Janez Keber
Osebna imena v Sloveniji kot dokazila slovenske identitete
V	članku so obravnavana osebna imena v Sloveniji kot dokazila slovenske identitete. Težišče avtorjevega razmišljanja je namenjeno rojstnim imenom, na kratko pa omenja tudi nekatere skupine priimkov, ki so pomembne za obravnavano tematiko.
The article deals with first names in Slovenia as a sign of Slovene identity. The author focuses on first names, although he also briefly mentions some groups of family names relevant to the subject under discussion.
Pri dokazovanju, potrjevanju oziroma odkrivanju identitete kateregakoli naroda so med najpomembnejšimi, najbolj prvotnimi dokazili osebna oziroma nasploh lastna imena. Z osebnim imenom, tj. z (rojstnim) imenom in priimkom, dokazuje svojo identiteto, istovetnost oziroma se identificira vsak predstavnik določenega naroda posebej, tudi slovenskega. Skupno ime vsakega predstavnika slovenskega naroda je Slovenec, ki se navzven, tj. v primerjavi z drugimi narodi, identificira kot prebivalec Slovenije in predstavnik enega od več slovanskih narodov. Pripadnost tej skupini jezikovno sorodnih narodov, tj. Slovanom, se zelo očitno kaže že v samem imenu Slovenec'. To velja tudi za ime naroda Slovaki, s katerimi so nas po osamosvojitvi v svetu pogosto zamenjevali, podobno kot ime Slovenija z imenom hrvaške pokrajine Slavonija.2 Ime
1 Naziv Slovenec se pri nekaterih drugih slovanskih narodih pojavlja tudi v različici Slavinec. Tako hrvaško kajkavsko Slovenci, Slavinci v pomenu -kajkavci, prebivalci med Dravo, Sotlo in Muro-, hrvaško Slovinac •Hrvat, Slovan- (Dubrovnik), knjižno Slovenec -Slovenec-, češko Slovenec -Slovak-, Slavinec -Slovenec- itd. Podrobneje o izvoru imena Slovenec glej F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika III, str. 265-266, kjer je pri iztočnici Sloven navedena tudi izčrpna literatura.
1 Ime Slavonija se je kot uradni naziv uveljavilo od 13. do 16. stoletja in ga razlagajo prek latinizirane madžarske oblike Slovenia iz prvotnega Slovinje, Slovenje = Slavinska zemlja, madžarsko Totorszäg (kar je tudi Slovaška), in sicer po vokalni harmoniji. Po vplivu madžarskega izgovora začetnega S- je tudi hrvaško narečno Slavonija (1708, 1766), dalje Slavonec, Šlavonka, Slavonski (gl. F. Bezlaj, navedeno delo III, str. 265, in P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskog jezika III, str. 281).
Slovenec je torej identifikacijsko ime predstavnika slovenskega naroda navzven v primerjavi z drugimi narodi, a tudi navznoter v odnosu do slovenskih državljanov, ki niso Slovenci. Imena in priimki vseh Slovencev in Slovenk pa predstavljajo tisto najosnovnejšo razpoznavno notranjo identiteto tega, kar smo Slovenci kot narod. Kakšna je ta notranja identiteta zlasti glede na osebna imena, naj bi bilo odvisno tudi od slovenskosti le-teh. Slednja je pri imenih v Sloveniji odvisna od njihovega večstoletnega razvoja v zgodovinskih okoliščinah, v katerih so živeli naši predniki v času od naselitve do danes, a tudi od njihovega značaja, mišljenja, vere, kulture in življenja nasploh na slovenskem ozemlju, kot ga pojmujemo danes.
