INŠTITUT ZA KRIMINOLOGIJO PRI PRAVNI FAKULTETI V LJUBLJANI SOCIALNO-PATOLOŠKI POJAVI V NAŠI DRUŽBI IN NJIHOVO PREPREČEVANJE Ljubljana 1966 Financirali: Sklad Borisa Kidriča v Ljubljani Javno tožilstvo SRS Republiški sekretariat za zdravstvo : in socialno varstvo SRS Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS Republiški sekretariat za pravosodno in občo upravo SRS ooooo£R4£ VSEBINA I. OPREDELITEV RAZISKAVE IN NJENI NAMENI (prof»dr*Ljubo Bavcon) II* TEORETIČNA IN TEORETIČNO METODOLOŠKA IZHODIŠČA (prof*dr.Ljubo Bavcon) UVOD ^ 1. NARAVA SOCIALNOPATOLOŠKIH POJAVOV A. Pojem socialnopatoloških pojavov B. Družba in posameznik C. Družbeni status D« Proces človekove socializacije E. Družbena dezorganizacija F. Dezorganizacija globalne družbe G. Dezorganizacija družbenih skupin 2. DRUŽBENO REAGIRANJE ZOPER SOCIALNO-PATOLOŠKE POJAVE A. Pojem družbenega reagiranja B. Odnos družbe do socialnopatološ*-kih pojavov C. Kriminološka spoznanja in družbe' na praksa D. Koncepcija ustreznejšega družbenega reagiranja III. POSAMEZNI SQCIALNQPATOLOŠKI POJAVI 1. ALKOHOLIZEM (dr.Miloš Kobal, dr.Ljubo Bavcon) 2. BREZDELJE, POTEPUŠTVO, BERAČENJE (dr.Katja Vodopivec, dr.Miloš Kobal, dr.Alenka Šelih) 3. MLADOLETNIŠKI NEMIR (dr.Miloš Kobal, Boris Uderman, Vinko Skalar) Stran 1 14 16 19 19 30 42 52 63 71 83 92 92 96 99 103 109 110 167 * Stran 4. SEKSUALNE DEVIACIJE 271 Uvod 272 A. Homoseksualnost (dr. Miloš Ko- bal, dr.Ljubo Bavcon, Boris Uderman) 275 B. Ekshibicionizem (dr. Miloš Kobal, Boris Uderman) 305 C. Posilstvo in incest (dr. Miloš Kobal, Boris Uderman) 313 D. Promiskuiteta (dr. Miloš Kobal, dr. Danilo Križnik, Boris Uderman, dr. Ljubo Bavcon, Vinko Skalar) 318 E. Prostitucija (dr.Miloš Kobal, dr. Ljubo Bavcon, Boris Uderman) 356 5. SAMOMOR IN SAMOMORILNI POSKUS (dr. Lev Milčinski, Boris Uderman) 408 6. DRUŽBENI ASPEKTI DUŠEVNIH ABNORMNO- STI (dr. Lev Milčinski, Boris Uderman) 465 OPREDELITEV RAZISKAVE IN NJENI NADENI (prof.dr.Ljubo Bavcon) 1. §plo|na_problematika_socialne_patologisie 2. Opredelitev_raziskave_in_njeni_nameni 3. Metodologija 4. Uporabijeno_gradivo 5. Sodelavci 1 • §£i2l2§-E£2£l§3§£ika_socialne_E§tologije Ob svojih, sedaj že številnih raziskovanjih, je Inštitut za kriminologijo neizbežno naletel tudi na širši krog problemov izven ožjega pojma kriminalitete. Pokazalo se je, da se kriminaliteta v ožjem pomenu besede zelo pogosto povezuje s pojavi brezdelništva in potepuštva, alkoholizma, seksualnih devijacij sploh in prostitucije posebej, s pojavi, ki jim pravimo "Mladoletniški nemir" ali tudi huliganstvo, s samomori in njih poskusi in z nekaterimi duševnimi motnjami, ki jih pogosto najdemo pri ljudeh, ki se vdajajo kriminalnosti ali drugim devijantnim vedenjem. S tem seveda nismo povedali ničesar novega. Odkar je začela v evropskem prostoru vplivati na miselne tokove antropološko pozitivistična smer in odkar je zlasti po drugi svetovni vojni opazen večji vpliv ameriške kriminologije na evropsko znanstveno misel, je vedno bolj očitno, da je treba vse kriminalne in parakriminalne pojave v družbi šteti za celoto, ki ji pravimo socialna patologija.+ Pri tem ne gre le za fenomenološko celoto, ki se izraža v paralelnosti posameznih pojavov ali v njihovi sukcesivno- + Za označbo tega pojava uporabljamo tudi druge izraze} kot n.pr.: negativni družbeni pojavi, devijantni pojavi itd. Morebiti izraz socialnopatološki pojavi še najbolj ustreza; vsekakor pa je izbira izraza stvar konvencije. sti. Gre predvsem za to, da so ti pojavi kvalitativno sociološko opredeljivi kot rezultanta takšnih vedenj in ravnanj posameznikov, ki so v hasprotju z veljavnimi družbenimi normami. Prej našteti pojavi so za vsako družbo neprijetni in moteči. Takšni so tudi in še zlasti tudi za našo družbo, čeprav smo jim doslej posvečali prav malo pozornosti. Prav zaradi tega ker so ti pojavi tako zelo neprijetni in moteči je naša družba pred njimi in njih resničnim obstojem zapirala oči in se pogosto tolažila, češ da jih bo odpravil družbeni razvoj sam. Zaradi takšnega, nekoliko "sramežljivega" odnosa do teh pojavov, so ostali po večini v ilegalnosti j prepuščeni logiki spontanih družbenih gibanj, organom javne varnosti in razmeroma majhnemu številu strokovnih delavcev. Ti so kljub veliko dobre volje in velikim vloženim naporom konec koncev morali ostati praznih rok, brez potrebnih sredstev materialne, pravne in moralne narave, ki bi edinole mogli privesti do večjih uspehov. 0 resničnosti pravkar povedanega priča med drugim.tudi tej študiji priložena domača izbrana bibliografija, ki je razen na področju alkoholizma in deloma mladoletniškega nemire skrajno skromna. Družbena gibanja so v naših razmerah v zadnjih desetih letih kot svoj stranski produkt pomnožila in spravila na beli dan tudi najrazličnejše socialnopatološke po- jave. Zdaj si ni mogoče več zapirati oči pred njimi, saj postaja spričo njihove kvantitativne rasti in kvalitativnih značilnosti vedno bolj očitna potreba po družbeni intervenciji širšeg ne le policijske narave. Obstoj social-nopatoloških pojavov in njihovo gibanje je izraz določenih motenj v temeljnih družbenih odnosih in v njihovi organizaciji. Obenem pa je tudi izraz motenj v osebnostnih podobah njihovih nosilcev, ki je v pretežni meri posledica prej omenjenih motenj v družbenih odnosih in v socialnih razmerah, v katere so ti posamezniki postavljeni. Teza, ki jo tu postavljamo izhaja iz marksističnega pojmovanja družbe, njenih gibanj in posameznika in je bila pozneje dokazana tudi z neštetimi raziskovanji. Zato je očitno, da je globje proučevanje socialnopatoloških pojavov v naši družbi nujno potrebno tako s stališča njihovega spoznavanja in obvladovanja kot tudi zato, ker takšno proučevanje lahko nemalo pripomore tudi k spoznavanju zakonitosti, ki gibljejo našo družbo sploh* 2. Opredelitev_raziskave_in_njeni_nameni Večina pojavov, ki sestavljajo pojem socialne patologije je pri nas še malo preučena, vsaj s korektnimi metodami in v večjem obsegu. Zaradi tega se nam je kot prva nakazala naloga zbrati kar se le da popolen pregled vseh domačih podatkov, spoznanj in stališč o socialni patologiji sploh in o njenih posameznih sestavnih delih. Po naši sodbi bi bilo namreč narobe, če bi zanemarili vse kar so posamezniki in institucije na tem področju že opravili in se lotili teh pojavov popolnoma znova. Socialnopatološki pojavi imajo sicer res po vsem svetu nekaj skupnih značilnosti, vendar pa so tudi tako tesno povezani s konkretnimi razmerami, odnošaji in vrednotenji posameznih globalnih družb in družbenih skupin, da se nam prikazujejo v številnih specifičnih podobah. V zadnjih dvajsetih letih se je izoblikovala tako stvarna, objektivna podoba teh pojavov v naši družbi, kot tudi odnos družbe sploh in vodilnih družbenih sil do njih. S tem pa se je do neke mere izoblikovala tudi določena zavestna politika do teh pojavov. Vseh teh dejstev, pa naj že bodo pra vilna ali zmotna nikakor ne gre zanemariti, saj pojav, ki ga preučujemo obstaja sicer res sam po sebi, za družbo, njeno spoznanje in za družbeno politiko pa obstaja le skozi njegovo družbeno vrednotenje. Spričo tega smo se odločili in predlagali Skladu Borisa Kidriča in sofinancerjem, da naj študija v svoji prvi fazi obseže predvsem naslednje: 1. Izdelavo teoretičnih in teoretično metodoloških izhodišč za proučevanje socialnopatoloških pojavov, kot delovne hipoteze za bodoča raziskovanja; 2. Obdelavo nekaterih posameznih socielnopatološ-kih pojavov na osnovi že znanih, vendar sistematično zbranih in ovrednotenih podatkov« V tem okviru smo želeli obdelati zlasti naslednje probleme: a. definicijo in razmejitev posameznega pojava, glede na to, da gre po večini za vedenja ljudi, ki so v eksces podaljšano sicer normalno vedenje, b. obseg, pojavne oblike in tendence v gibanju posamičnega pojava v naši družbi, c. oceno družbene nevarnosti posameznega pojava in potrebo po družbeni intervenciji, d. etiologijo posamičnega pojava, kakor izhaja iz tujih in domačih raziskovanj, zlasti pa seveda iz domače klinične, policijske, penitenciarne in socialne prakse, e. opis in oceno sredstev družbenega reagiia— nja, kakor so znani po svetu in v naših domačih razmera^. 3. Izdelati minimalne predloge za tekočo prakso in zakonodajo; 4. Izdelati vsaj v splošnem oblikovane idejne projekte za prihodnja podrobnejša raziskovanja; 5. Izdelati izbran, toda kar se le da popolen bibliografski pregled domače literature o socialnopatolos-kih pojavih. Razumljivo je, da tako zamišljena študija ni mogla prodreti dovolj globoko v nobenega izmed omenjenih problemov. Prepričani pa smo, da daje za zdaj. najpopolnejšo in predvsem celovito podobo o obsegu, gibanju, pojavnih oblikah in družbenem pomenu naše socialne patologije. Prav tako daje tudi sistematičen pregled domačih in tujih etiološ-kih spoznanj in se poskuša glede nekaterih vprašanj, ki so vsaj malo bolj proučena, tudi opiedeliti. Podobno velja tudi glede vsebine in oblik družbenega reagiranja zoper soci-alnopatološke pojave. Tu smo mogli vsaj v nekaterih primerih oblikovati že tudi minimalni program za učinkovitejšo in bolj smotrno dejavnost. Zaradi tega bo študija po vsej verjetnosti in v mejah materialnih možnosti uporabljiva za prakso organov javne varnosti, organov kazenskega pravosodja in socialne ter zdravstvene službe. V širšem pogledu so ugotovitve in stališča v tej študiji lahko koi'istna tudi za oblikovanje širše družbene politike glede socialnopatoloških pojavov. Končno sodimo, da bo ta študija lahko zelo pomemben pripomoček za šolanje strokovnih kadrov. Pri tem imamo pred očmi študente pravne fakultete, zlasti v pravosodni usmeritvi in na tretji stopnji, študente sociologije, študente Višje šole za socialne delavce in specializante na področju socialne psihiatrije. Koristila bo tudi za dopolnilno izobraževanje delavcev v kriminalistični službi in za peniten-ciarne delavce. 3« Metodologija Kot izhaja že iz opredelitve naloge se opira ta študija na gradivo, ki že obstaja v obliki objavljenih in neobjavljenih raziskovalnih del, znanstvenih in strokovnih razprav v strokovni literaturi in v obliki elaboratov in poročil, ki so jih izdelovali posamezni sodelavci prizadetih upravnih organov in strokovnih služb. Spričo tega je bilo potrebno celokupno gradivo najprej zbrati in ga preučiti, da bi bilo mogoče na tej podlagi izdelati uvodno teoretično in teoretično metodološko poglavje. V tem poglavju jpodano izhodišče vseh naših vrednotenj in stališč do posamičnih socialnopatoloških pojavov, ki jih pozneje obdelujemo. Ob tem smo mogli postaviti tudi shemo za obdelavo posamičnih pojavov. Ta shema v bistvu razodeva splošno metodologijo, s katero smo se poskušali približati socialni patologiji na sploh. Morebiti smemo strniti značilnosti uporabljene splošne metodologije v naslednje: a. Izhodišče za kakršnokoli opredeljevanje, naj-sibo teoretično ali praktično, so nam dejstva in podatki o pojavu, ki ga želimo obdelovati. Potemtakem nas torej zanima v prvi vrsti družbeni pojav kot takšen in šele potem človeški pojmi o njem, ki se izražajo v takšnih ali drugačnih definicijah oziroma v takšnih ali drugačnih pravnih pojmih. Splošno veljavni družbeni pojmi o resničnosti in posamičnih delih te resničnosti so pogosto zgrajeni na podedovanih pred- scdkih, na vtisih, površnih in nepopolnih podatkih in intuiciji. Razumljivo je, da smo morali tudi mi, spričo po-mankljivih podatkov, pogosto posegati po tuji literaturi in se zatekati k logičnemu sklepanju. To je v znanosti dopustno če je obenem povedano, da gre za hipotez®, ki jih bo treba z raziskovanji še preveriti. Zaradi tega je ta študija tudi v resnici pripravljalno delo, inventar našega znanja in neznanja, ki šele omogoča smotrna raziskovanja v prihodnje. b. Vsi družbeni pojavi se nam, na podlag, naših dokaj številnih raziskovanj, kažejo kot mnogostranski, v katerih se prepletajo številne družbene in individualne komponente. Spričo tega smo tudi v tej študiji, kot že v večini prejšnjih uporabili multidisciplinarno metodo dela. Vidiki, ki se v naši študiji prepletajo so obče sociološki, krimi-nalno-sociološki in socialnopatološki, statistični, psihološki, psihiatrični, pravni in kriminalnopolitični (če to besedo uporabimo v širokem pomenu kot politiko družbe do socialne patologije sploh in njenih posameznih pojavov posebej) . c. Pravkar je bilo že povedano, da nas vse naša dosedanja raziskovanja utrjujejo v prepričanju, da sta za nastajanje tako splošnih družbenih gibanj in pojavov kot tudi za nastajanja socialnopatoloških pojavov enako odločilna in pomembna oba dejavnika - družba, njeni odnosaji in razmere in posameznik ter njegove bio-psiho-socialne komponente. Zaradi tega smo poskušali v tej študiji prikazati vse nam do zdaj znane ali vsaj hipotetično zamišljene dejavnike v njihovem medsebojnem učinkovanju in prepletanju. Pri tem so seveda posamezni pojavi pri katerih za zdaj kaže, da je udeležen veliko bolj individualni patološki element kot družbeni (n.pr. homoseksualnost). Prav tako so na drugi strani pojavi pri katerih se zdi, da je obče družbeni in ožji socialni element močnejši kot individualni (n.pr. mladoletniški nemir in deloma tudi prostitucija). Marsikaj se utegne seveda z nadaljnjimi raziskovanji pokazati kot u-tvara, a ne glede na to lahko rečemo, da so spoznanja in hipoteze te študije povečini zgrajene na tem kar danes znanost pozitivno ve, v nasprotju z družbeno prakso, ki je povečini zgrajena na tradicionalnih in podedovanih predsodkih, pogosto tudi emocionalno pogojena in agresivna. d. Končno naj poudarim©, da nas je metodološko vodila tudi misel, po kateri znanstveno raziskovanje na področju družbenih ved ni in ne more biti samo sebi namen. Takšno raziskovanje približuje družbi določene pojave, jih napravi dostopne in razumljive (ne opravičljive) in s tem prispeva k spoznavanju resnice. Toda spoznavanje resnice ima pomen in smisel, če družbi in njenemu posameznemu članu omogoča obvladovati pojave, ki so obenem družbeni in individualni. Obvladovanje socialnopstoloških pojavov je seveda odvisno od mnogih činiteljev predvsem pa od tega ali je neko spoznanje postalo splošna last. Pogosto se prodiranju nekega spoznanja v družbeno zavest postavljajo ovire, zlasti materialne narave. Zaradi tega spoznanje samo po sebi pogosto še ne pomeni tudi možnosti za obvladovanje pojava. Že Marx je povedal, da bi ljudje ovrgli celo geometrične aksiome, če bi bili v nasprotju z njihovimi interesi. Tu pa tiči tudi razlog zaradi katerega smo naša splošna spoznanja oblikovali v t.i. minimalnem programu, ki ne terja bistveno večjih materialnih sredstev. Edino kar terja je sprememba v odnosu vodilnih družbenih sil do socialnopatoloških pojavov, kar bi omogočilo potrebne spremembe v zavestni politiki in tiste ukrepe, ki so učinkovitejši in bolj smotrni za preprečevanje in zatiranje teh pojavov, s tem pa tudi veliko bolj humani. 4. Uporabijeno_gradivo Gradivo, ki smo ga uporabili za to študijo je po večini objavljeno in je razvidno iz opomb pod črto ali pa iz priložene bibliografije. Izven tega smo uporabljali več dokumentov, ki sta nam jih posredovala zvezni in republiški sekretariat za notranje zadeve. To so poročila in elaborati o kršitvah javnega reda in miru v Ljubljani, na hrvatskem, v zveznem merilu, o huliganstvu, o prostituciji in podobno. Čeprav so ti dokumenti nepodpisani, menimo, da moramo dati njihovim sestavijalcem vse priznanje. S skromnimi sredstvi * pa obenem z velikim poznavanjem pojavov pri nas in s primerno razgledanostjo po tuji literaturi so izdelali prav dobre elaborate. Bibliografija, ki je priložena' na koncu vsakega poglavja, obsega čas od leta 1950 do 1965, vendar to zadnje leto v glavnem le do jeseni, ker še niso bila na razpolago vsa bibliografska pomagala. Upoštevani so samo domači, jugoslovanski avtorji z objavami v naši državi. Literatura je zajeta predvsem iz strokovnih časopisov, zbornikov in samostojnih knjig, medtem ko je iz časnikov (dnevni, tedenski tisk) upoštevanega zelo malo. Kriterij pri izboru je bil vsebinski in formalen. Vsebinski kriterij je slonel na skladnosti sestavka z vsebino naše študije. Zarodi tega smo izpustili posamične kazui-stične primere, pa tudi opise posamičnih cisto strokovnih n.pr. medicinskih terapeutičnih metod. Formalni kriterij je slonel na obsežnosti sestavka (kratke člančiče in vesti smo spustili) in na pomembnosti avtorja. Iz tega torej izhaja, da ta bibliografija ni popolna ampak izbrana. Kot taksna bo po naši sodbi bolje koristila vsem tistim, ki se ali se še bodo ukvarjali s problemi socialne patologije, saj ni preobremenjena tudi z nepomembnimi, včasih tudi čisto propag8ndno-agitacijskimi spisi. 5. Sodelavci Pri izdelavi te študije so sodelovali sodeL avci Inštituta za kriminologijo, ki so navedeni v vsebinskem kazalu, kot avtorji ali soavtorji posameznih sestavkov. Že iz tega je razvidno, da je bilo sodelovanje tesno in da gre tudi pri tej študiji za skupinsko delo, pri katerem pa je vendarle praviloma natančno razviden delež vsakega sodelavca. Za sodelovanje se moramo tu še posebej zahvaliti docentu dr. Levu Milčinskemu in dr. Danilu Križniku, oefu kožnoveneričnega dispanzerja poliklinike. Prav tako se moramo zahvaliti pro::.. Jožetu Mundi, ki je sestavil bibliografijo za to študijo. Zahvala gre končno tudi zveznemu in republiškemu sekretariatu za notranje zadeve, ki sta nam posredovala določeno gradivo in zlasti interne elaborate in poročila. TEORETIČNA IN TEORETIČNO METODOLOŠKA IZHODIŠČA (prof.dr.Ljubo Bavcon) Uvod 1. Narava socialnopatoloških pojavov A. Pojem socialnopatoloških^ojavov 1. Devijantno vedenje kot normam nasprotno vedenje 2. Socialna patologija kot poseben družbeni pojav 3. Specifičnosti socialne patologije kot posebnega družbenega pojava 4. Devijantna populacija kot posebna socialna kategorija B. Družba_in_£Osameznik 1. Družbeni odnosi 2. Odtujenost kot temeljna značilnost človekovega družbenega položaja 3. Družbene norme in institucije G. Družbeni_status 1. Pojem družbenega statusa 2. Značilnosti družbenega statusa devijantne populacije 3. Družbeno vrednotenje družbenega statusa 4» Vpliv družbenega statusa na oblikovanje človekove osebnosti 5. Kriminaliteta blaginje D. Proces dlovekove_socislizacije 1. Pojem socializacije 2. Socializacija kot proces človekovega osveščanja in sestavni del njegovega osvobajanja 3. Socializacija kot družben problem E. Družbena_dezorganizacija 1. Uvod 2. Pojem družbene dezorganizacije v zahodni sociologiji 3. Naša definicija pojma družbene dezorganizacije F. Dezorganizacija_globalne_družbe 1. Nasprotje med družbeno priznanimi smotri in možnostmi za njih doseganje 2. Družbena diferencijacija 3. Dezorientacija vrednot 4. Množična komunikacijska sredstva G. Dezorganizacija_družbenih_skupin 1. Pojem družbenih skupin in njih dezorganizacija 2. Družina 3. Soseska 4. Komuna (občina) 5. Šola 6. Delovna organizacija 2. Družbeno reagiranje zoper socialnopatološke pojave A. Pojem_družbenega_reagiranja B. Odnos družbe do_socialnopatoloskih_popavov C. Kriminološka_sgoznanja_in_družbena_praksa D. Koncepcija_ustreznejsega_družbenega_reagiranja Uporabljena tuja literatura UVOD V sodobni kriminologiji so številne teorije in stališča o tem, kakšna je narava socialnopatoloških pojavov kot so kriminaliteta, alkoholizem, brezdelništvo, po-tepuštvo, beračenje, prostitucija, hazarderstvo in podobno. Tako obstaja tudi več teorij in stališč o poglavitnih in najglobjih vzrokih teh pojavov, kakor tudi o sredstvih za njihovo preprečevanje in zatiranje. ^ Precej poenostavljena podoba teh teorij nam po- ve, da imamo opraviti v bistvu z dvema skupinama nazorov. Prva skupina si vzame za izhodišče posameznika. Ta verjame v njegovo zlobnost in izprijenost, oni v njegovo zlobno svobodno voljo in tretji v biološke ali v psihične vzroke njegove devijantnosti. Tako ta skupina teorij že vnaprej določa tudi usmerjenost družbenih prizadevanj za preprečevanje in zatiranje socialnopatoloških pojavov. Ta naj se usmerijo predvsem v posameznika, v njegovo moralno w poboljševanje sli pa v njegovo takšno ali drugačno terapijo. Druga skupina teorij vzame za izhodišče devijant-ne pojave kot množične in tako torej kot družbene pojave. Zaradi tega išče njihove vzroke v družbi, v površinskih družbenih odnosih, ali pa tudi v globinah njene strukture, njenih gibanj in procesov. Usmerjenost družbenih prizade- + V naši literaturi o tem obširneje razpravljajo: Lučovnik dr. Hinko, Pojem in naloge kriminologije. Kriminologija v kazenskem pravosodju, Zbornik, Ljubljana 1957 Milutinovič dr. Milan, Uvod u kriminologiju, Beograd 1963; Vodopivec in sodelavci, Kriminologija, I.dio, Narodne novine, Zagreb 1966. vanj za zatiranje in preprečevanje teh pojavov je tako tudi tu opredeljena in se razteza od naglašene potrebe po izboljšavah neposrednega človekovega življenjskega o-kolja tja do zahteve po najglobjih spremembah družbenih produkcijskih odnosov. Ta shematična razdelitev obstoječih teorij zahteva vsaj eno pomembno korekturo. Nobena izmed danes obstoječih teorij se namreč ne pojavlja več v čisti obliki, saj bi bilo nevzdržno negirati vpliv družbenih razmer, kakor tudi pomen osebnosti v genezi posameznikove devi-jantnosti in socialne patologije kot pojava. To, kar o-pravičuje prej omenjeno shemo, je večji poudarek, ki ga posamezne teorije pripisujejo eni ali drugi strani, oziroma to, da je za prvo skupino vse, kar je družbenega, bolj ali manj statična danost, medtem ko je za drugo skupino posameznik bolj ali manj popredmetena in nespremenljiva konstanta. Naša dosedanja raziskovanja nas vedno bolj utrjujejo v prepričanju, da sta oba odločilna činitelja - družba in posameznik - enako pomembna, še več, sploh neločljivo povezana, tako v nastajanju pozitivnih, kot tudi v nastajanju negativnih, patoloških družbenih . + pojavov. + Glej o tem tudi: Bavcon dr. Ljubo, Kriminalna politika in njene tendence v socialistični družbi, CZ, Ljubljana 1958. Problemi naše kriminalne politike. Pregled, Sarajevo, št. 9, I960 Že uvodoma pa moramo seveda opozoriti na to, da obstajajo nekatere vrste devijantnih vedenj, ki so skorajda izključno vezane ne bio in psihopatološke vzroke. V teh primerih se družbeno okolje pojavlja samo kot sprožitveni in provokativni faktor ali pa celo nima prav nobene odločilne vloge. Takšni primeri se v razvoju človeške vrste pojavljajo s prav isto zakonitostjo, kot se tudi zakonito v določeni družbi vsako leto rodi določeno število mrtvorojenih ali invalidnih otrok. V tej študiji, ki je sicer v prvi vrsti sociološko orientirana, torej ne pozabljamo tudi na takšne primere. Ko pozneje posplošujemo nekatera spoznanja, tega posebej ne omenjamo, računajoč na to, da zadostuje pričujoče opozorilo. Brez tega opozorila bi bili’ naši sklepi in posplošitve preveč sociologistični in dani družbi krivični, saj bi ji pripisovali odgovornost tudi za pojave, ki so, kolikor lahko danes presodimo, pretežno če ne celo izključno biopsihično pogojeni. Kako se nam na podlagi našega doslej dosežene-ge spoznanja prikazujejo zapleteni mehanizmi nastajanja in obstajanja socialnopatoloških pojavov, bomo poskušali povedati v uvodnem delu te študije in tako razložiti naša teoretična in teoretično metodološka izhodišča za nadalj-na raziskovanja teh pojavov. 1. Narava socialnopatoloških pojavov A. Pojem_socialno£8toloških_£ojavoy 1) Devijantno vedenje kot normam nasprotno vedenje Družba, kakor jo vidimo v njenih vsakdanjih in konkretnih manifestacijah, njeno delovanje in gibanje, je rezultanta neskončnega števila posamičnih človeških ravnanj, dejanj in vedenj. Ta človeška dejanja in vedenja ožje in širše družbeno okolje sproti tudi vrednoti in ocenjuje kot pozitivna, kot negativna in te ocene stopnjuje. Lahko torej rečemo, da dobiva ravnanje in vedenje posameznega človeka svoj pozitivni ali negativni predznak, ta pa večjo ali manjšo intenzivnost, v družbenem okolju. Tako torej lahko štejemo za devijantna, negativna ali socialnopatološka tista ravnanja in dejanja posameznikov, ki imajo v konkretnem družbenem okolju negativni predznak. Takšen predznak nosijo nekatera dejanja in vedenja očitno zaradi tega, ker nasprotujejo normam in vrednotam te konkretne globalne družbe ali posamezne družbene skupine. Norme in vrednote določene globalne družbe ali posamezne družbene skupine pomenijo skupnost zapovedi in prepovedi, ki jih ta družba oziroma skupina goji, ki jih posamezni njeni člani sprejemajo ali ki se posameznikom vsiljujejo. Ko torej govorimo o socialnopatoloških pojavih, imamo pred očmi vsa tista dejanja in ravnanja ljudi, katerih skupni imenovalec je nasprotnost veljavnim, druž-beno priznanim in varovanim normam in vrednotam. To se pravi, da gre za dejanja in ravnanja, ki jih določeno o-kolje šteje za nemoralna, asocialna ali antisocialna. Tako torej sodijo v isto kategorijo s sociološkega stališča vsa, s stališča pojavnih oblik ali s stališča pravne kategorizacije sicer zelo različna človeška dejanja in ravnanja z negativnim predznakom. Omenjeni sociološki kriterij - nasprotnost veljavnim normam - in s tem v zvezi označba takšnih dejanj kot devijantnih, patoloških, nenormalnih, negativnih itc. — nikakor ni absoluten. Posameznikova dejanja, ravnanja in vedenja namreč niso nujno sama po sebi devijantna ali patološka, niso n.pr. nujno v nasprotju s človekovo biološko, pogosto pa niso v nasprotju niti z njegovo socialno naravo. Nekatera dejanja so lahko n.pr. s stališča posameznika, s stališča njegove bio-psihične osebnosti, docela normalna ali pa celo pozitivna. Tu mislimo na takšna socialno negativno ovrednotena posameznikova dejanja, ki zanj pomenijo sprostitev ali celo osvoboditev nekega pritiska, napetosti itd. Prav tako je tudi krvno maščevanje + Goričar dr. Jože, Teorija družbenih struktur, VŠPV, 1964, str. 121 za Šiptarja in za njegovo neposredno socialno okolje ne le pozitivno dejanje, temveč stvar njegovega ugleda in časti, še več, stvar njegove nadaljnje eksistence v ožjem okolju, medtem ko takšno dejanje širše okolje negativno vrednoti. Navsezadnje bi lahko z določeno rezervo sprejeli mnenje, da so zakoni in norme zato, da bi preprečevali ljudem delati to, kar bi radi delali, oziroma, da bi jih prisilili k takšnemu ravnanju, ki ga sicer prostovoljno ne bi opravijali.+ Pravkar omenjena rezerva pa je v zvezi z dejstvom, da socialno vrednotenje človeških ravnanj vendar- /2/u%ua. '41^ le ni vedno ali pretežno posamezniku od zunaj vsiljeno. V relativno homogenih globalnih družbah in družbenih skupinah so socialna vrednotenja, norme in priznane vrednote neločljiv sestavni del posameznika. Ta se namreč od prvega dne življenja oblikuje v družbenem okolju in nanj se prenaša t.i. kulturna dediščina - se pravi kompleks družbenih odnosov, vrednotenj, stališč in norm. Toda temu je treba dodati še ugotovitev, da se tudi človek, kot vrsta.,, razvija v družbi in družbenih odnošajih, odkar se je izvil iz živalskega sveta. Človek ni samo filogenetična fa- • *4” za, temveč tudi družbeni produkt. + Spratt W.H., Society and Criminology, The Howard Journal, Vol. X. št. 4, London 1961, str. 254-266. Kanoni dr. Janez, Dialektika v psihopatologiji in psihiatrični vidiki v kriminologiji, Kriminologija v kazenskem pravosodju, Ljubljana 1957, str. 201. Dejanja in ravnanja posameznikov, ki odstopajo od družbeno priznanih norm smemo torej šteti za nenormalna ali devijantna vsaj v relativnem, že prej naznačenem pomenu besede, ne da bi se za zdaj spuščali v razglabljanja o t.i. znosnih in neznosnih, ali o družbeno progresivnih in neprogresivnih devijantih itd. 2. Socialna patologija kot poseben družbeni pojav Vse to nas sili, da si zastavimo vprašanje, ali smemo šteti devijantna, družbenim normam nasprotna dejanja in ravnanja za poseben družbeni pojav, oziroma njihove nosilce za posebno družbeno kategorijo. S posebnim družbenim pojavom imamo opraviti brž ko se nam neko posebno vedenje večjega števila ljudi pokaže kot nekaj več, kot samo preprosta, mehanična vsota posameznih dejanj, če je tak pojav obenem še kvantitativno, statistično opredeljiv in se da kvalitativno, sociološko opredeliti in razločevati od drugih pojavov, potem ni več dvoma, da gre za poseben družbeni pojav. Socialnopatološki pojavi, ki so predmet te študije (alkoholizem, brezdelništvo, potepuštvo, mladoletniški nemir, promiskuiteta, prostitucija, seksualne aberacije, samomori in nekatere množične duševne motnje), po vsej + Glej o tem, Goričar, cit. delo, str. 120 - 122 ++ Glej o tem, Goričar, cit. delo, str. 15 in nasl* verjetnosti izpolnjuje prednje pogoje. Ni dvoma, da pomenijo vsak zase in vsi skupaj v družbi in za družbo več, kot le preprosto, mehanično vsoto takšnih posameznikovih dejanj in vedenj. Najbrže ne bo dvoma o tem, da prej našteti pojavi niso ekscesi posameznikov, temveč dovolj množični pojavi, velike vitalnosti in žilavosti, s tendencami razširjanja, z veliko prilagodljivostjo vsakovrstnim družbenim razmeram. Tudi o kvantitetivni-statistični določljivosti teh pojavov ni dvoma, čeprav so seveda t.i. črne številke na teh področjih dovolj velike. Vendar, obravnavani pojavi pomenijo poseben družbeni pojav zlasti zaradi tega, ker je kvalitativno sociološko opredeljiv. Elementi, ki ta pojav sociološko opredeljujejo in ga razločujejo od drugih družbenih pojavov, so zlasti naslednji: a. Posameznik, ki se vede v nasprotju z družbeno priznanimi normami, se znajde v nekem specifičnem družbenem odnosu, če družbeni odnos opredelimo, kot način, v katerem ljudje delujejo drug proti drugemu, oziroma drug z ozirom na drugega. Konkretno človekovo dejanje, ki je v nasprotju z normami, lahko seveda spravi posameznika v najrazličnejše družbene odnose, kot n.pr. v odnos do drugega posameznika, do posamezne ožje družbene skupine, do širše skupine ali celo v odnos do globalne družbe. V tej raznolikosti pa se vendarle dajo razbrati splošni karakter in splošne poteze, ki so vsebovane v konkretnem in s tem se nam razkriva tudi bistvena vsebina družbenega odnosa, ki je nastal s kršitvijo norme. Splošna in bistvena karakteristika tega odnosa in njegova vsebina je konfliktnost, Konfliktni družbeni odnos se lahko ali se celo ponavadi spreobrne v odnos prisiljevanja, ki se pojavlja kot reakcija okolja ali reakcija družbe na kršitev norme in kot oblika za razreševanje konfliktnega družbenega odnosa. b. Pojav socialne patologije je kvalitativno sociološko opredeljiv tudi zaradi tega, ker je notranje strukturiran. Ta strukturiranost se izraža v prvi vrsti v heterogenosti pojavnih oblik, ki sestavljajo socialno patologijo in v njihovih medsebojnih razmerjih. Ta razmerja kažejo določene pravilnosti oziroma zakonitosti, ki jih je odkril v osnovi že A.Quetelet. V svojem delu "Sssai de physique sociale" je namreč dokazal, da se število kaznivih dejanj in drugih parakriminalnih pojavov iz leta v leto redno ponavlja, celo v posameznostih, v načinih njihove storitve. S tem je dokazal tudi, da se kriminaliteta giblje po svojih notranjih zakonitostih (to pa velja prav tako tudi za vse druge pojave, ki štejejo v okvir socialne patologije), da je torej zakonit družben pojav, ki lahko postane predmet eksaktnih znanstvenih razisko- vanj. Pred dobrimi sedemdesetimi leti je to dokazoval tudi E.Durkheim. Ti pojavi so, pravi Durkheim, nekaj več kot posamezno in nekaj več kot preprosta vsota posameznih dejanj in vedenj ljudi. To so družbeni pojavi v pravem pomenu besede, posebna kvaliteta v odnosu do posameznega. Takšno stališče šele omogoča, da proučujemo so-cialnopatološke pojave kot stvari in da se proti njim borimo kot proti družbenim pojavom, ne pa le kot proti posameznim ekscesom.