RAZPRAVE IN ČLANKI
Milko Matičetov
Ljubljana
UDK 808.63-54 "kraljice"
Od koroškega gralva 1238 do režijanskega krajaua 1986
v • •
Ob bibliofilski izdaji dela Stiski rokopis (Monu-
menta slovenica II, februarja 1992) se je prof. V. Novak v Književnih listih (Delo, 20. 2. 1992) postavil po robu čudni trditvi kralewa = adj., prof. J. Toporišič pa gaje na hitro zavrnil, da "Za nas Slovence kraljeva pač ni samostalnik" (Delo, 27. 2. 1992), čeprav je naša leksikografija povedala svoje skoraj že pred sto (z rokopisnim Cafom celo pred 150) leti: kraljéva f. "die Königin" (Pleteršnik 1,455).1 Sevedaj e tudi po letu 1894 prišlo na dan še marsikaj, kar daje prav Pleteršniku, in o tem bi rad povedal, kar vem. "Chi più ne sa, più ne metta", pravijo Italijani, mi pa bi — prosto za Vodnikom — lahko rekli: Če kdo ve kaj drujga, pove naj prav vse!
Tole pisanje se uvršča med prispevke, ki jih odlagam zdaj tu zdaj tam kot svoj ceterum censeo, kako nujno potrebujemo "novega Pleteršnika", zakladnico vseslovenskega "ljudskega jezika",2 brez čakanja, kdaj bojo dozoreli vsi začeti in predvideni narečni slovarji.
1. Vrata, v soboto, l.maja 1238: štajerski trubadur Ulrih/Uolrich von Lichtenstein (1198-1275), ki je lomil kopja na viteških turnirjih — med drugim v Trstu, Briksnu, Brežah in kdove še kod — se je 25. aprila 1238 vzdignil na daljšo turnejo od Benetk do Češkega, preoblečen kot "žlahtna kraljica Venera, boginja ljubezni" (diu werde küneginne Vénus,3 gottinne über die minne). Pot gaje peljala tudi ob slovenski jezikovni meji na zahodu, kjer vemo za njegove postanke v krajih Clemûn (furl. Glemone, si. Gumin, it. uradno Gemona), Clûse (si. Kluže, f. Scluse, it. ur. Chiusaforte) in Tor (si. Vrata, n. ur. Thörl). Blizu tega zadnjega kraja — ob vstopu v Ziljsko dolino — gaje sprejela množica vitezov na čelu s koroškim vojvodo Bernhardom. In tu je Ulrihovo sporočilo v izvirni podobi:
J t'	. WWiftnmi 9 ilfWÖ lä	Pozdravili so me. takol	,„4
mRii<t<i wm-7 nri t-»-> 1 erra	M
Kraljeva je prvotno — po obliki — resda svojilni pridevnik, ampak zdavnaj posamostaljenl
V	duhu Breznikove razprave Ljudski jezik, ki je bila postumno tiskana dvakrat (1945, 1982), kot bibliografska enota pa je poslastica za bibliofile, saj je izšla štirikrat: kot p. o. iz Narodopisja Slovencev II pri založbi "Klas" (J. Žužek, 1945 in
1946), v samem NS II pri DZS 1951 in še v Breznikovih izbranih Jezikoslovnih razpravah (1982, ur. J. Toporišič).
Romanist prof. M. Skubic mi ljubeznivo sporoča, da mu je tukajšnja Venus obudila spomin na neka mesta v ital. jezikovnem dokumentu iz 12./13. stol., kjer pred imenom boginje prav tako stoji samostalnik, ne sicer kraljica, ampak madonna: "parla Panfilo a madona Venus" in "responde madona Venus a Panfilo" (E. Monaci, Crestomazia ilaliana dei primi secoli. Citta di Castello, 1912, str. 146-147).
