, »-rrs .-rt^rr is PLAN I IMS KI VESTNI K 5 LETNIK LXXV 1895**1975 80! PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Miha Marenče Ing. arh. Dušan Černič Tine Mihelič Vanja Matijevec Ing. Janez Aljančič Dr. Peter Soklič Janez Pretnar Dr. Peter Soklič Ing. Joco Balant Nada Kostanjevic Ing. Pavle Šegula Nevina Preveč Drago Peršl -Gregor Rupnik Ing. Pavle Šegula Planinski vodnik 249 Špička pod Jalovcem in podobni problemi 251 Leto 1974 v stenah 254 V ledeni vertikali 258 I. Jugoslovanska alpinistična odprava na Aljasko - Mt. Mc Kinley 261 Zdravstveno poročilo 267 Aljaska in Mt. Mc Kinley 268 Danes je prvi dan ostanka tvojega življenja ... 271 Oprema odprave na Mt. Mc Kinley 276 I. jugoslovanska odprava na Aljasko - Mt. Mc Kinley 6194 m 278 Iz popotne torbe vipavskih planincev 279 Pismo uredništvu ali dva popravka 288 Spomin na dve nesreči 289 Mini odprava na Kozjak 290 Razmišljanje ob tečajih na Tirolskem 291 Društvene novice 294 Alpinistične novice 303 Iz planinske literature 305 Razgled po svetu 307 Naslovna stran: Gore nad Planico Foto Joško Dolničar Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. - Glavni urednik-Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana - pošta 11, p. p 38 odgovorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor,- Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, dr.' Tone Vraber. - Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. - Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 100 din, plačljivo tudi v štirih obrokih za inozemstvo 160 din (9 US $). Oglase vodi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. - Rokopisov ne vračamo. - Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna .Jože Moškrič« v Ljubljani. LETO LXXV ŠT. 5 LJUBLJANA MAJ 1975 Gozdarstvo in lesna industrija Nazarje Proizvajamo: gozdne Sortimente, žagan les, ladijska tla, klasična okna, vezana okna, vrata, zložljive stopnice, opaž, iverne plošče, ostrešja, montažne objekte (weekend hišice), oplemenitene iverne plošče Ko se prijetno utrujeni, lačni in žejni vračate z naših prelepih planin, obiščite naše renomirane obrate: Restavracijo »Šestica« na Titovi 16, Samopostrežno restavracijo »Emona« na Titovi 11, Restavracijo »Pod lipo« na Borštnikovem trgu 3 Povsod tam boste postrežem' solidno in poceni! Vabi gostinsko podjetje »Šestica« iz Ljubljane PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE [T 75. LETNIK 1975 PLANINSKI VODNIK MIHA MARENCE laninska zveza Slovenije je dosegla v zadnjih letih izreden vzpon in širino v vzgojnih prizadevanjih, zlasti pri mladih planincih, pa tudi sicer na drugih področjih. Lanko rečemo, da je vzgoja dobila prvo mesto, kar je največja garancija za uspešnost našega planinstva. Ni neznano dejstvo, da je na tem področju prvi in največji korak naredila mladinska komisija, kar seveda ne pomeni, da tudi druge komisije niso sodelovale pri vzgojnih prizadevanjih. Pri vzgoji je bilo potrebno rešiti najprej vprašanje ustreznih kadrov, kajti brez njih si ne moremo zamišljati vzgojo v najširšem smislu, to je, vsega članstva, kar je dolgoročni cilj vzgojne in izobraževalne poti. Seveda pa bo tudi v prihodnosti treba oblikovati kadre, Kar je, kot smo že ugotovili, pogoj za »masovno« vzgojo. V prizadevanjih za vzgojo kadrov so se izoblikovali nekakšni profili oziroma »planinske stopnje« v vzgojnem smislu, ki jih praksa potrjuje kot uspešne. Tu mislimo konkretno zaporedje od cicibana planinca... pa do gorskega vodnika. Vse obiike vzgoje potekajo več ali manj po šolskem sistemu, kar ima svoje prednosti, ker zagotavlja kvalitetno rast planinske osebnosti. Vendar je prav tako potrebna množičnost kadrov, kar pa z nekim togim okvirjenjem v šolske norme ne bomo dosegli. Zato moramo »šolanje« razumeti kot zelo širok planinski pojem, ki bo privlačno in vzpodbudno za množično kvaliteto oziroma vzgojo. Vzgojne rešitve, ki jih poznamo danes, so pokazale, da še ne zadoščajo za praktične potrebe. Ljudi, ki želijo organizirano v gore, je vedno več in seveda je v zvezi s tem potrebnih tudi vedno več vodnikov. V okviru Planinske zveze Slovenije imamo pravzaprav le dve vrsti vodnikov, ki so si pridobili kvalifikacijo na ustreznih tečajih. Mislimo na mladinske vodnike vseh smeri (letne in zimske razmere ter mentorje) in gorske vodnike. Mladinski vodniki so predvsem mlajši, od osemnajstega leta dalje, pa tudi starejši, zlasti iz vrst mentorjev. Tako je starostna struktura mladinskih vodnikov zelo pestra, prevladujejo pa mlajši. Mladinski vodnik torej ne pomeni mladinca vodnika do 27 let starosti, temveč vsakega, ki je uspešno zaključil program za mladinske vodnike ne glede na starost. Glavna naloga je, organiziranje in vodstvo mladih planincev. Mnogi namreč napačno razumejo vlogo in pomen mladinskega vodnika. Razumljivo je, da vsi, ki opravijo tečaj, še niso sposobni za samostojno vodstvo, ker jim man|ka praktičnih izkušenj. Ni namen mladinskih vodniških tečajev izoblikovanje dokončnega vodnika, ker je to praktično nerešljivo in tudi nepravilno. Težimo namreč tudi k množičnosti kadrov, ki jih potrebujemo; kvaliteta in sposobnost vodstva pa naj se izoblikujeta postopoma s prakso. Nemogoče je postavljati zahtevo po večletnih planinskih izkušnjah pred prihodom na tečaj iz čisto praktičnih razlogov. Društva namreč kadrujejo, kar imajo na voljo, in so zelo vesela, če dobe nove društvene delavce. Še posebno se to izkaže v primeru npr. novo ustanovljenega mladinskega odseka. Primernih kadrov ni, potrebno pa jih je po najhitrejši poti zagotoviti. Tu pa priskočijo društvom na pomoč razni tečaji in seminarji. Mladi ali pa tudi starejši planinec, ki se je šele dobro vključil v naše vrste,_ ima veliko veselja in volje do dela, seveda pa je brez izkušenj in vzpodbud, kar pa je še pomembnejše. Kot takšen pride na tečaj za mladinske vodnike ali mentorje. Povsem razumljivo je, da v nobenem primeru ne bo pridobil v tistih nekaj dnevih potrebnega vodniškega znanja, ker tega lahko da le šola v gorah, torej praksa in izkušnje ob primerni teoretični osnovi. Praksa in teorija šele izoblikujeta vodnika. Vendar pa bo na 249 tečaju vsakdo pridobil in si ustvaril široko planinsko obzorje, in istočasno dobil »v kri«, kot pravimo, »planinski strup«. Dojel bo bistvo in pomen planinstva, navdušil se bo in še bolj bo pripravljen za delo. S tečajem bo dobil šele smernice in razgledanost. Dopolnitev teorije je nenehno izpopolnjevanje in nabiranje izkušenj. Le z vsemi opisanimi pogoji se izoblikuje pravi vodnik. Odgovorni za tečaje se zavedajo vseh naštetih dejstev, zato vsakemu po opravljenem zagovoru napišejo stopnjo sposobnosti za vodstvo npr. sposoben za sredogorje, za visokogorje, tovariša M. N. priporočamo kot pomoč pri vodstvu in svetujemo da nadaljuie izpopolnjevanje itd. Iz vsega naštetega je torej razvidna narava mladinskih tečajev. Povedali smo že, da prihajajo na mladinske vodniške tečaje tudi starejši, ki imajo veselje do dela z mladino. Vendar ie starejših manj, kot bi pričakovali, čeprav se po društvih mnogi ukvarjajo tudi z mladinsko problematiko. Iz razgovorov smo lahko ugotoviji, da je glavni vzrok v težjem vživljanju med mlajše planince, kar je seveda psihološke narave. Vendar to je dejstvo in to dejstvo je pred nami, zato ga moramo upoštevati. Torej nam na tem področju manjkajo mladinski vodniški tečaji za starejše. Tej problematiki, ki je ostala v ožjih okvirjih, pa se zadnji čas pridružuje nova, namreč vprašanje pomanjkanja vodniškega kadra za vodstvo društvenih in sindikalnih izletov, torej starejšega dela članstva. Mladinski vodniki so za to vrsto vodstva premalo avtoritativni, Kajti težko bo starejši poslušal mlajšega, čeprav to v nekaterih primerih utegne biti opravičeno. Napačno pa je tolmačenje, da mladinski vodnik ni v organizacijskem in tehničnem smislu sposoben voditi starejše, seveda tisti vodnik, ki vodi mladinske izlete. Potrdili bodo tisti, ki vodijo mlajše in starejše, da je vodstvo mladine težje in odgovornejše opravilo. Na drugi strani pa so gorski vodniki, ki predstavljajo drugo področje vprašanj in odgovorov. Med njimi je verjetno pomembno dejstvo, da so že kar preveč kvalificirani za vodstvo društvenih izletov po nadelanih poteh in da ni potreben tako »močan« profil za tovrstno dejavnost. Morda gre tudi za stroške ali pa za premajhno odzivnost. Ne vem. Dejstvo je, da je vodniškega kadra za planinske izlete premalo in da se morajo tudi s tem področjem dela ukvarjati laninski organizatorji oziroma vodilni planinski delavci v društvu, ako je, zaradi naštetih problemov, ki so čakali na svoj čas, prišlo do konkretnega predloga komisije za vzgojo in izobraževanje o planinskem vodniku. Neposreden ovod je dala komisija za alpinizem, oziroma vodniška podkomisija (gorski vodniki), i je v lanskem letu naletela na konkreten problem pri opravljanju izpitov za gorske vodnike. Prijavljencev za izpite je bilo namreč rekordno število in to večina takih, ki niso ustrezali zahtevam, oziroma niso pokazali dovolj znanja in sposobnosti za orskega vodnika. Ker pa je naša organizacija amaterska in potrebuje številne kadre, i bilo seveda nepravilno zavrniti večinski del tega števila. Tako so prišli do kompromisa planinskega vodnika. Ta rešitev se mi zdi pravilna. Vendar pa je prišlo do različnih tolmančenj, ki so pripeljale do nasprotujočih mnenj in predlogov. Nekateri menijo, naj bo planinski vodnik vmesna vodniška stopnja med mladinskim in gorskim vodnikom. Zagovarjajo poseben učni načrt. Ne morem se otresti vtisa, da te vrste zagovorniki želijo eno stopničko več v naši organizaciji, ki je morda že tako preveč »stopničasta«. Gre namreč predvsem za razmerje med mladinskim in planinskim vodnikom. Kako je s to stvarjo? Mladinska komisija vztraja namreč pri mnenju, da je mladinski vodnik popolnoma enakovreden planinskemu, kar izhaja iz vseh prejšnjih ugotovitev. Naloga planinskega vodnika je vodstvo društvenih in sindikalnih izletov po nadelanih potih, naloga mladinskega vodnika pa je predvsem vodstvo mlajših planincev (v okviru mladinskega odseka) prav tako po nadelanih potih. V čem je tu razlika, naj mi odgovorijo tisti, ki hočejo planinskega vodnika postaviti za stopnjo višje od mladinskega? Takšno gledanje samo razvrednoti pomen in odgovornost mladinskega vodnika in ustvarja neprijetno vzdušje, češ da je mladinsko vzgojno prizadevanje nepomembno. Prav tako je nerazumljivo, zakaj se postavlja nov predmetnik, ko ga že imamo in smo ga preizkusili za mladinske vodnike. Potrebno ga je le v nekaterih stvareh prilagoditi in nič drugega. Letnica ustanovitve SPD je vendar samo ena in zato vsem enaka, drža cepina je samo taka in nič drugače itd. itd. Popolnoma nepravilno se mi zdi, da bi moral mladinski vodnik pri dopolnjenem 23. letu starosti (to je spodnja meja za planinskega vodnika po predlogu komisije za vzgojo) opravljati še neke dodatne izpite za planinskega vodnika. S tem se potrjuje, da je vodstvo starejših zahtevnejše od vodstva mladih. Kdo si upa to trditi? Predlaga se, da bi mladinski vodnik s 23. leti avtomatično postal planinski vodnik in s tem dosegel višjo stopnjo v kadrovski lestvici. Zakaj je to potrebno, se vprašujem. Sem mladinski vodnik in zelo hvaležen planinski organizaciji, ki me je s svojo obliko vzgoje pripeljala do takšnega vrednotenja planinstva, kot ga pač imam. Ne čutim pa prav nobene potrebe, da bi zaradi pridobitve naslova opravljal neke formalnosti. Naslovi in stopnice naj kar ostanejo, kjer so. Svojo osnovno znanje sem dobil v mladinskih vzgojnih akcijah, vprašanje sposobnosti in izkušenosti pa je tako področje šole v gorah, ta pa teče vse življenje ob vztrajnem in prizadevnem delu v gorah in društvu. Ko mi bo nekdo očital, da nimam kvalifikacije in sposobnosti kot mladinski vodnik za vodstvo tudi članskih izletov, se bom dokončno poslovil od starejšega dela članstva in pomagal le mladini, ki ne bo vprašala po uradnem naslovu, temveč le po pripravljenosti pomagati in usmerjati jo pri delu. Odgovornost in poslanstvo mladinskih, planinskih in gorskih vodnikov je enaka. Vse veže skupni cilj. Razlika je le v tehnični izurjenosti, mladinski in planinski vodniki vodijo po nadelanih potih, gorski pa tudi po brezpotjih. Samo v tem smislu moramo pojmovati vse vrste vodnikov, katerakoli druga pot pomeni zgrešen cilj vzgoje. Ljudi je potrebno varno voditi po gorah, da zdravi in polni lepih doživetij stopijo nasproti vsem tisočim težavam današnjega sveta, - in pri tem ni pomemben naziv, temveč sposobnost in pripravljenost vodnika, da opravlja svojo plemenito dolžnost. ŠPIČKA POD JALOVCEM IN PODOBNI PROBLEMI (Učinkovita in hitra rešitev nočitvenega problema v naših gorah, pa morda še