika posvečen
31. julija 1. 1849., je imel novo mašo pri čast, nunah v
Loki dne 15. avgusta. Potem je čakal službe in nado-
mestoval duhovnike v Škofji Loki, v Dražgošah in v
Smarjeti. Šele leta 1851. je postal kapelan v Horjulu.
Zavoljo nekega dopisa v »Zgodnji Danici" tožen, je bil
prestavljen v Semič. Tam je bila služba pretežavna.
Dne 4. grudna 1. 1858. je prišel zopet v Šmarjeto za
kapelana. Dne 26. avgusta 1. 1863. je šel v Dragatuš
za župnika. Od tam se je preselil 5. maja 1. 1870. v
Podgrad, odkoder je prišel za župnika v Šmarjeto
31. sušca leta 1875. Umrl je v Šmarjeti kot duhovni
svetovalec dne 14. decembra 1. 1887.

Delovanje Volčičevo v Horjulu smo že omenili. Pripomniti
še moram, da je Volčič uvel majniško pobožnost v Hor¬
julu 2 ). Odtod se je razširila kmalu po vsem Slovenskem. Janez
Volčič je. dal tej pobožnosti naslov »Šmarnice" in kot očeta slo¬
venske šmarniške pobožnosti ga bodo pomnili še pozni rodovi.
Tu je spisal tudi knjižico »Žganju slovo."

37. Jožef Marn,  od 11. oktobra leta 1855. do
30. septembra leta 1857. 3 ) — Rojen v Dragovškem

’) Zgod. Šmarješke fare, str. 100.

2 ) Koledar družbe sv. Mohorja 1897, str. 25.

3 ) Drobtinice 1893, str. 137.

198

(f. Štanga) dne 13. marca 1. 1832., je prišel 1. 1839. v
ljubljanske šole. L. 1846. je bil med prvimi sprejetimi
gojenci novoustanovljenega Alojzijevišča tudi četrto¬
šolec Marn. V mašnika posvečen 21. julija 1. 1855. je
obhajal novo mašo 18. avgusta v Stangi. Radi slabot¬
nega zdravja so ga poslali za kapelana v Horjul. Dne
1. oktobra 1. 1857. se je ločil od Horjulcev, poklican
za profesorja na ljubljansko gimnazijo Tukaj je deloval
kot veroučitelj in profesor slovenščine do leta 1892.
Ljubljanski knez in škof ga je imenoval dne 11. marca
1. 1887. konzistorijalnim svetovalcem. Presvetli cesar
ga je imenoval dne 26. januarija 1. 1889. za častnega
kanonika ljubljanskega stolnega kapitelja. In 2.septembra
1.1892. je bil o priliki umirovljenja poslavljen z viteškim
križcem Franc Jožefovega reda. Dne 27. jan. leta 1893.
okrog desete ure dopoldne je nehalo biti plemenito srce
Jos. Marna.

Tudi Jožef Marn je pristopil zopet oživljeni družbi živega
rožnega venca dne 1. januarija leta 1856. kot predsednik rožice.
Ostal je družbi zvest ud in rožici goreč prednik do konca svo¬
jega življenja. Vsako leto, če le ni bil zadržan, je dohajal po¬
znejša leta iz Ljubljane v Horjul, obhajat društveni praznik. —
Za časa svojega bivanja v Horjulu je nabiral denar za prezidavo
cerkve. Prezidavanja sicer ni dočakal v Horjulu, ker se je preje
preselil v Ljubljano. Pa tudi poprejšna leta mu je bila vedno
pri srcu lepota horjulske župnijske cerkve. Prvi znameniti dar,
ki ga je dobila za vsako napravo, prišel je navadno iz njegovih
rok. In kako se je veselil vsake nove naprave I S kakim veseljem
je razkazoval gospodom, ki so prihajali ž njim v Horjul, oltarje
in druge novosti v  cerkvi, novo župnišče in gospodarsko po¬
slopje! Še bolj pa ga je veselilo Horjulcev lepo vedenje v cerkvi
in zunaj nje. Saj so bili to — vsaj deloma — bogati sadovi
njegovega delovanja.

Že v Horjulu je Marn ves gorel za šolo. Na lastne
stroške je najel sobo, v kateri je podučeval otroke v krščanskem
nauku ter v slovenskem branju in pisanju.

199

Na žalost Horjulcem in njihovemu župniku se je moral
Marn le prehitro ločiti od Horjula. Lahko se reče, da mu je srce
ostalo v Horjulu. Sinovska ljubezen do župnika Jerale, vlekla
ga je zopet in zopet v Horjul. Prav do smrti je bil — če ne
večkrat — vsako leto vsaj enkrat v Horjulu. Po pravici se je
pohvalil leta 1892., da ga razun njega morebiti ni duhovnika v
škofiji, kateri bi hodil nazaj celih petintrideset let na prvo službo.
Ni je bilo slavnosti, obhajane pri gospodu „očetu“ Jerali, da bi
seje Marn ne bil udeležil. Prihitel je tudi k njegovemu pogrebu;
saj ga je izguba duhovnega očeta prav tako bolela, kakor izguba
telesnega očeta. Tolažila ga je pa misel, da njuna ljubezen s
smrtjo ni pretrgana.

Da bi imel tudi kak viden spominek gospod očetove lju¬
bezni po smrti njegovi, izprosil si je podobo patrona sv. Aleša.
Čedno jo je dal popraviti ter jo obesil nad svojo posteljo. Ukazal
pa je, izročiti jo po smrti zopet v Horjul. „V Horjulu sem jo
dobil", rekel je za smrt bolan, „v Horjul naj gre zopet nazaj!"
Ljubezen, katero je pokojni Marn gojil v srcu do gospoda
očeta, imel je tudi do njegovega naslednika. Ni jih bilo skoro
velikonočnih praznikov, ali godovanja sv. Marjete ali rožni venske
nedelje, da bi ne bil prišel v Horjul službo božjo opravljat.
Vesel je bil, videč, kako ljudstvo pridno v cerkev dohaja in
kako zvesto posluša njegove vselej dobro premišljene govore.
Vesel je bil vspodbudnega obnašanja vernikov zlasti pri veliko¬
nočni procesiji, ko je malo da ne vsa fara glasno molila sveti
rožni venec. Videli so ga pri takih prilikah do solz ganjenega.

Njegova prva pot, kadar je prišel v Horjul, bila je vselej
v cerkev, počastit presv. Rešnje Telo, druga pa na pokopališče,
pomolit na grobu gospoda očeta Jerale. Praznih rok ni prišel
nikoli. Najrajši je delil med razne osebe, starejše in mlajše, pri¬
merne knjige.

Da so horjulski župljani „gospoda Jožefa" jako spoštovali
in prisrčno ljubili, umevamo torej lahko. V hvaležno priznanje
mnogih zaslug za cerkev in za poveličanje službe božje v Horjulu
so ga dne 24. februarija 1. 1889. enoglasno izvolili za častnega
občana.

Horjulski gospod župnik Fr. Dolinar ga je poslavil na
prav poseben način tako-le: Ko je bival Marn nekako 1. 1886.
na počitnicah v Horjulu, povabil je gospod župnik sedem svojih
součencev iz Ljubljane v Horjul, da bi skupno pozdravili svo-

200

jega nekdanjega učitelja. Pod jablano na vzvišenem kraju je dal
gospod župnik postaviti preprosto klopico. Nanj posade Marna
ter krstijo prostor za „Marnomir“, kar je zelo veselilo častitega
gospoda profesorja.

Ker zaradi svojega proslavljenja dne 4. oktobra 1. 1892.
ni mogel priti v Horjul, da bi obhajal tam rožnivenski bratovski
praznik, prišel je z mil. gosp, prelatom dr. Čebašekom nekaj
dnij pozneje. Vrnivšega iz Horjula je napadla z vso silo bolezen,
ki ga je spravila v prezgodnji grob. Tako je bila gosp. Josipa
Marna prva in zadnja pot kot duhovnega pastirja v Horjul, ki
se je po njem še bolj postavil, upamo ne samo pred ljudmi,
ampak tudi pred Bogom.

