105 Glasnik SED 61|1 2021 * Lili jana S t epanči č, pr of. ume tnos tne zgodo vine in sociologi je t er ek onomis tk a; lili jana.s t epancic@gmail.com . Knjižne ocene i n por očila Milan V og el Knjižne ocene i n por očila Lili jana S t epančič* pregledal in leta 2011 tematsko uredil dr. Gorazd Makarovič. Aleksandra Zrelec v uvodni razpravi piše o razvoju in pomenu poslikave panjskih končnic in njihovi geografski razširjenosti, pripravi končnic za po- slikavo in načinih poslikave, predvsem pa o motivih. Ugotavlja, da naj bi bilo na ohranjenih zbirkah kar okrog 600 motivov, veliko jih je imelo za podlago grafike, slikovne biblije, bakrorezne ilustracije, cerkvene slike, podobice ali kar starejše končnice. Motiviko strokovnjaki delijo v dve veli- ki skupini: nabožno in posvetno. V okviru nabožne je v zbirkah največ podob svetnic in svetnikov, sledijo jim motivi iz Svetega pisma nove zaveze in motivi iz Svetega pisma stare zave- ze. Ostali nabožni motivi predstavljajo manjši delež v celotni skupini. Skupina posvetnih motivov je bolj razdrobljena in jo sestavljajo obsežnejše motivne skupine, ki upodabljajo poklice in delo, živali, večkrat tudi v človeških vlogah, nenavadne dogodke na vasi, razmerja med spoloma, lovce, eksotične prizore, pa tudi prizori smešenja ženskih sla- bosti in različnih obrtnikov niso redki. Mnogo je še drugih motivnih skupin, ki predstavljajo zelo majhen delež posve- tnih motivov. (str. 12) Približno tako so motivno razdeljene tu- di čavnice iz Galobove zbirke, oprem- ljene z razlago in prikazane z odličnimi fotografijami Toma Jeseničnika. Poleg življenjepisa Rudolfa Galoba je treba omeniti še besedilo, ki ga je Franc Wytopil napisal ob 130-letnici ustanovitve prve šole čebelarstva na Dunaju (1776), ki jo je vodil Anton Janša. Kot »pomemben zgodovinski vir« ga je prevedel že Rudolf Galob, a ga zaradi obsežnosti ni mogel obja- viti v Slovenskem čebelarju, zato ga je za to objavo v sodobni slovenski jezik prevedla dr. Štefanija Krajnc Vrečko. D AN HIC K S: The Br utish Museums. The Benin Br onzes, Colonial Violence and Cultur al R es titution. Plut o Pr ess, London 2020, 3 45 s tr . »Daleč nazaj, vendar ne tako daleč, da ne bi bilo aktualno, so po svetu plule britanske ladje in vsakega oropale.« Tako standup komik James Acaster začne svoj nastop On The Absurdity Of The British Empire. Občinstvo nasme- je tudi, ko pove, da so roparji predmete skrili v muzeje, ker jih tam nihče ni is- kal. V sodobnih časih jih nasilno okra- deni zahtevajo nazaj in muzeji jih ne skrivajo več. Razstavljajo jih v blešče- čih vitrinah. V besedilih na muzejskih tablicah potomcem oropanih lastnikov razložijo, da so to za njihovo kulturo pomembni eksponati. Vendar jim mu- zeji predmetov ne bodo vrnili. Zakaj neki? Zanimanje ljudi je veliko in tudi drugi muzeji bi jih radi razstavili. Brez te mešanice komike in cinizma ter v duhu postkolonialne teorije se je nasilno prisvojenih muzejskih ekspo- natov lotil tudi Dan Hicks, predavatelj arheologije na Univerzi v Oxfordu in kustos v oddelku Muzeja Pitt Rivers oxfordske univerze. S praktičnimi iz- kušnjami muzejskega delavca ter teo- retičnim znanjem arheologije in antro- pologije je v znanstveni monografiji The Brutish Museums obdelal zahtevo prvotnih afriških lastnikov po restituci- ji naropane beninske kulturne dedišči- ne iz muzejskih zbirk. Zahtevo po vračilu je Hicks utemeljil kot pravično. Zagovarja stališče, da morajo muzeji oprati kri, ki jo je na muzejske