23
1.01 Izvirni znanstveni članek 94(497.12)"1914/1918"
Tomaž Kladnik
polkovnik, izr. prof. dr. za sodobno zgodovino, Katedra vojaških ved Centra 
vojaških šol Slovenske vojske, Kadetnica, Engelsova 15, 2000 Maribor
e-pošta: tomaz.kladnik@mors.si
POSLEDICE PRVE SVETOVNE VOJNE 
NA VOJAŠKO ORGANIZIRANOST NA 
SLOVENSKEM IN SPREMEMBE, KI 
SO JIH NOVE RAZMERE PRINESLE V 
VSAKODNEVNO ŽIVLJENJE LJUDI
1 UVOD
Združitev Nemčije 1870/71 je imela za evropski in svetovni razvoj v vsem 
20. stoletju najpomembnejše posledice, še posebej na gospodarskem ter geopo-
litičnem in vojaškem področju. Prebivalstvo Nemčije je po združitvi leta 1871 
zraslo iz 41 milijonov (leta 1871) na skoraj 68 milijonov (leta 1914). V Franciji 
so v tem času, na primer, zabeležili dvig le za 4 milijone (iz 36 na 40 milijo-
nov). Proizvodnja nemške industrije se je v tem času popeterila, britanska le 
podvojila. Tako je Nemčija postala za sosede, pa tudi za druge države v Evropi 
in svetu, vedno nevarnejša. Tega strahu se je nemški kancler Bismarck zavedal 
in je poskušal s svojo zunanjo politiko evropske države prepričati o neupravi-
čenosti strahov pred premočnim nemškim cesarstvom. Toda cesar Wilhelm II. 
je, potem ko je odpustil Bismarcka, s svojo agresivno politiko dosegel ravno 
nasprotni učinek. Njegove zunanjepolitične poteze so notranjepolitično zbujale 
nacionalistične in imperialistične občutke, k čemur so prispevale tudi nemške 
nacionalistične organizacije, nastale ob koncu stoletja (Alldeutsche Verband, 
Flottenverein …), ki so jih finančno podpirali nemški industrialci. Nemški par-
lamentarni sistem je zašel v krizo in nemško politiko je vedno bolj vodila voj-
ska, uradništvo in predvsem cesar. Tako se je Nemčija znašla v položaju, da je 
bila edino vojna rešitev politike za reševanje problemov, ki so izhajali iz prego-
ste naseljenosti, bogastva in mogočnosti nemškega cesarstva.1
1 Mark Mazower, Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi, Ljubljana 2002.
24 Tomaž Kladnik
Ob prehodu v 20. stoletje je imperializem, delitev sveta zunaj Evrope v 
kolonialne posesti in področja gospodarskega vpliva, prekoračil svoj vrhunec. 
Pri svojem prizadevanju po politično-gospodarskem obvladovanju sveta so se 
evropske sile znašle pred mladimi, energij polnimi neevropskimi državami in 
narodi. Širjenje britanske oblasti je doseglo svoje meje: gospodarsko so nove 
industrijske države tekmovale z Anglijo za tržišča in ker so kolonije in druge 
nekoč zaostale dežele razvijale svojo industrijo ter se začele protekcionistično 
zapirati; politično, ker je Velika Britanija po spopadih v Sudanu, Južni Afriki 
in Srednji Ameriki prešla k defenzivni politiki, ki bi naj varovala njen imperij. 
Rusija se je po porazu na Daljnem vzhodu močneje posvečala Zahodu in inte-
resom na Balkanu ter v Turčiji.2
Gospodarski in vojaški dvig Nemčije, predvsem pa njen namen povečati 
vojno mornarico, je prisilil Veliko Britanijo, da se je ob koncu 19. stoletja priče-
la ozirati po zaveznikih zoper Nemčijo. Tako leta 1904 sklene zvezo (antanto) 
s svojo kolonialno tekmico Francijo, ki leta 1912 postane tudi vojaška zveza, 
kateri se vse bolj približuje tudi Rusija. V srednji Evropi sta geopolitični pro-
stor obvladovali Nemčija in Avstro-Ogrska, ki sta oblikovali tabor centralnih 
sil. Njuna zunanja politika je temeljila na zahtevah po ponovni delitvi kolonij in 
iskanju »svojega prostora pod soncem« tudi na evropskem vzhodu, ter na pri-
dobitvi kar se da veliko novih surovinskih virov, ki sta jih potrebovali za svojo 
industrijsko rast. Prizorišči, na katerih so nemške želje po letu 1900 zadevale 
koristi drugih sil, sta bili Severna Afrika, predvsem Maroko, in Bližnji vzhod. 
Načrt za železnico od Carigrada čez Bagdad do Perzijskega zaliva, za katerega 
se je v Turčiji zavzemala nemška industrija in z njo povezane banke, sta Anglija 
in Rusija po letu 1901 nezaupljivo opazovali kot nedovoljen poseg v območje 
njunih koristi, vendar tu ni prišlo do resnega spora. Pač pa je diplomatsko slabo 
pripravljen, iz prestiža porojeni poskus Nemčije, da bi si kot tekmica Francije 
izsilila ustrezen delež političnega in gospodarskega nadzorstva nad Marokom, 
dvakrat, 1905/06 in 1911, izzval hude mednarodne krize, ki so jih le s trudom 
poravnali. V svoji prepletenosti z naraščajočimi napetostmi na evropskih tleh 
so bili ti spori signal, da se politični svetovni položaj nasploh zaostruje v krizo. 
Vojaški spopad med obema taboroma se je zdel neizbežen in čakati je bilo treba 
le še na primeren povod.3
Ta vojna je bila drugačna od vseh doslej. V njej je sodelovalo 28 držav ali 
¾ človeštva. Boji so se bili v Evropi, Aziji in Afriki; potekali so na morju, zemlji 
in ob koncu tudi v zraku, žrtev pa je bilo toliko kot v nobeni vojni doslej – 20 
milijonov. Trajala je štiri leta, na fronti in v zaledju, ter uničila največje imperije 
2 Svetovna zgodovina, Ljubljana 1976.
3 Prav tam.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 25
in vplivala na uspešno izvedeno boljševistično revolucijo v Rusiji. Drugačna pa 
je bila tudi zaradi nove vojaške tehnike. Nova orožja: letalo, tank, strojnica in 
plin so spremenili do tedaj znano strategijo in taktiko delovanja vojaških enot.4
Čeprav so bili operativni načrti tako osrednjih sil kot antante ofenzivni, 
je vojskovanje na zahodu že konec leta 1914 prešlo iz gibljivega v pozicijsko, 
kjer so se bojevali na omejenem prostoru z ogromno potrošnjo materiala in s 
hudimi, krvavimi izgubami. Vsa prizadevanja za hitro odločitev v vojni so spo-
dletela predvsem zato, ker je bilo novodobno orožje (strojnica, hitrostrelni top, 
ročna granata, minomet, metalec ognja idr.) boljše v obrambi kot v napadu. To 
je onemogočilo napadalne bitke starega tipa, povečalo pa tudi grozovitost voj-
skovanja, ki se je na koncu izkazovala v številu padlih in ranjenih. Poskusi, da 
bi pozicijske boje končali z uničujočim orožjem, ki bi nasprotnika presenetilo, 
so prinesli začetek obdobja povsem novega orožja. Vse vojskujoče države so si, 
zaman, obetale odločilen preobrat od uporabe bojnega plina, letal in tankov, ki 
so bili prvič v večjem številu uporabljeni v tankovski bitki pri Cambariju no-
vembra 1917. Tudi podmornica naposled ni izpolnila vojaških pričakovanj, po-
sredno pa je bila udeležena pri preobratu vojne: ker je Nemčija 1. februarja 1917 
razglasila neomejeno podmorniško vojskovanje, so ZDA vstopile v vojno, kar je 
antanti prineslo ogromno število rezervistov in gromozanske količine vojnega 
materiala.5
Versajska mirovna pogodba z dne 28. junija 1919 je Nemčiji naložila velike 
obveznosti. Proglašena je bila za glavnega krivca za vojno. Izgubila je vse kolo-
nije, ki sta si jih razdelili Francija in Velika Britanija. Franciji je morala vrniti 
Alzacijo in Loreno, Poljski pa Poznanjsko in zahodno Prusijo. Belgija je dobila 
dele z Nemci naseljenega ozemlja (Eupen in Malmedy). Hudo jo je prizadela 
prepoved združitve z Avstrijo. Omejili so ji število vojakov, prepovedali posedo-
vati težko orožje in vojno mornarico ter ji zapovedali, da mora demilitarizirati 
Porenje. Pogodbo je Nemčija dobila na vpogled le 24 ur pred podpisom in v njej 
ni smela ničesar spreminjati.6 
Nemški narod je po porazu novembra 1918 zajel črn obup. Med ljudmi se 
je širil cinizem ter razočaranje nad politiko in vodstvom, ki sta jih pripeljala na 
dno prepada. Stara gotovost je izginila, nadomestila jo je globoka zaskrbljenost. 
Razsežnost tega, kar se je zgodilo, je bila tolikšna, da nastalega stanja niso mogli 
dojemati kot trajnega. Oblikovali so se miti, s katerimi bi lahko racionalizirali 
nesrečo, na primer o zahrbtnem nožu v hrbet, ki ga je dobila vojska od politikov 
nove republike. Grenkoba in sramota sta bili še hujši, ker je leta 1914 nemški 
imperij, ki je nastal komaj pol stoletja pred tem, tako samozavestno korakal v 
4 Prav tam.
5 Prav tam.
6 Prav tam.
26 Tomaž Kladnik
svojo prvo veliko evropsko vojno. Njegov vzpon je bil meteorski, od začetka 20. 
stoletja je bil gospodarsko in vojaško najmočnejša država na celini. To imenitno 
zgradbo je zdaj nenadoma zamenjala poražena republika vprašljive legitimno-
sti, prikrajšana za oborožene sile in delno zasedena od sovražnika (Porenje), 
ozemeljsko okrnjena in politično zelo razdeljena.7
Tabela 1: Izgube v prvi svetovni vojni
Država Padlih Ranjenih
Nemčija 1.808.000 4.247.000
Francija 1.385.000 3.044.000
Velika Britanija 974.000 2.122.000
Italija 460.000 947.000 
Avstro-Ogrska 1.200.000 3.620.000
Rusija 1.700.000 4.950.000
Turčija 325.000 400.000
ZDA 115.000 206.000
Vir: Svetovna zgodovina, Ljubljana 1976, 531
Tabela 2: Časovna preglednica prve svetovne vojne
1914
28. 6. bosenski mladci v Sarajevu ubijejo avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda
28. 7. Avstro-Ogrska napove Srbiji vojno
3. 8. nemški vdor v Belgijo in nato prodiranje v severno Francijo
15.–19. 8. srbska zmaga nad avstro-ogrsko vojsko na Ceru
17. 8. ruski vdor v Vzhodno Prusijo
26.–30. 8. poraz pri Tannenbergu
18. 8.–12. 9. bitka za Galicijo med Rusi in Avstro-Ogrsko, ruska zmaga
5.–12. 9. bitka na Marni, nemško napredovanje ustavljeno, prehod k pozicijski vojni
6.–15. 9. nemška zmaga nad Rusi pri Mazurskih jezerih
3.–15. 12. srbska zmaga nad Avstro-Ogrsko na Kolubari
1915
4.–22. 2. nemška zmaga nad Rusi v Mazuriji
16. 2.–22. 3. odbit poskus Francozov, da se prebijejo v Šampanji 
25. 4. izkrcanje antantnih sil v Galipoliju, nato vse leto boji brez uspeha za antanto
1.–3. 5. nemško-avstrijski preboj v Galiciji pri Gorlicah in Tarnovu
9. 5.–23. 7. odbiti francoski in britanski poskusi preboja v Flandriji
23. 5. začetek italijanske ofenzive na Soči proti Avstro-Ogrski, brez uspeha
6.–19. 9. ruska zmaga nad Avstrijci pri Tarnopolu
7 Mazower, Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 27
22. 9.–6. 11. brezuspešni antantni poskusi preboja pri Artiosu in Šampanji
7.–14. 10. nemške sile in Bolgarija napadejo Srbijo: srbska vojska se v novembru in decembru 
umakne preko Albanije na Krf
1916
21. 2.–21. 7. brezuspešna nemška ofenziva za zavzetje Verduna
31. 5.–1. 6. pomorska bitka med Britanci in Nemci pri Skagerraku, brez odločitve
4. 6.–16. 12. tri ofenzive ruskega generala Brusilova v Galicijo in Bukovino
24. 6.–26. 11. bitka na Sommi: brezuspešni poskusi preboja Francozov in Britancev
29. 8. vrhovno poveljstvo vojske v Nemčiji dobita Hindenburg in Ludendorff
11.–18. 9. ofenziva antante na solunski fronti; Srbi na Kajmakčalanu prebijejo bolgarsko fronto in 
prodrejo do Bitole
12. 12. mirovna deklaracija Nemčije; antanta jo odkloni
1917
31. 1. Nemčija napove z noto ZDA, začenši s 1. 2., neomejeno podmorniško vojskovanje
8.–15. 3. februarska revolucija v Rusiji; car Nikolaj II. se 15. 3. odpove prestolu
2. 4.–20. 5. poskus Britancev, da bi prebili fronto v pomladni bitki pri Arrasu; konča se brez uspeha
6. 4.–27. 5. francoski poskus preboja v dvojni bitki ob Asini in v Šampanji spodleti
28. 4.–20. 5. brezuspešni poskusi preboja Britancev v Artiosu
27. 5.–2. 12. večkratne neuspešne britanske ofenzive v Flandriji
1. 8. neuspešna mirovna nota papeža Benedikta XV.
24.–27. 10. preboj Nemcev in Avstrijcev v 12. bitki ob Soči pri Kobaridu proti Italijanom
2. 11. Balfourjeva deklaracija: britanska obljuba, da ustvarijo Židom domovino v Palestini
7.–8. 11. oktobrska revolucija v Rusiji
6. 12. razglašena neodvisnost Finske
15. 2. nemško-rusko premirje
1918
8. 1. razglasitev »14 točk« ameriškega predsednika Wilsona
3. 3. mir v Brest-Litovsku med Rusijo in centralnimi silami: Rusija se odpove Livoniji, Kurski, 
Latviji, Litvi, Estoniji, Poljski, Finski in Ukrajini
21. 3.–17. 7. na zahodu pet nemških ofenziv, brez odločilnega izida
18. 7.–začetek 
septembra
protiofenziva antantnih čet pod Fochem: nemški umik na »Siegfriedovo linijo«
15.–18. 9. srbska vojska na solunski fronti zlomi bolgarski odpor
29. 9. Bolgarija podpiše premirje; antantne sile potisnejo Nemce po dolini Vardarja in Morave 
proti Beogradu
21. 10. Nemško-avstrijska narodna skupščina na Dunaju
28. 10. razglasitev neodvisne republike Češkoslovaške v Pragi
29. 10. južnoslovanski narodi zapustijo avstro-ogrsko državo; 1. 12. razglašena Kraljevina Srbov, 
Hrvatov in Slovencev, od 1929 Kraljevina Jugoslavija
1. 11. sestavljena samostojna madžarska vlada; 16. 11. razglašena Madžarska republika
28 Tomaž Kladnik
3. 11. premirje med antanto in Avstro-Ogrsko
9. 11. Scheidemann okliče v Berlinu Nemško republiko
10. 11. cesar Viljem II. odide na Nizozemsko
11. 11. premirje med antanto in Nemčijo v Compiegnu; cesar Karel I. Avstrijski se odpove prestolu
12. 11. Nemško-avstrijska narodna skupščina razglasi Nemško Avstrijo za sestavni del Nemške 
republike
Vir: Svetovna zgodovina, Ljubljana 1976, str. 525
2 VOJAŠKA ORGANIZIRANOST AVSTRO-OGRSKE
Vojaška organiziranost Avstro-Ogrske, s katero je le-ta vstopila v vojno, 
je izhajala iz reforme oboroženih sil v času oblikovanja dualizma leta 1886, do-
polnjene z reformo v letih 1881–1883. Na čelu vojaške organiziranosti je bilo 
skupno vojno ministrstvo, za vsako polovico države pa še posebno ministrstvo 
za deželno obrambo, Landwehr za avstrijski in Honved za ogrski del države. 