T.i. slovenskost, tj. izhajanje iz slovenskih ali slovanskih imenskih osnov, bi bila lahko potemtakem bistvena lastnost pri presojanju kakovosti slovenske identitete glede na celotni slovenski lastnoimenski fond. Kolikšna je njena dejanska stopnja ali odstotkov-na vrednost, je brez tovrstnih raziskav možno samo domnevati. Kljub temu je na osnovi dosedanjih imenoslovnih raziskav mogoče reči, da je ta slovenskost večinska pri krajevnih, ledinskih, rečnih, gorskih imenih, prav tako pri priimkih3, precej manjša pa pri stvarnih lastnih imenih'1, kot tudi pri rojstnih imenih5. Predslovanska so nekatera krajevna imena, kot Celje, Horjul, Izola, Koper, Kranj, Logatec, Litija, Ptuj, prav tako imena večjih rek z nekaterimi njihovimi pritoki, kot Dragonja, Dramlja, Drava, Dreta, Kokra, Krka, Nadiža, Rižana, Sava, Soča, Sora, Sotla, a tudi nekatera gorska in druga imena. Med priimki so neslovenskega izvora priimki priseljencev, prišlekov, ki so se v teku stoletij priseljevali oziroma prihajali zlasti iz sosednjih pokrajin. Na taka nekdanja zunanja priseljevanja kažejo npr. priimki Furlan, Lah, Ogrin, Ogrinc, Vogrin fe)c, Turk, Horvat, Hrovat, Hrovatin, a tudi drugi ne tako redki izvorno nemški, italijanski, madžarski priimki. Večina nosilcev teh so danes Slovenci, njihovi priimki kažejo samo to, od kod so prišli njihovi daljni predniki. Od teh pa moramo ločiti priimke priseljencev v novejšem
■’ Pri več kot 60.000 priimkih, kolikor jih je dandanes v Sloveniji, je seveda težko povedati kaj bolj določnega brez natančnega preštevanja in ugotavljanja izvora. Po dosedanjih lastnih in izkušnjah in ugotovitvah drugih raziskovalcev pa bi najbrž lahko rekli, da okrog tri četrtine priimkov v Sloveniji izhaja iz slovenskih ali slovanskih imenskih osnov. S tako oceno, ki bi lahko veljala tudi za krajevna, ledinska, rečna, gorska imena, se ujemajo besede F. Bezlaja v uvodu k prvi knjigi Slovenska vodna imena, 1956, str. 6: Miklošič je zajel samo 789 toponimičnih in 480 antroponimičnih baz. Če pa upoštevamo vso slovensko onomastiko z mikrotoponimijo in priimki vred, bi morali računati z najmanj pet tisoč osnovami, med katerimi pa je skoraj gotovo nad tri četrtine slovanskih.
1 To velja zlasti za imena industrijskih izdelkov, ki so v težnji proizvajalcev po čimboljši prodaji v tujini zelo pogosto poimenovani s tujimi besedami. Mnogo neslovenskih poimenovanj najdemo tudi v imenih podjetij
(Glej knjigo Alenke Gložančev, Enobesedna imena podjetij, Ljubljana 1991, in njen članek Enobesedna imena zasebnih podjetij v naselju Nove Fužine v Ljubljani, Jezikoslovni zapiski 1, Ljubljana 1991, str. 87-
98!). Zavest o potrebni slovenskosti takih imen je zelo majhna, vsekakor premajhna, da ne bi bila v škodo
slovenski identiteti.
5 Na zelo visok delež neslovenskih rojstnih imen je vplivalo zgodovinsko dejstvo, da so bila na slovenskem ozemlju po tridentskem koncilu v 16. stoletju dokončno uveljavljena krščanska svetniška imena tujega, neslovanskega izvora. Izvirna slovenska oziroma slovanska imena, ki so bila do takrat v rabi, so bila kot nesvetniška za kristjane prepovedana. Ta prepoved je bila na slovenskem ozemlju dosledno izvajana predvsem zaradi dejstva, da smo Slovenci prišli pod nemško oblast, ostali brez plemstva, brez svoje državne tvorbe, brez svojih vladarskih oseb, ki bi s svojimi slovenskimi ali slovanskimi imeni lahko vzdrževali primarno slovensko identiteto. To pa je uspelo drugim slovanskim narodom, ki so obdržali svoje plemstvo, imeli svoje države s svojimi vladarji in imajo celo nekaj s slovanskimi imeni poimenovanih krščanskih svetnikov. V času večjega prebujanja narodne zavesti konec 19. stoletja smo Slovenci od teh slovanskih narodov pričeli sprejemati slovanska imena, ki so bila nekoč tudi slovenska. Do danes je delež teh izvorno slovanskih imen v slovenskem imenskem fondu zelo narasel in dosega najmanj petino med prvimi sto rojstnimi imeni pri nas (Glej J. Keber, Leksikon imen 1996, str. 29-310.
