535
ZNAČILNOSTI SODOBNEGA PESNIŠKEGA IZRAZA
Teoretično vprašanje, kaj je poezija, kaj je njeno- bistvo, kakšna je njena posebna narava med drugimi vrstami umetniškega izraza, je precej pozno začelo zanimati pesniškega ustvarjalca. Vse do romantike segajo dolga obdobja poezije, ko se pesnik ni ukvarjal teoretično s tem problemom, ampak je preprosto pisal, in to dobro, veliko poezijo. Z romantiko in še izraziteje s pesniki sredi devetnajstega stoletja pa se poezija prične zavedati sama sebe. Pesniki prično ne le teoretično, marveč tudi s pomočjo poezije same odgovarjati na vprašanja, kaj je poezija (Baudelaire). Od tedaj pesnik ne ustvarja več »naivno«, kakor v prejšnjih obdobjih, od tedaj zmeraj bolj ve, kaj hoče.
Po vseh teh, že stoletje trajajočih raziskavah pesnik danes odgovarja približno takole: Splošnočloveška želja, izražati doživetja, je potencirana v umetnikovem gonu, v njegovi potrebi, da ustvarja umetniška dela. Poezija nastaja iz posebnega intenzivnega čustvenega približevanja svetu, iz nekakega istovetenja pesniškega čustva in sveta, nekakega nerazumskega, pesniškega spoznavanja. To spoznavanje ima bolj naravo izkustva kot spoznavanja, izkustva, ki se v njem pesniku odpirajo globine bitja. Pesniško osvajanje resničnosti pa je dovršeno šele tedaj, ko zaživi v novem pesniškem organizmu. Pesnikovo čustvo postaja tako eno s svetom, z resničnostjo, pri tem pa se pesnik približuje tudi samemu sebi, vsem razsežnostim, vsem plas.tem svojega bitja, vsemu še neznanemu v njem. Pesem posveti tudi v nezavedne globine našega življenja in tako s pesniškimi pripomočki razodeva resnice, ki bi jih drugače ne videli.
Pesnikov instrument in njegov zvesti pomočnik je pesniška beseda, tako različna od vsakdanje govorice, zakaj pri tem intimnem stiku z resničnostjo dobi beseda nove, čudovite lastnosti, vzplameni v mag>ični moči, se v tem ognju strne z življenjem in ga za vedno ohrani v sebi. Pri tem pesnik izrabi zvočne in ritmične elemente jezika, izrabi notranji resonančni prostor besed, posebno svetlobo podob in metafor ter medsebojno učinkovanje teh elementov. Z vsem ieia lahko doseže čudovite učinke. V njegovi moči je, da druži preteklost s sedanjostjo, sedanjost « prihodnostjo, tisočletja star mit z novim doživetjem, sipaja, kar se zdi nezdružljivo, doživljanje sveta se mu sproti združuje s spominom in slutnjami.
Resničnost sveta pa je neizčrpna, izrazni pripomočki postajajo vse sposobnejši, zmeraj bolj se približujejo celotnosti življenja, poeziji postajajo dostopna zmeraj nova področja, zmeraj nova stanja zavesti, ki jih še ni zajela pesniška beseda, nove tančice čustev, ki se še niso utelesile v pesniškem izrazu. Poezija odkriva nove in nove skrivne zveze med stvarmi in zasleduje njih čudovite metamorfoze. Prav to pogumno prodiranje pesniške besede v g^lobine današnjega zapletenega sveta, oster pogled v njegovo bistvo, to je značilno, za poezijo našega časa.
Zato srečujemo zmeraj manj nekdanje mehke, »pojoče« poezije, poezije površne harmonije in blede vedrine. Poezija naših dni odkriva komplicirano zavest sodobnega človeka, njegovo samoto, brezdomstvo, tesnobo, izgubljenost, njegov strah, išče v notranje obubožanega človeka, strmi v tujost sveta. Zato ni čudno, da se je v svetovni poeziji že davno uveljavil stil, ki se ne straši drznosti, ostrine, nenadnosti, paradoksa, antitez, neblagih akordov, nenavadnih tonskih načinov. Eden najvidnejših sodobnih pesnikov pravi: »Tudi disonanca ima svoje mesto.« Muzikalni element se je spremenil, verz ne išče več prejšnje gladkosti, zdaj ga nosijo predvsem podobe in metafore. Seveda je del moderne poezije ohranil tradicionalno, zaprto formo, vendar je očitno, da je tudi tu izraz ostrejši, trši, ne več tako zvonkljajoč kot prej, tudi v njem odmeva narava sodobnega sveta.