predmete poškropilo nasilje, s katerim so predmete odtujili lastni- kom v Afriki in jih prinesli v evropske muzeje. Na to nasilje Hicks že v naslo- vu knjige opozori z besedo brutish, ki se lahko na hitro prebere British. Tako pokaže na brutalnost kot konstitutivni element britanskih muzejev. Danes so brutiš tisti muzeji, ki nasilje podalj- šujejo v imenu suverenosti (str. 233). A z nasiljem povezana zgodovinska, ideološka in politična dejstva spodbi- jajo ravno to suverenost. Kot namreč vemo, je bila ustanovitev prvih muze- jev v poznem 18. stoletju vpeta v gra- ditev identitete evropskih narodov. Ta je temeljila na predpostavki o zahodni superiornosti nad drugimi narodi, s čimer je legitimizirala kolonialno na- 106 Glasnik SED 61|1 2021 Knjižne ocene in por očila Lili jana S t epančič silje. Muzeji so v tem projektu proto- fašizma kooptirali (str. 4). Dve stoletji zatem pa sta padec evropske hegemo- nije ter širitev dekolonizacije in multi- kulturalizma spodbudila spraševanja o tem, kako naj se muzeji opredelijo do lastnih zbirk in restitucije muzejskih predmetov. Knjiga je del aktualnega ozaveščanja o kolonialni zgodovini muzejev. Mnogi predmeti muzejskih zbirk so bili pridob- ljeni s krajo, plenjenjem ali kakšnim drugim, pogosto z nasiljem povezanim nepoštenim načinom. Težnje po deko- lonizaciji muzejev so v Veliki Britani- ji aktualne vsaj od zahteve po vrnitvi Eglinovega marmorja – skupine grških klasičnih skulptur iz 5. stoletja pr. n. št. – ki ga je v Britanski muzej prinesel grof Eglin. Danes procese dekolonizacije muze- jev poganjajo osveščeni intelektualci in civilna družba, redki muzealci in še bolj redki voditelji držav. Omenjam le tri primere, ki so plod raznih družbenih akterjev. Prvi se nanaša na aktualnega francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je kmalu zatem, ko je pri- šel na oblast, tandem Bénédicte Savoy – Felwine Sarr (Savoy je umetnostna zgodovinarka in predavateljica na Teh- nični univerzi v Berlinu in Collège de France, Sarr pa je senegalski glasbenik, pisec, ekonomist in profesor na Univer- zi Duke) imenoval z nalogo, da odgo- vori na vprašanje, ali naj Francija ugodi zahtevam afriških držav, naj jim franco- ski muzeji vrnejo njihovo kulturno de- diščino. Ekspertiza, končana novembra 2018, je potrdila upravičenost zahtev. V njej je navedeno, da je v zahodnih muzejih 90 odstotkov afriške kulturne dediščine, samo v Franciji okoli 90.000 predmetov. Dve leti zatem je francoska nacionalna skupščina sprejela zakon, po katerem mora Francija Senegalu vrniti nekatere zahtevane stvari. Drugi primer je iz ZDA in je povezan s civilnodružbenimi gibanji Decolonize This Place, Occupy Museums in Black Lives Matter. Njihove akcije za odpra- vo ostankov kolonialne preteklosti so pospešile prenos kulturne dediščine ameriških Indijancev v Muzej ameri- ških Indijancev, ustanovljen leta 1989. Tretji primer pa je množično gibanje Rhodes Must Fall Down, ki se je zače- lo na univerzi v Cape Townu, na kateri so študenti in predavatelji zahtevali, da se odstrani kip britanskega koloniza- torja, rasista in direktorja British South Africa Company, Cecila Rhodesa, ki je tu deloval na prehodu iz 19. v 20. sto- letje, spomenik pa so mu postavili leta 1934. Prav tvit o tem gibanju, ki je v Hicksov predal priletel oktobra 2015, je sprožil prelomnico pri avtorju, da je nastala knjiga The Brutish Museums (str. 210). Knjiga The Brutish Museums sprego- vori o sakralnih in profanih predmetih, ki