++ c. Socialnopatološke pojave opredeljuje kot pojave posebne kvalitete končno tudi to, da vodijo do njihovega nastanka, obstajanja in notranje strukturiranosti družbeni procesi in gibanja. Že preprosto empirično izkustvo in opazovanje, še bolj pa znanstvena raziskovanja dokazujejo, da so socialnopatološki pojavi sestavni del družbenih dogajanj, povezani z vsemi družbenimi materialnimi in duhovnimi gibanji. Ni družbenega procesa, ki se ne bi odrazil tudi na gibanju in strukturi kriminalitete in njej podobnih pojavov. Ti se občutljivo in elastično prilagajajo spontanim in zavestno sproženim družbenim procesom. + Glej o tem, Bavcon, Pregled razvitka kriminološke nauke Kriminologija, Narodne novine, Zagreb 1966, str. 5-6 ++ Pinatel J., La pensče criminologique d»Emil_Durkheim et sa controverse avec G.Tarde, Revue de science crimi-nelle et de droit p4nal comparš, 1959, št. 2, str. 455. 3. Specifičnosti socialne patologije kot posebnega družbenega pojava Kot poseben družbeni pojav pa kaže socialna patologija tudi svoje specifičnosti, ki jo, mimo zanjo značilnega konfliktnega družbenega odnosa in odnosa prisiljevanja, še posebej ločijo od drugih družbenih pojavov« Med takšne posebnosti štejemo: a. Socialnopatološki pojavi, ki jih obravnavamo, se nikoli ne pojavljajo kot docela samostojni in ostro ločeni od tega, kar se šteje v časovno in prostorno določeni družbi za normalno. Vsa ravnanja in vedenja ljudi, ki jih štejemo za devijantna, so pravzaprav podaljšek v eksces nekega sicer normalnega človeškega dejanja ali vedenja. Skoraj vsak človek uživa alkoholne pijače. Alkoholizem je ekscesivno opijanje. Vsakdo si prizadeva, da bi pridobil kar se le da velik del pri porazdelitvi družbenega bogastva - tatvina, poneverba itd. so ekscesi, družbeno nedovoljena sredstva za dosego istega cilja. Seksualno življenje v družbeno dovoljenih oblikah je normalno - promiskuiteta in prostitucija sta v eksces podaljšani obliki sicer normalnega človeškega ravnanja. b. človeku posamezniku torej družba nalaga neke omejitve pri zadovoljevanju njegovih najrazličnejših potreb, želja in aspiracij. Te omejitve so vsebovane v normah, ki se spreminjajo v času (glede na zgodovinska gibanja istih globalnih družb) in v prostoru (glede na razlike med obstoječimi globalnimi družbami). Družbeni procesi in gibanja vzpostavljajo nove družbene odnose in s tem rušijo stare in vzpostavljajo nove družbene norme. Zaradi tega družbeno patološki pojavi, spremljajo vsa družbena gibanja in procese, kot njihov stranski produkt. Družbena gibanja, kot so n.pr. revolucija, industrializacija, urbanizacija, migracije, dvig standarda, motorizacija itd. spremljajo socialnopatološki pojavi specifičnih oblik in strukture, kot njihov stranski produkt. c. Specifičnost pojava, ki ga obravnavamo, je tudi v njegovi dvojnosti. Po eni strani obstajajo socialna patologija in njene posamezne pojavne oblike kot taki, kot objektivna dejstva. Dejstvo je, da nekateri posamezniki in skupine ljudi ekscesivno uživajo alkoholne pijače, da se vdajajo brezdelništvu in potepuštvu, prostituciji, da izvrše samomor. Po drugi strani obstaja družbeno vrednotenje in družbeno reagiranje na te pojave. Specifičnost obravnavanega pojava je v tem, da obeh njegovih ■»* strani ni mogoče ločiti, zakaj pojav obstaja ali ne kot devijanten, kot socialnopatološki predvsem v odvisnosti od družbenega vrednotenja. Kakor hitro torej neko človeško vedenje sicer objektivno obstaja, pa ga družba ne vrednoti negativno, potem se to ne šteje za devijantno vedenje in ne za socialnopatološki pojav* K proučevanju socialnopatoloških pojavov kot objektivno obstoječih pridemo torej le posredno, preko njihovega družbenega negativnega vrednotenja, preko subjektivnega. Proučevani pojav spada torej obenem v sfero objektivnega, od zavesti in volje neodvisnega in obenem v sfero subjektivnega, vrednostnega, zavestnega. Zaradi tega je proučevanje pojava zapleteno, saj se ne more u-kvarjati samo z njim kot takšnim, temveč v enaki meri in hkrati tudi z vso kompleksnostjo družbenih vrednotenj, medsebojnih spopadov teh vrednotenj, učinkovanjem vrednotenj na pojav sam in obratno in vse to še v okviru dane razredne in drugačne družbene stratificiranosti. 4. Devijantna populacija kot posebna socialna kategorija Končno se zastavlja še vprašanje, ali smemo šteti nosilce družbeno patoloških pojavov za posebno družbeno kategorijo. Na prvi pogled je videti, da so posamične oblike socialnopatoloških pojavov, zlasti pa njihovi nosilci, skrajno heterogena množica, ki se rekrutira iz vseh vrst ljudi, vseh družbenih slojev in razredov, vseh poklicev in provenijenc. V zahodni sociologiji štejejo za družbeno kategorijo množico takšnih posameznikov, ki jih karakterizira jo kakršnekoli enake ali podobne, toda družbeno relevantne značilnosti. Da bi lahko govorili o družbeni kategoriji, ni potrebno kakršnokoli medsebojno komunicira- nje med posameznimi pripadniki družbene kategorij e.+ S tega stališča smemo seveda šteti nosilce so-cialnopatoloških pojavov za družbeno kategorijo. Družbeno relevantna značilnost vseh je predvsem v tem, da so vsi v istem družbenem odnosu, ki je odnos nasprotovanja družbenim normam. Spričo tega se lahko znajdejo tudi v konfliktnem in v neformalnem in formalnem odnosu prisiljevanja. Že ta značilnost bi zadostovala za označbo nosilcev socialne patologije, kot posebne družbene kategorije. Toda tej značilnosti se pridruži vsaj še ena, ki morda ni značilna za prav vsakega pripadnika te družbene kategorije, pač pa za veliko večino. Gre za specifični družbeni položaj pripadnikov te družbene kategorije, ki ga označuje v globini odtujenost, konkretno v družbenih dogajanjih pa družbena marginalnost v smislu odstopanja od normalnega navzdol ali pa navzgor* Nosilci socialnopatoloških pojavov se n^m torej objektivno pojavljajo kot posebna družbena kategorija. To pa seveda ne pomeni, da gre tu za kategorijo ali sloj "za sebe", torej v politološkem pomenu besede. Po drugi strani pa s tem ni rečeno, da se posamezne skupine pripadnikov te kategorije sporadično ne pojavljajo tudi kot sekundarne ali pa celo primarne družbene skupine. Za takšne skupine gre, kadar te razvijajo svojo posebno mora- + Goričar, cit. delo, str. 169 in nasl. lo in norme, kadar medsebojno komunicirajo in celo svoja stališča širijo (gangsterske skupine, mladoletniške skupine, t.i. podzemlje prostitutk, brezdelnežev, hazarderjev itd.). m B. Družba_in_gosameznik 1« Družbeni odnosi Družbeno življenje je v prvi vrsti produkcija in reprodukcija pogojev za človekov obstanek in reprodukcija človeka kot vrste. To pomeni, da mora človek po eni strani proizvajati življenjska sredstva, kot so živež, obleka, stanovanje itd. in za to proizvodno potrebna orodja. Po drugi strani to pomeni, da mora človek proizvajati ljudi same - razplojevati človeško vrsto. Oboje izvira iz nujnosti, ki se kaže kot nagon po samoohranitvi in pomeni zadovoljevanje temeljnih človekovih potreb. Te potrebe silijo ljudi k delovanju in še več, te potrebe je mogoče zadovoljevati samo s skupinsko, družbeno dejavnostjo. Zaradi tega stopajo ljudje pri delovanju za zadovoljevanje svojih potreb nujno v medsebojne družbene odnose. Kakor hitro pa se ustvarijo kakršnikoli medsebojni družbeni odnosi, je s tem rečeno tudi, da so nastala določena pravila, po katerih dva ali več ljudi uravnavajo medsebojne odnose.+ Zgodovinsko so nastali najprej odnosi v biološki in v produkcijski sferi - torej biološko-družbeni odnosi in s tem tudi pravila, ki te odnose urejajo. Običaji in tabuji so prvobitne norme v človeški družbi, ki o-mejujejo posameznika zaradi ohranitve skupine in vrste. Na podlagi dosti redkih zgodovinskih spomenikov in pozna-vanja nekaterih danes obstoječih plemen na nizki razvojni stopnji, si prvobitno človeško skupnost zamišljamo kot skupnost, v kateri je bil, spričo odsotnosti viška proizvodov, posameznik identičen s skupino. Posameznikovi interesi so mogli biti torej le izjemoma različni od interesov skupine. Če je ob takšni izjemni različnosti interesov posameznik kršil družbeno normo, je bil to le posamičen eksces, ki je doživel reakcijo skupine, kot družbeno reakcijo v pravem pomenu besede. • Ta položaj se bistveno spremeni, brž ko postane človek sposoben proizvajati več, kot neposredno potrebuje. Višek proizvodnje se spremeni v privatno lastnino nekaterih posameznikov in s tem se prej interesno enotna družba raz- bi bilo potrebno razpravljati o oblikah, v katerih se pravila uresničujejo in sicer o ”vlogah”, ki jih lma-posamezniki in o družbenih institucijah, v katerih se ’’vloge" institucionalizirajo in dobivajo svojo vsebi-Obširnejšim izvajanjem o tem smo se tu ognili zaradi tega, da ta uvodni del ne bi preveč narasel m tudi zara-di tega, ker so ta vprašanja v sociologiji v splošnem do volj znana in obdelana tudi v literaturi, ki je navedena na koncu študije. Tu ta jo te no deli na ■posedujoče in neposedujoče. S tem preneha enakost, istovetnost interesov in identifikacija posameznika s skupino. Na tej "zelo nizki družbeni razvojni stopnji postane nujno urediti s skupnim pravilom dejanja produkcije, porazdelitve in menjave, ki se pojavljajo vsak dan in poskrbeti za to, da se bo posameznik podredil sploš nim pogojem produkcije in menjave. To pravilo, ki je spočetka običaj, postane kmalu zakon. Z zakonom se nujno rodijo tudi organi za njegovo izvrševanje - javna oblast -država." + Kršitev družbenega pravila (zdaj zakona) izgubi s tem naravo posamičnega ekscesa, temveč postane zako- . vv . ++ nit, množičen pojav. Tu najdemo izhodišče za obravnavanje dveh temelj nih problemov, ki sta sicer tudi splošno sociološka, še zlasti pa v zvezi z razumevanjem socialne patologije. To sta vprašanji o človekovem položaju v razcepljeni družbi in vprašanje o družbenih odnosih in na njih zraslih nor mah, ki "podrejajo posameznika splošnim pogojem produkcije in menjave". 2. Odtujenost kot temeljna značilnost človekovega družbenega položaja Človekovo delo, ki je v prvobitni družbi omogo- + Engels, 0 stanovanjskem vprašanju, Marx-Engels, Izbr. dela, I. del, str. 815, CZ, 1950 ++Glej o tem obširneje, Bavcon, Kriminalna politika in njene tendence v socialistični družbi, CZ 1958, str.15 in nasl* čalo ohranitev skupine in s tem posameznika ter ohranitev vrste, ki je temeljni element preobrazbe živali v človeka, spremeni svojo naravo z razcepom družbe na razrede."1’ Delo zdaj ni več skupno delovanje ljudi z istovetnimi interesi in skupno razvijanje sposobnosti za obvladovanje narave, temveč se spremeni v delo za drugega. Človek v takšnih razmerah z delom ne afirmira več samega sebe, temveč se negira, ker delo ne pripada njemu, njegovi človeški (generični) vsebini++, temveč je odtujeno, zunanje, neprijetna nuja za preživljanje. Proizvod dela, predmet, dobi naravo blaga, v katerega je vnesel proizvajalec svoje znanje, mišice, svoje življenje, a proizvod ne pripada njemu.+^+ proizvodno delo, ki je človeka naredilo, ki ga je obogatilo in razvijalo, postane torej v privatnolastniških produkcijskih odnosih praviloma samo še sredstvo za zadovoljitev potrebe po eksistenci. Zaradi tega lahko človek svojo človeško vsebino izraža samo še preko živalskih funkcij - prehrane, pijače, seksualnega nagone in porajanja otrok. Odtod dejstvo, da se ljudje drug drugemu zoperstavljajo, čeprav so v resnici drug + Marx-Engels, Rani radovi, Kultura, Zagreb 1955, str. 295 - 298. ++ 0 pojmu človekove generične vsebine glej cit. delo, Marx-Engels, Rani radovi, Kultura, Zagreb 1955 +++ Glej cit. delo pod št. 14, str. 198 - 200 drugemu pogoj za eksistenco. Teorija alienacije, ki jo je Marx načel v svojih zgodnjih delih, prežema dejansko vse njegovo delo. Toda Marx tega vprašanja ni omejil na problem eksploatacije, na problem prisvajanja presežnega dela. Opisani proizvodni odnosi imajo za Marxa mnogo globji pomen, saj oblikuje-jo določeno zavest, psiho in mentaliteto, skratka oblikujejo človeka, ki pojmuje svet in družbo okoli sebe na popačen način. "Privatna lastnina nas je napravila tako neumne in enostranske, da je nek predmet naš šele takrat, kadar ga imamo, če obstoji za nas kot kapital ali če ga neposredno jemo, pijemo, nosimo. Zaradi tega je na mesto vseh fizičnih in duhovnih čutil stopilo eno samo - čutilo lastnine - posedovanja - ki je odtujitev vseh drugih čutil. "++ Prav tako velja citirati v tej zvezi nek drug odstavek iz Marxovih zgodnjih del, kjer pravi: "Kolikor manj ješ, piješ, kupuješ knjige, kolikor manj greš v gledališče, na ples, v kavarno, kolikor manj misliš, ljubiš, teoretiziraš, poješ, slikaš, čustvuješ, toliko bolj štediš, toliko večje je tvoje bogastvo. + Glej cit. del^o, str. 200 - 204 ++ Ibid., str. 231 Kolikor manjši si, kolikor manj se človeško izražaš, toliko več imaš, toda tudi toliko bolj je odtujeno tvoje življenje, toliko več kopičiš, toda na račun svoje odtujene človeške biti.M+ Navezujoč na Marxovo teorijo alienacije odkrivajo danes nekateri marksistično in menarksistično usmerjeni pisci položaj sodobnega človeka v družbi in tiste njegove lastnosti, ki so posledica takšnega položaja. Tu velja omeniti n.pr. znamenitega francoskega industrijskega sociologa Friedmanna, ki opisuje vedenje delavca, potem ko je opravil svoje delo in ki ugotavlja, da je delavčevo vedenje ob koncu delovnega dne pravi barometer, ki razkriva njegov intimni odnos do dela. Duhovno siromaštvo, nadaljuje, na katerega obsojajo človeka njegove resnične življenjske razmere, ustvarjajo ravnodušnost in apatijo. Človek ob teh, za duhovnost neugodnih razmerah, postaja resnično duhovno oglušel, prazen, toda poln nizkotnosti. Življenjski cilji so mu: dobro se nahraniti in seksualni odnosi. V medosebnih odnosih doživlja in sam • • • „ , + + razdaja poniževanje m sovraštvo. Marx teorije o ali enačiji ni vezal samo na kapitalistične produkcijske odnose, temveč na vsako obliko + Ibid., str. 241 ++ Friedmann G., Kuda ide ljudski rad, Beograd, Rad 1959, str. 85 in 275-276. Tako tudi: Fromm Erich, Zdravo društvo, Beograd, Rad, 1963. produkcijskih odnosov, ki proizvod človekovega dela spreminjajo v blago in s tem delo v odtujeno delo. Vse to pomeni, da tudi različnih oblik devijant-nega, socialnopatološkega vedenja ni mogoče razumeti, če ne izhajamo iz tistih produkcijskih odnosov in torej življenjskih razmer, ki oblikujejo človekovo zavest, njegovo pojmovanje samega sebe in vsega kar ga obdaja, ki ga torej oblikujejo takšnega, kakršen je. Iz tega izhaja hipoteza, po kateri je treba šteti človekov položaj v družbi, katerega najglobja značilnost je njegova odtujenost, za bistveni in splošni vzrok, ki neprestano poraja možnosti za devijantna ravnanja in reakcije ljudi in s tem za nastajanje in obstajanje social-nopatoloških pojavov.+ Človekova odtujenost je splošna karakteristika njegovega položaja v družbi. Zaradi tega zajema prav vse družbene razrede in sloje. Prej citirane Marxove besede o tem, da je človek toliko bogatejši, kolikor je človeško manjši in siromašnejši, veljajo v sodobni družbi nedvomno ali celo še bolj tudi za materialno privilegirane družbene skupine. Zaradi tega kriminal, alkoholizem, narkomanija, prostitucija, samomori itd. niso "privilegium odiosum samo tistih družbenih razredov in slojev, ki so družbeno + Glej o tem tudi: Milutinovič dr. Milan, Uvod u krimino-logiju, II. deo, Beograd 1965 diskriminirani. Seveda pa se ta obča karakteristika človekovega družbenega položaja v konkretnih družbenih dogajanjih manifestira skrajno raznovrstno, zapleteno in prepleteno. Izraža se n.pr. v obliki nezadovoljenosti temeljnih človekovih materialnih in duhovnih potreb. To človeka sili, da si izbira tudi takšna sredstva za njihovo zadovoljevanje, # ki niso dovoljena celo v družbi, kjer je človek človeku vol^, ko se bori za svoj kos kruha, za svoj prostor na soncu, za možnost družbenega uveljavljanja in izražanja svoje osebnosti. Izraža se nadalje kot upor, kot zavist, kot obup in kot občutek, da se človeku dogaja krivica. Izraža se kot grobo in primitivno uveljavljanje pravice močnejšega, kot pokvarjenost in kot demoralizacija in še v drugih najrazličnejših oblikah. 0 3. Družbene norme in institucije Produkcijski odnosi in drugi na njih osnovi zrasli družbeni (ekonomski, politični, pravni, družinski itd.) odnosi, se izražajo v vsakdanjem življenju kot pravila za sožitje med ljudmi, kot vloge, ki jih ljudje "igrajo”, kot družbene norme in vrednote ter kot družbene institucije, ki te norme varujejo in gojijo. Njihova poglavitna naloga je "podrejati posameznika splošnim pogojem proizvodnje in menjave", v razcepljeni družbi, kjer so intere- si posameznikov lahko popolnoma protislovni. Če naj družba obstaja in se razvija, je potrebno v prvi vrsti zagotoviti nemoten potek proizvodnje, v takšnih proizvodnih odnosih, ki so na določeni razvojni stopnji edino mogoči. To pa je mogoče doseči edinole tako, da se posameznik tako ali drugače prisili k produktivnemu delu in k spoštovanju tistih družbenih odnosov in norm, ki takšen način proizvodnje in porazdelitve omogočajo. Družbeni odnosi, tako temeljni produkcijski, kot tudi vsi drugi, ki so na njih nastali, torej niso izmišljotina ljudi, temveč skozi glave ljudi predelana in spoznana nujnost, ki se kaže v obliki običajev, določene morale, norm in vrednot ter seveda tudi v obliki pravno-politične vrhnje stavbe. Človeka namreč ni mogoče prisiliti k produktivnemu delu in spoštovanju družbenih pravil samo ali celo predvsem samo s fizično prisilo. Zaradi tega vladajoči razred, kot nosilec določene oblike produkcijskih odnosov, zavestno vnaša svoja spoznanja o nujnosti in zakonitosti tudi v razred, ki za takšen način proizvodnje in družbenih odnosov ni zainteresiran. Vnaša jih preko družbenih institucij in norm, ki jih te institucije empirično varujejo in gojijo. Vnaša jih tudi take-, da izkorišča, in v zadnjih desetletjih tudi vedno bolj znanstveno utemeljena spoznanja o mehanizmih indoktrinacije, s sprožanjem in stinktov, čustvenih in iracionalnih človeških reakcij v obliki navdušenja, sovraštva, strahu, fanatizma itd. # Ekonomske, politične, družinske, vzgojne, kulturne ter moralne in etične institucije in njihove norme torej nikakor niso rezultat večinske privolitve (konsen-sus), kot to trde nekateri ameriški sociologi.+ Njih izhodišče so temeljni odnosi, v katere ljudje stopajo v procesu produkcije neodvisno od njihove volje in zavesti. Njihov zunanji izraz pa je zavestna (kot spoznana nujnost) politična, idejna, religiozna, kulturna, vzgojna itd. aktivnost vladajočega razreda. Tako torej vidimo, da so v družbi obstoječe norme in vrednote, vsaj na dvigajočem se delu razvojne krivulje vsakokratne družbeno ekonomske formacije, odraz družbene nujnosti. S svojo aktivnostjo vladajoči razred, čigar subjektivne koristi soglašajo z objektivno nujnostjo družbenega gibanja, u-trjuje in razvija ne le temeljne produkcijske odnose, temveč tudi ves sistem družbenih norm, ki so pogoj za določen način proizvodnje in seveda obenem vladajočemu razredu tudi subjektivno koristni. Družbene institucije in norme opravljajo torej funkcijo družbenega prisiljevanja in kontrole nad posameznikom. Preko institucij se izraža pričakovanje okolja o tem, kako se bo posameznik vedel in vsakdo že v naprej ve, kaj se od njega pričakuje. Obenem so družbene institucije in njihove norme + Elliot-Merrill, Social disorganization, IV. edit., New York 1961, str. 14 in nasi. tudi merilo tega, kar je v družbi dovoljeno in prepovedano, kaj je normalno in kaj devijantno. Zato se vsako ravnanje, ki napada družbene institucije in norme šteje za družbi nevarno, Ker ruši tisto minimalno harmonijo družbenih odnosov, ki je pogoj za nemoten potek proizvodnje. Družbene institucije in norme pa so seveda tudi tiste, na katerih se najpoprej manifestira zaostritev protislovja med produktivnimi silami in produkcijskimi odnosi. "Dokler se neki način proizvodnje giblje po dvigajočem se delu svoje razvojne krivulje, tako dolgo ga z ukanjem pozdravljajo celo tisti, ki so pri ustrezajočem mu načinu porazdelitve na škodi ... Šele, ko je ta način proizvodnje prehodil že dober kos poti po padajočem delu svoje razvojne krivulje ... šele tedaj se zazdi ljudem porazdelitev, ki postaja vedno bolj neenaka, krivična, šele tedaj začno ljudje od preživelih se dejstev apelirati na takoimenovano večno pravičnost." Tako se pokažejo posamezniku norme, ki jih je še pred kratkim sprejemal in celo sam soustvarjal, kot njemu tuje. Kot takšne in kot ovira napredku, se pokažejo tudi družbene institucije, ki norme varujejo. Ko smo si tako ogledali pojav in izvor ter funkcijo družbenih norm in družbenih institucij, lahko že tu na splošno u-'gotovimo, da je sam njihov obstoj v interesno razcepljeni + Engels, Anti-Dtlhring, CZ 1948, str. 170 družbi pogoj za nastajanje in obstoj devijantnih ravnanj in dejanj ljudi in s tem za obstoj socialnopatoloških, kot družbenih pojavov. Še tem bolj je to očitno v sodobnih dinamičnih, kompleksnih in heterogenih družbah, ko se včeraj veljavne norme in institucije čez noč pokažejo kot preživele, ko se spopadajo norme starega in novega sveta itd. Vprašanje o razmerju med družbo in posameznikom je bilo torej očitno potrebno obravnavati v okviru te uvodne teoretično—metodološke študije. Družba in njeni gibalni mehanizmi, njena struktura delujeta na posameznika v dvojnem smislu. Po eni strani se v družbi oblikuje najsplošnejša človekova podoba, ki smo jo označili kot odtujeno, alienirano. Po drugi strani se ta splošna podoba konkretizira in manifestira v določeni konkretni, dinamični družbi, ki ustvarja in obdaja posameznika z normami in institucijami in mu tako ustvarja zapovedi in prepovedi, ovire in spodbude, teren torej, na katerem naj se tak , kakršen je, znajde, bori in zmaga ali propade. Tako se zdi, da so človekova reagiranja, ravnanja in dejanja odvisna v sociološkem smislu predvsem od treh faktorjev: 1. od njegovega konkretnega družbenega statusa, 2. od uspešnosti ali neuspešnosti procesa človekove socializacije in 3. od večje ali manjše uspešnosti družbene kontrole ali z drugimi besedami od večje ali manjše stopnje družbene organiziranosti oziroma dezorganiziranosti. C. Družbeni_status 1. Pojem družbenega statusa Zdaj že torej vidimo, da imamo opraviti z dvema pojmoma in sicer: a. s človekovim občim družbenim položajem, za katerega je značilna odtujenost, kot splošna karakteristika, ne glede na njegovo razredno pripadnost in b. s konkretnim položajem človeka v družbenih razmerah, v katerih se splošno manifestira v specifičnih pojavnih oblikah. Vgrajenost posameznika v dano družbo, njegovo mesto v tej družbi, označuje zahodna sociologija z izrazom človekov družbeni status. Potem ko smo spoznali najglobje karakteristike človekovega položaja in našli njegove vzroke v odtujenosti dela, lahko sprejmemo kategorijo družbenega statusa, kot zunanjo, konkretno pojavno obliko, ki ji posveča meščanska sociologija veliko pozornost in o kateri je zbrala veliko podatkov.+ Kategorija družbenega sta— + Tu ne navajamo posebej avtorjev, ki uporabljajo ta pojem, ker so navedeni v zadaj priloženi bibliografiji. tuša obsega ne le posameznikov položaj v konkretni družbi, kot objektivno dejstvo, temveč tudi v zvezi z družbenim vrednotenjem tega položaja. Tako se pokaže ta kategorija tudi kot socialno vrednostna. Takšno pojmovanje te kategorije se zdi pravilno, saj se ravno preko družbenega vrednotenja za posameznika njegov položaj objektivizira in izrazi kot njegov materialno-ekonomski položaj, njegova veljava in prestiž, kot možnost uveljaviti se v okolju itd. 2. Značilnosti družbenega statusa devijantne populacije Raziskovanja o družbenem statusu delinkventne populacije in populacije, ki je nosilec drugih socialno-patoloških pojavov, so zelo številna. Enotna so si v ugotovitvi, da so individualni nosilci socialnopatoloških pojavov v prvi vrsti pripadniki tistih družbenih slojev, in skupin, ki so vsestransko materialno, duhovno in moralno diskriminirani, se pravi na najnižji stopnici družbene lestvice. Do istih ugotovitev smo prišli tudi z našimi raziskovanji. Pravo jedro družbene kategorije nosilcev socialnopatoloških pojavov je značilno po tem, da gre za ljudi, ki imajo najnižjo izobrazbo ali so sploh brez izobrazbe, ki so nekvalificirani ali priučeni delavci, brez zaposlitve ali samo začasno zaposleni in sicer pri naj- preprostejših, manuelnih delih. Ta skupina ljudi ima zaradi tega najnižje dohodke, najslabše stanuje in živi sploh v relativno najbolj primitivnih razmerah. Končno, v tej skupini ljudi najdemo tudi največ primitivnosti in grobosti v medosebnih odnosih, najnižje moralne standarde, nekulturnost, čustveno nerazvitost in osebnostno neurejenosti m 5. Družbeno vrednotenje družbenega statusa Ob teh ugotovitvah pa so potrebne nekatere o-pombe. Predvsem se seveda vsa raziskovanja nanašajo na tiste nosilce socialnopatoloških pojavov, ki so jih pristojni organi odkrili in obravnavali. Če upoštevamo, da je že splošna ocena posameznikovega ravnanja odvisna od socialnih vrednotenj in norm, še tem bolj pa tista ocena, katere rezultat je organizirana in institucionalizi-0 rana družbena reakcija, potem se upravičeno zastavlja vprašanje ali je podoba devijantne populacije, kakršna je bila zgoraj opisana, v resnici točna. Ta dvom se še utrdi, brž ko pomislimo, da n.pr. spolni razvrat, promiskuiteta, narkomanija, masovna nevrotizacija, brezdelniš-tvo play-bojev, finančne in gospodarske transakcije, kot to imenujemo, kadar gre za pripadnike t.i. višjih družbe- + Opozarjamo zlasti na: Bavconj Socialna struktura delinkventne populacije, Teorija in praksa, III/1966, št. 2, str. 238-245 in na tem citirane raziskave Inštituta za kriminologijo. nih slojev, kvalitativno niso prav nič drugačni pojavi kot prostitucija, posilstva, prodajanje in tihotapljenje mamil, brezdelništvo in potepuštvo, tatvine itd., kot to imenujemo, kadar gre za pripadnike nižjih družbenih slojev. To kaže na določen apriorni odnos, ki v družbi obstaja do marginalnih družbenih slojev. Ta se izraža v tem, da je ves sloj apriori sumljiv in tako tudi vsak ^ njegov posamezni pripadnik. Kadarkoli se v družbi kaj zgodi, išče policija storilca ponavadi v teh slojih. Tudi vsi drugi družbeni organizirani in neorganizirani pritiski in posegi, so usmerjeni v marginalne družbene sloje, ki so pogosto tudi teritorialno opredeljivi (predmestje, bara-ke sezonskih delavcev itd.). V zvezi s tem smemo morda trditi, da se objektivno slabši družbeni položaj teh slojev, potencira še z, v nekem smislu subjektivnim odnosom drugega dela družbe in # s pritiski, ki iz tega izvirajo. To seveda potiska njiho- ve pripadnike še bolj na družbeni rob in hkrati v najrazličnejše oblike socialnopatoloskih reagiranj. Na podlagi tega morebiti lahko rečemo, da je populacija, ki jo obravnavamo v naših in tujih raziskavah do neke mere vnaprej selekcionirana in sicer: + Glej o tem tudi: Foote-Whyte W., Street corner society, The university of Chicago Press, 1961. a. zaradi različnega socialnega vrednotenja v bistvu istih ali podobnih dejanj in ravnanj, glede na to, kateri socialni skupini, sloju ali razredu njihov nosilec pripada, b. zaradi tega, ker organi pregona odkrijejo v glavnem tiste, ki so dovolj nespretni, da se pustijo ujeti (razen, kadar gre za najhujše delikte zoper življenje in seksualne delikte), c. zaradi tega, ker suspektnost pripadnikov marginalnih družbenih slojev zmanjšuje na minimum možnost, da storilec ne bi bil razkrit, medtem ko so črne številke v okviru t.i. gospodarskega kriminala izredno velike, saj se veliko stvari sploh prikrije, nekatere pa odkrijejo šele po več letih. Tako je seveda tudi s pocestno in z boljšo prostitucijo itd. d. zaradi tega, ker so tudi tožilstva in sodišča "# ter sodniki za prekrške sestavni del dane družbe in zaradi tega niso osvobojeni teh odnosov in vrednotenj in drugače obravnavajo pripadnike različnih družbenih skupin in slojev. Vsa ta dejstva so sama po sebi manifestacije človekove odtujenosti in na sedanji razvojni stopnji, kot objektiven in nujen pojav, niso odpravljiva. Narekujejo pa določeno previdnost pri raziskovanjih, pri oblikovanjih znanstvenih hipotez in seveda tudi pri oblikovanju krimi- nalne politike in deliktnega prava. Po drugi strani izvira iz prednjih ugotovitev še naslednje vprašanje oziroma hipoteza. Ali namreč nima določenega, morda celo velikega vpliva na devijantno vedenje posameznika, ne le objektivni družbeni status, ki je celo izmerljiv, temveč tudi vrednotenje tega statusa v družbi in iz tega vrednotenja izvirajoči družbeni odnos ter vsebina in oblike družbenega pritiska in reagiranja, ki so težje izmerljive kvalitete. Ta družbeni odnos ter vsebina in oblike družbenega pritiska in reagiranja se izražajo skozi množico drobnih in večjih diskriminacij, krivic, sodb, pritiskov, ocenjevanj in podobnega. Izraža pa se seveda tudi skozi večjo ali manjšo silovitost organiziranega družbenega reagiranja, n.pr. pri odmeri kazni za prekršek ali za kaznivo dejanje, glede na to ali gre za pripadnika tega ali drugega družbenega sloja. Morebiti i-majo ti družbeni pojavi večji vpliv, kot si mislimo in i-majo verjetno z naraščanjem človekove materialne preskrbljenosti vedno večji pomen pri genezi devijantnih vedenj in dejanj. 4. Vpliv družbenega statusa na oblikovanje človekove osebnosti Druga opomba k prej opisani podobi prave devi-jantne populacije, oziroma njenega družbenega statusa pa se tiče oblikovanja človekove osebnosti. Če pojmujemo kategorijo družbeni status tako kompleksno, kot smo to poskušali spredaj storiti (torej kot enotnost objektivnega in vrednostnega, ker se oboje kaže posamezniku, kot njegov objektivni položaj v družbi), potem moramo priznati, da utegne imeti ta konkretni družbeni status izreden pomen pri oblikovanju posameznikove osebnosti. Družbeni položaj marginalnih družbenih slojev namreč nujno še poglobi in zaostri že primarno človekovo alieniranost in omejuje posameznikove možnosti človeškega izražanja na najbolj ozke sfere golega preživljanja in razplojevanja. Te socialne skupine in sloji so potisnjeni na skrajni rob družbe in dogajanj v njej. Teh skupin se ne dotikajo in nanje ne vplivajo kulturni, duhovni, moralni in politični družbeni tokovi, ki človeka lahko plemenitijo, osveščajo in osvobajajo njemu tujih biopsihičnih in družbenih sil, ki se mu prikazujejo, kot da so nad njim in izven njega. Neke raziskave so pokazale, da se n.pr. okrog 50 % jeseniških delavcev ne udeležuje družbenega življenja v tako-rekoč nobeni obliki, saj ne berejo časopisov, ne poslušajo radia, ne hodijo na kulturne prireditve, niso vključeni v družbeno političnih organizacijah in ne sodelujejo v organih samoupravljanja."