38. Mavricij Gosler  od 20. oktobra 1. 1857. do
2. oktobra I. 1859. — Rojen v Idriji dne 9. septembra
1.1831., posvečen 30. julija 1. 1857., je služil za kapelana
v Horjulu, potem v St. Vidu pri Vipavi, leta 1862. v
Mokronogu, 1. 1865. v Dolu, 1. 1868. v Starem Logu,
1. 1870. v Križah pri Tržiču. Tri leta kasneje je postal
lokalist v Podlipi in 1. 1875. župnik v Ledinah, kjer
je umrl 19. marca 1. 1875.

39. Anton Jakič,  od 30. septembra 1. 1859. do
20. oktobra leta 1862. — Rojen v Velikih Laščah dne
8. januarija 1. 1834., posvečen 26. julija 1. 1859. je prišel
najprej v Horjul. Tukaj je vodil delo, ko so zidali šolo.
Ljudje so ga dolžili, da je povzročil nesrečo v kameno-
lomu, ker je priganjal delavce. To ga je zelo užalilo.
Prosil je za drugo službo in bil prestavljen v Zatičino.
Leta 1864. je bil mestni kapelan v Idriji, 1. 1866. pri
D. M. v Polju. Župnik v Mokronogu je postal 1. 1869.
Tam je umrl 8. septembra 1. 1871.

40. Anton Hočevar  od 24. oktobra 1. 1862. do
4. oktobra 1. 1864. — Rojen Ljubljančan dne 7. maja
1. 1835., posvečen 29. julija leta 1860., je bil najprej
kapelan v Knežaku, potem v Horjulu, v Starem Logu;
1. 1867. je prišel v Dobrniče in 1. 1874. za lokalista v

201

Kopanj. Čez dve leti je postal ravnotam župnik. L. 1880.
se je preselil v župnijo Sv. Lovrenc ob Temenici.
Zadela ga je kap na lovu dne 24. septembra 1. 1892.

41. Tomaž Bašelj,  od 5. oktobra leta 1864. do
13. oktobra 1. 1867. — Rodil se je v Stari Oselici dne
10. dec. 1. 1835. V mašnika posvečen dne 3. avgusta
1. 1862., je prišel za kapelana v Vipavo in od tam v
Horjul. Jetika ga je prisilila, da je šel v pokoj. Zadnje
dneve je preživel v Horjulu, kjer je umrl 19. novembra
1. 1867 Na pokopališču so mu postavili spominek z
napisom:

Gospodu

TOMAŽU BAŠELJNU
kaplanu v Horjulu,
rojen 10. grudna 1835
umrl 19. listopada 1867;
postavili zvesti prijatli
in hvaležni Horjulci
v pobožni spomin.

Blagor njim, kteri
v Gospodu zaspe,
V slavi nebeški se
tam prebude.

Zapustil je pisane Šmarnice v rokopisu.

42. Franc Dolinar,  od 22. oktobra 1. 1867. do
16. aprila 1. 1879. Po smrti župnika Jerale je bil farni
upravitelj od 4. decembra 1. 1878. do 16. aprila 1. 1879.
in potem župnik horjulski do 1. 1896.

43. Tomaž Potočnik,  od 15. oktobra leta 1879.
do 19. januarija leta 1882. — Rojen v Železnikih dne
15. decembra 1. 1855., posvečen 26 julija 1. 1879., je

202

prišel za kapelana v Horjul, potem v Borovnico. Od
leta 1883. do 1887. je bil na Vrhniki (zadnje leto kot
dek. upravitelj) in do 1. 1890. v Dobu (zadnje leto ob
enem farni upravitelj). Dne 13. novembra 1. 1890. je
dobil župnijo Breznico, kjer še sedaj deluje.

Franc Dolinar'},  od 29. oktobra leta 1883. do
3. januarija 1. 1884 (prvič) in od 11. septembra 1. 1884.
do 18. novembra 1. 1885. (drugič). — Rojen je bil v
vasi Kozarje (fare Dobrovske) dne 23. marca 1. 1859.,
v mašnika posvečen 27. julija 1. 1881. kot tretjeletnik.
Služboval je eno leto v Polhovem Gradcu. Nekaj v
grlu bolehen stopil je v začasni pokoj in bival v Hor¬
julu, kjer takrat ni bilo kapelana. Od 1. 1885. do 1888.
je kapelanoval v Borovnici, nato je bil štiri mesece
upravitelj v Planini in od 3. decembra 1. 1889. nadalje
deluje kot župnik Topolski pri sv. Katarini.

44. Vincenc Vidergar,  od 24. oktobra 1. 1892.
do 29. avgusta 1.1893. — Rojen v Moravčah 24. marca
1. 1860., posvečen je bil 21. julija 1 1889. Kapelanoval
je v Spodnji Idriji, 1. 1890. v Polhovem Gradcu, 1. 1891.
v Sent Jurju pod Kumom in potem v Horjulu. Sedaj
je beneficijat v Moravčah.

45. Janez Meršolj,  od 31. avgusta 1. 1893. do
5. decembra 1. 1894. — Rodil se je v Radovljici dne
29. decembra 1. 1868. V mašnika je bil posvečen kot
tretjeletnik dne 23. julija leta 1892. Radi slabotnega
zdravja je dobil prvo službo v Horjulu, potem je služ¬
boval v Železnikih, 1.1897. je prišel v Presko in zadnji
čas deluje na Dobrovi pri Ljubljani. V Železnikih in v
Preski je bil več časa farni upravitelj.

46. Anton Hribar,  od 31. januarija 1. 1896. do
17.  marca  1. 1896. — Znani slovenski pesnik se je rodil

’) Zgod. Dobrovske fare, str. 158.

203

na Korenu v Krški fari na Dolenjskem dne 12. janu-
arija 1. 1864. V mašnika posvečen 23, julija 1. 1891., je
bil eno leto kapelan na Vinici, dve leti v Košani, ostali
čas pa na Dobrovi pri Ljubljani. V Horjulu je deloval
samo začasno radi župnikove bolezni. Z Dobrove se
ga prestavili 1. 1896. v Smlednik in sedaj je kapelan v
Polhovem Gradcu.

47. Ivan Rihtaršič,  od 21. novembra 1. 1897. do
21. februarija 1. 1898. — Rojen v selški župniji dne
18. oktobra leta 1869., je bil kot tretjeletnik posvečen
dnč 9. julija 1. 1893. Prvo službo je nastopil v Mokro¬
nogu, drugo je opravljal v Velikih Lašičah in tretjo na
Vrhniki. Radi bolezni gospoda župnika ga je škofijstvo
poslalo začasno v pomoč v Horjul. Z Vrhnike se je
preselil 1. 1899. kot župnik v Loški Potok.

48. Ivan Smukavec,  od 29. novembra leta 1898.

do 1. marca 1. 1900. Rodil se je v Bohinjski Bistrici
dnč 12. maja 1. 1870. Posvetili so ga tretjeletnika dne
23. julija 1. 1896. Prvo težavno službo je opravljal na
Blokah. Bolehnega so prestavili v Horjul in ozdravelega
na Vače. '

X.

Šola in učitelji.

Pred 1. 1861. ni bilo v Horjulu rednega šolskega
poduka. Podučevali so sicer goreči duhovniki uka-
željno mladino v hiši št. 70 (na Turnišah), a silili niso
starišev, da bi redno pošiljali v šolo otroke.

Šolska kronika pripoveduje, da so začeli zidati
Horjulci šolsko poslopje 1.1864. Podrli so staro mežnijo
in zidali novo poslopje, v katerem bo šolska soba in
stanovanje za dva gospodarja, za učitelja in Cerkvenika.
Dokler je bil učitelj ob enem Cerkvenik in organist,

204

je bilo vse v redu. Ko je pa to prenehalo in je prišel
nov Cerkvenik, je učitelj naposled dosegel, da je pre¬
pustil občinski odbor hišico samo za šolske namene.
Zadnji čas je dobil Cerkvenik posebno stanovanje v
Katoliškem domu.