V	svojem nadaljnjem potovanju proti SV se Venera (Ulrih) še dvakrat znajde v zelo podobnem položaju. Prvič: ko po nekaj bojih v Brežah 6. 5. 1238 pusti za sabo Koroško in pride na Štajersko, jo tam zbrano viteštvo pozdravi: 'Venus vil edelin kunegin, - ir suh gol willekomen sin..." (Kres 1882,330). Drugič: ko jo 16. 5. 1238 po prehodu s Štajerskega na Avstrijsko, nekje onkraj [Dunajskega] Novega mesta (Niwenstadt) trideset avstrijskih vitezov prijateljsko pozdravi z enako formulo: 'Venera, preilahlna kraljica'." (Venus vil edelin ktlnegin... Kres 1883, 34). Če bi se kdaj prikazal nov neverni Tomaž, ki
luge waz primi, gra
S u g e
plinu g&tvaxKnUQ
Bayer. Slmlsbibfolhek, Mhfcn (Cgm 44)
To slovensko besedilo, vtkano v srvn. pesnitev Frauendienst (Vrouwen dienest, 1255) kot pozdrav koroškega plemstva popotnemu vitezu, so naša publicistika,5 historiografija6 in literarna zgodovina7 dosledno postavljale v leto 1227. Ker Ulrih — kakor marsikateri pesnik tistega časa — ni znal ne pisati ne brati in je svoje verze narekoval, njegovo spominsko poročanje o četrt stoletja starih dogodkih — vsaj glede kronologije — ne more biti zmerom zanesljivo. Nemški zgodovinarji so v novejšem času odkrili to in ono, kar dopolnjuje in popravlja vedenje o Ulrihu. Prof. B. Grafenauer, ki je prvi javno omenil neke dvome (M. Kosa in svoje lastne) v poročilo Lichtensteinskega,8 pa je vseeno še leta 1965 in 1979 pisal o njem — po starem. Ker upamo, da nam bo kdaj sam razgrnil bistvo svojega dvoma, v zvezi s potovanjem viteza Ulriha v podobi kraljice Venere tokrat prevzemam9 le novo (revidirano) datacijo: 1238. Ne glede na to, da se Ulrih v svoji trubadurski "službi gospe" morda res nagiblje k pravljičnosti, pretiravanju ipd. in da je od svojih nemških rojakov zraven naslova "norec v visoki službi" dobil tudi priznanje, daje njegov Frauendienst kljub določenim omejitvam vendarle "prva avtobiografija v nemškem jeziku",10 se mu Slovenci doslej nismo oddolžili niti s tem, kar bi bilo od nas najprej pričakovati: z antološkim prevodom daljših odlomkov iz njegovega pesemskega opusa. Tudi v verze odeta pravljična "laž" (mar ne enačimo poezija = fantazija?!) je včasih več vredna od prozaične, hladne "resnice".
Paradoksa, kako bi "nepismen" človek lahko več ko petnajst let obdržal v glavi pozdravne besede, izrečene v neznanem jeziku, si ni mogoče razložiti drugače, kot da je naš pesnik bolj ali manj obvladal tudi slovenščino. V zvezi z Ulrihovim jezikovnim znanjem je mikavno še eno njegovo sporočilo: ko je ležal bolan (vnetje prsta na roki) v Bocnu, mu je neka dama poslala "laško" (wälsch) pesem s prošnjo, naj bi jo zapel po nemško.11 Za dolgega Ulrihovega življenja pa so se glede jezikovne strpnosti razmere začele spreminjati, žal na slabše. Namesto trubadurske odprtosti zavejejo drugačni vetrovi. Leta 1274 (le malo pred Ulrihovo smrtjo) npr. kralj Rudolf Habsburški odposlancu češkega kralja Otokarja Przemysla zabrusi v obraz: "Entweder deutsch reden oder das Maul halten!"12 (Ali govoriti po nemško ali držati gobec.)
2. Stična, ok. 1428: neimenovani cistercijanec, po rodu Čeh, si zapiše slovensko besedilo molitve "Salve regina"; takle je incipit:
<pAcfty&riA 6 o t « v * H i t c n*yL>fa
Cze\tyena body kralewa mati le mylojti... (= Češčena bodi kraljica, mati milosti... )
bi podvomil o branju gralva = kraljica, se mi zdi, da za to ni prepričljivejšega dokaza, kot je analogni — v istem delu 'Frauendienst" nekajkrat ponovljeni — nagovor "preilahlna kraljica" (vil edelin künegin). Isti ogovor pa srečamo tudi v drugačnih zvezah, ne samo ob prestopanju deželnih mej. Za nas je npr. zelo mikavno, da je z besedami "vil edelin künegin" ogovoril Venero tudi odposlanec viteza Otonaz Buhove; le-ta se je namreč ll .5.1238 v gomještajerskem kraju Kinnenberc želel spopasti z Venero, preoblečen kot "žena Slovenka" (ein windisch wtp: z dolgima kitama čez sedlo, v godežah in z dragim šapljem — Kres 1882,331).
