28 Vrhniški razgledi Arheologi se pri svojem delu vsakodnevno srečujemo s preteklim, preminulim. Ponava- di ostajajo vprašanja o počelu nekega pojava nepojasnjena. In vendar je naša naloga, da pojasnjujemo pretekle dogodke z arheologiji lastnimi metodami. Človek je, prav tako kot vse ostale oblike žive in nežive narave na na- šem planetu, enkraten in neponovljiv v vsej svoji biti. Bolj ko se spuščamo v neskon- čen labirint njegove preteklosti, bolj nam ostajajo pojavi, povezani z njim, prikriti. Če imamo srečo, nam tu in tam uspe izluščiti neznaten drobec preteklosti, ki potem dolgo osamljen čaka, da se mu pridruži še kakšen. Z nizanjem teh drobcev poskušamo arhe- ologi sestaviti zgodbo o preteklosti, kot se nam zdi, da je potekala. Odkritje Takšen majhen drobec se je pustil ujeti arheologom 15. septembra 2008. Takrat je Skupina za podvodno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije pod vodstvom Andreja Gasparija izvedla pre- ventivni pregled rečnega dna Ljubljanice pri Sinji Gorici. Največ je bilo raznovrstne lončenine iz različnih obdobij od prazgodo- vine do novega veka; med redkimi kovin- skimi predmeti pa najdemo veliko železno pogačo (10,5 kg), rimsko bronasto zaponko Boštjan Odar LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA tipa Aucissa in železne trakaste spojke, ki pripadajo rimski tovorni ladji. Med enim od potopov omenjenega dne je konservator Miran Erič opazil nenavaden lesen koničast predmet simetrične oblike.1 4. decembra 2008 sem si na prošnjo Mirana Eriča ogledal lesen predmet. Po nekaj minu- tah sem podal mnenje, da držim v rokah 40 tisoč let staro sulično ost, ki jo je izdelal in uporabljal neandertalec. V tem primeru je Lokacija pri Sinji Gorici, kjer so potekale podvo- dne arheološke raziskave v septembru 2008 (© GoogleEarth). 29 sulična ost izdelana iz lesa tise, sem dodal. Na površini predmeta sem še opazil zelo tanko črno snov, ki bi lahko predstavljala ožgano površino ali kak smolnat premaz za zaščito lesa. Zato sem predlagal, da se na predmetu opravijo naravoslovne preiskave: določitev starosti in vrste lesa ter kemična preiskava površine. Opis predmeta in preiskave Lesena ost je simetrično oblikovana v vseh ravninah glede na podolžno os stržena, ki poteka po sredini predmeta). Po ohranjeni dolžini je ost najdebelejša na sredini, od koder se enakomerno oži proti obema koncema in proti stranicam. V pre- sekih ima sploščeno-ovalen obris. Na spo- dnjem delu ima ost jasno poudarjen ramen- ski prehod iz njenega najširšega dela v trn, ki pa ni v celoti ohranjen. Ost je dolga 16 cm, široka 5,1 cm, največja debelina znaša 2,5 cm. Martin Zupančič2 je potrdil, da gre za les tise (Taxus). Les je juvenilen, branike so razločno vidne, ozke in nekoliko valovite pri vrhu. Za dodatno mnenje smo se obrnili na Labor für Dendrochronologie v Zürichu. Mednaro- dno priznani strokovnjak za moker les Niels Bleicher je ovrgel vsakršno možnost, da bi se les lahko po naravni poti preoblikoval v tako simetrično koničasto obliko. Potrdil je, da je bila ost povsem premišljeno izobliko- vana. Bleicher je tudi opazil, da je bil tik pod vrhom osti odrezan in zbrušen izrastek veje, ki je v primerjavi z okoliškim lesom mnogo trši. Povsem jasno je viden rez, ki poteka prečno na naravni potek lesenih vlaken. In tudi sama prisotnost tise na zamočvirjenih tleh je po mnenju Bleicherja izjemno nena- vadna. Tisa je izrazito mezofilna vrsta, ki dobro raste na svežih, humusnih in zračnih tleh, nekoliko raje na apnenčasti matični podlagi, peščena tla ji ne ustrezajo.3 Značilna rasti- šča so hladne in izrazito senčne lege v pasu bukovih in mešanih iglastih gozdov ter v gozdovih javorja in bresta. Nahajališča tise so v soteskah rek, v težko dostopnih skalna- tih ostenjih in na