List 14.
Ena izmed najimenitniših nalog o kmetijskih rečeh kranjskega deželnega zbora.
Treba bi bilo, da že pervi kranjski zbor bi se pečal s takimi rečmi, kterih vredenje je deželi zlo zlo potrebno. Med te zlo važne opravila ee, šteje postavno vredenje sedanjega brezpostavnega razkosanja gruntov. Kakor je nekdaj veljala škodljiva prepoved, grunte na drobne kose razprodajah, tako sedaj začenja prihajati škodljivo nezmerno razkosanje brez konca in  kraja.
Pri obravnavi te zadeve bi utegnilo biti treba pretre-sovati  naslednje čvetire prašanja:
1)   kaj je koristniše kmetijskemu stanu posebno, pa tudi deželi sploh, da gruntne posestva nerazcepljive ostanejo, aii da se smejo razdrobiti na kose?
2)   Ako je razdrobljenje dovoljeno, kako deleč sme segati ?
3)   Kdo naj bode varh in čuvaj, tudi razsodnik te mere? 40 S kolikšnim gruntnim   posestvom   naj   se skaže,   kdor
želi   napraviti uselbitev (Ruckenbesitz) zunaj mest in tergov?
Leta 1849 se je pretehtovalo po ministerskem ukazu: ali bi se glede na korist in dobiček posamnih gruntnih posestnikov in cele dežele smelo dovoliti razdrobljenje ali razkosanje gruntne posesti, ali popolnoma prepovedati? Po razodevi raznih deželnih navad v našem cesarstvu in uzro-kov, kako da so se te navade ukoreničiie. je ministerstvo poterdilo navade vseh dežel s pristavkom, naj deželni zbori določijo, kako ima biti za naprej v tej  zadevi.
Sedaj so ti zbori pred durmi, toraj se mu ponudi ta košček, naj ga skusi zgristi tako, da bode koristno za vse, sedanjemu rodu in vsem  naslednikom naše dežele.
Francozka vlada je po celi Ilirii dovolila nezmerno razdelitev gruntnih posestev. Ko so Francoza zapodili iz naših krajev, je avstrijanska vlada gruntnim gosposka m prepustila oblast, razkosanje grunta po svoji previdnosti dovoliti ali pa ne. Leta 1848 so bile uničene vse zveze med gruntno gosposko in podložnimi, in od tistihmal je vsak le sam svoj gospod in dela po svojem. Umni gospodarji delajo dobro, slabi gospodarji pa ravnajo s svojimi grunti, da se Bog usmili! Grunt za gruntom se razcepuje večidel tako, da nazadnje sama ljuba hiša staremu gospodarju ostane. Kako mu je mogoče, za naprej pošteno živeti, in ne klop soseski biti? Pa dalje: Ce on še pohištvo proda, gre nasledniku dovoljenje dati, da se na to siromaštvo sme ženiti? Vemo sicer, da mnogo naših kmetov je v velikih nadlogah dandanašnji in da so prisiljeni prodati kar imajo; al od takih revežev ni tu govorjenje, ker vemo, da „sila kola lomi".
Razdelitev ali delitev gruntov se pa ne sme naravnost in sploh prepovedati, sicer bi sčasoma utegnili gruntje v roke takih bogatinov zlesti, ki bi jih po laški in angiežki navadi revežem v najem (štant) dajali in namesto prejšnih podložnih bi imeli za naprej večidel revne najemnike ali stantmane.   Da bi se bogatini  gotovo tega  lotili,  bi jih mi-
kala in napeljevala nizka cena gruntov, ktere bi nezmožni kmetje ne mogli preseči, in veliki čiuži od kupa brez vse nevarnosti kaj na kupu zgubiti. Kup ua drobno prodanega grunta zmaga marsikteri lahko, in tako se velikrat primeri , da se nekteri deli grunta dražje prodajo, kot bi se iz celega grunta skupaj  prodanega skupilo.
Po ti poti je delavnemu in šparovuemu revežu priložnost dana, si sčasoma toliko sveta skupiti tiolikor ga bode potreba po postavah za uselbitev tu ali tam. Tudi porabi dober gospodar to priložnost lahko zato, da si svoje posestvo lepo vkup zloži in koristno okroži.
Iz tega se vidi, da bi ne bilo prav, ako bi se razdelitev gruntne posesti popolnoma prepovedala, pa tudi ne, ako bi se brezpostavno in nezmerno razkosanje dovolilo.                                                             (Konec prih.)
Ena izmed najimenitniših nalog o kmetijskih rečeh kranjskega deželnega zbora.
(Konec).
Na drugo vprašanje: Kako deleč sme sedati raz-kosenje gruntov? odgovorimo, da vsaka uselitev mora imeti toliko in takošnih gruntnih delov, kolikor in kakoršnih je ueogiboma potrebno, da se ena družina s svojimi dohodki prerediti more. Kar ima veljati za skupljene gruntne posesti, naj obvelja tudi za staro uselbo zdrobljenega grunta.
Tretjič. Varhi in perve sodnije za obveljavo takih postav naj bodo županije. V7 njih pravico naj tudi spada pravica, spoznati, kaj in koliko je vsakteremu gruntnemu posestniku dovoliti, da sme nekoliko zemlje na drobno prodati.
Višja sodba takih zadev naj gre pred okrajni odbor (Bezirksausschuss), najvišje pa  pred deželni zbor.
Ceterto prašanje: S kakošnim gruntniin posestvom naj skaže, kdor želi napraviti novo uselbo zvunaj mest in tergov, dobi po raznih okolistavah tudi razen odgovor.
Rodovitna zemlja da več vžitka kot pusta, med njivo in njivo je velik razloček; senožet, ki da dve košnji, velja blizo za dve enokošni enake velikosti; eni pašniki in borsti so memo drugih pašnikov in borštov ko noč in dan; vinograd da več vžitka, kot vsakteri drugače rabljeni svet. Za tega voljo se ne da utemeljiti natanjčno mera za vse kraje enaka.
Po moji pameti bi utegnilo biti potrebno za novo uselbo: 3 orale (johe po 1600 stirjaških sežnjev) njiv ali vinograda, ravno toliko travnika, in 5 oralov baršta, ali vsaj pašnika z lesom.
Pritožbe v teh zadevah naj grejo pred zgor zaznamovane sodnije.
Po taki uredbi delitve gruntov in novih uselb bi se utegnilo delavnim rokam v last prihraniti, kar jim po pametni ravnavi gre; zakaj ie kdor z lastnimi rokami grunt obdeluje, ve vsako ped sveta si v korist oberniti.
Po takem početju bode mogoče ubraniti, da kmetijstvo popolnoma ne obnemore, in da delaven kmetovavec ne bode v vednem strahu, da ne bi se roke revnega in gladnega soseda stegovale po njegovem pridelku.                   Dr. O.