ali najnovejšem času. Ti priseljenci so večinoma iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik in kljub večinoma slovenskemu državljanstvu s svojimi imeni in priimki izkazujejo svojo neslovensko narodno identiteto. Na slovensko identiteto naravnost kažeta priimka Slovenc (leta 1971: 30 oseb) in Slovenec (leta 1971: 26 oseb; prim. še Slovenčeva cesta v Ljubljani in rojstno ime Slovenko-. 12 oseb leta 1994). Na pogosta notranja preseljevanja pa se nanašajo npr. priimki Novak, Dolenc, Gorenc, Korošec, Kraševec. Priimki Dolenc, Gorenc, Korošec, Kraševec razkrivajo nekdanje naseljence Dolenjske, Gorenjske, Koroške in Krasa oziroma prišleke iz teh dežel. Priimek Novak, ki je najpogostejši6 v Sloveniji, izhaja iz besede nova k v fevdalizmu »kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski«. Kaže torej na lokacijo in način nekdanjega naseljevanja neobljudene zemlje. Na to opozarjajo raziskovalca tudi nekatera krajevna imena, kot so Rovt, Rovte, Rute, Laze, ter iz njih izpeljani priimki Rovtar, Rutar, Lazar, Laznik. Po nastanku so tem priimkom najbližji t.i. krajevni priimki, tj. priimki, nastali iz krajevnih, ledinskih, rečnih, gorskih imen, iz imen zaselkov ipd. Prvotni pomen teh priimkov je »prebivalec kraja x, prišlek iz kraja x«. V njih se zelo nazorno kaže velika razgibanost slovenskega ozemlja. Za te priimke velja izrek Povej mi, kako se pišeš, in povem ti, od kod si\
V zvezi s slovensko identiteto so zanimivi priimki, ki so nastali po stanovskih in poklicnih nazivih. Iz njih je jasno razvidna terminologija teh nazivov, ki je bila v mnogih primerih in v marsikateri poklicni ali obrtniški specialnosti nemška. Tako npr. slovenski naziv za zelo vsakdanji poklic mizar v času nastajanja priimkov še ni bil znan, zato ni bil uporabljen. Namesto njega je bil uporabljen ustrezni nemški izraz Tischler. Iz njega so današnji priimki Tišlar, Tišler, katerih nosilci so kljub nemškemu izvoru večinoma Slovenci. Podobno bi lahko ugotovili še za nekatere priimke, ki so nastali po poklicnih nazivih. Taki so npr. priimki Cimerman, Cimermančič, Cimrmančič, ki izhajajo iz nemškega Zimmermann '•lesar*. Glede na odsotnost priimkov Tesar slovenski poklicni naziv tesar v času nastajanju priimkov še ni bil v veljavi. Obstaja pa precej priimkov, ki so nastali iz domačih poklicnih nazivov. Ti pa imajo pogosto tudi še nemške ustreznike, npr. Delavec: Arbajter, Zidar: Maurer, Kovač: Šmid, Šmit, Mlinar: Müller itd.
V zvezi z obravnavano temo so zanimivi tudi priimki, ki so nastali iz rojstnih imen. To velja zlasti za izvorno tuja krščanska imena, ki so bila večinsko udeležena v priim-kovnem procesu. Pri tem je treba poudariti, da so bile uporabljene tudi številne slovenske tvorjenke in skrajšane oblike iz teh imen. V mnogih primerih so njihovi tvorbeni elementi popolnoma prikrili izhodiščno ime. Iz imen, kot sta npr. Janez'm Jurij je tako nastalo po več sto različnih priimkov. Na splošno pa je treba reči, da so priimki iz izvorno tujih rojstnih imen prav zaradi intenzivnih posegov bogatih slovenskih besedotvornih sredstev pridobili slovensko identiteto. Te priimke je doslej najbolj izčrpno, tj. na približno 200 najbolj znanih krščanskih imenih, obdelal Pavle Merkü v knjigi Svetniki v slovenskem imenoslovju. Seveda pa je takšno število upoštevanih imen premajhno, da bi dobili popolno sliko o tej vrsti priimkov v Sloveniji.
Priimki v Sloveniji so torej zaradi večinske slovenskosti kljub razmeroma poznemu nastanku7 pomembna sestavina notranje identitete slovenskega naroda.
f’ V Sloveniji je bilo po CKP Zavoda za statistiko Republike Slovenije leta 1994 11.593 oseb s priimkom Novak (leta 1971: 10.518). Obstaja tudi rojstno ime Novak. Tako se je leta 1994 imenovalo 81 oseb (1990: 93, 1985: 92, 1980: 66, 1971: 53; gl. J. Keber, navedeno delo, 1996, str. 381).
7	To seveda velja v primerjavi z rojstnimi imeni in vzdevki. Sicer pa so se priimki v primerjavi z drugimi državami na slovenskem ozemlju pojavili sorazmerno zgodaj. Na to je vplivala tudi bližina Italije, kjer so priimki nastali najprej.
