Pervi razred in mladi učiteij. Vsak začetek je težak; pri vsakem početji je treba dobre podlage. Ce je ta izrek sploh resničen in če se je treba pri slehernem podvzetji nanj ozirati, je tudi gotovo zeld važen pri početnem nauku in pervi izreji nježne mladine. Pri začetnem nauku se stavi podlaga vsemu nadaljnemu izobraževanju; ako je pa začetek slab, navadno je konec še slabši. Obernimo to na šolo in preiskujmo za danes, v kakošnih rokah je začetni nauk. Sploh nahajamo, da je podučevanje v pervem razredu izročeno nastopnim, iuladim in malo skušenim učiteljeni. Skušnja pa uči, da imajo take, še le teoretično izobražene mlade moči pri pervem nauku naj mlajših otrok — izjeme so pač tudi — kaj malo vspeha. Akoravno bi nas skušnja tega ne učila, tudi s premišljevanjem prepričali se bodemo, da ni prav, da se poterjeni mladi pripravniki postavljajo v perve razrede, v kterih je treba dobro podiago postaviti vsemu nadaljnemu učenju in v kterih je naj bolj treba mladino, v šolo stopivšo, prav izrejati in po najboljših učilih podučevati. V pervem razredu se zlasti mora z otrokom pri pohvali in kaznovanji prav, t. j. po dobrih pedagogičnih pravilih ravnati — a ne stud do šolskih namer in naprav buditi. V ta namen pa je treba imeti veliko zvedenosti. Učitelj, kteri hoče vse to doseči, poznati mora vse posebne in osebne lastnosti in nagnjenja otrok, vediti mora družabne razmere, šege in navade, ki so vsakem kraji razne in drugačne. Vseh teli reči pa nastopni učitelj še ne ve; kajti iz knjig se ne more naučiti tega, kar si more prisvojiti le v praktičnem življenji. Z malimi otročiči, kterim je šola nova in tuja hiša, kjer se ne čutijo donia, mora učitclj nekoliko časa po domače ravnati in poIagotna jih duševno preseljevati iz prijetne domače hiše v resnobno šolo. Učitelj je presadil enako vertnarju otroke iz domačega življenja v šolsko. Kakor mora vertnar vedeti, v kakej stemlji so drevesca pred presajenjem stale, da jim ve sedaj prave persti odločiti; ravno tako mora vedeti učitelj, kako se je z otrokom godilo in kako se mu še sedaj godi v domači hiši. Vsak učitelj ve, kako dobre je, ako so mu znane učencove domače razmere; naj boljše pa je, če so mu znane te okoliščine njegovih pervencev. Nastopni učitelj pa nima ne teh znanosti, ne drugih učiteljskih skušenj. Mladi ucitelj je torej porabljivši v drugih razredih, kjer je že dobra podlaga postavljena, kjer so že učenci šole vajeni in kjer je podučevanje manj težavno, kakor v pervem razredu. Pri začetnero nauku je tudi zlasti to potrebno, da se otrokom ne naklada ne preveč in ne prehitro. Imeniten nemski pedagog go~ vori o tej zadevi tako-Ie: wVsi začetniki bolehajo na tem, da preveč in prenaglo učijo. Kar berž razpravijo vse svoje vednosti in hočejo vse prisiliti misleč, da tako naj bolj prav store. To je pa naj veča nesreča za otroke, ako se jih veliko uči, a sami se malo uče". Vsa šola tudi terpi škodo, ako se v pervem razredu porabi slab, nesposoben učitelj; kakor povsod, tako je tudi pri učenju vse delo dvomljivo, ako se pri začetku ne ozira na konec. Pač rekd nekteri nadučitelji, kterim se ne ljubi podučevati v pervem razredu, ki je skoraj gotovo naj težavniši, da se napake pervega razreda v viših kmali poravnajo. A da temu ni tako, razvidi se že iz ravno omenjenih razlogov. Opiraje se na navedene misli bi na korist našega šolstva stavil sledeče nasvete, na ktere naj bi se tudi pri nas oziralo: 1. V spodnjem razredu ljudske šole naj se porabijo čversti, delalni in skušeni učitelji. 2. Nastopni učitelji naj se postavljajo v srednje ali više razrede. 3. Tudi naj se poskuša z vpeljavo verstenja (alternieren); o tem bodeni pa prihodnjič govoril. L.