J. Majciger, Ulrih vitez ilahtni Lichtenstein. Kres 1882 in 1883; I. Maierhofer, Pred 700 leti. Mir 30, 21. in 29.4. 1911. J. Gruden 1910; F. Kos, Gradivo 5; M. Kos 1933 in 1955; B. Grafenauer 1965 in 1979.
I. Grafenauer 1920, F. Kidrič 1929, L. Legiša 1956, J. Pogačnik 1968. Enako tudi skripta za germaniste: A. Janko, Altdeutsche Texte, Ljubljana 1982,132; 19 8 72, 137.
Gl. ZČ 10-1 1,1956-57,340: "Po preiskavi Maje Loehrove je prišlo vse poročilo Liechtensteinskega o potovanju kot Venere v zelo nevarno bližino pesniških pripovedk — zato je postal dvomljiv seveda tudi njegov opis sprejema po Bernardu in njegovem spremstvu pri Vratih ob Zilji, o katerega zanesljivosti je Kos sam zase že pred objavo te razprave [= M. Loehr; MIÖG 65, 1957] dvomil."
Po njegovem ustnem sporočilu in literaturi, ki mi jo je prijazno posodil. Največ sem o tem štajerskem "minnesängerju" zvedel iz dela: Ulrich von Liechtenstein — Narr im hohen Dienst (Nach der Textausgabe von K. Lachmann ausgewählt, abertragen und eingeleitet von Dr. W. Zitzenbacher). Stiasny Verlag, Graz-Wien 1958.
C. Balzer, Frauendienst. Kindlers Literaturlexikon III, Zürich 1967,241-3.
Ulrih je italijansko znal (bivanja v Rimu, Benetkah in drugod v Italiji), ampak pod "wälsch" bi kdo lahko pomislil tudi na južnotirolsko (reto)romanščino, kar je sicer manj verjetno, ne pa izključeno.
W. Zitzenbacher, Ulrich von Liechtenstein - Narr im hohen Dienst. Graz-Wien 1958, 15.
3. Kranjsko, 1826-1838: Matevž Ravnikar Poženčan,ekspozit naGori pri Sodražici, ima v 2. zvezku rokopisne zbirke Stare medljudne pesmi, zložene pred 19. stoletjam ([odslej krajšano: MP] NUK, Ms. 483) v metelčici pisano pesem o umoru kraljice, naslovljeno:
Iz prvega zvezka MP vemo, daje čistopis začel nastajati "na Gori 1. Velciga serpana 1838", drugi zvezek pa je datiran samo 1838. To je bil za Ravnikarja čas, ko seje morda najintenzivneje posvečal ljudskemu pesništvu. Prav tistega leta gaje na Gori obiskal tudi Emil Kory tko, kije omenjeno pesem uvrstil v prvi snopič svoje zbirke Slovenske pismi krajnskiga nardda (SPKN, 1839, 94-97). Ravnikarju so predavanja njegovega nekdanjega profesorja Metelka o metriki in poetiki dajala oporo tako za samostojne poskuse v verzih kakor za zapisovanje ljudskega pesništva; oboje je kajpada gojil tudi pred prihodom na Goro (1833-1838) na vseh službenih mestih (Železniki, Breznica, Stara Loka, Trnje na Pivki). "Kraljevo umorjeno" je torej lahko slišal in prenesel na papir kadarkoli med 1826 in 1838 in tudi kraj zapisa mora ostati žal nedoločen: Kranjsko. Štrekelj je pesem o umorjeni kraljevi prav tako dal že v 1. snopič I. zvezka SNP (1895, št. 120).