V	nadaljevanju se bom nekoliko podrobneje posvetil rojstnim imenom in njihovi vlogi v predstavljanju slovenske identitete. O tem, kaj pomenijo skupaj s priimki, je nekaj povedano že zgoraj. V primerjavi z dvojnim poimenovanjem ali dvojno imensko formulo, ki jo dandanes tvorita (rojstno) ime'm priimek, je enojno poimenovanje ali enojna imenska formula znatno starejša. To pomeni, da je vsak Slovenec ob priselitvi na današnje slovensko ozemlje že imel svoje ime, vzdevek, medtem ko so se priimki pri nas pojavili v 14. stoletju in se uveljavili in oblikovno v glavnem ustalili do 17. stoletja. Pred tisoč in več leti je bila torej slovenska identiteta dokazljiva in potrjevana s slovenskimi imeni slovanskega izvora. To je mogoče ugotoviti že iz do sedaj raziskanega, npr. iz razprave Franca Kosa Ob osebnih imenih pri starih Slovencih, ki na osnovi listin našteva 367 imen. Johann Scheinigg v razpravi Slovenska osebna imena v starih listinah omenja 190 imen, avstrijski imenoslovec Otto Kronsteiner pa v knjigi Die alpenslawischen Personennamen obravnava 260 slovanskih imen. S pokristjanjenjem so dotlej običajna slovenska imena proglasili za poganska. Cerkev je ob krščevanju uporabljala Slovencem do takrat tuja krščanska svetniška imena. S tem se je ob hkratnem spreminjanju duhovne identitete Slovencev, ki se je tako približevala srednje- in zahodnoevropskemu kulturnemu prostoru, začela spreminjati tudi notranja identiteta, ki so jo takrat predstavljala rojstna imena. Po tridentskem koncilu (1545, 1547 do 49, 1551 do 1552, 1562 do 1563), na katerem so izrecno predpisali samo uporabo krščanskih svetniških imen, so bila izvirno slovenska imena dokončno izrinjena iz rabe. Po spremembi duhovne se je torej spremenila tudi notranje razpoznavna slovenska identiteta, saj so v rabo prišla po izvoru tuja imena. Vendar pa se je takrat že močno uveljavljalo dodatno identifikacijsko poimenovanje priimki, ki so bili večinsko slovenski. K temu so prispevala tudi slovenska rojstna imena, ki so bila v priimkovnem procesu skupaj z izvorno tujimi krščanskimi imeni skoraj v celoti uporabljena za tvorbo priimkov. Pojav protestantizma, ko je bil v bogoslužju uveden slovenski jezik, začetki slovenskega knjižnega jezika, ki jih je postavil Primož Trubar z Abecednikom in Katekizmom, Bohoričeva slovenska slovnica, Dalmatinov prevod Biblije in druge protestantske knjige v slovenskem jeziku so pripomogli, da je slovenska identiteta kljub izgubi slovenskih rojstnih imen dobila trdne temelje. Pri tem so se morala v slovenskem okolju v sožitju s slovenskimi priimki, v stiku s slovenskim jezikom in slovensko stvarnostjo tudi tuja krščanska imena nujno jezikovno prilagoditi, se posloveniti. Kdo npr. danes končaj -ko v imenu Markos občuti, razume kot tuj, če pa ima mnogo imen slovanskega in neslovanskega izvora na videz enako slovansko obrazilo -ko s prvotno manjšalnim pomenom, npr. Branko, Janko, Jurko, Vladko, Zvonko? Kdo si danes predstavlja, da je najpogostejše moško ime Franc pravzaprav nemška skrajšana oblika za Franziskus, latinsko Franciscus. Prav tako je drugi najpogostejši priimek v Sloveniji Horvat, tj. -Hrvat«, pa čeprav so nosilci tega priimka Slovenci! Podobnih primerov je še mnogo. Po toliko stoletjih se je pri osebnih imenih pač v veliki meri izgubil občutek za to, kaj je tuje, kaj domače, kar seveda velja nasploh tudi za številne stare izposojenke.
Glede domačnosti, slovenskosti je zato v zvezi s krščanskimi imeni zelo značilno naslednje priporočilo o izbiri imen izpred 50 let: »Večkrat pa želijo starši dati otroku ime,
8	Ime Marko izhaja iz latinskega imena Marcus. Običajno sprejemamo v slovenski jezik latinska imena brez sufiksa -us, torej bi bila običajna slovenska oblika Mark, kot je to npr. v ruščini. Slovensko Marko je k nam prišlo s posredovanjem italijanskega jezika, kjer je oblika Marco. Ta oblika se je zaradi končnega -ko, ki ga imajo nekatera druga slovenska imena, občutila kot slovenska. Sicer pa je v slovenskem imenskem fondu .še nekaj imen, pri katerih je prišlo do enakega posredništva, npr. Mario, Tito, pri čemer lahko obstajajo tudi vzporedne slovenske oblike, kot npr. Marij, Tit.
