Spisovnipouk. (Konec.) 8. razred. Učni smoter: -Razlagauje pregovorov in izrekov. Daljši spisi, o katerih pa se je poprej razgovarjati, kako se izdelujejo. Prilična vaja, kako osnovati take snovi, ki jih učenci morejo umeti. Opravilni sestavki, inventarji, vozni listi, nakaznice, pogodbe, opravilna pisma". 6* Spisje v 8. solskem letu naj kaže učenceve lastne izdelke ter naj skuplja in dopolnjuje, kar mora vedeti učenec glede pisem in opravilnih sestavkov. Sosebno pridno naj se goji v zadnjem šolskem letu razjasnjevanje pregovorov in izrekov, ker ti obsezajo čestokrat izkušnje iz življenja in globoke resnice. Razjasnjevanje pregovorov bodi pa najbolj ,,araplifikacija" namesto suhega razlaganja posameznih besed. Otroci naj utrdijo resnico z lastnirai ali izmišljenimi dogodki ter naj razlože, kako je pregovor riman. Daljše spisovne naloge t. j. daljši spisi naj se izdelujejo na podstavi danih razporedb, o katerih se je poprej temeljito razpravljalo. Siroko polje za daljše spise nara daje zopet povest. Epične pesmi, včasih tudi jeden sam dogodek, nam daje mnogo prilike za novo ali pa tudi posneto povest. Kratka berila in basni naj se razširijo ter, kar le mogoče, okineajo. Zivotopisi najvažnejših pesnikov so za to tudi kaj izvrstna vaja, ker ti utrdijo pouk ne samo v spisji, ampak tudi v slovstveni zgodovini. Glede opravilnih sestavkov velja pa isto, kar sern povedal pri 6., oziroma 7. razredu. Vse pa, kar učenec piše, bodi jednostavno, kratko in pravilno, določno, jasno in dobro. Pravilni slog terja, da se misli lepo v redu in logično vrste. Iz misli mora izvirati misel, druga podpirati drugo, druga sloneti na drugi. Vsaka beseda bodi na svojem mestu, nobene naj ne bode odveč. Pred vsem je pa potrebno, da je otrokom popolnoma jasna tvarina, katero spisujejo, kajti človek se more jasno izraziti sarao o tem, kar rnu je jasno. Pisraeno izraževanje mislij je pa težje od ustnega. Dostikrat znajo otroci prav dobro pripovedovati kako stvar, a ko jo jo treba zapisati, izgine jim izpred očij. Učitelju je treba torej, da pozna duševno sposobnost in znanje svojih učencev in na podstavi tega spoznanja naj prireja spisne vaje. S takimi spisnirai vajami si razširi učenec svoje obzorje in s časom prisvoji prav posebne znake svojega sloga, tako, da postane ta slog značajno znamenje njegove osebnosti, po kateri se vsak človek lahko spozna tudi po svoji notranji izobraženosti. Tako važen predmet kakor je spisje, pač zasluži, da ueitelj največjo pozornost nanj obrača. Pisraene izdelke učencev pa ucitelj marljivo in vestno popravljaj; kajti učenec sme po vsej pravici od ucitelja zahtevati, da rau nalogo, ki jo je s trudom in marljivostjo izdelal, pregleda in popravi. Ce učitelj tega ne stori, vzame učencu veselje do pridnosti in delavnosti, ob jednem ga pa napelje k površnosti in lenobi. Pa ne samo posamezne naloge, ampak vse raora učitelj pregledati in popraviti. Pri nalogah, ki so se med poukom na šolsko tablo izdelale, pregled pač ni težak. Pri jednem učencu pohvali učitelj pisavo, pri dnigem pograjaj to ali ono napako, pogreške tretjega učenca popravljaj na šolski tabli; četrtega pograjaj zaradi slabe pisave, petemu zapiši dober red v zapisnik kot posebno odlikovanje itd. Na ta način se naloge jednega oddelka v kratkem času pregledajo in deloma