Všolani so skoraj vsi otroci iz občine horjulske.
Ker je tekom časa število otrok zelo naraslo, dovolil
je deželni šolski svet dvorazrednico, ki se je otvorila
leta 1899. v novem šolskem poslopju. Učiteljica, kot
druga učiteljska moč, je že imenovana, nastopila bode
pa službo šele v jeseni 1. 1900.

Redno je šolski poduk obiskovalo leta 1866. že
118 otrok (55 + 63); 1. 1871. — 138 (75 + 63); 1. 1876.

— 187 (95 + 92); 1. 1881. — 182 (112 + 70); 1. 1886.

— 256 (139 + 117); 1. 1891. — 199 (106 + 93). Tega
leta je bilo v šolskem okolišu za šolo godnih otrok
249. V 1. 1896. je redno obiskavalo poduk 98 dečkov
in 92 deklic, ponavljalno pa 25 dečkov in 28 deklic.

Dosedaj so podučevali horjulsko mladino naslednji
gg. učitelji:

1. Anton Petrovčič,  od jeseni 1. 1861. do 1866.

— Zraven učiteljske službe je bil ob enem organist,
Cerkvenik in mrliški ogleda. Po petletnem službovanju
je bil prestavljen v Dovje. Za njim je prišel v Horjul

2. Matija Hudovernik  (od 1.1866. do aprila 1870).
Kraja se je naveličal in menjal je službo z žabniškim
učiteljem. Sedaj živi v pokoju kot bivši nadučitelj v
Dobrempolju.

3. Anton Požar,  od aprila 1. 1870. do 18. no¬
vembra 1. 1870. — Tudi temu ni ugajal Horjul. Menjal
je službo in se preselil v Logatec Sedaj je nadučitelj
na Trati.

205

4. Janez Pokoren  je prišel iz Logatca v Horjul.
Tukaj odgojuje že trideseto leto z velikim uspehom
horjulsko mladino. Občno spoštovanje Horjulcev in
hvaležnost bivših učencev ga potrjuje v sklepu, da
bode še nadalje kot nadučitelj deloval za blagor iz¬
ročene mu mladine.

XI.

Razne dobrodelne ustanove.

V horjulski fari je tudi nekaj dobrodelnih ustanov,
katere hočemo tukaj navesti. Na prvem mestu moramo
omeniti

A.  Dijaške ustanove Tottingerjeve.

Gregor Tottinger je zapustil razun glavnice za
beneficij na Vrzdencu v oporoki z dnč 24. decembra
1. 1723. tudi svoto 3343 gld. 45 kr., posojenih mestu
Kranju, da se bodo vzdržavala z obrstmi te glavnice
brezplačna mesta v jezuitskem kolegiju v Ljubljani za
dijake, ki so rojeni v župnijah Vrhnika, Polhov Gradec
in Bled, v pomanjkanju teh pa za druge marljive učence.

Dotični odlomek iz poslednje volje ustanoviteljeve
se glasi:

E x t r a c t

Aus dem Georg (pravilno Gregor) Tottingerschen Stifters
Testament de d; Laybach den 24*«» X ber  1723.

Omissis 11. — Dieses in Vorgehenden blat benanntes
Capital v. 3343 fl. 45 kr. mit samt unerlassenen schuldig In-
teresseexpensen und Entrathung, wann auch diese einbringlich
sein wird, Verschaffe und legire ich denen P: P: D: D: alhier
zu Laybach, damit sie so viel Alumnos in Seminario halten und
erhalten wolten, als so viel das Interesse austragen wird, auf
Jeden 50 fl. T. w. geradtet: gedachtes Capital samt dem Interesse

206

1. solle man nach und nach punctualiter einbringen, und
von gedachter Stadt Crainburg ledig machen, selbiges in dem

2. C. al Ein-Amt, oder anderswo auf einen gewissen Orth
anlegen, die Alumni aber sollen Vor andern erwehlet und an-
genohmen werden, welche in Oberlaybacherischer, und Pillich-
grazerischer, oder Entlich auch in Veldeser Pfarr gebiirtig seind,
und dem Studieren fleissig obligen, auf welches achtung zu geben,
und eine Recomendation bey denen P: P: Soc. J. einzulegen,
wird dem Beneficiato in Ober od. Schbnbrunnerischen Thall
obligen, und sorg sein. In Abgang aber deren kann man anders
nach belieben aufnehmen.

actum Laybach den 24 ten  X b « r

A« 1723

LS. Georgius Tottinger Vic. ad

S. Petram.

Concordat cum Suo originali de Verbo ad Verbum ex offo.
Eppli. Labaci die 22. Martij 1724.

LS. Franciscus Josephus Kaltschitsch

Officii Epplis Notarius.

Collationirt mit Einer vidimirten Abschrift.

Laybach den 17^2 Aug. 1764.

Pr. Kays. Konigl. Mild. Stiftungs
Hof-Commissions Registratur in Crain,

V novoustanovljenem seminariju oo. Jezuitov v
Ljubljani so uživali po trije ali štirje dijaki to Tottin-
gerjevo ustanovo. Leta 1759. je nehalo mesto Kranj
plačevati obresti. Jezuitski rektor je nato odpovedal
stanovanje in brano Tottingerjevim štipendistom, ker
zanje ni dobil plačila. Vsled tega se je pritožil 1. 1762.
vrzdenški beneficijat Jožef Rozman pri komisiji za
dobrodelne ustanove, da mesto Kranj ne plačuje dolžnih
obresti. Advokat „piarum causarum“ dr. Anton Kappus
je naznanil mestnemu pisarju v Kranju, da bode sod-
nijsko iztirjal glavnico in obresti, če ne bode mesto
naglo plačalo zastalih obresti. Kranjski mestni sodnik

207

je prišel leta 1762. ob sejmu sv Filipa in Jakoba v
Ljubljano. Zglasil se je pri rektorju jezuitskega zavoda
ter obljubil, da bode kmalu plačal v treh obrokih za¬
stale obresti. S tem se je zadovoljil regens seminarii.
Toda ostalo je pri sami obljubi. L. 1765. se je zopet
pritožil gosp. Jožef Rozman in naravnost zahteval, naj
komisija iztirja glavnico in obresti. Sam noče prevzeti
odgovornosti za to, ker v seminarju ni nobenega Tbt-
tingerjevega štipendista.

Pri razpuščenju jezuitskega reda je rešila vlada
Tbttingerjevo glavnico. V poročilu iz 1. 1816. je na¬
znanjeno , da je takrat mesto Kranj še dolgovalo
1675 gld. k. v. Število dijaških ustanov je tekom časa
znižala vlada, ker je glavnica obrestovala samo z 2%.
Leta 1809. ste bili samo dve ustanovi. Uživali so pa
ustanove učenci, katere je predlagal vladi horjulski
župnik kot Tbttingerjev beneficijat. L. 1816. je sicer
vlada nekaj oporekala župniku horjulskemu to pravico,
češ, da je zavezan po ustanovnem pismu samo paziti,
kako se zadržijo in napredujejo Tbttingerjevi štipendisti.
Vendar se je zadeva mirnim potom rešila in župnik
horjulski še sedaj prezentuje dijake za Tbttingerjeve
ustanove.