ki ga med svetniki ne najdemo. Ali imajo pravico? Opozarjamo najprej: Naša, skozi desetletja v Slovencih udomačena imena so za nas najlepša in zaeno tudi značilna. Do tega spoznanja so prišli zlasti slovenski izobraženci, ki dajejo svojim otrokom zopet krepka stara imena (podčrtal J. K.): Peter, Miklavž, Majda, Meta, Špela, Janez, Marko, Vid itd. Če pa bi kdo le želel dati posebno ime, velja za katoličane tale zapoved: Želja svete Cerkve je, ne stroga zapoved, da starši dajejo otrokom imena svetnikov. Če pa starši izrecno žele dati drugo ime, naj se doda krščencu še ime kakega svetnika in se obe imeni zapišeta v krstno knjigo. Dolžnost katoličanov je, da se ravnajo po tej odredbi.«,J
Oznaka krepka stara imena za zgoraj našteta imena niti ne bi bila sporna, če bi takratni bralci vedeli, da gre za svetniška krščanska imena tujega izvora. Res pa je, da so skoraj vsa ta omenjena imena zelo zakoreninjena v slovenskem okolju, a tudi jezikovno precej prilagojena slovenskemu jeziku. To bi zanesljivo lahko rekli za ime Spela'°, ki se je glede na izhodiščno svetopisemsko hebrejsko ime Elizabeta spremenilo do nespoznavnosti, čeprav je od njega ohranilo tri glasove: e, l, a. Ti tvorijo tudi eno od številnih skrajšanih oblik tega imena: Ela. Ime Spela imamo lahko danes za pravo slovensko imensko tvorjenko, ki je v starih urbarskih zapisih izpričana z oblikami Elsbet, Elspet, Elzbet, Špeta, v starejši slovenski književnosti pa potrjena z vzporednima oblikama Ošpeta in Lešpeta." Zelo zanimiva tvorjenka s priponskim obrazilom -oga je narečno koroško ime Lizoga, ki je tvorjeno iz običajne skrajšane oblike Liza}2 Pridobljeno slovenskost imena Špela potrjuje tudi izimensko besedje. Tako je iz imena Spela nastal narečni izraz Špela »roparska žuželka bogomolka», medtem ko je Špela, Špelca postalo sinonim za »mlado navihano dekle, deklica« (prim. Polonca Kovač, Spelce). Čisto in samo slovenska Elizabeta je avša »neumna, nespametna ženska», pridevnik avšast »neumen, nespameten», ki je verjetno nastala prek skrajšane oblike *Alsa, zapisane leta 1354 (Auxa uxor Crismani) in leta 1368 v Trstu (umrl vir Auxe).li
Posebnosti slovenske identitete se torej lahko razen v imenskih oblikah kažejo tudi v izimenskem besedju.14 V izvirnih slovenskih izimenskih frazeologemih nastopa npr. sicer po izvoru germansko ime Matilda, ki je v slovenskem jeziku postalo slikovito poimenovanje za »smrt»: matilcla ga je pobrala »umrl je», matilda ga je povohala »komaj
9 Glej Koledar Družbe svetega Mohorja 1947, uvod k abecednemu imeniku svetnikov in godov! Navodilo je namenjeno zlasti staršem, ki so dajali otrokom nesvetniška, zlasti slovanska imena. Ta so se precej uveljavljala že med obema vojnama, posebno pa po drugi svetovni vojni. Navodilo ni imelo kakega opaznega učinka, saj je praksa v dajanju imen v Sloveniji Sla v naslednjih desetletjih svojo, dokaj svobodnejšo pot. To je omogočil precej ohlapen in neobvezujoč Zakon o osebnem imenu s spremljajočimi predpisi, ki dopuščajo prosto, skoraj neomejeno izbiro rojstnega imena.
10 Ime Špela (1994: 4451, 1990: 3513, 1985: 2284, 1980: 1324, 1971: 221 oseb) je, kot kažejo številke, modno ime, za katero je zanimanje strmo naraščalo vse od leta 1971. Čeprav izhaja iz imena Elizabeta (5859, 6399, 7105, 7774, 7977), se je v slovenskem okolju osamosvojilo in se danes pojmuje kot samostojno ime.
" Imeni Ošpeta, Lešpeta najdemo zapisani pri naših klasikih, in sicer Ošpeta pri J. Kersniku (Postna premišljevanja, SN 1874, str. 49) in Lešpeta pri J. Jurčiču (Klošterski Žolnir).
12 Tako dolgo ime, kot je Elizabeta, je idealno za tvorbo skrajšanih oblik in tvorjenk: Eta, Eli, Elica, Elka, Lili, Eliza, Elza, Elzana, Elzi, lza, Izabela, Liza, Lizabeta, Lizika, Beta, Beli, Betika, Belina, Betka, Špela, Špelca, Špelica, Špelka.
13 GlejJ. Keber, Leksikon imen, Ljubljana 1996, str. 186! Slovenski a uši je glede na izhajanje iz imena Elizabeta in pomen sorodno angleško cousin Belly (tj. ’sestrična Beti’) v pomenu -slaboumen človek*.