kje drugje.) ING. ARH. DUŠAN CERNIČ ansko jesen me je pot pripeljala k zavetišču pod Spičko, najbližje in najmanjše izhodišče postojanke pod Jalovcem. Tam mi je oskrbnik bridko potožil, kolikšen promet je imel poleti in kako na gosto so planinci spali noč za nočjo, ne samo po obeh pogradih, ki jih ima kot edini ležišči na razpolago, temveč tudi po tleh, klopeh in celo v spalnih vrečah kar na prostem. To seveda ni problem samo Spičke, temveč večine naših visokogorskih postojank, kjer je masovnost planinstva že prerastla zastarele kapacitete koč in domov, najbolj pa je pereč v območju Triglava, kjer se po vseh kočah skozi vse poletje tare planincev. Oskrbniki ne vedo več, kako naj bi jih prenočili. Mislim, da planinska društva ne bi smela ostati samo pri načrtih in prepuščati usodi masovnost planinstva, ki ga propagirajo. Treba bi bilo najti hiter, učinkovit in ne predrag način izgradnje predvsem nočitvenih kapacitet na naših visokogorskih postojankah. Ko sva z oskrbnikom na Špički pretehtavala različne možnosti, se nama je hitro pokazalo dejstvo, da klasična gradnje ne more priti več v poštev, predvsem zaradi dragih transportov materiala, pa tudi zaradi počasne gradnje, saj je gradbena sezona v teh višinah bistveno krajša. Zato bi bilo treba razmisliti o montaži in to celih enosobnih industrijsko izdelanih in opremljenih elementov, ki bi jih transportiral helikopter. Najbližja taki proizvodnji je gotovo Industrija motornih vozil v Novem mestu, ki velikoserijsko izdeluje avtomobilske prikolice »Adria«. Misel je zelo preprosta: Eno od tipov teh prikolic bi bilo treba projektantsko toliko predelati, da bi odpadlo podvozje, ki ga ne rabimo, pa vsa draga notranja oprema, ki bi jo zamenjali 252 z dvemi fiksnimi ležišči in klopjo z mizo. Konstrukcijo in streho bi bilo treba nekoliko okrepiti, da je pozimi ne podre sneg. Na lokaciji, ki bi bila praviloma v neposredni bližini obstoječih postojank, bi zgradili iz kamenja, ki ga je povsod dovol| na razpolago, kamenite podstavke za ustrezno število »prikolic«. Ko bi |ih helikopter drugo za drugo v enem dnevu zvozil z najbližje ceste, do koder bi jih vozili s kamioni, in odložil na pripravljene podstavke, bi jih monter samo spojil in z žicami trdno pripel na skale, da jih veter ne bi odnesel. . Zaradi serijske proizvodnje bi morali izdelovati en sam tip enosobnega elementa, ki bi predstavljal polovico dvojčka. Po dva taka enosobna elementa bi na lokacip spojili v en dvojček, ki bi v bistvu predstavljal dve »prikolici«, spojeni v eno dvo|no. Vsaka od obeh »prikolic« bi imela tri zunanje stene izolirane, eno notranjo pa ne. Tako bi lahko sestavljali po potrebi in možnosti več ločenih dvojčkov, s čimer bi se izognili monotoniji barakarskega videza in dosegli videz paviljonske izgradn|e, ki je lepši in omogoča še postopno povečevanje nočitvenih zmogljivosti na posameznih Vsaka polovica dvojčka bi imela kot celota en sam prostor, v katerega bi bil vhod s strani in ki bi bil v notranjosti opremljen z dvema pogradoma na tleh, levo m desno od vhoda. Vsak od obeh pogradov bi bil širok 2 m in bi na njem prenočevalo v primeru navala troje, sicer pa dvoje planincev. Ob srednjem prehodu bi bila levo in desno ob pogradu klop, dvižna miza pa v sredini. Pod klopjo bi bil prostor za čevlje in nahrbtnike. V taki enoti bi bilo torej prostora za največ 6 ljudi, v dvo|cku za 12. Vsaka enota bi imela poleg vhodnih vrat še dve okenci nad pogradoma in stropno ventilacijsko loputo nad mizo v sredini. ...... Dvojčki ne bi bili prirejeni za zimsko uporabo, ko |e obisk bistveno manm, zato odpade problem kurjave, obstaja pa kljub temu možnost, da eno ali dve taki sobi opremimo s plinsko kurjavo in jih štejemo za zimske sobe. Zan|e dobe kl|uc le alpinisti v planinskem društvu. .....,..,•• ■ ■ u Matična planinska koča bi ostala predvsem kot gostinski ob|ekt in bi imela le sobe z manjšim številom postelj. .. Vprašanje je še, odkod helikopter za prevoz elementov na lokaci|o. Naša armada ima helikopterje, ki so sposobni prenašati tako težo z opremo vred. Treba bi bilo stopiti v stik z vojaško komando. Ce bi pravemu generalu obrazlozili, da planinska društva pričakujejo pomoč armade ob dejstvu, da ie masovno planinstvo pravzaprav najširša pripava našega naroda za splošni ljudski odpor, na|bol|se vzdrževanje fizične kondicije širokih množic, da drugih kvalitet planinstva ne omen|am -potem bi lahko računali na pomoč vojske. Kaj pa cena takih prikolic? .. , . Znano je, da je le velika serija v proizvodnji zagotovilo za cene|so proizvodnjo. Ker pa takih elementov ne potrebujemo samo v planinstvu, temveč bi bili potrebni in uporabni še marsikje drugje - recimo v gradbeništvu za nastanitev delavcev na qradiliščih, kjer sedaj zamudno postavljajo in zopet podiraio barake, pa povsod drugod kjer je treba na hitro začasno nastaniti večje število ljudi - potem nam |e ze zagotovljeno večje povpraševanje in s tem cenejša velikoserijska proizvodnja Tudi v primeru naravnih katastrof so taki elementi uporabnejši in trame|ši od drugih prikolic »Adria« in solidnejši od vsakega šotora. Lahko bi bili uporabni tudi za vo|aske Še* zadnje - gotovo bistveno vprašanje: Ali ne bo taka gradnja porušila idiličnosti naših lepih gora? Možnosti sta samo dve: da ostanejo gore take, kot so seda| in dostopne samo tolikim planincem, kolikor jih prenesejo današn e prenočitvene kapacitete - ob nekulturnem prenočevanju še za tiste, ki sploh lahko prenočilo, ali pa poiščemo nove možnosti in nove oblike hitre, cenene gradnje, po obliki pa kompromis med idilično brunarico in funkcionalnim montažnim sistemom. Morda se zde vse te misli marsikomu iluzionistične. V bodočnosti bodo gotovo prodrle. Težki montažni sistemi ne samo posameznih sten, temveč kar celih prostorov z opremo vred se v svetu že uveljavljajo. Trniča na pet turnčkov. Iz pastirske kulture na Veliki Planini Risal arh. Vlasto Kopač LETO 1974 V STENAH TINE MIHELIČ 1. Zimska sezona imska sezona 1973/74 ¡e navrgla rekordno število prvenstvenih vzponov (30), sem in tja pa celo kako ponovitev. Deloma gre to pripisati medli in zato dokaj »lahki« zimi, se bol| pa dejstvu, da se je dejavnost slovenskih alpinistov v zadnjih letih resnično razmahnila. Tako sedaj skoraj več ne poznamo mrtve sezone, večina navez, zlasti mladih, pleza takorekoč vse leto. Sodobna oprema je zimske vzpone tudi precej olajšala. Bivak v snegu že dolgo ni več nikak bavbav, kot je bil npr. v »herojski« dobi našega zimskega alpinizma okrog leta 1950. Tako lahko plezalci posegajo po dosti tež|ih ciljih, ne da bi jih pri tem ves čas zasledovala grožnja ozeblin in podobnih nevšečnosti. Seveda pa izboljšana oprema ni prav nič olajšala plezanja samega. Napredovanje prek posameznih metrov stene bo v zimskem času bržkone vedno ostalo tako kot nekdaj: garaška in pustolovska borba s sovražno zimsko naravo, ki pa prinaša v primeru uspeha plezalcu izjemno zadoščenje. Iz množice srednje pomembnih tur, opravljenih v tej sezoni, bodeta v oči dve »veliki« Zajeda Sit in Schinkova v Frdamanovih policah. Nad povprečje se dvigujejo tudi prvi zimski vzponi prek Bosove smeri v Brani, Centralne v Široki peči, smeri Modec-Režek v Turški gori in grebensko prečenje Jalovec-Bavški Grintavec. Zimske prvenstvene: Z steber Batognice: Fon, Kapitan, 23. 12. 73, Centralna smer v Malem Grintavcu: Bauman, Trobevšek, Volkar, 30. 12., Majska smer v Planjavi: Klemene, Pollak, 30. 12., Severni raz Vežice: ista dva, 5. 1. 74, SV žleb Hudega Vršiča (Kanin): M. Mlekuž, 12. 1., smer Bauman-Trobevšek v M. Grintavcu: Klemene, Pollak, 12. 1., smer Fon-Rakušček v Z steni Krna: Fon, Kragelj, Rakušček, 13. 1., Pustolovska smer v V steni Kočne: Hobič, M. Stremfelj, 13. 1., grebensko prečenje Vršičev in JZ greben Lope (Kanin): D. Mlekuž, 19. 1., Centralna smer v S steni Široke peči: B. Klinar, J. Rožič, 19. 1., smer Andrejčič-Mlač v SZ steni Slemenove špice: Bregar, zakonca Mlač, 19.-20. 1., Bosova smer v Z steni Brane: Humar, Škarja, 19.-20. 1., Zajeda Šit: Klemene, Kramar, Pollak, 19.-23. 1., prečenje Stadorja (Kanin): B., D. Mlekuž, 20. 1., nova smer v Z steni Kočne (»Oltarji«): Gabršek, Perčič, Oštrek, 20. 1., Z stena Vel. Babe (Jezersko): Segregur, Zalarjeva, Alifova, Dolenc, Perčič, 21.-22. 1., smer Modec-Režek v S steni Turške gore: Čanžek, Črepinšek, 24. 1., Dušanov steber v V steni M. Rinke: Canžek, Gabrovšek, Knez, 26. 1., smer Humar-Škarja v JV steni Planjave: Jerman, Močnik, Retar, 26. 1., Direktna smer na J V greben Kukove špice: Dolžan, Smolej, 27. 1., Nedeljska smer v JV steni Planjave: Leb, Suštaršič, Vrankar, 27.-28. 1., nova smer (»Namizni prt«) v Z steni grebena Zeleniških špic: Leb, Retar, Suštaršič, Vrankar, februarja, nova smer v Z steni Stadorja (Kanin): Fon, Kapitan, Rakušček, 17. 2., nova smer v Z steni Krna: Fon, Kapitan, 13. 3., grebensko prečenje Skrbina Za Gradom-Pelci (Kloniški)-Skutnik-Kanja-Bavški Grintavec: Cedilnik, Krivic, 15.-16. 3., Kamniška smer v Z steni Vršičev: Leb, Suštaršič, Vrankar, 16. 3., Z raz Vežice: Klemene, Pollak, 16. 3., nova smer v S steni Kalškega grebena: Dolenc, A. Stremfelj, 16.-17. 3., grebensko prečenje Hudi Vršič—Visoki Kanin-Vrh Laške Planje: Cuder, Mlekuž, Sfer 16.-18. 3., Schinkova smer v S steni Frdamanovih polic: Belak, Manfreda, 16.-20. 3. K zimski alpinistični dejavnosti je treba prišteti tudi novo - ekstremno - zvrst turnega smučanja. Strmi smuki, ki so postali zadnja leta v Alpah velika moda zlasti po zaslugi spektakularnih podvigov švicarskega vodnika Sylvaina Saudana, dobivajo tudi pri nas navdušene pristaše. Naše gore se sicer ne morejo postavljati z ravno prvovrstnimi možnostmi za to dejavnost, zato pa so redke primerne strmine in grape tembolj »zabeljene«. Med tovrstnimi dosežki sezone je treba omeniti dvojico: aprila so Grošelj, Šerjak in Švegelj presmučali do 55° strmo vzhodno steno V. Ozebnika, v maju pa se je Janez Dolžan spustil z grebena Triglava naravnost (»Mullerjev kamin«) na ledenik. To je nedvomno mnogo naravnejši in tudi bol| smučarski spust s Triglava, kot je bil močno publicirani podvig iz leta 1973. 2. Poletna sezona Kar zadeva domače stene, so si slovenski plezalci po rekordni sezoni 1973 v letu 1974 nekoliko »oddahnili«. Ta po številu vzponov sicer zelo bogata sezona se po kvaliteti dosežkov ne more meriti s prejšnjo. Treba pa je povedati, da |e bilo vreme leta 19/4 slabše kot leto poprej, predvsem pa so se stene že sredi septembra odele v sneg in je odpadla dolga, lepa jesen, ki smo se je v preteklih letih ze kar navadili. Obveljala pa je tudi tradicija, da ie plezalska sezona v domačih gorah prece| skromna v letih, ko gre na pot himalajska odprava. . ....... .... Število prvenstvenih vzponov je sicer veliko, vendar pa ni med n|imi niti_ enega, ki bi se lahko meril z vidnejšimi dosežki sezone 1973. Nekoliko bol|e |e pri ponovitvah. Zelo pozitivno je, da se nadaljuje prodor mladih plezalcev v vrh. Hvalevredno |e tudi dejstvo, da se rojevajo ali oživljajo vedno nova plezalska žarišča. Hitro se razvi|a alpinistična dejavnost med prebivalci Posočja, Idrije, Pnmor|a... Število plezalcev skokovito raste, narašča pa tudi poprečje njihovih sposobnosti. To gre pripisat prizadevanjem odsekov za čim boljšo vzgojo naraščaja. Ta prizadevanja so večinoma pravilno usmerjena, tu in tam pa vendar prihaja tudi do tendenc, ki niso v skladu z ide|o in cilji alpinizma. Tu gre predvsem za prepotenciranje športne komponente alpinizma (rekorderstvo, tekmovanje...), kar bi lahko pripeljalo do neliubih stranpoti. Te danes k sreči »strašijo« po tujih prizoriščih. Prav nič si ne želimo, da bi se po|avile tudi na naših tleh. D nT "n ov^ "s men °v' V steni Skednja (Kanin) (IV-VI): Fon, Kapitan, Rakušček 23., 24. 3., SZ stena V. Zvoha (IV-): Gselman, Jurič, Šturm, 31. 3., V stena V. Ruše (Mangrt) (II, 111): Mlekuž, Ster^ 6. 4., JZ stena Vratnega vrha (Kanin) (III, V-): Cuder, Gradišar, Persl, Ster, 2V. A., Z stena Planjave (III, IVV: Skofic, Tratnik, 21. 4., Strevčeva peč (IV, V): Canžek, Mesarec, 10. 5., Centralni steber v SZ steni Macesnovca (Kot) (V, VI): Bregar, Debevec, 18. 5., Leva smer v isti steni (lll-V): B., N. Mlač, Zupet, 18. 5., V stena Pršivca (Rjavinal (III, IV): T.Mihelič, Rupar 18. 5., v Majska smer v JZ steni Vratnega vrha (III, IV): Cuder, Mlekuz 19. 5., varianta Hunikine v Vežici (V, VI): J. Perko, Vogelnik, Znm, 19 5., smer Miniatura v SV steni Škarij (111): Gselman, Podrepsek, 2. 6., V stena Dimnikov (IV, VI-): Herzog, Jeromen, J., T. Mihelič, Rupar, 8. 6, Centralna smer v V steni Rjavčkega vrha (Logarska) (V, VI, A 2): Canzek, Crepinsek, 8. 6., S stena Planjave (III, V): Jošt, Prelog, 9. 