V novejši slovenski poeziji, pa naj je že ostala pri vezani obliki ali pa če ei je ustvarila svobodnejše ritme, je zazvenel ta novi ton že med obema vojskama. Pozneje pa so se ob vsakem nekoliko zahtevnejšem pesniškem tekstu pričeli zaskrbljeno oglašati nekateri kritiki in tudi pesniki določenega kroga, češ da je treba slovensko poezijo obvarovati nevarnih eksperimentov, nesmiselnih novotarij, da jo je treba obdržati v mejah stare,
534
vsem tako ljube, prijetne melodioznosti, preprostosti in razumljivosti na prvi pogled.
To pa seveda niso kriteriji, ki bi jih bilo mogoče zmeraj pametno in s pridom uporabiti že pri nekdanji poeziji, še manj pa jih je mogoče pri današnji. Saj je v vsakem globljem umetniškem delu poleg določenega deleža razumljivosti tudi delež zastrtosti, nekaj skrivnostnega somraka, ki obdaja skoraj vsako, še tako močno doživetje.
Ni umetniškega vzora, ki bi bil za zmeraj veljaven, subjektivni in objektivni vzroki te vzore neprestano spreminjajo. Zmeraj se mi je zdela nekam slabo utemeljena ta želja, naj bi v času številnih vznemirjujočih odkritij, v času revolucij in pogumnih poskusov na vseh področjih življenja, bila poezija še vedno nekako taka kakor v času romantike ali realizma. Vem, da je čas zelo nenavaden, zapleten, da je človek naravnost prisiljen, izražati zapleteno resničnost, zato tudi vem, da mora biti poezija, ki je zgoščen izraz življenja, nujno drugačna. Slovenske poezije po mojem ne ogrožajo »nevarne novotarije«, ki da nasprotujejo »zdravemu razumu« (morda pa ta »zdravi razum« le ni tako zelo zdrav?), marveč je prej narobe, ogrožena je zaradi vztrajanja pri že mnogokrat izraženi, neizvirni vsebini, pri zaprašenih, neresničnih čustvih in pri togih oblikah, ki v njih ne utriplje naše življenje. Nevarnost je v slovitem, vztrajnem slovenskem zamudništvu, nikakor pa v želji, gledati v svet z novimi očmi in razširiti izraz slovenske pesniške besede. Ponavljanje starega in obrabljenega velja nekaterim za poezijo, ki je na pravi poti in ki ohranja značilno »kantileno« slovenske pesmi. In vendar ima človek včasih ob pesmih nekaterih mlajših in najmlajših občutek, da so jim tuje celo nekatere pridobitve slovenske moderne in da brli v njih prej nekaka konservirana, več ko pol stoletja stara mesečina, kakor pa da sije v njih posebna svetloba naših dni. Tedaj pa, ko hoče ta poezija biti bolj sodobna, si pri nekaterih pesnikih prizadeva, da bi bila nekam berangerovsko popularna, ljudska, in s tem epitetonom mislim označiti vse tisto, kar je v nji problematičnega, površnega in pogosto nepesniškega.
Tndi od tistih, ki ne zagovarjajo brezpogojno vsega starega in preživelega, je slišati posebno dva ugovora. Prvi je ta: narava slovenskega jezika je taka, da ta ne prenese svobodnejše forme, prostega verza. Ta ugovor je šibak, saj bistvo novega izraza ni v teh prostih ritmih, am|pak v novosti pogleda, v izvirnosti doživetja. Nova jMsezija se izraža lahko v najrazličnejših formah. Ko ipa bi ta ugovor držal, bi v slovenskem prevodu celo starejši teksti, na primer najlepši odlomki iz Shakespeara, ki v njih skoraj ne slišiš »mere«, ali pa Goethejevi prosti verzi — imeli manj možnosti, da So poezija, kakor, recimo, Stritar ali Aškerc.
Drugi ugovor pa je: pesnik ne more tvegati, da ga ne bi nihče več bral. Priznam, da je v tem ugovoru nekaj resnice. In vendar — ko se doživetje hoče izraziti, pesnik ne utegne razmišljati, kdo ga bo razumel in kdo ne. Ko bi se bili slovenski pesniki v preteklosti toliko ukvarjali s temi zunanjimi motivi, bi bila slovenska lirika gotovo ubožnejša za nekatere najmočnejše, najizvirnejše ipesmi. Ne bi bilo ne Slapa, ne Mesečine, ne Jerale in še marsičesa drugega ne.
Zato se mi zdi, da nevarnost ni v iskanju, nevarnost je v tem, da slovenska poezija otrpne v starem, pogosto mehanično prevzetem, ne pa v tem, da si poskuša ustvariti nov pogled in nov izraz. Mislim, da ne delam krivice,
535
če trdim, da je tudi mlajša slovenska poezija dosegla resnično kvaliteto samo tam, kjer se je pričela izvijati tendencam, ki so jo zavajale na lahka, izhojena pota. Zaživela je tam, kjer je spoznala, da je izvirnost in odkrivanje novih področij resničnosti ena bistvenih značilnosti umetniškega dela.
Jože  Udovič
536