14 O tem sem pisal že v več prispevkih in knjigah, med drugim v zborniku Traditiones 23, Ljubljana 1994, str. 27-32! V slednjem sem nakazal glede slovenske identitete zanimivejše skupine izimenskega besedja. Ostalo pomembnejšo bibliografijo, ki se nanaša na izimensko besedje in frazeologijo, glej J. Keber, Leksikon imen, Celje 1996, v poglavju Seznam pomembnejših virov in literature, str. 71-76.
je ušel smrti«, poljubiti matildo »umreti», matilda pride, zamahne »smrt pride, je tu«. Slovenskost izimenskega izraza matilda »smrt« je nedvomna, temelji pa na verjetnem partizanskem poimenovanju nemške strojnice, ki je nosila smrt, zato je ta lahko dobila njeno ime.15 V slovenskosti jo potrjujejo sopomenski izimenski izrazi Krampova Katra, Krampov Matija, hitlarica, iti gor k Janezu, Gajzerjeva Lenčka.u'
V	zvezi s slovensko identiteto nikakor ne moremo mimo izimenskega izraza (kranjski) Janez, ki v šaljivem izražanju pomeni »Slovenec«, podobno kot npr. rusko Ivan pomeni »Rus«, angleško John Buli »tipični Anglež, tipični Angleži«. Slovenski izraz verjetno izhaja iz vojaškega jezika, saj je v stari Avstriji kranjski Janez pomenil »vojak 17. pešpolka«, v bivši jugoslovanski vojski pa je bil Janez prav tako šaljiv naziv za slovenskega vojaka. Vraščenost imena Janez v slovensko okolje potrjuje tudi njegovo pojavljanje v ljudski pesmi, in sicer v šaljivih verzih, kjer ima rimo Janez - Banez, kot tudi v paru z imenom Micka (Janez in Micka), ki se kot Janez »Slovenec« in »človek« tudi pogosto uporablja posplošeno za »Slovenka« ali »ženska sploh«. To je razvidno iz pregovorov Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Ko bi bila Micka monštranca, ko bi bila pojstla oltar, bi bil jaz far. Ni lepšega žita kakor Senica, ni lepšega imena kakor je Mica. Ime Mica lahko v zadnjem pregovoru zamenjuje Kranjica, s čimer je dovolj očitna povezava z nazivom (kranjski) Janez.'1 Imenu Janez v nazivu kranjskiJanez« Slovenec« konkurira v ožjem okolju različica Zane\ rimanem izrazu Žane iz Ljubljane »ljubljanski meščan iz predmestja« (gl. J. Glonar, Slovar slovenskega jezika, str. 197). Imeni Janez in Mic(k)a (različica in klicna oblika imena Marija) se torej tesno povezujeta s slovensko identiteto.
Z začetki slovenstva v novi domovini je treba povezati ime Samo, ki je bil ustanovitelj prve slovanske neodvisne države (623 do 658), v kateri so bila poleg drugih slovanskih plemen tudi slovenska plemena iz Karantanije. Čeprav njegovo poreklo ni znano in je bil po nekih podatkih celo frankovski trgovec, se da njegovo ime razlagati kot skrajšano obliko iz slovanskih zloženih imen, kot so Samoslav, Samobor, Samorad ipd.111 V Sloveniji je to ime precej popularno, saj se zanimanje zanj povečuje že tretje desetletje, kot dokazujejo statistični podatki (1971: 1005, 1980: 1612, 1985: 1830, 1990: 2043, 1994: 2192 oseb).
Tudi danes zelo popularno ime Mojca (1971: 4505, 1980: 8392, 1985: 9904, 1990: 10704, 1994: 11089 oseb) sega s svojimi koreninami v same začetke slovenstva, saj je bilo zapisano že leta 990 in 1155. Prav tako sta v 10. stoletju zapisani njegovi možni
15 Podrobneje glej J. Keber, navedeno delo, str. 62-64, 345-346 in Seznam najpomembnejših virov in literature, str. 71-76; Srečati, poljubiti Matildo ali matildo?, Glasnik slovenskega etnološkega društva 1993, 33/4, str. 95-97; itd.
16 Tudi v drugih jezikih obstajajo izimenski izrazi s pomenom -smrt», vendar so uporabljena druga imena. Od navedenih slovenskih sopomenk za izraz matilda so prvi trije glede pomenskih izhodišč razmeroma lahko ugotovljivi. Narečno gorenjsko Krampom Katra in Krampov Matija se s prvo sestavino Krampov(a) povezujeta z besedo kramp, ki je orodje za kopanje (tudi grobov), narečno koroško obirsko hitlarca očitno z nemškim nacističnim voditeljem Hitlerjem, ki je bil kriv za smrt milijonov ljudi, v frazeologemu iti nor k Janezu pa sestavina Janez pomeni -cerkev sv. Janeza oziroma pokopališče ob njej-. Izraz Gajzerjeva Lenčka -smrt- pa spada med tiste ljubljanske narečne izraze, ki so zloženi iz imena in priimka, npr. Boltatov Pepe, Prtavčkov Gustelj, Korenčkova Neža -vox populi- (gl. J. Glonar, Slovar slovenskega jezika, 432).
