Razne stvari.
381
škim prepričanjem; zato je bode bral v svojo korist vsakdo, tudi, kdor ni še bral Masarvkove «konkretne logike».
Ravno tako so vse hvale vredni apologetični spisi Konečnega, katere priobčuje «Ruže domin-kanska» — časopis, ki ga sam urejuje. Tu pa ne smemo pozabiti, da so obrambe katoliških resnic tudi vsi spisi kraljevograškega škofa Eduarda Brynycha. Vzlasti pa je v obrambo njegov spis «Štit viry.» V tej knjigi razjasnjuje in dokazuje pisatelj katoliške resnice, posebno tiste, ki jih protestanti taje, in zavrača vse ugovore proti tem resnicam. Nekako okrajšan «Stit viry» je knjižica «Svetlo prave», ki je pripravna za birmance in za izpreobrnjence iz protestan-tovstva. — Tudi Štefana Pohunka, urednika «Vychovatela» in kapelana v Pragi, moramo šteti med krščanske apologete; tega ne pričajo samo njegovi sestavki, priobčeni v «Vlasti», posebno njegovi «Volne listy», marveč tudi njegovi samostojni spisi «Satan a jeho fiše» in «Staropohanske štesti, svoboda a lidskost!» Škoda, da mu zaradi mnogih uredniških poslov
Razne
Naše slike.
«Požar v rimskem predmestju.* Ta slika je v Vatikanu, v «Leonovi sobi». Predmet je povzet iz časa Leona IV. (1. 847.) V vatikanskem predmestju «Borgo» je divjal požar; tudi sv. Petra cerkev je bila v nevarnosti. Sedaj stopi papež Leon IV. ven na odprto hodišče, naredi znamenje križa čez požar in tako pogasi divji plamen. Ta prizor je vpodobil Rafael. V ozadju se vidi nekdanja cerkev sv. Petra, v odprtem velikanskem oknu pa papež s spremljevalci. Papež je dvignil roko in dela znamenje sv. križa. Med drugimi posamnostmi je vzbujal vedno največjo pozornost na levi strani mladenič-sin, ki nese na ramah starega moža-očeta. — Slikar Adolf Liebscher je Ljubljančanom znan, slikal je za naše deželno gledališče. Prav tako je Friderik Smetana deloma znan našim lanskim naročnikom. On je skladatelj najpriljubljenejše češke opere «Prodane neveste». Na platnicah štev. 6. p. 1. je kratek njegov življenjepis. Porodil se je dne 2. sušca leta 1824. in umrl v Pragi dne 13. vel. travna leta 1884. — «Veliki oltar sv. Mihaela na Blokah» (na Notranjskem) je delo našega kamenoseka gospoda Vodnika v Ljubljani in pač vreden, da ga pokažemo v sliki svojim čitateljem. Ob jednem bodi ta slika mal spomenik pokojnemu bloškemu župniku Janezu Kaplenku, ki je dal napraviti ta oltar. Ta mož je imel vkus za umetnost in hotel res umetno prenoviti bloško cerkev. Zal, da ga je prerano pobrala smrt. Rojen je bil v Zgornjem Berniku pri Cerkljah, umrl letos dne 6. malega
ni mogoče nadaljevati poti, katero je pričel tako srečno.
Tako vidimo iz tega kratkega pregleda, da se pri nas na polju modroslovske in apologe-tične vede mnogo dela, in da more biti zadovoljen naš Štitny, praded češkega modroslovja,1) s svojimi nasledniki. Da dopolnimo sporočilo, omenjamo še, da dela razven Masaryka, Da-sticha, Hostinskega, Kaprasa itd. na modroslovnem polju največ dr. J o s. Durdik, profesor na modroslovskem oddelku praškega vseučilišča, ki je doslej izdal že celo vrsto del. Imenujemo vsaj nekatere izmed njih: «Deje-pisny nastin filosofie novoveke, Psychologie pro školu (prva izdaja 1872), Karakter, Všeobecna aesthetika, Rozpravi Filosoficke, Poetika jakožto aesthetika umeni basnickeho, O methodičnosti ve studiu filosofie, Rozpravy filosoficke, O Kantove kritice čisteho rozumu, O vjznamu nauky Herbartovv, Toma ze Štitneho», itd. itd.
(Dalje.)
