BITI PIONIR Nl KAR TAKO
O, to je bil velik praznik
»O, tovarlšica, to Je bil velik praznik, ko smo si nazadnje zavezali pionirske rute in si nadeli pionirske kape. Skoda, da vas nl bilo zraven,« so drug drugemu skakali v besedo Jaša Rakuš, Daša Zidar, Gaber Lesjak in Tana Oblak, pionirki in pionirja osnovne šole Tone Tomšič, ko sem se z njimi menila o tem, kako se počutijo kot na novo sprejeti pionirji.
Našteli so, kaj vse so počeli na proslavi, kako lepo je bilo, ko so zapeli, kako slovesno, ko so dali pionirsko zaoblju-bo in jo brž še enkrat ponovi-li, da bi se prepričala, kako to ni prazno drdranje besed, marveč Li jo bodo zapomnili
za vse živijenje in se seveda tudi ravnali po njej.
»Nismo več cicibani, to je fino,« je vzkliknila Daša in s tem hotela opozoriti, kako jih je zdaj treba jemati bolj re-sno, zares, saj pionirji nič več ne blebetajo neumnosti, am-pak oni že vedo, kaj rečejo. Ce na primer nekaj ob^jubijo, mora držati kot pribito.
Kakšen mora biti pionir, da je vzor drugim?
»Ne nagaja, priden je, po-maga drugim, mamici poma-ga, ne laže...« so govorili drug čez drugega.
»Ne draži živali, ne razbija šip,« so pristavili in pokazali na razbita šolska vrata, ki jih je pred kratkim nekdo krep-ko zdelal, čeprav je bil že zdavnaj pionir.
»Pravi pionir razvija tova-rištvo, da se ne bomo tepli,
sovražili, pričkali med seboj,« sta dodali deklici.
»Da ne obrca tovariša, ki je boljši pri nogometu,« sta do-dala dečka.
»In če prej naredi nalogo kot drugi, pravi pionir ne na-gaja, ampak da drugemu, da od njega prepiše,« so nadalje čebljali, se hahljali, krilili z rokami, se naslanjali drug na drugega in bili živahni kar se da.
Potem je beseda nanesla na sitne in pridne bratce, na na-gajive in jokave sestrice, ki
ne razumejo, da se morajo pionirji tudi učiti doma, če so ti malčki še cicibančki. O, ti bodo že še videli, ko bodo po-jedli malo več čokolina in po-pili več mleka.
Niso pozabili omeniti tudi partizanske pionirčke, kako so pomagala partizanom, da so prenašeli pošto, nabirali borovnice, gobe in zbirali drugo hrano za borce v goz-dovih.
In potem smo bili spet na šolskem dvorišču. Ja, tam ne-kateri lomijo veje, kar ni le-po. O tem se veliko pogovar-jajo na vrtnarskem krožku. Tudi o rožah in lončnicah ve-
do že kaj povedati. In huduje-jo se, če kdo ne spoštuje zele-nja in ga ima za smetišče: ne-zaslišano.
Še hujše se jim zdi, če kdo brca nemočne živali. O, to so vedeli povedati o živalih, ka-ko jih imajo radi, kako jih je prijetno božati, ampak zanje je treba tudi kaj storiti, jih ne-govati, hraniti.
Ja, kaj vse se ne mota v teh glavah, ki včasih kar preveč pametno govorijo; a kaj, ko je dandanašnji svet takšen, da morajo že otroci nemalokrat odraslo misliti. A če ni nobe-ne tovarišice zraven, potem le pozabijo na resnost in hop, že se lovijo po dvorišču, se sme-jijo in tekajo kakor voda, ki je ni mogoče uloviti. In prav je tako.
A. A.