Leta 1816. ste obstajali samo dve Tbttingerjevi
ustanovi. Mesto Kranj je dolgovalo 1675 gld., v obli¬
gacijah je pa bilo naloženih 1775 gld. Vsak štipendist
je dobil na leto 41 gld. 52'/ 2  kr. v srebru in 17 gld.
53'/ 4  kr. v bankovcih. Preostanek se je vedno priložil
glavnici, da bi polagoma naraslo število ustanov. Nekaj
let kasneje so bile že tri ustanove, dve po 50 gld.
37’/ 2  kr. konv. veljave, tretja pa za 31 gld. 48 ’/ 2  kr.
(1. 1828.). Istega leta so pa izžrebali dnč 1 junija 4%
kranjsko erarično obveznico št. 412 za 3135 gld. Vsled

208'

tega je narasla glavnica Tottingerjevih ustanov in vlada
je takoj razpisala še četrto mesto Prva tri mesta so
bila določena s 50 gld. k. v., uživalec četrtega mesta
je pa vsako leto dobival večji znesek. Prvo leto je
prejel samo 37 gld. 31’/ 4  kr., 1. 1833. že 43 gld. in
1. 1849. popolni znesek 50 gld. konv. veljave. — Po
vpeljani srebrni valuti (avstr, velj.) so znašale ustanove
letnih 52 gld. 50 kr. — L. 1865 so ustanovili peto
mesto. Tri leta kasneje so zvišali ustanove, vsako za
84 kr., od leta 1869. nadalje prejme vsak Tottingerjev
štipendist letnih 59 gld. 90 kr.

Kolikor je razvidno iz ohranjenih zapiskov, je bila po¬
deljena Tbttingerjeva dijaška ustanova naslednjim prosilcem:

L. 1790. je užival ustanovo (67 gld. n. velj .J Jožef Resch,
učenec 1. gram, razreda v Ljubljani. L. 1792. je dobil njegovo
ustanovo Jožef Pegan z.  Vrhnike (62 gld. 43 kr. n. v.), učenec
na normalki v Idriji. L. 1805. so jo podelili Jerneju Kovaču
iz Polhovega Gradca, uč. 2. lat. šole; 1. 1807. Matevžu Zorcu
iz Polhovega Gradca, učenec 3. razr. normalke (66 gld. 47 kr.)
L. 1816. sta uživala ustanovi prvošolec Anton Perko z  Vrhnike
in Gregor Rihar  iz Polhovega Gradca. L. 1823. je dobil drugo
mesto (50 gld. 37'/ 2  kr.) Primož Bach-,  leta 1824. prvo mesto
petošolec Andrej Skop ec  in drugo mesto petošolec Tertmann.
Četrto mesto so podelili leta 1828. učencu 1. hum. razreda v
Ljubljani Matiji Gogala.  V naslednjih letih so prejeli te ustanove:
1.1831. Gašper Velkaverh  (I. mesto); 1.1832. Janez Ferjan  (II.);
Jožef Pichler  (III).; 1. 1833. Valentin Plemel -z  Bleda (IV.);
1.1834. Jakob Rihar  iz Polhovega Gradca (III.); 1. 1836. Jakob
Smrtnik  iz Horjula (II.); 1. 1837. Janez Kastelic  (L); 1. 1838.
učenec 2. gram, razreda Andrej Zamejic  iz Horjula (L); 1. 1842.
Anton Rožnik  iz Zaklanca; 1. 1844. Jožef Adamič -z  Vrhnike;
1. 1846. Janez Oblak  iz Horjula (II.); 1. 1847. Jakob Leben  iz
Horjula (III.); 1. 1849. bogoslovec Andrej Martinčič  s Samo-
torice (I.) in Fortunat Maček  iz Polhovega Gradca (IV.); 1.1851.
drugošolec Janez Janša  iz Zaklanca (IV.); leta 1852. petošolec
Janez Lenarčič  iz Bevk (L); leta 1853. drugošolec Friderik
Križnar  z Bleda (IV.); 1. 1857. drugošolec Jakob Trobec  iz

209

Polhovega Gradca (II.); leta 1859. šestošolec Leopold Cvek  z
Vrhnike (III.); 1. 1861. šestošolec Tomaž Ravnikar  iz Polho¬
vega Gradca (III.); 1.1862. prvošolec Nace Leben  iz Polhovega
Gradca (IV.); leta 1863. šestošolec Ferdinand Ullrich z  Bleda
(III.) in drugošolec Jakob Koritnik  iz Polhovega Gradca (IV.);
1.1864. prvošolec Janez Rihar  (I.) in drugošolec Anton Rihar
(II.), oba iz Polhovega Gradca; 1.1865. drugošolec Anton Gerjol
iz Polhovega Gradca (IV.) in novoustanovljeno V. mesto šesto¬
šolec Matija Raster  z Bleda. L. 1868. je dobil ustanovo (III.)
tretješolec Anton Žvokelj  iz Podolnice; 1.1870. petošolec Franc
Korenčan  z Ljubgojne (IV.) in še isto leto Štefan Dolinar,
petošolec z Ljubgojne (IV.); 1. 1871. drugošolec Jožef Rihar  iz
Polhovega Gradca (I.); 1. 1872. prvošolec Janez Cetelj  z Bleda
(III.) in četrtošolec Jožef Kožuh  iz Polhovega Gradca (V.);

1. 1874. četrtošolec Franc Peteln  iz Polhovega Gradca (V.) in
petošolec Jožef Kožuh  (drugič, IV.); 1. 1875. prvošolec Pavel
Lenasi z  Vrhnike (II.\ učiteljski pripravnik Anton Žvokelj
(drugič, IV.) in petošolec Janez Nagode z  Vrhnike (III.);
1. 1877. šestošolec Matej Pretnar  z Bleda (V.); 1. 1878. prvo¬
šolec Leopold Rihar  iz Polhovega Gradca (IV.). — L. 1882. je
dobil I. mesto prvošolec Tomaž Rožnik,  v drugem polletju pa
prvošolec Matej Rihar  iz Polhovega Gradca; 1. 1884. drugo¬
šolec Anton Zdešar ■/.  Ljubgojne (III ); 1. 1886. petošolec Tomaž
Rožnik  iz Horjula (II.) in tretješolec Anton Oblak  iz Horjula
(V.); 1.1890. tretješolec Anton Vrhovec  iz Horjula (IV.), 1.1892.
tretješolec Franc Brežic  iz Horjula (III.); leta 1894. prvošolec
Gregor Vrhovec  iz Horjula (L), prvošolec Franc Medič  iz
Vrhnike (II.) in sedmošolec Anton Koritnik  iz Polhovega
Gradca (IV.); 1. 1896. drugič sedmošolec Anton Vrhovec  (V.)
in 1. 1897. prvošolec Andrej Prebil  iz Horjula (prvo mesto);

1. 1900. Janez Vrhovec  (III.) in Fr. Logar  iz Horjula četrto
mesto.

L. 1882. je oporekalo vodstvo ljubljanskega gimnazija, da
Horjulci nimajo pravice do teh ustanov. Gosp, župnik je potem
pojasnil, zakaj imajo prednost ravno horjulski dijaki. Za te
ustanove so Horjulci lahko hvaležni blagemu ustanovitelju. Mala
podpora spodbode stariše, da pošljejo nadarjene otroke v šolo.
Bivši Tbttingerjev štipendist Jakob Trobec  je postal škof v
Ameriki; Andrej Zamejic,  stolni dekan; Friderik Križnar,

14

210

kanonik; ustanovo je užival tudi slavni Gregor Rihar.  Sedaj
delujejo razun omenjenih v duhovski službi bivši štipendisti:
lokalist Jakob Leben  (v Istri), župnik Jakob Koritnik,  dekan
Janes Nagode,  župnik Leopold Rihar,  kapelani Matevž
Rihar, Tomaž Rožnik, Anton Oblak, Anton Koritnik  in
misijonski duhovnik Anton Zdešar.  Zopet drugi so med svetom
dosegli odlična mesta, kakor Anton Rožnik  (sodnik), Franc
Korenčan  (c. kr. blagajnik v Trstu), dr.. Štefan Dolinar  (v
Gradcu), pok. Jožef Rihar  (c. kr. deželne vlade tajnik), pro¬
fesor Jožef Kožuh,  odvetnik Matej Pretnar  i. dr. Vsi se
morajo vsaj deloma zahvaliti pok. Gregorju Tottingerju, da so
z njegovo podporo lažje dovršili šolske nauke.