*" Skoraj bi si upali trditi, da takšen družbeni položaj omenjenih skupin nujno poraja več + Glej o tem gradivo s simpozija o družbeni diferenciaciji na Slovenskem, zlasti pa prispevek Casermana. Gradivo je bilo razmnoženo,v izvlečkih in odlomkih pa objavljeno v "Teoriji in praksi" in v "Naših razgledih". vsakovrstnih devijantnih reakcij in vedenj kot v drugih skupinah, pa naj se že izrazi na zunaj tako ali drugače in naj se izrazi subjektivno kot upor, kot zavist ali kot spoznanje o nepravičnosti družbe ali pa kot otopelost, pokvarjenost in demoralizacija. Psihologija in psihiatrije poskušata pojasniti, zakaj se ista temeljna vzroka - človekova alieniranost in konkreten človekov položaj v družbi izražata pri enem človeku tako in pri drugem drugače in zakaj se te, skozi glave in čustva ljudi predelane življenjske razmere na zunaj izražajo v obliki kriminala, alkoholizma, prostitucije, brezdelništva, narkomanije, samomorov, nevrotizacije in podobnega. Spričo obeh opomb zdaj lahko sklenemo, da konkretne življenjske razmere ali družbeni status lahko še poglabljajo in zaostrujejo vsesplošno človekovo alieniranost. S tem se ustvarja videz, celo prepričanje, da so revščina in pomanjkanje ter njuni spremljajoči pojavi, osnovni vzroki devijantnega vedenja. Iz te zamenjave vzrokov in posledic izvira tudi znano in s prakso demantirano stališče, da bo odprava kapitalističnih proizvodnih odnosov sama po sebi odpravila tudi ’'socialne korenine" socialnopatoloških pojavov. 5. Kriminaliteta blaginje Danes nov pojav, ki mu pravimo "kriminaliteta blaginje" zgovorno dokazuje ne le to, da takšni pojavi niso sami po sebi "privilegium odiosum" potlačenih razredov, temveč tudi, da se je treba pri spoznavanju in razlagi človekovih devijantnih ravnanj, spustiti globje, prav do narave družbenih proizvodnih odnosov, ki človeka na sedanji razvojni stopnji nujno postavljajo v položaj samoodtujenosti in s tem oblikujejo njegovo osebnost. Pojav, ki mu pravimo kriminaliteta blaginje je nov seveda samo relativno in to zaradi tega, ker je kot takšen šele pred kratkim prodrl do našega spoznanja. Dokler je namreč družba vsakovrstne samovoljnosti, ekshibicije, razvrat in podobne ekscese višjih družbenih razredov štela za normalne, pač niso mogli postati predmet so-cialnopatoloških proučevanj. Danes poznamo in priznavamo t.i. kriminal belih ovratnikov, ki zajema najrazličnejše gospodarske in finančne goljufije, korupcijo, podkupovanje in podobna dejanja, ki zajemajo najvišje vrhove gospodarstva, politike, državne uprave, pravosodja itd. Sem sodi tudi pojav, ki mu pravimo razvrat sodobne "zlate mMine", ki se izraža zlasti v vsakovrstnih seksualnih devijacijah, alkoholizmu in narkomaniji, pa tudi v samomorih in nevrotizaciji. Končno štejemo sem tudi to, kar imenujemo "mladoletniški nemir" in ki zajema nesmiselen vandalizem, huliganska divjanja, pa tudi posnemanje seksualne razpuščenosti, alkoholizma in narkomanije, ki je sicer značilno bolj za "play-boye" v višjih družbenih slojih. Pravkar omenjene pojave razlagajo kriminologi in psihologi na zelo različne načine. Opozarjajo na sodobne življenjske razmere in tempo, na človekovo neadaptiranost takšnemu življenju, na razbite družine, na materializirane in komercializirane družbene idole, na napačno vzgojo, pre-nasičenost in prepotentnost, duševno lenobo, spopad vrednot in kultur, na vzglede itd.+ Vsi ti odgovori na vprašanje, kje so vzroki prej omenjenih pojavov, so seveda v posameznih primerih ali v skupinah primerov točni. Vendar jih lahko vzamemo le kot posamezne delce resnice, kot pojavne oblike globjih vzrokov. Tu se kaže ponovno sklicevati na Marxa in tiste sodobne pisce, ki izhajajoč iz teorije o alienaciji, opozarjajo na duhovno siromaštvo, na katerega obsoja človeka njegov resnični položaj v družbi. Človek zahodne hemisfere, ki nima več, vsaj ne v večini primerov, problemov z osnovno eksistenco, se peha in trudi za dvig svojega standarda, za materialne dobrine, ki so več kot živež, obleka in stanovanje. Toda ko te dobrine doseže, se marsikateri prej ali slej zave, da zaradi vsega tega bleščečega standarda ni postal ne bolj srečen, ne boljši, da življenje zaradi tega vsebinsko ni postalo bogatejše, manj dolgočasno, ste- + Falke A., WohlstandskriminalitSt, Kriminalistik, Hamburg 1964, št. 4, str. 169 - 175; Grassberger R., Die Kriminalitet des , 175-176. Aleksić Živojin: Internacionalni naučni simpozijum o_al-koholizmu. Jugoslovenska revija za kriminologiju i krivično pravo. III, 1965, 4o7-414« V Opšti bolnici ”Dr M. Stojanovič” v Zagrebu 7.-10.X. 1965. Alkoholizam. Radovi sa I* Seminara Komisije za borbu pro-tiv alkoholizma pri Glavnom odboru Crvenog križa Hrvatske. (Glavmi i odgovorni urednik Olga Cesarec.) Glavni odbor Crvenog križa Hrvatske. Zagreb 1957. 12o str* 8°. Alkoholizam i društvo. Zbornik radova. (Savez protiv alko-holi zrna Srbije.) Rad. Beograd 1961. 272+(IV) str. 8°. Alkoholizem, problem družbe in posameznika. Izbrana pre-davanja s tečajev o problemih alkoholizma, ki jih je priredila komisija za boj proti alkoholizmu pri Glavnem odboru Rdečega križa Slovenije ob sodelovanju Sveta za zdravstvo LRS in psihiatrične klinike medicinske fakultete v Ljubljani v mesecih marcu in decembru leta 1959« Jugoslovanski rdeči križ - Glavni odbor Slovenije in Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Ljubljana 1961. 12o str. s si. 8 • Alkoholizem v luči dela organov socialnega varstva. — Vestnik republiškega sekretariata za socialno varstvo SRS, III, 1964, 2, 4-lo. Andrijanič Milica, 0 problemu alkoholizma. - Socijalni rad, II, 1961, 4, 158-162. = Naše zdravlje, IX, 1962, 6/7. 209-212. Antialkoholni pokret u svijetu i kod nas. Društvo za borbu protiv alkoholizma u N.R. Hrvatskoj. Zagreb 1954* 15 str. s sliko* 8°. Az alkoholizmusrđl. Az alkohol kžros hatšsa Čs gyđgyit4sa. Egdszdgtlgyi intčzet. Szubotica 1958. 64+(H) str. s si. Bartolović Fran.jo i Jakob Geček: Izvršavanje mjere sigurnosti obaveznog liječenja alkoholičara u kazneno popravnom domu općeg tipa (problemi i mogućnosti). - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, XIII, 1965, 2, 499-501. Referat na mednarodnem simpoziju o alkoholizmu v Zagrebu 7.-9.X.1965« Bavcon Ljubo: Alkohol kao kriminogeni činilac* /1958*/ 17 str. 4°. Ciklostil. O obravnavanju delinkventnih alkoholikov. - Pravnik, X, 1955, 2Z§, 296-526. Socialne, psihološke in zdravstvene značilnosti delinkventnih in nedelinkventnih alkoholikov. Summary. -Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XIII, 1962, 4, 165-174» - Problemi, II, 1964, 12, 56-69. Suradnja sudsko-psihijatrijskih vještaka i suda u odre-djivanju adekvatnih krivično-pravnih mjera za alkoholičare. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika u-nutrašnjih poslova, XII, 1964, £, 175-178. Bebler Damjana: Iz dosedanje borbe proti alkoholizmu drugod in pri nas. - Priroda, človek in zdravje, VIII, 1955, 5/4. 58-59; 2Z£, 86-9o. Bedenić Milan; Alkoholizam kao socijalna bolest. — Zaštita zdravlja, IX, 1954, 9/lo. 154-156. Berce Dušan; Alkoholizem pri nas. — Celjski zbornik, 1961, 567-581. Berber Josip: Psihološki metodi ispitivanja ličnostialko-holičara. Ršsugiš. - Alkoholizam, II, 1962, 2, 27-59» Berger Josip, Bojka Musič i Nataša Mi.iušković; Iskustva, u radu psihologa Dispanzera za Tečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma. Summary. - Alkoholizam, V, 1965, 2/2, 82-87. Berkeš Milan: Mjesec borbe protiv alkoholizma. - Naš rad, XIII, 1964, 10, 1-2. V NR Hrvaški Betlheim Stjepan. Duška Blažević. A. Bujević, B. Cv.ietano-vić. T. Manhalter. Nikola Peršič. N. Petz, Dj. Vukadj^ nović i M. Zebec: Pokušaj ispitivanja alkoholizma kod. školske djece. TSocijalno-medicinska, neurološko-psihi-jatrijska i psihologijska ispitivanja.) - Zaštita djece u odnosu na porodicu, 1955, 154-162. Boh Katja: Alkohol in varnost v prometu. - Delo in varnost, IX, 1964, 6, 128-135* - Vpliv alkohola na psihofizične zmožnosti voznikov motornih vozil. Summary. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XV, 1964, 4, 2o2-215. Bošnjak Milena: Tretiranje alkoholizma u savremenom druš-tvu. - Sociologija, V, 1963, 1/2, 127-145. Božinovič Nada: Alkohol i socijalna služba. - Socijalna i zdravstvena politika, X, 1957, 9, 3o-34. Brdarič Željko: Simpozij o alkoholizmu. Neurološko-psihija-trijski odjel Bolnice "Dr M, Stojanovič", Zagreb, 11, 12. i 13. listopada 1963» - Anali Bolnice "Dr M.Stoja-nović", II, 1963, 4, 412-415. Poročilo. Bucič Miodra.^ A.: Smrtna alkoholisanost dece. Rčsumž. -Medicinski arhiv, XVII, 1963, 1, 1-13. Bujevič A.: Faze alkoholne narkomanije kod muškarca. -Preporod, 1958, 2> 5-H* Centner Oto: Alkoholizam i uračunljivost s krivično-prav-nog aspekta. - Naša zakonitost, XVIII, 1964, 3/4« 99-lo7 Cotič Dušan: Savremeni tretman alkoholičara u krivičnom pravu FNRJ. - Pravni život, XI, 1962, 2» 43-55* Čuk Slobodan: Neki socijslno-medicinski aspekti alkoholizma u Rijeci. Sommario. - Neuropsihijatrija, XI, 1963, 1, 48-55. - Nešto iz problematike alkoholizma u gradu i kotaru Rijeka. - Obavještenja - higijena, epidemiologija, zdravstve no prosvečivanje, V, 1962, 2» 331-346. Defilipis Berislav: Alkoholizam na javno-prometnim površinama. - Naš rad, XI, 1962, 11, 7—lo. Despotović Aleksandar: Analize socijalnih i medicinskih obeležja lečenih alkoholičara. Rčsum^. — Alkoholizam, V, 1965, 2/2, 13-34. - Metodi rada i organizacija socijalne službe u.dispanzeru za lečenje alkoholičara. RćsumS. — Alkoholizam, III, 1963, 2, 50-56. - Mogućnosti ambulantnog lečenja alkoholičara. R6sum6. -Alkoholizam, I, 1961, 1, 48-53« V Beogradu. - O alkoholizmu i njegovom lečenju. - Socijalna i zdravstvena politika, X, 1957, 11, 4-11* - Osvrt na rad II, simpozijuma o alkoholizmu održanog u Zagrebu od 16. do 18. oktobra 1964. godine. - Alkoholizam, IV, 1964, 1, 59-78. - Put u alkoholizam. Dispanzer za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma. Beograd 1964. 52 str. 8°. (Dispanzer za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma, 1) - Savremena shvatanja o alkoholnim psihozama. Rćsumž. -Alkoholizam, III, 1963, 6, 52-67. - Služba dispanzera za lečenje alkoholičara. - Socijalne i zdravstvena politika, XII, 1959, 2» 38-45* V Beogradu 1955-1959. - Uslovi za lečenje alkoholičara i postupak pri prijemu na lečenje. Rćsumć. - Alkoholizam, II, 1962, 2> 5-14* Despotović Aleksandar. Josip Berger i Bo.ika Musič: Progno-stički značaj nekih varijabila u ambulantnom tretmanu alkoholizma. Summary. - Alkoholizam, II, 1962, 2» 36-58. Despotović Aleksandar. Vladimir Nikolič i Vidoje Milosav-čević: DijagnostiČko-prognostički značaj motivacije za lečenje kod obolelih od alkoholizma. Rčsum6. - Alkoholizam, IV, 1964, 2> 46-55* Despotović Aleksandar. Radmila Simonovič i Vladimir Žižić: Značaj mladičkog doba u nastanku alkoholizma. Summary. - Alkoholizam, III, 1963, 8, 17-26. Despotović Alekšandar« Josip Vesel i Bogoljub Milosavlje-vić: Carbo animals u lečenju alkoholičara. Summary. -Alkoholizam, IV, 1964, 4» 53-58. Devečerski Milivoje: Rezultati ispitivanja zdravstvenog, stanja kod grupe od looo alkoholičara. Rćsume. — Higijena, XII, 196o, 2/3. 254-262. Dimitrijević Dimitrije D.: Alkoholizam roditelja u.pato-genezi dečjih neuroza. Zusammenfassung. — ItLedicmski arhiv, XII, 1958, 1, 81-85. Do.ič Josip: Alkoholizam i liječenje alkoholičara kao so-cijalno-medicinski problem. - Liječnički vjestnik, LXXVII, 1955, 1/2, 83. - Alkoholizam kao posljedica utjecaja društva i okoline. - Higijena, IX, 1957, 2/3, 196-2o5* - Saobraćaj i alkohol. 0 problemu alkoholizma medju že-lezničarima. - Transport, X, 1954* £o (29.IX.). - Saradnja žene u lečenju alkoholičara. - Budućnost, II, 1957, 2 (10.XII.). - Socijalno-medicinski podaci o 2ooo alkoholičara. - Narodno zdravlje, XII, 1956, 6, 163-169. - Suvremeno liječenje alkoholičara. - Glas rada, X, 3o. (22.VII.); 21 (29.VII.). - Uzroci jednog socijalnog zla. Anketa zagrebačkog Dispanzera za psihohigijenu. - Borba, XXI, 1956, 48 (26.11.). - Uzroci koji dovode do alkoholizma. - Narodno zdravlje, XI, 1955, 2, 48-53. - Više nego lo.ooo alkoholičara ... - Preporod, 1958, 2, 26-34- - Žena i alkoholizam. - Sanitarni tehničar, V, 1958, 6, 198-2o2. Dragičević AdolfT Ante Matutinović i Stanko Pintarič: Eko-nomski 1 socijalni aspekti alkoholizma. - Socijalna politika, VI, 1956, 11/12. 47-65. Rezultati ankete sekretariata za socialno varstvo IO Zagreb. Druga skupština Jugoslovenskog saveza za borbu protiv alkoholizma. - Budućnost, V, 196o, 22, 1-6. 19.XII.1959 v Beogradu. Z referati Božidarja Vorkapića, Radošina Rajevića, Radula Jovanoviča in diskusije. /Drugi/ II simpozij o alkoholizmu. Centar za proučavanje i suzbijanje alkoholizma Opće bolnice "Dr Mladen Stojanovič’', Zagreb 16, 17. i 18. listopada 1965. - Anali Bolnice "Dr M. Stojanovič", IV, 1965, 2, 187-445* D.iurd.iević Momčilo: Alkoholizam kao socijalni problem. — Zdravlje, XII, i960, 12, 4. Deca u porodici alkoholičara. - Crveni krst Srbije, VI, i960, 10, 7. - Iskustva dispanzera za lečenje alkoholičara u Beogradu. Uloga organizacije Crvenog krsta u otklanjanju alkoholizma. - Crveni krst Srbije, IV, 1958, lo, 12-13» - Rad savetovalištva u NR Srbiji. - Crveni krst Srbije, IV, 1958, 2, 6-7. - Uloga socijalnih radnika u lečenju alkoholizma. - Crveni krst Srbije, IV, 1958, 12, lo-ll. Elaborat o alkoholizmu podnet Saveznom izvršnom veću od strane Jugoslovenskog crvenog krsta* /Jugoslovenski crveni krst. Beograd 1958./ 16 str. 4°. Ciklostirano. Ercegovac Dragan: Lečenje akutne opijenosti. Summary. -Alkoholizam, II, 1962, 2, 52-58. Fildiševski Petar: Alkoholizmot vo makedonskoto selo. -Zbornik od Tretiot kongres na lekarite na NR Makedonija, 1952, 111-115. Granić Ante: Društveno-pravni aspekt pitanja alkoholisa-nosti u saobraćaju. - Narodna milicija, XIV, 1961, 2> 1-9. Herzog Ivan: Liječenje alkoholizma. Zaštita zdravlja. Zagreb 1952. 11 str. 8°. (Iz mentalne higijene) Htlbscher Franc: Alkoholizem in zdravljenje kroničnih al-koholikov. - Medicinska sestra na terenu, VII, 196o, 2, 156-162. Hudolin Vladimir: Alkohol i duševna bolest. /S 4 sl./ -Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, VI, 1958, 2, 142-152. - Alkohol izaziva duševne bolesti. - Naš rad, VIII, 1959, 1, 22-24. - Alkohol u brojkama. - Naš rad, VIII, 1959, 2» 16-18. V NR Hrvaški. - Alkoholizam i radna sposobnost. - Osiguranik, V, 1958, 1, 16-18. - Alkoholizam i uračunljivost. - Alkoholizam, IV, 1964, 2, 36-45. Referat na posvetovanju iz forenzične psihiatrije lo.-11.IV.1964 v bolnici Vrapče. - Alkoholno pitanje i lekari. — Liječnički vjesnik, LXXXIV, 1962, 19o. - Delirium tremens. Summary. - Iatros, 1965, 1, 41-5o. - Jugoslovenska bibliografija alkoholizma. Pliva. Zagreb 1964. XIX + 19o str. 8°. - Mala enciklopedija alkoholizma. Panorama. Zagreb 1965. 5o8+(I) str. s 75 si. + 16 prilog z 19 si. 8°. (Leksi-konska izdanja) - Organizacija prevencije i liječenja alkoholizma. Summary. - Zdravstvo, VI, 1964, 2, 18-23. - Prevencija alkoholizma. — Alkoholizam (Zagreb), 196o, lo/12. 1-2 » - Prevencija alkoholizma, liječenje i rehabilitacije alkoholičara. Summary. - Liječnički vjesnik, LXXXII, i960, 6, 473-485. = Medicinski glasnik, XV, 1961, 2/2a. 76-80, priloga. - Simpozij o alkoholizmu. Zdravstveni i društveni radnici prišli su rješavanju problema alkoholizma. - Naš rad, XII, 1965, 11, 9-12. - Stalan porast alkoholizma. — Naš rad, X, 1961, 1, 6—7* V svetu in v Jugoslaviji. - Suvremeni problemi alkoholizma. (Z lo si.) Ršsumč. — Anali Bolnice "Dr M. Stojanovič", I, 1962, 2, 185-195* - Suvremeni problemi alkoholizma. — Naš rad, XI, 1962, 11, 1-6. Ignjatovič Milan: Povodom savetovanja 0 problemu alkoholizma održanog 25* i 26. maja 1961. godine. — Alkoholizam, I, 1961, 1, 59-60. Jekič Uroš: Alkoholizam. - Zdravlje, VI, 1954, 2> 3-4* - Alkoholizam - problem zdravlja. - Srpski arhiv za celokupno lekarstvo, LXXXV, 1957, 4, 456-461. - Alkoholizam kao zdravstveno-socijalni problem. - Socijalna i zdravstvena politika, VIII, 1955, 5, 4-7. = Zbornik članaka o zdravstvenom vaspitanju, 1955, 4o-5f* - Neki mentalno-higijenski aspekti alkoholizma. - Srpski arhiv za celokupno lekarstvo, LXXXV, 1957, lo, 1145—1153* Jekič Uroš. Srboliub Stojil.iković i Aleksandar Despotoviči Delirium tremens kroz klinička zapažanja. Resume. -Srpski arhiv za celokupno lekarstvo, LXXXVI, 1958, 7/.ž> 868-873. Referat na IV. znanstvenem sestanku nevrologov in psihiatrov Jugoslavije lo.X.1956 na Bledu. Jemrić Mato: Alkoholizam i ubojstva. /S sl*/ -Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, VII, 1959, 6, 641-649; VIII, i960, 1, 2o-28; 2, 155-141* V NR Hrvački 1946-1955* Jevtič Dušan M.: Akutna nekomplikovana alkoholisanost. -Narodna milicija, XI, 1958, 2., 4-18* - Sudski značaj alkoholisanih i alkoholomana. - Pravni život, IX, I960, 1^2, 20-24. - Šofer trezan i alkoholisan. - Naša praksa, 1965, 2, 8-22. Jokanović Dobrivo.ie: Alkoholizam i samo ubi stvo. Rćsumć. -Alkoholizam, III, 1965, 2» 41-44» - Tragični ishodi trovanja alkoholom kod dece. Summary. - Alkoholizam, II, 1962, 5, 15-21. Jokanović Dobrivo.ie i Samuilo Pe.iakovič: Infantilni alko-, holizam i alkoholisanost. Zusammenfassung. - Medicinski glasnik, XIV, 196o, 2/8, 268-271 + priloga. Jovanovič Ljubiša: Krivično-pravni tretman delinkvenata alkoholičara u savremenom zakonodavstvu. - 15* maj, XVIII, 1965, 12, lo55-lo51. - Uticaj alkoholizma na vršenje krivičnih dela protiv saobraćaja u Beogradu. - Pravni život, XIV, 1965, 52-41. Jovanovič Radul: Vaspitanje omladine Jugoslavije u duhu trezvenosti. Summary. - Alkoholizam, II, 1962, 4, 5-16. Referat na VIII. mednarodnem seminarju o prevenciji alkoholizma pri mladini in o zdravljenju alkoholikov 11.-25.VI.1962 v Varšavi. Jovanovič Svetislav: Metodi i značaj ispitivanja posledica alkoholizma na porodici. — Alkoholizam, IV, 1964, 4, 79-84. Jovanovič Života: Krivična odgovornost alkoholisanih voza-ča motornih vozila. - Narodna milicija, XI, 1958, 4, 7-14. Juzevski Živko: Alkoholizmot i bezbednosta vo saobračajot. - ZaštitaTlII, 1965, 6, 428-452. Južnik Go.imir: Alkohol in delo. - Proteus, XXIV, 1961/2, 9/lo, 258-242. Kaličanin Predrag i Andon Mančevski: Alkoholni.psihozi vo S.R. Makedonija. Rčsumč. - Makedonski medicinski pregled, XVIII, 1965, 11/H, 371-579. Kanoni Janez: Alkoholizem - socialno-zdravstveni^ kultur-no etični problem. - Slovenski poročevalec, XX, 1959, 26 (2.IV.). Kia.in Vladimir: Neurotična ličnost i alkoholizam. Summary. - Alkoholizam, IV, 1964, 1, 19-29» Knnstatinovič Ivan: Prilog izučavanju problema alkoholizma u NR Srbiji. - Zdravstvene novine, IX, 1956, 2, iii-iip. Analiza za leto 1954. Konstatinović Ivan, Antun Licht i Jelene Vidakovič: Alkoholizam kod školske đecena teritoriji sreza Subotica. - Higijena, IX, 1957, 2/2, 147-155. Koporčić Petar: Socijalni i medicinski problemi u vezi a alkoholizmom. - Socijalni rad, III, 1962, 2» 114-122. Kopri vica Stano.ika: Suzbijanje alkoholizma i lečenje alkoholičara. - Medicinski radnik, I, 1965, 2* 25-24. Kornhauser Pavao; Alkoholizam kao medicinski i socijalni problem. - Zdravstvene novine, VII, 1954, 2, 19-22. Košiček Marijan:Ličnost. emocije, sukobi, brak, alkoholizam i radna sposobnost. Privreda. Zagreb 1965. 266+(I) str. 8°. (Biblioteka psihologija rada) - Poglavje o alkoholizmu. - Naša žena, XXIV, 1964, 11. 595-597; 12, 454-455; XXV, 1965, 1, 22-24. - Psihohigijenski aspekt alkoholizma. Summary. - Naše zdravlje, X, 1965, 1, 7-11. Kovač Teodor: Upotreba alkohola kod učenika u Beški. -Medicinski pregled, X, 1957, 1, 25-26. Kraus Božidar: Alkohol i kriminal# Ršsumć. - Alkoholizam, 1, 1961, 1, 17-24. Kraus Lavoslav: Alkoholizam. Institut za zdravstveno pro-svedivanje NRS. Beograd 1955» 4o str. s si. 8°. - Masovne i društvene organizacije u borbi protiv alkoholizma. - Budućnost, IV, 1959, 19, 2. Kron.ia Tomislav: Alkohol kao kriminogeni faktor. R£sum6. - Neuropsihijatrija, IX, 1961, 4» 296-5ol. Krstić Sto.iadin: Alkoholizam i seksualni život. Dispanzer za letenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma. Beograd 1964. 55 str. 8°. (Dispanzer za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma, 5) Krstić Sto.iadin i Vladimir Žižić: Alkoholizam i seksualna impotencija. Ršsumš. - Alkoholizam, IV, 1964, 1, 5-18* Laoković Emil: Sudsko medicinska ekspertiza utjecaja alko-hola na učesnike u saobraćaju. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, XIII, 1965, 2, 5ol-5o4» Referat na mednarodnem simpoziju o alkoholizmu 7.-9.X. 1965 v Zagrebu. Lajevec Stane: Delo in alkohol. — Priroda, človek in zdravje, XII,"1957, 2/4, 60-65. Ličenovski Boro: Zabrana na služenje alkoholni pijaloci na maloletnici. - Zaštita, II, 1962, 4, 372-379» Marinčič Ivan: Alkohol i zabava. - Alkoholizam (Zagreb), 1961, 1, 3-6. Marinko Dominika; Zdravljenje alkoholičnih bolnikov v Celju. - Babiški vestnik, XXXI, 1963, 1/2, 26-29» Markovič Božidar: Alkoholizam i zdravstveni odgoj. -Naše zdravlje, IX, 1962, 8/9. 3o3-3o8. - Savremeni pogledi na fiziološko djelovanje alkohola. -Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, VI, 1958, 1, 11-19. Markovič Branislav: Prijedlog za proučavanje alkoholizma kod nas. - Higijena, IV, 1952, 3/4. 184-19o. Markovič Tomislav: Alkoholizam i recidivizam kriminalaca. — Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, XIII, 1965, 2» 497-498. Referat na mednarodnem simpoziju o alkoholizmu 7»-9»X* 1965» - Alkoholizem in povratništvo pri hudodelcih. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XVI, 1965, 4, 151-152. Maronka Janoš: Vaspitanje dece roditelja alkoholičara. -Pedagoška stvarnost, V, 1959, 2, 125-129» Matutinović Ante: Neki vidovi alkoholizma u gradu Zagrebu. - Zdravstvene novine, X, 1957, 2* 38-41» Mihailovič Dragoljub: Alkoholizam i starost« — Alkoholizam, IV, 1964, I, 76-78. Mikič Fedor: Alkoholizam međju školskom djecom. - Zdravstve-ne novine, VIII, 1955, 2, 32. - Alkoholizam u Jugoslaviji i njegovo suzbijanje. Društvo za borbu protiv alkoholizma u NR Hrvatskoj. Zagreb 1955» 13 str. 8°. Mikuličič Vital: Prometne nesreće i koncentracija alkohola u krvi. - Zbornik radova sa II stručnog sastanka Udruženja za sudsku medicinu FNRJ, 1959, 75-78. Milčinski Janez: Alkohol i saobraćajne nezgode. - Narodna milicija, X, 1957, 2, 75-85» . # Odlomek iz knjige Sodna medicina. - Alkohol in prometne nesreče. - Naši razgledi, XIII, 1964, 12, 370-371» - Granica 1,5 %o i njeno pravno značenje. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, VIII, i960, 6, 596-608. - Mar naj res ublažimo predpise glede alkohola v cest- nem prometu. — Vestnik Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije, XI, 1964, 99-lo4. - Meja 1,5 %o in njen pravni pomen. Summary. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XI, 196o, 4, 270-277. Predavanje na III. strokovnem sestanku Združenja za sodno medicino FLRJ 7»—ll.X.196o v Osijeku. - 0 alkoholu v prometu. - Delo IV, 1962, 289 (2o.X.); 2£2 (23.X.); 2ol (l.XI.). Milčinski lev: Alkoholizem. - Naša žena, XIII* 1953, 6, 172-173. Milosavčević Vido.ie: Produžna terapija alkoholizma. R6-sumg. - Alkoholizam, IV, 1964, 2, 12-2o. Milosavčević Vido.ie i Aleksandar Despotovič: Socijalni radnik u zbrinjavanju i lečenju alkoholičara. Summary. - Alkoholizam, IV, 1964, 1, 54-64. Milosavčević Vido.ie i Vladimir Nikolič: Alkoholizam i socijalna degradacija ličnosti. - Alkoholizam, IV, 1964, 4, 85-87. Milosavčević Vido.ie i Košta Pavlovič: Delatnost socijalnih radnika u Dispanzeru. Summary. - Alkoholizam, V, 1965, 2/2, 88-95. O Dispanzerju za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma v Beogradu. Milovanovič Dimitrije: Savremena shvatanja problema simpto-matskog alkoholizma. Summary. - Alkoholizam, III, 1963, 1, 16-23. Milovanovič Dimitrije. Srboljub Stojiljković. Nikola Mi-trovič i Miodrag"Panić: Klinički osvrt na problem psihoza kod alkoholičara. Rčsumč* - Alkoholizam, IV, 1964, 4, 43-52. Minisdorfer Lidija: Kako privoljeti alkoholičara da se na vrijeme počne liječiti. - Naš rad, XI, 1962, 11, 14-16. N.M.: Alkoholizam kao društveni problem. - Bilten za javnu upravu, komunalna i socijalna pitanja, V, 1965, 1/2, 47-51. Nazor Ivo:Problem delirium tremensa. Zusammenfassung. -Liječnički vjesnik, LXXXIII, 1961, 6, 6o3-6o9. Raziskave primerov v bolnici na Reki 1951-196o. Nenadič Pobrilo L.i»: Promena sortimenta voćaka i vinova loze kao mere za suzbijanje alkoholizma. - Alkoholizam, IV, 1964, 2» 66-76. Nikolič Vladimir: Osvrt na desetodnevni seminar za lekare opšte medicine iz oblasti alkoholizma. - Alkoholizam, IV, 1964, 2, 58-61. Seminar je bil v Beogradu 13.—23.IV.1964* — Prikaz slučaja "bračnog alkoholizma". — Alkoholizam, III, 1963, 8, 68-71. Nikolič Vladimir i Vido.ie Milosavčević: Preventivna đelat-nost Dispanzera. Summary. - Alkoholizam, V, 1965, 2/3, 111-116. . . Dispanzer za lečenje alkoholičara 1 borbu protiv alkoholizma v Beogradu. — Socijalne posledice alkoholizma u jednoj porodici. — Alkoholizam, IV, 1964, 2, 56-59* Novčić Bora:Borba protiv alkoholizma medju omladinom i u industriji. - Socijalna politika, X, 196o, J/Q, lo2-lo4. Odprto pismo komisijam za boj proti alkoholizmu. — Vestnik Glavnega odbora Rdečega križa Slovenije, 1958, _6, 9—12. Održana Četvrta skupština Jugoslovenskog saveza. — Buduć— host, IX, 1965, 26, l-7+lo-ll. /Ogra.ienšek Zdravko/=/ Z.O.: Alkohol - naše veliko zlo. - ^ Železniški vestnik, XI, 1957, 6/7, 194-196; 8, 228-23o, 2, 257-259. — Z.O.: Vloga okolja in volje pri zatiranju alkoholizma. -Železniški vestnik, XI, 1957, lo, 282-283; 11, 338-339. Pavlica Dušan i Milan Popov:Ekonomske posledice alkoholizma. Summary. - Alkoholizam, V, 1965, 4, 19-25* Pavlovič Isidor: Alkoholizam i rad. Zusammenfassung. - ---Tehnika, XIX, 1964, 2, 388-392 = Organizacija rada, XIV, 42-46, 1964, 2. Pečar Janez: Nekaj o nehospitaliziranih^ duševnih bolnikih in alkoholikih v Sloveniji. (Problemi, ki jih ugotavljajo organi za notranje zadeve.) Summary. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, X, 1959, 2» 28-34. - Socialni faktorji kriminalitete pri alkoholikih# -Strokovni list, XII, 1963, 6/2, 197-2o2. Perčinkovski P»: Korenite na alkoholizmot vo NRM. RS- sumd. - Makedonski medicinski pregled, XV, i960, 9/lo, 427-442. Perunovič Radmila: Socijalna služba i alkoholizam. - So-cijalna i zdravstvena politika, XIII, 1961, 7/8, 52-58. /Petrič Franc =/ F.P.: Alkoholizem in zločinstvenost. -Kriminalistična služba, VI, 1955, 5/7% 183-2ol. V Sloveniji 1948-1953* Petrovič Dušan M.: Alkohol i ljudska delatnost. Rad. Beograd 1958. 38+(I) str. 8°. (lat.) (Radnički univerzitet. Čovek i rad, II. kolo). - Alkoholizam i brak. Rad. Beograd 1958. 3o+(II) str. 8°. /lat./ (Radnički univerzitet. Brak i porodica, II. kolo)• - Socioterapija alkoholizma. Summary. - Alkoholizam, II, 1962, 4, 37-44. Petrovič Milica: Porodična atmosfera u kući alkoholičara i razvoj dečje ličnosti. Summary. - Alkoholizam, II, 1962, 4, 31-36. Petrovič N.S.: Borba protiv alkoholizma u srezu Zrenjaninu. - Socijalna politika, X, i960, 6, 68-7o. pivec ali - pijanec? Nekaj varnostnih signalov na poti v alkoholizem. — Priroda, človek in zdravje, X, 1956, 11/12, 188-196. Plenum Centralnog odbora Jugoslovenskog saveza protiv alkoholizma. - Budućnost, VI, 1962, 41, 1-3« Plenum je bil v Beogradu 4.VI.1962. Poleksič Joko: Alkoholizem vozača. (Analiza slučajeva le-čenih u Dispanzeru za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma u Beogradu.) Ržsumć. - Alkoholizam, IV, 1964, 4, 12-18. - Naučno istraživačka delatnost Dispanzera za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma u Beogradu. Rćsumć. - Alkoholizam, V, 1965, 2/1, lol-llo. Poleksić Joko i Milisav Nikolič: Suicidni značaj alkohola. Rćsumć. - Alkoholizam, III, 1963, 2, 3®-4o. Poleksić Joko i Srbol.iub Sto.iil.iković: 0 nekim kriterijuma za procenjivanje alkoholisanostx. R§sum4. - Alkoholizam, IV, 1964, 2, 5-11- Poljakovič Zdravko: Alkoholizam i sport. - Naš rad, XI, 1962, 11, 10-14. PoDOvić Božidar: Borba protiv alkoholizma. Glavni odbor Crvenog Krsta Bosne i Hercegovine. Sarajevo /1959/. 27 str. 8°. - Štete od alkoholizma (pri proizvodnji i potrošnji). Glavni odbor Crvenog krsta Bosne i Hercegovine. Sarajevo /196o/. 3o str. 8°. Potrč Jože: Boj proti alkoholizmu, neizogiben sestavni del boja za duševno zdravje. /S sl*/ - Priroda, človek in zdravje, XIV, 1959, 1/2, 24-28. - Medicina in boj proti alkoholizmu. — Medicinska revija, II, 1963, 2, 128-132. - O borbi proti družbenemu zlu — alkoholizmu. — Priroda, človek in zdravje. VIII, 1953, 1/2, 1-4. - Rdeči križ v boju proti alkoholizmu. - Ljudska pravica, XXII, 1956, 2? (5*I*). = Slovenski poročevalec, XVII, 1956, 2 (6.1.5. - Začeti moramo pri najmlajših. O boju proti alkoholizmu v socialistični družbi. - Priroda, človek m zdravje, XVII, 1962, I0/12, 145-147. Predavanja sa seminara o alkoholizmu za lekare. Održanog ----u Beogradu od 17.-28 februara 1958 godine. I. delo. Jugoslovenski crveni krst - Centralni odbor. /Beograd 1958/. (I08) str. z 2 sl. 4°. Ciklostirano. Predavanja sa seminara o alkoholizmu za lekare^ održanom u Beogradu od 17-28 februara 1958 godine. II. deo. Jugoslovenski crveni krst - Centralni odbor. /Beograd 1958./ (loo) str. 8°. Ciklostirano. 1958./ (loo) str. 4°. Ciklostirano. Predavanja sa seminara o alkoholizmu za lekare, održanog ---u Beogradu od 17-28 februara 1958 godine. IV. deo. Ju- goslovenski crveni krst - Centralni odbor. /Beograd 195 •/ (84) str. 4°. Ciklostirano. Predavanja sa seminara o alkoholizmu za medicinske sestre, održanog u Beogradu od lo-17 marta 1958. I. deo. Jugo-slovenski crveni krst - Centralni odbor. /Beograd 1^58./ (Ho) str. 4°. Ciklostirano. - 16o - Fredavan.ja sa seminara o alkoholizmu za medicinske sestre održanog u Beogradu od lo—17 marta 1958* II* deo« Jugo slovenski crveni krst - Centralni odbor. /Beograd 1958./ (98) str. 4°. Ciklostirano. Protič Miha.ilo F.: Povrede i saobraćajne nesreće usled alkohola u Bosni i Hercegovini u 1951 i 1952 god. -Higijena, V, 1954, 6, 419-426. Prvan L.iubo; Alkoholizam u krivičnom zakonodavstvu. -#Pri-ručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, VII, 1959, 2, 272-277. H.P.: Ozdravljeni alkoholiki uspešno pomagajo pri odprav-1janju alkoholizma. - Priroda, človek in zdravje, X, 1955, 1/2, 26-50. Purkov Milan: Alkoholizam u Kombinatu prehrambene i^farma- ---ceutske industrije "Servo Mihalj" u Zrenjanmu. Resumd. - Alkoholizam, III, 1965, 2, 24-54« Pnrkov Milan. Milan Dautović i Milivoj Mirinacj. Toksikoma-nija phenalgolom kod alkoholičara. Rdsume. - Alkoholizam. IVf 1964, 1, 7a-75* Re.fa Dušan: Alkoholizem, njegove fiziološke in psihične —posledice. - Priroda, človek in zdravje, XIV, 1959, 1/2. 