so pripadali Beninskemu kraljestvu in jih danes lahko vidimo v številnih muzejih sveta, poleg teh pa jih imajo tudi univerze, državne vlade, lokalne oblasti in potomci britanskih vojakov, ki so sodelovali v napadu na Beninsko kraljestvo. V knjigi je objavljen se- znam 161 muzejev, ki danes te pred- mete hranijo. Kot pravi avtor, seznam ni popoln. Večina muzejev (150) je v Evropi, Avstraliji, na Japonskem in v Severni Ameriki, le nekaj jih je v Nigeriji (9), Angoli (1) in Združenih arabskih emiratih (1). Poleg tega je v knjigi seznam s številom eksponatov v posameznih muzejih, med njimi sta na prvih dveh mestih Etnološki muzej berlinskih državnih muzejev z 255 in Britanski muzej s 192 predmeti. Zgo- vorni so tudi trije seznami beninskih predmetov v Muzeju Pitt Rivers. Prvi in drugi prinašata imena ljudi in nekaj institucij, ki so vir muzejske pridobitve 428 eksponatov, tretji pa navaja sve- tovne muzeje in druge institucije, ka- mor so eksponati prišli iz Muzeja Pitt Rivers. Pri tem ni zanemarljiv podatek, da za polovico predmetov (227) naha- jališče ni znano. Hicks detajlno opiše dogodke in oko- liščine, ki so botrovali prihodu benin- skih predmetov v Evropo: britansko politično življenje, interese trgovskih družb, kolonialno upravo, poročanje medijev in februarja 1897 vojni napad na največjo kraljevino Benin v dolini reke Niger. Pri tem dekonstruira domi- nantni zgodovinsko naracijo in inter- pretacijo, češ da je bil napad le povra- čilna akcija za sedem ali devet ubitih Britancev v ekspediciji, ki je januarja istega leta nameravala priti do benin- skega kralja (the Oba of Benin) Ovon- ramweneja Nogbaisija, da bi podpisa- la dogovor o trgovanju. Z navajanjem zgodovinskih dejstev Hicks pokaže, da je bil napad kot del kolonialne politike dolgo načrtovan. Poleg tega so člani ekspedicije vedeli, da se, ker so tja pri- hajali v posebnem času beninskih ritu- alov, ne bodo mogli sestati s kraljem. Britanska mornarica, ki je najela tudi Hause in je štela okoli 1500 vojakov, je brez opozorila napadla Beninsko kraljestvo z okoli 50.000 prebivalci, uničila mnoga naselja ter s tlemi zrav- nala in zažgala mesto Benin. Kmalu zatem so tu med drugim zgradili golf igrišče. V vojni so Britanci zaplenili dragocene predmete iz slonovine, lesa in brona. Plenjenje so ovekovečile fo- tografije, ki so danes v Muzeju Pitt Ri- vers. Del vojnega plena so prodali, da so s prihodki delno poplačali stroške vojne, del pa so ga kot darove razdelili posameznim zaslužnim ljudem, med njimi tudi kraljici Viktoriji. Britanci so Haaško konvencijo iz leta 1899 kršili v treh stvareh. Beninska vojna je bila plenjenje sakralnih predmetov, načrtno in proaktivno uničenje starih kulturnih, religijskih in kraljevih prostorov ter vsesplošen napad na človeška življe- nja, v katerem je umrlo na tisoče ljudi (str. 114). Hicks piše, da je britanski masaker omogočila najsodobnejša oborožitev. Izvemo, koliko brzostrelk Maxim, ki so prišle na tržišče leta 1885, so upo- rabili in koliko nabojev so izstrelili, da so med 9. in 27. februarjem 1897 pokosili civiliste ter zastarelo oboro- žene beninske pešake in konjenike (str. 112). Britanci so utrpeli osem mrtvih in okoli 40 ranjenih, medtem ko nikoli niso poročali o beninskih žrtvah, raz- seljenih ter širjenju bede in nalezljivih bolezni. Očividci, ki so nekaj dni po umiku vojakov prišli na kraj, kjer je bilo prej mesto Benin, so zaznali ne- znosen smrad razpadajočih trupel. Po 107 Glasnik SED 61|1 2021 