B.  Andrej Pečarjeva ustanova za šolska
darila.

Preč. g. Andrej Pečar,  častni kanonik, dekan in
okr. šolski nadzornik na Vrhniki, je podaril z ozirom
na vesele uspehe, katere je dosegel v vrhniškem okraju
s svojim trudom za povzdigo šolstva, in v hvaležen
spomin, da je bil radi tega od cerkve in države, in
sicer od poslednje z zlatim križem s krono za zasluge,
odlikovan, dne 13. avgusta leta 1863. farnima šolama
v Horjulu in Hotedršici 100 gld. s tem namenom, da
se zanje kupi obligacija z imenom: „Ustanova za šolska
darila za farno šolo v Hotedršici in v Horjulu“, in da
se njene obresti vsako leto enakomerno razdelijo med
obe šoli. — Za ta denar se je kupila 5 % obligacija v
nominalni vrednosti 140 gld., št. 12.361 z dne 1. sep¬
tembra 1. 1863. Ustanovo je sprejel 4. novembra 1. 1863.
knezoškofijski konzistorij, deželna vlada jo je potrdila
z odlokom 16. marca 1. 1864., št. 2628. Ustanovo je
oskrboval do 1. 1887. vrhniški dekan. Vsako leto je
izročil horjulskemu župniku 2 gld. 79 kr., da so se
zanje kupila darila otrokom koncem leta. Ker je pa
nova šolska postava prepovedala šolska darila, so se

211

obrnile do 1. 1877. nabrane obresti v ta namen, da se
je isto leto vpisala horjulska šola kot ustanovnica v
družbo sv. Mohorja. Njene knjige ostanejo v šolski
bukvami ali se pa razdelijo med pridne otroke. Leta
1887. je bila obligacija spremenjena v papirno rento z
dne 1.' februvarija 1. 1887., št. 146.755, v nominalni
vrednosti 150 gld., od katerih pripada 75 gld. ljudski
šoli v Horjulu, 75 gld. pa ljudski šoli v Hotedršici.
Njeno oskrbovanje je izročila deželna vlada (16. julija
1. 1887., št. 7091) po medsebojnem sporazumljenju obeh
krajnih šolskih svetov krajnemu šolskemu svetu v Hor¬
julu. Naložila mu je dolžnost, da pošlje polovico letnih
obresti (3 gld. 15 kr.) vsako leto vsaj štirinajst dnij
pred sklepom šolskega leta krajnemu šolskemu svetu
v Hotedršici. V omenjenem odloku je posebno imeniten
stavek: „Z ozirom na § 24. alinea 2 šolske postave od
20. avgusta 1. 1870., ki vsakoletna šolska darila (Jahres-
pramien) izključuje, nagrade pa dopušča, se smejo obresti
od obligacije le za nagrade (Belohnungen) obračati.

C.  Ustanove za reveže.

1. Č. g. Viktor  baron Raziber,  kapelan horjulski,
ki je umrl 1. 1794. je zapustil v svoji oporoki 70 gld.

k. v. za reveže v horjulski fari. Po njegovem volilu se
je za ta denar kupila državna 5% obligacija dd. 1. av¬
gusta 1. 1799., št. 6744, katere obresti so znašale 3 gld.
30 kr. k. v. in jih je župnik razdelil med domače re¬
veže. S tem je bil okoli 1. 1800. ustanovljen zaklad za
uboge. Po ukazu okrožne oblasti v Postojni (14. marca

l. 1800.) se je temu zakladu pridružilo tudi premoženje
zatrte rožnivenske' bratovščine v Horjulu, katero je
znašalo 460 gld. k. v. v obligaciji, in 29 kr. v gotovini.
Obe obligacije ste sedaj v papirni renti za 550 gld. a. v.

14*

212

z dne 1. avgusta 1. 1869. Po novi deželni postavi oskr¬
buje od 1. 1886. nadalje občinski urad ubožni zaklad.

2. Ignacij Jelovšek,  posestnik in trgovec na
Vrhniki, ki je umrl 10. avgusta 1. 1889. je zapustil v
svoji oporoki glavnico 1200 gld., naloženo po 5 % in
vknjiženo na posestvo Jerneja Grom na Stari Vrhniki
s tem namenom, da se vsakoletne obresti v znesku
60 gld. razdelijo med revne bolnike (bettlagerige Arine)
v farah Borovnica, Preserje, Horjul, St. Jošt, Podlipa in
Zaplana, in sicer tako, da pride na vrsto vsako leto
zaporedoma ena teh fara. Pravico ta denar deliti imajo
le župniki. Ustanovo, potrjeno od dež. vlade dne 24. no¬
vembra 1. 1891. oskrbuje, pobira obresti in razpošilja
podlipški župnik. Blagemu dobrotniku ostane v srcu
revežev trajen spomin!

XII.

Ustanovno pismo vrzdenškega beneficija.

W i r Maria Theressia von Gottes G n a d e n

Romische Kayserin in Germanien, zu Hun-
garnBdheimDalmatien,Croatien,Slavonien,
K. 6 n i g i n , Erz-Herzogin zu Osterreich, H e r-

zogin zu Burgund, Ob er - und Nieder Slessien
zu S t e y e r , zu Karenten, zu Crain, Marg-
grafin des H: Rom: Reichs, zu Mahrn, zu
Burgau, zu Ober- und Nieder Laussnitz, ge-
fiirstete Grafin zu Habspurg, zu Flandern,
zu Tyroll, und Gbrtz, Herzogi n zu Loth-
ringen, und Baar, Gross Herzogin zu To-
scana etc. etc.

Bekennen mit diesem Brief offentlich, wassmassen
Unss angezeiget worden, dass der Ehrwiirdige Priester

213

Gregor Tottinger: gewester Vicarius Bey St. Peter unter Lav-
bach Nunmehro seel. laut seines hinterlassenen Stift Briefs in
folgenden formalibus a d pias Causas disponieret habe.

In Nahmen der Heiligisten ungetheilten
D r e v f a 11 i g k e i t, Gott des Vatters, Gott des
Sohns, und Gott des Heil. Geistes Amen.

Ich Gregor Tottinger Priester, Vicarius Bey S. Peter
unter Laybach gebe fiir mich, und alle Meine Erben in
kraft dieses Briefs Jedermanniglich zn Vernehmen: Nach-
deme ich zu Hilf, und Trost so wol Meiner Seelle, alss
angehender befreinter mit wol bedachten Muth, guten
Rath, und rechten Wissen auss Meinem Vermbgen zu
einem Beneficio Curato bey der Kirchen adS. Cantianum
in der Nachbarschaft zu Schbnbrunn, oder bey der Pfarr
Pilligraz nach Einem beywesenden Eigenen Curaten lange
Jahre hero geseyfzet, hat zur beyschaft und unterhaltung
desselben Eine Summam gelts benanntlich v. 5860 fl. T. W.
gewidmet, worzu Herr Joseph Rossmann dermallige Bene-
ficiatus gegen hinnachfolgender Obligation 140 fl. T. W.
bevgetragen, mithin zusammen ein Capital von 6000 fl. T. W.
bey dem loblichen Stift Cistercienser Ordens zu Mariabrun
bey landstrass vermog Schuld briefs de dato letzten Merz
‘733 & 5 P ro  Centura auf ewig angelegt, welche Stiftung
ich mit folgender ordnung auf Ewige Weltzeiten zu halten,
und zu befolgen hiermit verordne.

Erstlich wird derBeneficiatus obligieret, alle
Wochen fiir Mich, und Meine Befreinte eine H. Messzu lesen,
und zwar am freytag, wann aber es nicht geschehen konte,
bevor zu verrichten, anbey auch dass Anniversarium cum
offo. defunctorum sambt drey besonderen Messen in d i e
depositionis richtig zu vollziehen.