Posebno organizacijsko obliko pa je predstavljala posebna pomožna – črna voj-
ska – Landsturm. Generalštab skupne vojske je bil pristojen predvsem za ope-
rativne priprave na vojno. Na čelu le-tega je bil feldmaršal Franz grof Conrad 
von Hotzendorf in to med leti 1906 in 1911, ter nato ponovno med leti 1912 in 
1918, v vmesnem obdobju pa feldmaršal Blasius Seuma (Žeuma). Cesar oziro-
ma kralj je svojo vlogo vrhovnega poveljnika uveljavljal preko vojaške pisarne. 
Parlamenti, zvezni za zvezno vojsko, avstrijski in ogrski pa za deželno obrambo, 
so v mirnem času odobravali finančna sredstva za vojsko in obrambo ter kon-
tingente nabornikov.8
Vojaška organizacija je v miru predvidevala 800.000 vojakov, država pa je 
bila v vojaškem pogledu organizacijsko razdeljena na 15 korpusnih območij, od 
leta 1909 na 16. Le-ta so bila razdeljena na 106 vojaških dopolnilnih okrajev, ki 
so ustrezali nabornim okolišem pehotnih polkov, trije pa so bili namenjeni po-
polnjevanju vojne mornarice. Vse slovensko nacionalno ozemlje, razen transli-
tvanskega Prekmurja, je po letu 1882 pripadlo notranjeavstrijskemu 3. korpusu 
s štabom v Gradcu. Zaradi teritorialnega nabornega sistema so bile nekatere 
enote v veliki meri ali večinsko slovenske in so jih zaradi tega v javnosti ozna-
čevali kot »slovenske polke«. Takšni so bili: 17. ljubljanski, 87. celjski, 97. tržaški 
ter delno 7. celovški in 47. mariborski pehotni polk, 5. goriški dragonski polk, 
topniška diviziona v Ajdovščini in Vipavi, 7. in 20. lovski bataljon, domobran-
ska 26. in 27. strelska polka, s tem, da so zadnjega zaradi obrambe Posočja leta 
1906 preimenovali v 2. gorski strelski polk. So pa leta 1887, zaradi skrajšanja 
mobilizacijskega časa ter nacionalno-političnih razlogov, sedeže nekaterih pol-
kov razporedili zunaj nabornih območij. Tako je imela leta 1914 Avstro-Ogrska 
8 Slovenska novejša zgodovina, Ljubljana 2005, str. 125.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 29
v kopenski vojski 106 polkov in 34 topniških polkov, v mornarici pa 414.000 
vojakov in 20.000 častnikov.9 
Vojaški načrt je bil zaradi več možnosti za vojno izdelan v več različicah. 
Predvideval je koncentracijo velikega dela oborožene sile v Galiciji in Bukovini 
(stopnja A: 28,5 pehotne divizije, 12 konjeniških divizij ter 21 pohodnih in čr-
novojniških brigad). Za Balkan je bila predvidena minimalna skupina Balkan, 
ki jo je sestavljalo osem pehotnih divizij in sedem črnovojniških brigad, za va-
riantno uporabo pa so predvideli še sile stopnje B (12 pehotnih, ena konjeniška 
divizija in šest brigad), ki bi jih skupaj z delom sil stopnje A uporabili proti 
Srbiji, če Rusija ne bi stopila v vojno, ob morebitni vojni z Rusijo pa bi jih 18. 
dan po začetku mobilizacije uporabili na vzhodnem bojišču. V državi so že 25. 
julija 1914 pričeli z delno, 31. julija pa s splošno mobilizacijo, ki je zajela obvezni-
ke med 21. in 42. letom starosti. Skupaj je bilo vpoklicanih 2.846.000 vojakov, 
od katerih je dotlej le četrtina služila vojaški rok. S slovenskega ozemlja je bilo 
vpoklicanih med 30. in 35.000 vojaških obveznikov, ki so se morali zbrati na se-
dežih dopolnilnih enot polkov. Tretji korpus je bil razporejen na vojskovališče z 
Rusijo. Sestavljale so ga tri divizije, vsaka s tremi brigadami, tako je bilo v njem 
skupaj približno 50.000 mož, od tega približno 60 % Slovencev. Večina enot je 
12. avgusta 1914 odpotovala z železniškimi transporti skozi Madžarsko v Gali-
cijo, kjer se je korpus zbral 20. avgusta 1914. Enote so takoj napotili na bojišče, 
saj se je 23. avgusta začela splošna ofenziva, z namenom osvojiti rusko ozemlje 
na Poljskem. Ob hkratnem napadu ruske vojske se je na 300 km širokem bo-
jišču med Vislo in Dnjestrom vnela velika bitka. Slovenske enote pa so imele 
že v prvem velikem spopadu z nasprotnikom pri Majdanu Gologorskemu 26. 
avgusta velike izgube: 17. pešpolk je izgubil polovico moštva, več kot 2000 ljudi, 
87. pehotni polk je imel 350 mrtvih in 1050 ranjenih, 47. pehotni polk je izgubil 
1287 mož, od tega jih je padlo 168.10 
Z izgradnjo Južne železnice in njenim prihodom v mesto leta 1846 je Ma-
ribor s svojo lego v središču sodobnih cesarskih prometnih poti pridobil poleg 
izjemnih možnosti gospodarskega in prometnega razvoja tudi pomembno vo-
jaško-strateško vlogo; kmalu je imel eno največjih vojašnic v tem delu cesarstva. 
V mestu so bili tako sedeži nabornega okraja pehotnega polka številka 47 in 26. 
domobranskega polka, v tem času pa so zgradili tudi več novih vojaških stavb. 
Vsekakor je najpomembnejša med njimi kadetnica, ki je bila ob vselitvi leta 
1856 kot »k.k. Kadetteninstitut« namenjena usposabljanju in vzgajanju gojencev, 
kadetov, bodočih častnikov. Zgrajene so bile še domobranska vojašnica v 
Melju, konjeniška vojašnica, topniška vojašnica, živilsko skladišče in vojaška 
9 Prav tam, str. 127.
10 Prav tam, str. 128.
30 Tomaž Kladnik
bolnišnica. V njih so delovali 47. pešpolk, 26. domobranski polk, 5. dragonski 
polk in 3. polk poljskih havbic. Sarajevski atentat 28. junija in ultimat Srbiji 
23. julija ter delna (25. julija) in splošna mobilizacija (28. julija 1914) moških 
od 21 do 42 let, ki je tudi obveznike zajela v črnovojniško službo, so v javnosti 
povzročili ogorčenje in hkrati navdušenje ter pričakovanje hitrega konca vojne 
in slave, ki temu sledi. Jože Hemeršak, ki je odšel na bojišče s 26. domobranskim 
(kasneje strelskim) polkom, je vzdušje ob začetku vojne opisal tako: »Cesar 
Franc Jožef je izdal manifest narodom Avstro-Ogrske. Začetek vojnih operacij 
je pričakovati vsak čas. Dunajska vlada navdušuje narode z manifesti. Vsak dan 
lepijo po Ljubljani nove lepake, naperjene proti Srbiji. Ulice so vedno bolj polne, 
stalno se vršijo burne demonstracije, ljudstvo je popolnoma ponorelo. Izšel je 
ukaz, da se postavljajo straže na železniških progah. Vse državne ustanove, 
kot so železnica, pošta in banka, je prevzela vojaška oblast. Civilni promet na 
Južni železnici je ustavljen. Neprenehoma prevažajo čete in vojni material. 
Vpoklicujejo rezerviste, takoj morajo odpotovati proti jugu. Čete v Bosni in 
Hercegovini so pripravljene. Ljudstvo je mislilo, da bo Avstrija kar pohodila 
Srbijo. Vsi smo pričakovali, da bo vojna kratkotrajna in majhna. A zmotili smo 
se. Izbruhnila je svetovna vojna. Hodili smo na glavno železniško postajo, od 
koder so odvažali razne maršbataljone na daljni jug. Vojaki so bili ovenčani s 
šopki, kakor da odhajajo na kakšni ohcet in ne v vojno. Ko smo nekoč pasli 
radovednost na železniški postaji, nepričakovano pripelje vlak Rdečega križa s 
prvimi ranjenci. Ko so ljudje to videli, so postali zamišljeni in ni bilo več prejšnje 
razposajenosti in navdušenja.«11 
Slika 1: Vojna fotografija: Avtomatska havbica 42 cm M16
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
11 Marko Štepec, Vojne fotografije 1914–1918, Ljubljana 2008, str. 24.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 31
Slika 2: Vojna razglednica: Slovo od žene
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
Slika 3: Vojna razglednica: Slovo od domačih
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
32 Tomaž Kladnik
3 ODMEVI S FRONT
Vojaki, ki so odhajali iz Maribora na fronto, so si okrasili vlake s cvetlicami 
in venci; kot so zapisali v Straži, so »kaj radi imeli na vozovih slike presvitlega 
cesarja, za katerega so z navdušenjem šli na bojišče.« V ta namen je Tiskarna sv. 
Cirila za vse vojaške vlake, ki so odhajali iz Maribora, darovala »umetne girlan-
de in cvetlice«, ravnatelj tiskarne, dr. Jerovšek, pa je na lastne stroške kupil nad 
30 slik »presvitlega cesarja« in jih podaril navdušenim vojakom.12
Stiki z domačimi na fronti so se vzpostavljali predvsem preko pošte. V ta 
namen so za čas vojne za vojake na bojiščih ustanovili posebno vojno pošto in 
predpisali, kako bo tovrstni poštni promet potekal. Tako so uvedli dopisnice 
za vojno pošto, ki so jih vojaki dobili zastonj, zasebniki pa pri poštnih uradih 
za en vinar in nanje ni bilo potrebno prilepiti znamk. Ob prihodu na bojišče je 
vsak vojak dobil svoj natančen naslov oziroma številko vojnega poštnega urada, 
kamor so lahko pošiljali tudi listine, tiskovine, vzorce in kupoprodajne listine, 
ki pa so morale biti opremljene z znamkami. Vojakom in častnikom se ni smelo 
pošiljati priporočenih pisem, nakaznic, čekov in paketov, denar pa le preko de-
narnih pisem, in to do višine 1000 kron.13 
S širitvijo vojaških spopadov je vse več vojakov padlo v nasprotnikovo uje-
tništvo; tako so se množila vprašanja in pritožbe prebivalstva glede neugodnega 
položaja vojnih ujetnikov v Rusiji. Ljudje so jih pošiljali na vojno ministrstvo, 
»poizvedbeni urad za vojne vjetnike«, na različna društva Rdečega križa, na 
zunanje ministrstvo in drugam. Ker je vse to kazalo na veliko zmedo oziroma 
na to, da ljudje niso vedeli, na koga se naj glede tega obrnejo, so pristojna mini-
strstva v časnikih izdajala pojasnila. Za varstvo vojnih ujetnikov »v sovražnem 
inozemstvu« je bilo pristojno izključno vojno ministrstvo, ki je imelo vse in-
formacije. Za civilne internirance »v sovražnem inozemstvu« je bilo pristojno 
zunanje ministrstvo. Kot uradno pomožno mesto v zadevah vojnih ujetnikov 
je deloval urad za vojne ujetnike z več oddelki, ki so skrbeli za poizvedovanje 
o vojnih ujetnikih in pojasnila v zvezi z njimi, za preiskave o vojnih ujetnikih 
na sovražnem ozemlju, za denarne pošiljke tja, za varstvo in pomoč vojnim 
ujetnikom ali civilnim internirancem, za pošiljanje knjig in komunikacijo s pri-
padnikom domače države v od sovražnika zasedenem ozemlju, kar pa je bilo 
možno samo v primeru Italije. Ob posameznih oddelkih so bili navedeni nji-
hovi naslovi in telefonske številke, na katerih so bili dosegljivi za informacije.14
V pismih so vojaki svoje domače prosili tudi, da jim na bojišče pošiljajo 
cigarete in druge tobačne izdelke, ki jih na bojišču ni bilo mogoče dobiti. Tako 
so v uredništvih Straže in Slovenskega gospodarja pričeli z akcijo »Za vojake – 
12 Straža, 14. avgust 1914, str. 5.
13 Straža, 3. avgust 1914, str. 4.
14 Straža, 19. januar 1917, str. 5.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 33
kadilce«, saj »na bojišču ni dobiti, kar bi v prostih urah imeli najrajši: cigarete, 
smotke, tobak, pipe, vžigalice itd. in tudi bogata mesta in imoviti stanovi nabi-
rajo vsepovsod za svoje vojake takih darov. Ne dopustimo, da bi naši spodnje-
štajerski mladeniči in možje ne imeli tega, kar imajo drugi!« 
Zato so pozvali, da v mestih, trgih in vaseh začnejo z zbiranjem tovrstnih 
artiklov in denarja za spodnještajerske vojake na bojiščih in v bolnicah ter tako 
zbrano pošljejo na eno izmed uredništev.15 Razen zbiranja posameznih praktič-
nih potrebščin za vojake na fronti in kupovanja vojnih obveznic oziroma poso-
jil, so nekateri premožni meščani namenjali vojaškim enotam tudi direktna fi-
nančna sredstva. Tako je bilo v obvestilu o smrti veleindustrialca Antona Badla, 
ki je umrl v starosti 85 let, zapisano, da je v »dobrodelne namene sporočil lepe 
svote in sicer za invalide 47. pešpolka in 26. domobranskega pešpolka znesek 
100.000 kron, pomožnemu društvu mariborskih gospa 1000 kron, občinskim 
ubogim v Krčevini pri Mariboru 5000 kron in še več drugim«.16
Vojakom na bojišču so predvsem v moralno oporo izdajali razne priročni-
ke; npr. vojni kurat Rozman, ki je padel leta 1914 pri Grodeku v Galiciji, je napi-
sal knjigo Krščanski vojak. V knjigi so opisani: »vojaški poklic, prisega, pomen 
zastave, ljubezen do domovine, svetost kraljeve krone, pokorščina, izpolnjeva-
nje dolžnosti, tovarištvo, vera, molitev, pijančevanje, pohotnost, samomor«. Ko-
ledar za slovenske vojake za leto 1917 je prinašal naslednjo vsebino: »organizacija 
naše vojske in mornarice, državne podpore za družine mobiliziranih z novimi 
odloki, kaj dobijo vdove in sirote padlih vojakov, podpore zaostalim padlih in 
pogrešanih vojakov, preskrba invalidov in njihovih družin, vojno zavarovanje 
in odlikovanja za moštvo.« Ob tem so bili upoštevani najnovejši odloki in pri-
dodani vzorci vlog za tovrstne pomoči. Priložen je bil tudi Duhovni spremlje-
valec in molitvenik, ki »obsega krasne, vojakom nadvse potrebne nauke in mo-
litve«. Ob koncu je vseboval še nove poštne določbe ter za razne zapiske še 48 
listov praznega papirja in svinčnik.17
Največje zanimanje za domačo mariborsko javnost so vsekakor zbuja-
le novice s front, predvsem tistih, kjer so se borile enote z večino vojakov s 
Spodnje Štajerske. Osnova informacij z bojišč so bila pisma vojakov domačim, 
članki v časopisih, informacije, ki so jih prinašali vojaki na dopustih oziroma 
ranjeni v oskrbi doma ali v bolnišnicah, ter govorice, ki so jih tako ali drugače 
širili po mestu.