6., Zajeda v S steni Turške gore (IV+): Knez, Zupan, 22. 6., Škofova glava (Kočna) (III, V): Gabršček, Šegregur, 30. 6., J stena Štruce (V+, A 1-3): Klemene, Pollak, 4. 7., . Triglavska stena (zahodni del) (IV, V-): Dolžan, Srnolei, 7. 7., ..... Drejčkova smer v S steni Frdamanovih polic V, VI): Pereč, Stremfe |, |ul, šoštaričeva smer v S steni Frdamanovih polic (V+): Hočevar, Kalan, Mati|evec, 'Kosmata smer v V steni Stenarja (III, IV): T. Mihelič, Slapernik, 22. 7., S stena Srebrnjaka (III, IV): Poljanšek, Rotner, 23. 7., Skriti steber v SZ steni Cmira (III, IV): T. Mihelič, 28. 7., V stena M. Rinke (IV, V): Mesarec,? 28. 7., S stena Prisojnika (III, IV): Kalan, Pučko, 1. 8., S stena Tosco (III, IV): J. Mihelič, 1. 8., S stena Srebrnika (III, IV-): Osterman, 3. 8., S stena Srebrnjaka (III, V): Osterman, Stritar, Zumer, 5. 8., S stena Tosca (IV): J., T. Mihelič, 16. 8., S stena Vršaca (lil, IV+): Rupar, Šlamberger, 8. 8 S stena Lope (Kanin) (IV, V-): Marka, B., G Mlekuz, 25. 8., S greben Vrbanove špice (II, IV): Herzog, T. Mihelič, Rupar, Šlamberger, 25. 8., S stena Sit (Lopa) (III, IV): Tomažič, Ulčar, 30. 8. V raz Jerebice (IV): Jereb, Krivic, 7. 9., V steber M. Rinke (IV+): Knez, Zupan, 8. 9., S stena Škrlatice (III, IV): Kapitan, Rakušček, 10. 9., SV stena Temena (Rjavina) (111): J. Mihelič, 12. 9., S stena Bovškega Gamsovca (III, V): Kapitan, Rakušček, 12. 9 S stena Vrha Zlebičev (Razor) (III, V): Kapitan, Rakušček, 13. 9, Okno v S steni Skarij (IV): Gselman, Jurič, Sturm, 15. 9., Staniceva smer v J ostenju Rjavine (II, III): Uroš Zupančič, 15. 9. Med številnimi ponovitvami težavnih smeri zavzemata posebno mesto prva in druaa ponovitev smeri Cozzol.no-Bernardini (»Velika zajeda«) v S steni Malega Koritniškega Mangrta. Ta smer nedvomno sodi v najožji vrh najtežjih smeri v Julijcih. Kar zadeva logiko in čistost .zvedbe, pa skoraj nima primere, saj poteka po najpravilnejši in Krivic1' ZQ| Cel0,mh Alp" Ponav|iolci so bili B. Klinar in J. Rožič ter Herzig in Najmanj štirikrat je bil ponovljen Steber Sit, dvakrat pa Centralna smer v Rzeniku. Preplezani sta bili tudi dve smeri v Sfingi: Obraz in smer Mojstranških veveric. Kar množičen obisk so v tem letu dočakale stene Špika in Frdamanovih polic, saj je bil plezalni tabor tokrat v Martuljku. Smer J LA v Sitah je doživela solovzpon (Matež Suhac), imenitno »prečenj« Julijskih Alp pa sta izvedla Erjavec in Grošelj, ki sta v st.r.h dneh zaporedoma preplezala Ašenbrenerja v Travniku, Rdečo zajedo v Rakovi spici, Za|edo spominov v Stenarju in Skalaško s Čopovim stebrom v Triglavski steni. 3. Izvenalpska gorovja v Jugoslaviji Prvi slovenski alpinisti so se podali v južne predele Jugoslavije že februarja. Koroški alpinisti so skupai s svonmi poljskimi prijatelji organizirali plezalski tabor v dolini Grbaji.ob vznoziu Proklet.i na albanski meji. Zal tokrat sreča plezalcem ni bila nak'opjena Te dal|ne in samotne gore ki so tokrat prvič dočakale pomembnejši zimski obisk so sprejele alpiniste s slabim vremenom, ki je onemogočilo vzpone Tabor se e tragično končal:_ v velikanskem plazu sta končala svojo življenjsko pot koroška alpinista Maks Cas in Branko Logar. H Tudi v tradicionalnem prvomajskem srečanju jugoslovanskih plezalcev v Paklenici vreme tokrat m bilo naklon|eno, kar pa ni oviralo alpinistov, da ne bi množično naskakova i sten Anica Kuka in sosedov. Kar zadeva udeležbo, so bili znova potol-cen. vsi rekordi vzponov pa je bilo zaradi dežja nekoliko manj. Opravljene so bile tri prvensvene ture: Bence m Grohar sta preplezala Tržiško smer (V, Al) v Aniča fVVI Ga°S ,nASuiaVS smer (IV'.yi, A 2} v Glavici in smir'.Fo/ma viva« i 'JZnlh* •KLUkf-.SutMm Sta rešila enega izmed zadnjih lepih problemov v teh stenah. Kar štirikrat |e bil ponovl|en Raz Klina (najprej naveza Kofler-Rabič 2. ponovitev), prvo ponovitev pa |e dočakala smer Sčetinin-Haider v Glavici (plezala Beslin in Herzog). Večkrat |e bila preplezana Funkcija, v Klinu pa so se naveze kar vrstile, da ne govorimo o drugih, manj zahtevnih smereh. Slovenski plezala v pomladnem času vedno pogosteje obiskujejo tudi steno Kleka nad Ogulinom. V aprilu 1974 so zabeležili tudi pomemben vzpon: prvo ponovitev na|tez e smeri v te| steni - Zelezničarske (plezala Bešlin in Marinčič). Prv. slovenski obisk je dočakala tudi Kuželjska stena nad dolino Kolpe. Obiskali C°urk° in'Subie) ° pmiSt,/ Ponovili staro smer in preplezali prvenstveno (V, plezala 4. V tujih gorah Poleti 1974 so bile vremenske in snežne razmere v Centralnih Alpah ugodnejše kot prejšnja leta Ker se |e slovenska »kolonija« tokrat zbrala v Chamonixu o pravem času, |e bila bera vzponov izredno velika. Čeprav se plezalci niso lotili nobene izmed •ur- ,na|xveCl,V-Ur- V mas.lv"Mont Blanca ¡n se kvaliteta dosežkov še zdaleč ni približala fantast.cn. sezon. 1969, je treba šteti sezono 1974 nad Chamonixom za uspesno To pa predvsem zato, ker so se lotili sten in grebenov Mont Blanca večinoma mladi plezalci, med katerim, so mnogi sploh prvič plezali v ledu in granitu. Večina vzponov je bila opravljena med 1. in 15. avgustom. Po nekaj letih so slovenski alpinisti spet uspeli v Grandes Jorasses. Walkerjev steber -po mnenju številnih poznavalcev najlepša izmed skrajno težavnih smeri v skupini Mont blanca - so preplezali Bence, Bergant, Lončar in D. Srečnik. Naveza Dornik - Osterman je poleg klasičnega S stebra Aig. du Chardonnet preplezala tudi znano smer Bonatti-Gobb. v Grand Pilier d'Angle, ki je bila že vrsto let na seznamu zel|a slovenskih alpinistov. Pomembno dejanje je uspelo v SV steni Aig. d'Argentière. Tam so Gselman, Ster in M. Stremfeli preplezal, smer (desno od Messnerjeve), ki je po njihovih podatkih prvenstvena. V S sten. iste gore so preplezali eno izmed lednih smeri tudi Jamnik 256 Mogu in Ručigaj. Jamnik, Ručigaj, Segregur in M. Stremfelj pa so bili uspešni tudi na SV stebru Les Courtes. Naveza Ažman-Bauman-Kramar ¡e preplezala tri težavne ledne smeri: diagonalno smer v Brenvi, smer čez ledene odlome med Les Droites in Les Courtes ter smer Greloz-Roch v Aig. du Triolet. Bešlin in Erjavec sta se pomerila s severozahodno steno Aig. de Bionassay, s SZ razom Aig. ae la Blaitiere in z Gervassuttijevim stebrom v Mont Blanc du Taculu, ob koncu pa sta preplezala še SV steno Aig. d'Argentiere (verjetno po Messnerjevi smeri]. Naveza Golli-Suhač je bila uspešna v Gervassuttijevem stebru, opravila pa sta tudi (verjetno) prvo ponovitev smeri Desmaison-Pollet-Villard v Aiguille du Triolet. Tudi Boccalattejev steber v Mont Blanc du Taculu je doživel slovenski obisk. Preplezala sta ga Grasselli in Marinčič. Slednji je v navezi z Brišarjem preplezal še strmi ozebnik med Aiguille Verte in Les Droites (na argentierski strani). Naveza Brišar-Grošelj-Sve-gelj je preplezala Brovvnovo smer v Aig. du Plan, sama Grošelj in Švegelj pa še S steno Aig. d'Argentiere. V sosednji Aig. du Chardonnet sta Metljak in Mrežarjeva replezala vzhodni greben. ri veliki večini omenjenih tur gre za prve slovenske ponovitve. Seveda pa so bili opravljeni še številni manj zahtevni vzponi. Kar zadeva število vzponov, je bila ta sezona v stenah nad »Chamom« nedvomno doslej najbogatejša. Dva pomembna vzpona sta bila opravljena tudi v Valiških Alpah. Bregar, Mlač in Zupet so preplezali direktno smer v SV steni Breithorna, prva ava pa še sama smer Stefan-Diemberger v SV steni Lyskamma. Gre za ledni turi velikega formata. Tudi dolomitska sezona je bila še kar uspešna. Med dosežki leta 1974 prednjači prva pomembnejša prvenstvena smer slovenskih plezalcev v tem gorovju. Slovensko smer v J steni Marmolate (600 m, V+, A 3) sta v juliju preplezala Gradišar in Herzog. Gre za samostojno in naravno smer, ki pomeni rešitev enega izmed zadnjih problemov v najvišji gori Dolomitov. V istem času je dočakala prvi slovenski obisk tudi Messnerjeva smer (VI) v isti steni (plezala Dornik in Osterman). Od ostalih važnejših ponovitev je treba omeniti še drugi slovenski ponovitvi Raza Veveric (VI, A 3, plezala Perčič in A. Stremfelj) in Cassinove (VI, Čanžek, Palir) v Zahodni Cini. Svojo imenitno zbirko dolomitskih smeri pa neumorno izpolnjuje neuničljivi veteran Sandi Blažina, ki se izogiba modnih »direttissim« in si izbira ture, za katere je značilno elegantno prosto plezanje. Letos je poleg drugih preplezal tudi Espositovo smer v Pali del Rifugio (VI-, skupina Pala). Po nekaj letih je slovenskim plezalcem uspelo preplezati tudi nekaj lepih smeri v Tatrah. Tam sta gostovala Perčič in A. Stremfelj. Poleg nekai težavnih ponovitev sta jima uspeli tudi dve prvenstveni: Desni steber v JV steni Velikega Ganeka (V) in J steber v Dračjem grebenu (IV, V). 5. Odprave (O odpravah je PV in dnevni tisk že podrobneje poročal, zato se v tem pregledu omejujem na osnovne podatke.) Na pot so v tem letu krenile tri odprave. Vse so dosegle svoje cilje. Prvič so slovenski alpinisti obiskali »Saharske Dolomite« - alžirsko gorovje Hoggar. Osemčlanska odprava APD (vodja F. Jeromen) je v januarju preplezala na področju Tamanrasseta nekaj prvenstvenih smeri. Najpomembnejša je bila smer v Iharenu (IV, A 3). Tudi Al|aska do maja 1974 še ni gostila slovenskih alpinistov. To daljno deželo, ki sodi med izredno privlačna alpinistična področja, je obiskala štiričlanska odprava APD (vodja J. Aljančič). Cilj odprave je bil najvišji vrh Severne Amerike - Mt Mc Kinley (6187 m). Najvišjo točko so dosegli trije člani odprave. 5. JAHO (vodja T. Škarja) je uspešno dopolnila nedokončano pot naše druge himalajske odprave. Čeprav so jih spomladi prehiteli Poljaki, so se slovenski alpinisti lotili »svoje« nekdanje gore. Tudi ta odprava je delovala v pomonsunski dobi, kar je postalo za nas stalna praksa. Na Kangbačen (7902 m) je priplezalo kar devet članov odprave in en Serpa. Poleg tega so se plezalci povzpeli tuai na dva dotlej deviška vrhova v soseščini glavnega cilja: JAHO Peak (6500 m) in Wedge Peak (6850 m). OBVESTILO Tov. IGNAC OMAHEN, LJubljana, Rožna dolina c. 17 ima naprodaj PV od 1925-1940, vezane 1941-1943, ter 1948-1972. Tov. JANKO PRELOVEC, Idrija, Rozmanova 43, ima naprodaj stare PV od leta 1930-1972. Tov. GABRIEL PINTARIČ, Ljubljana, Skrabčeva 19 ima naprodaj PV od leta 1933-1937. V LEDENI VERTIKALI (Dularjeva zajeda) VANJA MATIJEVEC ster snežen rob loči senco od svetlobe. Prestopim ga in v mesečini se odpre razgled daleč tja na avstrijske in italijanske hribe. Dolini Koritnice in Trente spita potopljeni v črnino zimske noči in senc, ki jih mečejo z mesečino obliti in v srebro vkovani velikani okrog njiju. Iz mrakobne sence se izvijejo postave prijateljev. Tri dni in skorajda tri noči nas je družila ena misel in ena želja. Zdaj je izpolnjena. Globoko pod nami leže z ledom zalite razpoke in sneženi balkoni, previsni odlomi. Globoko v senci in tišini leži temna severna stena Jalovca. Votlina v vznožju Dularjeve zajede spet sameva prazna in mrzla, potem ko nam je dve noči dajala zavetje. Velika ledena sveča, ki visi z njenega stropa, najbrž še ni dovolj zrasla, da bi zaradi teže zgrmela po strmini. Noč je jasna, severni veter podi po nebu osamljene oblačke. Globoko v dolini gori lučka - zimska soba v Tamarju je še živa. Po ostri sneženi rezi zavijemo v dolinski mrak, a misli in srce se še ne morejo odtrgati od senčne strani gore, ki nam je naklonila prelepo doživetje prostranstev posrebrenih z mesečino. Pred tremi dnevi nas je čudovito sončno jutro zbralo v senčni votlini z velikansko ledeno svečo. Z narejeno veselostjo premetavamo opremo. Z negotovostjo v nogah si izbiram kline za prvi raztežaj. Precej navez je že poskušalo priti tu čez, a stena je do sedaj zavrnila vse poskuse. Najviše sta prišla Erjavec in Rebula v zimi 72/73. Odnehati sta morala približno na polovici smeri. Negotovost je torej umevna. Vstop je zaledenel in zasnežen. Klin za klinom najde svoje mesto v algasti poči. Počasi se oddaljujem od varnega snega pred votlino. Sneženi balkončki tu in tam poskrbijo za igro na srečo, vendar se položaj vedno sezide v mojo korist. Še en balkon me loči od stojišča. Ukanim ga z globokim posegom v njegov trebuh, kjer otipam skalni rogljič, in že me sprejme v varstvo dobro zabit klin. Pritrjena vrv omogoči Janezu hitro napredovanje. Komaj si malo oddahnem, je že pri meni. Zamenjava. Počasi in previdno se pomika po napihanem snegu okrog roba. Ne vidim ga več, vendar mi rdeče-beli najlonski živec natanko posreduje vsak njegov premik. V rokah čutim prijateljev zagrizeni boj s težnostjo in metri. Visoko zazveni klin, vponka tleskne in spet je pridobljen nov meter višine. Počasi se odvija štrena vrvi pri nogah. Boj za ta raztežaj je končan. Vrv za vzpon se napne, lahko se odpravim v vertikalo. Pravzaprav je