tudi popravijo. Učenec ve, da vzarne učitelj njegovo nalogo v roko in to ga spodbuja k pridnosti. Naloge, ki jih imamo za pismene poskušnje, moramo pa brezpogojno izven šolskega časa prav natančno pregledati in popravljati. Pri tej popravi je potrebno, da si učitelj glavne pravopisne in slovniške napake, ki se navadno večkrat ponavljajo, na poseben listek ali zvezek zaznamuje ter jih potem v šoli splošno obravnava in popravlja. Pri taki splošni popravi je navadno vsak učenec pazljiv, ker vsakdo misli, da je njegova ta ali ona napaka. Te vrste poprave se torej prav toplo priporočajo. Napake učitelj podčrtaj z rdečo tinto in učenec jih raora pa popraviti. Ce je pa izraz napačen in bi utegnil pri popravku učencu preglavice delati, mora učitelj učenca poprej o tem natančno poučiti. Popravek pa vestni učitelj zopet pregleda, da se prepriča, če je učenec res vse napake popravil. Pri popravi nalog je potrebno, da iraa ucitelj posebna znarnenja vpeljana, vender pa ne preveč. N. pr. za slovniške napake veljaj znamenje •+-, za pravopisne napake —, za izpuščene besede |/; ee je pa ves stavek napačen, pa navpična črta na robu zvezka. To zadostuje pri popravkih v ljudski šoli. Nikdar pa ne smemo pustiti učencu, da bi pri popravkih napačno črko prečrtal in vrh te prečrtane črke pravo črko napisal. Vsi popravki se raorajo pisati ali na robu zvezka ali pa spodaj pod nalogo. Pri oceni (klasificiranji) bodi učitelj nepristransk in pravičen. Kratke opazke — pohvale ali graje — ki pa morajo biti lepo pisane, so na pravem mestu. Rad bi se še pomudil pri tem za razvoj našega raaterinega jezika tako važnem predmetu, a ker sem se naraenil, da zaznamujem le pot, po kateri je hoditi učitelju, da doseže učni smoter pri spisovnem pouku v naših osemrazrednicah na podstavi sedanjega učnega črteža, zato zvršujem svojo nalogo. Ne domišljujem si, da sem jo popolnoma rešil in prav rad bi čul tudi mnenja spretnih šolnikov o tem važnem predmetu, vender toliko pa lahko rečera, če bodemo vsaj po tej poti hodili, uresničile se bodo pesnikove besede, da slovenski jezik BJasno ko struna bo pel, Zvonu enako donil, Pričal našo modrost Na desno, na levo narodom". J. Dimnik. Popis priprav in poskusov pri obravnavi beril iz prirodoslovja. (Dalje.) 102. Železo. 1. [Pred ucence razstavi razno železno in jekleno orodje, železno posodo in nekaj kosov železa.] Te reei so narejene iz železa. Zelezo je kovina. Kovine so tudi baker, svinec, cin ali kositar, cinek i. dr. Te kovine se na zraku in v vodi več ali manj spremene; imenujejo se nežlahtne ali nedrage kovine. Nasprotno se pa zlato, srebro, živo srebro na zraku nič ne spremene; pravimo jim zato žlahtne ali drage kovine. [Pripravljene imej iz teh iraenovanih kovin izdelane reči, n. pr. krajcar, svinčene jaglje, cinasto žlico, cinkasto pločevino, zlat prstan, srebrn denar, živo srebro (v toploraeru).] 