Cenzura o novicah z bojišč je posegala tako v pisma borcev kot časopisne 
članke. V časopisih so prevladovali članki z optimistično in narodnovzpodbu-
dno vsebino. Z velikim naslovom na prvi strani so v Straži zapisali: »Pešpolk št. 
15 Straža, 23. oktober 1914, str. 5.
16 Straža, 25. februar 1916, str. 6.
17 Straža, 13. april 1917, str. 6.
34 Tomaž Kladnik
87, 47 in 27 v bojih pri Lvovu« ter podnaslovi: »Bitka okoli Lvova traja še naprej. 
Graški armadni kor izborno rešil svojo nalogo. Naši stojijo trdno. Naše desno 
krilo napreduje. Avstrija se veseli Auffebergovih in Danklovih zmag.« Tako so 
udeleženci bitke pri Lvovu, ranjenci in avtomobilisti, pripovedovali, da se je 
armada okrog Lvova že sedem dni borila »pod velikimi izgubami z veliko boj-
no sovražno premočjo. Naša armada ne brani samo svojih postojank, temveč 
tudi pogosto napada sovražnika. Posrečilo se je našim četam vreči sovražnika 
že večkrat nazaj. Naše čete preveva zmagovito, izborno razpoloženje. Z vese-
ljem so zavzele svoje nove postojanke. Vojna uprava skrbi za dovolj velik dovoz 
streliva. Radi tega je zavest naše armade in zaupanje v lastno moč vedno na 
izredno visoki stopnji. Med našimi bojnimi vrstami vlada splošno mnenje, da 
bo sovražnik moral svoj vpad v Galicijo plačati z velikimi žrtvami. Kljub veliki 
premoči, s katero razpolaga sovražnik, se sovražno vpadanje vedno zmanjšuje. 
Velika borba traja naprej. Vsi znaki kažejo, da bo mogoče streti sovražno bojno 
silo in da čaka našo armado končni zmagoviti uspeh.«18 
O bojih domačih polkov so zapisali: »Med polki, ki so se tako vrlo držali 
v bojih okoli Lvova, se nahaja tudi pešpolk št. 47. Rama ob rami je stal s peš-
polkom št. 27 in 87 v središču tretjega, graškega, armadnega kora ter se dne 26. 
avgusta bojeval od ¾ 6 ure zjutraj, ko je začel naskakovati, pa do večera. Dese-
tnik 47. pešpolka pripoveduje, da je prišel pešpolk na 300 korakov sovražniku 
blizu in prisilil rusko infanterijo, da se je umaknila iz zavarovanih mest. Nadalje 
pripovedujejo, da so Rusi posebno radi streljali na zdravniška postajališča. Od 
8. lovskega bataljona je padlo veliko častnikov.«19
Novice o velikih izgubah domačih polkov, ki so prihajale v domovino, so 
skušali pomiriti s časopisnimi članki, ki so se trudili omiliti resnico. Tako je 
na primer poveljnik III. armadnega zbora, general Colerus pl. Geldern, ura-
dno naznanil vojaškemu poveljniku v Gradcu, generalnemu majorju Mata-
noviču, da je imel graški armadni zbor v dneh od 26. do 31. avgusta »v prvi, 
kakor tudi pozneje v drugi bitki pri Lvovu trde boje s sovražno bojno silo. 
Kljub mogočnemu napadalnemu prodiranju ruske armade je naš armadni zbor 
svojo nalogo izborno rešil. Naše čete so se nepremagane in dobro razpoložene 
vrnile iz krvavih bojev. Vojni čini naših čet so občudovanja vredni in zaslužijo 
najvišjo pohvalo«. V nadaljevanju je uredništvo zapisalo, da je »to uradno 
naznanilo poveljujočega generala najboljši protidokaz proti raznim čudnim in 
neresničnim govoricam, ki se širijo o naših polkih. Te govorice, ki so se trosile 
po raznih nepoklicanih osebah in so se glasile tako, kot bi bila najboljša moč III. 
18 Straža, 5. september 1914, str. 1 in 2.
19 Straža, 5. september 1914, str. 2.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 35
kora zlomljena, so popolnoma neosnovane. V prihodnje se bo proti raznašalcem 
takih neresničnih in razburljivih govoric postopalo z brezobzirno strogostjo.«20 
Straža 7. septembra prinaša pogovor (ki ga je dan prej objavil Grazer Vol-
ksblatt) z nadporočnikom T., ki je bil težko ranjen v desno nogo in prepeljan na 
zdravljenje v Gradec. Na vprašanje o velikih izgubah slovenskih polkov je odgo-
voril, »da vojska ni zavarovalnica za življenje, si moramo pač sami predstavljati. 
Radi dogodkov na bojišču in radi ranjencev se nam ni treba vznemirjati. Posa-
mezni oddelki so imeli res velike izgube, drugi pa zopet skoro nobenih. Glede 
števila izgub je odvisno od raznih okolnosti. Gotovo pa je, da so imeli Rusi v 
boju s 3. korom najmanj dvakrat toliko mrtvih kot mi. Ko smo naskočili ruske 
okope, smo našli tam mrliče po dva do tri drug na drugem. Naše prebivalstvo 
se prehitro razburja, poveča vsled svoje domišljije izgube in vidi takoj vse črno. 
Na bojišču se taki dogodki veliko mirneje presojajo.«21 
Na vse pogostejša vprašanja javnosti, kaj je s slovenskimi polki, oziroma 
kot odgovor na govorice, da je bil tretji armadni zbor, v katerem so bili tudi vsi 
domači slovenski polki, uničen, so javnosti z namenom, »da se vsako razbur-
jenje prepreči«, kot pojasnilo posredovali pogovor Arbeiterwille z nekim infan-
teristom belgijskega pešpolka, ki je na vprašanje o tem, da naj bi bil tretji zbor 
skoraj popolnoma uničen, dejal, da »je res, da je marsikoga zadelo, ampak o 
uničenju ne more biti nobenega govora,« in da je »ranjencev res zelo veliko, 
ampak mrtvih pa sila malo« ter da »kar je tudi zelo dobro, ruske krogle so tako 
majhne in ostre, da se rane prav kmalu ozdravijo in pri tem pokazal neko kro-
glo, ki jo je našel, in na luknjo, ki mu jo je naredila na rokavu bluze. Bila je tako 
majhna, da jo je bilo s prostim očesom komaj videti«. Na koncu članka pa še 
spodbudno sporočilo »torej glavo pokonci. Zaupanje in potrpljenje!«22
20 Straža, 21. september 1914, str. 3.
21 Straža, 7. september 1914, str. 2.
22 Straža, 7. september 1914, str. 1.
36 Tomaž Kladnik
Slika 4: Vojna razglednica: Regiment po cesti gre
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
Slika 5: Vojna razglednica: Rdeči križ
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 37
Kljub temu v mestu govorice o velikih izgubah na vzhodnem bojišču niso 
potihnile, še več, vzroki zanje so se pripisovali slovanski zaroti oziroma sode-
lovanju Slovencev z Rusi. Tako so v Straži zapisali, da se »poroča nam iz po-
polnoma zanesljivih virov, da se je v soboto in v nedeljo širila po mariborskih 
ulicah med nerazsodnimi ljudmi strašno zlobna vest, ki si jo je mogel izmisliti 
sam hudič, da Slovenci (die Windischen) niso hoteli streljati na Ruse. To je v 
nebo vpijoča, nezaslišana krivica, ki se godi našim vojakom. Mi pa smatramo 
za svojo sveto avstrijsko dolžnost, da ker so se govorice javno širile, tudi javno 
in odločno proti njim nastopimo ter branimo čast za domovino borečih se in 
umrlih slovenskih vojakov. Vsa poročila govorijo, da so se slovenski fantje v 
Galiciji držali kot junaki, borili kot levi in da se niso pred večkrat močnejšim 
sovražnikom umaknili niti za ped. Svojo kri so domoljubno darovali za domo-
vino, a sedaj pridejo zlobni ljudje, da umažejo njihovo čisto, nad vse dvome 
vzvišeno čast. Kdor še bo slišal tako žaljivo in zlobno govorico, naj krivce takoj 
naznani državnemu pravdništvu. Proti zlobi je potrebno nastopiti odločno.«23
Pisma »mariborskih znancev na bojišču« so bila bolj optimistična. Izmed 
pristašev Straže iz Maribora, ki so bili na bojišču, so se uredništvu oglasili »od-
vetnik dr. Josip Leskovar, kateri poroča, da je še zdrav in v nekem dalmatin-
skem mestecu; dr. A. Juvan, koncipijent pri dr. Leskovarju, piše, da je še čil in 
zdrav ter se je udeležil že raznih bojev proti Črnogorcem v Hercegovini; tajnik 
F. Leskovar pa se nahaja na gališkem bojišču; istotako mesar in gostilničar Jožef 
Kirbiš, kateri poroča, da ga še ni zadela nobena sovražna krogla.«24
Kot motivacijo in priznanja za odločno ravnanje na bojiščih so objavljali 
sezname odlikovanih častnikov iz domačih polkov. Tako je cesar podelil voja-
ški zaslužni križec z vojnim okraskom nadporočniku Oskarju Gerzabeku iz 47. 
pešpolka, podpolkovniku grofu Bissingenu in Nippenburgu iz 5. dragonskega 
polka, stotnikoma Edvardu Breitenfeldu in Viljemu Reinischu iz 47. pešpolka. 
Posebno priznanje in pohvalo je cesar izrazil še nadporočniku Karolu Kopriva 
iz 47. pešpolka. Vsi so se »posebno hrabro vedli pred sovražnikom na bojišču v 
Galiciji.«25 Z zlato hrabrostno kolajno je bil odlikovan narednik Ivan Rotman, 
doma iz Št. Ilja v Slovenskih goricah. »Rotman je s svojim oddelkom na sever-
nem bojišču prvi udrl v sovražno postojanko in zažgal hišo, v kateri se je naha-
jal večji oddelek sovražnika. Celi dan je moral Rotman radi prehudega sovra-
žnikovega ognja ostati v nekem jarku v neposredni bližini. Še le ko je nastopila 
noč, se je z ostankom svojega voda (6 mož) vrnil.«26 Domobransko ministrstvo 
23 Straža, 7. september 1914, str. 4.
24 Straža, 3. oktober 1914, str. 2.
25 Straža, 30. oktober 1914, str. 5.
26 Straža, 12. februar 1915, str. 5. 
38 Tomaž Kladnik
pa je z dekretom izreklo pohvalno priznanje za izvrstno službovanje stotniku 
26. domobranskega pešpolka Rudolfu Maistru v Mariboru.27
Straža je nato 16. oktobra 1914 prvič objavila sezname ranjenih in padlih 
na bojiščih, in to za pešpolk št. 47, dragonski polk št. 5 in lovski bataljon št. 9 
ter z opombo, da uredništvo »ne prevzame nobene odgovornosti za resničnost 
izkazov o padlih in ranjenih. Mi smo te podatke posneli po različnih virih, ki 
pa mnogokrat niso popolnoma zanesljivi. Posebno glede imen se pride v teh 
izkazih mnogokrat na sled velikim pogreškam. Da zmoremo naše izkaze o pa-
dlih, ranjenih in ujetih izpopolniti, prosimo, da se nam poroča, če ima kdo kake 
zasebne podatke.«28 
V naslednjih mesecih so bili seznami ranjenih, padlih in ujetih vse daljši, 
v opombi uredništva pa je bilo dodano, da »kdor želi imeti natančna obvestila o 
padlih in ranjenih, naj si naroči uradne izkaze v tiskarni sv. Cirila v Mariboru, 
Koroška cesta št. 5.«29 
Za posamezne vojake – častnike so bile objavljene posebne osmrtnice. 
Tako je gospa Terezija Ornik, posestnica v Jarenini, »javljala bolestnim srcem, 
da so bili prepeljani telesni ostanki njenega dne 12. junija 1915 na severnem bo-
jišču za cesarja in domovino padlega, iskreno ljubljenega, nepozabnega sina 
gospoda Ferdinanda Ornik, c. in kr. stotnika pešpolka štev. 47, imejitelja več 
odlikovanj. Padel je na čelu svojih junaških čet gori imenovanega dne v starosti 
32 let kot zadnji vseh mojih dragih. Njegovo truplo je bilo iz začasnega groba v 
Potoczyski v Vzhodni Galiciji izkopano in prepeljano v domačijo, da se izroči 
domači zemlji. Blagoslovljenje v Mariboru se vrši v soboto dne 15. decembra 
1917 ob ½ 9 uri prepoldne v mrtvašnici mestnega pokopališča, nakar se bodo 
telesni ostanki prepeljali v Jerenino in položili v družinski grob na tamošnjem 
mirodvoru istega dne ob 11 uri prepoldne. Svete maše – zadušnice se bodo brale 
v dekanijski cerkvi v Jerenini.«30 
4 VOJAŠTVO V MESTIH
Po mobilizaciji ob začetku vojne se je mobiliziranje za vojsko sposobnih 
moških nadaljevalo ves čas vojne. Tako se je »prebiranje črnovojnikov od 43. 
do 50. leta« izvajalo v Celju od 29. julija do 10. avgusta, v Mozirju 12. in 13. av-
gusta, v Hrastniku 15. avgusta, v Trbovljah 16. avgusta, v Brežicah od 18. do 20. 
avgusta, v Kozjem od 22. do 24. avgusta, v Sevnici 25. avgusta, v Konjicah 27. in 
29. avgusta, v Rogatcu od 31. avgusta do 1. septembra, na Ptuju od 3. do 9. sep-
tembra, v Ormožu 11. in 12. septembra, v Ljutomeru od 14. do 17. septembra, v 
27 Straža, 6. april 1917, str. 4.
28 Straža, 16. oktober 1914, str. 5 in 6.
29 Straža, 29. januar 1915, str. 6 in 7.
30 Straža, 14. december 1917, str. 7.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 39
»Sovenjgradecu« od 19. do 23. septembra, v Velenju 25. septembra, v Nemškem 
Lonču od 12. do 19. avgusta, v Lipnici od 21. do 29. avgusta, v Radgoni od 31. 
avgusta do 4. septembra, v Mariboru od 6. do 13. septembra, v Slovenski Bistrici 
od 14. do 15. septembra, v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah 17. in 18. septembra 
in v Mariboru od 20. do 24. septembra.31 Ob tem je bilo še »naknadno prebira-
nje črnovojaških zavezancev, pristojnih v Maribor«, in sicer rojstnih letnikov 
1897–1866 25. julija, v Mariboru stanujočih tujcev nabornih letnikov 1880–1866 
27. julija ob 8. uri zjutraj v dvorani Gabrinus, Schillerjeva cesta 29.32 
Vojno ministrstvo je omogočilo, da so lahko mladeniči, rojeni v letih 1892–
1895, ki so bili vpoklicani kot črnovojniki, predčasno opravili dopolnilni izpit 
za enoletne prostovoljce, če so v času, ko so jih »poklicali pod orožje, kot javni 
učenci obiskovali tisti letnik ali razred kakega javnega učnega zavoda (gimna-
zija, realka, učiteljišče), kateri je predpisan za pripust k dopolnilnemu izpitu za 
enoletne prostovoljce«. Kot dokazilo so morali prinesti potrdilo, da so kot javni 
učenci obiskovali tudi vse druge »predidoče letnike ali razrede kakega označe-
nih javnih učnih zavodov«, dokazati »posebne ozira vredne okoliščine, ki so 
brez lastne krivde povzročile zapozneli obisk dotičnega javnega učnega zavoda« 
ter se zavezati, da bodo »po prestanem dopolnilnem izpitu prostovoljno vstopili 
v skupno armado ali domobranstvo«. Tako opremljene prošnje so morali vložiti 
»potom pristojnega vojaškega poveljstva na ministrstvo za deželno brambo«. 