Vsebina pesmi, ki ji danes ne moremo postaviti ob stran nobene variante, je nenavadna. Do mlade kraljeve, ki je sama doma, skuša priti — s hudimi naklepi — drug kralj, njen prvi (morda od nje zavrnjeni) ljubi. Od podkupljive moškre dobi ključ svitle kamre, kjer kraljevo zabode (češ: "Drugim nočem te pustiti!") in posadi za mizo z bukvami v rokah, kot da bi brala. Ko pride domov kralj — "nje mož zaročeni" — in mu (mrtva) kraljeva ne odgovori, jo udari, da se prevrne. Ugibljejo, kdo je bil pri kraljevi. Moškra plača izdajstvo z glavo.
Če opomnimo na prizorišče — grajske line, postelja v svetli kamri, v srce zasajeni nož (neprimerno imenovan "britev"), ključič, svileni aržet, cekini, šeme-maškarade — moramo pač priznati, da nam ta pesem, čeprav zapisana šele v prvi polovici 19. stoletja, pričara kar srednjeveško ozračje. Tako je spet potrjena stara resnica, da nekatere slovenske pripovedne pesmi (Mlada Zora, Breda, matjaževska skupina, Rošlin, Gospod Baroda idr.) kolikor se da prepričljivo pomagajo zapolnjevati literarno in jezikovno vrzel med Brižinskimi spomeniki in refoimacijo. Čeprav so od stiske kralevve do Ravnikarjeve kraljeve pretekla štiri stoletja, od koroške gralve v Vratih pa še dve več, v kontekstu naše pesmi še zmerom ustreza starinsko poimenovanje kraljeva.
In kot da bi hotela odtehtati zapostavljanje ali celo pozabo, ki je je bila deležna več stoletij, v Ravnikarjevi pesmi nastopi kar osemnajstkrat, in sicer (razen orodnika) v vseh sklonih ednine!
4. Rezija, 1986: plevan Maurizio Ridolfi, po rodu Furlan, v zbirki sedmih molitvic, natisnjenih v Vidnu, objavi Salve regino v rezijanskem narečju takole:
SALUDANA BODITI KRAJAUA
Saludana boditi krajaua, mati od mižerikordje...
Poldrugo stoletje po pesemskem pričevanju s Kranjskega imamo spet pred sabo isto besedo, samo malce spremenjeno (v palatalizirani obliki krajaua), ker prihaja pač z našega skrajnega zahoda, kjer bi človek mislil, da je zdavnaj potonila. V Reziji se namreč z novejšo obliko "krajica" srečujemo že dolgo: v ustno in pisno ohranjeni peti pesmi Karničica neznanega avtorja (19. stol.?),13 v pisni obliki pa ne samo v zadnjem tiskanem rez. katekizmu,14 ampak tudi v najstarejšem znanem (I: 18. stol.), ki gaj e pri Rezijanih v Mariboru 1872 leta našel in že tri leta za tem prvič objavil J. Baudouin de Courtenay.15 Zaradi arhaičnosti rezijanskega narečja se kajpada ne smemo čuditi, če je izdajatelj
13 M. Matičetov, Scritti resiani, Ricerche Slavistiche 12, 1964, 130: vi smilna craiza/craizza, ak. smilno chraizo; vendar se v istem tekstu prikaže tudi "nebesca regina"!
J. Kramaro, To kristjanske učilo. Gorica 1927,7.
" Rez'janskij katixizis. Varšava-Peterburg 1875.4 in 30: crajzza.
drobnega molitvenika PRUSIJMO/PREGHIAMO celo še v naših dneh — 1986 — po srečnem naključju prišel do pisne (ali nemara le do ustno sporočene?) oblike krajema 'kraljica', ki se kljub vsemu lepo navezuje na tri prejšnja pričevanja: koroško 1238, stiško 1428 in kranjsko 1826-1838.
Omenjeni rezijanski mini molitvenikje tiskan na listu tršega rumenkastega papirja, prepognjenega tako, da imamo v rokah "knjižico" na 4 straneh formata 19 x 13,5 cm. Na naslovnici piše: PARROCCHIA DI S. MARIA ASSUNTA /REZIJA/ PRUSUMO ITAKO, /TEI NASI TI STARI/ Preghiamo nel linguaggio dei nostri padli. (Na dnu zadnje strani še: Arti Grafiche Friulane — Udine — s. a. [1986]). Knjižicaje izdelek istega grafičnega zavoda, kjer se tiska tudi rezijanski
župnijski list "All'ombra del Canin / Ta pod Čanynowo sinco".