2. Zelezo je najkoristnejša in najpotrebnejša kovina. Iz železa in jekla (trdega železa) narejajo raznovrstno orodje, prečudne stroje, tisočerne priprave, železniške šine, posamezne dele pri mostovih, hišah, ladijah in v novejšem času so čestokrat take stavbe vse železne. [Pokaži dobro sliko železnega mostu in oklopnice (Panzerschiff) ali pa kartonirane modele.l 3. Cisto železo se ne nahaja v naravi, primešano je tesno (spojeno) z drugimi tvarinarni. Take zmesi kovin in druzih snovi se imenujejo rude, katere kopljejo rudokopi v dolgih in globokih jamah (rovih). Po barvi in lastnosti imajo železne rude posebna imena. Največ železa iraa črni magnetovec, ki se dobiva na Stajerskem in druzih deželah. Rudeči železovec najdejo na Dolenjskem (Hrastnem) in druzih krajih našega cesarstva. Najbolj razširjen je rujavi železovec, katerega kopljejo (v Bohinji, v Zeleznikih, Kropi in Kamni Gorici) na Gorenjskem. Dobiva se to rudo v bobu podobnih oglajenih zrnih in veejih goraoljah; pravijo ji bobovec. Na Dolenjskem (pri Litiji, v belokranjskem Gradci) je več svitloglave (brauner Glaskopf), ki je v jedrnatih, okroglastih in kapnikora podobnih oblikah se nahajajoci rujavi železovec. Na gornjem Stajerskem je cela gora tacega železovca (pri Eisenerzu) in na Koroškem (v Hlittenbergu). Svetli ruraenkasti jeklenec, ki na zraku porujavi, se dobi pri Javorniku in Savi na Gorenjskem. [Pripravi vse imenovane rude, če jih pa nimaš, poišči si vsaj drnovec (Raseneisenstein) na kakem travniku kot rujavi prsten kamen ali izvleci iz ribnika nekaj rujavega blata, ki je z ilovico zmešan rujavi železovec. Prepričan sem pa, da bi nam naši tovariši, službujoči v bližini rudnikov, radi na naše stroške poslali raznih rud in žlindre iz plavežev, ako za nje prosimo.] 4. Da dobijo iz teh rud čisto železo, jih žgejo najpred v prežigalnicah, potem pa pridejo zdrobljene in zmešane z apnom v 10—25 m visoke peči, v tako imenovane talilnice ali plaveže. Po mostovih vozijo na malih vozičkih rudo in oglje ali pa premog na vrh tacih peči, od koder jo vsipljejo v strašen ogenj in sicer tako, da vržejo plast rude in za tem pa plast goriva (oglja). To se vedno ponavlja, da se peč polna ohrani. Z velikimi mehovi, ki jih goni voda ali para, privaja se neprenehoma zrak v ogenj, da raočno goni in se rude ložje razkrojijo. [Narisaj na šolsko tablo prerez plaveža in razlagaj na sliki kje se rude in gorivo vsipava, zrak prihaja, železo in žlindra odhaja. Pokaži dobro podobo take talilnice.] V takem hudera ognji se razstope vse rude in primesi ter pridejo do ognjišča, kjer čisto ognjeno železo skozi predor spuste, lahke na železu plavajoče primesi (žlindro) pa z železnimi grabljami odpravijo. Razstopljeno železo se napelje v dolge prekope in plitva korita iz peska ali železa. — Tako železo se imenuje lito železo ali grodelj. Lito železo je zrnato in se ne da kovati, ker se razbije kakor steklo, kreda, kamen in enake reči. Take telesnine se zovejo krhke. -- Iz litega železa vlivajo peči, razno železno posodo, krogle, cevi, plošče na štedilnikih, kolesa in druge izdelke. 5. Ako se lito železo zopet razstopi, neprenehoma meša, z mehom zrak vanj piha in ko je strjeno s kladivom obdeluje, ni več krhko, da se kovati ter obdrži obliko, kakoršno se želi, enako vosku, glini itd. Imenuje se kovno železo. Tako železo in mnogo druzih telesnin ostanejo torej v obliki, ki jo dobe s kovanjern, stiskanjem, vpogibanjem itd. Pravimo, da so raztezne telesnine. Kovač hoče dva kosa železa združiti. Razbeli jih v ognji, kjer postaneta mehka kakor vosek. Zdaj položi jednega na druzega, jih naglo tolče in tako skupaj skuje, da je le jeden kos. To se pravi železo variti. (Naštevanje kovaškega orodja.) Fr. Trošt — Vodice. (Dalje prih.)