!) Toma ze Štitneho je živel v 14 stoletju, od 1. 1325. do nekako 1408.
stvari.
travna. Blagemu prijatelju našega prizadevanja bodi prijazen spomin! Mojstra pa — mislim — delo samo hvali. — Slika na str. 369. nam kaže prizor, ko so slovesno blagoslovili novi most čez Savo pod Smlednikom na Gorenjskem letos dne 14. rožnika popoldne. Most je okrašen z zelenjem, množica, zlasti šolska mladina, se je zbrala okrog slavnostnega govornika. Na višavi se vidijo nekoliko razvaline starega smled-niškega (smleškega) gradu. Žal, da prostor sedaj ne dopušča več pisati o tem dogodku. Blagoslovil je novo stavbo gosp. Janez Karlin, smled-niški župnik. — Jednako kaže slika na str. 377. prizor iz neke veselice in sicer z dne 22. junija. Oddelek dečkov je kar pripravljen mahniti na Turka, tako pogumno dviga bridke meče — iz lesa in papirja.
K Resselovemu življenjepisu.
V šesti številki «Dom in Svet»-a t. 1. piše gospod Ant. Sušnik pod zaglavjem «Jožef Ressel» med drugim to-le:
«Na Dolenjskem se je Ressel sprijaznil z grajščakom na Grmu, kjer je sedaj naša poljedelska šola; le temu je bilo ime Smola. Resselu je to mnogo koristilo, ker je bil Smola poprej zemljemerec kranjske dežele. Pogovarjala se nista samo o gozdih, temveč tudi o poljedelstvu in hišnem orodju. Marsikateri Resselov nasvet je zvršil umni grajščak.»
K temu odstavku je treba popravka, ker se rajnemu Smoli po zmoti pripisuje ožje prijateljstvo in občevanje z Resselom. Kar se tu o Smoli
382
Razne stvari.
pripoveduje, resnično je le toliko, da je bil graj-ščak na Grmu. Smelo pa trdim, da za Resselo-vega bivanja na Dolenjskem, namreč od 1. 1816. (ne od 1.18i7.!) pa do 1.1821. imenovanega Smole v Novem mestu niti bilo ni. — Pač pa imam pristne dokaze v rokah, da zgoraj omenjeni prijatelj ni bil Smola, ampak France S kola, «Strassen- und Navigazions-Assistent», kakor je naslovljen na listih, ki so pred mano, ter je služboval v Novem mestu, a se je po dalje časa zaradi plovbe po Savi mudil tudi v Krškem, Litiji in v Radečah.
Da se je gospodu pisatelju Resselovega življenjepisa vrinila omenjena pomota, čudim se tembolj, ker smem sklepati iz njegovega spisa, da mu ni bila neznana znamenita knjižica: «Joseph Ressel, Erfinder dcs Schraubendampfers.
Festschrift-------— von Dr. Edmund Reitlinger,
Wien 1863», ker doslovno iz nje navaja čudovito Resselovo dogodbo v Pleterjah z roparji. V tej knjižici se bere med drugim na str. 12:
«In Platerjach verbrachte nun Ressel eine mehrjahrige Idvlle der Freundschaft und des Studiums. Ein Strassenbau - Assistent namens Skola lebte in dem benachbarten Stadtchen Neustadl, und war von derselben Vorliebe fur exacte Wissenschaft beseelt, wie Ressel. Dass die beiden jungen Manner sofort Freunde wurden und herrliche Stunden dem Cultus der Wissen-schaft weihten, wird daher Niemand befremden. Von jedem Studium seiner Erfindungen machte Ressel dem Freunde die genauesten Mittheilun-gen, auch noch als er nach Triest versetzt worden war. Mehrere Briefe Ressels mit solchem Inhalte hat Skola der Triesterzeitung iibersendet. Aus dem Einbegleitungsschreiben geht hervor, dass Skola seit der ersten Bekanntschaft mit Ressel, durch nahezu vierzig Jahre an demselben Orte, auf demselben Posten, mit demselben Gehalte verblieben war!! Merkwilrdiges Land, wo Manner wie Ressel und Skola 40 Jahre in unter-geordneter Stellung bleiben itd.»
Pred sabo imam zgoraj imenovene liste, in sicer Skolin dopis v lastnoročnem prepisu in dva izvirnika Resselovih listov.