Dopolnilni izpiti so se izvajali na vseh »infenterijskih« kadetnicah, na višjih vo-
jaških realkah v Mariboru in Požunu ter na »kavalerijski« kadetnici v Mödlingu 
pri Dunaju.33 
Preverjali so tudi vse tiste, ki so bili vojaške službe oproščeni. Tako so se 
morali uslužbenci zasebnih podjetij, posamezni zasebniki, ki so bili kot vodilni 
ali drugače pomembni funkcionarji »v interesu javnosti od vojaške preiskoval-
ne komisije pri domobranskem ministrstvu oproščeni s pristavkom: nadaljnja 
oprostitev le v slučaju nesposobnosti za vojaško službo na fronti, se morajo, ako 
hočejo biti nadalje oproščeni od vojaške službe«, javiti pri najbližji vojaški evi-
denčni oblasti oziroma okrajnem glavarstvu in to »v svrho vojaško zdravniške 
preiskave glede njihove sposobnosti za vojaško službo«. Zglasiti so se morali en 
do dva meseca pred potekom roka, do katerega so bili oproščeni. Vojaške evi-
denčne oblasti so v tem kontekstu dobile nalogo, da morajo prošnjam ugoditi 
čim prej ter o uspehu vojaško-zdravniškega pregleda pisno obvestiti posame-
znike, ki so zaprosili za oprostitev. Prošnjam za nadaljnjo oprostitev so morali 
prosilci nato priložiti rezultat vojaško-zdravniškega pregleda, in sicer »v izvir-
niku in ne v prepisu«. Tako je bilo omogočeno, da se »take oproščene osebe, 
31 Straža, 26. junij 1915, str. 3.
32 Straža, 26. maj 1916, str. 6.
33 Straža, 5. marec 1915, str. 4.
40 Tomaž Kladnik
ki so za vojaško službo na fronti nesposobne, pravočasno še nadalje oprostijo, 
v nasprotnem primeru pa, ako so dotične osebe za vojaško službo na fronti 
sposobne, je omogočeno prosilcem pravočasno skrbeti za nadomestek v vojake 
vpoklicanega«.34
Vpisovanje gojencev v kadetnice je, kot pred tem, potekalo tudi v vojnem 
času, in sicer sredi meseca septembra. Kot pogoj za sprejem v prvi letnik se 
je zahtevalo, da je moral »prošnjik dovršiti štiri razrede kake srednje šole, av-
strijske in hrvaške meščanske šole nimajo iste veljave kot srednje. Gojencem 
nenemške narodnosti je dovoljeno, da smejo napraviti sprejemni izpit tudi v 
svojem materinem jeziku«. Prošnje za sprejem je bilo potrebno vložiti do 20. 
julija. V kadetnice niso bili sprejeti tisti, ki so že bili »asentirani, kakor tudi 
črnovojniški zavezanci«.35
Vojna je posegla tudi v ustaljene tirnice izobraževanja ostalih poklicev, ki 
so jih morali prilagajati vojnim okoliščinam. Tako je »naučno ministrstvo« do-
volilo, da so lahko učitelji, ki so nameravali v spomladanskem roku opraviti 
»usposobljenostni izpit« in ki bodo takrat že vpoklicani v vojaško službo, tega 
opravili predhodno, s tem da se »čas v vojaški službi zaračuna, kakor da bi uči-
telji poučevali«.36 
Izkušnje iz vojaških spopadov na fronti niso vplivale samo na učitelje, ki so 
morali na fronto, ampak tudi na vsebino izobraževanja v šolah. Tako so šolske 
in vojaške oblasti pričele z uvajanjem jezikovne reforme, saj se je morala »jezi-
kovna naobrazba naše mladine v bodoče primerno izpopolniti in modernizi-
rati, primerno bistvu države, kot države narodnosti«. To je izhajalo iz izkušenj 
z bojišča, kjer se je »moralo često izkusiti, kako težko se naši vojaki sporazu-
mevajo med seboj. V naši državi se govore mnogi jeziki: nemški, poljski, češki, 
slovenski, hrvatski, italijanski, romunski, maloruski, ali v učnih načrtih naših 
šol, tudi v najvišjih, to dejstvo absolutno ne prihaja do izraza«. Predlagano je 
bilo, da se uvede sistem jezikovnega izobraževanja v šolah, ki bo omogočil po-
učevanje v državi uporabljanih jezikov, in to tako, da »če je časa in možnosti za 
čas trateči študij klasičnih jezikov v gimnazijah, potem se že dobi nekoliko ur za 
učenje vsaj elementov državnih jezikov. Ob vsem čaščenju helenizma vendar ne 
verujemo, da sme grški jezik zahtevati prednost pred državnimi jeziki, ki v miru 
spajajo narode, a na bojiščih vsaj omogočajo misli med sobojevniki.« 
34 Straža, 14. september 1917, str. 5. 
35 Straža, 9. april 1915, str. 4.
36 Straža, 5. marec 1915, str. 4.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 41
Slika 6: Vojna razglednica: Molitev ob grobu
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
Slika 7: Vojna razglednica: Enote v Karpatih
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
42 Tomaž Kladnik
Pri tem so izpostavili v vojni dokazano potrebo po »enotnem občevalnem 
jeziku«, za določitev katerega se predlaga plebiscit.37 Ob predlogih po doda-
tnem, poenotenem jezikovnem pouku se je v šole uvedel vojaški pouk. Tako so 
na predlog armadnega in s privoljenjem učnega ministrstva v civilnih srednjih 
šolah uvedli poduk v vojaških disciplinah, ki so ga po eno ali dve uri na teden 
poučevali častniki, za kar so letno dobili 400 kron. Vsebina se je nanašala na 
vojaško organizacijo in vojaško službo, z razlago »navduševalnih vzgledov iz 
sedanje vojne v svrho povzdige patriotičnega mišljenja.«38
V vojašnicah in vadiščih v mestu so potekala urjenja in usposabljanja enot, 
ki so bile namenjene na fronte oziroma so se z njih vračale. Tako so na »tezen-
skem vežbališču izvedli zaprisego vojaštva v obeh deželnih jezikih«; sveto mašo 
in nagovor pred prisego je imel »prevzvišeni gospod knezoškof«, hkrati pa so 
posameznim častnikom in vojakom razdelili odlikovanja.39
Častniki, ki so se bolni ali ranjeni vrnili z bojišča in so se zaradi zdravljenja 
oziroma dopusta nahajali v Mariboru in okolici, so se morali redno javljati na 
mestnem vojaškem »postajenačelstvu«, Schmidplatz štev. 1. Če se zaradi zdra-
vstvenega stanja niso mogli javiti osebno, so morali dostaviti vojaško zdravni-
ško spričevalo.40
Mesto je moralo poskrbeti tudi za vojaštvo, ki je skozi mesto odhajalo na 
fronte oziroma prihajalo z njih. Tako je mariborsko županstvo razglasilo, da »bo 
tekom meseca januarja in februarja 1915 prišlo v Maribor večje število častnikov 
in vojaštva, kateremu bo treba poskrbeti primernih prostorov. Ker je za nasta-
njanje moštva že itak poskrbljeno, bo treba nastaniti le še častnike in njih sluge. 
Ker so razni hoteli in gostilne v Mariboru že itak prenapolnjeni z vojaštvom, 
se bo moralo nastaniti častnike in njih sluge v zasebnih stanovanjih v hišah 
mariborskih meščanov, katerim je županstvo že dostavilo tozadevna obvestila. 
Dolžnost hišnih gospodarjev je, da pravočasno skrbijo za primerno nastanjanje 
častnikov in njih slug, da se sporazumijo s strankami hiš in da ne bo nobenih 
tozadevnih nedostatkov pri nastanjenju, na kar se pravočasno opozarja.«41
Zaradi povečane koncentracije vojaštva in neurejenih higienskih razmer 
so se v vojaških taboriščih pojavljale nalezljive bolezni. Vojaška zdravstvena 
oblast je zaradi griže in lagarja odredila stroge varnostne odredbe. Tako so 
morali imeti »po straniščih in stanovanjih postavljene posode z vodo in Lyso-
formom«, v kateri so si morali vojaki večkrat dnevno umiti roke, za gostilne 
in prenočišča pa so nameravali izdati še strožje zdravstvene odredbe.42 Kljub 
37 Straža, 9. april 1915, str. 4.
38 Straža, 19. januar 1917, str. 4. 
39 Straža, 5. marec 1915, str. 4.
40 Straža, 18. januar 1915, str. 3.
41 Straža, 25. januar 1915, str. 4.
42 Straža, 30. avgust 1915, str. 4.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 43
ukrepom so se nalezljive bolezni pojavljale ves čas vojne; vojaške oblasti so jih 
poskušale omejiti s karanteno, tako »ako se nalezljive bolezni razširijo, bodo 
hudo prizadeti posebno tisti črnovojniki z dežele, ki že komaj čakajo, da bi šli 
na spomladanski dopust«.43
Za vojsko domačini niso dajali na razpolago samo svojih bivališč, ampak 
tudi živino. Ko so v mariborskem okrajnem glavarstvu npr. izvajali izbor ozi-
roma klasifikacijo konj, je vojaška uprava iz mariborskega okraja dobila sko-
raj 1000 konj, »večinoma izboren material«, pri čemer so v uredništvu državi, 
deželi in okrajem priporočili, da bi »konjerejo v naših krajih kolikor mogoče 
pospeševali«.44
Ker je moške delovne sile primanjkovalo, je vojaška oblast posameznim 
kmetom pomagala pri obdelavi zemlje, in to v obliki vojaških delavskih oddel-
kov in vprežnih konj. V zvezi s tem so posamezne vojaške oblasti in okrajni že-
tveni komisarji sklepali posebne dogovore. Mariborski okrajni žetveni komisar 
Petrovan je npr. sklenil naslednji dogovor: kdor je za spomladansko delo na po-
lju in v vinogradih potreboval pomoč vojaških delavcev in konj, je moral pro-
šnjo nasloviti na žetvenega komisarja pri okrajnem glavarstvu. S tem je lahko 
posamezni posestnik zaprosil za vojaško skupino petih mož za dobo štirinajst 
dni do tri tedne. Posestnik je moral dati vojaštvu hrano, plačati pa mu jih ni bilo 
treba, saj so od vojaške uprave dobili za plačo znesek, ki bi ga posestnik dobil od 
vojske kot plačilo za hrano. Posestnik je moral prav tako priskrbeti krmo za ko-
nje. Zgornja določila so veljala samo za mariborski okraj, saj v uredništvu Straže 
o tem, kako so se žetveni komisarji pogodili z vojaško upravo drugje, niso imeli 
informacij, so pa zanje prosili.45 Kmetje so lahko od vojske tudi kupovali posa-
mezne »dobrine«, recimo oglas v Straži je ponujal v nakup konjski gnoj: »Gnoj 
od 150 konj oddaje poljski havbični polk štev. 28 v Mariboru. Ponudniki se va-
bijo staviti svoje ponudbe pri zapovedništvu v topniški vojašnici v Mariboru«.46
Za vojake invalide, ki so prihajali s fronte, so v posameznih pokrajinah 
ustanavljali vojaške domove, ki naj bi reševali vprašanje namestitve vojnih in-
validov in njihovo oskrbo. Z namenom ustanovitve teh v deželi Štajerski so se v 
Gradcu 31. julija 1916 pod vodstvom cesarskega namestnika grofa Claryja sestali 
predstavniki štajerskih deželnih oblasti. Ob tem so izpostavili vprašanja: kate-
ra organizacija naj bi na deželni ravni prevzela oskrbo vojakov, ki se vračajo z 
bojišč, kakšen vpliv bo imela izgradnja takih domov na notranjo kolonizacijo, 
posebej na podeželju in posebej za industrijske delavce in podobno. Zato so 
morali pri pripravi načrtov za izgradnjo domov v Uradu za vojaške domove 
43 Straža, 10. marec 1916, str. 4.
44 Straža, 10. april 1916, str. 5.
45 Straža, 6. april 1917, str. 4.
46 Straža, 19. januar 1917, str. 7.
44 Tomaž Kladnik
pritegniti še zastopnike agrarnih oblasti, statističnega deželnega urada, obeh 
štajerskih trgovinskih in obrtnih zbornic, industrije, družbe za stanovanjsko 
skrb in kmetijske družbe.47 
5 GENERAL MAISTER
»Na osnovu svega napred izloženog i čl. 95. Zakona o Gl. Kontroli, kao i 
čl. 118., 121., 275., 300., 301., 338. in 339. Zakona o ustrojstvu vojske od 9. augusta 
1923 godine, rešavam, da se g. Rudolfu F. Majsteru, divizijskom đeneralu u 
penziji, izdaje iz državne kase na ime penzije /45.600/ četrdeset pet hiljada šest 
stotina dinara, na godinu. Penzija se mu ima računati i izdavati od 1. novembra 
1923. godine,«48 se glasi sklep v odločbi Ministrstva vojske in mornarice Kra-
ljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 24. januarja 1924, s katerim je na 
prošnjo divizijskega generala v pokoju Rudolfa Maistra, le-temu določila letno 
pokojnino v znesku 45.600 dinarjev in je bila identična njegovi zadnji plači, ki 
je znašala po položaju 42.000 din in za stroške stanarine še dodatnih 3.600 din. 
