K vprašanju o možitvi učiteljic. Cenjenim torarišicam. Nasprotje, ki je nastalo med nami, nam ne bo v korist. Učiteljice tvorimo polovieo močne učiteljske organizacije ter složne smelo zahtevamo, da nas uvažujejo cenjeni tovariši ter z DJiini vsa javnost. Me imamo isto izobrazbo, imamo iste dolžnosti ter zahtevamo iste pravice, ki jih uživajo naši stanovski sotrudniki. Tega nam naši tovariši ne morejo zameriti. Bojevati se hočemo z njimi za blagor našega stanu, podcenjevati pa nočemo in ne smemo same sebe, biti hočemo z njimi enakopravne. Nerazumljivo se mi zdi, 'ako hoče gdč. tovarišica krčiti naše pravice. Pravico do življenja, tudi do zakonskega življenja, ima do danes vsak državljan v svojem poklicu, razen istih, ki so pod prisego posvetili svoje življenje Bogu. Da bi se baš me učiteljice ne smele poročiti, to je krajšanje naših stanovskih, krajšanje naših človeških pravic! Eavno nas bi ne smel nikoli ogrevati žarek domačega ognjišča, ravno me bi ne smele imeti onega dotnovja, ki je idealni ženi malo njeno kraljestro. In kdo na svetu ima pravico uničiti ženi prirojen instinktivni nagon, da postane mati? Z vsem svetom se ji ne more nadomestiti blaženega trenotka, ko drži v naročju ter Ijubkuje lastno dete, nihče bi ji ne smel kratiti nepopisne sreče ter onpga brezmejnega sladja, ki ga čuti njeno srce, kadar zasliši besede Bmoja mama". Žena, ki te naravne, najlepše vezi ne more razumeti, nima srea, nima Ijubezni do otrok ter ni nikoli idealna vzgojiteljica — ali pa do danes vara samo sebe. Ako nekaterim gdč. tovarišicam možitev ni po volji, nihče jih ne bo silil in noben zakon jim te ne bo veleval. Da pa si hočejo dati prepovedati poročiti se, je popolnoma nerazumljivo. Vse se bori za svobodo, vse si želi prostosti, žena prodira kot taka na površje, in me pa naj bi se odrekle same svoji pravici, naj bi se same pomagale kovati y okove ? Neznana tovarišica trdi, da poročena učiteljica ne postane boljša učiteljica. Cenjena tovarišioa živi le svojemu vzvišenemu poklicu, in prav je! Toda ostala bi vestna gotovo tudi kot poročena učiteljica, kot mati! — Dobra učitel.jiea postane kot mati še boljša odgojiteljica. S tem niti najmanjšega predbacivanja tovarišicam. Marsikateri pa bo pokazala prihodnost, da temeljito poznn otroško dušo le mati, da je dana le nji ista globoka ljubezen do otrok, da ima ona podvojeno potrpežljivost s svojirai učenci. Tudi dete samo se bo še z veijim zaupanjem oklenilo svoje učiteljice, zroče v nji dobro mamo njenih otročičer. To nararno, lepo razmerje med učiteljico in učenci je že samo trden temelj dobrim uspehom na polju vzgoje in pouka. Toliko vestne, samozavestne in ponosne pa smo tudi v svojem lepem poklicu, da lahko zavračamo vsako nezaupnico nam — poročenim. Ako pa so vas vedli gotovi slučaji do nasprotnega prepričaDja, tedaj preudarite, če bi bila ista tovarišica neomožena delovala mnogo bolje. Dvomim! Vestnost in delavnost je čednost, ki jo lahko in naj goji žena, ki pa brez nje ravno tako lahko živi neporočena. Kdor si je do Iet, ko vstopi v zakon, ni pridobil, si jo bo težko priboril v življenju, komur pa je bilo yestno izpolDJevanje stanovskih dolžnosti v ponos in uspehi v šoli v veselje, ta, drage tovarišice, bo vestno deloval tudi v prihodnje. Kar pa se tiče križev, težav, skrbi itd., pa je osebna stvar. Komur je naloga pretežka, komur je ni mar, naj jo blagovoljno odkloni, kdor pa si jo prostovoljno naloži, jo bo dovršiti moral sam. Ako je naše delo napornejše, ako si moramo čas dobro razdeliti, v šoli moramo in bočemo biti, ter smo — učiteljice z dušo in telesom. Pravite, da smo slabe gospodinje. Seye, mladost je bila posvečena nauku in vse življenje šoli. Ne dajajmo pa si same slabih naznanil, da smo za kaj drugega nezmožne. Kako da bi si razumna učiteljica ne mogla prisvojiti tega, česar se v kratkem času privadi preprosto dekle! Tuintam smo videle že kaj koristnega, treba le dobre volje ia pridnosti ia v kratkem času lahko nadkriljuje razumna učiteljica marsikatero dekle, ki se je vzgojevalo le za gospodinjstyo, pripravljalo le na možiter. Torej nikar toliko ironije o organizaciji žen ter o posvetovanju pri gospodinjstvu. Tudi slabe matere smo! Pač huda beseda za nas odgojiteljice! Toliko staršev nam izroča svoje otročiče. Le nekaj ur so nam na dan izročeni, in vendar zahteva svet, da se plod naše vzgoje kaže na vsem otroškem početju, da vzgojujemo in pripravljamo otroka za življenje. In svoje lastno dete, ki nam je najdragocenejši zaklad, ki ga ljubimo z vso silo prave materinske ljubezni, ki ga hočemo čuvati kot zenieo svojega očesa ter mu srčno rade darujemo vsako prosto minuto, njega bi ne mogle vzgojevati ? Nihče ne more biti porok za svojega otroka, temmanj mati, ki ni vzgojiteljica. Izobražena žena, ki pozna načela vzgoje, ne bo nikoli nesreča otrok in rodovine, če ima le dobro voljo ia blago srce. Niti kot učiteljice niti kot gospodinje, najmanj pa še kot matere zaslužimo tako slabo kvalifikaeijo ia to še od strani tovarišice. Vsaka poročitev, posebno možitev samostojnega dekleta mora biti dobro preudarjena. Ako se omoži katera koleginj pod naš stan, ako poroči človeka, ki ui nič, ta naša tovarišica bi bila mogoče zašla tudi sama ua pota, ki bi našemu stanu ne delala časti, in ne vem, 5e bi bile ravno na njo kolegiDJe ponosne. Kar pa se tiče nobjokane, zastradane, v stare cape zavite omožene učiteljice,1' to mora biti neka osebna mržnja, ki ni v našo čast. Mislim pa, da ni čestitati možu, ki bo dobil ono razumno, izobraženo in inteligentno ženo, pri kateri vselej prevladuje razum, ki tako odločno zainetuje srce. Brr — rečemo tudi me, brr — pred tako brezsrčno, torej le enostransko izobraženo odgojiteljico naše, ljubezni toli potrebne mladine. Štajerka.