stena rahlo previsna, saj vrv prosto visi v zraku, vendar mi prižeme omogočijo dokaj hitro napredovanje. Nekaj problemov mi povzroča le izpenjanje klinov, saj mi pri vsakem grozi, da bom zanihal nad globino. Prav pošteno se moram držati, da VSI SONCE SMO RINALDO STEINER Iz mrke enoličnosti neba med dolgočasni mrak puščobnih dni in v črni molk pogreznjenih noči, nenehno pada del na trudna tla. Kot siva tenja s pravljičnega sna drsi ob stenah megla na dlani okrešljev in poražena beži pred zarjo, ki prižiga luč sveta. Vsi sonce smo iti dež in noč in mrak, ki tih in plah kot strah na duri trka, naj sonca žarek mrak in skrb posrka, še jasni misli ohromi korak. Odvrzi skrb in mrak, neurja mrka, med večnost sten zavriskaj v sinji zrak. Severna stena Jalovca, Dular|eva za|eda (VI), prva zimska ponovitev 21., 22. in 23. XII. 1974 Foto Jože Rožič se obdržim. S tesnega stojišča drži smer čez trebušaste odstavke po nekakšni poči. Spet me čakajo snežni balkončki. Odkopavam, podiram in se le počasi_ oddal|U|em od prijatelja, ki napeto sledi mojim manevrom. Ogledujem si zadnji previs, ki zapira vstop pod zajedo. Zagozda v njem je videti zdrava, brezskrbno se izvesim. V naslednjem trenutku bingliam nekaj metrov niže z glavo navzdol. Presenečenje je skorajda popolno. Nekoliko ihtavo se spravim spet v normalen položaj in sem spet pod previsom. Kaj mi je omogočilo ta nenadni polet? Razklana zagozda! Molčeče mi posmehuje iz poči. Zabijem »bong« in nad izdajalsko zagozdo še enega. Večer se bliža, pohiteti moram. Previdno se v razkoraku potegnem pod previs in se počasi iztegnem. Bong prileti k meni in spet visim na istem mestu nekaj metrov niže. Za danes bo dovolj. Pritrdim vrv na dva dobra klina in z Janezom se odpeljeva k vznožju stene. Malo sem pretresen in potrt, vendar še nisem izgubil volje. Jože in Zvone sta skuhala obilno večerjo, z Janezom si privoščiva pravo pojedino. Med jedjo natanko opisujeva današnje dogodke. Za previs bo treba vzeti lesene zagozde, drugače pa bo kar šlo. Zgornji del je videti pretežno kopen, optimizem preveva naše načrte za naslednji dan. Počasi dogoreva sveča in pravljična mesčeva luč nam riše v steno Kotove Špice fantastične sence. Izgubimo se v sanjski svet. Se preden uspe sonce osvetliti vrhove okrog nas, sta prijatelja že na nogah. Pripravimo zajtrk, ob katerem bosta prebila ves dan, v steni ni časa za razkošje. Komajda se noč dobro razblini, že odtelovadita po pritrjenih vrveh navzgor. Z Janezom imava dan počitka, zato še malo poleživa. Le sem in tja zapustiva topli spalni vreči, da napraviva nekaj posnetkov. Proti poldnevu pridejo iz doli ne prijatelji, ki so nam že včeraj pomagali nositi opremo. Skupaj opazujemo napredovanje naveze v steni. 259 Pričakovali smo, da bo šlo hitreje, vendar stalna kanonada ledenih okruškov, ki brne v sneg pod steno, pričo, kako smo se včeraj motili. Zajeda je obita in okovana v nekaj centimetrov debel led. Kladivo odmeva skoraj nepretrgoma. Sonce hiti proti zahodu in ostenja Kotove špice zažare v rdeči svetlobi umirajočega dneva. Jože in Zvone sta skorajda dosegla stojišče v luknji pod tehničnim raztežajem. Zdaj se po pritrjenih vrveh vračata v varno votlino. Se preden sta na tleh, sta v roju najinih vprašani. Stena je odeta v led in mestoma v sneg, kline in zagozde sta zabijala med led in skalo, bolj za moralno oporo, še zlasti v zadnjem raztežaju, ki sta ga morala končati kakih pet metrov pod stojiščem, pregnala ju je tema. Na splošno jima je bilo prej »pasje« kot prijetno. Vendar se strinjata, da jutri lahko izplezamo. Do vrha so še dobri štirje raztežaji, od tega je eden povsem kopen zaradi previsnosti. Prečnica izpod strehe in izstop pa nista več problematična. Po Jožetovih besedah ne presegata poštene štirice. S polnimi usti naredimo načrt za jutrišnjo plezarijo in se nato zatečemo v spalne vreče. Tranzistor nam pričara toplo domačnost zakurjene sobe, Marjan Kralj pa poskrbi, da se tudi sami spomnimo že davnaj pozabljenih smešnic. Srebro, razlito po grebenih nam polni oči in trudna telesa se kljub trdim ležiščem izročajo spancu. V naših srcih ni skrbi in ne bojazni, vsak od nas je že preizkusil samega sebe. Vemo, da lahko jutri izplezamo in da bomo to tudi storili. Zvezde še niso izgubile sijaja, ko je na bivaku že vse živo. Zadnje priprave za odločilni naskok so v polnem teku. Vseokrog še vlada jutranji mrak, ko se z Janezom že vzpenjava po pritrjenih vrveh. Jože in Zvone bosta tačas pospravila bivak in opravila transport opreme do kuloarja. S seboj bomo vzeli le nujno potrebne stvari. Ko zažare vrhovi okoliških gora v soncu, sva že precej visoko in okrog devetih sva pri opremi, ki sta jo včerai pustila prijatelja. Ovesim se s klini in vponkami. Odkopljem se čez snežene odstavke do votlinice. Pred njo je zamet, ki ga moram podreti, da se lahko prerinem vanjo. Prvikrat v steni lahko udobno sedim, ko varujem. Ko Janez pleza mimo mene, naredim še nekaj posnetkov, nato pa moram vso pozornost posvetiti njemu. Nad nama je raztežaj tehničnega plezanja, vseskozi previsen in za dodatek ovešen z belimi ledenimi svečami. Prosojne vitke lepotice druga za drugo žvenkatajo v globino in se na skalah drobe v tisoče iskrečih drobcev. Počasi leze prijatelj nad globino, le dve tenki vrvi in roke, razbite od plezarije, ga priklepajo na steno. Pre-kratke so lestvice, jeza, robantenje. Napetost se mora sem ter tja sprostiti. Z divjim kričanjem oznani, da je raztežaja konec. Ko napne vrv, vidim, da si tokrat s prižemami ne bom mogel prav nič pomagati. Vrv visi predaleč od stene, da bi jo lahko dosegel. Torej bo to normalna plezanja, si mislim, ko se v razkoraku kopljem iz luknje. Predstave o normalnosti se mi podro, ko se pretolčem do prvega klina. Vse nad menoj je previsno, klini pa so tako narazen, da jih ni mogoče doseči. Povrhu pa jih je Janez v strahu, da mu ne bi zmanjkalo vponk, nekaj že izpel za seboj. K sreči je oprimkov še kar nekaj in na rokah se potegnem, kolikor visoko morem. »Janez, drži!« in spet nov poteg na rokah, medtem ko noge le s težavo najdejo kako oporo, ko nahrbtnik sabotira in nagaja, kolikor le more. Težko gre, toda dvigam se! Po nekaj metrih se pojavi globoka poč, ki mi omogoči nekolikanj lažje napredovanj. Se kratek prestop in zgrudim se na stojišče. Lovim zrak in si ogledujem naslednji raztežaj. Prečenje pod streho, v odprto steno in nato po njej kakih 20 metrov navzgor odpira pot na polico, ki drži okrog roba v izstopno grapo. Spravim se pod streho. Ko rinem po drobcenih stopih, držeč se za ledene sveče, proti levi, se spomnim Jože-tovih včerajšnjih besed o štirici. Štirica ja, pa še kaj! Klin pod ozko lašto mi je vse bliže in končno ga vpnem. Oba z Janezom si globoko oddahneva. Pod menoj pada stena v enem zamahu do snežišč na Kotovem sedlu. Jože in Zvone sta naju že dohitela in zdaj z zanimanjem spremljata dogajanja. Svetujeta mi, naj prečim še malo v levo in nato prestopim navzgor. Lašta dovoljuje napredovanje le na rokah, vendar mi uspe priti okrog roba, kjer se nato vzdignem na poličko in z nje do klina v odprti steni. Spet sem potreben oddiha._ Naprej gre lažje in kar hitro v loku dosežem polico. Dober klin poskrbi za varnost, sidrišče pa za napredovanje prijateljev, ki so z manjšimi peripetijami kmalu na polici. Janez se takoj odpravi naprej okrog roba in po žlebu za njim navzgor. Pri tem lomi cele sklade zbitega snega in ledene skorje. Stojišče si uredi na pomolčku na koncu žleba. Hitro smo vsi pri njem. Ura je štiri, pred nami je še en raztežaj na pogled lažje plezarije. Pod steno se oglašajo prijatelji. Ko jim zagotovimo, da je vse OK., odidejo proti dolini in spotoma pobero še nahrbtnike z opremo, ki smo jo pustili pod ozebnikom. Hvala! Prepričani smo, da bomo s prvim mrakom na robu stene, saj ni videti nobenih težav več. Kot že tolikokrat se tudi tokrat izkaže, kako hudo se človek lahko zmoti. Zvonetov poskus, prodreti naravnost navzgor, se konča v ledu z umikom. Jože se nato odloči za prečenje desno v nekakšno grapo in po njej navzgor. Snegu in ledu se pridruži še mrak. Jože opravlja garaško delo. Grapa mu omogoči dokaj hitro napredovanje, izstop iz nje pa se pokaže kot težko rešljiva uganka. Dolgo se prestopa na mestu, preden si pribori naslednji meter višine. Malo pod robom mu zmanjka primernih klinov. Mar bomo res bivakirali tu, en sam raztežaj pod vrhom? Prebrskamo nahrbt- nike, najdemo še tri specialčke, ki jih Jože potegne k sebi. Za nas, ki nedelavno spremljamo dogajanja na robu stene, teče vse skupaj neskončno počasi. Da bi bil Jože čimprej na varnem! To bi pomenilo tudi konec našega čakanja. Končno votlo zadoni snežena opoka in vrv se nekoliko hitreje premakne. Po zaledene-lem snegu se Jože korak za korakom prebija v varno zavetje vršne stene. Tu mu ne sme zdrsniti in tega se dobro zaveda. Hitro napreduje čez poledenelo vesino in že ga slišimo, kako zabija svedrovec na stojišču. Kamnit plaz zgrmi čez steno -utrgal se je z naših src. Odleglo nam je zares. Ko se vrv napne, odtelovadimo proti robu. Jože je opravil res veliko delo, še posebej, če prištejemo temo. Pet ur se je dajal z raztežajem, zdaj je stena dokončno pod nami. Veselo se zapodimo po stresni ploščadi proti vrhu. Ob 23. stojimo vsi štirje na njem. Prevzame nas čudovit pogled, z mesečino obliti znani in neznani vrhovi. Šele ostri severni veter nas spomni, da moramo še sestopiti do tople zimske sobe v Tamarju. Hvaležni neznanim obiskovalcem zimskega Jalovca se spuščamo po njihovih sledeh in kmalu so za nami strme na jug obrnjene vesine Jalovčeve piramide. Se sestop skozi ozebnik, ki je lepo prehoden, in spet se znajdemo med mogočnimi osten|i Jalovca, Sit in Travnika. Zdaj je v nas ena sama misel, ki premaguje utrujenost - Tamar in zakurjena soba. Vsakih nekaj korakov se mi vdre, prekucnem se v sneg, ker se mi ne da loviti ravnotežja. Tako se prekopicujemo vsi, padamo in se pobiramo skoraj do roba gozda, ko se pred nami nenadoma zasveti lučka. Sanjamo? Res je! Pri|atel|i so nam sredi noči prišli nasproti. Se bolj kot topla kava in čaj se prileže zavest, da nismo bili sami, da so za nas skrbeli ljudje, ki jih drugače poznam le po imenih. Srečni smo. Doživeli smo goro, ki nam je bila naklonjena, doživeli pri atel|stvo, tovarištvo. Besede ne povedo nič ali pa zelo malo. Dokler bodo med nami taki mož|e, bo vrisk mladine prešerno odmeval od sten in vrhov. Mrkim stenam se bodo razsvetlila obličja in naklonile bodo svojo ljubezen vsem, ki si jo bodo iskreno želeli. Tehnični podatki: Jalovec, severna stena, Dularjeva zajeda, 300 m, letna ocena VI, prva zimska ponovitev, 21., 22. in 23. decembra 1974, efektivnega plezanja 31 ur, dva bivaka. Plezali: Zvone Andrejčič AO Matica, Janez Kalan, Vanja Matijevec, oba AO Medvode, in Jože Rožič AO Mojstrana. ... • Oprema: 3 vrvi 80 m 9 mm, ca. 40 različnih klinov in zagozd, ca. 40 vponk, oprema za bivakiranj, 7 prižem (štiri Petzl, tri Hiebeler), osebna oprema za plezanie, hrana za 4 dni. I. JUGOSLOVANSKA ALPINISTIČNA ODPRAVA NA ALJASKO - MT. MC KINLEY ING. JANEZ AUANČIČ Izbira cilja ¡|j smo izbrali med vrhovi in gorstvi, ki jih še niso obiskali jugoslovanski alpinisti, kar bi pomenlo za našo deželo odkrivanje novih področij, spoznavanje njih posebnosti v geografskem, meteorološkem in alpinističnem smislu in posredno tudi proučevanje možnosti za prihodnja alpinistična udejstvovanja na še neobdelanih območ|ih. Nadal|e naj bi bil tak vrh visok okoli sedem tisoč metrov ali pa vsaj najvišji v obiskanem gorstvu, kajti na pripravljalnih sestankih smo ugotovili, da organizacijske težave, ki trajajo pri resni alpinistični odpravi eno do dve leti, zahtevajo tudi resen cilj. Ustavili lyugoslav expedition leader: Janez aljancic members: peter soklič joco balant, janež pretnar Yugoslavia 61ooo-IJub!jana celovška 25 (alaska "74 - mo kinley ing. Janez Aljančič /f^A/Ui mm % Letališče na ledeniku pod Mt. Hunter (14 589 čevljev) Foto ing. J. Balant smo se pri treh vrhovih, in sicer: Nošaku - sedemtisočaku v Hindukušu, Aconcagui -najvišjem vrhu južne Amerike, in Mt Me Kinleyu, ki je bil izmed teh najnižji, vendar po zahtevnosti na prvem mestu. V začetku se je tehtnica nagibala na stran Aconcague, še razmeroma dostopne iz Argentine, vendar je Me Kinley s svojimi klimatskimi posebnostmi in težavami v višini polarnega kroga in do leta 1970 relativno ne preveč obiskan zelo vabil. Nošak -modni vrh v Hindukušu je bil v ozadju in je veljal le kot rezervni cilj zaradi svoje višine prek 7000 m. Pri izbiri je končno pomagala politika. Nemirna južna Amerika, težave socialistične vlade Allendeja v Chilu in nemiri peronistične Argentine, na meji katerih leži Aconcagua, so odločili: Mt Mc Kinley, najvišji vrh severne Amerike in Združenih držav Amerike s svojimi 6194 m. Priprave: Pričetek priprav sega v leto 1972, ko smo izbrali ekipo in pričeli zbirati podatke o gori, meteoroloških razmerah, dostopu v prometnem in alpinističnem smislu. Vse je narekovalo za tamkajšnje razmere najboljšo opremo. Iz teoretičnih spoznanj in sklepov smo napravili praktičen program in si delili delo. Janez Aljančič je prevzel administracijo, finančno službo, transport in bil soglasno izbran za vodjo odpravo. Peter Soklič je prevzel zdravstvo, testiranje, zbiranje podatkov o gorstvu in tujo korespondenco, Joco Balant tehni čno opremo in fotografsko problematiko, Janez Pretnar pa poleg tehnične opreme še avionski prevoz in geografske podatke. Tako smo prešli na najtežje delo, na zbiranje sredstev, na stotine poti do znanih in neznanih poslovnih ljudi, planinskih društev in odsekov, na formalna dovoljenja od alpinistične komisije do Planinske zveze in komisije za odprave v tuja gorstva ipd. Kljub ogromni administrativni obremenjenosti nismo pozabili na zdravstveno testiranje, na skupne ter individualne priprave, ki so nujna kontrola in pomemben dejavnik pri uigravanju zlasti tako majhne ekipe, ki mora popolnoma homogeno in vedno enotno, ne le koordinirano nastopati, saj bi na Aljaski bila resnejša nesreča ali nepravilna odločitev pri štiričlanski odpravi alpinistični neuspeh, obenem pa bi ogrozila zdravje ali celo življenje vse odprave. Zato nismo hoteli ničesar prepustiti naključju in smo teoretičen program priprav z malenkostnimi odmiki v celoti izpolnili, kar se nam je kasneje bogato obrestovalo. 