J. Z. Novak Pravljica o preplašenem tatu Preden Vam začnem pripovedo-vati tole pravljico, ljubi otroci, vam moram predstaviti gospoda Spiridiona Makovca. Mislite si to-rej suhega manjšega moža s sivi-mi lasmi in črnimi naočniki, z vi-sokim, staromodnim ovratnikom in ozkimi hlačami. No, zdaj že ve-ste, kakšen je bil gospod Makovec, po poklicu upokojeni profesor pri-rodoslovja. Bil je samotarski in raztresen možiček, in zato se men-da tudi ni oženil. In ker tudi so-rodnikov ni imel, je prenesel vso svojo ljubezen na svoje skrorano stanovanje v vrtni vili za mestom. Ah, otroci, ta je skrbel za svoji dve sobici! Takega reda in take či-stoče morda še niste videli! Zato pa ga je imelo tudi vse rado: knji-ge, pohištvo, cvetlice, sploh vsak predmet v njegovem stanovanju. Kako je gospoda profesorja njego-va redoljubnost poplačala, o tem vam pove tale pravljica. Nekoč je bil tih, topel večer. Me-sec, ki se je bil čez dan imenitno naspal, je žarel v veseli in sveži svetlobi. Ravno je gledal skozi od-prto okno v sobo gospoda Makov-ca. Ker je gospod profesor pravkar odšel v gledališče, si je mesec mi-slil, kako lepo tiho je v njegovem stanovanju. Toda mesec je bil da-leč, zato se je lahko motil. Ko bi bil malo niže, bi bil slišal zanimive reči. »Zdaj smo pa spet za nekaj ur sirote, tovariši,« je dejala stara ura na steni proti oknu. »Pred pol-nočjo se gospod najbrže ne vrne.« »Gotovo ne,« je pritrjevalo ogle-dalo, »ker danes je šel gospod v gledališče. To jaz na njem vselej poznam.« »Samo da bi mu ugajalo!« je skrbelo mizico s cvetlicami. »Od srca bi mu privoščila.« »Kdo mu ne bi privoščill« je me-nila preproga. »Saj ga imamo vsi radi.« »Imamo, iraamo,« so klicati pred-meti v sobi. »Gospod je tako dober,« je rekla cvetlična mizica. »Ali ste videli, prijatelji, da mi je prinesel danes spet novo cvetlico?« »Jaz ne vidim dobro tja,« je de-jal tintnik na pisalni mizi, »ker mi koledar zakriva razgled.« »Samo reci, pa se bom umaknil,« je uslužno odgovoril koledar ter se takoj odmaknil. »Ah,« je navdušeno zaklical tintnik, »to je lepa cvetlica! Kla-njam se, gospodična, ali se vam smem predstaviti?« »Zelo me veseli,« je zapela cve-tlica z visokim glaskom. »Jaz sem. gospod, Zvončnica.« »Veseli nas,« so kričali vsi pred-meti. »Kakor sklepam iz vaših pogo-vorov,« je nadaljevala Zvončnica, »se vam tu dobro godi?« »Ah, krasno, imenitno,« so kri-uali predmeti drug čez drugega. »Gotovo boste zadovoljni,« je dodal šopek marjetic v vazi na omari. »Niti na travniku nismo imele toliko sveže in čiste vodc. kakor tu. Naš gospod je izvrsten gospod!« »Res, izvrsten,« je v zboru po- »To je pa čudno,« je dejal kipec novila vsa soba. psa, »tod vendar nihče ne hodi.« In stoječi obešalnik pri vratih je »Za vraga,« se je naglo oglasil začel pripovedovati, kako ga je go- poučni slovar, ki je vse vedel, »to spod profesor rešil iz brezvestnih bo pač tat!« rok starinarja. Veste, otroci, to je »Tat,« so v strahu ponavljali dru-bil res starinski in zelo lep obe- gi predmeti. Zvončnica je začela šalnik. bridko jokati. »TihoU je zdajci zaklicala ura. Tat si je medtem ogledal sobo, »Poglejte, kdo gre k nam!« ki jo je še zmerom zalivala mese- Vse je takoj utihnilo in oči vseh čina. »Lej,« je rekel sam sebi, »do-predmetov so se zazrle proti oknu, sti čednih stvari je tu. Recimo, skozi katero je lezel v sobo člo- tamle na mizici. Take lepe sohice vek s plojjčato čepico in temno in vazice bi se dale dobro prodati« ruto okrog vratu. 'n stopal je po prstih proti mizici. »Kdo je to?« je zašepetala ena »Branite me!« je strahoma zakri- marjetica v šopku. čal star vrček. »Že sega po meni!« »Ne vem,« je odgovorila vaza, »Tu moramo nekaj ukreniti!« je »še nikoli ga nisem videla.