Weiter solle derselbe alle Sontag vor Mittag die
Christliche lehre per modum Cathecismi halten, wiedann

214

auch alle Tag nach der Mess (celebriere Er solite, wo er will
in selbigem Revier) die Lauretanische Litanev U. L. F.
nach lezten Evangelio vor dem Altar Knvend Betten, wie auch

Ferner wird Er Beneficiatus Verbunden wegen des
bemel(de)ten Priester Joseph Rossmann zu diesem Bene-
ficio beygestifteten Bevtrages ftir Ihtn das anniversa-
rium cum offo defunctorum, et libera sanimt einer
Mess in die depositionis alle Jahr zu verrichten.

Weiterfort soli der Beneficiatus schuldig sein zu
mehrern Nuzen deren Nachbarschaft alda in loco bestandig
zu residieren, in erwegung dessen angegen sollen SieNach-
barschaften, Nachdeme dieselbe Vermog deren von ihren
grundobrigkeits aussgestelt hinnachfolgenden Attestaten, und
respective Consens-Briefen denselben zu fundieren sich
schon beuor ohne dem kraftigist erklaret, dessen Wohnung
nicht allein Stift und Baulich erhalten, sondern dahin ge-
halten sein, alles dass wenige, wass zu unterhaltung eines
Geistlichen erfordert, Worunter fiirnemblich das genug-
same Brennholz zu verstehen ist, Ihm unverwaigerlich auf
ewig zu verschaffen.

Consens Brief

Von dem lands-Vizd: amt in Crain.

Ich Franz Sigmund Khappus vom Pichlstein der
Rom. Kayl. Maytt. etc. Ober Berg Richter, und Lands
Vizdom-Ambts Buchhalter in Crain Urkunt hiermit, dass
Nachdeme sich die gesamte in drey Dbrfern Saklanz, Ca-
riul, und Lubigoina wohnhafte Unterthannen einhbllig,
und festiglich entschlossen haben, zu grbsserer Ehre Got-
tes und Wolfarth ihrer Seellein Heyls von nun an einen
eigenen Priester bey der in obbemelten Dorf Cariul sich
befindlichen Kirche S. ae  Margarethae zu halten, und den¬
selben nach mbglichkeit auss ihren eigenen Mitteln zu ver-

215

sehen, und dass hero die unter dieses lobi, lands Vizdom-
ambt gehbrig daselbst bewohnte Unterthanen bey Mir
gehbrl. angelanget. Ich geruhete Ihnen in Ihr Vornehmen
einzuwilligen. Weiter nun dann dieses ihr Begehren, und
Vorhaben Ich nicht allein vor hevlsamt, sondern auch vor
hochst Nothwendig zn sein befunden, Alss habe ich solches
von amtswegen hiermit und in Kraft dits sogestalten r a t i-
habieren und bestatten wollen, dass der daselbst haltende
Priester von diesen lands-Vizdomischen Unterthanen gleich
denen anderen in diesen Dorfern bewohnten unterthanen,
und frembden Erbhalden die Emolumenta zu genussen
haben solle. Jedoch denen ambtlichen Juribus ganz un-
praejudicierlich, zu Urkunt dessen ist Meine ambtliche
Fertigung. Laybach den 14.*™ Marty 1723.

/ $ \ Franz Sig: Kappus v. Pichlst.

\ / I.sds,- Vizdom-Amts-Buchhalter.

Consens Brief

von der Herrschaft Pilligraz.

Ich Marx Antonius Frh. v. Pilligraz, alss Inhaber der
Herrschaft Pilligraz Urkunde hiermit, dass Hansche Jama,
Mathias Mraule, Hansche Grabelscheg, Marca Drobtina,
Jacob Schlouscha, und Jacob Prossnig in hernachbenanten
Dorfschaften, alst Schonprun, Hariul, Saklanz, und Podo-
unza sesshafte der Herrschaft Pilligraz angehorige Unter¬
thanen Vor mich erschienen, und Mir gehors. vorgestellet,
wassmassen selbe mit ihren Mitnachbaren in ermelten
Dorfschaften sesshafte Unterthanen Einen Geistlichen Herrn
Guraten (Welcher in ein- oder anderer in dieser obbemel-
ten Dorfschaft wohnen wiirde) zu fundieren Vorhabens
sind. Diesemnach Mich besagte unterthanen gehors. ge-
betten, dass ich Jenen eine solche Attestation ertheillete,
das ich deroselben Vorhaben-Maynung, und Entschliissung

216

zu wider nicht sein wolte, habe also ich hiermit und in
Kraft dits unter Meiner Hand- und Petschaftfertigung Meine
ErklUrung thun wollen, dass ich gegen obgedachten Unter-
thanen Vorhaben, unternehmung, und Entschliissung be-
sagter fundation wegen Keinen Eintrag, oder opposition
Thun, weder in soleh Ihr Vorhaben nicht allein nicht ein-
tnangen. und dits orts auf Keine Weiss Verfanglich ma-
chen wolle, noch solte, sondern mehr ernente Unterthanen
dero Vorhaben bey dem lobi. Dom Capitul, wie sie immer
Mogen, und konen, ohne Meiner Hindernus, doch der
Herrschaft Pilligraz Recht, und gerechtigkeit, und allen an-
deren Juribus unprtejudicierlich schlichten, und dass Werk
richten, und aussfiihren konen, und mogen. Pilligraz den
2 ten  Merzy 1723.

Marx Ant. Frh. v. Pilligraz m. p.
alss Inhaber d. Hschaft Pilligraz.

Consens-Brief

von dem Collegio Soc. Jesu zu Lavbach.

Ich BenedictusQuadri,alsErzherzoglichen Collegv
Soc. JESU zu Laybach Rector. Bekenne hiermit fiir Mich
und Meine Successores, dass Nachdeme sich N. die Nach-
barschaft zu Saklanz, Hriul, und Lubgoin Von nun an zu
grosserer Ehre Gottes und Wo]farth Ihrer Seellen Heyls
einen Priester zu halten und denselben nach Moglichkeit
aus ihren eigenen Mitteln zuuersehen vestiglich entschlossen;
ich aber in allen diesen dreyen obbenannten Dbrfern
allein Vier besezte Muth Huben habe, als vvillige ich
auch respectu solehen Meinen Unterthanen sogestalten
wegen ausshaltung dieses geistlichen ein, gleichwie andere
ditsorts Verfangene parthey deren Grundobrigkeiten einge-
williget habe und solle Mir diese Einwilligung an Meinen

f A. S.

217

Juribus ganz unpraejudicierlich sein. Urkiint dessen Meine
eigene Handschrift, und Collegv gewohnliches Insigl.
Laybach den ii. ten  Marty 1723.

/ 1 Benedictus Quadri Collegy Labac.

\ / Soc. JESU Rector.

Wir dann eben zn einer Mehreren sicheren unter-
haltung solle iiber dieses dem Beneficiato Curato Jenes
bey dem lobi. Stift landstras anliegendes Capital der
6000 fl. T. W. hiermit sogestalten consignieret werden,
damit derselbe dass abfallende Interesse naeh ausslauf
Jeden Jahrs von gedachten Stift gegen Quittung hehoben
mbge, wass aber

Schliisslicher dass Jas praesentandi etconfirma-
t ion is anbelanget, wird solches Einem Jeden Zeitlichen
Fiirst, und Herrn Herrn Bischofen zn Laybach vollstandig
eingeraumbet gegen gehorsamer Zuversicht. Es werden
S__ Hochfiirstl. Gnaden bey kiinftiger ersezung dieses Bene-
ficii des Stifters Tbttinger Anverwandte, und in Specie zu
Schbnbrun bewante Taugliche Rosmanische Befreinte Vor-
ziiglich reflectieren : Nicht minder dem Beneficiato (zumal
derselbe wegen entlegenheit von d. Pfarr die Curam ani-
marum bisshero gratis vertrettet, und darbey grbsste Muhe,
und unkosten anwendet) auch mit der Zeit mit einer lev-
dentlichen Collectur in gnaden Zu verhelfen geruhe. AUes
mit Urkunt dieses Stiftbriefs getreulich und ohne gefahrde,
auch bey allgemainen landschadenpunt des Herzogthumbs
Crain. Actum

/ \ Gregor Tottinger Priester

I * J  Vicarius bey St. Peter un- Lavbach in Crain.