Knjižne ocene i n por očila Lili jana S t epančič napadu naj bi število beninskega prebi- valstva na ozemlju poraženega Benin- skega kraljestva padlo na okoli 15.000. Urbana krajina, ki je nastajala od 11. stoletja, je bila uničena. Dominantna zgodovina je beninsko vojno opredelila kot eno od malih vojn Velike Britanije v Afriki. Z oznako ma- la je dominantno zgodovinopisje potla- čilo krutost in stalnost vojnih spopa- dov, ki jih je Velika Britanija vodila na kolonialnih ozemljih. Med vladanjem kraljice Viktorije (1837–1901) je vsa- ko leto zakuhala vsaj eno »malo« voj- no (str. 52). Vključno z beninsko jih je interpretirala kot pravične in nujne za razvoj. Z uničenjem Beninskega kra- ljestva naj bi namreč odpravili krutost teokratske vladavine, suženjstvo, kani- balizem, razčetverjenja in križanja lju- di. Benin naj bi bil mesto lobanj. Poleg tega pa naj bi vojna prinesla vsesplo- šne koristi. Med drugim je britanskim študentom etnologije omogočila, da so beninsko kulturno dediščino lahko spoznavali kar v domačih muzejih. Hicks opiše, katere dejanske intere- se Velike Britanije so uresničevale te »male« vojne. Po aboliciji trgovine s sužnji leta 1834 so se namreč britanski podjetniki preusmerili v trgovanje »le- galnih« produktov iz Afrike. V matico so prevažali palmovo olje in palmove plodove, surovo gumo, ebenovino, slo- novino, mahagoni, čili, kavo, kakavo- vec idr. Prva parniška družba je začela z Zahodno Afriko trgovati leta 1864. Plovbo iz britanskih pristanišč do mest na obali Zahodne Afrike je s 37 skraj- šala na 21 dni. Ta je z leti postajala vse krajša (str. 61). Palmovo olje je bilo v Angliji iskana surovina. Med drugim so jo med hitro industrializacijo obilno uporabljali za izdelavo strojnega ma- ziva. Beninsko kraljestvo, ki je prej z Angleži, s Francozi in Portugalci slu- žilo s trgovino s sužnji, se je prav tako preusmerilo v novo trgovanje, vendar je pri tem postavljalo pogoje, ki so ovirali britansko kolonialno ekspan- zijo. Da bi uveljavili svoje interese, so Britanci Benin in druge legalne in legitimne afriške države vojaško uni- čili, voditelje pa pobili ali pregnali v izgnanstvo. Nastavljali so vdane lokal- ne ljudi, s katerimi so nad prisvojenim ozemljem vzpostavili mehko vlada- vino. Britanci so z uničenjem Benin- skega kraljestva pridobili nadzor nad teritorijem, ki ga je na severu obkrožal francoski Sudan, na zahodu francoski Dahomej, na vzhodu nemški Kamerun ter pod njim belgijski Kongo. Avtor to obdobje britanske zgodovine opredeli kot novo fazo kolonializma in militantni korporativni imperializem, v katerem se nasilje kolonizatorjev na- turalizira z namenom pridobiti/zago- toviti/obdržati komercialne dobičke. Pri napadu na Beninsko kraljestvo, ki je bil za britansko utrditev kolonialnih interesov v Zahodni Afriki izveden v ključnem času po berlinski konferen- ci leta 1984, sta si namreč podala roki vojska, ki je s spopadi uresničevala po- litiko države, in trgovske korporacije, ki so za zasebne in državne interese iz- koriščale bogastvo v kolonijah. Ozem- lje današnje Nigerije – ime Nigerija je bilo skovano prav med vojno, in sicer v poročanju Flore Shaw za london- ski The Times (str. 96) – je britanska krona v upravljanje razdelila dvema entitetama, protektoratu Oil River, preimenovanem v Niger Cost, in za- sebni trgovski korporaciji Royal Niger Company. Vsaka enota je imela svojo jurisdikcijo, a sta v napadu na Benin- sko kraljestvo složno sodelovali. Na tej zgodovinski