vlažnih severnih pobočjih, ne najdemo pa je na vlažnih obrežjih nižin- skih rek in v poplavnih ravninah, kakršno je Ljubljansko barje. O odsotnosti tise na Barju pričajo tudi pelodne raziskave na Ljubljan- skem barju.4 Pri pregledu pod mikroskopom na površini lesa nismo zaznali sledov obdelave z ostri- Lesena sulična ost je bila del sestavljenega lovske- ga orožja. Leseni drog se ni ohranil (foto: David Badovinac). LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA 30 Vrhniški razgledi mi orodji. Ena stran osti je gladka zaradi izpostavljenosti gibanju finozrnatih delcev v rečnem toku. Abrazija je očitna tudi na ne- poškodovanem koncu, kjer se njeni sledovi kažejo kot majhne izjede med lesnimi brani- kami. Drugo stran predmeta skoraj v celoti prekriva 0,2–2 mm debela črna snov. Pod ve- likimi povečavami so vidne drobne razpoke, ki jih ponavadi najdemo na zogleneli leseni površini. Ohranitev črne snovi samo na eni strani je zelo verjetno povezana s poodloži- tvenimi pogoji in resedimentacijo. Preiska- vo vzorca črne snovi s SEM-EDS metodo je opravil Ivo Nemec.5 Ta je pokazala, da gre za lesno maso s približno 30 % vsebnostjo ogljika in 65 % deležem kisika. Starost sulične osti Umestitev sulične osti v pozni mousterien na podlagi oblikovnih značilnosti so kasneje potrdile radiometrične raziskave z metodo AMS 14C. Prva datacija laboratorija iz Miami- ja je pokazala, da je les starejši od 43.970 let (Beta-252943), ponovljena datacija v Oxfor- du pa je dala rezultat 38.490±330 let (OxA- 19866). Sulična ost je na podlagi oblikovnih zna- čilnosti in z radiometričnimi datacijami umeščena v obdobje hitrega menjavanja kratkotrajnih otoplitev in ohladitev v kisi- kovi izotopski stopnji 3 (OIS 3). To nesta- bilno klimatsko obdobje nekako korelira z interstadialom Hengello, natančneje pa je bila konica odložena v eni od Dansgaard Oeschgerjevih otoplitvenih faz 8–12. Takrat so bile povprečne letne temperature 5–10 stopinj nižje kot danes. To pomeni, da se je moralo na Ljubljansko barje v času odloži- tve lesenega predmeta stekati večja količina vode. Vse kaže, da je lesena konica pred 40 tisoč leti namerno ali nenamerno pristala v stoječi vodi in se ohranila vse do danes. Le tako si lahko pojasnimo odlično ohranjenost 40 tisoč let starega lesa. Ker se je sulična ost nahajala v združbi več deset tisoč let mlajših predmetov, se je po- javilo vprašanje njenega izvora. Na rečnem dnu namreč ni bilo odkritih drugih istoča- snih lesenih, koščenih ali kamenih orodij, ki bi dodatno pojasnjevali dogajanje izpred 40 tisoč let. Za pojasnitev najdiščnih okoliščin je bilo na mestu odkritja izvedeno vzorčenje sedimentov iz dna rečne struge za potrebe datacije z OSL analizo. Po odstranitvi nekaj centimetrov debele površinske plasti na reč- nem dnu je bil odvzet 35 cm visok vzorec peščene gline. Analiza 47 podvzorcev je po- kazala najverjetnejše starosti med 17.6±1.6 in 9.0±1.3 tisoč let, kar pomeni, da so se vzorčeni sedimenti odložili med začetkom poznega glaciala (OIS 2) in zgodnjim holo- cenom (OIS 1).6 Prisotnost sulične osti na rečnem dnu, ki je mnogo mlajše, je težko pojasniti. Še najbolj verjetno se zdi, da sulična ost izvira iz glo- bljih sedimentov v bližnjih glinokopih, ki so danes spremenjeni v ribnike. Na tem mestu so kopali glino za potrebe vrhniških opekarn v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Okoliščine bi lahko dodatno razjasnili, če bi Potek hladnih in toplih sunkov v času, ko se je na Bar- ju odložila sulična ost. Dansgaard Oeschgerjeve tople faze so označene z rdečo. Spodaj je časovna lestvica z leti pred sedanjostjo, zgoraj pa vidimo krivuljo, ki kaže spreminjanje vsebnosti 18O v globokomorskih vrtinah in globokolednih vrtinah na Grönlandiji. 