Welches fromme Geschaft wir dann durch Unser in
geist und weltlich und Milden Stiftungssachen allergnadigst

218

angeordnete Commission mit Zuziehung der Cammer Pro-
curatur untersuchen zu lassen gnadigst anbefohlen, die
Unss sodann allerunterthanigist einberichtet, dass diese
Stiftungssache nach Vorschrift und erfordernuss in allen
seine Richtigkeit habe : und auch der Priester dermallige
Tbttingerische Beneficiatus Josephus Rossman Vermbg des
unter d° 2o‘ Febr. 1766, herrin gegebenen Reverses fiir
sich und seine Nachkommende zu verrichten iibernehmen
habe, wie folgt:

Revers

Vermbg dessen Ich Endsuntergefertigter bekenne, und
Mich verbtinde, dass ich, und alle Meine Successores diese
nach Inhalt des Stiftbriefs von Herrn Gregor Tbttinger
Priester seel. und gewesten Vicario bey St. Peter unter
laybach angeordnete lezte Willens disposition, und respec-
tive Beneficiats Schuldigkeiten sowolwegen Verrichtung
der wochentlichen Messe, als auch Jahrlichen Anniversary,
wie auch ilbrige puncla, so in gedachten Stiftbrief ent-
halten, und vorgemerket seind, Treulich, und Vollkommen
zu verrichten, so Jang dass Interesse richtig einfallen wird.
Alles Treulich, und ohne gefahrde, auch bey Verbtlndung
dess allgemainen landschadenpunts in Crain : zu Urkunt
dessen habe diesen Revers-brief pro aeterna memoria Ver-
fertiget, und solchen mit eigener handunterschrift, und
Sigill bekrafftigen vvollen. Datum Schanbrunn den 2o ten  9 ber
A° 1766.

(L S  I Joseph Rosmann Erster Tottingerischer

\ / Beneficiatus Curatus m. p.

So hat nicht Minder auch der daselbstige Ordinarius
Unser landsfiirstF Bischoff, und Fiirst zu lavbach leopold
Joseph Graf von Petazi laut hierzu gefertigten Confirma-

219

tion Sub d° 6. ten  May 1767. diese Stiftung angenohmen,
und die Verrichtung folgendmassen festgestellet.

Nos Leopoldus Joseph us DEI, et Apost’-
sedisgratia Episcopus labac. S. R. Im p. Prin-
ceps e Comitibus de Petaziis etc.

Universis et Singulis praaesentium tenore notum fa-
cimus, fuisse nobis nuper expositum, quod honorabilis
Sacerdos pia memoria Gregorius Tbttinger Vicarius quon-
dam Parochia nostra ad Sanctum Petrum in Suburbio
iabacensi de maturis animam suam Suorumque Consan-
guineorum Subsidys provideres volens, nec non Spiritu-
alibus Indigentvs quarundam Vicinitatum Parochiae Pilli-
gracensis, qua ob nimiam ab eadem Matrice Ecclesia di-
stantiam a raultis iam annis proprium Sacerdotem Curatum
nancisci enixe suspirabant, nimirum S. Cantiani in Schon-
brun Santa Margaretha in Heriul, et Sancti Michaelis in
Samatorz prospectum esse cupiens, Sano Consilio, et ma¬
tura deliberatione Beneficium Curatum in una dictarum
Ecclesiarum filialium Parochiae Pilligracensis fundare sta-
tuerit, ae pro dote florenos quinquies Mille Octingentos
Sexaginta Moneta germanica ex Suis facultatibus constitu-
erit cum Obligatione continua Sacerdotis Beneficiati in loco
Residentiae, et ut Beneficiatus huiusmodi Singulis Septi-
manis pro se fundatore, ac Consanguineis Suis unam
Missam feria Sexta, quoties fieri poterit, legere, Secus vero
eandem anticipare quot annis anniversariam depositionis
diem pro eodem pio fundatore cum officio defunctorum
et tribus Missis celebrare, singulis diebus dominicis per
annum Doctrinam Christianam rudibus tradere, quotidie
in fine Missae in quacunque Ecclesia dictarum Vicinitatum
eam legerit, Ivtanias lauretanas flexis genibus recitare tene-
atur. Praeterea intelleximus, quod fundationem hanc mo-
dernus Beneficiatus honorabilis Praesbiter Josephus Ros-

220

mann alys centum quadraginta florenis ejusdem monetae
auxerit cum onere celebrandi pro eodem Singulis annis
diem anniversariam obitus Sui cum officio defunctorum,
libera et Missa. Quo proinde factum, quod Sirnima dotis
memorati Beneficy non solum in Sex Millibus florenorum
moneta germanica universim fuerit constituta, verum etiam
ad perpetuum Censum in Monasterio Ordinis Cistercien-
sium ad fontes B. M. V. prope Landstrass ad rationem
quinque pro Centum effective investita Vigore litterarum
debitorialium dieti Monastery dd° ultima Marty 1733.

Etsi vero fundatio has jam tempore Praedecessoris
nostri Sigismundi Felicis effectum suum sit sortita, dum
Beneficium prcefatum in Ecclesia Sancti Cantiani in Schon-
brun canonice fuit erectum et dictus Presbyter Josephus
Rosmann de eodem, qua primus Beneficiatus Canonice
pariter investitus. Quia tamen hucusque Instrumentom
publieum Super eadem fundatione fuit ad Scripturam re-
dactum, nec Confirmatio ab Ordinario in Scriptis formiter
obtenta. Hinc pro parte praedicti Beneficiati Josephi Ros¬
mann nobis humiliter Supplicatum fuit, quatenus defectum
hunc Supplere, ac fundationem eandem Auctoritate nostra
Ordinaria Confirmare dignaremus.

Nos igitur Supplicationibus huiusmodi inclinati die¬
tam piam animabus salutarem fundationem ratam habemus
et quantum Opus est, denuo approbamus, et confirmamus
atque praedictam Ecclesiam filialem Sancti Cantiani in
Schonbrunn in Curatam elevamus, et in ea Beneficium
Curatum perpetuum erigimus, et instituimus, ac Benefi-
ciato moderno Josepho Rosmann Auctoritate Ordinaria
denominato, et instituto, ac Successoribus eius & nobis, et
nostris Successoribus in perpetuum pariter denominandis,
et instituendis pro ejus, et eorum dote praetactum Capi-
tale Sex miilium florenorum, et pro prtebenda Censum

221

annuum de dieto Capitali cadentem assignamus, applica-
mus, et appropriamus, eundem Beneficiatum, omnesque
illius Successores ad Constantem in loco Residentiam, nec
non ad oia supra recensita onera fideliter adimplenda,
praecipue vero ad doctrinam Christianam parvulis, ac ru-
dibus sedulo, ac fructuose tradendam, et Sacramenta op-
portune administranda, absquo ullo tamen Curatorum Pilli-
gracensium praejudicio paterne hortamur, ac distriete sub
interminatione divini Judicy obligamus. In quorum fidem,
et majus robur praesentes mamim nostram in Spiritualibus
Vic. Generalis Subscriptas et offo. nostri Epalis Sigilli mu-
nitas expediri jussimus ex eodem offo Epali Labaci die
6 ta  Mensis May 1767.

( L.  S. j Carolus Peer Vic. Gralis.