24-28; V£, 55-55; 2/6, 86-9o; 7/8, 115-117; 9/lo, 146-149; 11/12T 182-187. - O fizioloških in psihičnih posledicah alkoholizma. (S sl.) - Delo in varnost, IV, 1959, |/I, 94-96, 8, 114-115; 2, 124-125; lo/ll. 147-149; 12, 162-165. Ristič Vojislav: Antabus. - Arhiv za farmaciju, HI, 1955, 6, 218-220. - Savremeno lečenje hroničnog alkoholizma. - Medicinski glasnik, VII, 1955, i, 135-136. = Medika, VI, 1955, 7/8, 85-90. Samardžija Ninko: Alkoholičar, alkoholizam iZakon o iz- ---menama i dopunama Krivičnog zakonika. - Budućnost, v, I960, 22, 5. - Alkoholizam i prostitucija. - Naša praksa, 1961, 6, 9-19. Savičević Mita: Alkoholizam i smanjenje radne sposobnosti. - Nova trgovina, XIV, 1961, 2, 178-179. Savjetovanje o forenzičkoj psihijatriji. Zagreb 1964* 23o+(lI; str. 8°. (Izdanja Bolnice za duševne bolesti u Vrapdu, 1) Savjetovanje o problemu alkoholizma u gradu>Zagrebu. Socijalno medicinski podaci o 2ooo alkoholičara. - Preporod, 1957, 2/A, lo-6o. Predstavniki družbenih organizacij in oblasti 7.1.1957 v Zagrebu. Simič Nikola:Radna sposobnost i alkoholizam. - Bilten Centra za profesionalnu orientaciju, 1964, 55-38» SimDOzij o alkoholizmu. Neurološko-psihijatrijski odjel Opče bolnice "Dr Mladen Stojanovič", Zagreb, 11 i^ 12 listopada 1963. - Anali Bolnice "Dr M.Stojanovič", III, 1964, 1, 1-323» Skupština Saveza trezvenjaka Srbije. - Glas trezvenosti, I, 1955, 1, 1-2. Bila je 2o.XI.1955. Z referatom Petra Babiča. Smaikič Arif. Gojko Agramovič. Huso Šarkinović i Branko Duspara: Alkoholizam na području sreza Sarajevo. Bilten Zavoda za zdravstvenu zaštitu Sarajeva, 1965, 4, 3-16. Smodlaka Vojin: Alkohol i sport. - Zdravlje, X, 1958, £, 7+lo. - Alkohol u sportu. - Glas trezvenosti, I, 1955, 1, 3» “SKOSSIiriSišHS,?5- 6, 543-547. - Mediko-legalni aspekti alkoholičara. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, XIII, 1965, 1, 493-496. . . . 1t , ml _ Referat na mednarodnem simpoziju o alkoholizmu v Zagrebu 7.-9.X.1965. Socialne, psihološke in zdravstvene značilnosti delinkvent-nih in nedelinkventnih alkoholikov. Inštitut za krimi nologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Ljubljana 1963. 312 str. 8°. (Publikacije, 7) Sokolovski Živko. Marija Veselinovič i Anka Jak.ŽM: 0 kim društveno negativnim pojavama na području Opstine Zvezdara-Beograd. - Bilten Društva socijalnih radnika SRS, 1963, 7/8, 2o-38. Stanetti Fedor: Katamnestička analiza alkoholičara lije-čenih na psihijatrijskom odjelu. Summary. - Alkoholizam, IV, 1964, 4, 19-26. Predavanje na II. kongresu nevropsihiatrov Jugoslavije na Ohridu 1964- Stanojevič Djordje: Subjektivne tegobe alkoholičara u toku ambulantnog lečenja. Rćsumć. - Alkoholizam, II, 1962, 4, 45-52. Stanojevič Djordje i saradnici: Stabilnost brakova i alko-holižam. Summary. - Alkoholizam, III, 1963, .6, 38-46. V NR Srbiji. Stojiljković Srboljub: Alkohol i duševno zdravlje. Di- spanzer za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma. Beograd 1964» 55+dl) str. 8° • (Publikacije Dispanzera za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma, 4) - Alkoholizam kao socijalno-medicinski problem u Narodnoj republici Srbiji. Rčsumč. - Alkoholizam, I, 1961, 1, 9-16. - Alkoholizam rudara. - Bilten Saveza protiv alkoholizma Srbije, 1961, 2» 8-lo. = Budućnost, V, 1961, 22» 8* - Delatnost Crvenog krsta na polju naučno-istraživačkog rada u oblasti alkoholizma. - Alkoholizam, IV, 1964, 2» 6o-65. Referat na 27» mednarodnem kongresu Alkohol in alkoholizem v Frankfurtu 1964* - Deset godina rada Dispanzera za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma u Beogradu. - Alkoholizam, V, 1965, 2/2, 5-12. - Naša iskustva u lečenju alkoholičara i uloga Jugoslo— venskog krsta u ovom radu. - Narodno zdravlje, XIV, 1958, 11, 333-337. - Srednješkolska omladina i alkoholizam. Rćsumć. - Alkoholizam, IV, 1964, j2, 41-49* - Srednješkolska oinladina i alkoholizam. — Budućnost, VIII, 1964, 62, 5-6. - Uzroci alkoholizma. - Zdravlje, XIV, 1962, 12, 7+16. Stojiljković Srboljub, Aleksandar Despotović i Milan Ignjatovič: Problem alkoholizma kod prigradskog stanovništva. Rćsumž. — Alkoholizam, I, 1961, 1, 25—3o* Stojiljković Srboljub. Aleksandar Despotović. Stojadin ---Krstić 'i" Vladimir" Zižić: Rezultati lečenja s.ob^ alko- holičara u Dispanzeru. Rćsumć. - Alkoholizam, V, 1965, 2/3. 96-100. # Sto.iil.iković Srbol.iub. Aleksandar Despotović, Vidoje . Milosavčević, Vesna Fridman 1 lijil.iana Rašić—Todorovič: StatistlSko-epiđemiološki podaci o alkoholizmu u SR Srbiji sagledani kroz rad Dispanzera* Ržsum£. - Alkoholizam, V, 1965, 35-59, 2/2, + 3 priloge. Sto.iil.iković Srbol.iub i Milan Ignjatovič: Raširenost upo- ----trebe alkoholnih pića u nekim beogradskim preduzećima. Rćsumć. - Alkoholizam, III, 1963, 2» 5-14» Stoiil.iković Srbol.iub. Milan Ign.iatović i Aleksanda_r DesDOtović: Istina o alkoholizmu. Dispanzer^za leče-nje i borbu pndtiv alkoholizma. Beograd 1961. 64 str. 8°. V/, Sto.iil.iković Srbol.iub. Cvetana Šmid-Vesel i Josif Vesel: Alkoholizam kod žena.Resume. — Alkoholizam, 111, 1963, 8, 9-16. Sto.iil.iković Srbol.iub. Jovan Veljković, Milan Ignjatoyić i Dragoslav Ereegovac; Alkoholizam kod naših rudara. - Medicinski glasnik,_XV, 1961, 2/2a, 74-76. SnvB.iac Cv.ietko; Alkohol i krvni delikti. - Budućnost, 1962, 41, 6. Žta.iduhar-D.iurić Zora: Nesretni slučajevi i alkohol. -----Sanitetni tehniča?, V, 1958, 2/8, 25o-253» Šternić Maksim: Sudsko-medicinski značaj alkoholizma. Rć-sumi. - Alkoholizam, III, 1963, 2» 44-49. Šternić Maksim. Josip Berger i Jovanka Petroyić: Pohodom dvostrukog incesta u jednoj porodici alkoholičara. Summary. - Alkoholizam, IV, 1964, 1, 36-53» Šternić Maksim. Dobri vo.ie Jokanović, Nedeljko. i Predrag Gavnlović: Alkohol i vozali. količina alkohola na sposobnost/ vozača vozila. Glavni odbor Crvenog krsta Srbije. Beograd 1964» (IlD+42 str. + 28 prilog. 4» Ciklostirano. rpnaić Borile P.: Alkoholizam i socijalizam. Naučna^knji- ---ga. Beograd. /1954/».4o str. 8°. (Biblioteka Kolarče- vog narodnog univerziteta, 97) Terzić Aleksandar: Problem alkoholizma u_kragujevačkom ---srezu. Ržsumć. - Medicinski časopis, II, I9b^, 2> 149-151» Troha Veliko: Vzgoja v družini in alkoholizem. - Novice, III, 1958, 42 (18.X.); 42 (25»X.); 41 (1*XI.)* Trtnikar Janez: O razširjenosti alkoholizma med osnovnošolsko mladino in o boju proti temu zlu. - Mladi svet, IV, 1954, 9/10, 416-418. Uticaj upotrebe alkohola na bezbednost saobraćaja. Jugo-slovenski crveni krst - Centralni odbor. Beograd 1961. (D+94 str. 4°. Ciklostirano. Vanid Zdenko: Alkoholizam i zapuštanje djećjeg odgoja. -Preporod, 1958, j>, 12-17. Vasiljevič Dragoljub: Alkoholizam i povrede. Summary. -Alkoholizam, II, 1962, 22-35« Veljanović Branislav i Radul Jovanovič: Inf ormi sanje jav-nosti o alkoholizmu. - Budućnost, IX, 1965, 74/75. 4-5; 26, 12-13« Referat na evropskem seminarju v Oslu junija 1965« Veljkovič Jovan: Psihoterapijski metod u uslovima ambu-lantnog lečenja alkoholičara. Summary. - Alkoholizam, III, 1963, 1, 35-43« Vesel Josif: Naša iskustva sa grupnom psihoterapijom alkoholičara. Summary. - Alkoholizam, III, 1963, 2> 19-29. . ... V Dispanzerju za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma v Beogradu. - Problem prividnog izlečenja alkoholičara. — Alkoholizam, III, 1963, 1, 57-59. - Psihoterapija alkoholizma. (Kauzalna terapija alkoholizma.) Summary. - Alkoholizam, V, 1965, 2/3, 71-81. - Sprovodjenje psihoterapije u Dispanzeru za lečenje alkoholičara i borbu protiv alkoholizma. Summary. - Alkoholizam, III, 1963, 1, 15-18. Vesel Josif i Bogoljub Milosavljevič: Analiza uzroka re-cidiva kod alkoholičara. Summary. - Alkoholizam, IV, 1964, i, 27-31« Vojvodič Vladimir: Alkohol i čovjek. (S si.) - Sanitetski tehničar, 1959, 1, 23-39. Vorkspič Božidar: Aktuelni problemi protiv alkoholizma. - Socijalna politika, XII, 1962, 6, 643-647« - 0 nekim problemima borbe protiv alkoholizma. — Budućnost, III, 1958, 15 (2o.EI.). Referat na IV. plenumu Centralnog odbora Saveza društava za borbu protiv alkoholizma Jugoslavije v Beogradu decembra 1958. - Zdravstveni radnici i zdravstvena služba mogu dati veći doprinos u borbi protiv alkoholizma. — Budućnost, VI, 1962, 42, 1-2. Vujoševič Krsto i Go.iko Kapor: Oblici alkoholizma i pre-morbidna ličnost alkoholičara u armiji. Summary. -Vojnosanitetski pregled, XXI, 1964, 12, 771-774. Vukotic Savo P.; Neka zapažanja o alkoholizmu i njegovim posledicama. - Specijalna škola, III, 1954, 1, 59-47. Vukovid Milivo.ie; Alkohol i vozad. - Budućnost, IV, 1959, 18, 6. Vuksinid Branko: Alkoholizam je bolest i društveno zlo. -- Bilten Kotarskog odbora Crvenog križa, I, i960, 1, 15-2o. Vurdel.ia Nemanja: Alkoholisanost i saobradaj. - Naša praksa, 1961, 6, 5-5« - Alkoholizam i duševni život čoveka. - Novosadski dnevnik, I, 1954, 21 (1.XII.); 40 (8.XII.). - Alkoholizam kao kriminogeni faktor. - Glasnik Advokatske komore za APV, VI, 1957, 2, 21-26. Vurdel.ia Nemanja i Dušan Petro vid: Naša iskustva u leče-nju hroničnog alkoholizma. Rđsumd. Summary, Zusammen-fassung. - Medicinski pregled, VIII, 1955, 6, 327-552. • Za borbo proti alkoholizmu. Nekaj gradiva za predavanja. (Rdeči križ Slovenije.) Ljubljana 1954. 38+(I) str. 8°. Zalokar Jurij: Alkoholizem - družbeni pojav. - Naša žena, XXV, 1965, lo, 33I-332. - Današnji čas in alkoholizem. - Naši razgledi, XIV, 1965, lo, 2ol—2o2. - Sodobno zdravljenje deliriuma tremensa. - Zdravstveni vestnik, XXVI, 1957, 2, 282-285. Zbornik razprav o alkoholizmu. Zbornik predavanj na tečaju o družbenih in medicinskih problemih alkoholizma, ki ga je priredila Komisija za boj proti alkoholizmu pri Glavnem odboru Rdečega križa Slovenije ob sodelovanju Sveta za zdravstvo LRS in Psihiatrične klinike Medicinske fakultete v mesecu marcu 1959* Glavni odbor Rdečega križa Slovenije. Ljubljana i960, 212 str. 4° Vsebina kot pri ponatisu 1961. Zbornik razprav o alkoholizmu. Zbornik predavanj na tečaju o družbenih in medicinskih problemih alkoholizma, ki ga je priredila Komisija za boj proti alkoholizmu pri Glavnem odboru Rdečega križa Slovenije ob sodelovanju Sveta za zdravstvo LRS in Psihiatrične klinike Medicinske fakultete v Ljubljani v mesecu marcu leta 1959» Jugoslovanski rdeči križ - Glavni odbor Slovenije in Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze.v Ljubljani. Univerzitetna založba. Ljubljana 1961. 192 str. 8°. Zdravić Fran.jo; Poškodbe in alkohol* - Zbornik kirurgične klinike v Ljubljani ob desetletnici, 195o, 292-296. Zdravljenj e alkoholikov. - Delo, IV, 1962, §2 (l.IV*). "Nedeljski razgovor", sodelovali: Janko Vodopija, Marija Peternel-Lulik, Bogdan Lamut, Rudolf Grmovšek in Nina Simonič. Žižič Vladimir. Radmila Simonovič. Bojka Musič i Aleksandar Despotovič: Intelektualni nivo i uspeh u lečenju alkoholičara. Summary. Alkoholizam, IV, 1964, 4, 32-42. Župić Stanislav: Alkoholizam i uračunljivost. - Naša zakonitost, VIII, 1954, 12, 544-550. 2. BREZDELJE, POTEPUŠIVO. BERAČENJE (dr.Katja Vodopivec, dr.Miloš Kobal, dr. Alenka Šelih) 1) Opredelitev pojma 2) Ocena obsega in družbene nevarnosti pojava 3) Pojavne oblike in domnevna etiologija 4) Ukrepi 5) Ocena ukrepov in možnosti za omejevanje pojava 1) Opredelitev pojma Pojme o brezdelju, potepuštvu in beračenju radi navezujemo na pojme uboštva, onemoglosti in osirotelosti, torej na pojem pavperizacije določenega dela prebivalstva. Vendar je mogoče naslediti razločevanje med t.i* karitativno dejavnostjo za siromake in represivno dejavnostjo zoper potepuhe in brezdelneže najmanj od 9* stoletja dalje. Toda to ni edino razlikovanje, ki je v okviru opredeljevanja pojma pomembno. Če so po eni strani siromaki, po drugi strani pa potepuhi in brezdelneži pomenili nekako do 16. stoletja podobno skupino družbenih deklasi-rancev, za katere je pač oblast "skrbela", oz. se pred njimi "branila" na različen način, potem so se začeli ti deklasiranci v začetkih zgodnjega kapitalizma stapljati še z rezervno delovno armado, ki je prihajala iz podeželja v mesta iskat delo. Novo nastajajoče bodoče industrijsko delavstvo je čakalo v mestih na delo in živelo v enakih ali vsaj zelo podobnih življenjskih razmerah kot osiroteli in onemogli ali berači in postopači. Pa tudi potem, ko > so delavci dobili delo, ko so bili zdaj zaposleni, zdaj brez posla, se njihove življenjske razmere niso bistveno razlikovale od življenjskih razmer ostalega, na družbeni rob potisnjenega prebivalstva. Razlike med "pauperi" in delomrzneži na eni strani in delavstvom na drugi strani so se začele javljati predvsem ob skupnem delu občasno zaposlenih ljudi v večjih podjetjih s tem, da so se začeli osveščati svojega družbenega položaja, svojega viška dela in polagoma tudi svojih pravic. Tedaj pa je postalo pomembno razločevati med družbeno neosveščenimi ljudmi, ki so bili vsakokrat "na prodaj" in med zavestno družbeno delujočim delavskim razredom. Tako ni presenetljivo, da Engels v svojem ori-^ su "Položaja delavskega razreda v Angliji" (1845) še ne razlikuje med t.i. lumpenproletariatom in proletariatom. V tem svojem mladostnem delu opisuje celotno revščino in bedo angleških mest* Zato pa je Karl Marx že leta 1850 začrtal ostro mejo med obema vrstama proletariata. "Lumpenproletariat" (brezdelneže in potepuhe) označuje kot "sloj, iz katerega se rekrutirajo tatovi in zločinci vseh vrst, ki živi od odpadkov družbe. To so ljudje brez določenega pokli-# ca, potepuhi, gens sans feu et sans aveu - ljudje brez družine in domovine, različni po kulturni stopnji naroda, ki mu pripadajo. Toda značilnih potez postopačev ne morejo v svojem značaju nikoli prikriti"* K podobni opredelitvi se vrača Marx leta 1855, ko pravi: "Poleg propadlih razuzdancev z dvomljivimi dohodki in dvomljivega porekla, poleg propadlih in pustolovskih poganjkov buržuazije so bili tu (v vrstah lumpen- + Marx K., Razredni boji v Franciji 1848-1850, - Marx-En-gels, izbrana dela, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1950, str* 177* proletariata - op« Vo.) vagabundi, odpuščeni vojaki, odpuščeni kaznjenci, pobegli galjoti, sleparji, glumači, lazzaroni, žeparji, rokohitreci, igralci, zvodniki, lastniki bordelov, nosači, literati, lajnarji, cunjarji, brusači, kotličkarji, berači, skratka vsa neopredeljena, razkrojena množica, ki jo življenje premetava * sem in tja in ki jo Francozi imenujejo la hohfeme". Iz teh izvajanj očitno izhaja, da med t.i. lum-penproletariat Marx po eni strani ne šteje osirotelih, invalidnih oseb in resničnih siromakov, po drugi strani pa želi ta sloj prebivalstva ostro ločiti od zavestnih delavskih množic. Pri tem se Marx ne poglablja posebej v vprašanje zakaj so nekateri ljudje zdrsnili v vrste lumpenproletariata, ker to v kontekst njegovih študij, namenjenih drugim problemom ne spada. Temu vprašahju pa posveča posebno pozornost Bonger, ki ga deloma lahko opredeljujemo kot marxista in sicer v svojem delu "Criminality et conditions yconomiques" (1905). Mnenja je, da dokler niso možnosti za uspeh v družbi za vse enake, ne moremo govoriti o posebnih bioloških inferiornostih določenih plasti prebivalstva ali o njihovi krivdi. V vseh družbenih razredih se ljudje razlikujejo po prirojenih zmožnostih. Slučaj pa odloča, pravi pisec, o tem, + Marx K., Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, isto-tam, str. 357. kateremu družbenemu razredu pripadajo in zato tudi o tem, kako v družbi uspevajo.+ Če je nekoč t.i. uboško skrbstvo bilo namenjeno vsem, katerim je bila skromna karitativna dejavnost potrebna: siromakom, brezdelnežem in postopačem in še nezaposlenemu delavstvu, je utrjevanje državne socialne zakonodaje, ki si jo je priborilo delavstvo konec 19. ^ stoletja potegnilo še ostrejše ločnice med temi družbe- nimi sloji. Socialna zakonodaja je zajela po eni strani delavstvo, po drugi strani pa tudi del tistih ljudi, ki so nekoč zaradi invalidnosti ali delovne onemoglosti padali v breme karitativnih dejavnosti. Le manjši del t.i. siromakov in osirotelih je še ostajal na bremenih socialnega skrbstva in zlasti verskih karitativnih organizacij. Izven vseh teh pravic, ki so izhajale iz viška “#* dela proletariata, pa so tako kot pred časom vedno ostaja- li brezdelneži in potepuhi. Zoper ta sloj, t.i. lumpen-proletariat je državna oblast najmanj od 9. stoletja dalje uporabljala predvsem represivne ukrepe, razen v kratkih zgodovinskih obdobjih, ko je te ljudi potrebovala in jih kupovala. V vsem tem času so se represivni ukrepi zoper potepuhe in delomrzneže spreminjali skladno z raz- — # + Bonger W.A., Criminality et Conditions Economiques, Amsterdam 1905, str. 540, 549* vojem kazenske zakonodaje in penologije. Najstarejši vir, ki nam je trenutno na razpolago za opredelitev pojma pojava, ki ga proučujemo, je francoski Code Pšnal iz 1. 1810. Ta določa, da so potepuhi in propalice (gens sans aveu) tisti, ki so brez določenega prebivališča, brez sredstev za preživljanje in praviloma ne izvršujejo nikakršnega posla (čl. 270)+. Berači pa so osebe, ki se zalotijo pri beračenju v kraju, v katerem obstoja ubožnica (čl. 274). Nemški kazenski zakonik iz 1. 1871, ki je v pojmovni opredelitvi potepuštva, beračenja in brezdelja v bistvu še vedno veljaven, vsebuje v glavnem definicijo brezdelja, dočim razumevanje pojmov potepuštva in beračenja predpostavlja. V par. 361/5 določa: "kdor se tako vdaja (igri, pijači in) brezdelju, da mu je treba s posredovanjem oblasti nuditi pomoč pri vzdrževanju njega samega ali tistih oseb, za katere je dolžan skrbeti ..." Poleg tega se po istem paragrafu kaznivi tudi berači in potepuhi. Pojmu potepuha je dalo tolmačenja zvezno sodišče v odločbi 452 in sicer: potepuh je oseba, ki se iz zakoreninjenega nagnjenja h klatenju klati iz kraja v kraj, stalno menja prebivališče nočevanja, nima namena priti do poštenega zaslužka in si sredstva za preživljanje pridobiva s tujo podporo ali z majhnimi kazni- + Code Pgnal 1810, Petits Codes Dalloz, Paris, 1961 vimi dejanji, ki so namenjena pridobivanju osnovnih življenjskih sredstev. Pojem beračenja pa opredeljuje 3. novela kazenskega zakonika z dne 4-.8.1953 kot prosjačenje za tuje milodare zase ali za tiste, ki jih je oseba dolžna vzdrževati, s sklicevanjem na dejansko ali navidezno potrebo po pomoči.+ Avstrijski zakon o potepuhih (Landstreicherge-setz) iz 1. 1885. opredeljuje potepuštvo in beračenje. Potepuhi so osebe, ki se klatijo brez posla in ne morejo dokazati, da imajo sredstva za preživljanje ali, da jih skušajo na pošten način pridobiti (par. 1). Berači pa so osebe, ki prosjačijo ali na javnih krajih ali od hiše do hiše, ali pa se zaradi delomrznosti potegujejo za javno dobrodelnost (par. 2/1)*++ Kazenski zakonik stare Jugoslavije ne opredeljuje pojmov brezdelja, potepuštva in beračenja, marveč določa samo kaznivost za tistega, ki preživlja čas iz delomrznosti tako, da se potepa, vlačugari, da berači ali 4" 4* 4* se profesionalno bavi z igrami na slepo srečo (par.158). + Lange Dr. Richard, Strafgesetzbuch mit Erlfiuterungen und Nebengesetzen, 41« Aufl., Walter de Gruyter, Berlin 1956, str. 645, 646. ++ Das čsterreichische Strafgesetz samt den wichtigsten Novellen und Nebengesetzen, Manzsche Verlags- und U-niversitfitsbuchhandlung, Wien 1962, str. 355» +++ Kazenski zakonik za kraljevino Jugoslavijo (noveliran z dne 9. okt. 1931); Dolenc dr.M. in Sajovic dr.R., Ljubljana 1932. Navedena dejanja so po osvoboditvi postala prekrški. Republiški zakoni o prekrških zoper javni red in mir deloma predvidevajo kaznivost za takšen način življenja, ne dajejo pa podrobnejših pojmovnih opredelitev. Veljavni zakon o prekrških zoper javni red in mir LR Slovenije iz konca leta 1959 določa kaznivost za tistega, ki se "vdaja klatenju, potepanju, beračenju ali kdor se izmika delu ali živi v brezdelju, čeprav je zmožai za delo" (čl. 16/6). Iz splošne opredelitve v 1. členu tega zakona pa je mogoče razbrati, da je tak način življenja kazniv zato, ker "ogroža normalen način življenja" , t.j. način življenja, ki nalaga državljanu določeno odgovornost do sebe samega in do vseh tistih, za katere je dolžan skrbeti. Zelo podobne pojmovne opredelitve so obdržali novejši zakoni o prekrških zoper javni red tistih republik,ki so te zakone že usklajevale z ustavo iz 1. 1963 in z noveliranim osnovnim zakonom o prekrških iz 1. 1965, to pa seveda le za tiste vrste prekrškov, ki jih ti zakoni sankcioni-++ rajo. + Zakon o prekrških zoper javni red in mir. Ur.l* LR Slovenije 38/59 od 3*12.1959« ++ — Zakon o javnom redu i miru, Službeni list SR Bosne in Hercegovine 16/1965 od 9.4.1965. - Zakon za izmenuvanje i dopolnuvanje na zakonot za prekršocite protiv javnog red i mir, Sl.v.SR Makedonije, 16/1965 - od 21.4.1965 - Zakon o prekršajima protiv javnog reda i mira, Sl.l. SR Crne gore 34/65 od 3o.12.1965« # Poleg penaliziranja takšnega "nenormalnega načina" življenja, določa tudi večina navedenih zakonov kaznivost za navajanje drugih, zlasti otrok, k takemu načinu življenja, razen slovenskega zakona o javnem redu in miru. Pač pa določa ta zakon kaznivost tudi za krošnjarjenje brez dovoljenja, kar bi pojmovno sicer mogli podrediti pojmu brezdelja. Toda v Sloveniji je med kaznovanimi za to dejanje štiri petine ljudi iz drugih republik.+ Igranje hazardnih in drugih podobnih iger je po veljavnih zakonih o prekrških zoper javni red in mir pri nas kaznivo, kadar ima storilec namen pridobivati na tak način večjo materialno korist, dočim je igranje hazardnih iger obrtoma - profesionalno še kaznivo dejanje (par. 305 KZ). Zaradi tega bi take prekrške težko prištevali k ostalim prekrškom brezdelja, potepuštva in beračenja. Vsi navedeni zakoni obravnavajo v istem kontekstu kakor potepuštvo in beračenje tudi prostitucijo. Ker je prostitucija poseben problem, kateremu posvečamo v okviru te študije posebno poglavje, jo bomo sicer iz obravnavanja naše problematike izpustili povsod, kjer bo to mogoče. Ko pa bomo govorili o obsegu obravnavanega pojava, + Republiški sekretariat za notranje zadeve, Kršitve javnega reda in miru in nekatere druge oblike vprašanja varnosti občanov, elaborat 1966, rokopis, str. 15» se bomo pojavom prostitucije vselej težko izognili, ker je v mnogih primerih skoraj nemogoče ločevati med brezdeljem in prostitucijo, saj je predvsem od tistega, ki pojav registrira, odvisno kam uvršča posamezno osebo* Ta delitev postaja toliko težja, kolikor bolj se s prostitucijo ukvarjajo tudi moški in ne samo ženske* Iz tega, kar smo povedali doslej, izhaja, da se bomo v nadaljnem ukvarjali predvsem z brezdeljem, klatenjem in beračenjem, skušali pa se bomo izogniti problemom krošnjarjenja, hazardnih iger in prostitucije* Tudi navajanje drugih, zlasti otrok na brezdelje, klatenje in beračenje moramo žal iz naše obravnave izpustiti, ker za ta pojav v naši državi ne razpolagamo niti z enotnimi določili, niti z enotnimi podatki. Mnenja pa smo, da je prav navajanje drugih na tako dejavnost često vir sredstev za preživljanje tistih brezdelnežev, ki takšno dejavnost drugih pospešujejo in izkoriščajo po eni strani, po drugi strani pa predstavlja ta pojav pomemben družbeni problem* Zato bi bilo verjetno potrebno v tem pogledu čim prej u-skladiti tudi slovenski zakon o prekrških zoper javni red in mir z ustreznimi zakoni drugih republik* Res pa je, da je po temeljnem zakonu o prekrških kazniv napeljevalec ali pomagač kot storilec (čl. 24). Vprašanje je le, koliko se to splošno določilo pri navajanju otrok na brezdelje, potepanje in beračenje tudi praktično uporablja. 2. Ocena obsega in družbene nevarnosti pojava Pojave brezdelja, potepuštva in beračenja, ki jih bomo proučevali v tem poglavju, bomo imenovali kratko pojave brezdelnosti, oz. brezdelja. Pri tem upoštevamo seveda le tisto brezdelje, ki je posledica odločitve človeka, da bo živel v brezdelju in ne tudi brezdelja, ki je objektivno pogojeno zaradi večje ali manjše brezposelnosti, v okviru katere pa se ljudje trudijo, da bi se zaposlili. Obsega brezdelnosti ni mogoče točno ugotoviti. Vse številke, ki so na razpolago in ki jih zbirajo različni upravni organi, so po eni strani manjše od resničnega stanja, po drugi strani pa so tudi odraz delovanja u— pravnih organov in niso samo odraz resnične obsežnosti tega družbeno patološkega pojava. Predvsem je brezdelnost določeno stanje, odnos do osebnih in družbenih odgovornosti, ki ga družba, posebej pa še njeni predstavniki oblasti ne registrirajo ob samem nastanku, marveč šele tedaj, ko tako stanje začenja materialno in deloma psihično ogrožati ali osebo samo, ali pa njeno okolico. Poleg tega je mnogo brezdelnežev, ki jih vzdržujejo njihovi svojci, zlasti roditelji in zakonci in njihove asocialnosti nikomur ne prijavljajo. Ker imajo določena sredstva za preživljanje, jih družba kot celota ne občuti kot posebno breme in jih zato ne preganja. Tudi družbena občutljivost za pojave brezdelja je zelo različna in je močno odvisna od načina življenja in vrednotenj, ki jih sprejema prebivalstvo posameznih lokalnih območij. Pojmovanja kdaj je treba nekoga o-značiti kot brezdelneža na podeželju ali v mestu, in celo: v mariborskem okolišu ali v ljubljanskem niti najmanj niso enotna. In ne nazadnje, pojavi brezdelja se često povezujejo z alkoholomanijo, s prostitucijo in je bolj od slučaja in načina evidentiranja odvisno, ali jih organi pregona registrirajo v okviru prekrškov ali kot brezdelje, ali kot nedostojno vedenje ali pa kot prostitucijo* Zato bodo vse naše ocene le zelo slabo odražale dejansko stanje, vse številke pa, ki jih bomo navajali bodo predvsem prenizke. Števila brezdelnežev, ki jih registrirajo organi za notranje zadeve v SFRJ nismo mogli ugotoviti* Iz posrednih in drugih podatkov, ki so nam na razpolago pa sklepamo, da je Slovenija z brezdelništvom, v socialno patološkem pomenu besede, najbolj obremenjena. V letu 1964 so bili deleži t.i. težjih prekrškov zoper javni red in mir (t.f» deleži pretepov, neredov, drznega vedenja, omalovaževanja državnih organov in službenih) od vseh prekrškov zoper javni red in mir v posameznih republikah naslednji:+ + Teže povrede javnog reda i mira, Savezni sekretariat za unutrašnje poslove, rukopis, str* 11 Bosna in Hercegovina 94,2 % Črna Gora 85,9 % Hrvatska 89,8 % Makedonija 87,8 % Slovenija 55,5 % Srbija 84,9 % To pomeni, da odpade v Sloveniji največji delež na druge vrste prekrškov, med katerimi so tudi prekrški brezdelja. Primerjava s SR Hrvatsko, za katero so nam na • , 4* razpolago podrobnejši podatki pa je naslednja: V letih 1962 - 1964 je bilo za brezdelje in krošnjarjenje izrečenih upravnih kazni: na loo.ooo pre- , število kazni bivalcev, starih let0 nad 14 let++ Slovenija Hrvatska Slovenija Hrvatska # 1962 2953 1963 •• 2522 1964 3567 2677 246,9 291,2 79,4 83,1 + Elaborat o stanju javnog reda i mira i sigurnosti gradjana na području SR Hrvatske iz god. 1965, rukopis str. 16 ++ Čeprav morejo biti za prekrške kaznovane le oseba stare nad 16 let, smo primerjali število.izvršenih prekrškov s prebivalstvom starim 14 let in več, ker razpolagamo za posamezne republike le s takimi podatki. To pomeni, da bi bila kriminalitetna števila ob prečiščeni primerjavi nekoliko višja za obe republiki. V Sloveniji je torej absolutno izrečenih več upravnih kazni za brezdelje in krošnjarjenje kakor v Hrvatski, čeprav je število prebivalstva 2,6 krat manjše. Tudi če bi skušali odšteti krošnjarjenje, je bilo število upravnih kazni izrečenih samo za brezdelje v Sloveniji leta 1964 (2968) višje kot število upravnih kazni izrečenih v Hrvatski za brezdelje in krošnjarjenje skupaj (le taki podatki so nam namreč na razpolago). Kljub temu, da menimo, da je brezdelništvo v Sloveniji kvantitativno in kvalitativno posebno pereč problem, je treba povedati, da tudi v Srbiji ugotavljajo porast in pomembnost tega problema. Reljič navaja v svoji študiji, da naraščajo pojavi potepuštva, brezdelnosti in beračenja v Vojvodini takole: leta 1957 je bilo 224 registriranih primerov, leta 1959 je bilo 528, leta I960 pa je bilo registriranih že 560 takih primerov. Brezupne življenjske razmere brezdelnežev v občini Zvezdara v Beogradu opisujejo končno še Sokolovski, Veselinovičeva in Jakšičeva. Prekrški brezdelja pomenijo sicer majhen delež med vsemi prekrški zoper javni red in mir in ne dosezajo niti 10 % v letu 1965. To pa še ne pomeni tudi, da so + Relič Joviča, Neki problemi u^vezi lica sa antisocijalnim ponašanjem, Naša praksa, Časopis PSUP AP Vojvodine, 1961, br. 3 ++ Sokolovski-Veselinovič-Jakšič, 0 nekim društveno negativnim pojavama na području opštine Zvezdara-Beograd, Bilten društva socijalnih radnika SR Srbije, 1963, br* 7-8. družben o nenevarni ali znatno manj nevarni, kot drugi. Število upravnih kazni izrečenih zaradi prekrškov zoper javni red in mir v SR Sloveniji"*" Od tega izrečenih zaradi: Leto vseh kazni nedostojnega vedenja brez- delja kroš- njarje- nja prosti- tucije 1960 15.643 • • 800 • • 96 1961 19.262 • • • • • • • • 1962 23.219 15.413 2.342 611 95 1963 27.397 • • • • • • • • 1964 29.156 19.965 2.968 599 118 1965 32.991 26.033 2.567 587 161 Samo v letu 1963 so zaradi brezdelja in prostitucije prestajali upravne zaporne kazni v lokalnih zaporih upravno kaznovani 3142 krat, torej dejansko več ali manj vsi, katerim so bile zaradi teh prekrškov upravne kazni izrečene, dočim je bilo vseh ostalih oseb, ki so prestajale upravne kazni v lola Inih zaporih nekaj manj kot 6000. Iz tega lahko sklepamo, da se prekrški brezdelja prijavljajo in kaznujejo le tedaj, kadar so tako hudi in akutni, da je treba izreči najmanj zaporno kazen, dočim ukrepajo upravni organi proti razgrajačem in agresiv-nežem, pa tudi proti osebam, ki storijo prekrške v prometu vselej, in tudi z drugimi vrstami kazni, kadar se čuti kdorkoli ogroženega. To je tudi razumljivo, ker je nepo- + Kršitve javnega reda in miru in nekatere druge oblike ogrožanja varnosti občanov, - SR Slovenija, Republiški sekretariat za notranje zadeve, Ljubljana 1966, rokopis, str. 4, 5, 13* sređen občutek obroženosti in nevarnosti pri teh vrstah dejanj mnogo večji, kot pri brezdelju, ki pomeni le pasiven odpor zoper družbeno sprejete normative. Poleg tega je s kriminološkega vidika brezdelje stanje in v nekem smislu vselej povratek, dočim je delež povratnikov med drugimi vrstami storilcev prekrškov znatno nižji. Toda ne samo to, brezdelneži izvršu-^ jejo v 76 - 77 % primerov tudi kazniva dejanja in so po številu postopkov, ki so uvedeni proti njim v 89 % primerov povratniki tudi v formalnem smislu uvedbe postopka, česar ni mogoče ugotoviti za nobeno od drugih kategorij storilcev prekrškov ali kaznivih dejanj* In v študiji o povratnikih smo postavili domnevo, da začenjajo mnogi storilci kaznivih dejanj svojo asocialno kariero ali kot mladi tatiči ali brezdelneži, postanejo pozneje storilci težjih kaznivih dejanj, nekako po 40 letu starosti pa se ^ zopet vrnejo med storilce prekrškov, zlasti med brezdel- neže in alkoholomane.