Ko se je namreč 1. 1861. v Trstu ustanovil odbor za Resselov spomenik, jeli so se «italia-nissimi» temu upirati ter so celo zanikavali Resselu prvenstvo njegovega izuma. («Da bos-williger Zweifel von dem Gemeinderathe, re-spective von dessen neidischem Chef Mucius von Thomasini erhoben und ausgestreut wurde.» — Comite v pismu Skoli.1) Tedaj pa pošlje Skola uredništvu lista «Triesterzeitung» (prav za prav odboru za spomenik) nekaj črtic o Resselu in dva njegova lista, da bi se potegnil za svojega prijatelja. V tem dopisu pravi med drugim: Mit Herrn Ressel bin ich 1816 bekannt geworden, damals war er als k. k. Distriktsforster in Ple-terjach auf der Staatsherrschaft Pleterjach sta-tionirt; weil es ihm aber auf diesem einstigen Karthauserkloster doch zu langweilig wurde, so kam er ofters nach Neustadl, suchte mich treulich auf und fast jedesmal theilte er mir eine Idee mit,  alle gestiitzt auf mathematische
J) Tržaeani so se tedaj res ubranili Resselovega spomenika, kakor Skola pravi, „ans ekelhaftem Deutschenhasse", "bržkone pa zato, ker je "bil Ressel vesten avstrijski uradnik.
Grilbeleien. Hiezu freilich fand er keinen andern Freund als mich. — — — Um mich aber langer bei sich zu behalten, suchte er mich nutzbar zu beschaftigen und hat die Vermessung des grossen Krakauwaldes zu der Staatsherrschaft Landstrass gehorig begonnen. Bald aber hat er die weiteren Operationen mit dem Mess-tische mir selbst iiberlassen. Ressel hat schon im Jahre 1817 ein Heft «Anleitung zur schnellen und richtigen Flacheninhalts - Berechnung nach eigener Idee herausgegeben; was ich nebst einer Situations - Zeichnung von Ihr und sein von mir gemaltes Portrait besitze. Neustadtl den 15. April 1861. Skola.
Pred mano je tudi pismo odbora za Resselov spomenik z dne 11. junija 1. 1863., s katerim Skolo vabijo k odkritju Resselovega spomenika na Dunaju dne 18. junija imenovanega leta, v katerem se bere: «Ihre gewunschte Gegemvart w(irde der Feier eine grossere Weihe verleihen», in lastnoročni prepis Skolinega pisma odboru, v katerem se zahvaljuje za izkazano čast ter obžaluje, da kot 711etni starček ne more na tako daljno pot.
Že omenjena dva lastnoročna lista Resselova sta datovana: jeden z dne 23. aprila 1830. Trst, v katerem Ressel odgovarja Skoli na njegovo pismo in mu naznanja, kdaj naj ga v Trstu obišče; drugi pa je z dne 12. sušca istega leta. Ta list je mnogo obširnejši ter jako zanimiv. V njem opisuje Ressel svojemu prijatelju svoj novi izum ladije, s katero bi se dalo po deročih rekah navzgor plaviti brez drugega motorja, kakor s samotvorno silo vode. Iz tega pisma je tudi razvidna velikanska nesebičnost Resselova, ker pravi, da drugega ne želi, kakor to, da bi se njegova iznajdba obistinila, ter da podjetniku prepušča vse pravice in dohodke in mu obeta še osebno pomoč. Nagovarja Skolo, da bi se on sam postavil na čelo takemu podjetju.
Naj omenim še slike iz leta 1816. v velikosti kabinetnih fotografij, ki kaže Ressela kot rmeno-lasega triindvajsetletnega mladeniča v logarski uniformi, katero je Skola sam v akvarelu narisal. *)
Iz tega je menda dokazano, da Resselov najimenitnejši prijatelj na Dolenjskem ni bil Smola, ampak Skola, kateri na vsak način zasluži, da se ga Resselov življenjepisec spominja.
Vse zgoraj navedene izvirne listine je kupil gosp. Emil Rizzolli, c. kr. okrajne sodnije adjunkt v Radečah, rojen Novomeščan, po Skolini smrti od njegove hčere, ter jih drage volje prepušča v porabo vsakomu, kdor se zanje zanima.
J. Leveč.
Ivan Pucher, svetlopisec.
(Sestavil dr. Fr. L.) (Konec )
Kdaj se je jel Pucher baviti s fotografijo, ni znano. Pač smemo reči, da je začel misliti na to umetelnost ob onem času, ko se je ves omikani svet zanimal za iznajdbe Niepceove in Da-guerreove. Niepce je delal slike na asfalt in na srebro, Daguerre pa na posrebrene ploče.   Dne
i) „Dom in Svet" jo oojavi še letos natančno prerisano.
Uredn.