262 Dostop Ze od vsego začetka je za prevoz prišel v poštev le avion. Obilica variant je po dokončnem premisleku, moramo reči, po sila velikem nerazumevanju nas.h letajo h pa tudi nekaterih inozemskih firm, izbrala za naiugodne|si prevoz z nizozemsko ti mo KLM, s katero smo končno tudi leteli prek severnega tečaja na A |asko m sicer 1 maja 1974 ob 10. uri iz Brnika v Frankfurt, od tu v Amsterdam nato pa direktno prek Groenlandije mimo severnega tečaja v Anchorage na Aljaski, kamor smo prispeli 1 maja ob 18. uri. Tu smo bili klienti ledeniškega pilota Don Sheldona «z Talkeetne ki nas je z malo »cesno« odložil na ledeniku Kahiltna 2100 m visoko ob vznozju Mt Hunter nekako 30 km daleč od našega cilja že 2. maja popoldan. Zanimivo |e, da bi sicer lahko pristal višje in bližje, toda zaradi strogega varstvenega režima, Mt Me Kinley leži v območju nacionalnega parka, niso dovol|en._ razen v primeru nesreč niti preleti ožjega varstvenega območja in to v res skomercial.zirani Ameriki. Prav to pa daje še danes gorstvu Mt My Kinleya pečat prvobitnega alp.n.st.cnega obmoqa kjer ni ne helikopterjev, ne nosačev-šerp in so alpinist, odvisni kot v klas.cn. dob, alpinizma le od svojih sposobnosti in moči. Vzpon in sestop 2 maja smo postavili I. tabor na ledeniku Kahiltna 2100 m visoko. Razdelili smo opremo na štiri več ali manj enake dele, da bi tud, v pnmeru izgube enega tovora lahko nadaljevali vzpon. Ta navidez malenkostna nepazljivost ,e.prav tako šfmčlansk japonski odpravi preprečila vzpon na vrh, ko e eden izmed članov odprave padel l razpoko, njega so rešili, opreme pa ne. V njegovem tovoru pa ,e bila kompletna TABORI: 1- 2100m -4- 3 lOO m 2- 2300m 5- 4 300 m 263 3. 2700m 6- 5230m PRVA JUGOSLOVANSKA ALPINISTIČNA ODPRAVA "ALASK A 74" Proti vrhu Mt. Me Kinleya Foto ing. J. Balant nlnin9kftS;na ,0p»ema odP,rave ~ bencin in P'>nske bombice. Sicer le lažje poškodovan alpinist in z n|.m vsa odprava so se morali vrniti, ker ni bilo s čim kuhati Gibanje na gori je do tabora V - 4300 m visoko potekalo razmeroma počasi ker smo nnrpmp P°famezn,mi tabori opravljali dvakrat, saj smo na ledenik pripe jali SOOkg opreme, od teaa smo za rezervo pustili v prvem taboru 20 kg, 280 kg pS smo pošto poma znosil. cTo tabora 4 na višino 3100 m, kjer smo pustili v enem fok.ru Tn rezervnem ,gu,u del rezervne hrane m del opreme. V tabor 5 (4300 m) smo sicer moralise 25-28 ogenj - prvi! /¿as'vodnik l Svchodi,pat ' Kdo nas ihte Zemlji vkn-i 1 Kdo m« tnt ! Pni -iJ/iA v ni ■ Mi f riuni {fom f Vnovt lar-je1 Kdo ukloni ij« jlavo ! Smo drevesa, ki v rje, kadi r rjo rejo, - P3jo :' Rnjh nvf h um/je rvdnr1 Mt ven.o, ije smo Jim i f Saj nam korenini p:adne poštno Jjrif do f tk/d ! Mi jrernj - po blatu, krvi! vodnik f Svoboda,pesU M lajdi rod fkc rs kj prvi v ¡once vriikajočih mest! • • • •: .. J Pesem y i i zbirke tov. Mateja Sera | „Prevlharimoviharje". U^aslnljejetov J Dore Trdin*. OB 30-LETNICI OSVOBODITVE Iz ciklostirane »Pesmarice«, ki ¡o ¡e I. 1943 izdala Okrožna »ehnika KP Slovenije. Ilustracij narisal in tekst na roko napisal arh. Vlasto Kopač. Faksi m i le objavljamo v letniku 1975 za 30-letnico osvoboditve. Natančnejši komentar preberite na str. 5 in 6 PV 1975. r Ali ne brni nekje motor? Res je, dolež zo nomi se pojavi blesk letala. Pomečemo nahrbtnike v sneg in poskušamo aktivirati odda,n.k Letalo zaokroz, enkrat dvakrah Komaj par metrov vstran prileti v snea zavitek. Le ka| nam ,e Don vrgel? Po radiu slišimi njegov glas: »Vse OK, pa dobro srečo!«. Vse drugo na tem ve b, pre pričakovali, pa nič v tem trenutfcu ne bi bilo slajšega - od velike škatle sladoleda! Sliši se res absurdno - sredi milijonov ton ledu po z naiveq.m užitkom sladoled Zbujam se kot potuje zračni mehurček skoz, vodo. Naenkrat se zavem: neka |e narobe! Ni tiste prijetne polteme, ki je vedno spremi,ala ,asne nočne »re.Tudi ni prijaznega plahutan a šotora, ki ga ziblje nočni veter. Samo t.ho enakome no .n zlovešče škreblja. Sneži vztrajno in močno. Snega ,e ze za par ped,. Čutim da ,e^tud. Janez buden. Oba sva v skrbeh. Kaj ni morda to začetek enega od znanih blizzardov, nežnih viharjev, ki trajajo na Mc Kinleyu tudi po 14 dni? Včera, smo postavil, prvo polovico štirice pod Windy Cornerjem. Namen omen Res ,e tam vednc. veter. Sneg zato odnaša na pobočje pod njim. Šotor resda sto,, na ugodnem mestu, toda ka|, če ga kljub temu povsem zasu e sneg. N.kol. več ga ne b, nash. V n,em pa je vsa zaloga hrane. Tu v trojki imamo le rezervo za povratek in danasn,. za,trk . Misli so zmeraj najčrnejše tik po zbujenju. Malo si imava zda,le povedatu Oba veva, da ,e zdaj šale konec. Gora je pokazala zobe. Končava s staro domačo tolažbo: »Bo ze kok, sai je blo še zmerom kok!« . . „ , ^ e'hudičevo malo. Svetlo je, zelo svetlo vendar ,e svetloba tako razpršena, da ie vse belo Komajda veš ali greš gor ali dol. Včera,sn,e gaz, n, vec Tu in.tam stri, z snega markirna zastavica.9VeliL premalo jih je, da b, omogočile orientacijo. Pomaga le občutek in kompas. Problem je le v tem, da so danes razpoke drug,e, kot so narisane na zemljevidu. Led živi. Hodim mehanično: levi, desna, leva, desna. Rdeča vrv se vleče v^lz smuci. Sunkovito polzi, zdaj je na vrhu snega, dela plitev grabencek, zda, spet ponikne. NikoH ne veš, kdaj bo sunek gibanja daljši, dolg, precTolg. To po malem cefra z vce. Leva, desna, leva, 'desna ... Vse je belo. Majhna napaka v orientacij pa ini iotora ni hrane. Za majhno odpravo, kot je naša, pomen, lahko traged,,o. Gluha t.s.na le vlek vrvi in pod savanje psov na smučeh. Spet šte|em: leva, desna, leva... Končno in skoraj prePd nami zrase iz beline obris modrega šotorčka. Zda,le pomen« teh par metrov napol zasutega platna vse: dom, toploto, hrano... Tri dni že posedamo v šotoru. Petica 4300 metrov visoko Vreme nam ,c, ,e spet zagodlo. Zunaj tuli veter. Ogromne črne ob ake sel. dopoldne na sever po£o dne jih prižene spit nazaj na jugu. Vmes se ola,ša,o pri nas. Zvečer posiie (.z čistega cinizma in za vzorec) za par minut še sonce. Ravno dovol, za sprehod po svežem snegTsicer igramo tarok. Tolažimo se, da bo že bolje ko bomodoseg.s stevdom točk nadmorsKO višino. Tako si z igro pregan,amo skrb m lakoto. Počasi namreč pohajata čas in hrana. Zato nekoliko reduciramo obroke. Jutri pa napre, kakorko . ze. iz beline, v katero pelje rumena pritrjena vrv se izluščita postav., ki nista Joc in Al|ane. Zdaj predvsem radovednost potiska prižemo po vrvi Pod nami je ze narečnih ca. 400'metrov ledene strmine z nagibom kakih 50». Bolijo kolena ^^ Kljub volji telo ne uboga, vse pogosteje duskamo Snez. prav na drobno Končno smo vsi na grebenu vrh Zahodne trdn ave. Bradata moza, pravtako odeta v puh, e pogovarjata z nami. Prišla sta z vrha Obraza sta upadla, brade zaledene e^ V očeh jima berem napore, prestano grozo Stare,š. ,e moral mla|sega k. 9a le zde a a višinska' bolezen, skoraj prinesti z vrha do ledene lukn,e, skora, 1000 rjekov mz e. Prispela sta proti jutru... Fant e bil tako izčrpan, da se mu e bledlo. Po malemi sta omrzla. Gle§amo' za njima, ko se spuščata. Kdo ve kakšni bomo, ko se bomo vračali? Večeri se. Greben pa je »lažja plezari|a«. Grize nas mraz. Stvar P os ta a nevarna. Utrujenost leze v kosti! lakota se oglaša. Počivat, pa nesMMeg e preveč strupen. Deset zvečer je že, ko s svet odpre. Zagledamo vhod v leden b,vak. »Ti, levega' palca ne čutim«,' dokaj neprizadeto pošepeta Janez, Kot sardine smo zloženi na polički v ledeni luknji. Ogledava si palec v so,u sveče. .Povsem. ,e be\ hudo omrzn,en. Spet brenči kuhalnik. V vroči vod, gre,eva omrzn,en. prst skoz. vso noč. Ure počasi polže. Injekcija, pa spet ogrevanje. Počas. se v P rs t vrača z.vjene in z njim bolečina. Janez pričaka dan z omrznieno.nogo v vroc. vod.. Zda, cut. vse prste Vem, kaj se dogaja v njem. Odločitev, da je vzpona zon, konec, mora bit. neskončno težka. Po tolikih dnLh dela, želja, sanj. Ko ,e telo že zdavna, odločilo se duh še zmeraj krčevito bori sam s seboj. Toda preudaren moz ,e, sam se odloc. PravTarefse mi zameri - prav rad kaj dobrega pojem tu gori pa se mi ob misli na hrano skoraj obrne. Pod nami je prelaz Denali m se dobršen del vzpona okrog Mojzesa. Naenkrat je merica polna. Sedem na ledeno skor,o m vse sem hkrati: lezen naJ samim seboj siten, utrujen. Pošteno se odduškamo m spet zmaga vol a Ja n. še bila meja! Kdaj si na svo i me,., ,e osnovno yprasan,e na odprav.. Umi , korak prekmalu jI razočaranje, korak prekasno traged.,a, me,a - 'zpo n.tev Pr,,ate ,a me pustita naprej. Počasi, korak za korakom se bl.zamo vrhu, c.l,u. Odpade vse, vsi linlts; Tn ?V-r»Z?l|a,' en° sam° čustvo ~ vrh- Prevarantski greben (trikrat ffeiS uSm? m'S\,Ui !n k°nČn0, sto imo na vrhu- Vsenaokrog sŠma mod ina Globoko, neskončno globoko so razbrazdani ledeniki na obzorju Mt Foraker Mt' solzneervanii° p"6 VrhOV|,nfŠpC--; Spomnimo se Janeza. Vsem tlem tečejo po'lidh solze V n|in |e vse; žalost, ker Janeza m z nami, veselje, da je odprava uspela sprostitev po naporih ,n tveganjih, dvomih in težavah. V solzah smo mi sami P lZ?\t9a SJiCa Preklini°m(° jugozahodni rokav ledenika Kahiltna. Tam kjer smo na ortlfnnP 0pirhZaud0ber -Siart -malP PP^učali, zdaj gazimo, gazimo z goro prtljage. Pac ne bi bil. prav. Kran|a, če bi ne zvlekli s hriba vse, kar smo prinesli Chni šlirih ndTJ idenjk> Zda|' bol< °bl'uden' Pot zat° kar dobro nadPe ana knkr> i ltdpraVi kJ gred°- Zda| na nas zaraščene z zanimanjem opazujejo, nnfe "c in u-i Cudn° \oz,™\s smučmi- Pač ne vedo, kakšno izgubi časa pomJn padec s 40 kilogram, na plečih da ne govorimo o nevarnostih, ki preže na hrbtenico Rl« knrT.°nPn tabo™ lzbr^omo Donov oddajnik in zaslišimS signal »Talkeetna BI« kar |e povsem isto kot garantn. list, da smo prehiteli naslednje obdobje viharnega vremena ,n da bo Don tu, še preden bomo odtajali zadnjo konzervo šunke OPREMA ODPRAVE NA MT. MC KINLEY ING. JOCO BALANT eteorološke razmere na Mt Mc. Kinleyu terjajo trpežno in solidno opremo. Ker sami E'!upreme Za P7b,vanje v v.elikih, višinah' sm° bili prisiljeni, da si opremo 3 T 91 1P S,-'° p7°, ™ Prišl° v P°štev' ker ¡e oprema predraga, zato smo jo .skali pri alpinističnih odsekih in PZS. Ker odseki razpolagajo z dotrajano hlSSSSSh odprav°' ^ ^ UPOn« Ibriegove«v dom Q no\pre sP0i™ ikih Brd do...Rnobrodolli, cili V'm b,°•$ ta beneških d°" em dragi »tan®V in«*. »«<£ 3*>» težave imate F j_ovor. Kaksn° oe ostal doka" odf Na^K^alo vet lmarn° oi se nam X« Ä Moxokar .xp k j! ■»" Ii! .«m»- „ ... m c"®»1 ssr srečavaU v nce ^M^rSJ^ društva. Us^do predstavili latnicah \ankah se. bodo g im_ea oP p tveno 'paznico, Krna ^dadu«. risbo p\anlk?:I\nsko društvo v deva Beneško izkaznico raz Ze Reških beseda stremlienia »en ^ s\eW . , novnem ofccne . - nu . cn,. o tem, da so.^Uo a\pmo«, bo skora,-n co P^'lk?' V°hS nalog- 'Ro- c°' PTud^ena n, hovih ■ odob- torel \on\ke imajo na a™ .y živijo, on zen p\amke • ovem okru V l\en Mataiur. v beznl o na be- Am j6 t le K ", ki '¿ f ti tudi oza,dllJ ti eaove« m doj ne. drušwa .jstal "v s2 Naivf^LT„»; malo v^ •imamo ? ?