31 gorvodno opravili serijo datacij rečnega dna z metodo OSL in naredili globoko vrtino v bližini odkritja sulične osti. O izdelavi in uporabi Tisa je zaradi svoje gostote, trdote in prožno- sti vsaj od srednjega paleolitika naprej zna- na kot najprimernejši les za izdelavo lovske opreme. Tako ne čudi, da je bilo v kuriščih jamskega najdišča Divje babe I, kamor so občasno zašli neandertalci, nenavadno ve- lika količina zoglenelega lesa tise. Ker tisa slabo gori, zagotovo ni bila izbrana za kur- javo. Lahko si predstavljamo, da so v Divjih babah I neandertalci iz tise izdelovali različ- ne predmete, predvsem lovsko opremo, od- padke pa zavrgli v kurišča.7 Za izdelavo sulične osti, kot jo poznamo se- daj z Barja, je potrebno najti deblo tise, ki ima premer 6–7 cm. Kos odrezanega debla mora biti dvakrat daljši, kot znaša dolžina glave osti od vrha do zaključka ramen, torej vsaj 20 cm. Po odstranitvi lubja sledi enako- merno podolžno tanjšanje debla z naspro- tnih strani tako, da dobimo leseno deščico debeline 3 cm, širine 6–7 cm in dolžine 20 cm. Paziti moramo, da stržen poteka točno po sredini deščice. Dolžina trna naj meri med 9 cm od njegovega zaključka do rame- na konice. Preostanek tvori glava sulične osti. Za čim večjo prebojnost osti je treba površino zbrusiti s čim bolj finim brusom in jo nato še zgladiti. Na koncu se konico zelo previdno in le za trenutek izpostavi visoki temperaturi, da se utrdi površina. Praktič- ni preizkus je pokazal, da lesa ne smemo izpostaviti ognju, temveč ga osmodimo na vročem kamenju ali nad žerjavico. Sulična ost je bila nataknjena v razcep droga, ki je zagotovo bil izdelan iz lesa tise. Močan ovoj iz rastlinskih ali živalskih vlaken je prepre- čeval iztaknitev med samim lovom. O utrjevanju lesa z ognjem je bilo v zadnjih 100 letih mnogo domnev, ki pa so ostale brez dokazov. Zato se je Marvin Fehrenbacher Lesena sulična ost iz tise pred ožiganjem površine in njena namestitev na lesen drog po opravljenem ožiganju (foto: David Badovinac). LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA 32 Vrhniški razgledi lotil praktične raziskave, ki jo je izpeljal leta 2007 v sodelovanju z Max Planck inštitutom v Nemčiji. Njegovi preizkusi ožiganja raz- ličnih vrst lesa in merjenje trdote ožganih površin so nedvoumno pokazali, da tisin les z izpostavljanjem ognju pridobi na trdoti ne- kajkrat, druge vrste lesa pa le neznatno.8 Zanimivo je, da njegova spoznanja potrjuje prav lesena sulična ost na Barju, ki je do- slej edini dokaz o utrjevanju lesa s pomočjo ognja v starejši kameni dobi – paleolitiku. Sedaj je tudi jasno, zakaj so se na schönin- genskih konicah ohranili izjemno dobro vidni sledovi obdelave s kamenimi orodji.9 Schöningenske sulice so namreč narejene iz lesa mnogo slabše kakovosti, smreke in leske, ki so ga morali vedno znova pri- ostriti. Ožiganje ostrine ni bilo smiselno. Na njih so vidni sledovi zadnje in ne prve priostritve pred dolgotrajno odložitvijo. Ob izpostavljanju v ognju bi sicer take sledi iz- ginile. Odsotnost sledov obdelave na sulič- ni osti iz Ljubljanice je zagotovo posledica zglajene površine, ki je bila nato utrjena z ožiganjem. Uporaba lesenih sulic pri lovu ni bila nič posebnega. O tem pričajo nekatera arheolo- ška odkritja in številni etnografski primeri s celega sveta.10 Sicer pa si še lahko ogledamo lovsko opremo venezuelskega plemena, ži- večega v pragozdu porečja Orinoko, v Slo- venskem etnografskem muzeju. Sulice so namenjene lovu iz neposredne bli- žine. Zato morajo biti zanesljive in narejene le iz snovi, ki omogočajo varen lov. Lovec je ob suvanju v plen v nenehni nevarnosti zaradi razdražene živali. Drugače je s kopji, ki jih lovci odvržejo v plen z varne razdalje. Kopja so lahko opremljena s slokimi leseni- mi ali koščenimi konicami ali s