podlagi Hicks ute- melji zahtevo po dekolonizaciji mu- zejskih zbirk, ki mora odpraviti škodo, kot pravi avtor, primitivne akumulaci- je muzejev, krvavih plenitev predme- tov in nasilnih razlastitev. Pove, da je restitucija ena od poti dekolonizacije. Ta pa je kompleksen proces, ki presega samo vračilo. Vključevati mora druge kulturne akcije, pri čemer se je treba izogniti pastem, da ne bi postala ena od sodobnih družbenih puhlic, kot je reci- mo raznolikost. Avtor v zadnjem delu knjige predstavi nasprotovanja in odklone muzealcev in politikov, ki se, čeprav so muzeji v polpretekli zgodovini izvedli nekaj restitucij, zaradi nešteto namišljenih stvari upirajo vračilu predmetov. Po- leg tega so prvotnim lastnikom ne- malokrat namesto restitucij eksponate prodajali, pogosto v sumljivih okoli- ščinah. Raziskava Martina Baileyja za The Art Newspaper, ki jo Hicks na- vede kot primer, je namreč pokazala, da je v 50. letih 20. stoletja Britanski muzej za ustanovitev novega nacio- nalnega muzeja Nigeriji prodal deset bronastih beninskih skulptur. Posel je opravil preko podjetja Bernarda Fagga v Nigeriji in njegovega brata Williama v Britanskem muzeju. Leta 1972 je k temu dodal še 14 ali 20 predmetov, pred tem pa jih je še nekaj prodal na umetniškem trgu, da bi tako prišel do cene umetnin za odprodajo Nigeriji (str. 199). Na preiskavo, ki jo je uved- la lordska zbornica britanskega parla- menta, je muzej diplomatsko odgovo- ril, da obžaluje izgubo. Hicks navede še izjavo britanskega parlamentarca Bernieja Granta iz leta 1994, da bi re- stitucija izpraznila britanske muzeje in svetovnemu občinstvu omejila dostop do dediščine, ki pripada vsemu svetu. To pa ni nič drugega kot sodobni izraz superiornosti Zahoda do Afrike in no- va oblika kolonializma (str. 198). Poleg tega so nasprotniki restitucije oblikovali novo ideologijo, s katero prepričujejo javnost, da je bilo plenje- nje legitimno, restitucija pa bi bila ne- legitimna in zaradi pravil o deakcesiji muzejskih zbirk nemogoča. Uničenje, ki se je dogajalo v Nigeriji, predstav- ljajo kot »kovača varnosti«, vračilo bi namreč predmete izpostavilo nevarno- stim. Zahteve po vrnitvi predmetov, katerih nasilna razlastitev je zanikala suverenost afriških držav, pa odpravijo kot »politične« (str. 198). Dan Hicks v knjigi opredeli tudi pisa- nje Nicka Thomasa in Alfreda Gella, ki je v prejšnjih desetletjih zaznamo- valo antropološko teorijo in muzejsko stroko. Zavrne logiko Kunstschutz (fa- šistično idejo prisvajanja umetnosti z namenom njenega varovanja) (str. 200) in zapiše, da so giganti, kot so MOMA, Met, Getty, Louvre, nemški Državni muzej in Britanski muzej, z izmika- njem restituciji zgodovinsko, politič- no in ideološko idejo univerzalnega 108 Glasnik SED 61|1 2021 * T isa K učan Lah, študentk a 3. le tnik a dod ip lom sk eg a štud i ja, U niv er za v Ljub ljani, F ilozof sk a f ak ult e t a, Od delek za e tnologi jo in k ultur no antr op olog i jo; tisa.k ucan@ gmail.com. Knjižne ocene in por očila Lili jana S t epančič Knjižne ocene in por očila T isa K učan Lah* muzeja adaptirali v svetovno kulturo. Po avtorjevem mnenju nova muzejska paradigma kljub temu ne onemogoča restitucije. The Brutish Museums lahko označimo kot prelomno strokovno in akcijsko knjigo o današnji vlogi muzejev, ki se zavedajo svoje kolonialne zgodovine in želijo odpraviti njene krivične po- sledice. Pred muzealci in muzealkami je zahteven izziv. Hicks, ki muzeje ra- zume kot orožje, jim daje