Wie wir dann nun Unsers orts alles dieses Vorge-
nehm halten, und allergnadigist bestattigen als vvollen wir
auch dass deme zu Ewigen Zeiten unnachbriichlich Nach-
gelebet werde. In Urkunt dessen haben wir dieses WilL
briefs drey gleichlautende Exemplarien errichtet, und
Eines dem Tbttingerischen Beneficiato, und resp. Te  altesten
Anvervvanten, dass 2 te  dem Bischbflichen Ordinario, dass
3 te  aber Unserer Milden Stiftungs Coons - Canzlev ad de-
positum zur genauen befolgung dessen bestellen lassen.
Gegeben in Unserer landsfurstl. Haubt Stad Laybach
den 3. 7 ber  1767.

Jos. Frh. v. Brigido m. p.

Jos. Frh. v. Jamoscheg m. p. (?)
N. R. Frh. v. Raab m. p.

Leopold Schwab v. Lichtenberg m. p.

Joh. Bapt. Weringhofer m. p.

(z. .S’J

Ex Consilio Caes« Regae
Apost a  majestatis Supremi
Capitaneatus Carnioliae.

Joseph Spabinerein m. p.

222

XIII.

Compendiosa descriptio Parochiae Horjul.

Parochia Horjul in planitie (excepta parvula vicini-
tate Samatorza) sita est; et pro incolis sana. Domus pa-
rochialis in medio Parochiae constructa satis praestans et
spatiosa invenitur. Haec Parochia habet ad orientem Pa-
rochiam Dobrova, ad occidentem Localiam Podlippa, ad
meridiem Parochiam Hvperlabacensem, et ad mediam
noctem Parochiam Billichgrazensem.

Parochiani Horjulenses sunt omnes catholici, in re-
ligione mediocriter instructi. Potestatibus subditi, generatim
laboriosi et mitae indolis ; in moribus non nimis corrupti,
tamen deteriores facti, dabuntque progeniem vitiosiorem,
quia peccantes in leges immunitatem habent.

In hac Parochia nihil admiratione dignum.

Parochi proventus sunt 400 f. — partim ex Bene--
ficio fundato a Revd. D no  Gregorio Tbttinger olim Vicario
ad S. Petrum in Suburbio Labacensi, partim ex aliis fun-
dationibus et ex fundo Religionis. — Notandum, anno 1733
in filiali ecclesia S. Cantiani in Schonbrun erectum fuisse
Beneficium curatum jussu et auctoritate excelsi Regiminis
Graecensis, simulque Gelsissimi et Reverendissimi Principis
D ni  D ni  Felicis de Schrattenbach episcopi Labacensis, supra-
dictum Beneficium (Tbttinger) in erectione hujus Parochiae
huc translatum fuit, sub augusto Josephe II. et Gelsissimo
Principe ac Reverendissimo D n0  D no  Michaele e Lib. Bar.
Brigido pmo. Archiepiscopo Labacensi anno 1789.

Liber baptizatorum jam ab anno i733 extat: copu-
latorum vero et mortuorum tantum ab anno 1789. 1 )

‘) Prav za prav od 1. 1787.

223

Primus Beneficiatus Schbn-
brunnensis fuit Rev. D nus

dissimus D nus  D nns  Ordinarius Labacensis.

In hac Parochia invenitur Institutom pauperutn ab
anno 1799, cujus Cap. pr. 530 f. in fundo puhlico quiescit.

Parochus Horjulensis habet jus Patronatus quatuor
studiosis stipendium conferrendi, uti constat ex Testamento
Rev. D ni  Gregorii Tbttinger de anno 1723.

Quatuor vicinitates hanc Parochiam constituunt, quae
a Parochia Billichgrazensi anno 1789 abscisae fuerunt;
nempe Horjul et Lubgojna-Schonbrun-Saklanz et Podounza-
Samatorza.

*) Pripisal g. župnik Fr. Dolinar.

224

In Horjul domorum N us  modo . 65.

In Lubgojna.15.

Schonbrun.48.

Saklanz.26.

Podounza ........ 27.

Samatorza.16.

197.

Notandum, in erectione hujus Parochiae vicinitates
Koreno, Parochiae Pillichgrazensis, et Holzeneg, parochiae
Hyperlabacensis huc adjudicatas fuisse ; at R. D. Matthaeus
Wolf Parochus viribus'et cooperatore destitutus anno 1811
a Reverendissimo episcopali officio obtinuit remissionem
harum vicinitatum ad matrices Parochias.

Ecclesia Parochialis in Horjul sub titulo S. Marga-
rithae V. M. in medio Parochiae stat. Etiamsi omnibus
filialibus major, vix satis ampla invenitur : firma, medio-
criter ornata est, at proventibus vix sufficienter munita.
Haec ecclesia (priori parvula eversa) aedificata fuit anno
1678: solemniter autem consecrata anno 1744 die 20 Maji
a Celsissimo et Reverend 100  D n0  D no  Ernesto Comite de
Attems Episcopo Labacensi.

Ecclesia filialis S. Gantiani M. in Schonbrun a Pa-
rochiali ecclesia tribus horae quadr. distat, quae pervetusta,
tamen firma, satis ampla, optimisque reditibus pro loči
circumstantiis provisa invenitur; at aedificationis et conse-
crationis tempus ignoratur.

Ecclesia filialis s. Udalrici Ep. in Saklanz tribus
horae quadr. ab ecclesia Parochiali distat. Omnibus, nec
Parochiali excepta, pulchrior, optime ornata, et reditibus
satis amplis provisa invenitur. Priori eversa (consecrata ab
eppo. Labacensi Rainaldo Scarlichi 19. Junii 1637), aedi¬
ficata fuit anno 1745, sed consecrationis tempus indubitate

225

non constat. Seniores tradunt, consecratam fuisse anno
circiter 1774 a Reverendissimo D no  D 110  Comite de Her¬
berstein, Episcopo Labacensi.

Ecclesia filialis S. Michaelis Arch. in Samatorza ab
ecclesia Parochiali una hora distat. Haec satis ampla, firma,
mediocriter ornata, et reditibus provisa invenitur. Tempus
ejusdem aedificationis et consecrationis ignoratur.

Horjul 20. ma  Martii 1840.

Franc. Veriti m. p.

parocbus loči.

Tiskovni pogreški.

Str. 13, vrsta 22. mesto ir prva — isprva.

Str. 14, „ 3. (spodaj) „ ob 4. uri — ob 4. uri.

Str. 73, „ 10. „ 7 bris - 7brls.

15

KAZALO.

Stran

Vvod . 3

I. Prirodoznanski opis horjulske fare . 5

II. Statistični opis horjulske fare .16

III. Gospodarske razmere v horjulski fari.38

IV. Verska in intelektuelna stran v fari.47

V. Beneficij na Vrzdencu.59

A. Ustanovitev beneficija.59

B. Opravila Tottingerjevega beneficijata .... 63

C. Bratovščina sv. rožnega venca v Horjulu . . 68

D. Mašne ustanove pri kuratnem beneficiju ... 70

E. Kronika vrzdenškega beneficija.72

F. Na Vrzdencu se ustanovi lokalija.74

VI.  Ustanovitev fare v Horjulu.77

VII.  Cerkve v fari horjulski.123

1. Farna cerkev sv. Marjete v Horjulu .... 125

2. Podružnica sv. Kancijana na Vrzdencu . . . 144

3. Podružnica sv. Mihaela nadangela na Samotorici 152

4. Podružnica sv. Urha v Zaklancu.158

VIII.  Poslopja, posestvo in dohodki horjulskih duhovnikov 165

IX.  Duhovni pastirji v fari:

A. Župniki.171

B. Duhovni pomočniki.184

X.  Šole in učitelji.203

XI.  Razne dobrodelne ustanove:

A. Dijaške ustanove Tottingerjeve.205

B. Andrej Pečarjeva ustanova za šolska darila . 210

C. Ustanove za reveže ..211

XII.  Ustanovno pismo vrzdenškega beneficija .... 212

XIII.  Compendiosa descriptio Parochiae Horjul .... 222

Tiskovni pogreški.225

COBISS

NRROONR in uniuerzitetnr
knjižnica