*
Čeprav v nobenem od štirih izvirnih zapisov besedegralva-kralewa-kraljeva-krajauamesto naglasa ni zaznamovano, skoraj ni dvoma, daje bil naglašen prvi zlog. Samo tako si namreč lahko razložimo najstarejši zapis, graha (z izpadom nenaglašenega vokala), in najmlajši zapis, krajaua (s prilagoditvijo nenaglašenega drugega vokala naglašenemu prvemu). Ravnikarjeve kraljeve pa ne moremo odpraviti kar tako mimogrede; treba jo je vzeti pod drobnogled.
Najprej nekaj nujnih ugotovitev: rokopis MPII6 (tako kakor številni drugi Ravnikarjevi teksti) ne daje prave podobe ljudske pesmi, saj nikakor ni natančen zapis, ki bi nastal vsaj po nareku, če že ne po petju, ampakje obdelava, priredba. Postulirani prvi zapis — * A — ni prišel do nas. Kar imamo v rokah (obj. Štrekelj, SNPI/1,1895, št. 120), je popravljeno, razširjeno besedilo - B —, pri katerem si je prireditelj, M. Ravnikar, dovolil vpletati rime, spreminjati metrum (z besednimi premeti) in še to in ono, kar so za nas danes prepovedani posegi, takrat pa je veljalo za dobro in zaslužno. Za Korytkovo zbirko je Ravnikar pripravil prepis, in sicer v bohoričici, ki seje ohranil samo posredno, kot verzija C*, natisnjena v SPKNI.
V verziji B, našem izhodišču, pri besedi kraljeva tako v naslovu kakor v tekstu ni sledu o kakem naglasu. Ta se prikaže šele v tiskani verziji 1839: najprej v naslovu in nato še v tekstu. Kerje izvirna podstava za tisk (VP 1?) izgubljena, žal ne vemo, na čigav rovaš dati spremembe v SPKN. Ravnikarja si ne upam obdolžiti; mislim namreč, da bi tako, kot je bil dosleden pri verziji B (brez naglasov!) tudi v verziji C* (če bi se bil odločil za naglašanje na srednjem zlogu, kraljeva) operacijo izpeljal do konca. Vendar se to ni zgodilo: popravljavec je svoje spreminjanje opustil nekje na sredi C*, v verzu 49 (kadarje kraljevo vmoril), od tam naprej pa se kraljeve ni več dotaknil, razen enkrat, ko jo je izločil (C* 72). Potemtakem razmerje med popravljenimi in nepopravljenimi oblikami ostaja enako in ne daje prednosti ne tem ne onim: 9:9. Ker za vse naše stare pripovedne pesmi, žal, še zmerom ne vemo dokončno, v kakšnih ritmih so se pele, nam ta hip nobeno improvizirano mnenje o prozodiji ne bi moglo zanesljivo odgovoriti ne v zvezi z vprašanjem kraljeva/kraljeva ne s katerim koli drugim! Odvečnost kabinetnega prekladanja besedi v podporo takemu ali drugačnemu branju/naglašanju naj ponazorim z verzoma:
Kraljeva umorjena (B 74-75)	Kraljčva umorjena	(C* 75-76)
"Avbe! Kdo je bil per kraljevi?	Kdo je bil li pri kraljevi?
Kdo je kraljevo umoril?"	Kdo kraljevo je umoril?