Maister je tako v vojski Kraljevine SHS kot general služboval le tri leta, dva me-
seca in petnajst dni in to od sklepa kraljevega namestnika Aleksandra, številka 
124981, z dne 28. 11. 1919, o sprejemu v »našo vojsko«,49 do ukaza o njegovi upo-
kojitvi številka 37720 z 2. oktobra 1923. Skupaj je imel, od 18. avgusta 1894, ko 
je na Dunaju končal kadetsko šolo ter stopil v avstro-ogrsko vojsko, priznanih 
35 let in 19 dni službovanja v vojaški službi, od tega 28 let in 19 dni efektivnega 
službovanja, vojna leta od 1914 do 1920 pa so se mu štela dvojno.50 
Rudolf Maister se je rodil v Kamniku na Kranjskem 29. marca 1874. Nižjo 
gimnazijo je obiskoval v Kranju, šesti razred končal v Ljubljani in nato vstopil v 
kadetsko šolo na Dunaju, iz katere je bil leta 1894 prerazporejen v domobranski 
pešpolk v Ljubljani, bil 1. novembra 1895 povišan v podporočnika in nato služ-
boval še v Celovcu, Przemyslu, Celju in Mariboru. Že kot dijak je začel Maister 
pisati pesmi in jih nato kot poročnik, pod psevdonimom Vojanov, izdal v zbirki 
svoje mladostniške lirike. Njegov prijateljski krog so tvorili predvsem pesni-
ki, pisatelji in znanstveniki: Cankar, Kette, Murn, Milčinski, Tavčar, Govekar, 
Aškerc in drugi. 
47 Straža, 4. avgust 1916, str. 2.
48 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 10/371, Rešenje ministra vojske i mornarice Kralje-
vine Srba, Hrvata i Slovenaca, br. 251 od 15. januara 1924. godine.
49 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 3/109, Rešenje, br. 124982, 28. 11. 1919.
50 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 10/371, Rešenje ministra vojske i mornarice Kraljevine Srba, Hrvata i Slovena-
ca, br. 251 od 15. januara 1924. godine.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 45
Slika 8: Vojna razglednica: Molitev pred spopadom
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
Ketteja je pogosto obiskoval in ga tudi gmotno podpiral, ko pa je le-ta umrl, 
je dejal, da mu je umrl najljubši tovariš. Prav tako je osebno prijateljeval z Gre-
gorčičem. Ko ga je le-ta leta 1906 obiskal v Ljubljani, ga je Maister počastil s ste-
klenico letnika 1834 iz vipavskih vinogradov. Maister se je gibal izključno samo v 
slovenski meščanski družbi in se tudi v vojski družil samo s slovenskimi ali slo-
vanskimi častniki ter bojkotiral vse nemške javne prireditve, tudi tiste v oficir-
skem Kasinu. Ta njegova ognjevita narodna zavest je bila tudi vzrok za njegovo 
premestitev v Celovec, kjer pa si je poiskal družbo slovenskih rodoljubov in kaj 
kmalu je postal v nemških krogih Celovca enako osovražen kot prej v Ljubljani. 
Tako se je nekoč, po veselo preživetem večeru, s tovariši napotil še v kavarno na 
Glavnem trgu, kjer so bili tudi nemški visokošolci, ki so pričeli Maistra izziva-
ti. Prišlo je do »mučnega medsebojnega incidenta«, na kar je vmes posegla še 
mestna policija in dogodek prijavila mestnemu polkovnemu poveljstvu. Maistra 
so disciplinsko premestili nazaj v Ljubljano, kjer se je poročil z Marico, hčerko 
edinko zdravnika dr. Stergarja, sanitetnega šefa deželne vlade v Ljubljani.51
Premestitev v Przemysl v Galiciji leta 1906, neke vrste Sibirijo Avstro-Ogr-
ske, predvsem pa ostro podnebje je Maister zelo slabo prenašal ter hudo zbolel 
za tuberkulozo. S pomočjo tasta je odšel na zdravljenje v Egipt, v takrat svetovno 
znano zdravilišče in okrevališče Heluan, kjer je Maister preživel poldrugo leto. 
51 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 1/22; Franjo Cvirn, Zgodovina prevrata na Štajerskem 1918/19, str. 1 in 2.
46 Tomaž Kladnik
Sicer ozdravljen je Maister postal trajno nesposoben za enotovno vojaško službo 
in bil premeščen v 26. Črnovojniško poveljstvo (Landsturm Bezirkskomando) v 
Mariboru oziroma njegov oddelek v Celju. Ob mobilizaciji avgusta leta 1914 pa 
je bil premeščen v poveljstvo v Maribor in je ob povišanju v majorja, 1. novembra 
1916, postal poveljnik tega poveljstva. Maister je tudi na novem položaju redno 
zahajal v Narodni dom in bil tako »kost v grlu« nemško nacionalističnim kro-
gom v Mariboru, kateri so ga redno ovajali njegovemu nadrejenemu generalu 
Martinyju v Gradcu. Maja 1917 je general Martiny, na osnovi inscenirane ovad-
be, ki je prišla iz Maribora, prišel skupaj s preiskovalnim oficirjem v Maribor 
in Maistra obtožil »protekcionistične zlorabe zapovedniške oblasti zakrivljene 
s tem, da je samovoljno tolmačil in zlonamerno uporabljal predpise v pogle-
du ocene frontne sposobnosti vojaških obvezancev« in bil začasno premeščen v 
Črnovojniško poveljstvo številka 3 v Gradcu. Preiskavo pri divizijskem sodišču 
je vodil Nemec dr. Glockner, sodnik višjega sodišča na Dunaju, ki ga je Maister 
ocenil za »zelo sposobnega, inteligentnega in pravičnega preiskovalnega sodni-
ka«. Na glavni obravnavi se je Maister zagovarjal sam in bil, zaradi pomanjkanja 
dokazov, soglasno oproščen vsake krivde. Kljub temu pa general Martiny ni po-
pustil in je sklical oficirsko častno razsodišče, pred katerim je Maistra obtožil, 
da je »oskrunil svojo oficirsko čast s tem, da je kot oficir v uniformi obiskoval 
zanj neprimerne lokale kakor Narodni dom, kjer se je družil s srbofilsko usmer-
jenimi elementi«. Kljub soglasni oprostitvi krivde, ga nadrejeni niso hoteli pre-
mestiti nazaj v Maribor, tako da je Maister to dosegel šele po posredovanju dr. 
Korošca pri cesarju Karlu. Po ponovnem prihodu v Maribor je Maister ostal 
v stalni povezavi z dr. Korošcem in dr. Žerjavom, predsednikom in tajnikom 
jugoslovanskega parlamentarnega kluba in bil tako redno obveščen o vseh no-
tranje in zunanjepolitičnih dogodkih ter o stanju na frontah in s tem o krhanju 
moči avstrijske armade in državno upravne oblasti in to predvsem zaradi veli-
kega pomanjkanja prehrane za vojsko in civilno prebivalstvo. Maister in njegovi 
politični prijatelji dr. Rosina, dr. Vrstovšek in drugi so tako že sredi avgusta 1918 
predvidevali neizbežno razsulo monarhije v naslednjih treh mesecih.52 
6 BOJI ZA SEVERNO MEJO NA ŠTAJERSKEM
Dan svoje slovesne razglasitve je Država SHS na slovenskem ozemlju do-
čakala brez lastnih oboroženih sil. Odpoved pokorščine cesarju, ki jo je skupina 
slovenskih častnikov izrazila ob razglasitvi države v Ljubljani, je imela sicer ve-
lik simbolni, a majhen praktični pomen. Načrti, še manj pa ukrepi slovenskih 
političnih sil, ki so vodile osamosvojitev slovenskega naroda, glede nacionalne 
osamosvojitve na vojaškem področju niso bili natančno izoblikovani, saj so jih 
52 Prav tam, str. 4 do 7.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 47
omejevale razmere, v katerih je nastajala država. Prebivalstvo in območje nove 
države sta bila do dneva osamosvojitve 29. oktobra v okviru Avstro-Ogrske, ki 
je izvajala popolno suvereno oblast. Lastne oborožene sile se zaradi upanja v 
načelo proste nacionalne samoodločbe, ki ga je razglasil ameriški predsednik 
Wilson, niti niso zdele tako pomembne. Poleg tega je bilo osamosvajanje južnih 
Slovanov pod delnim vplivom protivojne propagande, ki jo je slovenska politika 
vodila od leta 1917, učinkovala pa je skupaj s splošno naveličanostjo vojakov v 
petem letu vojne. Vojaške enote, v katerih je bila večina mož Slovencev, sloven-
ski polki, na katere je računalo tudi osamosvojitveno gibanje, so bili na frontah 
ali nameščeni zunaj slovenskega ozemlja. Zahteve nacionalnih predstavništev, 
da avstrijska vlada nacionalne polke odpokliče s front, je ta vztrajno zavračala 
ter šele 31. oktobra dovolila, da se častniki na lastno željo lahko podredijo na-
rodnim svetom. Najbolj daljnosežno in tudi najpomembnejše je bilo delovanje 
slovenskih častnikov v nacionalno mešanem Mariboru.53 
Slovenci na Štajerskem so svoj narodni svet, Narodni svet za Štajersko, do-
bili na ustanovnem občnem zboru v mariborskem Narodnem domu 26. sep-
tembra 1918. Udeležilo se ga je devet zastopnikov katoliške Slovenske kmečke 
zveze in šest zastopnikov Jugoslovanske demokratske stranke. Na občnem zbo-
ru, ki ga je odprl predsednik narodnega sveta v Zagrebu, mariborski domačin 
dr. Anton Korošec, je oblikoval naslednja stališča:
1. ustanoviti je treba pododsek, ki naj jasno določi narodno mejo z nem-
škim Štajerskim in Ogrsko;
2. na Spodnjem Štajerskem je treba ustanoviti narodne straže;
3. poseben odsek naj skrbi za financiranje dejavnosti narodnega sveta;
4. sestaviti je treba kataster slovenske in tuje posesti ter reševati gospodar-
ska vprašanja;
5. organizacija narodnega sveta naj se razširi po vseh krajih;
6. pododsek naj se obrne na slovenske socialne demokrate in jih povabi k 
sodelovanju,
7. pododsek naj pomaga reševati vprašanje glede oskrbe v industrijskih in 
revnih slovenskih krajih.54
28. septembra 1918 je bila prva seja Narodnega sveta za Štajersko, kjer se je 
izoblikoval njegov odbor: predsednik je postal dr. Karel Verstovšek, profesor na 
mariborski klasični gimnaziji ter državni in deželni poslanec, podpredsednik 
dr. Franjo Rosina, odvetnik, predsednik mariborske Slovenske čitalnice in na-
čelnik mariborske posojilnice, tajnik Fran Voglar, profesor na mariborski kla-
53 Bogdan Krizman, Raspad Austro-Ugarske i stvaranje jugoslovenske države, Zagreb 1977, str. 50, 89–90.
54 Bruno Hartman, Rudolf Maister, Ljubljana 2006, str. 33–35.
48 Tomaž Kladnik
sični gimnaziji, blagajnik dr. Franc Kovačič, profesor mariborskega bogoslovja 
ter tajnik zgodovinskega društva in njegov knjižničar.55 
Položaj v Mariboru se je konec oktobra in v začetku novembra 1918 zelo zaple-
tel, saj sta hoteli imeti oblast nad njim in Spodnjim Štajerskim dve novonastajajoči 
državi: Država Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Nemška Avstrija. Narodni svet za 
Štajersko je bil ob narodni vladi za Slovenijo sicer še zmeraj politično zastopstvo 
z nekaterimi izvršilnimi pooblastili, vendar so bila ta sporna oziroma bi jih bilo 
potrebno prenesti na druga izvršilna telesa. V Mariboru so ostali vsi civilni organi, 
izvoljeni in imenovani še v monarhiji, med njimi mestni občinski svet, okrajni svet 
in sodišča ter orožništvo in policija, ki sta bila trdno v nemških rokah. Posebej 
pomembno in odločilno je bilo vprašanje vojaške oblasti in pripadnosti vojaških 
formacij na območju Maribora in Spodnje Štajerske. Ukrepi nadrejenih poveljstev 
so si pogosto nasprotovali, položaj pa je oteževalo vojaštvo na poti domov.56 
Slika 9: Vojna razglednica: Vojaški transport v gorah
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
55 Prav tam.
56 Prav tam.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 49
Narodni svet za Štajersko je skušal 29. in 30. oktobra nastopati v imenu 
nove države nasproti nemško opredeljenemu občinskemu svetu Maribora, 
nemškemu Narodnemu svetu za Spodnjo Štajersko in avstrijskim oblastem. 
Major Rudolf Maister, poveljnik 26. črnovojniškega okrožja v Mariboru, ki se je 
udeleževal sej Narodnega sveta za Štajersko, se je zavzemal za odločnejšo poli-
tiko do nemštva. 1. novembra se je na sestanku poveljnikov in višjih častnikov, 
ki ga je sklical štacijski57 poveljnik polkovnik Anton Holik (za katerega je bilo 
samoumevno, da mesto pripada Nemški Avstriji), razglasil za vojaškega povelj-
nika Države SHS v mestu ter z osebnim pozivom v vojašnici 26. strelskega polka 
na svojo stran pridobil prvo vojaško enoto ter nato sestavil še dve vojaški enoti 
s skupaj približno 160 vojaki ter z njimi zasedel večino vojašnic ter posamezne 
strateške točke v mestu. Dopoldne istega dne se je Narodni svet za Štajersko 
odzval na njegovo zahtevo po podelitvi poveljniškega položaja in generalskega 
čina in si s tem pridobil tudi politično podporo.58
Akt Narodnega sveta za Štajersko o imenovanju majorja Rudolfa Maistra 
za poveljujočega častnika in generala se je glasil:59
»V Mariboru, dne 1. novembra 1918
Narodni svet za Štajersko
Gospodu Rudolfu Maistru, generalu v Mariboru
Čast nam je, javiti Vam, da smo po dogovoru z dosedanjimi vojaškimi in 
administrativnimi oblastmi sklenili, izročiti Vam poveljstvo tukajšnje vojaške 
štacije ter vrhovno poveljstvo vsega Narodnemu svetu za Južno Štajersko po-
drejenega vojaštva.
Naroča se Vam, da nemudoma v celem ozemlju Južne Štajerske ukrenete 
po svojem ukrepu vse, kar se Vam zdi za ohranitev varnosti osebe in premože-
nja prebivalstva tega ozemlja potrebno.
Ob jednem se Vam v imenu Narodnega sveta podeli vojaški čin generala in 
se Vas povabi, da tekom dneva storite osebno obljubo.
Za narodni svet za Štajersko:
Dr. Rosina
podpredsednik
Prof. Voglar
tajnik
Dr. Karel Verstovšek
predsednik«
57 Štacija – avstro-ogrsko krajevno, mestno poveljstvo.
58 Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo: 1918–1919, Maribor 1977, str. 184–186.