++ Življenjski historiat agresivne-žev pa je docela drugačen, saj začenjajo agresivnostna dejanja upadati že po 30 letu starosti in se veliko število nasilnežev sčasoma umiri, zaposli in v družbenem smislu uredi. Tako so tiste osebe, katerim izrekamo u— + Majcen Nada, Problemi povrata medju učiniocima težih vrsta prekršaja protiv javnog reda i mira, -Problemi povrata, Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani, Publ. 6, 1962, str. 278, 28o ++ Ibid., str. 285 pravne zaporne kazni zaradi brezdelja in prostitucije v resnici kaj zgodaj skoraj dokončno potisnjene na družbeni rob in določene za to, da bodo bolj ali manj vse življenje pomenile zase in za družbo posebno breme, nevarnost infekcije pa za vse tiste, s katerimi se bodo intenzivneje družile. Star delomrznež, ki je zapustil svojo veliko kriminalno kariero, namreč ni nevaren samo zato, ker ga mora družbena skupnost preživljati, marveč predvsem zato, ker še želi uživati ugled v svoji družbi* Ker pa mu družba starejših in bolj "sposobnih” ne verjame več, ker je kritična in skeptična do njegovih "uspehov", išče zlasti mlade, osamele občudovalce, katerim je pripravljen dati za majhno priznanje in občudovanje tudi zaščito, pomoč in ne nazadnje tudi svojo neizživeto ljubezen. Tudi sicer smo ugotavljali v naši raziskavi o povratnikih, da izvaja družba delomrznežev na svoje člane izredno močan pritisk, po potrebi tudi s prisiljevanjem zato, da se ji ne bi kdo od kolebljivcev izneveril in je v zadnji posledici tudi izdal.+ Tako je po našem mnenju brezdelnost socialnopatološki pojav, čigar družbene nevarnosti ni mogoče izraziti samo z enostavnimi kvantitativnimi merili. Kljub temu pa ca. 3 tisoč kazni, ki se letno izrekajo delomrznežem, za Slovenijo ni majhno in nepomembno število. + Ibid., str. 297 Poročilo Republiškega sekretariata za notranje zadeve sicer ugotavlja, da je "med tistimi, ki so prijavljeni sodnikom za prekrške zaradi teh prekrškov, polovica iz drugih republik"*, vendar smo mi v naši raziskavi o lokalnih zaporih zabeležili med zaporniki - de-lomrzneži le 26 % pripadnikov drugih narodnosti.++ Razlike v ugotovitvah so nastale zaradi različnega načina registriranja (prijave, zaporne kazni), toda po našem izračunu je prestajalo zaporne kazni leta 1963 v slovenskih zaporih 2337 zapornikov - delomrznežev, ki so bili Slovenci. Seveda so v tem številu zajeti tudi vsi tisti, ki so prestajali upravne kazni zaradi brezdelja po večkrat in je dejansko število oseb, ki so se udajale brezdelju nižje. Dejanskega števila različnih oseb, ki prihajajo v naše zapore tudi po večkrat na leto, ali katerim se večkrat letno izrekajo upravne kazni, doslej nismo mogli ugotoviti.*** Po študiji o lokalnih zaporih pa o-cenjujemo, da je število oseb za ca. 29 % nižje od števila izrečenih kazni. Tako bi bilo v Sloveniji letno kaznovanih z zaporno kaznijo ca. 1650 do 1700 različnih oseb slovenske narodnosti za brezdelje in prostitucijo + Op.cit., str. 14 ++ Organizacija lokalnih zaporov in režim prestajanja kazni, Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani, rokopis 1965, tabele Ibid., str. 4-10 +++ (v študiji o lokalnih zaporih razpolagamo namreč samo s podatki za oba ta dva pojava skupaj), oseb torej, ki se ukvarjajo zato, da se lahko preživljajo, v glavnem tudi s kaznivimi dejanji. Zelo utemeljena je sicer domneva, da se bo število t.i. brezdelnežev, pripadnikov drugih narodnosti, po uvedbi gospodarske reforme bistveno znižalo, kar ugotavljamo že v letu 1965; možno je tudi, da si bo nekaj brezdelnežev - Slovencev skušalo razširiti svoj življenjski radij v zamejstvo, toda slej ali prej se bodo vračali in ni verjetno, da bi se v prihodnjih letih število brezdelnežev - Slovencev bistveno znižalo. Možno pa je, da bosta,zaradi naraščajočih pojavov huliganizrna pri nas, pozornost milice na te pojave in pritožbe občanov zavrle pregon brezdelja in klatenja. Toda pojav sam bo ostal, ostala bo njegova družbena nevarnost in nevarnost kontaminoznosti. Mnogi od njih pa se bodo kljub vsemu v naše zapore neprestano vračali. Brezdelnežem, zlasti mladim, so sodniki za prekrške zelo neenotno izrekali zaporne kazni. Tako je bilo očitno izrečenih zapornih kazni na območju Maribora toliko manj kot v Ljubljani in v Celju, da gre nedvomno za različno kaznovalno politiko in ne samo za dejanske razlike. Poleg tega so sodniki za prekrške uvrščali na goriškem območju del brezdelnežev in zlasti prostitutk med storilce nedostojnega vedenja. In končno je bila evidenca v novomeških zaporih izredno slaba in za zapornike večinoma sploh niso bili vnešeni podatki o vrsti prekrška. Kljub vsem tem pomanjkljivostim smo evidentirali med zaporniki - brezdelneži v letu 1963 168 mladoletnikov in 560 mlajših polnoletnih ali 728 zapornikov (23 % od vseh zapornikov) starih do 21 let. Glede na to, da je prognoza takih mladih ljudi izredno slaba, smo mnenja, da je to visoko in pomembno število, ki terja posebno družbeno skrb. # • ++ 3. Pojavne oblike in domnevna etiologija brezdelnosti Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije navaja, da "zalotijo klateže, brezdelneže in berače delavci organov za notranje zadeve najbolj pogosto na železniških in gvtobusnih postajah, po zapuščenih in nedograjenih objektih v okolici mest, po senikih, kozolcih i.pod. Običajno nimajo pri sebi nobenih sredstev, 0 pogosto pa tudi ne delavnih knjižic in drugih dokumentov. Izgovarjajo se, da iščejo zaposlitev, nekateri pa tudi odkrito povedo, da ne marajo delati, da se preslabo zasluži i.pod. Takih, ki se preživljajo z beračenjem je med to kategorijo obravnavanih manj kot 10 %. Ostali se preživ— + Ibid., izračuni na podlagi tabelarnih pregledov. Poročilo SR Hrvatske, citirane na str, 179 ugotavlja za Hrvatsko med brezdelneži 21,4 % oseb, starih do 21 let (str. 17). ++ Izdelano skupaj z dr. Kobalom ljajo s priložnostnimi deli, mnogi pa tudi izvršujejo manjše priložnostne tatvine, goljufije itd. .. Ženske, zlasti mlajše, se preživljajo s prostituiranjem"*. Podobno ugotavlja tudi Vexliard za Francijo, da klošar ni “nikdar samo klošar: on po malem dela, občasno berači in včasih izmika” . To pomeni, da odkrivajo naši organi za notranje zadeve predvsem tiste brezdelneže, ki so že močno socialno depravirani, torej šele potem ko takšna depravacija traja že dalj časa. Seveda so med prijavljenimi brezdelneži tudi mlajši ljudje, verjetno pa zlasti taki, ki sicer še i-majo nekje svoje bivališče, pa se zlasti ob določenih letnih časih (večinoma poleti) odpravijo zdoma brez sredstev in se napotijo predvsem v turistične kraje. Takšen opis mladih brezdelnežev daje republiški sekretariat za notranje zadeve SR Hrvatske in ustreza verjetno, z določenimi modifikacijami, tudi razmeram v Sloveniji. K temu pa poročilo dodaja, da v tem pojavu, samem po sebi še "ne bi bilo nič posebno negativnega, če to ne bi bil za del od njih pot v klasične oblike brezdelja in če ne bi obenem .+++ s svojim vedenjem tudi rušili javnega reda in miru + Poročilo cit. na str. 181, str. 13 ++ Vexliard A., Le Clochard - čtude de psychologie sociale, Desclže de Brouwer, France, 1957, str. 44 +++ Poročilo cit. na str. 179, str. 16 Iz tega izhaja, da je organom pregona poznan le manjši del pojava brezdelnosti in so le na te pojave lahko omenjene tiste življenjske razmere, ki jih morejo posamezni raziskovalci ugotavljati ob raziskovanju brezdelnežev ne samo pri nas, marveč tudi v drugih državah# Z raziskovanjem etiologije brezdelnosti se u-kvarjajo evropski pisci zlasti od leta 1906 dalje# Prvi raziskovalci so iskali vzroke za nastanek tega pojava predvsem v psiholoških in psihopatoloških posebnostih nekaterih ljudi, kasneje pa so raziskovalci razširili svoja opazovanja tudi na družbene razmere, ki vplivajo na družbeno pasivizacijo posameznikov# Literatura o domnevnih vzrokih tega pojava je dovolj bogata in obsežna zlasti v drugih državah, dočim obstaja za območje Jugoslavije posebna študija o siledžijah, ki jo je izdal Inštitut za kriminološka i kriminalistička istraživanja v Beogradu. + Od doslej objavljenih raziskav v zamejstvu je nedvomno ena najbolj pomembnih omenjena raziskava francoskega pisca Vexliarda. Čeprav ima pojav klošarja v Franciji drugačen pomen, drugačne tradicije in verjetno tudi drugačno družbeno vrednotenje, kakor pri nas, so vendar ugotovitve tega pisca toliko splošno veljavne, da + Matič-Lazarevič-Putnik, Siledžije, Institut za kriminološka i kriminalistička istraživanja, Beograd, 1966 # se nam dozdeva potrebno navesti jih v izvlečku. Žal pri tem ne bomo mogli povzeti tudi vse tiste obsežnosti miselnega zaklada, s katerim je pisec vsebinsko obogatil zaključke do katerih je prišel. Po mnenju Vexliarda klošarstvo - brezdelje nima enotne etiologije. Vzrokov za to, da se nekdo popolnoma družbeno pasivizira, je več in zelo verjetno nič manj kot onih, ki pogojujejo kriminaliteto. Vendar pa se pisec odloči za naslednjo sumarno interpretacijo: "Treba je poudariti, da so tiste značilnosti, ki opredeljujejo klošarje, najbolj pogosto kasneje pridobljene; vsi, eli vsaj večina teh ljudi je poznala nekoč normalen način življenja ... To kar je značilno za osebnost klošarja je, da je bil dolgo časa izpostavljen različnim pomanjkanjem vseh vrst: materialnim, čustvenim, moralnim in socialnim. Tako ni bil sposoben uresničiti ničesar, kar bi ga lahko zadovoljilo. Bil je oropan ne samo hrane in zaklonišča, marveč tudi pravice in ljubezni; bil je ne samo oropan, marveč tudi zavržen. Prignan v stanje skrajnosti, je postal do vseh teh vrednot tudi indiferenten. Marsikdo od njih jih sploh ni nikdar poznal. Okoli sebe je občutil praznino, pomanjkanje prijateljstva in usmiljenja, njegovo žalostno stanje pa je vzbujalo le posmeh. Odločil se bo šel nikamor več ali pa vsaj, da si ne bo je, da ne več prizadeval, da bi se čemurkoli prilagajal, saj se bili vsi napori za to dolgo časa zaman. Odrekel se je svojemu socialnemu naporu, to je tisti obliki napora, ki je najtežja (Janet). Opustitev delovanja pa ima za posledico tudi tisto, kar je najbolj značilno za klošarja: degradacijo njegovih potreb. Na vseh področjih, vključno s prehrano, se zadovoljuje z malim, brez izbire, brez odklanjahja; kajti izbira in možnosti izbiranja so, ki opredeljujejo človeški način zadovoljevanja potreb. Dejstvo, da je opustil izbiro, mu prihrani napore prilagajanjaH+. Pisec deli preko 430 primerov klošarjev, ki jih je opazoval,v štiri skupine in sicer: - v tiste, ki so jihvstanje brezdelnosti in pa-sivizacije porinile družbene razmere; - v tiste, pri katerih je mogoče zaslediti osebnostne probleme, psihične konflikte; - v duševno zaostale in bolne ter - v brezdelneže, pri katerih je klošarstvo zapoznel odsev delinkventne dejavnosti v letih vitalitete. Najbolj razširjena je prva kategorija brezdelnežev, to je tistih, ki so do poznih dni svojega življenja poznali t.i. normalen način življenja. Brezposelnost, sezonske zaposlitve z vsemi negativnimi posledicami brezdom- + Vexliard, str. 239, 240 stva, razne bolezni, starost, politična diskriminacija in včasih sodni postopki so jih potisnili na rob možnosti družbenih uspehov. Morda lahko govorimo v teh primerih o slabi možnosti prilagajanja, toda res je tudi, da obstojajo družbene institucije, ki varujejo nekatere, ne pa tudi drugih in je morda to bolj odločilno, kakor zmožnosti individualnega prilagajanja na take razmere. Res pa a je, da se to družbeno propadanje često povezuje tudi z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, s pomanjkljivo izo- • • + brazbo in profesionalno usposobitvijo. Druge kategorije brezdelnežev so mnogo manj pogoste. V psihično konfliktnih situacijah živi mnogo ljudil Toda nekateri od njih zaradi tega v družbi propadejo, dočim druge okolje asimilira. "Družbeni uspeh more zabrisati to kar je nezaželjeno; družbeni neuspeh pa, obratno, podčrta » 4**4* nezaželjeno in deformira tudi najboljše kvalitete". % Število duševno zaostalih ocenjuje pisec med klošarji na 28 %, dočim ocenjuje delež resnično duševno 4-4- + bolnih le s 6 do 8 %. Na dejstvo, da se mnogo persistentnih storilcev zlasti kaznivih dejanj zoper premoženje, v višji starosti preda brezdelju in priložnostnemu izmikanju, opozarja v četrti skupini opazovanih primerov pisec, kakor je na to + Ibid., str. 145, 146, 39 ++ Ibid., str. 193, 194 +++ Ibid., str. 218 opozoril tudi Grassberger, v svoji študiji, ki jo je izdal 1. 1946+. Ugotovitve raziskovalcev o siledjijah pri nas, ki prestajajo ukrep določitve prebivališča na otoku Grgur, se od ugotovitev Vexliarda nekoliko razlikujejo • Raziskovalci v življenjskih razmerah siledjij niso mogli ugotoviti pravzaprav nobenih takšnih posebnosti, ki ne # bi bile karakteristične tudi za prebivalstvo na sploh. Pri tem pa je treba opozoriti na nekatere posebnosti te študije. Predvsem zajema ta študija posebej izbrano populacijo brezdelnežev, ki je predvsem družbeno agresivna in je bila zlasti zaradi agresivnostnih izpadov poslana na otok Grgur, dočim so klošarji v Franciji, ki jih je opazoval Vexliard, zlasti pasivni brezdelneži. Poleg tega dobi človek ob čitanju te študije vtis, da so mogli raziskovalci opazovati življenjske razmere siledjij le v ma-0 krosociološkem smislu, zlasti na podlagi izjav samih brez- delnežev, ki pa so po eni strani preveč primitivni, da bi lahko neposredno dajali subtilnejše podatke o svojem okolju, po drugi strani pa pisci sami ugotavljajo, da v svojih odgovorih niso bili iskreni (str. 68). Saj je drugače tudi težko razumeti podatek, da so bili roditelji opazo- ger Verlag 1946, str. 135, 136 Delo cit. na str. 188. vancev v sv© jem zakonu med seboj složni v 70,6 % (str. 55), medtem ko upravičeno postavljamo vprašanje ali je med ljudmi na sploh v naši družbi tako visok delež skladnih zakonov. V študiji o "Organizaciji lokalnih zaporov in režimu prestajanja kazni"+, ki jo je izdelal Inštitut za kriminologijo v Ljubljani, je psihiater v lokalnih zaporih v Ljubljani raziskoval skupino 79 (49 moških in 30 žensk) perzistentnih brezdelnežev in prostitutk. Opazovanje je trajalo le mesec dni, zato je v tej študiji premalo gradiva za bolj poglobljeno oceno. Nekatere ugotovitve pa so vendarle toliko pomembne in primerljive s prej navedenimi, da se nam dozdeva potrebno ponoviti jih v izvlečku. Tudi po našem mnenju je treba iskati najbolj pomemben vir, ki sproži ali pospeši življenjsko usmeritev v brezdelnost v socialnih razmerah. Zato nismo mnenja, da bi smeli večino brezdelnežev ocenjevati kot abnormne ali bistveneje motene osebnosti. Precejšen del se jih namreč rekrutira iz nezaposlenih ali deloma zaposlenih oseb, iz sezoncev, ki pridejo morda v mesto z dobrimi željami, pa ne najdejo zaposlitve. Če so med opisanimi kategorijami osebe z bolj izrazito nestanovitnostjo in pasivnostjo, če imajo izkušnje s koristmi, ki jih nudi odvisnost od drugih in z izkoriščanjem "usmiljenja" ljudi, če so nezadovoljni + Študija cit. na str. 184, str. 192 - 238, prikaz za to študijo izdelal dr. Kobal. z delom, ki jim je ponuđeno, če so na primer trmasti v svojih ambicijah, pa teh ne morejo uresničiti, potem takšni in slični razlogi socialne in individualne narave pač odločajo o prvem koraku v brezdelje. Od tu dalje pa lahko skupaj z Vexliard-om + sledimo razvoju njihove osebnosti in prilagajanju novonastali življenjski situaciji. V prvem obdobju so še aktivni in agresivni. Pri tem aktivno reagirajo na okolje, v katerem so se znašli, poskušajo tudi preobrniti tok svojega življenja in se vrniti nazaj v prvotni tok. V njihovi aktivnosti in agresivnosti tiči tudi razlog, da se jih določen del poloti različnih kaznivih dejanj. Sledi daljše ali krajše obdobje bivanja v zaporih zaradi sodnih kazni, pa znova vrnitev v hrez-delje in potepuštvo v zrelejših letih. V obdobju pred delinkventno aktivnostjo in neposredno po obdobju prvih kazni nastopa verjetno tista faza, ki jo Vexliard imenuje regresivna. V tej fazi se osebnost zliva s situacijo, čeprav je ta osebi tuja in neprijetna. V začetni fazi je brezdelnežu svet, iz katerega po svojem rojstvu in zgodnjih izkušnjah izhaja, še domač, človeški in zaželjen. V regresivni fazi pa se mu kaže kot sovražen, tuj in nehuman. Tretja faza pomeni prekinitev s preteklostjo, z običajnim svetom in njegovimi odnosi ter bolj ali manj popolno vživetje v sedanji način življenja. Končno fazo pa + Op.cit«, str. 241 - 245 predstavlja resignacija, vživetje v stanje, ki se po brezdelneževem mnenju in po mnenju njegovega okolja ne da več spremeniti. Po našem mnenju bi tedaj med brezdelneži in potepuhi sicer našli pomembno plast oseb, ki so v psihološkem smislu nestabilne, slabotne, nedozorele in pasivne. Takšne osebe pa neugodna življenjska situacija ali družbena ovira z lahkoto odrine v opisano obliko vedenja. Obstoječi socialni mehanizmi in psihološke karakteristike osebnosti so potem podlaga za postopno privajanje na takšen način življenja. Pozneje pač tako oblikovane osebe ne najdejo več izhoda in se preko že omenjenih faz slej ali prej zlijejo s svojo situacijo. To pa pomeni, vsaj v sociološkem smislu, dokončnost, ireverzibilnost njihovega oblikovanja v tej smeri. Med brezdelneži in potepuhi bi pri skrbni klinični obdelavi našli tudi nekaj oseb, ki so bodisi kronični duševni bolniki ali pa je njihova duševna bolezen latentna. Kakorkoli že je sporna "simplex" oblika shicofrenije kot samostojna bolezenska entiteta+, vendarle domnevamo, da je med brezdelneži in potepuhi neko število oseb s karakteristikami te bolezni. Med potepuhi bi seveda našli neko število oseb tudi z dromomanskimi karakteristikami. Znano je, da je v zvezi s temi mogoče razpravljati o njihovi pripad- + Hoff H., Lehrbuch der Psychiatrie, Basel, Benno Schwabe Veri., 1956, str. 425 nosti epileptičnim bolezenskim oblikam. Omenjena skupina oseb z duševnimi abnormnostmi verjetno ni številna. Točneje je ni mogoče opredeliti, ker je potopljena v množico oseb, ki so zaradi svoje nevšečnosti sicer stalen predmet družbenega obravnavanja, vendar le redko deležne bolj kvalificirane in strokovne pozornosti. Po našem mnenju je individualna pogojenost pojava zlasti očitna pri tistih skupinah brezdelnežev in potepuhov, ki stalneje prihajajo v zapore zaradi prekrškov te vrste. Za kronične brezdelneže in potepuhe je karakteristično tudi to, da so brez bivališča in da so že skoraj docela pretrgali stike z običajnim okoljem« Ko smo opazovali tako skupino brezdelnežev in potepuhov, smo morali ugotoviti, da je bilo med moškimi samo 6 %, med ženskami pa 7 % takšnih osebnosti, ki bi jih lahko ocenili kot urejene. Vendar je bilo po naši oceni pri moških le 27 %, pri ženskah pa 36 % takšnih oseb, ki smo jih morali označiti kot osebnostno huje motene. Ogromna večina oseb opazovanih v klinični študiji, tako moških kot ženskih, je samskih. Znaten del ima nedokončano osemletko. Vendar je pri moških in ženskah v 22 % oz. 23 % mogoče najti tudi takšne, ki imajo višjo i-zobrazbo od osemletke. Nekaj teh pa se je tucii kvalificira lo za odgovornejša opravila v industriji, obrti ali administraciji. Med takšnimi osebami bi, po našem mnenju, našli ravno največ tistih s hujšo osebnostno problematiko. # Njihovi splošni motenosti pa se pridružuje še hud alkoholizem, ki vodi k uničenju zvez z družino in v nezaupanje na delovnih mestih. Povezovanje brezdelja, potepuštva in prostitucije s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač je v naših razmerah sploh karakterističen problem. Pri moških dosega zasvojenost po alkoholu 55 %, pri ženskah pa 25 %. Seveda je alkoholizem le simptom, ki opozarja na motenost, ne daje pa odgovora na vprašanje o etiologiji. Podobno je pretrganje zvez z lastno in rodno družino karakteristično skoraj za vso opazovano populacijo, saj dosega pri moških 78 %, pri ženskah pa 75 % opazovane populacije* Inteligentnost neke osebe je sicer manj pomemben individualni pogoj, vendar utegne tudi neposredneje pospešiti človekovo iztirjenje. Po naših ugotovitvah je kazala približno polovica oseb opazovanih v klinični študiji in-teligentnostno podpovprečnost. Nekateri so bili celo oli-gofreni, vendar ti niso prevladovali v skupini podpovprečnih. Drugo polovico opazovanih oseb smo ocenili kot povprečno inteligentno. V pogledu splošnega načina reagiranja na svet smo večino oseb ocenili kot ekstravertirano. Izjemno bi bile lahko med brezdelneži in potepuhi tudi osebnosti, ki so zaprte vase in katerih moteči način življenja izvira iz njihove pasivnosti, ne pa iz njihovega aktivnega rušenja, družbenih norm. Marsikatera, v osnovi ekstravertirana oseb- nost pa se v teku razvoja svoje življenjske poti v delo-mrzništvo in potepuštvo, zapre pred svetom, zlasti v stanjih hujše deprimiranosti in depresivnosti* Pri obravnavanju omenjene skupine oseb smo prišli do zaključka, da je pretežna večina kroničnih prekr-škarjev te vrste že klinični problem, katerega notranjo dinamiko bi bilo potrebno še podrobneje raziskati. Poseben problem so mlajši delomrzneži, oz. ženske - prostitutke. V naši klinični obravnavi mlajših od 21 let sicer nismo podrobneje raziskovali, pač pa je bilo od 49 perzistentnih povratnikov starih 19 (59 %) od 21 do 24 let, od 30 ženskih perzistentnih povratnic pa je bilo 17 (57%) starih 21 do 24 let. V tem je seveda bistvena razlika med populacijo, ki jo imamo v mislih v tej študiji in med populacijo, ki jo je opazoval Vexliard. Pojem klošarja v Franciji je predvsem pojem odraslega, starejšega propadlega človeka*, dočim uvrščamo mi v pojem brezdelništva vse brezdelneže, ki jih kot take obravnavajo sodniki za prekrške, t.j. ne glede na starost. Z8to smo tudi v populaciji, izbrani za klinične obdelavo, našli visok delež mladih ljudi. Precejšen odstotek med moškimi in ženskami je bil takšnih, ki v življenju sploh še niso imeli nobene zaposlitve. Verjetno so bili že med šolanjem precej nestanovitni in neurejeni, pa se jim je + Vexliard, op.cit., str. 59 posvečalo premalo pozitivne pozornosti, če se jih ni sploh prehitro odrinilo na družbeni rob. Izrekli smo že domnevo, da mladi stalnejši prekrškarji potem, v nekem obdobju svoje življenjske poti prično vršiti tudi kazniva dejanja. Če nadaljujemo z zastavljeno domnevo, potem upravičeno pričakujemo, da se bo zlasti del njih po prestanih večkratnih kaznih znova vrnil med stalnejše brezdelneže. V zelo omejenem eksperimentu, katerega naloga je bila ugotoviti ali je mogoče z intenzivnim socialnim delom bistveno vplivati na življenjsko razvojno smer mladih brezdelnežev, ki je bil opravljen v Ljubljani 1. 1961 (15 primerov)"'’, smo pri mladih brezdelnežih ugotovili tele življen-ske razmere: - nekateri otroci so bili sirote, vzgajani in deloma razvajani od drugih ljudi, - nekateri pa so živeli sicer v popolnih družinah, toda v vzdušju nesporazumov in asocialnosti med starši; - kulturni in civilizacijski nivo družin je bil nizek; - otroci so bili neuspešni pri delu in v šoli; - bili pa so kot mladoletniki močno privrženi krogu sebi podobnih brezdelnežev, večkratnih povratnikov; - del njih je bil interesno usmerjen v športne dejavnosti. + Op.cit. na strani 182, str. 295 i.sl. Če bi hoteli te ugotovitve posplošiti in primerjati z ugotovitvami za odrasle, bi mogli reči, da so bili tudi tisti mladi ljudje, ki so se zgodaj udali brezdelju in prostituciji, močno neuspešni v svojem živijenju:naj-prej v družini, nato v šoli in pri delu in so mogli upati na edino priznanje in upoštevanje svoje osebnosti v krogu sebi enakih. Lahko, da so k tej neuspešnosti prispevale svoj delež tudi njihove lastne insuficientnosti, toda izredno slabe družinske razmere so objektivna danost, v kateri so se znašli ne glede na svojo biološko zmožnost* 4. Ukrepi Brezdelnost, potepuštvo in beračenje so pojavi, ki so spremljali vse družbene sisteme in ki so nam znani iz pisanih virov od antike dalje. Iz teh virov je mogoče povzeti, da so bili ti pojavi, obenem z resničnim siromaštvom, nekoč mnogo bolj razširjeni, kakor v sodobnosti* Njihova obsežnost je začela izgubljati na pomenu šele z uvajanjem širše socialne zakonodaje, t*j* tiste zakonodaje, ki si jo je priboril delavski razred zlasti v obliki zdravstvenega, pokojninskega zavarovanja delavcev in zavarovanja za čas brezposelnosti* Ker pa je obsežnost in celovitost te zakonodaje napredovala le polagoma, je mogoče znaten upad armade brezdelnežev in siromakov opaziti zlasti šele po 1. svetovni vojni. V tem dolgem historičnem razdobju je vsakokratna državna oblast uporabljala za zmanjševanje tega družbenega zla vse možne ukrepe, ki si jih je sploh mogoče zamisliti, v okviru filantropskih dejavnosti, kot v okviru družbene represije« V antiki je bilo mogoče vzeti za sužnja vsakogar, ki se je potikal po deželi brez doma in brez sredstev. Ker pa brezdelneži in obubožani kmetje večinoma niso bili dobri sužnji, so sicer za staro Grčijo in Rim pomenili nadležno breme potepuhov, ki so ga reševali s podporami in azili, ni pa oblast podvzemala proti njim posebnih prisilnih ukrepov. Tudi v srednjem veku je bilo potepuštvo močno razširjen pojav, ki ga je oblast v prvem obdobju imela kar za normalnega. Krščanska cerkev je namenila sicer potepuhom nekaj azilov , kljub temu pa je število brezdelnežev tako naraščalo, da je polagoma začenjalo preraščati potrpežljivost oblasti. Tako je Karl Veliki odredil v začetku 9. stoletja, da je treba vse potepuhe izgnati. Ta ukrep, ki se v glavnem ni mogel izvajati, je pomenil še hujši pritisk na brezdelneže v tem smislu, da so blodili iz kraja v kraj in povečevali armade potepuhov. V času od 14. do 16. stoletja je mogoče zaslediti v t.i. beraških redovih vrsto ukrepov, ki določajo za brez-delništvo in potepuštvo hude telesne kazni, kakor: bičanje, žigosanje, rezanje ušes, prisilna dela, natezovalnice, delo na galejah, iztrganje jezika, smrtno kazen z mučenjem. Do- Cim so se takšne kazni v Franciji samo zaradi brezdelja in potepuštva le bolj redko uporabljale, je v Angliji, kjer so bile možne tudi smrtne kazni, Henrik VIII dal o-besiti ca. 8000 potepuhov. V 17. stoletju je prevladala ideja o ubožnicah, ki bodo s tem, če bodo sprejemale siromake, zmanjšale tudi družbeno zlo brezdelja in potepuštva. Te ubožnice, v bistvu jetnišnice pa po eni strani niso mogle sprejeti vseh siromakov in brezdelnežev in so postajale zato prenatrpane, po drugi strani pa so bile v tako brezupnem stanju v materialnem in moralnem pogledu, da so pomenile leglo družbene bede, nemorale, mrčesa, lakote, bolezni in epidemij. Še v 18. stoletju je bilo mogoče priti v ubožnico na podlagi gole denuncijacije.+ Takšno stanje v jetnišnicah in ubožnicah so ugotavljali in kritizirali prosvetijenci. Od tod ideje o tem, da je treba v kazenskem zakoniku točno določiti katera kazniva dejanja naj se kaznujejo in s kakšnimi, časovno določenimi kaznimi. Francoski Code pćnal iz 1. 1810 prinaša v čl. 270 in 274 definiciji potepuštva in beračenja in določa v naslednjih členih kazni odvzema prostosti od 3 mesecev do 5 let pač glede na to ali so osebe beračile izven svoje občine, ali so državljanom grozile, ali so beračile v grupah, ali so imele pri sebi orožje i.pod. Samo potepuštvo + Povzeto po Vexliard, op.cit., str* 255, 256 ali beračenje , brez teh kvalifikatornih okoliščin, je bilo kaznivo z zaporno kaznijo od 3 do 6 mesecev (čl. 271, 274), po prestani kazni pa so ostali obsojenci na razpolago vladi (a la disposition du Gouvernement - čl. 282), kar je pomenilo, da je mogla vlada poslati brezdelneže na delo v kolonije, onemogle in berače pa zlasti v ubožnice.+ Obenem s tem je treba upoštevati, da so akcijo za uzakonitev kazenskega prava v klasičnem pomenu besede, spremljali napori za izboljšanje stanja v jetnišnicah in ubožnicah. Tako pomeni Gode p£nal iz 1. 1810 v pogledu pote-puštva in beračenja spojitev idej o kaznivosti legislativno določenih dejanj glede na stopnjo njihove družbene nevarnosti (razmeroma nizke kazni) z izkušnjami o tem, da sta po— tepuštvo in beračenje družbeno nadležna pojava, katerima se ni mogoče izogniti samo s kaznovalno politiko in terjata zato določeno družbeno vodenje tudi po prestani kazni. V tem smislu vsebuje francoski Code pžnal iz 1. 1810 že zametek varnostnih ukrepov, zlasti varnostnih ukrepov zoper recidiviste, za katere se je kasneje zavzemala sociološka šola in ki so dobili svoje posebno zakonsko obliko v francoskem zakonu o relegaciji iz 1. 