Verzov ne bi smeli fiksnim idejam na ljubo nikdar dajati na natezalnico, še celo ne verzov iz pesmi, ki "so ble najpozneje zložene pred 19. stoletjam". Ob alternativnih branjih tipa Kraljevaje vpost'lji ležala (B 38) in Kraljeva v postelji ležala (C* 39) je trebajasno povedati, da nista zveličavna ritma samo tdm-tam, tam-tam... in tam-tam, tam-tam..., ampak da imamo tudi daktilske ritme in besede. Ena takih bi bila prav krdljeva. Npr. Nič ne bom ||krdljevi | storili Ta isti verz pa bi bilo seveda mogoče brati tudi: Nič ne bčm kraljivi stdril" (C* 35). Ko pa se je Kory tko (ali kdor mu je pomagal pripravljati zbirko za tisk) v naši pesmi prvič srečal s kraljevo v verzu B in C* 5 (Kraljevaje v lini stala), jo je pustil kar lepo pri miru; zdi se mi, da bi bilo mogoče tudi branje: Krdljevaje v lini stala. Nekaj pa mi le ni razumljivo: zakaj Štrekelj, ki v svoji objavi SNP I, št. 120 daje prednost redakciji B (brez naglasov), v naslovu vseeno ima naglas kraljčva. Tu je mogoče dvoje: ali gre za navaden
prenos — per inertiam — iz redakcije C* (po objavi v SPKN) ali pa je to že vpliv Pleteršnika (I, 1894, 455), ki naglas kraljeva prevzema od Cafa (pri tem zaradi uničenja listkovnega gradiva kontrola ni mogoča). Vseeno pa ne vem, kaj naj pomeni, daje Pleteršnik iz "kranjske" pesmi navedel ravno nenaglašeni verz C* 60: Kam so šli mlada kraljeva? In navsezadnje se moramo spomniti še nečesa bistvenega; da pri petju naglasi iz vsakdanjega govora marsikdaj ne veljajo, saj se pevsko naglaševanje podreja drugačnim merilom in potrebam.
Na vprašanje, ali v našem besednem zakladu kraljeva (samostalnik, kljub pridevniškemu videzu!) ni morda enkratna prikazen, moram reči, da ne, čeprav ta hip lahko postrežem samo z eno paralelo. Našel sem jo v koroškem Kolomonovem žegnu,ki je bil tiskan ok. 1740.17 "Te bukve," beremo na hrbtu naslovnice, ".so skrivnah razhi sapopadk." V 51. kapitlu se npr. vse vrti okoli čudne svetnice, kije "deviza noi marterniza" in ji je ime "Sv. Korona". Prosivec seji priporoča z besedami, ki naj bi jih ji bil nekoč rekel njen ženin Jezus Kristus:
"Ti si venka isbrana moistrova tah s/uizov..."18
Mojstrova: se pravi mojstrica, izvedenka za preskrbo z zakladi, saj je "od sama GospuedBoga... obvast zhries use posvatne shaze sadobiva".
Zato kaj lahko razumemo tudi neskromne zahteve: "O dabi ti teva menei boia grieshnika inu potrebniga sromaka obdarvati... O... dai menei pomojei potribi tah notov to shumo dnarniov (!) namerzh	99000dukatovprovdorazvatadabodakmojeizhasneiinukuenzhneisrezhipomagano.	"19
Ne da bi se zanalašč lotevali iskanja analogij s slovenskima besedama kraljeva in mojstrova v drugih slovanskih jezikih, naj omenimo vsaj tistih nekaj zgledov, ki jih je v svoji primerjalni slovanski slovnici naštel V. Vondräk:20 starorusko cesareva, koroleva "coniunx imperatoris, regis": poljsko krölewa in krejčovd (krojačeva žena, šivilja). Iz češčine smo poleg Vondräkovih zgledov nekako dolžni navesti še besedo mistrovd,21 ker gre pač za vzporednico k "mojstrovi" iz koroškoslovenskega "Kolomona". Iz Makedonije pa bi spomnil le na žensko ime Carčva (Bitola, Ohrid).