59 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem 2037, Akt Narodnega sveta za Štajersko o imenovanju majorja Rudolfa Maistra za 
poveljujočega častnika in generala; Hartman, Rudolf Maister, str. 43.
50 Tomaž Kladnik
Še isti dan je Maister izdal ukaz, s katerim je reguliral svojo vojaško oblast 
ter zelo korenito posegel v vojaško organizacijo v mestu in pokrajini:60
»V imenu Jugoslovanskega narodnega viječa
Vojaško postajno poveljstvo v Mariboru
Povelje št. 1.
Maribor, 1. nov. 1918 ob 16. uri
1. Prevzetje poveljstva. 
Jugoslovanski Nar. svet me je imenoval za generala in mi poveril vojaško 
poveljstvo nad Spodnjim Štajerskim, proti severu do severne meje okrajnih gla-
varstev Slovenji Gradec, Maribor, Radgona. Obenem sem prevzel tudi vojaško 
postajno poveljstvo v Mariboru. Z vsemi sredstvi, ki so mi na razpolago, bom 
skrbel za mir in red v mestu in sploh na Spodnjem Štajerskem in čuval zasebno 
in državno lastnino. Opozarjam na današnji dopoldanski dogovor in pozivam 
vse poveljnike, da me podpirajo v mojem prizadevanju.
2. Javljanje staleža.
Do jutri do 10. ure mi javijo polki, poveljstva in ustanove število jugoslo-
vanskih častnikov in moštva.
Jugoslovansko vojaštvo ostane do nadaljnjih odredb v svojih vojašnicah, 
le 47. pešpolk odda svoj jugoslovanski del v vojašnico strelskega polka štev. 26. 
Nemško avstrijsko vojaštvo, to je ono, ki je pristojno severno od mejne črte, 
označene v točki 1 tega povelja, se odpusti, ali pa nastani v dravski vojašnici.
Dne 3. t. m. ob 11. uri mora vse nemško avstrijsko vojaštvo, ki se bo ta dan 
nahajalo še v Mariboru, stati pred dravsko vojašnico, pripravljeno na odhod v 
Lipnico.
Poveljnik 47. pešpolka mora do takrat v redu predati vojašnice jugoslovan-
ski vojaški upravi.
3. Prehranjevalni oddelek.
Vodja prehranjevalnega oddelka ostane nadpor. Hospodsky, prideljena sta 
mu rač. por. Haas in por. Galasso.
4. Stražna služba.
Strelski polk štev. 26 odpošlje naslednje straže:
1. na glavni kolodvor: 1 častnika, 5 podčastnikov in 15 pešcev z 2 strojnica-
ma, ki se dodelijo prometnemu nadzorniku žel. revidentu Kitaku Ivanu;
60 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem 2037, Ukaz o vojaški oblasti; Hartman, Rudolf Maister, str. 44.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 51
2. na vojaško postajno poveljstvo okrajnega glavarstva: 1 častnik, 2 podča-
stnika in 8 pešcev, ta straža zavaruje tudi stanovanje dr. Verstovška, predsedni-
ka Nar. sveta za Štajersko (Wildenrainerjeva ulica štev. 6).
3. na prehranjevalni oddelek: 1 podčastnika, 20 pešcev;
4. v avstrijsko-ogrsko banko: 1 podčastnika, 20 pešcev;
Za zastraženje koroškega kol. in rezervne bolnišnice Wien Nro 1 izdam 
posebna navodila.
5. Službeni red.
Sprejemanje bolnih vojakov v bolnišnice, nabavljanje živil in sploh vsa 
upravna služba se mora vršiti po dosedanjem redu.
6. Mene je dobiti
v pisarni vojaškega postajnega poveljstva, poslopje okrajnega glavarstva, I. 
nadstropje, ali pa v stanovanju Meljska cesta št. 11.
Maister, generalmajor«
3. novembra 1918 ob 11. uri je nemški del 47. pešpolka, 17 častnikov in 390 
vojakov in podčastnikov, defiliral pred generalom Rudolfom Maistrom in od-
korakal iz Maribora prek Špilja v Lipnico. Ukaz za odhod je dal Maister, verje-
tno pa je bil tudi posledica novice, podtaknjene avstrijskim časnikom, da so v 
Ljubljano prispele angleške čete, ki so na poti proti Mariboru. S tem se je Ma-
istrov vojaški položaj sicer izboljšal, vendar je imel na začetku le malo svojega 
vojaštva – nekaj sto vojakov, ki so se mu pridružili ob prevzemu vojaške oblasti 
v mestu. Za službo v svojih enotah je ognjevito vabil slovenske častnike in voja-
ke, ki so se vračali domov skozi Maribor. Tako je 4. novembra na mariborski že-
lezniški postaji pregovoril 100 mož slovenskega 2. gorskega strelskega polka (v 
katerem je Maister do premestitve v Przemysl služil kot častnik), ki so se vračali 
v Ljubljano iz štajerskega Ennsa, 5. novembra pa 150 srbskih vojakov, nekdanjih 
avstro-ogrskih vojnih ujetnikov, ki so se v večji skupini vračali domov v Srbijo. 
Kot vojaki antante so po Maistrovih ukazih opravili marsikatero pomembno 
nalogo, vendar so zbujali med nemškim prebivalstvom tudi odpor. Nemški že-
lezničarji so zaradi njih celo stavkali. Vendar to ni zadoščalo. Maister je ugoto-
vil, da bo lahko uspešno izpopolnil slovensko vojsko na svojem območju, ki je 
bilo 1. novembra 1918 poimenovano SHS vojaško poveljstvo za Spodnji Štajer, 
le z razglasitvijo mobilizacije. Sicer je bil njegov poziv za mobilizacijo izdan po 
predhodnem ne posebno obvezujočem, a zelo odločnem ukazu, s katerim je 
reguliral svojo vojaško oblast.61
61 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem 2037, Poziv za mobilizacijo; Hartman, Rudolf Maister, str. 45, 52.
52 Tomaž Kladnik
»Državljani, Jugoslovani!
Konec je vojske. Dobili smo novo, prosto in čvrsto domovino Jugoslavijo. 
S tem pa še ni konec težav. Valijo se armade vseh narodnosti domov. Oni tisoči, 
ki gredo skozi naše kraje, kradejo, požigajo in ropajo. Tudi do pobojev je že 
prišlo. Zato je naša sveta dolžnost, da branimo svojo domovino, premoženje in 
življenja naših dragih.
V smislu razglasa poverjenika za narodno obrano v Ljubljani ukazujem 
torej tako:
Vsi državljani Spodnjega Štajerja – častniki, tem enaki črnovojniki in mo-
štvo – rojstnih letnikov 1879 do 1900 morajo se zglasiti 18. listopada t.l. ob 8. uri 
dopoldne in sicer:
1. V Celju – v vojašnici 87. pešpolka oni, ki so doma iz okrajnih glavarstev 
Celje, ekspozitura Mozirje, Brežice, Konjice, Slovenj Gradec in mesto Celje.
2. V Mariboru – v domobranski vojašnici oni, ki so doma iz okrajnih gla-
varstev Maribor, Radgona, Ljutomer, Ptuj ter iz mest Maribor in Ptuj.
Zglasiti se morajo brez izjeme vsi, naj so služili pri infanteriji, artileriji, 
kavaleriji ali pa kakem drugem, kakorkoli imenovanem poveljstvu ali branži, ne 
glede na to, ali so bili ob svojem sedanjem prihodu domov sposobni za fronto, 
za straženje ali za delo brez orožja.
Enako se morajo zglasiti tudi invalidi, ki so začasno superarbitrirani in 
sedaj na dopustu, potem vsi oni, ki so bili do sedaj od avstrijskega vojnega ali 
domobranskega ministrstva ali od kakega drugega poveljstva oproščeni. Ti 
oproščenci bodo po pregledu oprostilnih list zopet odpuščeni. 
Izvzeti so:
1. Zdravniki, ki so bili do sedaj vojaščine oproščeni.
2. Oni, ki so bili ves čas sedanje vojne za vsako vojaško službo nesposobni.
3. Oni, ki služijo že danes v jugoslovanski vojski.
4. Duhovniki.
5. Oni, ki radi zdravniško dokazane bolezni ali pohabljenosti ne morejo k 
zglašenju.
Vse oblasti in podjetja, ki so neobhodno potrebna za vzdrževanje javnega 
reda, prehrane, prometa itd. in ki imajo uslužbene može omenjenih rojstnih le-
tnikov, naj se najkrajšim potom obrnejo glede oprostitve na Vojaško poveljstvo 
za Spodnji Štajer v Mariboru.
Prometne zapreke npr. prenatrpani vlaki, slabo vreme itd. ne oprostijo ni-
kogar, da se na določeni dan in na določenem kraju ne zglasi. 
K zglašenju mora vsakdo prinesti od občine izstavljeno izkaznico, na kate-
ri je potrjeno, da je zglašenec res dotična oseba. Tudi naj vsak zglašenec prinese 
na zanj na vojaštvo se nanašajoče listine npr. odpustnico, oprostilni list itd.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 53
Plača od dneva zglasitve znaša na dan 5 K za podčastnike in 4 K za podde-
setnike in vojake brez sarže za ves čas vojaške službe.
Za hrano, stanovanje in obleko je vse od jugoslovanske države poskrblje-
no. Radi težke prehrane naj vsakdo prinese s seboj za dva dni živil, za kar bo od 
države primerno odškodovan.
Kdo tega ukaza ne uboga in se torej ne zglasi 18. listopada t.l. v Celju ali 
Mariboru, smatrali ga bomo dezerterjem, pritirali ga bodo k zglašenju orožniki 
ter bo po starih naših postavah kot izdajalec domovine najstrožje kaznovan.
Ta razglas naj se oznani tudi po cerkvah in naj ga razširijo v svojem oko-
lišu vsi zavedni Jugoslovani, da dobimo kar hitro mogoče svojo jugoslovansko 
armado.
Maribor, dne 9. listopada 1918.
General Maister
Vojaški poveljnik Spodnjega Štajerja« 
Maistrov mobilizacijski ukaz je bil sestavljen v ostrem vojaškem jeziku, 
ampak je bil kljub protestom nemškoavstrijske vlade in mariborskega mestnega 
sveta uspešen, tako da se je lahko lotil dopolnjevanja organizacijske strukture 
svojih enot. Ta je temeljila na sklepu Narodnega sveta SHS v Zagrebu z dne 31. 
oktobra 1918 o ustanovitvi II. vojaškega okrožja v Ljubljani in slovenske vojske. 
Odredil je organizacijo narodne, slovenske armade po dotedanjem avstro-ogr-
skem ozemeljskem načelu. Od 18. novembra 1918 je potekalo organiziranje slo-
venske vojske in k vojaškemu poveljstvu za Spodnji Štajer, ki mu je poveljeval 
Maister, so spadali:
1. Mariborski pešpolk, ustanovljen 21. novembra 1918 (prej 26. strelski polk). 
Za poveljnika je bil imenovan podpolkovnik Avgust Škrabar. Polk je imel 
tri bataljone in dopolnilni bataljon. V njem je bilo okrog 1900 mož in 60 
častnikov. Oboroženi so bili z 39 težkimi strojnicami, 42 lahkimi strojni-
cami in 1038 ročnimi granatami.
2. Celjski pešpolk, ustanovljen v drugi polovici novembra 1918. Štel je 1005 
mož in 65 častnikov.
3. Tržaški bataljon, nastal sredi novembra 1918, sestavljali so ga vojaki in 
častniki nekdanjega tržaškega 97. polka in drugi primorski prostovoljci, 
ob koncu novembra je štel 535 mož in 38 častnikov.
4. Topniško poveljstvo Maribor je imelo konec novembra 1918 295 mož, 20 
častnikov in 12 topov.
5. Mariborski dragonski polk je bil ustanovljen že 1. novembra 1918. Takrat 
mu je poveljeval rezervni poročnik Dragotin Lončarič. Dragonci, konje-
niki, so patruljirali po mestu in stražili.
6. Letalska stotnija Maribor se je oblikovala v začetku novembra 1918. Posegla 
54 Tomaž Kladnik
je v boje na Koroškem in opravljala opazovalne polete nad Prekmurjem.
Pod Maistrovo poveljstvo so sodili še štab vojaškega poveljstva za Spodnjo 
Štajersko, mariborsko mestno poveljstvo, orožarna, intendantura, proviantura, 
dve vojaški bolnišnici, obveščevalna služba, cenzura, vojaška godba in maribor-
ska vojaška realka, kjer so se pripravljali bodoči častniki in je pod poveljstvom 
podpolkovnika Davorina Žunkoviča postala prva slovenska vojaška šola.62 
Ob oblikovanju enot so njeni pripadniki prisegli novi državi:63
»Prisegam in se rotim pri Bogu Vsemogočnemu in svoji časti, da hočem 
zvesto služiti in z vso svojo dušo, z vsem svojim srcem, vso svojo voljo služiti 
vladi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov kot ljudski in zakoniti obla-
sti. Prisegam sebi in svojim dragim, svoji deci in svojim roditeljem, da hočem 
odredbe narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov brezpogojno, povsod, v 
vsakem času izvrševati in da hočem biti pokoren ukazu predpostavljenih za-
povednikov in vsem narodnim postavam in zakonom za napredek, edinstvo, 
svobodo in moč.
Tako hočem in v to mi pomagaj Bog!« 
Podobno kot je za Slovence hotel s svojimi vojaki Maister, je želel ob pro-
padu monarhije z ustanovitvijo nemške Schutzwehr mariborski mestni svet za 
Nemce. Številčno stanje nemške garde se je večalo, tako da je 23. novembra 1918 
štela že 1500 mož in 100 oficirjev. Ker je vse bolj ogrožala pridobitve sloven-
ske vojske, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do spopada oziroma 
kdo bo prvi povlekel odločujočo potezo. Ponovno jo je Maister. Veliko število 
mobiliziranih vojakov, oblikovanje vojaških enot, njihova dobra razmestitev 
po mestu in okolici, podrobno izoblikovan načrt ter ne nazadnje tudi pogojno 
soglasje Narodne vlade SHS so bili dobra predpriprava za akcijo razorožitve 
Schutzwehra, ki se je pričela 23. novembra 1918 ob štirih zjutraj. Izvršena je bila 
v 47 minutah, točno po načrtu in brez večjih incidentov. Že zjutraj istega dne so 
meščani brali razglas:64
Mestno Schutzwehr sem zaradi njenega nepostavnega in občenevarnega 
početja razpustil: njeno razoroževanje je v teku.
Meščani in delavci!