17 Imeni Janez in Mic(k)a sta, kot je tu lahko samo nakazano, bogato zastopana v ljudski pesmi ter v izimenski leksiki in frazeologiji. Kot vsa pri nas ali drugod znana imena, se uporabljata tudi za označevanje komičnih in negativnih moških in ženskih likov (Podrobneje glej J. Keber, navedeno delo, str. 49-50, 254-257, 326-331, in Imena v rimah, Družinska pratika 1996, Celje 1995, str. 48-51!).
GlejJ. Keber, navedeno delo, 1996, str. 422 d. O možnosti, da je bil kralj Samo Jud in da je treba njegovo ime izvajati iz hebrejskega imena Samuel, piše Tine Kurent v 99. številki revije 2000 v članku z naslovom Ali je bil Samo Jud.
izhodiščni obliki Mojslava, Mojslavka. Ime je sicer najlažje razložiti iz besed mojica, mojca »dekle, ljubica, moja ljuba«, ki so tvorjene iz zaimka moj s priponskim obrazilom ~(i)ca.V) Razlaga iz imena Marija prek skrajšanih in (ali) klicnih oblik Maca, Moča ter z vrinjenim -j- je precej manj prepričljiva, čeprav ne nemogoča.20 Najbolj pogosto in znano krščansko žensko ime Marija je bilo namreč v začetnih stoletjih po pokristjanjenju namenjeno predvsem za poimenovanje vladarskih in plemiških ženskih oseb. Bolj se je začelo uporabljati šele po 15. stoletju, čeprav so se v vsakdanji rabi namesto njega do najnovejšega časa uporabljale številne klicne oblike, kot Maca, Mica, Micka, Marička, Maruša, Mimi, Ria in po vsej verjetnosti tudi Mojca.
Med ženskimi imeni, ki se razen že omenjene Marije in njenih različic pojavljajo v ljudski pesmi, so imena Breda, Vida, Zatika, Sončika, Angela, Anka, Katarina, Barbara, Minka, Tinka, Urša. Razen imen Zanka in Sončika so vsa ta imena tudi dandanes precej opazna in pogosta.21 S svojo pojavnostjo v ljudski pesmi dokazujejo, da jih je ljudska ustvarjalnost sprejela za svoje, da se tudi z njimi kot s slovensko ljudsko pesmijo v celoti gradi, dokazuje slovenska identiteta.
Glede na izvor se s slovenskostjo odlikuje v zadnjih treh desetletjih vse bolj popularno žensko ime Vesna22, ki je postalo priljubljeno zaradi istoimenskega slovenskega filma Vesna. Prav ta slovenskost jo tudi v pogostnosti dviga visoko nad številna druga tuja imena, ki prihajajo v slovenski imenski fond prek filmov, televizijskih nadaljevank in z zgledovanjem po različnih medijskih zvezdah. Vsa ta tuja imena pa so razen nekaj izjem zelo redka ali celo unikatna in s svojo navzočnostjo v slovenskem imenskem fondu pač odslikavajo delček časa, ko so bila všeč nekaterim staršem.23
Ko govorimo o slovenskih rojstnih imenih s stališča slovenske identitete, je treba omeniti vsaj še tri t.i. slovenska literarna imena. To so Črtomiru (1971: 91, 1980: 151, 1985: 180, 1990: 202, 1994: 211) s skrajšano različico Črt (-, 28, 62, 114, 149), Iztok25 (1746, 2777, 3056, 3176, 3220) in Tugomir26 (40, 40, 41, 38, 37). Črtomir]e glavna oseba
19 Besedi sta pogosto izkazani v Gradivu za slovar slovenskega knjižnega jezika, potrjujejo pa ju tudi koroško rožanski obliki mojqa, mojqara »razvajena ženska-, v drugih slovanskih jezikih pa npr. kašubsko mojka, mojecka, mojinka, mojna -moja žena, moja ljuba-.
20 Glej J. Keber, navedeno delo, 1996, str. 366 d., in tam zbrano literaturo.
21 Imeni Zanka in Sončika nastopata v paru v ljudski pesmi in se izvorno povezujeta z besedami zarja, zora ter soncu, sončen. Zarika\c dandanes unikatno ime ob precej bolj pogostih imenih Zora (1994: 1421 oseb) in Zarja (63 oseb). Ime Sončika je danes kot ime samo v unikatnem dvojnem imenu Sončika Katarina, obstajajo pa prav tako unikatna sorodna imena Sonca, Sonča, Sončka.