Kakor smo videli, je kraj, od koder prihaja najnovejše slovensko pričevanje (1986) za besedo kraljeva v pomenu 'kraljica', dolina Rezije. Zato ne more biti odveč, če si ogledamo celotno kraljevsko terminologijo, kolikor je premore arhaična govorica te doline. Posebno v času intenzivnega zbiranja rezijanskega ljudskega pripovedništva, med letoma 1962 in 1976 (se pravi do potresa) se mi je tam — pri poslušanju pravljic in v prijateljskih stikih z domačini — nabralo marsikaj mikavnega, vendar moram priznati, da se mi je beseda krdjawa gladko izmuznila. Srečanje z njo v molitveni knjižici 1986 je bilo torej tudi zame nemajhno presenečenje. Za samo 'kraljico' mi je zraven italijanske rezine dostikrat prišla na uho (in na trak!) oblika krajesa (na slov. deblo kralj-kraj cepljeno romansko obrazilo -essa). 'Kraljevič' je brez izjeme pryncip: 'kraljične' so
16	Kolomonov žegen: vojakom, popotnikom, siromakom, bolnikom namenjena zbirka zarotitev, praznovemih prošenj, apokrifhih molitev ipd., ki naj bi jih s pomočjo božjih svetnikov (in včasih tudi duhov-hudičev!) varovala pred nesrečami, sovražnim orožjem, hudobnimi ljudmi, jim odkrivala ukradene reči ali jim pomagala do denarja in posvetnega blaga, kajpada vse "bogu h' zhesti noi tabuemam knuzi inu viemam dusham h' pomuezhi". (Gl. še J. Navratil v LMS 1894, 178-182).
17	Toje / tapravi / inu tazieli / Colemone-Shegen... (Tiskan v Celovcu ali Salzburgu ok. 1740. Ponatis posnetek je verjetno izšel v tiskarni Kinreich v Gradcu ok. 1830.) Tako je ugotovil Ivan Grafenauer (Duhovna bramba in Kolomonov žegen. Nove najdbe in izsledki. AZU, Filozofsko-filološko-historični razred, Razprave 1/4, Lj. 1943, 201-339), ki med pn-im tiskom in ponatisom suponira (gl. n. d., str. 204, op. 6c) celo še en natisk KŽ, ki "zanj... ničesar ne vemo". Nov posnetek KŽ — za znanstvenike in ljubitelje redkih knjig — pa je pripravil J. A. Glonar leta 1920 pri Umetniški propagandi v Ljubljani; da bi nefilologom olajšal branje, je tu in tam popravil kakšno grobo tiskovno napako, delitev besed ipd.
18	Tu navedeno po Glonarju 1920, Izvirnik ima na str. 216: 77 si venha (!) is brana moistrova tah shazov inu pateronjenja usah bojah" (patroninja, zavetnica vseh ubogih). "Venka izbrana": kalk po "ausgewählte".
19	V pomenku s tako imenitno mojstrovo, nebeško ekspertko za bančne zadeve, je pri znesku skoraj sto tisoč dukatov kajpada več ko na mestu skrb. naj bi bili kovanci zares "iz prav dobrega zlata", s čimer bo pač najlepše poskrbljeno za "časno m večno (!) srečo" prosivca.
20	Vergleichende Slavische Grammatik. Göttingen 1924, 524. (Za prijazno opozorilo hvala urednici JiS, prof. Alenki Šivic-Dular)
21	Ljubeznivo opozorilo na to češko vzporednico dolgujem prof. D. Ludviku.
ponavadi prinčipese, samo kraljična Linčica iz matjaževskih pesmi je zmerom in povsod kraja hči (gl. SLP I, 1970, 5/3-10); Matjaž, unjarski kraj, predstavi rešiteljici Linčici svojo ženo ne kot kraljico, ampak kot mo žand. 'Kraljestvo', ki je v vsakdanjem govoru renjo (it. regno), se v očenašu (najstarejši znani zapis: konec 18. stol.) redno glasi krajuska (crajuscha: po analogiji s si. samostalniki tipa 'soseska', 'gosposka', 'vojska' ipd).
Dogodivščine rezijanskega Kipana na dunajskem dvoru, kjer je kot "močni Lol" dosegel, da ni prišlo do vojske med "našim" (= italijanskim) in "niškim" (= avstrijskim) kraljem, so temu ali onemu morda dosegljive v nekem mojem 30 let starem prispevku v Sodobnosti.22 Tu pa naj za konec pokažem — s šaljivo zgodbico23 — v kakšnih neverjetnih okoliščinah lahko kralj pride na misel odrezavim Režij anom.