£od Kolovrat vemo, a\«se.n ^oiakar »zpoa ko de-. aK itza samoumevno, da ^ Dolznl Pa ,tnS re povezana s je- rnal°i novo brotovsc no. pozdravil novo Q O # e an ^gSaG»«*: \oie Medvedi 8SSJSS- beneško m ne Gorlc, ,n Celov č , n -stvo kot v Trstu . ie pod a » S^rCavtonomV,o 5e ved® ^ nekakšno a*o k k0, v -h e pretaka po »t, banke, o |e i '"somouprave. R?d^e„Pski pta; ^ '^aSske avtonorn;1e«. lo, ■ a tenfte^isrjz Čedadu, je P°X, 'društva ideie o ii bila skup'"0L „i Tam so se Zdenka Tramp«. ideie o f^bila Tam f i se \e P°,u koprskih PVft" e ielo T^areci.^Äa^« ?ean&eri dr^^,, ra^ve v^ sfiSrsft -sf ssss nh otvoritvi ^ kopnosti, h , oset s^iffÄÄÄ-aa -S [i'orba zak\\uc»\a ko nosa oo,u orožje, oprijeli smo se knjige z obemo rokama in ta je postala naše orožje.« Po slovesnosti so povabili vse planince na planinski večer. Ta se je začel ob 18.30 v dvorani koprskega sodišča. Dvorana je bila nabito polna, saj so morali nekateri stati. Najprej je vse navzoče pozdravil tov. dr. Šalamun, ki je v svojem govoru še enkrat pogrel željo koroških planincev, da bi si zgradili kočo nekje pri morju. Poudaril je tudi vse ugodnosti take koče in obljubil Korošcem vso pomoč. Tov. Urbajs je prebral kratko zgodovino SPD Celovec in pri poslušalcu ustvaril pravo podobo tega društva. Potem so začeli s prikazovanjem diapozitivov, ki so nas prepeljali na lepo Koroško. Zal po tej deželi rovarijo' razne neonacistične skupine in uničujejo tisto, kar so si Koroški Slovenci priborili s krvjo. Na nekaterih diapozitivih so bile prikazane neonacistične surovosti: Premazani slovenski napisi, uničene slovenske markacije, ipd. Tomaž Gorenc 30 LET PLANINSTVA V SVOBODI Pod tem geslom so si ilirsko-bistriški planinci zamislili svoje številne akcije in delovanje svojega društva v tem jubilejnem letu. Resnično, koliko do tedaj zatrtih in zadržanih hotenj in želja se je sprostilo z dnem osvoboditve pred tridesetimi leti! Tako je tudi planinska dejavnost pod Snežnikom, ki je bila več kot dve desetletji prepovedana in preganjana zaživela že v letu osvoboditve leta 1945. Še po svežih sledeh bojev in partizanskih skrivnih poteh so pohiteli člani obnovljenega planinskega društva, da bi z gradnjo skromne planinske koče na Sviščakih odprli vrata v čudovit, toliko let prepovedani svet svojega simbola - Snežnika. Zrasla je Cankarjeva koča, nadelane so bile spet planinske poti in ponovno označene s slovensko »Knafelčevo markacijo«, postavljena je bila skalna piramida, skromno oddolžilo številnim borcem, ki so tu pod Snežnikom ostali za vselej na mrtvi straži. Kmalu so sledila najplodnejša leta planinske dejavnosti. Tako se danes društvo lahko postavi z marsičem, kar si najbrž ustanovitelji društva pred skoraj 70 leti niso mogli niti misliti. Njihovo začetno delo je bogato obrodilo. Društvo oskrbuje dve lepi planinski postojanki na Sviščakih in na vrhu Velikega Snežnika, skoraj v višini 1800 m. Izpolnjeni so pogoji za množičen obisk še neskaljeni prirodi. Vrh Snežnika obišče vsako leto vse več obiskovalcev od blicu in daleč. Samo v lanskem letu je bilo na njegovem temenu vsaj 10 000 ljudi. Društvo šteje že 800 članov in je daleč najštevilnejše društvo v občini. Največ je mladine zbrane krog svojih učiteljev -planinskih mentorjev na vseh osnovnih Posebna pisemska kuverta PD Ilirska Bistrica, s katero propagira svoje prireditve f V ( <> 31375 UREDNIŠTVO PLANINSKEGA VE307HIKA Dvoržakova 9 61 ooo Ljubljana šolah v občini. Močno planinsko skupino pa imajo tudi v bistriškem otroškem vrtcu, kjer nad 100 »cicibanov planincev« marljivo obiskuje bližnje vzpetine, nabira prve planinske izkušnje in tekmuje za »cicibanovo planinsko značko«. Samo lani je društvo organiziralo 34 izletov s poldrugim tisočem udeležencev, pa redne planinske večere, orientacijsko tekmovanje za PREHODNI POKAL SNEŽNIKA, ki ga že četrto leto pripravljajo skupaj z domačimi taborniki, pa spominske pohode na junaške dni osvobodilnega boja. Stalno skrb posvečajo strokovnemu izpopolnjevanju svojih planinskih mladinskih vodnikov, ki jih imajo že 20, in kar 8 učiteljev s planinskim strokovnim tečajem. Konec lanskega leta pa so z organizirano razstavo planinske in jamarske fotografije, skupaj z domačini jamarji in foto-amaterji svojstveno proslavili 90-letnico rojstva rojaka BOGUMILA BRINŠKA, znanega slovenskega planinca, fotoamater-ja ter jamarja. Bili so torej povsod, kjer so lahko s svojim delom, pripomogli k širjenju planinske ideje, zdrave rekreacije v neskaljeni prirodi vsem delovnim ljudem in še posebej mlademu rodu, ki naj v naravi še bolj vzljubi svojo rodno grudo, utrjuje svoje telo in bogati duha. Ko so ilirsko-bistriški planinci v ponedeljek 24. februarja napolnili veliko dvorano doma družbenih organizacij, na rednem letnem občnem zboru, volili novo društveno vodstvo in sprejemali svoj letni delovni program, so gotovo želeli, k dosedanjim uspehom društva in njegovi tradiciji dodati še nov delež. V obeh planinskih postojankah bodo izvedli večje adaptacije, pripravili bodo graditev nove planinske postojanke na Orlovici nad Gomanci, planinske poti, ki držijo na Snežnik, bodo opremili s stilnimi tablami in obnovili z markacijami vse dostope na Snežnik. Za Dan borca bodo skupaj s člani reškega planinskega društva PLATAK slovesno odprli lani začeto PLANINSKO POT PRIJATELJSTVA, ki bo povezovala oba Snežnika, našega in hrvaškega. Bogat program društvenih izletov bo potekal pod geslom »NA 30 VRHOV ZA 30 LET SVOBODE«. K rednim dejavnostim, ki so že postala redna oblika dela planinskega članstva društva pa bodo skupaj s smučarskim klubom že sredi marca organizirali prvi zimski masovni vzpon na zasneženi Snežnik. Vzpodbudna je tudi želja mladih, da se v okviru društva oblikuje alpinistična sekcija in prične z alpinistično šolo. Novo društveno vodstvo je v svoj delovni program postavilo tudi nalogo, da v planinstvo pritegne še več delavcev -neposrednih proizvajalcev. Ob obljubljeni pomoči in sodelovanju občinske sindikalne organizacije jim bo to tudi za gotovo usPe'°- Vojko Čeligoj MLADI PLANINCI IZ TABORA V SAVINJSKI DOLINI Pred tremi leti je začela v okviru mladinskega aktiva ZMS delovati planinska skupina. Ko je prilo v njene vrste več mladih, se je formiral mladinski odsek Tabor, ki deluje v okviru PD Vransko-Tabor. V začetku je bilo organiziranih nekaj izletov v bližnjo okolico. Med člani se je čedalje bolj krepila planinska zavest in ljubezen do narave. Tako že leta 1973 pošlje mladinski odsek tri člane v letni tečaj za mladinske vodnike in enega v zimski tečaj. Začeli smo se ukvarjati z orientacijo. Ne samo, da smo se udeleževali orientacijskih tekmovanj, temveč smo bili tudi organizator orientacijskega tekmovanja na Creti. Pomagali smo pri gradnji planinske koče na Čreti. V tem letu je bila ustanovljena pionirska planinska sekcija v Taboru kot sekcija mladinskega odseka. Organizirali smo triindvajset daljših in krajših izletov, na katerih je bila povprečna udeležba štirinajst oseb. Najmnožičnejši od daljših izletov je bil izlet na Triglav. Organizirali smo nekaj predavanj z barvnimi diapozitivi. Začeli smo s planinsko šolo za pionirje. Leto 1974 je bilo za mladinski odsek zelo razgibano. Med nami se je rodila želja po svoji planinski koči. V bližini Tabora je stožcu podoben hrib Krvavica, z nadmorsko višino 906 m. Tu ima svoje bivališče med drugimi živalmi tudi čreda gamsov. Od Cemšeniške oz. Velike planine in Brložna ločita Krvavico dve dolini, po katerih teče čista bistra voda, polna tolmunov. Med našimi bližnjimi izleti smo si najraje izbirali ta predel. Prvotno smo mislili graditi zavetišče na Krvavici. Ker pa nismo dobili dovoljenja od GG Žalec, smo kupili staro kmečko poslopje na pobočju za Krvavico. To staro hišo smo kupili za dvestopetdeset starih tisočakov. Uvedli smo samoprispevek, nabiralne akcije po kraju, organizirali veselice in uspeli zbrati brez dotacij milijon šeststo tisoč starih dinarjev. Ta sredstva smo porabili za opeko in osnovni gradbeni material. V pičlih dveh in pol mesecih je bilo opravljenih preko tisoč prostovoljnih ur in štirje udarniški prevozi s kamionom. S temi sredstvi smo uspeli zamenjati staro streho z novo. To naše zavetišče je vključeno v Savinjsko krožno pot. Organizirano je bilo orientacijsko tekmovanje za pokal Črete v občinskem merilu. V počastitev praznika občine Žalec v Taboru smo organizirali enodnevni pohod pod imenom »Po partizanskih poteh in domačijah Tabora«. Mentor pohoda je bil prvoborec tov. Rado Zakojnšek. V tem letu je bilo organiziranih veliko izletov za mladince in za pionirje. Tečaja za mladinske vodnike v letnih razmerah so se udeležili in opravili trije mladi, za zimske pa eden. V prihodnje si prizadevamo in imamo v planu naslednje: - čimprej dokončati popravilo stare koče in urediti v planinsko zavetiče; - vzgajati pionirje in mladince v planinskem znanju; - pridobiti in preko tečajev usposobiti alpinistični kader; - sodelovati s specializiranimi organizacijami in zvezami in - organizirati izlete. Sfane 2i,nik OBČNI ZBOR PD NOVA GORICA (17. 2. 1975) Poleg zastopnikov PZS, SPD Gorica, PD Idrija, PD Tolmina in Obalnega planinskega društva se je občnega zbora udeležil tudi predsednik Izvršnega sveta skupščine občine Nova Gorica. Poročilo o delu 1250 včlanjenih planincev so prikazala razgibano društveno dejavnost. Številni izleti mladine in starejših članov, predavanja, delo alpinistov, prostovoljno delo, gospodarska dejavnost itd., to je bilo delo sedanjega upravnega odbora društva. Na občnem zboru so bila podeljena številna priznanja, med drugim je bilo izročeno priznanje dosedanjemu predsedniku Srebrniču in zaslužnemu aktivnemu društvenemu delavcu in članu JAHO dr. Andlovicu. Društvo bo prevzelo iniciativo za zgraditev koče pri Krnskem jezeru, zato je članstvo sklenilo, da bo odslej letna članarina 40 din in da se od tega odvede za novo kočo po 10 din. Občni zbor je sprejel nova pravila, ki so usklajena z ustavnimi načeli in določili zakona o društvih. Izvoljen je bil nov upravni odbor, predsedoval mu bo ing. Florjan Hvala. Po občnem zboru je imel dr. Andlovic planinsko predavanje. Tone Bučer OBČNI ZBOR PD KRANJ (25. 2. 1975) Akademski komorni zbor in recitacija planinskih pesmi so ustvarili prijetno vzdušje za pričetek 75. občnega zbora PD Kranj. Po poročilih o uspešni vsestranski planinski dejavnosti so v razpravi sodelovali tudi predstavniki PZS, sosednih PD, TTKS in predsednik skupščine občine Kranj. Ugotovili so, da je društvo najmočnejši kolektiv športne rekreacije v Kranju in da dosedanji uspehi_ utemeljujejo nadaljnje financiranje planinskih akcij. Za predsednika društva pa je bil ponovno izvoljen Franc Ekar. Po občnem zboru je bil predvajan barvni reportažni film z mladinskega izleta. Tone Bučer OBČNI ZBOR PD RUŠE PRI MARIBORU PD Ruše je imelo dne 21. 2. 1975 redni letni občni zbor ob 16.30 v Klubu delavcev tovarne dušika v Rušah. Pred občnim zborom so bili prikazani barvni diapozitivi in barvni filmi o društvenih izletih. Občnega zbora so se udeležili zastopniki PZS in planinskih društev: Maribor, Lovrenc na Pohorju, Impol Slovenska Bistrica, Zelezničar-Maribor, Vuzenica, TAM Maribor, MTT Maribor in Fram pri Mariboru. Občni zbor je kritično ocenil dejavnost v preteklem letu. Predvsem je obravnaval izletništvo starejših in mladine ter pionirjev, planinsko šolo, orientacijska tekmovanja, planinska tabora in drugo dejavnost. Obravnavali so, da je PZS že v začetku sezone odpravila 30% regres. V Ruško kočo so vložili preko 35 starih milijonov, da so jo vsaj delno obnovili, treba pa bo nabaviti še novo notranjo opremo. Društvo se odločilo, da bo oskrbovalo Ruško kočo v lastni režiji in je ne bo več dajalo v zakup. Podjetje Alkrom pa si bo v letošnjem letu z lastnimi sredstvi preuredilo dosedanjo dependanso, ki propada. Občni zbor se je priključil sklepu med-društvenega planinskega odbora, da mora ostati Ribniška koča še naprej planinska in naj se ne daje v najem Gozdnemu gospodarstvu. Zato predlagajo, da se rok razpisa podaljša za en mesec. PD Radlje se je odpovedalo nadaljnjemu upravljanju Ribniške koče, MDO Maribor pa upa, da bodo PD mariborske regije uspela zbrati potrebna finančna sredstva za sanacijo koče, seveda v okviru potreb in interesov planinske organizacije. Občni zbor je izvolil nov upravni odbor, kateremu bo tudi v bodoče predsedoval dosedanji predsednik tov. Razpet. Tone Bučer XXI. REDNI OBČNI ZBOR PLANINSKEGA DRUŠTVA PTT LJUBLJANA Naročili so mi, da o našem občnem zboru nekaj napišem za Planinski Vestnik. Bil sem navzoč, bil sem celo delovni predsednik in ne prvič, že skoro »profesionalec«, pa se mi je vseeno dvakrat »zataknilo« ne glede na to, da mi je naš predsednik pripravil lepo napisan »vozni red«. Na vse je mislil, jaz pa sem se zaklel, da ga ne smem razočarati. Poglejmo nekaj njegovi navodil: čni zbor naj bi se končal do 21. ure. Če bi med občnim zborom prišel še kakšen gost, ali bi se prijavil v razpravi, pa ni bil pozdravljen, ga pozdravi v imenu udeležencev občnega zbora.