v roke ve- liko moči in odgovornosti. Od njih je odvisno, kako ju bodo uporabili. Ali bodo razgradili staro muzejsko lupino, ki ohranja kolonializem in nudi zave- tje sumljivim politikam dominantnih nosilcev družbene moči, ali pa se bodo obrnili proti njim? Treba je vedeti, da dekolonizacija muzejev ne zadeva le tistih muzejev, ki hranijo beninsko ali katerokoli nepošteno pridobljeno kul- turno dediščino, temveč pomeni zavr- nitev katerihkoli nasilnih, krivičnih in nepoštenih politik, za katere muzeji ne smejo biti pralnica vesti. Muzeji so na- mreč zidaki družbe. D AN POD JED, MET A GOR UP , P A VEL B OREC KÝ, C ARL A GUERR ÓN MONTER O (ur .): Wh y t he W or ld Needs Ant hr opologis ts. Založba R outledg e, London in Ne w Y or k 202 1 , 1 82 s tr . Zbornik Why the World Needs Anthro- pologists (Zakaj svet potrebuje an- tropologe) je nastal po istoimenskem simpoziju o aplikativni antropologiji. Simpozij, ki je bil prvič organiziran leta 2013 in od takrat poteka vsako le- to, je do sedaj gostilo že sedem različ- nih držav. Dan Podjed in Meta Gorup v uvodnem delu knjige navajata, da je simpozij nastal, ker »smo želeli ustvari- ti vsakoletni dogodek, ki bi združil an- tropologe – različnih starosti in ozadij – in neantropologe, predstavnike raznih disciplin in organizacij« (str. 7). Uredni- ki Dan Podjed, Meta Gorup, Pavel Bo- recký in Carla Guerrón Montero so kot »očitni naslednji korak« pri prestižni knjižni založbi Routledge izdali knjigo Why the World Needs Athropologists. V svojih poglavjih v zborniku Thomas Hylland Eriksen, Lenora Bohren, Jo- ana Breidenbach, Sarah Pink, Steffen Jöhncke, Tanja Winther, Sophie Bouly de Lesdain, Rikke Ulk, Jitske Kramer, Anna Kirah in Riall W. Nolan naslavlja- jo teme po izboru urednikov. Uvodoma odgovarjajo na naslovno vprašanje: »Zakaj svet potrebuje antropologe?«, nato pa sledijo bolj osebne zgodbe o tem, zakaj so se odločili za poklic an- tropologa ter kako svoje antropološke veščine in znanja implicirajo v praksi. Vsak avtor svoje poglavje sklene s peti- mi nasveti kolegom antropologom. Čeprav avtorji v svojih prispevkih od- govarjajo na ista vprašanja, se njihova razmišljanja in izkušnje precej razliku- jejo. V uvodnem poglavju Dan Podjed in Meta Gorup prispevke avtorjev raz- delita v pet tematskih sklopov: obrav- navanje perečih vprašanj našega pla- neta (Thomas Hylland Eriksen, Lenora Bohren), uvajanje antropološke teorije v prakso (Joana Breidenbach, Sarah Pink, Steffen Jöhncke), napajanje pla- neta (Tanja Winther, Sophie Bouly de Lesdain), razumevanje kompleksnosti od znotraj (Rikke Ulk, Jitske Kramer, Anna Kirah), in sprejemanje antropolo- škega mišljenja (Riall W. Nolan). Že iz tematske ureditve je razvidno, da lahko antropologi govorimo o zelo različnih stvareh. Podobno v svojem poglavju razmišlja Thomas Hylland Eriksen, ki antropološko 'obrt' (craft) primerja s škatlo z orodjem, ki si jo delijo vsi izur- jeni v disciplini. Ta škatla z orodjem pa »[…] sama po sebi ne rešuje težav člo- veške vrste, temveč izvajalcem ponuja znanje in veščine, ki jim omogočajo kompetentno in relevantno spopadanje s kompleksnimi vprašanji« (str. 17). Thomas Hylland Eriksen in Lenora Bohren v prvem tematskem sklopu o perečih vprašanjih našega planeta o ra- zlogih, zakaj je antropologija v dana- šnjem času tako pomembna, razmišlja- ta precej podobno. Avtor antropološko znanje označi kot pomembno za razu- mevanje današnjega sveta iz več razlo- gov. Kot prvi razlog navaja povečan