Nekoč je rezijanski župan moral po opravkih v Učjo. Tamkajšnje vode (Učji, Beli potok in druge manjše) sicer odtekajo v Sočo, ampak upravno in jezikovno je ta stranska dolina še zmerom del Rezije. Rezijanom iz glavne doline so Učjarji od nekdaj veljali za posebneže, čudake, neke vrste "Ribničane", ki se na njihov račun lahko kadarkoli ponorčuješ... Pride torej rezijanski župan že blizu Učje in na razdrapani poti sreča Učjarja. Ne more si kaj, da ne bi pozabavljal, kako ozko in zanikrno pot imajo v Učji. Učjar ga z očmi premeri od glave do peta in že izstreli vanj litanije častnih naslovov, ki pa jih v isti sapi tudi izniči s hladno prho zaničevanja:
"Kraj maješta, re inkoronato, orefiče ponteflče! Bešemo vedeli, ko za dna iišjawa, skiiljavva krepa ma prejte' skuza Učjo, tešemo cesto nšredit!" (Prosto poknjiženo: Kraljevska visokost, kronani kralj, zlatar in veliki far! Če bi bili vedeli, kakšna ušiva, grintava butica bo prišla skozi Učjd, bi bili cesto naredili!)
22	M. Matičetov, L6I Kotlič — Krpan iz Rezije. Sodobnost 11/2, 1963,249-256.
23	Povedala pravljičarka Tina Wajtawa( 1900-1984) na Solbici 12.8.1966, ponovila pa nacesti med Žago in Učjo 30.6.1967 pred kamero, za oddajo "Pri naših pravljičarjih", ki je bila na programu RTV Ljubljana 25. marca 1968.
Milko Maticetov	UDK 808.63-54 "kraljica"
SUMMARY
FROM THE CARINTHIAN "GRALVA" (1238) UNTIL THE RES IAN "KRAJAUA" (1986)
The Slovene word "kraljeva", subst. f., signifying "the queen" can first be found in the mediaeval poem "FRAUENDIENST" (1255). Its author, the German poet Ulrich von Lichtenstein reports about an event of some interest. When travelling from Venice to the North to participate in various tournaments, he was on may 11238 beyond the place called Tor (Vrata, Thtirl) at the entrance into the valley of the Zilja hailed by the Carinthian duke Bernhard and his knights in Slovene: "Buge waz primi, gralva Venus!" (Lichtenstein namely appeared at tournaments dressed up as Venus.) The same word appears again two hundred years later, in 1428: a Cistercian monk, who during the Jan Hus's religious fights withdrew from Bohemia to the Stična monastery in the Dolenjska region, for his pastoral needs among the Slovenes wrote down also the prayer "Salve rcgina", the incipit of which reads "Zhejtyena body kralewa... " Then it took four centuries for the priest Matevž Ravnikar to write down somewhere in Camiola (1826-38) the ancient ballad "Kraljeva umorjena". In the ballad the word "kraljeva", excluding the title, appears eighteen times! From Ravnikar's manuscript collection it came into Korytko's published collection of Slovene folk songs (I, 1839) and consequently also into the first corpus of Slovene folk songs (K. Štrekelj, 1895). The word was accepted by M. Pleteršnik into the Slovene-German
Dictionary (1,1894). In the 19th century, after the ballad "Kraljevaumorjena" was published, it seemed that it had failed into oblivion and was substituted by the younger synonym "kraljica", but then it emerged as an absolute surprise again (a century and a half after Ravnikar!), this time in Resian, the most archaic dialect of the Slovene language. The mini prayer-book (four pages only), published in 1986 in Udine and intended for the believers in the Resia valley (Italy), among other things also brought the prayer "Salve regina" with its incipit being "Saludana boditi krajaua... "
However, there are three other words in Resia to express the notion of "the queen", apart from the unique word "krajaua", which had not been known until 1986: "krajlca" (it appears in religious texts from the eigteenth century onwards); "krajesa" (the contamination of the Slovene basis "kralj-kraj", "rex" and the Romance desinence — essa) appears in fairy-tales; rejma (a borrowing from Italian) is used in the informal everyday speech. By discussing the word "kraljeva" the author points to another equally formed Slovene word: "mojstrova" (a women expert, specialist, skilled worker) comes from the Carinthian-Slovene dialect area and was kept alive in the folk book Colemone-Shegen (a collection of witchcraft texts, apocryphal prayers, apologies, etc), first printed in Celovec-Klagenfurt or Salzburg about 1740.