»Schutzwehr mesta Maribor je obstajala večinoma, žal, iz takih elementov, 
da jim nisem zmogel več zaupati vašega blaga in življenja. Na straži stoječi udje 
mestne Schutzwehr so sami plenili, ropali, streljali na ljudi in so tako tvorili ne 
več Schutzwehr, temveč deloma drhal, ki se je moramo bati. Od udov mestne 
Schutzwehr storjene zločine bom objavil v listu Marburger Zeitung. Na to veli-
62 Hartman, Rudolf Maister, str. 56–57.
63 Prav tam.
64 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem 2037, Razglas o razorožitvi Schutzwehra.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 55
ko in nevarno napako sem opetovano opozoril zastopnike mestne občine, toda 
naletel sem pri tem vselej na gluha ušesa. Razen tega sem danes izvedel iz zane-
sljivega vira, da mestna Schutzwehr proti dogovorom in v rušenju vsake vojaške 
podrejenosti namerava napasti moje čete in vzeti vplivne jugoslovanske osebe 
za talce. Zato sem to ukrenil in zapovem:
Državno orožje vsake vrste, municijo, opravo in monture morajo pripa-
dniki mestne Schutzwehr do 12. ure opoldne oddati in sicer ti, ki so na sever-
nem bregu Drave, v domobranski vojašnici, oni na južnem bregu Drave v to-
pničarski vojašnici.
Udom mestne Schutzwehr izstavljene legitimacije nimajo nobene veljave več.
Pripadniki bivše Schutzwehr so po oddaji navedenih predmetov prosti in 
se morejo v Mariboru posvetiti svojemu poklicu, če se pokorijo mojim odred-
bam in so rojeni Mariborčani. Udje mestne Schutzwehr, ki niso Mariborčani, 
morajo še danes pred mrakom zapustiti mesto.
Jugoslovani, ki niso Mariborčani, a so pripadali mestni Schutzwehr, se mo-
rajo do 12. ure opoldne zglasiti v domobranski vojašnici, da dobijo izkaznice. Z 
udi bivše Schutzwehr, ki se temu povelju ne pokorijo brezpogojno, se bo posto-
palo kot z uporniki.
Vrhu tega morajo vsi prebivalci mesta Maribor državno orožje in municijo 
oddati na južnem bregu Drave v topničarski vojašnici, na severnem bregu Dra-
ve v domobranski vojašnici. Od 12. ure opoldne bodo hodile živahno obhodne 
straže – patrole – ter od sumljivih zahtevale, da se izkažejo. Pri strankah in v 
hišah, v katerih se, kakor se domneva, hrani orožje in municija, bom odredil 
hišne preiskave.
Tega pa nisem ukrenil zoper vas in ne zoper mesto Maribor, marveč sto-
rim le to, kar sem pri nastopu svoje službe obljubil: skrbeti za mir in red, za 
varnost vašega življenja in blaga in hočem držati to svojo obljubo.
Politična uredba mesta Maribora se s tem ne dotakne na noben način, me-
stni upravitelji ostanejo na svojem mestu. Danes od 12. ure smejo nositi vojaško 
uniformo samo moje čete, osebe vodstva vojaškega transporta, osebe sanitete: 
osebe teh zadnjih dveh skupin morajo imeti izkaznice.
Meščani in delavci! Ne bojte se! Moje čete so danes tako močne, da mi je 
lahko brez druge pomoči vzdrževati red. Po moči bom skušal vaš trdi položaj v 
zadnjih trenutkih sedanjega težkega časa izboljšati. Dokler mojim naredbam ne 
nasprotujete, ste pod mojim osebnim varstvom in bom vsako vam prizadeto kri-
vico najostrejše kaznoval. Nasprotno pa vas svarim pred vsako nepremišljenostjo, 
da se zabrani razglasitev prekega soda. Jaz in moji častniki smo odločni in močni 
dovolj, z našimi vrlimi četami zadušiti vsak upor, če je potrebno, z najostrejšo silo.
Maribor, dne 23. novembra 1918
General Maister«
56 Tomaž Kladnik
Razorožitev Schutzwehra je bila tako druga velika zmaga Maistra nad 
Nemci v boju za Maribor. Kmalu po tem je razpustil nemški magistrat, mestni 
občinski svet in določil komisarja mesta, ki je 2. januarja 1919 prevzel župan-
sko oblast. Prav tako so Slovenci prevzeli mestno policijo, sodstvo, šolstvo in 
upravo. Slovenske vojaške enote so na ukaz generala Maistra pričele zasedati 
ozemlje ob narodnostni meji.
Narodna vlada SHS je 22. novembra 1918 izdala sklep številka 151 o začasni 
ureditvi poveljstev pri II. vojnem okrožju, ki ga je SHS vojaško poveljstvo za 
Spodnji Štajer v Mariboru prejelo 26. novembra 1918. V njem je določeno, da 
generalmajor Maister poveljuje kot poveljnik »Štajerskega obmejnega poveljstva 
SHS v Mariboru« vsem četam v tem prostoru in to od ogrsko-hrvaško-štajerske 
meje do vključno črte po generalni karti: Aich, Bleiburg, Δ1637 Travnik in na 
jugu do južne meje okrajnih glavarstev Ptuj, Maribor, Slovenj Gradec. Na tem 
območju so mu bila podrejena vsa poveljstva, enote, vojaške bolnice, oskrbo-
vališča in zavodi. Pešpolk številka 47 so združili s strelskim polkom številka 26. 
Oddelek gorskega strelskega polka številka 2 je moral Maister do 1. decembra 
napotiti v Ljubljano, oddelke pešpolka številka 87 pa v Celje, vendar šele, ko bo 
imel dovolj lastnih enot. »Sčasoma« so morali vzpostaviti delovanje dragonske-
ga polka številka 5, vsi bivši topničarji 26. strelskega polka in 47. pešpolka pa so 
se morali zglasiti pri topničarskem poveljstvu v Mariboru. Maistrov dosedanji 
štab je tudi po novem deloval v isti sestavi kot pred tem, s tem da se mu je v 
štab dodelil generalštabni stotnik Jernej Ankerst. Poveljniki polkov so morali, 
»v kolikor jim to dopušča število moštva«, formirati enega ali več bataljonov s 
tremi stotnijami s »po 4 častniki in cca 100 mož« in eno stotnijo »težkih strojnih 
pušk« ter v kolikor je bilo to možno, pri vsaki stotniji še četrti vod z oborožitvijo 
»lahkih strojnih pušk«.65 
Tako so bile ob koncu vojne v Mariboru pod poveljstvom generala Mai-
stra vzpostavljene enote, ki so bile sicer formacijsko podobne tistim pred vojno, 
vendar popolnoma drugačne, predvsem nacionalne strukture in linije povelje-
vanja. Vzpostavljena je bila slovenska vojska, ki pa se je že takoj po tem začela, 
tako kot ostale državne institucije Države SHS, izgubljati v vojski in upravi nove 
države. 
Vendar pa se nemško avstrijski prebivalci propadle države niso kar tako 
sprijaznili z Maistrovimi ukrepi. Višek odpora priključitvi Maribora novi ju-
goslovanski državi je, ob številnih člankih v časnikih, provizoričnemu plebisci-
tu za priključitev Maribora in okolice nemško avstrijski državi, incidentom na 
mejnih območjih in mestih, dosegel 27. januarja 1919, ob drugem obisku opazo-
valca Združenih držav Amerike podpolkovnika Shermana Milesa in to z veliki-
65 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, 4/200.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 57
mi demonstracijami po mariborskih ulicah, ki so dosegle višek s streljanjem in 
mrtvimi na Glavnem trgu pred mestnim magistratom. Maister je naslednji dan 
izdal ukaz o preprečevanju kaljenja miru v mestu, poverjenik Narodne vlade za 
prosveto Verstovšek pa je 29. januarja razpustil mariborsko gimnazijo, realko in 
učiteljišče, saj so se gojenci le-teh v veliki večini udeležili demonstracij, profe-
sorji pa so bili odpuščeni.66 
7 MEJA NA KOROŠKEM
Po razorožitvi nemške garde je Maister vojaško zasedel ozemlje od Špi-
lja do Radgone kot etnično mejo med slovenskim in nemškim narodom in s 
tem začrtal severno mejo nove države, kasneje potrjeno tudi na mirovni kon-
ferenci. Med zasedbo je prišlo do manjših spopadov v Špilju in Cmureku, do 
resnega spopada pa med 4. in 6. februarjem 1919 v Radgoni, v katerem se je 
slovenska posadka v Radgoni pod poveljstvom stotnika Zeilhoferja sprva preko 
Mure umaknila v Gornjo Radgono, kjer je odbila nadaljnje avstrijske napade. 
Na obeh straneh je sodelovalo nad 1.500 v vojni preizkušenih mož.67 
V zvezi z vprašanjem meje na Koroškem pa je Maister izjavil: »Usodno, ne-
popravljivo napako je zgrešila naša prva Slovenska vlada v Ljubljani, ki je meni 
preprečila takojšnjo zasedbo Celovca in cele Koroške.« Maister je v Ljubljani 
trikrat neuspešno poskušal dobiti dovoljenje za vojaški poseg na Koroškem. Pr-
vič v zvezi z mobilizacijo treh letnikov in zasedbo Celovca in Koroške, vendar 
ga je poverjenik za vojsko, dr. Lovro Pogačnik, zavrnil z obrazložitvijo, da vlada 
nima prehrane za vojsko v Celovcu. Kasneje se je sicer izkazalo, da so bile v 
Celovcu velike zaloge živil za potrebe soške in tirolske fronte. Maister je kljub 
prepovedi izvršil mobilizacijo treh letnikov in v teku le-te je 17. 11. 1918 prispel iz 
Schärdinga v Avstriji v Maribor bataljon 37. dalmatinskega strelskega polka, ki 
je štel 1200 mož in se je vračal v Zadar zaradi demobilizacije. Oborožen je bil s 
puškami in strojnicami, s seboj je imel lastne poljske kuhinje in bil tako organi-
ziran in usposobljen, da je bil sposoben takoj izvesti vojaško intervencijo. Voja-
ki so bili pripravljeni ostati v Mariboru in se priključiti Maistru, zato je le-ta v 
tej enoti videl priložnost za ponovni poskus intervencije v Celovcu. V Ljubljani 
pa so ga, iz istega razloga kot prvič, ponovno zavrnili.68
Z namenom ustavitve nadaljnjih spopadov je k Maistru kot zastopnik av-
strijske republike in vojaški poveljnik Gradca prišel polkovnik Rudolf Passy, ki 
je bil med vojno na tirolski fronti poveljnik 26. mariborskega strelskega polka. 
V posebni pogodbi z dne 27. novembra 1918 sta se dogovorila za premirje in v 
2. točki določila demarkacijsko črto: Radgona – Pridova – Gornja Purkla – Št. 
66 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 3/98. 
67 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 1/22, Cvirn, Zgodovina prevrata na Štajerskem 1918/19, str. 20 in 29. 
68 Prav tam, str. 29.
58 Tomaž Kladnik
Vid na Vogavi – Ernož – Zagaj – Ivnik – Št. Pavel ob Labodnici – Grebinj – 
Veženberk – Slovenji Šmihel – Krnski grad – Trg – Beljak – Šmohor – južno 
na deželno mejo; ter kot je zapisano v nadaljevanju te točke, naj bi bil namen 
demarkacijske črte zaščita obeh narodov in ni bila prejudic prihodnje narodno-
stne oziroma državne meje.69
Slika 10: Vojna razglednica: Na položaju
(Vir: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske)
Maister je sporazum z določeno demarkacijsko črto poslal vladi v Ljublja-
ni, s predlogom za takojšnjo zasedbo le-te. Vlada je njegov predlog že tretjič 
zavrnila, tokrat z utemeljitvijo, da je vojaška zasedba demarkacijske črte nepo-
trebna, ker so zavezniki že obljubili Koroško Jugoslaviji in je zato vojaški poseg 
nepotreben oziroma »da nam drugi važnejši zunanje politični zapetljaji vele-
vajo popustljivost proti Avstriji«. Ker Maister sam ni mogel v odkriti spopad z 
Ljubljano in zasesti demarkacijske črte Radgona – Špilje – Velikovec, je k voja-
ški akciji spodbujal druge. Tako je 29. novembra telefoniral Malgaju in mu spo-
ročil dogovorjeno geslo za vojaški poseg: »Velike konserve naj se brezpogojno 
zaužijejo za zajtrk v soboto dne 30. novembra.«, na kar mu je Malgaj pritrdilno 
69 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 5/236, Vertrag geschlossen zwischen General Rudolf Maister, Kommandanten 
des Štajersko obmejno vojaško poveljstvo SHS v Mariboru und dem Bevolmächtigen des deutsch – österreichischen Wohlfahrt-
sausschusses und des Militärkommandos in Graz, Oberst Rudolf Passy, št. 2, z dne 27. 11. 1918 ter Demarkacijska črta: Maister 
- Passy, str. 19.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 59
odgovoril: »da je vse pripravljeno in da njegovi lačni fantje že komaj čakajo«. 2. 
decembra, potem ko je krenil iz Celja z 200 prostovoljci, je nadporočnik Malgaj 
zasedel Guštanj, Prevalje, Mežiško dolino do Črne, Pliberk in Velikovec.70 
O zavzetju Pliberka je Malgaj Maistru poslal naslednje poročilo:
 »Voj. štac. poveljstvo v Prevaljah.
Gospodu generalu Maistru v Mariboru.
Ker se je četa od prvotnih 40 mož, 4 strojnih pušk pomnožila na 170 mož 
in 9 strojnih pušk, zasedel sem včeraj t.j. dne 28. T.m. z 80 možmi – med temi 
35 Srbov – in 6 strojnimi puškami mesto Pliberk, ki je bil zaseden od nemške-
ga vojaštva iz Celovca – 26 mož in 2 strojnima puškama. Orožje so nemški 
vojaki predali nam in so odšli. Naše patrole imajo zasedeno do Drave, kakor 
kaže škica. V Velikovcu je nagrmadenega mnogo materijala, živeža in sladkorja. 
Nemškega vojaštva v Velikovcu ni čez 100 mož. Prevalje, dne 24. listopada 1918. 
Franjo Malgaj, nadporočnik, poveljnik voj. oddelka s sedežem v Pliberku.«71
Kljub Maistrovi podpori v orožju in strelivu, je bil Malgaj prepuščen same-
mu sebi ter je vzdržal do avstrijske ofenzive konec marca 1919, ko je tudi sam 
padel. Nadporočnik Kristan je v vojaški akciji iz Slovenj Gradca 5. decembra 
1918 zasedel Dravograd ter nato še Labod in Št. Pavel. Maister mu je v pomoč 
poslal eno četo, vendar se je moral v marčevski ofenzivi umakniti. Iz Jesenic 
pa je proti Rožu krenil major Lavrič, ki je kljub temu, da je bil težko ranjen, 
vzdržal na Koroškem. O zasedbi Borovelj je poročal: »Ker je bila napovedana 
zatvoritev italijanske demarkacijske črte Snežnik – Postojna – Trbiž, se mi je 
zdelo potrebno, da vsaj istočasno zasedemo svoj cilj, t.j., da zasedemo severno 
demarkacijsko črto na Koroškem ob Dravi. V Tržiču sem imel do takrat samo 
100 mož, a od teh niso hoteli vsi riskirati, da bi šli na novo pred sovražnika, 
temveč so deloma hoteli ostati kot narodna straža v Tržiču. Vendar sem se od-
ločil za vpad čez Ljubeljski prelaz na glavno mesto južnega Koroškega. Da bi 
prikril šibkost svojega oddelka, sem šele opolnoči na 19. november prekoračil 
deželno mejo na Ljubelju. Moja kolona je štela 7 častnikov, 58 mož, 3 stroj-
ne puške. Poročnik Hajnrihar, ki je bil prej v Borovljah, je prostovoljno vodil 
majhno prednjo stražo in je ob srečnem naključju presenetil spečo nemško četo 
pri Hudičevem mostu ob vznožju Ljubelja. Nemci so se morali umakniti čez 
Dravo. Jaz sem hitel ponoči proti Borovljam, zasedel ob 5. uri iznenada mesto 
in dal tamkajšnjo nemško gardo razorožiti«. Po protestu Koroške deželne vlade 
in prihodu njenih pooblaščencev v mesto, ki so smatrali zasedbo koroškega 
ozemlja za sovražno dejanje in ki, da ne uporabijo oborožene sile samo zato, da 
70 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 1/22, Cvirn, Zgodovina prevrata na Štajerskem 1918/19, str. 30. 