1885« Po tem zakonu se dosmrtno izženejo v francoske kolonije perzistentni povratniki v izvrševanju določenih kaznivih dejanj, med katerimi + Code Criminel de la France, deuxieme partie, Keil 1812 ++ Loi de 27 mai 1885 - sur les rćcidivistes, - Code pćnal, Petits Codes Dalloz, Paris 1961, str• 32 l.sl. so upoštevana tudi kazniva dejanja zvodništva, potepuštva in beračenja, če so storjena v povratku z drugimi, težjimi kaznivimi dejanji. Osnovna misel, ki jo moremo zaslediti že v klasičnem francoskem kazenskem pravu in ki se vzdržuje vse do današnjih dni je potemtakem ta, da potepuštvo in beračenje sama po sebi nista hudo družbeno nevarna asocial-* na pojava, ki bi ju bilo treba strogo penalizirati, marveč obstaja potencialna nevarnost v osebnosti storilca in zato je treba družbo zavarovati pred njim. Sodobni kazenskopravni sistemi obravnavajo prekrške različno in predpisujejo zanje ukrepe, ki se vsebinsko razlikuje- . + jo. Večina držav, ki iipajo starejše kazenskopravne vire, obravnava te prekrške v okviru kazenskega zakonika (n.pr. Francija, Nemčija, Belgija, Avstrija), prav tako pa jih na enak način obravnavajo nekateri relativno novi kazenski zakoniki (Italija, Švica, Danska). Nekateri od sistemov, pri katerih so prekrški sicer vključeni v kazenski zakonik, imajo poleg tega še posebne zakone, ki se ukvarjajo le z najhujšimi vrstami prekrškov ter z ukrepi zoper take storilce, zlasti če so storjeni v povratku (Avstrija, Nemčija, Belgija). Socialistične države so izločile prekrške iz materije kazenskega zakonika ter jih obravnavajo v vrsti posebnih zakonov. V zadnjem času pa opažamo pri obravnava- + Pravno komparativni pregled izdelala dr. Alenka Šelih nju hujših prekrškov v teh državah določene spremembe, ki odražajo težnjo, da bi nekatere od njih vendarle vključili med kazniva dejanja. Novost v tem pogledu so uvedle: novela h kazenskemu zakoniku RSFSR iz leta 1962, kazenski zakonik ČSSR (29,11.1961) in kaz. zakonik LR Madžarske (1.7,1961). Kazenski zakonik RSFSR penalizira primer, ko se storilec sistematično ukvarja s potepanjem in beračenjem (čl. 209)... Kazenski zakonik RSFSR določa ... za sistematično bavljenje s potepuštvom ali beračenjem kazen odvzema prostosti od 3 mesecev do 2 let ali poboljševalno delo brez odvzema prostosti od 6 mesecev do 1 leta. Novi madžarski kazenski zakonik je uvrstil med kazniva dejanja brezdelništvo (214. člen), poklicno prostitucijo (283. člen) ter nekaj dejanj, ki so z njo povezana. Za brezdelništvo je predvidena kazen odvzema prostosti do dveh let. Če gre za povratnika, se kazen zviša na tri leta, kot stranska kazen pa se lahko izreče prepoved bivanja (od 6 ipesecev do 5 let). Za povratnika se šteje tisti, ki je že bil obsojen na kazen odvzema prostosti zaradi brezdelništva, poklicne prostitucije, napeljevanja h prostituciji, pomoči pri prostituciji i.pod. če še ni poteklo pet let od dne, ko je kazen prestal. Češkoslovaški kazenski zakonik penalizira kot kaznivo dejanje brezdelništvo (203» člen), za katero je + Šelih dr. Alenka, Obravnavanje težjih vrst prekrškov v različnih kazenskopravnih sistemih, - Organizacija lokalnih zaporov in režim prestajanja kazni, raziskava Inštituta za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani, rokopis 1965, str. 297 i.sl* predvidena kazen odvzema prostosti do treh let, poleg tega pa še zvodništvo (204* člen), ki je kaznivo z odvzemom prostosti od 1 do 5 let. V posebnih zakonih, ki so posvečeni zlasti posameznim vrstam najtežjih prekrškov (n.pr. potepuštvu, delo-mrzništvu, potepanju, pijgnčevanju), obravnavajo to problematiko tudi nekatere nordijske dežele (Švedska, Norveška). Kazensko pravo v ZDA pozna posebno kriminološko kategorijo storilcev prekrškov, ki obsega skupino malih habitualnih delinkventov (vagrants) in ki je vključena v pravni sistem - Common law~a. Za to skupino je značilno, da se lahko zoper storilce izrekajo kazni odvzema prostosti (od 30 dni do 2 leti), oziroma drugi ukrepi (n.pr. izgon) tudi če gre za enkratnega storilca. Drugo vprašanje, ki je v zvezi z ureditvijo prekrškov zlasti zanimivo, je vprašanje ukrepov zoper storilce Kadar gre za storilce, ki prvič izvrše prekršek, je zagrožena sankcija zaporna kazen (ev. alternativno z denarno kaznijo). Te kazni so praviloma kratkotrajne. Večina kazenskopravnih sistemov pa predvideva za storilce prekrškov še posebne varnostne ukrepe. Ti u-krepi se izrekajo bodisi poleg kazni, praviloma pa namesto nje. Izvršujejo se najčešče v zaprtih domovih in le redko na prostosti 5v Italiji tako imenovana nadzorovana prostost Belgija - policijski nadzor, ZDA - izgon). Varnostni ukrepi za storilce posameznih vrst prekrškov (potepuhi, berači, brezdelneži i.pod.) so zelo različni. Skoraj vsi pa izražajo težnjo, da naj bo vsebina prestajanja takih ukrepov privajanje na delo in pridobitev delovnih navad. Večinoma predvidevajo zakoniti predpisi samo en ukrep za take storilce, samo belgijski zakon o zatiranju potepuštva in beračenja (1891) deli storilce v 3 kategorije (taki, ki so zaradi starosti ali invalidnosti nesposobni za delo, taki, ki so sposobni za delo, a brez sredstev in taki, ki so sposobni in imajo sredstva za delo, a ga odklanjajo) in določa zanje dva različna ukrepa. Varnostni ukrepi za takoimenovane male habitualne delinkvente, so praviloma časovno relativno določeni, tako da je določena bodisi spodnja ali pa zgornja meja trajanja. N.pr. Belgija: oddaja v zavod za berače od 2 do 7 let, oddaja v zavod za varstvo do 1 leta; Avstrija: policijski nadzor do 3 let, oddaja v delovno kolonijo do 3 let; Italija: policijski nadzor najmanj 1 leto; Nemčija: oddaja v delovno kolonijo do 2 let, če je ukrep uporabljen prvič, sicer do 4 let; Švica: oddaja v zavod za vzgojo k delu najmanj 1 leto, gornja meja ni določena; Danska: oddaja v delovni zavod od 1 do 5 let; Nizozemska: pozna stransko kazen oddaje v delovni zavod od 3 mesecev do 3 let; Švedska: prisilno delo z odvzemom prostosti do 3 let, določeno s posebnim zakonom; Norveška: oddaja v delovni zavod v višini najmanj 18 mesecev do 3 oziroma 4 let« Pomembno je končno tudi vprašanje, kateri organi lahko izrekajo posamezno sankcijo zoper storilce prekrškov, zlasti varnostne ukrepe, ki so dolgotrajnejši in ki huje prizadenejo posameznega storilca. V večini držav, katerih sisteme smo omenili, so za izrekanje takih sankcij pristojna sodišča (praviloma nižja sodišča). Predloge za uporabo varnostnih ukrepov lahko ponekod dajo policijski organi (n.pr. Avstrija) . Tak položaj je v tistih pravnih sistemih, ki obravnavajo prekrške v okviru kazenskega zakonika. Enako ureditev pa večinoma določajo tudi posebni zakoni za borbo proti beračenju, delomrzništvu in potepuštvu (Avstrija, Belgija, Nemčija, Norveška).+ V socialističnih državah obravnavajo prekrške praviloma upravno-administrativni organi, ki imajo možnost uporabiti zoper storilce najhujših prekrškov tudi nekatere dalekosežnejše ukrepe (izgon, določitev prebivališča). Po starem jugoslovanskem kazenskem zakoniku iz 1. 1931 je bila kazniva posebna oblika brezdelnosti (kdor preživi čas iz delomrznosti tako, da se potepa, vlačugari, da berači, ali se profesionalno bavi z igrami na slepo srečo -par. 158) z zaporom do enega leta, dočim naj bi samo brez-delništvo obravnavala zakonodaja o prekrških. Osebam pa, + To ne velja za Švedsko, ki je sprejela nov kazenski zakonik in nimamo podatkov o tem, kateri organi so pristojni za obravnavanje storilcev prekrškov. ++ Dolenc dr.Metod, Sajovic dr.Rudolf - Novelirani kazenski zakonik za kraljevino Jugoslavijo, s kratkimi pojasnili, Ljubljana 1932 Dolenc dr. Metod, Tolmač h kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1929, str. 43 ki so ob potepanju, beračenju ali vlačuganju storile v povratku kakršnokoli kaznivo dejanje, ki se je preganjalo po uradni dolžnosti, je bilo mogoče izreči tudi varnostni ukrep oddaje v prisilno delavnico od 1 do 5 let, če je bilo sodišče mnenja, da so nagnjene k izvrševanju kaznivih dejanj, so pa sposobne za delo (par* 52). Nova zakonodaja po osvoboditvi delomrzništva, po-tepuštva in beračenja ne obravnava več v okviru kazenskega zakonika, marveč le v okviru predpisov o prekrških. Temeljni zakon o prekrških iz leta 1947, obsežnejše noveliran v le^ tih 1958 in 1965, predvideva za večino prekrškov najvišje možno zaporno kazen do 1 meseca, izjemoma ob steku več prekrškov do 2 mesecev (čl. 10/1, 58/1), poleg tega pa predvideva za hujše prekrške zoper javni red in mir možnost izreka varnostnega ukrepa določitve prebivališča (čl. 11/3), ki se more izvrševati tudi v posebnem zavodu (čl. 163/1)» Katere vrste prekrškov zoper javni red in mir se sankcionirajo z ukrepi v teh okvirih določajo republiški zakoni zoper javni red in mir. Z določili temeljnega zakona o prekrških noveliranimi 1. 1965 so vskladile republiške zakone o prekrških zoper javni red in mir republike: Bosna in Hercegovina (9. aprila 1965), iakedonija (21. aprila 1965) in Črna gora (30. decembra 1965)+ • Ostale republike, vključene s SR Slovenijo obravnavajo prekrške zoper javni red in mir še po zakonih, ki so jih sprejele na podlagi prečiščenega besedila temeljnega zakona o prekrških iz 1. 1958. Zakon o prekrških zoper javni red in mir SR Slovenije od 3* decembra 1959+ določa kot prekršek klatenje, potepanje, beračenje in izmikanje delu in ga sankcionira ali z denarno kaznijo do 20.000 dinarjev ali z zaporom do 30 dni (čl. 16/6). Za te vrste prekrškov je bilo mogoče izreči tudi varstveni ukrep izgona, ki pa je bil z novelo iz 1. 1965 odpravljen. Poleg tega je poleg ali namesto kazni mogoče uporabiti varstveni ukrep določitve prebivališča v prej navedenem smislu za čas od 6 mesecev do 2 let po določilih temeljnega zakona o prekrških iz 1. 1958 (čl. 11/2, čl. 38, čl. 166) in je to mogoče po noveliranem temeljnem zakonu o prekrških iz 1. 1965 (čl. 11, 40, 173)» Republiški zakoni o javnem redu in miru Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne Gore, ki so bili 1. 1965 vsklajeni s prečiščenim besedilom temeljnega zakona o prekrških iz 1. 1965, izmikanje delu, oz. same brezdelnosti ne sankcionirajo več niti s kaznimi, niti z varstvenimi ukrepi. Republiški zakon o javnem redu in miru Makedonije izrecno določa, da se prekršek brezdelnosti črta (čl. 4). Klatenje, oz* potepanje sankcionira samo še republika Črna Gora z denarno kaznijo do 20.000 dinarjev oz. z zaporom do 20 dni (torej ne z maksimalno možno zaporno kaznijo), dočim varstvenega ukrepa določitve prebivališča za ta prekršek ne predvideva (čl. 2/10, čl. 7). Beračenje sankcionirajo vsi trije novi republiški zakoni o javnem redu in miru in&L-cer; - republiški zakon Bosne in Hercegovine z zaporno kaznijo do 30 dni (čl. 6); - republiški zakon Makedonije enako (čl. 3); - republiški zakon Črne Gore pa z denarno kaznijo do 20.000 din oz. z zaporom do 20 dni (čl. 5)< Varstveni ukrep določitve prebivališča predvideva za beračenje le republiški zakon Makedonije (čl. 4)> dočim druga dva zakona o javnem redu in miru tega izrecno ne določata. 5. Ocena ukrepov in možnosti za omejevanje pojava Če skušamo z nekaj besedami povzeti katere so tiste silnice, ki ženejo večino delomrznežev na rob propada, v osebno pasivizaciji in letargijo, moremo reči, da gre predvsem za družbeno nestabilnost v kateri se znajdejo osebnostno labilni ljudje. Pod družbeno nestabilnostjo razumemo borbo za delovna mesta in za uspeh pri delu, pri kateri uspevajo predvsem sposobnejši ljudje, razrahljane odnose v družini in družbi, neuspešnost v šoli, ki je prilagojena povprečno sposobnim ljudem i.pod. Če je etiologija pojava takšna, potem je jasno, da ga v nobenem družbenem sistemu ni bilo mogoče bistveno omejiti niti s čistimi represivnimi ukrepi, pa najsi so ti prešli vse možne oblike od najbolj krutih kazni pa vse do simboličnega kaznovanja, niti ne s čisto karitativno dejavnostjo, ki postavlja človeka v odvisnost od miloščine in ga s tem dokončno pasivizira. Pojav brezdelnosti je bil v prejšnjih zgodovinskih obdobjih mnogo bolj razširjen, kot je v sodobnosti. Toda to ni pojav, ki se je enostavno preživel, marveč so k omejevanju pojava bistveno doprinašale spremembe v družbenem razvoju samem. Zato ne bo odveč, če na tem mestu pregledamo tiste ukrepe, ki so doslej doprinašali svoj delež k stabilizaciji tudi osebnostno labilnih ljudi v družbi, ali pa je vsaj posredno mogoče sklepati na njihovo pozitivno učinkovanje. Predvsem je na zmanjševanje brezdelnosti in tudi prave delomrznosti vplivalo širjenje socialne zakonodaje zlasti tam, kjer je polagoma zajemala vse plasti prebivalstva. To ne samo zato, ker ta zakonodaja zagotavlja materialne podporo za čas bolezni, starosti ali brezposelnosti, marveč tudi in nemara predvsem zato, ker daje človeku pravico, ki izvira iz njegovega družbenega doprinosa in mu s tem, de neke mere, ohranja družbeni status. Zato lahko u-pravičeno sklepamo, da bi k bistvenemu omejevanju družbeno patoloških pojavov na sploh doprinašala tudi stabilna gospo- đarska politika. Stabilna gospodarska politika pomeni postopno, enakomerno in organsko rast narodnega gospodarstva, ne glede na to, kakšna so začetna izhodišča. Kajti povsem nekaj drugega je pustiti malega kmeta, da se za nekaj časa še preživlja s svojimi bornimi dohodki in potem, ko se odprejo realne možnosti prehaja iz polproletarskega položaja v položaj industrijskega delavca, kot pa možnosti zdaj odpirati, zdaj zapirati, kar pomeni dajati in odvzemati človeku nerealne perspektive, dajati in odvzemati možnost za uspeh. Vsa taka nihanja imajo za posledico nešteto individualnih stresov, osebnih človeških tragedij, ki jih lahko sicer dobra socialna zakonodaja omili, ne more jih pa odpraviti v njihovem bistvu. In v takih situacijah propadajo najprej osebnostno labilni ljudje, ljudje, ki se sovražnosti sveta bojijo, ker so slabo opremljeni za borbo z njim. V taki situaciji represivni ukrepi sovražnost okolja le še potrjujejo. Toda iluzorno bi bilo misliti, da bi mogli napori za pravičnost in stabilizacijo družbenih in ekonomskih odnosov odvrniti od vsakega posameznika vse konfliktne situacije. Vedno so ljudje, ki nekako izpadejo iz sistema, ali se vsaj ne znajdejo v njem, katerim je potrebna posebna pomoč zato, da se svojih pravic in dolžnosti sploh zavedo, pomoč za to, da uresničijo svoje zmožnosti. Čim manj utrjen je sistem, čim bolj šele išče svojo obliko, toliko več ljudem je takšna pomoč potrebna. In ker družbeni problemi niso problemi mehanike in fizike, marveč problemi, ki jih razrešujejo in vedno znova zapirajo ljudje z vsemi svojimi slabostmi in dobrimi lastnostmi, je iluzorno misliti, da bi se lahko omejili le na reševanje splošne družbene in ekonomske problematike, zanemarili pa pri tem vse tisto spremljajoče, individualno in človeško, kar se ob globalnih rešitvah tudi poraja in ob čemer lahko propada armada posameznikov. Zato je naslednja možnost za omejevanje pojava, s katerim se ukvarjamo, individualno delo v tem smislu, da človek s človeško pomočjo prebrodi težave v katerih se je znašel in ponovno zbere svoje sile za tvorno sodelovanje v družbi. V tem smislu so še kako potrebne in pomembne socialne in mentalno higienske službe (ki bi morale delati z vsakim posameznikom v času njegove osebnostne krize, ne pa, da spuščajo ljudi skozi svoje prostore na tekočem traku). V tem smislu je bil 1. 1961. opravljen pri Tajništvu za notranje zadeve v Ljubljani omenjeni poskus individualnega dela z mladimi brezdelneži. Ker je poskus opisan na drugem mestu, naj ob tej priliki povemo le, da je bilo mogoče v 3 mesecih doseči pri več kot polovici primerov vidne začetke ponovne aktivi zaci j e mladih ljudi, da pa žal po tem času niti s temi ljudmi dela ni bilo mogoče več nada ljevati, niti se takega dela kasneje ni nihče več lotil* Po mnenju organov za notranje zadeve tako delo ne spada v njihov delokrog, socialne službe pa so preveč zatrpane z ostalimi, zlasti tudi administrativnimi posli* Delomrzneže odkrivajo organi za notranje zadeve razmeroma kasno, takrat ko je stopnja osebnega propada in degradacija družbenih potreb že skoraj dosežena. Vprašanje je, ali je v tej fazi še mogoče pomagati človeku, ali pa je možna le še detencija, kar so, po načinu izvajanja, pomenili doslej tudi vsi varnostni ukrepi za delomrzneže. Kajti bilo bi preveč enostavno misliti, da t.i. "privajanje na delo" lahko doseže pozitiven učinek pri tistih, ki niso več zainteresirani niti na uspehih svojega dela, niti ne na zadovoljevanju svojih ostalih družbenih potreb. "Vendar pa poznamo najmanj dva poskusa iz bližnje preteklosti, ki sta bila uspešna v času, ko so se ljudje hoteli ukvarjati s tem problemom, ker je bilo potrebno pridobiti delovno silo med vojno (podčrtal avtor): v Nemčiji in v Združenih državah Amerike. Uporabljeni postopki so bili enostavni. Predvsem je bilo mogoče opaziti, da je veliko število teh lenih ljudi želelo ponovno živeti normalno življenje in delati, in da so drugi kaj hitro sledili temu vzoru; tako hitro, da je bilo mogoče v koloniji s preko 1000 potepuhi ponovno usposobiti preko 70 % posameznikov. Med njimi jih je bila večina fizično prizadetih (slabotni, bolni ali rekonvalescenti), mnogo psihično prizadetih (zlasti duševno zaostalih), skoraj vsi pa so bili brez posebnega poklica. V Združenih državah Amerike so ugotovili, piše S.H.Perkins, da so bili med njimi ljudje, ki jih je bilo treba naučiti u-mivati in česati se prej kot izučevati se poklica. Vse to pa je bilo mogoče uresničiti zato, ker je imela družba na tem neposreden interes (podčrtal avtor). Ali je mogoče verjeti, da je mogoče podvzeti tako akcijo samo v času vojne, in da taka akcija v mirnem obdobju, tedaj ko razpolagamo z mnogo boljšimi in bolj učinkovitimi sredstvi ni mogoča"?+ Verjetno so taka in podobna sredstva edino možna in edino lahko uspešna za omejevanje pojava, ki je občasno lahko zopet v porastu in družbi še vedno nevaren. Družba se mora tega le zavedati in to resnično hoteti. Pri tem si ne delamo nobenih iluzij o tem, da je mogoče na tak način izvleči vsakogar iz nesreče, za katero se je, po mnenju mnogih, odločil sam. Toda koliko je takih, katerim resnično ni več mogoče pomagati, bi mogli ugotoviti šele tedaj, ko bi takšno delo sploh opravljali. Kakšna je v okviru takih možnosti funkcija prisile, kazni in prisilnih hospitalizacijskih ukrepov? Ali je mogoče zgoraj navedene naloge opreti samo na prostovoljno sodelovanje v lastno brezi zgledno usodo udanih ljudi? Zelo verjetno ne, pa čeprav bi jih bilo v takih pogojih lažje opravljati. Zato menimo, da je v tem primeru funkcija prisile (samega postopka) in kratkotrajnih kazni odvzema prostosti lahko iztočnica za ambulantno usmerjanje osebnosti, varnostni ukrep določitve prebivališča, če hočemo biti kon— okvir . . , . . . kretni, pa/znotraj katerega naj se taki ukrepi izvajajo na + Vexliard, op.cit., str. 258 hospitalni način. Po našem predlogu, ki smo ga obrazložili na drugem mestu, naj bi sojenje prekrškov prevzeli posebni oddelki za prekrške v okviru sodišč splošne pristojnosti.+ Ti oddelki bi morali imeti v večjih mestih (v Sloveniji v Ljubljani, Mariboru, Celju in nemara v Kopru) svoje socialne delavce. Pri brezdelnežih bi moglo sodelovanje s socialnim delavcem pomeniti odložitev postopka zaradi brezdelja, glede na to, da je sploh vprašljivo kdaj nekoga lahko opredelimo kot brezdelneža in kdaj ne. Služba naj bi bila pri sodišču po eni strani zato, da bi bila namenjena resnično tej problematiki in bi se tako lahko tudi specializirala, po drugi strani pa predvsem zato, ker bi vsebinsko pomenila nekaj drugega kot je delovni smoter socialnih služb pri občinskih skupščinah. Ta služba nudi sicer tudi pomoč, toda za razliko od občinskih služb, z določenim pogojem: če se pomoč ne sprejme, bo uveden postopek. Praviloma socialna služba zato, če se pomoč ne sprejme, nima pravice izvajati sankcij. Služba, ki ji je ta možnost dana, dobi drugačno vsebino dela. Po eventualni uvedbi postopka bi bilo mogoče izreči tudi kratkotrajen odvzem prostosti v vseh tistih primerih, v katerih ne bi bilo dovolj jasno ali je daljša hospitalizacija resnično potrebna ali ne. V tem času bi bilo mo- + Vodopivec Katja, Neki problemi u vezi osnovnog zakona o prekršajima, članek pripravljen za tisk, 1966 goče opraviti dodatne preglede osebnosti in kazen morda povezati z obveznim zdravljenjem po odpustu. Šele, če bi vsi ti napori ostali brezuspešni, bi bilo mogoče izreči ukrep določitve prebivališča od 6 mesecev do 2 let, ki naj bi se praviloma izvrševal v posebnih zavodih.+ V Sloveniji bi predvidoma potrebovali dva zavoda, enega za moške s kapaciteto 200 ležišč in enega za ženske s kapaciteto 80 le-žišč. V teh zavodih naj bi se opravljalo podobno delo, kakor navaja Vexliard. Morda izgleda predlog preveč obsežen, predrag in neizvedljiv. Toda prepričani smo, da bi bil v zadnji posledici cenejši, kot je sedanje nesmotrno in stalno zapiranje delomrznih oseb, ki v času, ko so na svobodi, pridobivajo za svoj način življenja nove somišljenike. Ob teh predlogih pa smo se prisiljeni ustaviti ob vprašanju ali je primerno, da pojav brezdelja izginja iz republiških zakonov o prekrških zoper javni red in mir in da zanj ne predvidevamo več varstvenega ukrepa določi- + Raziskovalci omenjene študije o siledjijah (gl. str*188) se zavzemajo za to, da bi se ukrep določitve prebivališča v posebnem zavodu podaljšal na pet let. Mi se takemu predlogu ne bi mogli pridružiti, ker še ne vemo kakšne uspehe bi lahko dosegli z intenzivnim tretmanom in v kakšnem času. Dokler nimamo takšnih izkušenj bi se težko zavzemali za podaljševanje odvzema prostosti za tako dolgo časovno razdobje, ker bi to pomenilo bistveno spremembo v intenzivnosti posegov v človeško integriteto. ++ Delo, cit. ha strani 184, str. 271 tve prebivališča. Če gre za to, da pojav v neki republiki ni akuten, če gre za to, da smo prepričani, da ukrepom, ki jih poznamo ne moremo dati drugačne vsebine, potem je nemara prav, Če pa zanemarjanje tega pojava odraža miselnost, da pojav ni družbeno nevaren zato ker ni očitno nadležen, kot n.pr. beračenje, potem se s tako miselnostjo ne moremo strinjati iz razlogov, ki smo jih navedli v poglavju o družbeni problematičnosti in nevarnosti tega pojava. Končno naj zavzamemo se svoje stališče do raziskovanja tega pojava v bodoče. Dozdeva se nam, da naše okvirne in lahko bi rekli obrobne analize brezdelnosti, katerih rezultati se pokrivajo z rezultati subtilnejših študij v drugih deželah, zadoščajo za približno postavljanje hipotez o sami etiologiji pojava. Menimo pa, da bi bilo treba čim prej pričeti z delom v zgoraj navedenem smislu in to delo raziskovalno spremljati. Ob tem bi se bogatili tudi podatki o vzrokih pojava, ki bi jih povezovali s preverjanjem konkret-^ nih prizadevanj za njihovo odpravljanje. Samo raziskovanje vzrokov, ki so pripeljali človeka na rob njegovih zmogljivosti, na njem samem, brez možnosti, skupaj z njim iskati izhod iz stiske, je za raziskovalca ne samo deloven, marveč tudi moralen problem. (Vsa domača literatura o obravnavanih pojavih je bila uporabljena in navedena med opombami. Zaradi tega temu poglavju ni posebej priložen pregled izbrane domače literature. 3. MLADOLETNIŠKI NEMIR (dr. Miloš Kobal, Boris Uderman, Vinko Skalar) 1) Poskus opredelitve in domnevna etiologija 2) Pojavne oblike mladoletniškega nemira 3) Problematika mladoletniškega nemira, ki zahteva družbeno intervencijo 4) Družbena pogojenost mladoletniškega nemira v naših razmerah 5) Individualna pogojenost mladoletniškega nemira 6) Opis in ocena sredstev za obvladovanje mladoletniškega nemira Uporabljena literatura Izbrana bibliografija 1. Poskus opredelitve in domnevna etiologija V naših ožjih in širših jugoslovanskih razmerah nimamo pravih pokazateljev - ne kvantitativnih ne kvalitativnih, ki bi orisali pojave non-konformizma, ekscesivno ekscentričnega vedenja, množičnega revolta ali brezvzroč-nega poškodovanja stvari ali napada na osebo, ki je samo v psihološki zvezi z napadalci. Dejstvo je, da takšni pojavi so, da se pojavljajo tako sporadično kot tudi že kontinuirano. Udeleženci takšnega načina vedenja si niso nadeli posebnega imena, pa tudi okolje jih še na poseben način ne poimenuje (v tuji literaturi+ govore o Mtapkaroših", kar pa je napačna interpretacija nekega poldelinkventnega ravnanja - z določenim "subkulturnim" ozadjem). Bili smo mnenja, da bi vse pojave ekscesivnega vedenja mladih ljudi opredelili v okviru mladoletniškega nemira. Velik del civiliziranega, v razvojnem in materialnem smislu bogatejšega dela sveta, je zajel nemir mladih ljudi. Če lahko poenostavimo: nemira ni tam, kjer mlade + primerjaj Chazal J., Deconcertante Jeunesse, Paris, Presses Universitaires de France, 1962, str. 96 Tapkaroši so mladostniki, ki zlasti v Beogradu kupujejo vstopnice za kino- in nogometne prireditve ter jih potem preprodajajo po višji ceni. # ljudi neposredneje ogroža strah za sam obstoj. V deželah s kronično lakoto in pod pezo drugih ujm eksistenčne prirode - so takšni pojavi redki ali sploh neznani. Vendar se že ob minimalnem izboljšanju pogojev za življenje, kot n.pr. v Nigeriji in v afriških rezervatih v Južni Afriki+, pojavljajo agresivne skupine mladoletnikov, ki vsaj deloma spominjajo na slično obnašanje z drugih geografskih širin. Kolikor lahko povzamemo iz skopih in propagandistično obarvanih poročil iz LR Kitajske, v tej deželi množična indoktrinacija praktično izključuje deviantno vedenje mladih ljudi. Situacija v LR Kitajski je tako specifična, da njeni mehanizmi obvladovanja mladih komaj lahko kaj doprinesejo k reševanju mladoletniškega nemira v drugih delih sveta. Ugotovitev, da je mladoletniški nemir zajel razvite dežele, ali dežele, katerih razvoj se je že dvignil nad nek najnujnejši eksistenčni nivo, ne razloži etiolo-gije. Kvečjemu daje (relativno) blagostanje okvir, nekakšen obvezen potencial, da mladi sploh manipulirajo s svojim življenjem in reagiranji na načine, ki so za družbo moteči. Vendar nas zgodovina opozarja, da so se takšne + The Tsotsi Problem, Excerpta criminologica, 11/1962, št. 6, str. 621-626 manipulacije s situacijo lotili mladi že kdaj prej v zgo- ' m dovini, spet v pogojih relativne eksistenčne brezskrbnosti (Egipt, Grčija po Peloponeških vojnah, Justinianovo obdobje v Bizancu)+ ++. Pri tem je manipulacija z življenjsko situacijo spet tipično omejena na nekatere oblike, kjer je družbena kontrola manj ostra ali sploh tolerantna. Kvaraceus in Miller+++* ju bomo še citirali, opozarjata, da je v ameriških razmerah politični non-konformizem nevaren. Verjetno je tu razlog - kljub določenemu številu mladoletnikov in mla dih ljudi, ki se priključujejo radikalnejšim skupinam - da se mladoletniški nemir v ZDA ne kanalizira pomembneje v te oblike. Kitajski vzgled, ki praktično zapira vse non-kon-formistične možnosti, bi pravtako pojasnjeval praktično odsotnost teh pojavov, zlasti še, ker je pri njih sicer eksistenčni minimum že zagotovljen. + Grški zgodovinar Tukidides poroča na raznih mestih v svoji zgodovini o moralnem propadu Grčije začasa peloponeških vojn in neposredno po njih. o podivjanosti in vandalizmu mladih ljudi vAtenah. (Primerjaj lil«, knjigo, pogl. 82/84, II« knjigo, pogl. m VI. knjigo, pogl• 28) Zgodovinar Prokopius poroča v VII poglavju svoje Hi-storiae Arcanae o podivjanih tolpah mladostnikov za časa vlade cesarja Justiniana. Ti so tudi nosili posebno pričesko imenovano ’’hunsko", ki je bila menda močno podobna pričeskam sodobnih beatlov. +++ Kvaraceus W.G., W.B.Miller, Delinquent Behavior. Culture and the Individual. Washington, National Education Association of the United States I960, str. 82. Relativno blagostanje in neko, vsaj relativno “svobodno" področje, ki predstavljata polje (K.Lewin) nemirnosti, sta ji v določenem smislu pogoj in zunanji sociološki okvir. Kljub temu ne pojasnita bistva mladoletniškega nemira. Vprašanje je, ali si pojav sploh lahko zadovoljivo razložimo. Verjetno bo končni odgovor tudi po pregledu različnih mnenj in stališč na koncu le negativen. Dovolj prepričljivo se nam najprej ponuja hipoteza, da je iskati razloge za nemir v spremenjeni fizični naravi sodobnega mladostnika. Sumarno podano: mladoletnik je akceleriran v telesni rasti; endokrini sistem, zlasti v njegovem okviru specifične spolne žleze, dozore prej -vse to terja akcijo in družbeni status, ki pa ga mladoletnik zaradi veljavnih zavor in tabujev ne more doseči. Tu je še mnenje, da mladostnik v sodobni industrijski družbi težje družbeno dozori (za takšno ugotovitev še ni prepričljivih dokazov), pa nastaja nenaden in težko premostljiv razpon med telesno zrelostjo in socialno nezrelostjo. Telesna akceleracija je vsekakor dejstvo, ki naj bi koreninilo v spremenjenih prehrambenih možnostih, osvoboditvi od fizičnih naporov v zgodnji mladosti, eventualno v potencirani izpostavljenosti (umetni) svetlobi« Za jugoslovanske razmere je ta pojav slabo proučen in o akceleri-ranih mladoletnikih, s katerimi se srečujemo, govorimo prej s kliničnim občutjem kot pa s širše zasnovanimi antropo- + loškimi meritvami. Pravtako ni, drugič, zavreči hipoteze, da se je močno spremenil sistem vrednot, ki so bodisi različne v novi generaciji ali pa zanjo vrednote starejših pomenijo malo ali nič. Za slovenske razmere je konflikt v normativnih # odnosih različnih generacij - po našem mnenju - uspešno na- čel Saksida.++ + Vida Brodar: Fizični razvoj študentov ljubljanske univerze v času štiriletnega študija, Biološki vestnik, 1961, št. 8 Zvišanje povprečne višine od zadnjega desetletja prejšnjega stoletja do danes kažejo vrednosti serij, ki jih navaja Weissbach (1903) za vojaške obveznike s slovenskega etničnega področja: za Kranjsko 167,3 za Štajersko 168,6 za Koroško 168,7 Iz ustnih informacij omenjene avtorice pa zyemo, da^zad-nje meritve opravljene na tri tisoč študentih vključno z letom 1965 kažejo naslednje: moški 175,5 ženske 163,2 To pomeni, da se je v povprečju zvišala višina za moške za 7,3 cm. Razlika med moškimi in ženskami je v povprečju zdaj 12,3 cm, to pa pomeni, da so dosegle ženske ob prelomu stoletja verjetno povprečje okrog 156 cm. ++ Saksida S., Prva polovica leta 1964, Problemi, št. 23, str. 1032: «..... v vsesplošni zaostalosti družbene teorije je tudi na tem mestu praktično prazen prostor. Vem, da bo marsikdo rekel, saj smo svoje moralne vrednote in ideale kovali v NOB, velike povojne graditve, mladi ljudje jih vsak hip^ vidijo, slišijo o njih vsak dan itd. Sicer točna ugotovitev, a za situacijo, ki o njej razpravljamo, brezpomembna. Mladi ljudje ne morejo uporabiti za svojo ’’vsakdanjo rabo Vendar se zdi napačno, da bi večini mladih, ki so nemirni, odrekali vrednostni sistem, četudi se le-ti večkrat celo na besedah kakršnimkoli vrednotam odrekajo* Zdi pa se pojavom v širšem prostoru sveta skupno, da najdejo veljavne vrednote nemirnih mladoletnikov skupen imenovalec v regresu k arhaično-primitivnim oblikam izražanja. Analiza posameznih karakteristik vedenja glede na kulturno zgodovinsko vrednost - bi presegla znanje avtorjev študije. Zato naj le opozorimo na nekatere primerjave. 1. Način oblačenja nekaterih skupin nemirnih mladih ljudi in okraševanje obleke s totemskimi znaki je lastno skoraj vsem primitivnim civilizacijam. Bitništvo v oblačenju je izenačevanje s slabše diferenciranimi, primitivnej-šimi plastmi pri večini narodov sveta (n.pr. beraško - potepuški izgled posnema zelo številno enoto v skoraj vsaki kulturi). Iste pripombe veljajo tudi za okraševanje motornih vozil, ki jih uporabljajo mladi ljudje. 2. Odnos do življenja in smrti obravnavajo v obliki absolutnih kategorij, kar je značilnost nekaterih religij principov in idealov, ki temeljijo na posebnih izkušnjah prejšnje generacije in zato nimajo prave_ zveze z njihovim vsakdanjim osebnim izkustvom, nastajajočim v popolnoma drugačnih pogojih.” v njihovih osnovnih normiranjih: življenje je tavanje, smrt je absolutno uresničenje. Praznino življenja je mogoče izpolniti le s tveganji in drznostjo (zlasti z uporabljanjem in izrabljanjem motornih vozil) , četudi prinaša na čase smrt - ta pa ni strah, marveč uresničenje. 5. Večina agresivnosti je, bodisi del rituala bodisi reševanja določene simbolike, ki jo je mogoče razumeti le v okviru arhaičnih postopkov posrednega uničenja sovražnika ali očiščevanja posameznika in kolektiva. 4. V nekaterih oblikah svojega nemira uveljavljajo mladi ljudje arhaične težnje po izenačenju spolov, vsaj preko množičnega transvestizma (ženska moda, beatlessi). 