« 15. februarja je naše PD na XXI. rednem letnem občnem zboru polagalo obračun svojega enoletnega dela. Občnega zbora so se udeležili najvišji predstavniki planinskih organizacij tak"o tov. Božo Škerl, predsednik PZJ in PZH, dr. Miha Potočnik, predsednik PZS, delegacije vseh poštnih planinskih društev Slovenije in PD PTT iz Zagreba, Tuzle in Reke, delegacije planinskih skupin iz Kranja, Nove Gorice, Novega mesta, Trbovelj, Vojašnice Ljube Šercer, številni zastopniki raznih PD iz Ljubljane in družbeno političnih organizacij. Člani upravnega odbora, predvsem predsednik, predsednica gradbenega odbora za razširitev Poštarske koče na Vršiču, blagajnik, načelnik gospodarskega odseka, načelnik mladinskega odseka, so podali obširna in izčrpna poročila o delu društva, o naporih za izvršitev programa, predvsem pa o nalogah, ki društvo čakajo v tem in prihodnjem letu. Tu ne morem našteti vseh nalog, dosti jih je, prepričan pa sem, da jih bo novi upravni odbor opravil tako uspešno kakor vsa leta nazaj. V imenu PZJ in PZH je občni zbor pozdravil predsednik tov. Božo Skerl. Pohvalil je vzorno delo društva, postavil PD PTT Ljubljana za vzor vsem planinskim organizacijam predvsem v pogledu sodelovanja in navezovanja stikov z bratskimi planinskimi organizacijami, za nesebično posredovanje izkušenj, za kar ima velike zasluge predvsem predsednik društva tov. Jože Dobnik. PZH je tov. Dobniku podelila zlati znak PZH, posebej pa mu prinaša še darilo PZJ Monografijo Jugoslavije, kot znamenje priznanja za delo, pomembno za jugoslovansko planinstvo. Med tem sem se oziral na vozni red, gledal na uro, da ne bi prekoračil tiste 21. ure. Zato sem brž pozval tov. dr. Miha Potočnika, predsednika PZS, da bi podelil častne značke PZS. On pa mi pravi: »Ali dovoliš, da preje nekaj povem?« Kaj sem hotel, dal sem mu besedo in mi ni žal. S svojimi preprostimi, toda klenimi besedami je segel v srca vseh navzočih. Rekel je, da z veseljem pozdravlja naš občni zbor, da to, kar pravi, ni fraza. Izraža zadovoljstvo, da lahko izvrši sklep PZS o podelitvi častnih značk članom PD PTT Ljubljana, da je značk precej, vendar še vedno premalo za tako delavno društvo. Nato je podelil 7 zlatih, 8 srebrnih in 10 bronastih značk. Tudi jaz sem dobil zlato. 299 Ko mi jo je izročal, mi je še posebej rekel: »Ti jo pa res zaslužiš, nocoj najbolj garaš.« Vidite, njemu ne zmanjka šega-vosti. Ali me je značka zmešala ali kaj, po podelitvi sem se v imenu vseh začel zahvaljevati predsedniku PZS, čeprav sva se s tov. Dobnikom dogovorila, da se bo PZS zahvalil on, ki je kot prvi na seznamu prejel najvišji častni znak PZS. No, dalje je potekalo zopet vse v redu. K besedi se je priglasilo še več predstavnikov raznih planinskih društev, vsi so našemu društvu čestitali k uspehom, se priporočali za sodelovanje, pa tudi pomoč v zvezi z gradnjo na Vršiču so nam obljubili. Občni zbor smo končali natančno po programu in nadaljevali na prijetnem družabnem večeru s plesom in srečolo-vom v restavraciji ljubljanskega PTT podjetja. jo-e praprofnj|< ZNAČKA »LOŠKE PLANINSKE POTI« SLEPIM PLANINCEM Komisija za Loško planinsko pot pri PD Škofja Loka je po predloženih dnevnikih o prehojeni poti ugotovila in potrdila, da je 16 dnevnikov last slepih planincev in njihovih vodnikov iz Ljubljane. UO PD je na predlog komisije sklenil, da se značke LPP podeli na primerno slovesen način. Dogovorjeno je bilo, da se srečamo 18. I. v lovski koči na Križni gori, ki je oskrbovana v sobotah in nedeljah. Sobota 18. I. je bila pusta in deževna. Slepi planinci so se pripeljali iz Ljubljane, člani Komisije LPP pa iz Škofje Loke, ker so hoteli slepe tovariše spremljati celo pot iz Stražišča pri Kranju do Križne gore. Kratek pozdrav in zakoračili smo po poti roti vasi Čepule. Rahlo je deževalo. Ta-oj smo opazili, kakšni skupini smo se riključili. Nič omahovanja, ne tipajočega oraka v temo, temveč trden korak izkušenega utrjenega planinca, ki ve, kaj zmore. Kmalu smo bili na Čepulah, kjer smo se v prijazni gostilni Na vrhu okrepčali. Po počitku smo preko Lavtarskega vrha in Križne gore prišli do križnjegorske cerkvice, kjer na robu jase stoji lovska koča. Po kratkem nagovoru je predsednik PD škofja Loka podelil 16 ličnih značk »Loške planinske poti« in jim zaželel še mnogo uspehov, veselja in sreče po planinskih poteh. V imenu slavljencev se je PD Škofja Loka zahvalil predsednik kulturno-športnega društva osnovne organizacije slepih tov. Stane Pire. Razumljivo je, da imajo velik delež pri uspehih slepih požrtvovalni vodniki, med njimi tov. Ivan Bizant, direktor Centra slepih iz Stare Loke. Vsi slepi oz. slabovidni planinci imajo za seboj že mnogo zahtevnih vzponov po visokih gorah, zato dobi nevednež občutek, ko ¡ih gleda pri hoji, kot da so na sprehodu. Predsednik PD Železničar iz Ljubljane tov. Pavle Cig-ler, ki se tudi včasih udeležuje njihovih izletov, jim je takoj po tej kratki slovesnosti razdelil dnevnike »Zasavske trans-verzale« in TV transverzale, kar dva na- sledn'a cil'a- M. Mrak SREČANJE S TOVARIŠEM MALGAJEM Miro Malgaj je že skoraj dve desetletji laborant v evropsko znanem zdravilišču Laško, kjer dan za dnem sprejema na pregled krvi vedno nove paciente tega zavoda. Je mož visoke postave z naočniki svetlečih se okvirjev, za kateremi mežikajo dobrotljive oči človeka, ki vzbuja spoštovanje. Srečala sva se sredi dela v laboratoriju zdravilišča kot stara planinska znanca. Ker vem, da je izredno zavzet planinec in funkcionar, odlikovan z bronastim in srebrnim častnim znakom Planinske zveze Slovenije, sem ga prosil za razgovor. Pred več kot pol stoletja se je rodil v Trbovljah. Za planine sta ga navdušila najprej oče, nato pa še znani trboveljski planinec, že več let pokojni Polde Maj-dič. Mnogo starejši mentor Majdič ga je ob sobotah večkrat nagovoril, da mu je pomagal znositi na planinsko postojanko na Mrzlici marsikateri material, ki so ga na koči nujno potrebovali. V drugi svetovni vojni je bil izseljen v Srbijo. Po vrnitvi domov je služil vojaški rok v Mariboru in tam opravil izpit za medicinskega laboranta. Po vojaščini 1948 se je takoj zaposlil kot laborant v vojaškem zdravilišču v Rimskih Toplicah, k|er je služboval polnih deset let. Tu je spoznal zdravnika dr. Barleta, ki ga je po preselitvi v Laško nagovoril, da je z njim odšel tudi on. Tako je Miro že prek 17 let član kolektiva zdravilišča Laško, kjer je bil prvi predsednik upravnega odbora in kasneje večkrat predsednik delavskega sveta. Navdušeno mi je pripovedoval o gradnji koče na Kopitniku. Koča je sicer last PD Rimske Toplice, vendar to njega, ki je gospodar koče, ne moti, saj je Kljub preselitvi v Laško še vedno funkcionar PD Rimske Toplice. Vesel je vsake moralne še bolj pa materialne pomoči, ki jo dobi društvo za kočo bodisi od PZS, občine ali od kolektivov. Poudaril je, da je tudi zdravilišče Laško prispevalo precejšen delež z odejami in jedilnim priborom. Koča na Kopitniku je že sedaj odprta vsako soboto in nedeljo. Tako zelo je zaljubljen v novo kočo, da jo je v lanskem letu obiskal nad šestdesetkrat. Ob sobotah in nedeljah prepleskal domala vsa okna in vrata. Na ta način društvu prihranil lepe denarce. O številu prostovoljnih delovnih ur ne vodi evidence. Zato pa mi je pokazal skrbno sestavljeno evidenco o tistih obiskovalcih Kopitnika, ki ima,o posebne legitimacije za pridobitev častnih znakov koče na Kopitniku. Srebrn ali zlat znak dobe tisti planinci, ki vec kot desetkrat ali dvajsetkrat peš obisce|o Ko-pitnik. Tovariš Malgaj je predsednik komisije za podelitev častnih znakov Kopitnika. Zanimanje za Kopitnik |e iz dneva v dan večje. To je nedvomno v veliki meri zasluga Malgaja, skromnega človeka, a velikega planinskega entuziasta. Viktor Kojc GREGA VERBUČ Konec februarja, v zimskih dneh, ki so tako stanovitno kazali pomladni ooraz, smo se morali za vselej posloviti od Gregorja Verbuča, uglednega, trdnega gospodarja v Smihelu nad Mozir|em. Med številnimi pogrebci, ki so se zbrali s Podgolt, iz Šmihela, iz Mozirja, Lepe njive in iz drugih krajev, je bilo tudi prece| planincev. Prišli so počastit spomin na moža, ki je bil s planinstvom na Mozir-skih planinah tesno povezan. Njegova Verbučka planina je bližnja soseda Murave, pod katero stoji ena od prvih skromnih slovenskih planinskih koc - še iz prvih let SPD, saj so jo Mozirjani pod Kocbekovim vodstvom postavili že leta 1896. Koča se je do leta 1941 lepo razvijala, med vojno pa je pogorela. Ko smo se Celjani leta 1946 lotili obnove te postojanke, smo se oprli na domačine, na Mozirjane in podgoltske domačije od Lepe njive do Radegunde, od dna doline do Gostečnika - Naraločnika, Verbuča in Kebra. Če bi ne bili tako ravnali, bi ne bili mogli od avgusta do novembra ^ letu 1946 postaviti na noge do tal požgano postojanko. Z njihovo pomočjo smo jo odprli še pred zimo. Pokojni Grega je bil vsa leta od 1946 dalje najboljši sosed, podpornik in zaščitnik Mozirske koče. Vrata njegovega doma so nam bila vselej odprta, naši oskrbniki, med njimi tudi zgledni Jaka Robnik iz Luč in neugnani čudodelec Gustl Taih-majster so z Verbučevo podporo lahko vselej in ob vsaki uri računali. Nanj smo se obračali odborniki kot na svojega človeka in nikoli nismo bili razočarani. Bil je res človek zlatega srca, zvest in odkritosrčen prijatelj, pravi predstavnik tistega trdnega, zanesljivega slovenskega kmet-stva, v katerega so zaupali Levstik, Finž-gar in Prežih, narodne plasti, ki je obenem v sodelovanju s progresivnimi ljudskimi silami prestala »narodni bankrot«, o katerem je tako bridke besede zapisal Ivan Cankar. Zato se je Smihel in z njim Verbuč požrtvovalno izkazal v boju za narodni obstanek v letih NOB. Verbučka Gregor Verbuč planina ¡e bila partizanska javka vse od I. 1941, Verbuč sam pa je bil s partizani ves čas povezan in je mnogo žrtvoval, tvegal svoj dom in družino. Vrsta partizanov ga je poznala pod imenom Jurček. Njegov spomin je z udeležbo na pogrebu počastila tov. Ela Ulrih-Atena, danes član Izvršnega sveta in predsednica Komiteja za vzgojo in izobraževanje SR Slovenije. 6. januarja 1943 je bila v boju z Nemci ranjena v Slatinah pri Šmartnem ob Paki in se je nato sama prebijala do Verbuča dve noči in en dan in to v nemški hajki, ki je divjala pod Goltmi. Verbuč jo je takoj odpeljal v svoj pastirski stan na planini. (Več o tem gl. v PV 1957, str. 260, 261.) Verbučev dom je eden od dragocenih slovenskih oporišč z globokimi temelji, ki jih predstavljajo hribovske samine na obeh straneh Savinje, vse od Ljubije in Belih Vod do Podolševe in Matkovega kota. Nekatere od njih so podlegle času, večina pa še stoji, živi in izpričuje svojo vrednost za slovenski prostor ob vroči severni meji. Z Gregorjem Verbučem se je poslovil od nas eden od bistrih, premišljenih in zavednih gospodarjev, žilavih in podjetnih, polnih ljudske modrosti in zvestobe do izročila, s katerim smo preživeli doslej, s katerim se zdaj oklepamo pridobitev narodnoosvobodilnega boja in z zaupanjem zremo v bodočnost. Tako so odzvenevale poslovilne besede na šmihelskem pokopališču. V imenu slovenskih planincev se je od pokojnika poslovil prof. Tine Orel z zatrdilom, da ga planinci ne bomo pozabili. Ostal nam oo v spominu in v srcu s svojo vedrino in s svojo ljubeznijo do rodne grude. Na pogrebu so bili navzoči tudi univ. prof. dr. Jože Goričar, mozirski rojak, predsednik PD Celje Fedor Gradišnik in PD Mozirje Matevž Aubreht. y q V SPOMIN FRANJU ZORKU Mrzlega januarskega popoldneva smo se poslovili na brežiškem pokopališču od Franja Zorka ki je bil v Posavju več desetletij najprizadevnejši planinski delavec. V imenu šentlenartčanov, kjer je živel pokojni Franjo zadnja desetletja, se je poslovil od njega sosed Vidmar, ki je spremljal pokojnika od rojstva v Zidanem mostu v meščansko šolo v Celju, kmalu nato na rusko fronto v 1. svetovni vojski in v ujetništvo. Po razpadu Avstro-Ogrske se je boril pokojni Franjo kot Maistrov borec na Koroškem. Ko je utihnila vojna vihra, je prišel pokojni Franjo v Brežice in bil tu vrsto let občinski blagajnik. Tedaj je začel delati za planinstvo v Brežicah in v Posavju. Okupator ga je že pred splošnim izseljevanjem z družino vred naložil na kamion in ga nekje na Hrvaškem v nekem gozdu pustil skoraj golega in bosega; z družino se je nekako prebil na Kočevsko in se takoj pridružil neki partizanski skupini. Bili so izdani, tako da so Italijani vse žive zajeli. Italijansko vojaško sodišče ga je obsodilo na 18 let težke ječe. Po kapitulaciji Italije je pokojni Franjo pobegnil iz zapora in bil pri partizanih do osvoboditve. Potem je delal do upokojitve na Gozdni upravi. Franjo Zorko Po upokojitvi se ¡e pokojni Franjo še bolj posvetil delu v Planinskem društvu Brežice, v gasilskem društvu in v drugih društvih. Za svojo 75-letnico je bil zadnjič na Triglavu. V imenu Planinske zveze Slovenije se je od pokojnika poslovil urednik Planinskega Vestnika prof. Tine Orel. Pokojni Zor-ko Franjo bo še dolgo ostal med nami kot lep zgled pravega planinca, ki je do zadnjih dni delal za planinstvo in se tako rad zatekal v naše gore. Propagandist domačega planinskega društva prof. V. Sunčič se je poslovil od pokojnika in se mu zahvalil za delovanje v tem našem najvzhodnejšem planinskem društvu v letih, ko so se mnogo mlajši izgovarjali in se branili te nehvaležne dolžnosti. Brežice so se od Franja Zorka res dostojno poslovile. y Sunčjč UIAA SE ZAHVALJUJE Redakcija biltena UIAA se je v št. 8/74 na vidnem mestu zahvalila za gostoljubje, ki ga je v Delnicah izkazala PZJ in z njo PSH. Generalna skupščina UIAA v Delnicah je bila prežeta z navdušenjem nad lepoto Delnic in okolice, nad ljubeznivim sprejemom in dobro organizacijo. Odborniki UIAA iz vseh koncev planeta, ravi zahvala, so bili ganjeni nad vsem, ar so doživeli pri nas. Poročali smo že, da so se udeležili tudi tabora na Platku in da je dr. Jean Juge, predsednik UIAA, požel za svoj govor na Platku buren aplavz. Več tisoč planincev iz vse Jugoslavije si je preko dr. Jeana Jugea, ki pri 60 letin še pleza smeri šeste stopnje, podalo roke s številnimi zastopniki planinskih organizacij iz vseh kontinentov. 