« rekla odločno ura na steni. »Ne bo- »Jaz tudi ne,« je dejal svinčnik rao vendar dovolili, da bi kdo oško-na mizi. doval našega gospoda. Poskusimo Vlomilec kajpada tega ni sllšal, prestrašiti tega nepridipraval« ker ljudje ne razumejo jezika stva- In vzlic temu, da je bilo šele pet ri. Lezel je mirno dalje in že je minut pred polenajsto, je začela stal v sobi pri oknu. ura glasno biti. Tat se je prestrašen obrnil pri bil tata za hlače ter ga vrgel k pi- prvem udarcu. salni mizi. Na to so bila pripravlje- »Preklicana ura!« mu je odleglo. na že vsa peresa in so se koj usula »Takole me prestraši!« na nezaželenega gosta. Tat je začel »Rekel je: preklicana ura,« je de- od strahu kričati. Ampak to mu ni jala ura. »Vi ste to čuli, prijatelji. nič pomagalo. Komaj je vstal, že No, le počakaj, nesramnež!« ga je ugriznil kipec psa. Tako se In začela je znova biti. Dvanajst je tat metal sem in tja, in vse ga je udarcev naglo zapovrstjo, potem teplo, suvalo, brcalo, ščipalo, bodlo, pa spet na novo. klofutalo. Slednjič se je ves raztr- »Vrag!« je zaklel tat. »Kaj je s gan in z modrimi podplutbami po to uro? Bo še koga priklicala!« telesu privlekel k oknu, skočil ven Prijel je za nogo stol, ki je stal in bežal tako hitro, da se mu me- pri mizici ter hotel mahniti po uri. sec ni mogel načuditi. Toda stol je vide] njegovo namero, »To smo mu dali, prijatelji!« je iztrgal se mu je iz roke ter mu sko- rekla stara omara, zapirajoč vrata. čil z vso močjo na nogo. »No, ta jih je pa skupil,« je pri- »Au!« je zatulil tat in začel ple- trjevala preproga. »Ampak mi smo sati od bolečine. tudi zamazani in v neredu,« je do- »Izvrstno,« je hvalila preproga. dala, zroč na umazane stopinje, ki »In zdaj pazite!« jih je pustil tat na njej. Ravno, ko je vlomilec stal na eni »Moramo spet vse urediti,« je nogi, je zdrsnila preproga nekoli- rekla ura odločno. »Gospod bi se ko po tleh. Tat se je prevrnil, ka- ustrašil, ako bi nas našel takole« kor je bil dolg in širok. Z glavo je »To je res,« so pritrdili predmeti butnil naravnost v omaro. ter se začeli naravnavati, opraševa- »Zdaj pa spet jaz,« je rekla oma- ti, čistiti, loščiti ter seliti vsak na ra. In ko se je tat pobiral s tal, ga svoj prostor. Odnekod iz kota je je z vrati pošteno usekala po nosu. priskakljala smetišnica z metlo, iz »Preklicano!« je zasikal. »Kaj se predalov omare sd skočile krtače danes godi z menoj?« in plesale po preprogi, po zastorih »In to še ni vse,« je rekla vaza na in po vsem pohištvu. Kmalu je bilo omari. »Napijte se najprej,« je sve- vse v najlepšem redu. In bil je že tovala marjeticam, »potem se pa čas. Komaj se je poslednje pero držite!« In ko so marjetice to sto- vrnilo na svoje mesto, že je zaškri- rile, se je vaza nagnila in zlila vso pal ključ in gospod Spiridion Ma- vodo tatu za ovratnik. kovec se je vrnil žarečega obraza Odskočil je in groza ga je obšla. iz gledališča. »Tole je zaklet kraj,« je rekel pre- Prižgal je svetilko, slekel suknjo, strašen in sklenil oditi. Toda zdaj jo lepo obesil na obešalnik ter za- se je začel šele pravi direndaj. Ko- dovoljno pogledal po sobi. maj je prišel k oknu, se mu je za- »Lepo je bilo v gledališču,« je stor ovil okrog noge in ga vlekel pravil, »ampak tukaj je še lepše.« do vrat. Tam pa je že čakal starin- In zadovoljen je sedel v svoj na- ski obešalnik, pripognil se je, zgra- slanjač, ki ga je takoj mehko objel. Toda nenadno je gospod profesor »Toda vzlic temu je čudno,« je vstal in stopil k omari. razumoval gospod profesor in si »To je čudno,« je dejal, »saj sem natančno ogledoval lepe. bele cvet- dal marjeticam polno vazo vode ke. »Skoraj bi bilo dobro, napisati danes opoldne. I, no, popile so jo, o tem članek za .Zvonček'.« dam jim nove, če so tako žejne.« Sedel je torej k mizi in začel In nalil je polno vazo čiste, hla- pisati: dilne vode. Marjetice so se hvalež- »Koliko vode porabijo marjetice. no potopile vanjo. Napisal Spiridion Makovec«