5. Seksualne norme so približane črednim oblikam promiskuite, uveljavljanje oralnih oblik in angažiranja čutnosti celotnega telesa v erotično seksualnih manipulacijah pa spominjajo na infantilne oblike erotične in hedonistične vzdražljivosti. Pri tem je potrebno povdariti, mladim v prid, da je regres civiliziranega človeštva k primitivnemu doživljanju splošnejši sociološki fenomen. Kulturne zvrsti vseh vrst (slikarstvo, kiparstvo, glasba) so odličen dokaz za takšno trditev. Tisti, ki vplivajo na zavest množic zaradi političnih in ideoloških namenov, uporabljajo presenetljive ar-haično-primitivne odzivnosti v ljudeh. Ljudje se klanjajo balzamiranemu truplu pokojnega voditelja, kar v marsičem odseva kult mrtvih na začetku človekove zgodovine"1” (Egipt), obožujejo še žive voditelje, ali prevzemajo za svoje posamezne propagandistične simbole (’'Svobodni svet"). To pa direktno spominja na nekatera že prehojena obdobja v primi-tivnejšem doživljanju objektivne realnosti. Zakaj ob nedvomnem napredku človeštva v obvladovanju narave ali vsaj nekaterih družbenih procesov nastaja tako očiten povratek k arhaičnemu in primitivnemu na drugih področjih? To vprašanje ostaja brez potrebnega pojasnila. Zdi se nam - kot smo misel že razpletali na dru-gem mestu - da nekateri premiki v zunanjem kontinuumu šele ustvarjajo določeno možnost za osvoboditev človeštva od primitivnega strahu. Sprostitve pa so prav zaradi tisočletnih neuspehov in 3trahu - oklevajoče, nepopolne, nagnjene k regresu in sprostitvi prav tistega, kar je globoko v človekovi naravi, a je bilo toliko časa v sponah. Dejanska zoritev človeštva k bolj adekvatnemu, bolj humanemu odnosu do realnosti - pa je še neprestano ovirana. Saj kljub pozitivnim spremembam v zunanjem kontinuumu prihaja prav od tam tudi neposredna grožnja za obstoj in razvoj posameznika (totalitarnost političnih sistemov) in človeštva v celoti (atomska vojna. + Moravia A., Un mese in URSS, Milano, Bomfiani 1958, str. 21 - 29 ++ Kobal M., Mladoletniški nemir, Naši Razgledi št. 22, 1963, str. 434 Tako se zdi, da je sistem arhaično-primitivnih vrednotenj nekaterih mladih ljudi le del splošnejšega regresa v enem delu človekovega funkcioniranja z realnostjo. Njihova vrednotenja ne pomenijo kakšne trajnejše rešitve ali ideologije - razen za posameznike, ti pa inducirajo širši krog v skladu z njihovo trenutno odzivnostjo. Zato so vsa vrednotenja in z njimi povezane vse zunanje oblike njihovega izražanja tako zelo enodnevne, podvržene "modnim” nihanjem. Kljub enodnevnosti konkretnih oblik nemira pa ostaja trajnejša njihova arhaična in primitivnej-ša osnova. Mladoletniški nemir bi bilo, tretjič, možno razložiti s čustvenim deficitom, ki naj ga občuti otrok v svojem celotnem psihosocialnem razvoju* Nedvomno je čustvena navezanost otroka na starše ali njihove substitute važen in še nerešen problem. Vendar je v svojem absolutiziranju, zlasti kot edini izvor vedenjskih motenj in nemira pri otroku ter mladostniku - problematičen. Pridružujemo se aforizmu Jelašiča+, ki pri obravnavanju te severno-ameriške izključne razlage za nastanek motenj, upravičeno primerja njihovo čustveno skrb za otroka in mladostnika z ono v Karachiju, ki je minimalna oziroma je praktično ni. Veljalo bi vsekakor proučiti, ali čustvena naveza— + Jelašič F., Posjet duševnoj bolnici St. Elisabeths u Washingtonu - Dojmovi o Američkoj psihiatriji. Neuropsi-hiatrija XI/1963, št. 2, str. 223 nost staršev na otroka resnično upada oziroma ali so doživljali hujši čustveni deficit tisti, ki so nemirnejši in bolj moteči. Vendar bi na vprašanje, ali čustvena navezanost med starši in otroki resnično upada, lahko odgovorili pritrdilno, če upoštevamo sodobne pogoje življenja v naših razmerah. Predvsem naj omenimo kot značilnost izredno dinamičen tempo življenja in boj za standard pri našem človeku, kar u-stvarja celo vrsto novih okoliščin, ki jih pred tridesetimi leti nismo registrirali. Mislimo na zaposlenost oziroma prezaposlenost obeh staršev, na prakso, ko starši že zgodaj oddajajo otroke v jasli, vrtce, celodnevno varstvo, k sorodnikom in varuhom; na izredno skrajšan čas, ki ga starši in o-troci prežive skupaj in končno na različne družbeno patološke pojave in v zvezi s tem na pogoste neurejene družinske razmere. Vsi ti in še mnogi drugi pogoji v življenju sodobnega človeka nas opozarjajo, na spremembe v odnosih med starši in otroki, ki se nedvomno odražajo v reduciranih čustvenih odnosih. Iz mnogih domačih in tujih raziskav pri mladoletnih delinkventih kot tudi pri drugače deviirani mladini ugotavljamo, da predstavlja čustvena osiromašenost oz. prikrajšanost v zgodnjih letih pomemben etiološki faktor za pojav delinkvence oz. sploh vedenjske motenosti. S tem pravzaprav že odgovarjamo na drugo vprašanje, namreč, kakšno vlogo ima hujši čustveni deficit na večjo ali manjšo motenost pri mladini* Pri tem ne moremo mimo obširnih raziskav Pfaundlerja, Goldfarba, Spitza, Bolwlbya, Anne Marie Dtlhrssen, Marie Maierhofer in mnogih drugih, ki ugotavljajo, da predstavlja dobra čustvena vez med starši in otroki bistven faktor o-trokove kasnejše uravnovešenosti, izoblikovanja občutka varnosti, pogojev za socializacijo in splošno duševno zrelost. Na osnovi teh ugotovitev bi lahko zaključili, da se javljajo čustveno osiromašeni otroci skoro vedno kot bolj ali manj problematični, pri čemer je delinkventnost ena izmed pojavnih oblik. V preliminarnih razmišljanjih se ogrevamo tudi za hipotezo, da je potreba po čustveni navezanosti štaršev na otroka bolj v zavesti sodobnih generacij civiliziranega sveta, le da je izkazovanje te navezanosti prav zaradi začetne stopnje osveščenosti rudimentarno, v nekaterih smereh pa verjetno tudi neadekvatno. Tako morda postaja višja stopnja osveščenosti o potrebi, da se otroku izkazuje čustvena pozornost, celo posreden razlog za širjenje mladoletniškega nemira* Predvsem se zdi, da je izkazovanje čustvene pozornosti pretežho usmerjeno v nasilnejšo ekstravertizacijo o— troka in mladostnika. Čustveno pozornost izražamo v navezova nju otroka na zunanje, objektivne, materializirane stvari. Bogatimo otrokovo reaktivnost v zunanje pogojenih situaci- jah. Bogatenju notranjega doživljanja pa je zavestno posvečenega le malo ali nič. Tu je potrebno povdariti, da se pojem čustvene nege često zamenjuje zlasti pri laiku s premehko, popustljivo vzgojo oz. z nekritično, takozvano "opičjo" navezanostjo staršev do otrok. Take oblike navezanosti so seveda negativne in nimajo ničesar skupnega s tistim kar imamo v mislih. Kot nenadomestljivo je smatrati čustven odnos, ki krepi o-trokov občutek varnosti in stalnosti, odnos ki omogoča pozitivno identifikacijo in introjekcijo starševskih zahtev, odnos, ki razvija in bogati notranje doživljanje, ki pospešuje otrokovo zorenje in socializacijo. Starši pa največkrat ne znajo bogatiti otrokovo notranje doživljanje. Tudi v preteklosti niso znali. Vendar si je ob materialnem pomanjkanju marsikateri otrok sam ustvarjal lastno "notranjo orientacijo", odrasli pa so ga v verbalnem stiku ob fantazijskih elementih le koristno dopolnjevali. Sodobni ekstravertirani, na zunanje objekte vezani mladostnik je neprestano odvisen od zunanjih dražljajev. Ti pa ne pritekajo vselej in v sistematični obliki, da bi v celoti pokrili vse potrebne dimenzije njegovega osebnostnega funkcioniranja. To rojeva dolgočasje in pripravljenost odgovoriti na ekscesivnejše in v arhaično-primitivnem smislu močnejše dražljaje. Zato so vsi izhodi mladih tako kratkotrajni. Zato terjajo novih oblik, ki so zaradi že prehojene poti v humanizaciji človeštva, za naa včasih grozljive (sadistične oblike agresivnosti, uboj otrok in celo dojenčkov). Največkrat navdušujejo mlade grozljivi dražljaji le v sublimirani obliki (grozljivi filmi s sadistično -ljudožersko vsebino). Res je tudi, da so starši zaradi številnih opozoril klinikov, mentalnih higienikov in drugih postali uvidevne jši, da so oblike kaznovanja postale manj neposredno zastrašujoče in ponižujoče. Dejali smo že, da mladi manipulirajo s situacijo: takšno zadržanje staršev jim daje širše možnosti za manipuliranje. Mladi FranQozi v neki anketi* ugotavljajo "brezbrižnost" staršev do njihovega vedenja. Mladostniki, ki so imeli za seboj daljšo zgodovino motečega vedenja, so dejali, da "se o tem doma ne govori". Brezbrižnost je mnogokrat dejanska (kot takšna je bila verjetno v vseh razdobjih prisotna v nekaterih odnosih med starši in otroki). Mnogokrat je le izraz vzgojne tolerance in razumevanja, ki jo mnogi, ki dajejo nasvete, ocenjujejo za pravilno. Razen tega je generacija, ki neposredno občuti nemir mladostnikov, sama doživljala trpkosti materialnega pomanjkanja in rigidnej še vzgojne kontrole. Svojim otrokom + Primerjaj Chazal J., Deconcertante Jeunesse, str. 100 in naprej. iskreno želi olajšati in obogatiti življenje. Često to o-pravija avtomatično iz doživetih izkušenj; kjer je sama doživljala deficit, tam ga skuša odpraviti pri svojih otrocih. Takšni odnosi do nastajajoče generacije so spet ugodnejši za njeno manipulacijo. Če k temu prištejemo še vse moralne in ideološke polome sodobnega človeštva, ki je preživelo dve vojni in gleda v obraz svojemu morebitnemu uničenju v tretji, najdemo dovolj neposrednih razlogov za moteče pojave mladih ljudi. Vendar nam vsi ti pomembni vidiki, ki verjetno formirajo mladoletniški nemir, še ne razlože do konca zadnjih pobud, ki znaten ali vsaj pomemben del generacije usmerjajo v akcijo. - Saj bi ti pojavi mogli ostati zgolj sporadični, zavzemati pa bi mogli tudi druge oblike, od direktnih izražanj do sublimacije. Kvaraceus in Miller+ menita, da nastajajoča generacija želi s svojim vedenjem šokirati starejšo generacijo: MV Združenih državah vsaka generacija mladih izraža neko aktualno moteče vedenje, s katerim se želi razlikovati od odraslih. Funkcija takšnega motenja je predvsem v tem, da predstavlja sredstvo za upor proti staršem. Motnja je učinkovita takrat, kadar z njo uspejo šokirati in zastrašiti starejšo generacijo. + Kvaraceus W.C., W.B. Miller, Delinquent Behavior, Culture and the Individual, str. 82 Sodobna mladina srednjega razreda ve, da ne more posebno vznemiriti staršev s pripovedovanjem o "svobodnih” seksualnih dogodivščinah. Freud je preveč dobro poznan in sprejet. Pravtako jih ne more šokirati s političnim radikalizmom. V sedanji situaciji je ta preveč nevaren. Toda odkrila je, da je edina resnično učinkovita pot, da bo zastrašila svoje starše, če bo prevzemala osnove vedenja, ki so karakteristične za nižje plasti prebivalstva. ... To so zanesljive metode, s katerimi povzročijo največjo vznemirjenje svojih staršev." Tako se nam mladoletniški nemir - vsaj po našem mnenju - prikazuje kot protest, bolj ali manj manifestna agresivnost nastajajoče generacije proti tisti, ki jo je rodila, jo hrani in vzgaja. Obliko revolta najdejo v splošnejšem pojavljanju arhaično-primitivnih zadržanj in reagiranj. Materialno blagostanje in tolerantnejši pogledi na načine socializacije človeka, dovoljujejo mladim, da z arhaično in primitivno obarvanim uporom na glasen in moteč način nastopajo v družbenem prostoru* 2. Pojavne oblike mladoletniškega nemira Mladoletniški nemir v svetovnih okvirih kaže številne oblike svojega pojavljanja, ki so dodatno niansi-rane s kulturnimi posebnostmi in običaji posamezne dežele. Tako obsežnega interesa v razglabljanju o fenomenologiji tega pojava pač nimamo. Svojo pozornost upiramo predvsem na pojavne oblike v ožji in širši domovini. Pri tem pa ni presenetljivo, da ima pri nas mladoletniški nemir številne skupne poteze z enakimi pojavi v širšem merilu. Zato bi najprej spregovorili o tistih pojavnih oblikah, ki so sicer splošne, a imajo enako veljavo tudi v naših razmerah. Tem osnovnim ugotovitvam pa bomo dodali še nekatere posebnosti, ki se zde bolj tipično vezane na razmere in način življenja naše mladine. Mladoletniški nemir se vselej javlja v konkretnih oblikah dejavnosti. Vendar lahko ostane nemirna dejavnost omejena na ožji krog, ki se udejstvuje pretežno ali izključno v zaprtih prostorih, brez vznemirjanja javnosti. Izkušnje doma in po svetu sicer kažejo, da so takšne zaprte skupine mladoletnikov in mlajših ljudi res izjemne. Mladoletniški nemir po svojih socioloških, zlasti pa še po psiholoških karakteristikah naravnost terja zunanjo pozornost, ki mu jo izkazujejo ljudje bodisi z odklanjanjem, bodisi s pritrjevanjem in pridruževanjem. Dejavnost zaprtih skupin, če izraža nemir mladih, se po naših in tujih izkušnjah izčrpava v erotično-seksual-ni razpuščenosti, prakticiranju individualne ali skupinske promiskuitete, pretiranem uživanju alkoholnih pijač oz. in predvsem v razvitih deželah, v jemanju narkotikov. Pogoste so skupine, ki so aktivne v zaprtem kro- gu, hkrati pa prenesejo del svojega nemira v širšo ali vsaj ožjo okolico. V nočnem času motijo počitek ljudi v soseski, razbijajo okna, kričijo, v hujših primerih pa tudi streljajo s strašilnimi napravami na mimoidoče, itd. Včasih se razigrana družba, ki se je sprva zbrala v zaprtih prostorih vsuje na ulico, nadleguje mimoidoče, razbija po avtomobilih, vdira v lokale. 9 Možno je seveda, da se vsa aktivnost začne na jav- nem prostoru in se potem zaključi v zaprtih prostorih s promiskuitetno erotično razpuščenostjo. Zaradi družbene nevarnosti so najpomembnejše tiste skupine, ki se pretežno ali izključno udejstvujejo samo na javnih prostorih. Posebnega proučevanja bi bilo vredno, če je ta oblika mladoletniškega nemira res najpogostejša kot domnevamo iz dokumentarnega gradiva organov varnosti doma in po svetu. Možno je, da se nam zdi takšna dejavnost mla- ^ dih ljudi tako pogostna zato, ker je zaradi svoje vznemirlji- vosti tudi natančneje dokumentirana. Ta vrsta nemira mladih ljudi je v načelu skupinska. Odrasli, ki opravljajo poklicne dolžnosti v zvezi z nemirom mladih, uporabljajo običajno določene sheme o tem, kako je organizirana človeška dejavnost. Zato razlagajo skupine mladih nemirnežev kot čvrsteje organizirane, kot skupine, ki imajo točno določenega voditelja oz. vodstvo, ki imajo obvezno določeno ime. Pri tem odrasli nered ko vnašajo svojo shemo v zbrane informacije, često pa narav— nost silijo mlade ljudi, da se pridružujejo njihovim shemam in dajejo informacije o svoji domnevni organiziranosti, ki pa je dejansko sploh ni ali vsaj ne v takšnem obsegu kot si to shematično predstavljajo ti organi. Ameriški raziskovalci so to ugotovitev potrdili, ko so se skušali varovati kakršnegakoli nasilnega vpliva na izpovedi mladih ljudi. Yablonsky+ je združevanje mladih v skupine nemirnežev posrečeno imenovan "near groups", torej skupine, ki so samo "približne". V skupinah mladih nemirnežev je redkeje kakšna trdnejša notranja vezanost, redko je kakšno dejansko vodstvo, imena, ki jim jih dajejo kot n.pr. tudi pri nas "črne" ali "opasne"+mačke, so bolj produkt poznejših vnašanj preiskovalnih organov kot pa ime, ki v resnici veže člane skupin. Skupine se po nekakšnem čredniškem instinktu zbirajo na cestnih vogalih, v določenih lokalih, na nekaterih prireditvah. Njihove vezi obstojajo v psihološki pripravljenosti, da reagirajo po medsebojnem vzgledu in po zunanjih, čredniških in totemskih oznakah na obleki, v zadnjem času po pričeski in seveda tudi po značilnostih motornega vozila. Podjetnost nemirnejšega posameznika ali manjšega jedra bolj aktivnih nemirnežev lahko potegne za seboj večjo množico. Če se v aktivnost manjših skupin nemirnežev vmešajo odrasli, ki vzbujajo odpor ali pomenijo oviro (mnogokrat so to uslužbenci varnosti), se število nemirnežev kar epidemično veča. + Yablonsky, L., The Delinquent Gang as a Near-Group. Social Problems VII/1958, str. lo8-117 ++ originalni naziv V letu 1956 poročajo n.pr. iz Zahodnega Berlina*, da je sprva le nekaj mladostnikov z bobnenjem svojih motorjev vznemirjalo okolico v bližini Afrikanische Strasse (Ber-lin-Wedding). Ko se je vmešala policija, je število nemirnih v naslednjih dneh naraslo že v nekaj sto, da bi se končno povzpelo na 800-1000 nemirnežev* V Zahodni Nemčiji kot tudi v vseh drugih deželah evropskega zapada in v Japonski, je mladoletniški nemir kot vsesplošno epidemijo raznesel tisk, ki je poročal navadno senzacionalno, o dogodkih v enem mestu. Pa so mladi ljudje v drugem mestu dejali n.pr.: "Če to zmorejo v Hamburgu, znamo isto napraviti tudi v Mdnchnu." Kar se zapadne Evrope in Japonske tiče, govore poročila o umiritvi epidemičnega vala nemirnosti. Deloma se je nemirnost že sama po sebi izčrpala, deloma pa ima zaslugo tudi pozitivna dejavnost z mladimi, zlasti pa dejstvo, da nemir mladih ne vzbuja več vsesplošne pozornosti. Že leta 1963 smo ugotovili, "da pljuskajo valovi nemira tudi k nam. Na tem področju smo zamudniki. Vendar se zdi, da se ne bomo mogli izogniti temu davku za svoj razvoj v civilizaciji."++ + Middendorfer W., Nouvelles Formes de Delinquance juvenile: origine, prevention et traitment, New York, Organisation des Nations Unies I960, str. 40 (Deuxieme congres des Nations Unies pour la prevention du crime ... A/CONF. 17/6) ++ Kobal M., Mladoletniški nemir, Naši razgledi, št. 22, 1963, str. 434. Podatki o registriranih oblikah mladoletniškega nemira v Sloveniji in ev. Jugoslaviji - huliganstvo Glede podatkov o dejanskem obsegu pojavov huliganstva pri nas smo v nemajhni zadregi. Kot že rečeno, so se deviantna obnašanja posameznih sku;in mladih ljudi začela opazno "uveljavijati" šele pred dobrimi dvemi leti in je zato razumljivo, da registracija ne more biti popolna. Če k temu dodamo še dejstvo, da definicija huliganstva še niti danes ni povsem jasna in enotna na celotnem jugoslovanskem ozemlju, tedaj je razumljivo, da se bomo morali zadovoljiti z zelo skromnimi podatki in še ti se nanašajo samo na ozemlje SR Slovenije in Hrvatske. Po nepopolnih podatkih republiškega sekretariata za notranje zadeve+ je bilo v Sloveniji v letu 1965 skupaj 75 izgredov s huliganskimi znaki, medtem ko je bilo že v prvem četrtletju leta 1966 takšnih izgredov kar 62. To pomeni, da se je število izgredov huliganskih skupin v letu 1966 močno povečalo, čeprav je treba upoštevati, da gre del tega povečanja tudi na račun doslednejšega evidentiranja teh pojavov. Zaradi vseh navedenih izgredov je bilo obravnavanih 524 oseb, med katerimi 233 sli 44 % mladoletnikov in 291 ali 56 % polnoletnih oseb, med katerimi je večina mlajših polnoletnikov. Iz navedenih podatkov je očitno, + Podatki republiškega sekretariata za notranje zadeve SR Slovenije, str. 9 (informacija). da gre v navedenih primerih za večje ali manjše združbe mladih ljudi, med katerimi so zelo poredkoma udeležena tudi dekleta. Huliganski izgredi se v veliki večini omejujejo predvsem na mesta, med katerimi vsekakor prednjači Ljubljana, kjer je bilo v navedenem obdobju 81 ali natanko 60 % vseh huliganskih izgredov. Tudi v Mariboru so huliganski izgredi dokaj pogostni, vendar še zdaleč ne dosegajo ljubljanskih in sicer niti po številu, niti po stopnji motenja javnega reda. Zaradi boljše predstave o oblikah in stopnji nevarnosti huliganskih izgredov in njihove motiviranosti navajamo nekaj izrazitih primerov: - Skupina šestih mlajših polnoletnikov, ki je popivala v ljubljanskih gostiščih, je v večernih urah brez vsakega povoda začela obmetovati s kamenjem frančiškanski samostan in nato s kamenjem napadla še dva meniha. Po tem podvigu se je gruča napotila na Tromostovje, kjer je vrgla v Ljubljanico dve posodi za smeti. Od tu so odšli na Karlovško cesto in napadli tri dekleta, ki so se razbežala. Ko so se v internatu gostinske šole pogasile luči, so razbili okensko šipo, se splazili v notranjost in nato odšli v spalnice deklet, s katerih so začeli vleči odeje in se po splošnem vpitju razbežali. V skupini je sodeloval en dijak, en vajenec, ostali pa so bili delavci, od katerih dva brez zaposlitve. - Skupina mladoletnikov in mlajših polnoletnikov je na cesti Vače - Hotič prevrnila barako za pesek, zavalila na cestišče 200 kg težak kamen, podrla obcestno versko znamenje in nato s kamenjem obmetavala hiše ob cesti, pri čemer je bilo razbitih več strešnikov. - Skupina mladoletnikov v Mariboru je motila pouk v šoli s tem, da je metala kamenje v okna. Po končanem pou- mf ku je ista skupina nadlegovala učenke višjih razredov in s tem tako prestrašila starše, da so prihajali po tem dogodku čakat svoje otroke v šolo. - Druga skupina mladoletnikov je v Mariboru razbila okenska stekla na osnovni šoli "Zvonka Runka", nato pa še posekala nekaj mladih dreves ob Dravi in končno brez vsakega povoda nadlegovala ljudi po cestah. - Skupina dveh fantov in dveh deklet v starosti od 16 do 20 let ja brez vsakega povoda na pokopališču v Litiji razbila več vaz, uničevala cvetje in zelenje na grobovih, prevrnila in razbile nagrobnik ter brcala v grobove. Po končanem "delu" na pokopališču je ista skupina prevrnila še nekaj ograj in poškodovala klop pri cerkvi. - Značilen, in med vsemi doslej registriranimi izgredi najhujši izgred so uprizorili v maske preoblečeni huligani na pustni torek 1966 leta, ki so pritegnili s seboj še veliko skupino mladoletnikov in mlajših polnoletnikov* Najprej so ovirali cestni promet in onemogočili inter- venco službujočega miličnika. Nato so se po pozivu vodje, ki je bil preoblečen v meniha, podali pred tajništvo za notranje zadeve v Ljubljani in tam izzivali in sramotili uslužbence TNZ. Ker niso dosegli svojega namena - povzročiti incident, so se podali h kavarni "Evropa", kjer so razgrajali, razbijali pohištvo in razbijali steklenino, nato pa so prevračali in tolkli po parkiranih avtomobilih, 0 prevračali smetnjake ter izzvali splošen nered. Razgraja- nje je bilo preprečeno šele z uporabo fizične sile večjega števila miličnikov, ki je večje število pridržala, drugi pa so se razbežali. 59 razgrajačev je bilo nato kaznovanih z denarnimi in zapornimi kaznimi* Takšne in podobne primere bi seveda še lahko naštevali, toda za osvetlitev huliganskega vedenja skupin mladostnikov zadoščajo navedeni. ^ Podobno kot v Sloveniji, vendar že tri leta prej+, se pojavljajo organizirane skupine mladostnih izgrednikov tudi v SR Hrvatski. Razlika je le v tem, da so v svojem delovanju še veliko bolj agresivne, da povzročajo veliko večjo škodo. Glede števila organiziranih huliganskih skupin so podatki tudi zelo pomanjkljivi, saj obsegajo le 65 takšnih skupin z 500 člani, niso pa zbrani še podatki za (kraje Qiej raziskavo Ureda za kriminološka i kriminalistička, ispitivanja SRH "Antisocijalističke pojave i.maloljetni-čka delinkvencija sa stanovišta javnog reda i mira, Zagreb I960, str. 62 do 72. Rijeka, Split, Pula, Varaždin in Makarska, kjer so po mnenju piscev huliganski pojavi, če izvzamemo Zagreb, najpogostejši . Sestava organiziranih skupin je zelo različna. Največ je nezaposlenih mladincev in mladincev brez poklicev, vajencev in občasnih kriminalcev, pa tudi srednješolci in študentje niso redkost. Sodelovanje študentov in dijakov je zlasti močno v Zagrebu, Dubrovniku, Križevcih, Makarski, Krapini, Koprivnici in Novi Gradiški. V vsaki skupini je po eden ali več vodij, ki so bili navadno že sodno obravnavani, ali pa so že bili kaznovani za prekrške oziroma s šolskimi disciplinskimi kaznimi. Sodelovanje deklet v teh skupinah je le izjemno, le v Zagrebu je njihov delež pomembnejši, vendar je treba pripomniti, da so to večinoma prostitutke in pol-prostitutke. Zaradi ilustracije o obsegu materialne škode, ki so jo v letu 1960 povzročile skupine huliganov samo na območju mesta Splita naj navedemo, da so poškodovali 150, a v morje vrgli 56 smetnjakov, razbili številne žarnice javne razsvetljave, razbili ali hudo poškodovali številne rešetke in pokrove na kanalizacijskih napravah in plinskih instalacijah, tako da je povzročena škoda nad pet in pol milijona dinarjev. Glede nevarnosti posameznih izgredov pa sta značilni dve "akciji'’ huliganov in sicer v Drnišu, kjer so trije mladinci vrgli dinamit na tamošnji samostan in poškodovali zunanje zidove ter v bližini tovarne ferolegur v Šibeniku, kjer je skupina mladoletnikov dvakrat zažgala bližnji gozd in samo zaradi hitrega posredovanja gasilcev ni prišlo do hudih posledic. Iz teh ugotovitev se tudi ta, na zunaj moteča oblika mladoletniškega nemira definira takole: "Na splošno se sodi, da gre pri tem za izgrede, ki niso zunanje motivirani, da so takšni izgredi skupinski in da so z njimi prizadeti občani, ki niso storilcev z ničemer izzvali oz. da gre za nemotivirane poškodovanje oz. uničenje tujega premoženja."4" Dokument, po katerem navajamo pravkar navedeno definicijo, označuje takšno vedenje kot huliganstvo. V dokumentu RSUP SR Hrvatske++ pa se "siledjije" izenačujejo s huligani. Ker se je pojem huliganstva pričel že širše uporabljati, zlasti v tisku, bo verjetno obstal za označitev tistih oblik zunanjega, skupinskega delovanja nemirnih mladih ljudi, v čigar osnovi tiči kakršnakoli oblika navzven usmerjene nasilnosti. + Kršitve javnega reda in miru in nekatere druge.oblike ogrožanja varnosti občanov (Informacije republiškega sekretariata za notranje zadeve SR Slovenije, 196^). ++ Stanje javnog reda i mira i sigurnosti gradjana (Raziskava Ureda za kriminološka i kriminalistička ispitivanja SR Hrvatske, 1965). Huliganska nasilnost ima po obstoječih dokumentih tri poglavitne oblike: - junačenje in izzivanje občanov - neposredne fizične napade na občane - vandalizem, kar pomeni nemotivirano poškodovanje oz. uničevanje javnih naprav, družbenega in zasebnega premoženja. Zelo pogosto skupine huliganov prakticirajo vse tri oblike zunanjih manifestacij nasilja. Skupine nemirnih mladih ljudi, ki nastopajo v javnosti, pa se lahko obnašajo tudi manj nasilno oz. sploh nenasilno, če nam njihov eventualni hrup ni povod za reagiranje. Tu mislimo na skupine mladih nemirnežev v ekstatičnem zviranju pri modernih plesih, v divjih vožnjah na mopedih in motornih vozilih, podnevi in ponoči, po mestnih ulicah, v postavanju v gručah pred prehodi za pešce ali vhodih v stavbe. Nekatere skupine nemirnih mladoletnikov se obnašajo lahko docela pasivno, posedajo in polegajo po pločnikih, ne da bi kako drugače vznemirjali mimoidoče. Zlasti med beatniki prevladujejo pasivne oblike nemira, često zvezane z glasbenimi produkcijami na gitaro, risanjem risb po pločnikih in istočasnim zbiranjem milodarov* Takšnih oblik pa v naših okoliščinah še nismo registrirali v masovnej šem pojavljanju. V zapadnih državah se del mladoletniškega nemira zanesljivo kanalizira tudi v različne oblike političnega protesta, zlasti v gibanjih proti atomski oborožitvi. Pri nas praktično nismo registrirali takšnih pojavnih oblik. Nazadnje lahko v fenomenologiji mladoletniškega nemira opisujemo tudi skupine s kulturniškimi, umetniškimi tendencami, ki izražajo s svojimi deli pripadnost različnim nekonformističnim umetniškim strujam v sodobnem svetu. Izjemoma naj bi se del nemira obračal celo proti integriteti njegovih udeležencev. Tudi pri nas se govori o bolj ali manj povezanih skupinah "samomorilcev", ki menda iščejo smisel življenja v njegovem uničenju. V tem pogledu nimamo dovolj zanesljivih podatkov in tudi proučevanje udeležencev takšnih skupin je zelo težavno, ker se izmikajo poskusom, da bi se jim približali. Vendar skupine ^samomorilcev" niso presenečenje v celotnem kontinuumu mladoletniškega nemira: saj predstavljajo zrcalno sliko tistih, ki so agresivni navzven. Organi družbene kontrole, zlasti pa organi varnosti, se ob pojavih mladoletniškega nemira najprej vprašar jo, če je bil z njihovim ravnanjem kršen kak veljaven predpis oziroma zakon. Del motečega vedenja je zanesljivo potrebno obravnavati v okviru predpisov o javnem redu in miru. Glede na podrobnejšo fenomenologijo mladoletniškega nemira je moteč le nek del. Kar se tiče zveze nemira s kriminaliteto, so si vsi proučevalci mladoletniškega nemira enotni v stališču, da ga ne gre izenačevati s kriminaliteto mladih ljudi, čeprav se oba kroga v določenem obsegu prekrivata. Naše izkušnje nam povedo, da je večina nemirnih skupin mladostnikov vendarle vključevala neko število pravih delinkventov. Po naših izkušnjah je večina teh delinkventov pripadala skupini mlajših polnoletnih oseb. Ti so imeli v skupinah navadno vodečo vlogo. Stremeli so, da so v delinkventne podvige pritegovali najsposobnejše mladostnike. Opirali so se na širši krog motečih mladih ljudi, ki so se izživljali izključno le v oblikah nemira. Zveza med delinkventno in motečo aktivnostjo različnih skupin je bila večkrat značilno elastična. V nekaterih primerih so mladostniki hkrati s kaznivimi dejanji razvijali tudi takšno aktivnost, ki jo označujemo kot huligansko. Za slovenske in jugoslovanske razmere imamo premalo zanesljivih podatkov, vendar se ponuja hipoteza, da je mladoletniški nemir pri nas ostal tesno naslonjen na delinkventno dejavnost posameznikov in skupin. To velja vsaj za tisti del, ki je s huliganskim vedenjem vznemirjal javnost* V tem pogledu se zdi, da pri nas skoraj ni čistega huliganskega vedenja, ki bi ostalo izključno v tem okviru. Vselej odkrivamo zveze z delinkventnim ravnanjem. Čisti mladoletniški nemir je bolj vezan na zaprte skupine in na tiste oblike, ki izražajo posebno ideologijo ali proti sebi usmerjeno agresivnost* 3. Problematika mladoletniškega nemira, ki zahteva družbeno intervencijo Mnenja smo, da mladoletniški nemir, ki ga pravzaprav moramo nujno razširiti tudi na nemir mlajših polnoletnih, terja družbeno spremljanje pojava v njegovi celoti, pri posameznih manifestacijah pa tudi ustrezno intervencijo. Nekateri podatki, zlasti pa občutja posameznikov in celih skupin občanov, ki le pomenijo določeno plast v javnem mnenju, govore za to, da mladoletniški nemir, zlasti v svoji huliganski obliki, pri nas narašča. Zato se tudi množe pozivi za obsežnejšo in močnejšo represijo. Vloge represije pri obravnavanju mladoletniškega nemira nikakor ni zanikati. Potrebno pa ji je dati ustrezno mesto in obseg. 0 tem, kakšna je represija in zlasti kako učinkovita je v naših razmerah, vemo zelo malo. Po našem mnenju bi bilo potrebno represijo proučevati na naslednji relaciji: intervencija uslužbenca varnosti, njena oblika in obseg - predpisi, ki so v veljavi in za katere trde, da so mnogokrat protislovni in nelogični - izvajanje represivnega ukrepa v določeni ustanovi - posledice represivnega ukrepa za vedenja mladostnika — recidivizem kaznovanih mladostnikov* V naši študiji se zavzemamo za oblikovanje takšne represije, ki bi bila učinkovita in v skladu s humanimi ten- dencami v naši družbi. Mnenja smo, da bi moralo upravno kaznovanje zajeti hujše kršilce javnega reda in miru (tu mislimo še posebej na recidiviste). Tem bi morali izrekati z zakonom določeni maksimum upravne kazni. V študiji o organizaciji lokalnih zaporov* pa smo prav zato, da bi pojav bolje spoznali in obvladovali, predlagali nameščanje mladostnikov v sedanje občinske zapore v Celju. Tu naj bi se oblikoval center za kaznovane mladostnike, ki bi razpolagal z določenim številom strokovnega osebja. Tako bi zajeli najresnejše pojave mladoletniškega nemira, registrirali njegovo zvezo z delinkvenco, po odpustu iz zapora pa predlagali ustreznim organom in njihovim službam v izvajanje primerne ukrepe. Takšen, organiziran boj proti motečim oblikam nemira, zlasti pa zaradi njegove tesnejše naslonitve na mladoletniško delinkvenco, zahtevamo tudi zato, ker nam primer jalne študije kažejo, da je naš problem vsekakor resnejši kot smo domnevali ali si dovoljevali o njem misliti. Dejali smo, da so vse oblike mladoletniškega nemira vredne pozornosti. Represijo omejujemo na huliganstvo. Če bi res zbirali huligane v predlaganem centru, bi se brž + Organizacija lokalnih zaporov in režim prestajanja kazni Ljubijana.# Inštitut za kriminologijo, 1965 (neobjavljena raziskava). ++ Kobal M., Delinkventni mladoletniki iz območja dveh različnih kultur. Revija za krim. in kriminol. XVI/1965, št 4, str. 101-154. pokazalo, da nekateri med njimi potrebujejo poleg represivnih tudi vzgojne, psihološke in celo psihiatrične ukrepe, Še bolj so takšni ukrepi primerni za tiste oblike mladoletniškega nemira, ki niso moteče za javnost, V okviru psihiatrične službe se v svetu uveljavljajo posebne tzv. adole-scentne enote psihiatričnih dispanzerjev in bolnic, ki so namenjene prav takšnim mladoletnikom in mladostnikom, saj je psihiatričnih motenj v ožjem smislu med adolescenti sorazmerno malo, V naši družbi smo do neke stopnje poskrbeli za otroke do pubertete. Pozornost posvečamo motnjam odraslih. Do adolescentov pa smo zaenkrat površni in mačehovski, saj se jih kar otepamo. Pedopsihiater pa tudi psihiater, ki se bavi z odraslimi, socialni delavec in sodnik, se neradi poglabljajo v njihove probleme. Za obvladovanje mladoletniš-kega nemira je torej nujno ustanavljanje specializiranih adolescentnih enot, zaenkrat vsaj pri psihiatričnih dispanzerjih in ambulantah. 