kamenimi konicami.11 Sklep Do sedaj so bili ostanki enodelnih paleolit- skih sulic najdeni na najdiščih Clacton on the Sea (Anglija),12 Lehringen (Nemčija)13 in Schöningen (Nemčija).14 Ostanek pale- olitskega loka izhaja z najdišča Mannheim (Nemčija). Med temi predmeti je bil nepo- sredno datiran le lok iz Mannheima, ki je po- kazal starost 17.737 let,15 lesene sulice pa so bile časovno opredeljene le posredno in zato dokaj nezanesljivo. Reka Ljubljanica pri Si- nji Gorici na Ljubljanskem barju se z lese- no sulično ostjo nesporno pridružuje štirim evropskim najdiščem z lesenimi ostanki lo- vske opreme iz starejše kamene dobe. Izbor literature ANDRIČ Maja et al. 2008: Late quartenary vegetation and hydrological change at Ljubljansko barje (Slo- venia). Paleogeography, Palaeoclimatology, Palaeo- ecology 27, str. 150–165. BRUS Robert, 2005: Dendrologija za gozdarje. Ljubljana. CULIBERG Metka 2007, Paleobotanične raziskave v Div- jih babah I. V: Ivan Turk (ur.), Divje babe I. 1. del., Ljubljana, str. 167–184. CULIBERG Metka, ŠERCELJ Alojz 1998: Pollen and char- coal of mesophilic arboreal vegetation from Pleisto- cene sediments in Slovenia. Evidence of microrefu- ges. – Razprave 4. razreda SAZU 39, str. 235–254. ELLIS Christopher J. 1997: Factors influencing the use of stone projectile tips. V: Heidi Knecht (ur.), Projectile Technology, New York, London, str. 37–74. ERIČ Miran, GASPARI Andrej 2009: Sinja Gorica. Poroči- la Skupine za podvodno arheologijo 28. FEHRENBACHER Marvin 2007: Steinzeitliche Speere - im Feuer gehärtet? - Experimentelle Überprüfung der Holzhärtung durch Feuer. - Deutsche Gesell- schaft für Zerstörungsfreie Prüfung e. V. Jüchen. GASPARI Andrej, ERIČ Miran, ODAR Boštjan 2011: A Paleolithic Wooden Point from Ljubljansko barje (Slovenia). V: Jonathan Benjamin, Clive Bonsall, Catriona Pickard, Anders Fischer (ur.), Submerged Prehistory, Oxford, str. 186–192. GASPARI Andrej, ERIČ Miran, ODAR Boštjan 2012: Pa- leolitska lesena konica iz Ljubljanice. V: Andrej Ga- spari, Miran Erič (ur.), Potopljena preteklost. Arhe- ologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kul- turne dediščine v Sloveniji, Ljubljana, str. 231–238. 33 OAKLEY Kenneth. P., ANDREWS Peter, KEELEY Lawren- ce H., CLARK J. Desmond 1977: A reappraisal of the Clacton spearpoint. Proceedings of the Prehistoric Society 43, str. 13–30. ODAR Boštjan 2011: Archers at Potočka zijalka? Arheolo- ški vestnik 62, str. 433–456. POHAR Vida, CULIBERG Meta, PAVLOVEC Rajko 2002: Globoki vrtini na Ljubljanskem barju v luči pelo- dne analize. Razprave 4. razreda SAZU 45/2, str. 171–202. ROSENDAHL Gaëlle, BEINHAUER Karl-Wilhelm, LÖSCHER Mandfred, KREIPL Kurt, WALTER Ru- dolf, ROSENDAHL Wilfried 2006: Le plus vieil arc du monde? Une pie`ce intéressante en provenance de Mannheim, Allemagne. L’Anthropologie 110/3, str. 371–382. THIEME Hartmut 1997: Lower Palaeolithic hunting spe- ars from Germany. Nature 385, str. 807–810. THIEME Hartmut 1999: Altpaläolithische Holzgeräte aus Schöningen, Lkr. Helmstedt. Bedeutsame Fun- de zur Kulturentwicklung des frühen Menschen. Germania 77 (2), str. 451–487. Opombe: 1 Erič, Gaspari 2009; Gaspari, Erič, Odar 2011; Gaspa- ri, Erič Odar 2012. 2 Oddelek za lesarstvo, Biotehniška fakulteta. 3 Brus 2005: 116–117. 4 Šercelj 1996; Culiberg 1991; Culiberg Šercelj, 1998; Pohar, Culiberg Pavlovec 2002; Andrič et al. 2008. 5 Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. 6 Alexandra Hilgers, Geochronologielabor, Geo- graphisches Institut, Universität zu Köln. 7 Culiberg 2007. 8 Fehrenbacher 2007. 9 Thieme 1997; Thieme 1999. 10 Ellis 1997, 37–66. 11 Odar 2011. 12 Oakley et al. 1977. 13 Junkmanns 2001: 6. 14 Thieme 1999. 15 Rosendahl et al. 2006. LESENA SULIČNA OST Z LJUBLJANSKEGA BARJA