71 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 5/236, Demarkacijska črta: Maister - Passy, str. 8. 
60 Tomaž Kladnik
se izognejo prelivanju krvi, se je Lavrič skliceval na pooblastilo Narodne vlade 
in na Wilsonovo formulo o samoodločbi narodov, so sklenili vojaški sporazum, 
ki je Slovencem priznaval pravico vojaške prisotnosti in zasedbo ozemlja Ko-
roške južno od Drave. Kot začasna demarkacijska črta pa je bila določena Zilja 
oziroma Drava do vasi Pirk, jugovzhodno od Velikovca.72
Vse te vojaške akcije, kljub temu, da so bile brez enotnega vodstva in med-
sebojno neusklajene ter so bili posamezni častniki v njih prepuščeni samim 
sebi, svojemu pogumu in iniciativi, pričajo, da bi bila ob sorazmerno majhni 
vojaški moči, tako kot pred tem na Štajerskem, vojaška zasedba Koroške možna 
in izvedljiva. Je pa bil zato rezultat avstrijske protiofenzive konec marca 1919 
odločitev za izvedbo plebiscita. Po združitvi v Kraljevino SHS je bila v Ljubljani 
4. februarja 1919 ustanovljena Dravska divizijska oblast pod poveljstvom gene-
rala Smiljanića. Po avstrijski ofenzivi je aprila skoncentriral svoje sile ob meji 
in junija 1919 izvedel protiofenzivo, ki je avstrijske sile potisnila preko Drave, 
zasedla Št. Pavel in Gosposvetsko polje, vendar se je moral umakniti za meje 
plebiscitarnega območja.73
Maister je bil imenovan za predsednika plebiscitarne komisije Kraljevine 
SHS v coni A, v kateri je maja leta 1920 izvedel poskusni plebiscit, katerega 
rezultat je bil 90 % v podporo kraljevini. V ta rezultat je bil tako prepričan, da 
je, ob predlogu predsednika Avstrije dr. Rennerja, ki ga je posredoval vladi v 
Beogradu, da naj se Koroška sporazumno razdeli tako, da bi ozemlje južno od 
Drave pripadlo kraljevini, severni del pa republiki in to brez plebiscita, regentu 
Aleksandru na osebnem pogovoru v Beogradu predlagal, da naj predlog zavrne. 
Na Aleksandrove besede: »Da se ne prevarite«, je odgovoril: »Ne, siguren sem«. 
Očitno Maister v poskusnem plebiscitu ni zmogel v celoti zajeti in doumeti 
razmišljanja rojakov na Koroškem, ki bi jih lahko strnili v besedah poznejšega 
ljubljanskega nadškofa Rožmana, takrat vojaškega duhovnika v Pliberku, ki je 
o stanju v predplebiscitni Koroški in o razmišljanju prebivalstva o odločitvi na 
plebiscitu dejal: »Naše koroško ljudstvo je katoliško in zelo verno, Srbi so pra-
voslavni, to pa nas globoko loči. Ljudstvo žaluje za bivšo monarhijo in se najbolj 
boji vojaške službe v srbski vojski. To zna na plebiscit vplivati usodno«.74
Kot predstavnik Narodnega sveta na plebiscitarnem ozemlju cone A je bil 
Maister v središču pripravljalnega in propagandnega dogajanja, to še toliko bolj, 
saj je osvoboditev Koroške smatral za svojo življenjsko nalogo, pa tudi poskusni 
plebiscit, ki ga je izvedel maja 1920, ga je prepričeval, da bo plebiscit izveden v 
jugoslovansko korist. Naporne priprave na izvedbo plebiscita in zanj nepriča-
kovan poraz je le še poslabšal njegovo zdravje, saj se je v tem času tuberkulozi 
72 Prav tam, str. 9 in 10.
73 PAM, fond Prevratni dogodki na Štajerskem, škatla 1/22, Cvirn, Zgodovina prevrata na Štajerskem 1918/19, str. 30. 
74 Prav tam, str. 31.
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 61
pridružila še obolelost akutnega vnetja živčnega sistema, vendar je namesto na 
zdravljenje odšel na novo nalogo. Imenovan je bil za predsednika razmejitvene 
komisije po mirovni pogodbi z Italijo, kar je pospešilo napredovanje bolezni, 
ki ga je konec leta 1921 priklenila na posteljo. Leta 1925 ga je njegov prijatelj 
Stupica, notar v Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, povabil, da poletja preživi na 
Zavrhu pri Sv. Lenartu. Tu se mu je zdravstveno stanje izboljšalo, vendar popol-
noma okreval ni nikoli več, so pa v Slovenskih goricah nastale pesmi, ki jih je 
leta 1929 izdal v pesniški zbirki Kitica mojih.75 
V tem času je Maister dvakrat nastopil v javnosti, ki mu je izkazala spo-
štovanje za njegovo delo v preteklih letih. Leta 1920 je regent Aleksander, ko je 
obiskal Slovenijo, v svoje spremstvo povabil tudi Maistra. Na manifestacijah, ki 
so jih prirejali ob tem dogodku, so prebivalci radostno vzklikali tako regentu 
kot Maistru, slednjemu ponekod še bolj vneto, tako da je regent Aleksander 
Maistru dejal: »Kakor vidim, ste vi, gospod general, zelo priljubljeni pri Slo-
vencih«. Maister je bil ob teh besedah tako presenečen, da ni vedel, kaj bi od-
govoril, saj ni bil prepričan o tem, ali pomenijo pohvalo ali grajo. Kljub vsemu 
pa ga je Aleksander nato imenoval za svojega častnega adjutanta. Ob prazno-
vanju 10. obletnice osvoboditve Maribora je bila na Glavnem trgu v Mariboru 
velika proslava, katere udeležence je z balkona mestnega magistrata nagovoril 
tudi Maister. Po proslavi je Maister v pehotni vojašnici odkril spomenik padlim 
borcem za osvoboditev Maribora in Koroške, v mestnem parku pa spomenik 
osvoboditve Maribora.76 
29. marca 1934, ko je Maister praznoval svojo 60-letnico rojstva, je ma-
riborska mestna občina, skupaj z njegovimi borci, pripravila veliko proslavo. 
»Desettisočglava množica njegovih borcev, mestnih svetnikov, raznih deputa-
cij, zastopnikov oblasti, društev itd. je korakala v bakljadni povorki pred nje-
govo stanovanje, kjer mu je bila prirejena pevska in muzikalna podoknica s 
čestitkami raznih govornikov«. Vendar je že 26. julija po mestu odjeknila vest, 
da je Maister v Uncu, kamor je vsako poletje odhajal na svojo posest, ki jo je 
podedoval po tetini smrti, umrl. Iz Unca so ga nato v Maribor pripeljali z vla-
kom, kateri se je vmes ustavil v Ljubljani, Žalcu in Celju, kjer so bile »prirejene 
žalne počastitve, velike množice žalujočega naroda so pa v molku in tihi moli-
tvi skazovale zadnje počaščenje svojemu velikemu sinu«. V Mariboru je krsto 
sprejelo odposlanstvo mestnih svetnikov in jo položilo na oder pod mestnim 
magistratom na Glavnem trgu, njegovi borci pa so prevzeli častno stražo ob 
njegovi krsti. Njegov pogreb pa je bil »visoka pesem spoštovanja in hvaležnosti, 
katero mu je skazoval celokupen slovenski narod«.77 
75 Prav tam, str. 33.
76 Prav tam, str. 34.
77 Prav tam.
62 Tomaž Kladnik
8 ZAKLJUČEK
Avstro-Ogrska se je na vojno, skupaj s svojima zaveznicama Nemčijo in 
Italijo, pripravljala dvajset let, vendar vojna še zdaleč ni potekala po teh na-
črtih. »Slovenski« polki so sprva krvaveli na frontah v Galiciji. Leta 1915 pa se 
fronta odpre na slovenskem nacionalnem ozemlju, ob Soči, ter poseže tako v 
vojaško kot civilno življenje na Slovenskem. Vojaki, ki so odhajali na fronto, 
so si okrasili vlake s cvetlicami in venci. In kot so zapisali v Straži so »kaj radi 
imeli na vozovih slike presvitlega cesarja, za katerega so z navdušenjem šli na 
bojišče.« Stiki z domačimi na fronti so se vzpostavljali predvsem preko pošte. 
V ta namen so za čas vojne za vojake, ki so bili na bojiščih, ustanovili posebno 
vojno pošto in predpisali, kako bo tovrstni poštni promet potekal. S širitvijo 
vojaških spopadov je vse več vojakov padlo v nasprotnikovo ujetništvo, tako 
so se vedno bolj množila vprašanja in pritožbe prebivalstva glede neugodnega 
položaja vojnih ujetnikov v Rusiji. Zraven zbiranja posameznih praktičnih po-
trebščin za vojake na fronti in kupovanja vojnih obveznic oziroma posojil, so 
posamezni premožni meščani namenjali posameznim vojaškim enotam tudi 
direktna finančna sredstva. Največje zanimanje pa so za domačo javnost vse-
kakor predstavljale novice s front, predvsem tistih, kjer so se borile slovenske 
enote. Osnova informacij z bojišč so bila pisma vojakov domačim, članki v ča-
sopisih, informacije, ki so jih prinašali vojaki z bojišč, ki so bili na dopustih ali 
ranjeni v oskrbi doma ali v bolnišnicah, ter govorice, ki so se tako ali drugače 
širile po mestu. Po mobilizaciji ob začetku vojne se je mobiliziranje za vojsko 
sposobnih moških v mestu nadaljevalo ves čas vojne. Vojno ministrstvo pa je 
omogočilo, da so lahko mladeniči, rojeni v letih 1892–1895, ki so bili vpoklicani 
kot črnovojniki, predčasno opravili dopolnilni izpit za enoletne prostovoljce. 
Vojaške oblasti so preverjale tudi vse tiste, ki so bili vojaške službe oproščeni. 
Tako so morali uslužbenci zasebnih podjetij, posamezni zasebniki, ki so bili kot 
vodilni ali drugače pomembni funkcionarji, dokazovati nadaljnjo upravičenost, 
zdravstveno in ostalo, odsotnosti s fronte. V vojašnicah in vadiščih v mestu so 
potekala urjenja in usposabljanja enot, ki so bile namenjene na fronto oziroma 
so se iz njih vračale. V notranjosti pa so se nahajali tudi vojaki, ki so prihajali 
s fronte. Odločilni ukrepi generala Maistra in njegovih borcev pa so ob koncu 
vojne in tik po njej zagotovili, da so bile ob koncu vojne pod poveljstvom ge-
nerala Maistra vzpostavljene enote, ki so bile sicer formacijsko podobne tistim 
pred vojno, vendar popolnoma drugačne, predvsem nacionalne strukture in 
linije poveljevanja. Vzpostavljena je bila slovenska vojska, ki pa se je že takoj po 
tem začela, tako kot ostale državne institucije Države SHS, izgubljati v vojski in 
upravi nove države. 
Posledice prve svetovne vojne na vojaško organiziranost … 63
9 POVZETEK
Ta vojna je bila drugačna od vseh doslej. V njej je sodelovalo 28 držav ali 
¾ človeštva. Boji so potekali na morju, zemlji in ob koncu tudi v zraku, žrtev 
pa je bilo toliko kot v nobeni vojni doslej – 20 milijonov. Trajala je štiri leta, na 
fronti in v zaledju, ter uničila največje imperije in vplivala na uspešno izvedeno 
boljševistično revolucijo v Rusiji. Drugačna pa je bila tudi zaradi nove vojaške 
tehnike. Nova orožja: letalo, tank, strojnica, plin so spremenila do tedaj zna-
no strategijo in taktiko delovanja vojaških enot. Avstro-Ogrska se je na vojno, 
skupaj s svojima zaveznicama Nemčijo in Italijo, pripravljala dvajset let, vendar 
vojna še zdaleč ni potekala po teh načrtih. »Slovenski« polki so sprva krvaveli 
na frontah v Galiciji. Leta 1915 pa se fronta odpre na slovenskem nacionalnem 
ozemlju, ob Soči, ter poseže tako v vojaško kot civilno življenje na Slovenskem. 
Ob koncu vojne so bile na slovenskem ozemlju, predvsem v Mariboru, pod 
poveljstvom generala Maistra vzpostavljene enote, ki so bile sicer formacijsko 
podobne tistim pred vojno, vendar popolnoma drugačne, predvsem nacionalne 
strukture in linije poveljevanja. Vzpostavljena je bila slovenska vojska, ki pa se 
je že takoj po tem začela, tako kot ostale državne institucije Države SHS, izgu-
bljati v vojski in upravi nove države.
KLJUČNE BESEDE: prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, vojaška organizira-
nost, posledice vojne, vsakodnevno življenje
Summary
CONSEQUENCES OF THE FIRST WORLD WAR FOR MILITARY 
ORGANISATION ON SLOVENIAN TERRITORY AND THE CHANGES 
BROUGHT ABOUT BY NEW CIRCUMSTANCES IN PEOPLE’S 
EVERYDAY LIFE 
This war was different from any other before. Twenty-eight countries or 
three-quarters of mankind participated in it. Battles were fought at sea, on land, 
and towards the end in the air too, while casualties were more numerous than 
in any war so far – 20 million. It lasted four years, at the front and beyond, it 
destroyed the biggest of empires and influenced the successfully executed Bol-
shevik revolution in Russia. It also differed in military technique. New weap-
ons: the airplane, tank, machine gun, gas changed the strategies and military 
unit tactics known until then. Together with its allies Germany and Italy, Aus-
tria-Hungary had been preparing for this war for twenty years, but it did not go 
according to their plans, not by a long shot. »Slovenian« regiments first bled on 
64 Tomaž Kladnik
the fronts in Galicia. In 1915, a new front opened on Slovenian national territo-
ry, along the Soča River, which interfered with military as well as civilian life in 
this area. When WW1 ended, Slovenian territory, especially Maribor, witnessed 
the establishment of military units under the command of General Maister. 
These units were similar in form to those prior to the war but were completely 
different in national structure and chain of command. Thus the Slovenian army 
was established but it soon began, just like all other state institutions of the State 
of Slovenes, Croats, and Serbs, to get lost in the military and administration of 
the new state.
KEY WORDS: First World War, Austria-Hungary, military organisation, conse-
quences of war, everyday life