4, Družbena pogojenost mladoletniškega nemira v naših razmerah Mladoletniški nemir v naših razmerah je glede na izpovedovana načela graditve socializma in družbene ideale nekakšno presenečenje. Vendar je to presenečenje manjše, ker se z mladoletniškim nemirom ubadajo tudi Sovjetska Zveza, Poljska in celo Kitajska s svojo totalno indoktrinacijo beleži nekaj oblik mladostnega nonkonformizrna. 0 nekaterih + virih, mladoletniškega nemira v zapadnih državah pa smo že uvodoma spregovorili« Ker razen analize, ki jo je podal Saksida, praktično ni na razpolago prevoj enih podatkov in hipotez o gibanjih med mladimi ljudmi, bodo v naslednjem podane ugotovitve bržkone le izhodišče za bolj poglobljeni študij problema • Najprej se nam zdi upravičeno ugotoviti, da so v preteklih letih v marsičem zbledeli naši veliki cilji in da je bilo usmerjanje mladih nenačrtno in svoji celoti tudi marsikaj neuspešno. Podobno velja, da so mladi ljudje kaj lahko že nasičeni s stalno ponavljajočimi se frazami o ciljih in idealih (to bo verjetno veljalo zlasti za SZ in njihove pojave huliganstva), često pa so priča hujšemu razhajanju besed z dejanji. Saksida verjetno upravičeno povdar-ja, da je marsikdaj vrednostni sistem idealov, ki je tako učinkovito mobiliziral prejšnjo generacijo, večkrat brez vrednosti za generacijo sedaj mladih ljudi. Tem pa nismo bili sposobni niti nismo znali pomagati pri ustvarjanju njim ustrezajočega vrednostnega sistema idealov. V našem mladoletniškem nemiru, ki ima svoje značilne korenine v družbenem dogajanju zadnjih desetih, petnajstih let pri nas, pa preseneča (vsaj navidezno) neka njegova karakteristika: namreč, skoraj popolna odvisnost od fenomenoloških rešitev, ki so jih za svojo nemirno dejavnost mladi našli v zapadnih državah. Mladoletniški nemir je seveda pri nas originalen v toliko, v kolikor ga porajajo konkretne družbene razmere, v izbiri zunanjih oblik in sredstev pa je naravnost otročje neoriginalen. Vse te pojavne oblike izvirajo iz posameznih dežel Zapada, k nam pa prihajajo preko filmov, literarne plaže, časopisnih notic in v zadnjem času preko turizma, v Sloveniji pa še zlasti zaradi prilivanja nemirnih mladostnikov iz sosednjega Trsta. Ali je ta neoriginalnost v izbiri zunanjih oblik nemirnosti družbeno nevarna ali vsaj močneje problematična, ne vemo. Verjetno pušča določene posledice v zavesti mladih ljudi in jih deformira v njihovem odnosu do domovine in socializma. Vendar se nam zdi neoriginalnost v iskanju zunanjih izraznih oblik bolj splošen pojav, saj je imitacij raznih tujih nazivov in običajev v najrazličnejših družbenih dejavnostih pri nas zelo veliko. Dejali smo že, da je moteči del mladostnega nemira vezan tudi na pogostejše pqjavljanje mladostniške delinkvence. Zato veljajo tudi zanj nekatere ugotovitve, ki smo jih izrekli prav v zvezi z delinkvenco. Za naše razmere se zdi pomemben premik k družinam z manjšim številom otrok (v že omenjeni študiji4- prevladujejo družine z enim ali dvema otrokoma). Majhno število otrok pomeni za starše navadno manjše breme tako pri njihovih prizadevanjih, da bi s celo- dnevno zaposlitvijo dvignili svoj osebni standard, kakor tudi, da so deloma iz občutja krivde, pretirano pozorni za materialne dobrine svojih otrok. Često jim dopuščajo večjo lagodnost kot bi bilo potrebno in jih celo sami navajajo k njej! Mladostnikom ostaja mnogo časa, ki ga po že opisanih mehanizmih in zaradi izrazite usmerjenosti v realni materialni svet, dopolnjujejo s hlastanjem za novimi, nenavadnimi dražljaji. Pri tem se pokaže zlasti kritična meja med motečim obnašanjem in delinkventnostjo, ki jo v naših razmerah mladostniki zelo hitro prekoračijo. Našemu mladostniku pa je na razpolago vedno več družbeno neugodnih dražljajev. Verjetno bi sociološka študija celo pokazala, da je takšnih neugodnih dražljajev že kar več kot tistih, ki naj ga stimulirajo v dru&eno bolj sprejemljive dejavnosti. Praktično ni nobenih omejitev v poplavi literarnih in filmskih izdelkov z družbeno neugodno tematiko, naravnost forsiramo prireditve z glasbo in plesi, ki skušajo imitirati najnovejše in najmodernejše na Zapadu. Izgovori, v kolikor sploh še obstojajo, so v komercialnih in rentabilnostnih potrebah zabaviščne in založniške industrije. Mnenja smo, da pravkar opisano dejstvo samo po sebi ne pomeni odločilnega vzvoda za mladoletniški nemir pri nas, čeprav mu večkrat daje smer in zunanjo vsebino. Res je tudi, da se del mladoletniškega nemira verjetno sublimira prav ob množičnih sredstvih negativne literature, filmov glasbe in plesov. Verjetno je res, da je sodobni mladostnik bolj vznemirjen zaradi hormonov, ki preplavljajo njegov organizem kot pa zaradi vsakovrstne plaže. Toda najpomembnejše se nam zdi očitno nesorazmerje med sredstvi za negativno stimulacijo na eni in onimi za pozitivno na drugi strani. Končno nismo uspeli razrešiti povsem razumljiv biološki pojav, ki tiči v zdravju in dobri prehranjenosti naših mladostnikov. Nakopičenje energije že po biološki nujnosti zahtevajo sprostitve. Sociološki premislek nam pove, da generacija, ki je v zadnjih desetletjih naselila mesta, prihaja z dežele. Tam pa se nakopičena energija mladih ljudi ves dan enakomerno porazdeli v različnih opravilih. V mestih takšne možnosti manjkajo. Starši, ki še nosijo v sebi podeželsko mentaliteto preprosto niso sposobni najti adekvatnih nadomestil za svoje otroke, ki sedaj žive v mestnih razmerah. Res pa je, da je nadomestila tudi zelo težko najti. Šport, mladinski klubi, kulturno življenje, že sami po sebi ne rešujejo vsega in ne vsrkavajo vse odvišne energije mladih ljudi. Razen tega je prav nemirne mladostnike zelo težko pridobiti za to vrsto dejavnosti. Deloma je razlog tudi v mentaliteti staršev, ki so jim takšne oblike mestnega življenja še tuje, pa puščajo v prostem času svojih otrok kar praznino. 5. Individualna pogojenost mladoletniškega nemira Individualnih razlogov za vključitev v mladolet- niški nemir je mnogo in jih ni mogoče sistematizirati. Gibljejo se od osveščenega revolta zoper dane družbene razmere, do upora avtoriteti staršev ali pa so pogojeni z željo zdolgočasenega mladostnika, da bi se z vključevanjem v nemir vsaj začasno rešil svoje praznine. Možni so seveda bolj komplicirani, včasih celo psihiatrično osnovani razlogi. Nekateri resneje moteni mladostniki lahko postanejo jedro, okoli katerega se nabere tudi večja skupina manj problematičnih ali osebnostno sploh neproblematičnih, ki jih pritegne radovednost in človeku lastna vznemirjenost ob vsakem novem pojavu. 6. Opis in ocena sredstev za obvladovanje mladoletniškega nemira Nobenega presenečenja ni v dejstvu, da po vsem svetu naraščajo poskusi, kako bi z represijo zadušili ali vsaj ublažili mladoletniški nemir. Pri tem se dežele, ki so s tem pojavom kakorkoli prizadete, razlikujejo le v intenzivnosti in obsegu represivnih ukrepov, ki jih uporabljajo. Najnovejše oblike boja proti huliganom, ki jih v S23+ nepovedujejo novoustanovljene organizacijske enote in predpisi, so verjetno le skrajnost v prizadevanjih, da bi predvsem s silo obvladovali pojav. Pri tem tudi v SZ sodije, si- + Vrhovni sovjet SSSR je v avgustu_1966 izglasoval zakon o okrepitvi borbe proti huliganom in alkoholizmu; V oktobru 1966 so ustanovili zvezno ministrstvo za varovanje javnega reda, ki naj tudi zoper huligane uveljavi enotno politiko na vsem ozemlju SZ. cer v manjšem obsegu, da je potrebno represivna prizadevanja podpreti j še a raznimi vzgojnimi in psihološkimi prijemi. Želja za takšnimi prijemi narašča v raznih evropskih deželah in v ZDA. Najprej posvetimo določeno pozornost represivnim ukrepom, ker tudi pri nas razpravljamo o njih na prvem mestu kot o sredstvu za obvladovanje pojavov. Vselej smo bili mnenja, da ima represija pomembno in važno mesto v kontroli človeškega vedenja. Pri tem pa nas ni nikoli zapeljala misel, da bi represija pomenila ključno sredstvo in izključno obliko za obvladovanje katerekoli oblike človeškega ravnanja, ki ga v družbenem smislu ocenjujemo kot napačnega. Represija do neke meje ustreza bio-psihično-socialni strukturi sodobnega človeka, vendar lahko temeljito poruši odnose v njegovi strukturi in družbi na sploh, če z njenim pretiravanjem izzovemo nezaželjene učinke« Kolikor,nam je znano, nihče ni zares obdelal strokovno vlogo in nevarnosti represije v človeški družbi. Nikakor ne mislimo tega storiti v naši študiji. Vendar je presenetljivo, kako vztrajno se pojavljajo zahteve po povečani represiji pri vsakem pojavu, ki je količkaj bolj zapleten in so druga družbena sredstva zanj še slabo razvita. Pri tem zagovorniki represije opozarjajo na njeno navidezno učinkovitost, kadar so z njo zaostrili pritiske na posameznika ali določene skupine ljudi. Tej "učinkovitosti" seveda lahko pri trdimo, saj so nam poznani efekti brezdušne represije iz nem ških koncentracijskih taborišč in mnogih še v novejšem času veljavnih načinov izvrševanja kazni. Človeški organizem se je pod takšnimi pritiski res navidezno umiril, saj je pričel v biološki obrambi samo še vegetirati. Cilj represije v sodobni družbi, ki se naziva humanizirana, pa zanesljivo ni vegetiranje človeka. V primeru mladoletniškega nemira smo omenjali njegovo "polje”, na katerem mladoletniki lažje manipulirajo s situacijo. Represija bi utegnila ložiti to polje aktivnosti. Vendar bi absolutno zoženje polja, na katerem se pojavlja mladoletniški nemir, verjetno zapustilo za družbo enako nevarne posledice v naraščanju duševnih bolezni, nevroz, samomorov, hujše kriminalitete in drugih negativnih pojavov. Poskus SZ, da s povečano represijo zatre vsaj dva socialno-patološka pojava, namreč huliganstvo in manifestni alkoholizem, bi bil zanimiv prav v opazovanju, v kakšno smer bo krenilo deviantno vedenje mladih ljudi, če mu zajezimo pot v določeno smer. Ker pa v SZ verjetno ne bo neposrednih možnosti za takšno opazovanje, bomo šele čez čas iz posrednih podatkov prejeli odgovor na to vprašanje. Podobno domnevamo, .da se tudi za dejavnostjo "rdeče garde" na Kitajskem skriva sprostitev zadržanega in oviranega nemira mladih ljudi. Vendar imamo za oceno te domneve na razpolago premalo zanesljivih podatkov. Opozorili smo na nevarnosti,ki jih skriva v sebi pretirana in neupravičena represija. Očitno se tega vsaj do neke stopnje zavedajo vsi tisti, ki uveljavljajo, v katerikoli družbi, kontrolo nad človekovim vedenjem. Zato uveljavljajo bolj ali manj organizirano, v večjem ali manjšem obsegu in z različno intenzivnostjo ukrepe, ki bi jih lahko ocenili kot sublimacijske, kot kanalizatorske. S temi u-krepi poskušajo zlasti motečo aktivnost mladoletniškega nemira spremeniti v oblike, ki mladostnike sicer zadovoljujejo, vendar ne vznemirjajo družbe. Večina kanalizatorskih ukrepov je mladim ljudem namenjena v celoti. Gre za formiranje ali podpiranje mladinskih klubov, mladinskih športnih organizacij; mladi ljudje dobijo na razpolago primerna zemljišča, kjer si lahko urede dirkališča za svoja motorna vozila. Delovne akcije pri nas lahko z določenim povdarkom uvrstimo med takšne sublimacijske dejavnosti mladih ljudi. Podoben pozitiven vpliv ima tudi organizacija sodobnih plesov v okviru društev, mladinskih organizacij ali na posebnih mestih, kjer je vedenje mladih mogoče obvladati s takšnim nadzorom, ki ga mladi ljudje sprejemajo. Zlasti se zdi uspešno, če nadzor nad redom in mirom na takšnih prireditvah prevzamejo mladi sami, zlasti še njihovi dejanski voditelji, oz. tisti mladostniki, ki uživajo v množici mladih ugled. Takšna dejavnost, ki naj zajame mladino in jo organizirano usmeri v sprejemljivejše oblike vedenja, je nedvomno koristna v preventivnem smislu. Njena slaba stran pa je v dejstvu, da le redko kdaj zajame tiste mladostnike, ki so izraziteje moteči, zlasti pa ne tiste, ki so na meji delinkventne dejavnosti oziroma so to mejo že prestopili. Zato organizirajo po svetu dejavnosti, ki poskušajo zajeti prav takšno mladino. Na prvem mestu poskušajo nekateri pedagoški in psihološki delavci ustvariti neposreden, prisrčen stik z motečo mladino, doseči v njihovih skupinah vodstvo in jih usmeriti v drugačno dejavnost. Podobno poskušajo organi varnosti s svojimi uslužbenci ali sodelavci pronikniti v vodstvo mladostniških družb, deloma iz policijskih razlogov, deloma pa tudi zato, da takšne družbe razbijejo ali oslabijo vpliv voditeljev z delinkventnimi tendencami . Posebne javne institucije ali pa organizacije s privatno pobudo odpirajo za moteče mladostnike posebne klube ali iščejo kakšne druge oblike organiziranega življenja zanje, kot skupne izlete, potovanja v tujino, taborenja, itd. Takšnim segregacionističnim tendencam se postavljajo nekateri mladinski teoretiki po robu, češ da ni smiselno ločevati motečih mladostnikov od ostale mladine in da jih je bolje vključevati v že obstoječe organizme mladih ljudi. V naših razmerah je bilo že precej poizkusov, da se tudi lotimo sublimacijskih in kanalizatorskih ukrepov za to vrsto mladine. Bilo je tudi nekaj posvetovanj, ki so jih organizirala vodstva mladinskih organizacij in društva prijateljev mladine. Prevladuje pa vtis, da je bilo vse to, kar je bilo sicer storjenega, precej kampanjsko in sporadično, povezano s trenutno odkritimi ekscesi mladih, kot n.pr. ob odkritju združbe "črnih mačk". V tej študiji, ki je izrazito uvodna, nismo mogli zbrati vseh informacij o oblikah ka-nalizatorskega vplivanja na mlade ljudi in o posvetovanjih v tej zvezi ter izvajanju sklepov teh posvetovanj. Pravta-ko nimamo ustrezne socialno-psihološke študije o pomenu delovnih akcij mladih ljudi in o razvijanju prav te oblike, ki se zdi tako koristna in v sublimacijskem pogledu ena najuspešnejših. (glej pripombo o fizičnem delu, ki smo ga načeli v zvezi s "podeželsko" mentaliteto priseljencev v mesto, str. 255)* V nadaljnjem raziskovanju bi bilo potrebno kritično premotriti dosedanja prizadevanja v okviru kanalizator-skih ukrepov. Šele tako bi lahko sodili o njihovi uspešnosti ali neuspešnosti, predlagali pa bi ustrezen prograip. dejavnosti na tem področju. Končno smo dolžni izraziti prepričanje, da mladoletniškega nemira ne bo mogoče zajeziti niti obvladati brez določene preusmeritve v sistemu vrednot, ki so veljavne v naši družbi. Mladim ljudem je potrebno odpreti pot k takšnim vrednotam, ki jih bodo čustveno in aktivnostno angažirale. Seveda to ni mogoče doseči brez racionalne družbene akcije in temeljitejšega spoznavanja tako družbenih kot individualnih dinamizmov. Večkrat smo že izrazili bojazen, da pomeni vztrajanje izključno le na vrednotah, ki so mobilizirale prejšnjo generacijo (pri tem pa premnogokrat nastaja razhajanje celo med temi vrednotami in dejanji) demobilizacijo nastopajoče generacije. Po našem občutku prav vztrajno ponavljanje formul, ki ne pritegujejo mlade, povzroča določeno stopnjo regresa njihove družbene zavesti, mladoletniški nemir pa je ena od zunanjih manifestacij regresa. V tem pogledu nimamo nobenih poenostavljenih predlogov, še manj kakšnih uporabnih receptov. Mnenja smo, da so se zunanje oblike družbenega življenja le toliko spremenile, da ne moremo uporabiti tiste rešitve za mlade ljudi kot jih iščejo ali celo najdejo v kakšnem drugem družbenem sistemu. Na zapadu so rešitve usmerjene v okvir individualizma posameznika ali manjših skupin. V SZ ali celo na Kitajskem se zde pozivi k absolutni družbeni disciplini za najsplošnejše ideale graditve socializma sicer uspešni, vendar je vprašljivo, če je mogoče na takšen način pridobiti mlade ljudi v bolj diferenciranih družbenih razmerah kot so že naše. Potrebno bo tedaj poiskati svojo lastno pot. Rešitve niso na dlani, niti niso lahke. Verjetno bo potrebno v njih združiti dejansko, a že socialistično individualnost mladega človeka z njegovo čustveno pripravljenostjo, da se bori tudi za širše cilje družbenega življenja. Angažiranje za takšne cilje mu je potrebno tudi zares omogočiti, njegovo čustveno pripravljenost pa vsaj delema mobilizirati s pozitivno družbeno indoktrinacijo. Priznavamo pa, da je mogoče na zastavljena vprašanja odgovoriti le s poglobljenim sociološ- kirn in psihološkim proučevanjem dane situacije. Vendar z njim ne bi smeli predolgo oklevati. - 263 a - 1. Aichorn A., Verwahrloste Jugend, Leipzig, Int. Psy-choanalitischer Verlag, 1925 2. Bowlby J. in sodelavci, I. Maternal Care and Mental Health, II. Deprivation of Maternal Care, New York, Schocken Books, 1966 3. Chazal J., Etudes de Criminologie Juvenile, Paris, Presses Universitaires de France, 1952 4» Cohen A.K. , Delinquent Boys: The Culture of the Gang, New York, The Free Press of Glencoe 1955 5. Clinard M.B., Sociology of Deviant Behavior, New York, Holt, Rinehart and Winston, 1965 6. Glueck Sh., E. Glueck, Unraveling Juvenile Delinquency, Cambridge, Harvard University Press, 19^0 7. Ferguson T., The young delinquent in his social setting, London, Oxford University Press, 1952 8. Kvaraceus W.C. Miller, Delinquent Behavior: Culture and the Individual, Washington, National Education Ass. 1959 9. Middendorf W., Soziologie des Verbrechens, DUsseldorf, Eugen Dietrich Verlag, 1959 10. Middendorf W., Nouvelles Formes de D^linquance Juvenile: Origine, Prevention et Traitement, New York, N.U./A/C0NF.17/6/1960. 11. Pearson Talcott, The Social Structure of the Family, pogl. v Ruth Nandd Anshen Ed., The Family: Its Function and Destiny, New York, Harper and Row, 1959 12. Schwitzgebel R., Streetcorner Research, An Experimental Approach to the Juvenile Delinquent, Cambridge, Harvard University Press, 1964* Izbrana_bibliografija Ačimovič L.jubomir: Vaspitna zapuštenost i pojave krimina-la kod mladoletnika. - Narodna milicija, VII, 1954, 2j 45-48. Aleksič Živo.iin L.: Ankete o omladinskoj delinkvenciji i filmu. - Pravni život, XI, 1962, 4, 55-42. - Film i delinkvencija mladih. - Gledišta (Beograd), 196o, 4, 70-81. Bergant Milica: Družina kao faktor vzgojne zapuštenosti. -Naši razgledi, XI, 1962, 24, 47o-471. Bergant Milica in Vinko Skalar: Moj otrok na krivi poti. Cankarjeva založba. Ljubljana 1965» 7o+(II) str. 8 . (Mala knjižnica za starše, 4) Bregant Leopold: Psihološki aspekti vaspitne zapušteno— sti. - Specijalna škola, XII, 1965, 6, 55o-554. - Sociološko-psihološko istraživanje besprizornih malo-letnika. - Socijalna politika, IV, 1954, 7/8. 51-62. - MVzgojna zanemarjenost" in njeni.psihološki_aspekti. Summary. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XIV, 1965, 1/2, 15-31. . . „. , . Referat na zveznem seminarju o problemu družine kot faktorja vzgojne zanemarjenosti 6.-I0.XI. 1962 na Bledu. Bročič Mano.jlo: Društveni uzroci vaspitne zapuštenosti i prestupništva kod mladine. — Gledišta, III, 1962, 2_, 41-56; 2, 29-47. Čuk Slobodan: Problematika odgojne zapuštenosti i delin-kvencij e djece i maloljetnika u Rijeci. Summary. — Preventivna medicina, VII, 1964, 1, 91-lo5» Dobi Vladimir; Neka pitanja seksualnog vaspitanja i deli-kata kod učenika naših škola. - Naša škola, XV, 1>64, 5/6. 255-242; 7/8, 547-552. Ferfol.ia Ermin: Upravno kazenska odgovornost mladoletnikov m postooek proti njim zaradi storjenega prekrška. - Vestnik Inštituta za javno upravo pri pravni fakulteti, II, 1962, 2, 28-52. Golob Matija: Longitudinalna študija o bivših mladoletnih delinkventih. Summary. — Revija za kriminalistiko m kriminologijo, XI, 196o, 2» IdI-205« - Mladoletni povratniki iz kriminalnih družin. - Kriminalistična služba, VIII, 1957, 2, 167-192. - Mlajši rod storilcev postaja polnoleten. - Kriminalistična služba, VI, 1955, 8/12, 277-299. - Povratništvo med kriminalno mladino. - Kriminalistična služba, III, 1952, 11/12, 534-547. V Sloveniji 1951-1952. Hadži Vladimir K.; Izbegavanje škole kao prvi predznak kri-minaliteta. - Glasnik Advokatske komore za APV, V, 1956, 6, 17-2o. Hrastić Marijan: Društvena aktivnost SUP-a u suzbijanju maloljetničke delinkvencije. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, VII, 1959, 2, - Uloga državnih i društvenih organa u suzbijanju omladinske delikvencije. Odlomak. - Socijalni rad, I, i960, 1, 19-60. Ivanuš Milan; Vinko Skalar i Ada Klanjšek: Druščina mladoletnih delinkventov z Jesenic. Summary. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, X, 1959, 2,, 39-54. Jašović Žarko: Film i maloletni prestupnici. Rezjume. Rčsumž - Jugoslovenska revija za kriminologiju i krivično pravo, III, 1965, 2, 175-194. - Pojam, obim i dinamika prestupništva omladine. - Pravni život, XIV, 1965, 6, 53-64. - Prestupništvo maloletnika i vaspitanje. - 13. maj, XVII, 1964, 2, 61-71. Jovanovič L.iubiša; Film i strip kao kriminogeni uzroci. -Pregled (Sarajevo), XVI, 1964, knj. I, ±, 349-363« Jovanovič Voja: Zabeležka o filmu i maloletnim delinkven-tima. - Nasa deca, VI, 1956, 11. 3o-32. - Zabeležka o filmu i delinkventima. - Film i omladina, 1957 93-lol. Klajnšek Ada: Vplivi okolja na mladoletnika. - Strokovni list, IX, 196o, 2, 66-76. Kobal Miloš: Delinkventni mladoletniki z območja dveh različnih kultur. (Primerjava med Londonom in večjimi slovenskimi mesti.) Summary. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XVI, 1965, 4, lol-134. - Mladoletniški nemir. - Naši razgledi, XII, 1963, 22, 434-435 Kriminalna prevencija in osnovnošolski otroci. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XVI, 1965, 1, 1-14. Celotno besedilo objavljeno tudi v angleščini. Lazarevič Ljubiša: Mladji punoletnici - nova kategorija u našem krivičnom pravu. - Anali Pravnog fakulteta u Beogradu, IX, 1961, 4, 553-558. - Primena vaspitnih mera prema mladjim punoletnicima u praksi naših sudova. -Rezjume, Rčsumč. - Jugoslovenska revija za kriminologiju i krivično pravo, II, 1964, 4, 571-589. Referat na IV. posvetovanju Jugoslovanskega združenja za kazensko pravo in kriminologijo, 26.-27.VI.1964 v Sarajevu. - Zavodsko postupanje sa mladim osudjenicima. - Narodna milicija, XVI, 1963, 6/7, 10-32. Lazarevič Raša: Energični in hitri ukrepi proti huliganom. -Naši razgledi, XII, 1965, .22, 437. Makra Andrija: Kriminalitet i film. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, VI, 1958, 1, 2o-28. Maloletnici u našem pravu. Materijal II. Kongresa pravnika Jugoslavije. - Arhiv za pravne i društvene nauke, XLV, 1958, knj. XIV, 2/4, 616-642. Diskusija k referatom na kongresu 18.-21.V.1958 v Zagrebu. Markovič Tomislav: Dileme i kontraverzije oko maloljetničke delinkvencije. - Vjesnik, XXVI, 4965, 65oo-65o4 (24.-28.III.) - Maloljetnička delinkvencija. (: Skripta. :) Visoka defektološka škola. Zagreb 1965» (VI)+255+V str. 4 * Ciklostirano, (Monografije iz socijalne patologije). - Organi unutrašnjih poslova i suzbijanje maloletničke delinkvencije. - Narodna milicija, X, 1957, 4, 2o8-218. Materijali sa seminara za nastavno i vaspitno osobije.ustanova za vaspitno zapuštenu decu održano u Čortanovcima od 12-18.XII. 1964. godine. Zavod za socijalna pitanja SRS. Beograd 1964* 4°. Ciklostirano. Meandžija Petar: Istorijat i perspektive u rešavanju problema vaspitne zapuštenosti kod nas. - Narodna milicija, VIII, 1955, 6, 65-72. - 0 uzrocima vaspitne zapuštenosti. - Specijalna škola, II, 1953, 2, 125-133; 2, 2ol-2o7; III, 1954, 2, 115-119. Milčinski Lev: Psihiatrični aspekt "vzgoje zanemarjenosti". Summary, - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XIV, 1965, 1/2, 11-14. Referat na zveznem seminarju o problemu družine kot faktorja vzgojne zanemarjenosti 6.-lo.XI.1962 na Bledu Milutinovič Milan: Prevencija omladinske delinkvencije. Kom-parativno analitička studija kriminalne politike. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, XIII, 1965, 1, 521-343. Pavčič Marijan; Sodobni povzročitelji družbene iztirjenosti mladine v velemestu. - Sodobna pedagogika, VIII, 1957, 8/10, 266-268. Pediček Franc; Problemi blejskega seminarja o vzgojni zapu-ščenosti. - Sodobna pedagogika, XIV, 1963, 7/8, 198-212; 9/1o. 261-273. - Vzgojna zanemarjenost. (Pedagoški vidiki) Summary. - Revi-ja za kriminalistiko in kriminologijo, XIV, 1963, 1/2, 22-27. Referat na zveznem seminarju o problemu družine kot faktorja vzgojne zanemarjenosti 6.-lo.XI.1962 na Bledu. Petrovič Milan: Društvo i maloletni prestupnik. - Student, XXVIII, 1964, 5 (25.11.). Petrovič Oto: Razlike v interesni usmerjenosti med delin-kventno in nedelinkventno mladino. Summary. - Prispevek k psihologiji, I, 196o, 143-157. Prestupništvo maloletnika u industrijskim gradovima. Rezj ume, Rčsumč. - Jugoslovenska revija za kriminologi ju i krivično pravo, III, 1965, 1, 51o-533. V Jugoslaviji. Rodica Ljubomira:Neke sociološke karakteristike maloljetnih prestupnika. (Uporedjivanje skupina 1955-1962 godine) -_ - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih W poslova, XI, 1963, 3, 254-263* - Rezultati ankete, provedene međju otpuštenim pitomicima iz OPD-a Slavonska Požega. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, VIII, i960, 4, 353-358. Rojc Emil: Na dnevnem redu: huliganstvo. - Otrok in družina, XV, 1965, 8, 242-243. Rupel Dimitrij: Na temo o huliganstvu. - Mladina, XXIII, 1965, M (19.VI.). Saksida Stane: O motivacijskih mehanizmih in frustracijskih stereotipih. - Kriminalistična služba, VIII, 1957, ,2, I03-II4. Referat na seminarju o mladoletni delinkventnosti v Sloveniji 3*-4.VI.1957 v Radečah. Samardžija Ninko:Pretpubertet i pubertet u odnosu na malolet-ničku delinkvenciju. - Specijalna škola, XI, 1962, 2> 284-297. Sapunđžić-Matič Mirjana: Kriminalno ponašanje i pojave si-leđžijstva kot maloletnika. - Bilten zavoda za javnu upravu APV, III, 1963, 5, 3o4-3o7. Savjetovanje o suzbijanju maloljetničkog kriminaliteta. (: Materijali. 12-17.lipnja 1961. - Zagreb. :) Državni sekretarijat za pravosudnu upravu NR Hrvatske. Zagreb 1961. (II)+III+17o str. 4°. Ciklostirano. Seminar za kadrove koji se bave problemima vaspitne zapu-štenosti i maloletničke delinkvencije. (: Referati I. :) Republički pravosudni organi. Vrnjačka Banja l.do 11. aprila 1965. (IV)+(234) str. 4°. Ciklostirano. Seminar za kadrove koji se bave problemima vaspitne zapušte-nosti i maloletničke delinkvencije. (: Referati II. :) Republički pravosudni organi. Vrnjačka Banja 1. do 11. aprila 1965. (VI)+(26o) str* 4°» Ciklostirano. Singer Mladen:Ispitivanje ličnosti okrivljenog s osvrtom na mladje punoljetne osobe. - Naša zakonitost, XV, 1961, 3/4, lo6-112. - Saradnja sa organima socijalne zaštite u krivičnom postupku protiv maloletnika. - Naša zakonitost, XIII, 1959, 11/12, 5o3-5o8. Skaberne Bronislav: Aspekti vzgojne zanemarjenosti. (Pravni in sociološki aspekt.) Summary. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XIV, 1963, 1/2, l-lo. Referat na zveznem seminarju o problemu družine kot faktorja vzgojne zanemarjenosti 6.-lo.XI.1962 na Bledu. - Združbe mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. - Bilten republiškega sekretariata za pravosodno upravo, 1964, 2, 27-36. Skala Anton: Frustracija-hostilnost-agresivnost. - Povratak u život, 'VIII, 196o, £/6, 39-48. = Specijalna škola, IX, i960, 3, 161-170. Skalar Vinko: Nekateri psihološki vidiki pri razumevanju miaaoietnih prestopnikov. - Bilten republiškega sekretariata za pravosodno upravo, 1964, 2, 9-14. - Vpliv družinskega okolja na oblikovanje frustracijskih stereotipov, motivacijskih mehanizmov in obrambnih mehanizmov pri skupini delinkventne mladine in cdsev teh vidikov v TAT. - Kriminalistična služba, VIII, 1957, 2, 141-159» = Prispevki k psihologiji, I, i960, 169-182. - Vzgojni zavodi v LR Sloveniji in vzgojni poboljševalni dom v Radečah. Summary. - Revija za kriminalistiko in kriminologijo, XII, 1961, 4, 2o7-223. Socialne službe v Sloveniji. 3: Socialno delo v mladinskem sodstvu. (Uredil dr. Bronislav Skaberne.) Društvo socialnih delavcev Slovenije. Ljubljana 1961. 197+(I) str. 8°. (Publikacije, 3). Socialne službe v Sloveniji. 4: Socialno delo v šoli. (Ure-dil dr. Bronislav Skaberne.) Zavod za napredek šolstva LRS. Društvo socialnih delavcev Slovenije. Ljubljana 1962. 122 str. 8°. (Publikacije, 4). Socialne služba i njezino djelovanje na provedbi mjera za maloljetnike prema noveliranom krivičnom zakonodavstvu. (: Materijal sa seminara za referente starateljstva održanog od 21-27.IV.i960, godine u Zagrebu. :) Priredili: R. Bulatović i A. Matutinović. Društvo socijalnih radnika NR Hrvatske. Zagreb i960. VII+loo str. 4°. Ciklostirano. Sokolovski Živko, Marija Veselinovič i Anka Jakšič: 0 nekim društveno negativnim pojavama na području Opštine Zvezdara-Beograd. - Bilten Društva socijalnih radnika SRS, 1963, 7/8, 20-38. Šebek Levin: Kakve filmove voli nedelikventna i delikventna omladina. - Film i omladina, 1957, lo2-117. Šenjug Sonja; Uključivanje u život otpuštenih pitomaca odgojnih zavoda. - Specijalna škola, V, 1956, 2, 113-117. Špadijer-Džinič Jelena: Masovni neredi nova forma prestupni-štva maloletmka. - Socijalna politika, XI, 1961, 12, 1167-1170. Vaspitna zapuštenost i neuspeh u školi. Savezni zavod za_ proučavanje školskih i prosvetnih pitanja, grupa za psihološka pitanja. Beograd 1961. (IV)+55 str. 4°» Ciklostirano. Todorovič Aleksandar: Omladina i kriminalitet. Problemi is-traživanja kriminaliteta omladine. - Naša stfarnost, XVII, 1963, 6, 730-738. - Značaj empirijskih istraživanja u kriminologiji za suzbijanje kriminaliteta sa posebnim osvrtom na maloletničku delinkvenciju. - 13» maj, XVIII, 1965, l£> 823-835» Vodopivec Katja: Huliganstvo in huliganska vedenje. - Mla-dina, XXIII, 1965, £5 (12.VI.). - Preprečevanje mladinske kriminalitete. - Naši razgledi, XII, 1963, 22, 454-455» - 27 o - - Programi lokalnih skupnosti za prevencijo mladinske delinkvence in raziskave o uspešnosti teh programov. Summary. -Regija za kriminalistiko in kriminologijo, XIV, 1963, 1/2, 34-41. Vzgojni zavodi za mladino z motnjami vedenja in osebnosti. Uredil Marijan Pavčič. Zavod za napredek šolstva SRS. Ljubljana 1965* (D+75 str. 4°. Ciklostirano. V Sloveniji. Zbornik materijala sa I. saveznog seminara sekcije vaspitača neprilagodjene omladine Udruženja defektologa Jugoslavije. (: Struga, od 1. do 12. avgusta 1961 god. :) Savezni zavod za proučavanje školskih i prosvetnih pitanja i Udruženje defektologa Jugoslavije. Beograd 1962. (IV)+loo+(I) str* 4°. Ciklostirano. Zbornik materijala sa saveznog seminara o vaspitno zapuštenoj deci i maloletnim prestupnicima. 21.-3o. mart 1955. godine. Kosmos. Beograd 1955» 275+(IV) str. 8°. Zbornik materijala sa seminara sekcije za vaspitano zapuštenu decu i omladinu, održanog u Kotoru 1962. godine. Centralni odbor Udruženja defektologa Jugoslavije. Beograd 1963. (VI)+186 str. Ciklostirano. Zlatarič Bogdan: Suvremeni problemi maloljetničkog krimina-liteta u svijetu i kod nas. - Priručnik za stručno obrazovanje službenika unutrašnjih poslova, IX, 1961, J5, 626-634* Zvonarevič Mladen: Kriminalitet maloljetnika u suvremenom društvu. - Naše teme, I, 1957, 6., 7o5-62o. Življenjske razmere delinkventne mladine. Uredil dr. Bronislav Skaberne. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Univerzitetna založba. Ljubljana i960. (IlD+196 str. 8°. (Publikacije, 4) NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000504473 <_______- t ^ ' t - C llo -% O — < — t