22 Rastočo priljubljenost imena Vesna dokazujejo naslednji statistični podatki: 1971: 2884, 1980: 5524, 1985, 6677, 1990: 7294, 1994: 7379 oseb. Ime je slovanskega izvora in izhaja iz besede Desna -pomlad-. Tako se je v staroslovanski mitologiji imenovala boginja pomladi, mladosti, pomladanske radosti in bujnosti, ki preganja zimo. V slovenščini nesna pomeni tudi -bajeslovno žensko bitje-.
2-’ Taka imena so npr. A ra bela (1994: 4), Brendon, Elvis (775), lil visa (110), Isaura, Izaura, Naomi, Tarzan, Tosca, Toska, Tvigy.
2-1 Slovensko ime Črtomir je zloženo iz besed črt in mir. Slovensko črt je danes starinska beseda v pomenu •sovraštvo, mržnja-, izpeljanki črtiti, črtetipa pomenita -sovražiti, mrziti-. V mitologiji črt pomeni -zli duh-, ki mu ustrezajo rusko čeri, poljsko czart, staročeško črt itd. v pomenu -hudič-. Prešeren je to ime vsekakor zavestno izbral v skladu z vsebino pesnitve.
25 Ime Iztok je slovansko, saj se povezuje z zastarelo slovenskim iztok-vzhod-, v hrvaškem ali srbskem jeziku istok. Kot vsa imena v romanu Pod st/obodnim soncem je tudi to ime F. S. Finžgar izbral zavestno (Glej V. Smolej, O osebnih imenih v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem, JiS XXX, 1984/85, str. 206-2070.
26 Tudi ime Tugomir je slovansko, in sicer izhaja iz oblike 'Tggomir". To je zloženo iz besed togb* -močen, krepak- in min,-. Pomen imena se ujema z likom naslovnega junaka Levstikove drame Tugomir. Glede na izhodiščno obliko bi pričakovali slovensko Togomir. Oblika z -u- je enaka kot v hrvaščini, kjer obstajajo tudi imena Tngoslav, Tugomira, Tugoslava.
Prešernove pesnitve Krst pri Savici, Iztok glavni junak Finžgarjevega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem in Tugomir naslovni junak Levstikove drame. Zaradi daljšega obstajanja v slovenskem prostoru se ime Črtomir potrjuje še z izimenskimi izrazi črtomtrstvo »lastnosti, usoda, kakršno je imel Prešernov Črtomir«, črtomirski »tak, kot pri Prešernovem Črtomiru« (npr. črtomirsko dejanje) in črtommti (...nismo ga culi črtomiriti, tj. Aškerca; gl. Fran Govekar, Slovan 1912, str. 243). Ne glede na razlike v pogostnosti pa vsa ta tri literarna imena na poseben način ovekovečujejo delo treh znanih slovenskih literarnih ustvarjalcev in prispevajo k prepoznavnosti identitete slovenskega naroda.
S slovensko literarno imensko trojico končujem svoje razmišljanje o slovenski identiteti s stališča osebnih imen. Osredotočil sem se predvsem na rojstna imena, čeprav zlasti priimki, a tudi druga lastna imena, ponujajo obilo gradiva za razmišljanja in raziskave o tej temi. Iz 34.707 imen obsegajočega rojstnoimenskega fonda (konec leta 1994) sem izbral nekaj zanimivejših imen in skupin imen, ki imajo po mojem mnenju takšno ali drugačno povezavo s slovensko identiteto. Za merilo identitetne kakovosti bi lahko imeli slovenskost osebnoimenskega oziroma lastnoimenskega fonda v Sloveniji. Identitetna kakovost se potrjuje še s prilagojenostjo tujih krščanskih imen slovenskemu jeziku in okolju, z nastajanjem številnih tvorjenk, s pojavo teh imen v slovenskih ljudskih pesmih ter z razvojem specifično slovenskega izimenskega besedja in frazeologije.
Summary
First Names in Slovenia as Evidence of Slovene Identity
In dealing with first names in Slovenia as evidence of Slovene identity, the author mostly concentrates on first names, although he also briefly mentions some groups of family names relevant to the subject under discussion. The main criterion for determining whether a name can be considered as a sign of Slovene identity is its Slovene character, e.g. its derivation from Slovene or Slavic name bases. Additional criteria are the presence of first names in folk poetry, their representation in specific Slovene lexicon and phraseology and the degree to which Christian names of foreign origin have adapted to the Slovene environment through the use of the rich possibilities for word formation the Slovene language offers.