100-letnica jugoslovanskega planinstva je tudi s tem dobila poseben poudarek, saj so prišli v Delnice odposlanci japonskega AC (3), SZ — Vita I i j Abalakov in Černišov, Maroka, Italije, Luksemburga, Liehtensteina, Peruja, Poljske, Švice, ČSSR in drugi ugledni planinski organizatorji. T. O. AKCIJA »HODIMO« V LOČAH 17. novembra so člani PD Loče pri Polj-čanah v sodelovanju s TVD »Partizan« organizirali množično akcijo »Hodimo«. Čeprav se je zadnje dni pred akcijo obetalo slabo vreme, je bila udeležba razveseljiva za tako majhen kraj. Na pohod po novo markirani planinski poti od Boča do Loč (4 ure hoda) je prišlo 84 udeležencev. Društvo bo take akcije še organiziralo. F. Mali-Filutek JOŽICI DOLINARJEVI V SLOVO Svež dih je zavel prek zasneženih gora nad Tamarjevo dolino. A ta dih je bil težak, senca žalosti je padla nad goro. Težka je izguba mladega življenja. Joži, usoda ti ni bila naklonjena, pozabila je nate. Opojnost v premagovanju sten in grebenov so bile stvari, ki bi jih ne zamenjala z ničimer drugim. Celo v težjih stenah, tudi v Triglavu, v snežnem viharju na grebenu Matterhorna, na Mont Blancu in drugod si vztrajala in dosegla svoj tako zaželeni cilj. S svojimi plezalnimi vzponi v Storžiču, Koglu, Štruci, Triglavu, Jalovcu, v Paklenici, bolgarskih gorah, itali-janskinh Dolomitih in Centralnih Alpah si vedno pokazala nepremagljivo ljubezen do gora. Tako rada si zahajala za Ak. Sanjala si o bodočih ciljih, bila si še mlada. A sanje so se porazgubile na razu večnosti. V naših vrstah je s tvojim odhodom nastala globoka vrzel. Svoje naloge si opravljala vestno, požrtvovalno in z veseljem. Slehernemu iz naše alpinistične družine je pri srcu hudo, kot bi izgubil svojo sestrico. Pogrešali te bomo, čbelca naša! Spomin na tvoj vedri nasmeh in prekaljeno tovarištvo nam bo svet. AO Tržič Opomba: Jožica Dolinar (24 let) se je smrtno ponesrečila 8. 3. 1975 pri sestopu z vrha Srednje Rateške Ponce. Bila je ne-navezana, sestop tam ni težak, previdnost pa je potrebna. Sneg ni bil zanesljiv, vdrlo se ji je, omahnila je, se lovila s cepinom, potegnilo ga ji je iz rok in omahnila je čez visok prag. Tovariš jo je skušal ustaviti, ko je drsela, a brez uspeha. ALPINISTIČNE NOVICE CIMA SU ALTO PRVIČ BREZ BIVAKIRANJA Češkoslovaški plezalci so I. 1974 splezali nekaj vzponov v italijanskih Dolomitih. Najpomembnejši izmed njih je bil tretji vzpon po smeri Ignazia Piussija na Cima Su Alto (VI+, A 3). Mlada plezalca Josef Nežerka ter Vladimir Charousek sta ga absolvirala v rekordnem času dvanajstih ur, brez bivakiranja, kar se je zgodilo sploh prvič (Piussi je bivakiral dvakrat). Najtežji del smeri, pet sto metrov visoko in pretežno previsno steno, sta Nežerka in Charousek premagala uspešno v prvem poskusu. Imela sta tudi precej sreče: enega od njiju je zadel v glavo drobir kamnitega plazu, plezalec je zdrsnil in se ujel brez hujših posledic. w d ZABETONIRANI KLINI V PLEZALNIH SMEREH Poleti 1973 je znani nemški alpinist Pit Schubert v sporazumu z DAV in sekcijami v Kufsteinu in St. Johannu opremil tri smeri v Wilder Kaiser z masivnimi varovalnimi klini na stojiščih: vzhodno steno Fleischbanka (I), jugovzhodno steno Fleischbanka (V-), raz Christaturma (IV do V) in iužno steno Untersberga. V načrtu za tako zavarovanje so še smeri v Predigtstuhlu in druge. DAV je februarja 1974 sklical konferenco o tem dejanju, navzoč je bil tudi znani Wastl Mariner z delegacijo DAV. Nad sto ekstremnih alpinistov se je na konferenci dajalo za in proti. Navzoč je bil tudi Dieter Hasse, naš dobri znanec, v 60 letih tega stoletja zelo upoštevan plezalec (direttissima v Cini 1958), ki je v diskusiji sodeloval z novo mislijo: V težkem raztežaju vsak poskuša zabiti vmesne kline, če tudi slabo sedé. Če pa plezalec ve, da je spodniji stojiščni klin zanesljiv, je tveganje vab-Ijivejše, plezalec pleza prosto, ker ga to bolj mika. »Večina težkih smeri je danes preveč ,poklinjenih', ne nazadnje zato, ker manjkajo dobra stojišča. Če bodo na stojiščih zanesljivi klini, bodo plezalci mimo slabo sedečih plezali prosto.« Pit Schubert je navzoče potolažil drugače: »Ne bojte se, da bi se opremljanje smeri preveč razpaslo. Da sem opremil vzhodno steno Fleischbanka, sem moral smer trikrat preplezati in žrtvovati več nedelj. Drugi so se mi smejali in - ple- STARANJE Jean Sesiano, avtor, ki smo ga že nekajkrat navedli v tej rubriki, je po reviji »Scientific American« v Les Alpes 1974/1 povzel ugotovitve, kako, s kakšno hitrostjo v zrelih letih pešajo človeški organi in funkcije. Možgani in živčni refleksi se razmeroma dobro drže, srce in pljuča hitreje popuščajo, kar pomeni, da sta kardio-vasicularni in respiracijski sistem prej zadeta. V članku je grafično ponazorjeno, kako se pešanje pozna pri 40, 50, 60 in 70 letih, za koliko procentov upada moč in funkcijska sposobnost. Najhitreje slabe pljuča, slede ledvice, srce, metabolizem, za temi šele refleksi in možgani. Predpostavlja se, da doseže človek maksimum pri 30 letih. S športom usihanje človek lahko zavira, vendar se prej ali slej izkaže, da zgornja lestvica, grafično prikazana, drži. Grafikon kaže krivuljo, kako pada teža možganov, z njo je v drugem grafikonu prikazano, da refleksi od 30. do 45. leta popuščajo, nakar se več let drže na istem nivoju. Metabolizem začenja slabeti že pri 35. letih, vendar vsi trije sistemi nimajo zastrašujoče krivulje. Drugače je pri srcu in ledvicah. Pljučna kapaciteta |e pri 75 letih za 50 % manjša od one pri 50. Raziskava je odkrila za planince - alpiniste pomembna dejstva. y q LO SCARPONE PREMINUL Milanski alpinistični list »Lo Scarpone« je po 40 letih plodnega delovanja preminul. Izdajati ga je začel Gaspare Pasini, izšel je vsakih 14 dni, prinašal je sveže alpinistične novice, predloge za nove smeri in ponovitve, diskusije in polemike. Requiem za »Scarponejem« je alpinistična publika vzela z obžalovanjem na znanje. »Bolletino Ufficiale del CAJ« je nekam brezbarven, suh, »Lo Scarpone« pa je znal združevati alpiniste najrazličnejših nazorov. Upajmo, da bo spet oživel. T. O. GASTON REBUFFAT JE USPEL Zdaj bo kmalu star 54 let, še vedno velja za enega najboljših alpinistov na svetu, velikega stila v ledu in skali, obenem pa je ugleden avtor in fotograf. Poleti biva v Cnamonixu, tam ima svoj »chalet« s pogledom na Aig. du Midi in Mt. Blanc. Poleg tega ima hišo v Cannes na Côte d'Azur, tam prebiva pozimi. Ima tri otroke od 15 do 25 let, ki pa ne gredo po očetovih stopinjah. Rebuffat ne hodi za kli- en ti. L. 1972 ¡e prek vzhodne stene Capuana vodil 74-letnega Angleža. Tudi smuči je odložil, ne vodi več smučarskih tečajev. Pozimi piše in predava. Doslej je izdal 12 knjig, izšle so tudi v nemščini, japonščini, angleščini, finščini, italijanščini, španščini, češčini, romunščini in bolgarščini. Posnel je tudi film »Zvezde in viharji« in še nekaj drugih. Zdaj je pripravil knjigo o Mt. Blancu, vsak čas bo na svetlem knjiga o les Ecrins in o Berner Oberlandu. Za knjigo o Dolomitih mu bo napisal tekst R. Messner. Rébuffat je kot vodnik plezal tudi v Vzhodnih Alpah, posebno v Wilder Kai-serju. Z nekim zobozdravnikom iz Reimsa je opravil deveti vzpon po Walkerju in severno steno Eigerja. Na Matterhorn je prvi plezal po vseh grebenih, ki drže nanj. S Frenaojem je opravil prvo ponovitev Walkerja, devet let za Cassinom. T. O. ENSA - DRŽAVNA ŠOLA Ecole Nationale de Ski et Alpinisme, ki jo tudi nekateri naši alpinisti od blizu poznajo, je od države močno dotirana ustanova. Tečajniki plačajo 18 fr. na dan, ca. 10 DM, torej 60-70 din, torej komaj preživnino. Sedanji direktor Henri Settour je izračunal, da stane vsak tečajnik dnevno 110 frankov, državna podpora je torej res izdatna. ENSA je vzorna alpinistična šola, skoraj vse alpske dežele jo imajo za vzor — le da jim manjka sredstev pa tudi organizacijsko so slabše. Poleti 1874 je ENSA prvič povabila nemške vodniške kandidate na tečaj. Šola je nastala v letu 1943, v Alpe d'Huez je bila smučarska šola, v la Grave v Dauphiné pa alpinistična. Leta 1954 je dobila takšno nastanitev, ki jo ima danes. Zasluge za to ima takratni športni minister Maurice Herzog. Zanjo so adaptirali hotel iz leta 1900. Letos pa se bodo selili v novo zgradbo, ki bo imela v vsaki sobi kopalnico in telefon. 50 do 150 vodniških kandidatov lahko sprejme ta ambiciozna ustanova, v novi stavbi jih bo lahko 220. Dozdaj so letno dosegali 2900 učnih ur. Sprejem v ENSA ni kar tako. Aspirant mora doma opraviti sprejemni izpit. Sledi prvi tečaj 5 tednov, na kar se opravlja izpit za pomožnega smuškega učitelja. Po dveh letih prakse se lahko kandidat prijavi v drugi štiritedenski tečaj. Po končanem tečaju sledi izpit, na kar dobi naslov moniteur national, smučarski učitelj. Vsako leto izobrazijo 200 do 250 smučarskih učiteljev. Kandidatov je več, vendar je kapaciteta omejena. Gorskih vodnikov izuče kakih 50 na leto. Vsak vodnik opravi dva tečaja na leto, v dveh letih, najkasneje v petih letih, nakar sledi pettedenski tečaj za vodniškega aspiranta. Šele za tem pride pettedenski tečaj, ki se konča z vodniškim izpitom. Francozom je mnogo na tem, da imajo v tečajih tudi inozemce. 2e dvakrat so imeli južne Korejce, ki se pripravljajo na ekspeaicijo v Himalajo, trikrat so bili v ENSA Španci. Vsake dve leti prirejajo tečaje za vrhunske alpiniste vseh narodov na svetu. Tečaj traja tri tedne. Vsako leto se tu izuče smuški učitelji iz petih kontinentov in nato seveda uče doma francosko smuško tehniko. T ^ MESSNERJEV EIGER Konec avgusta 1974 je Reinhold Messner četrtič naskakoval severno steno Eigerja in jo zmogel v 10 urah. Njegov tovariš v navezi je bil znani Peter Habeler, 32-letni plezalec iz ZillertaIskih Alp. Prehitela sta tri naveze in se odrekla bivaku. S Kleine Scheidegga sta odšla ob 5, ob 15 sta stala na vrhu. V članku »Osem let in deset ur za Eiger« v »Der Bergst.« 1974/11 je R. Messner zapisal, da sta se pred osmimi leti s Petrom dvakrat slabo domenila, nato so minevala leta z ekspedicijami, z drugimi cilji in prišlo je I. 1974. To pot sta odpotovala skupaj in prišla do »Težke poči«, ki so jo preplavljali slapovi. Umaknila sta se, se odpeljala v Zermatt in preplezala severno steno Matterhorna, čeprav sta v zgornji tretjini doživela nevihto s točo in treska-njem. Teden za tem sta se umaknila s Kleine Scheidegga, ker je ob petih zjutraj lilo kot iz škafa. 14. avgusta je bila stena sicer precej mokra, vendar sta vstopila za tremi drugimi navezami. V temi sta zagledala svetlobna SOS znamenja - nekje na drugem snežišču. Šele pod »Težko počjo« sta se opremila, navezala na 50 m vrvi in kmalu dosegla Hinterstoisserjevo prečni-co, prek katere so pljuskali slapiči. Nato sta se držala raje kopnega kakor snega in dohitela Poljake, ki jih je prišel reševat helikopter, eden od njih si je namreč prejšnji dan zlomil nogo - padel je 40 m globoko. Messner je bil navdušen nad preciznim reševanjem s helikopterjem: nobene napake ni opazil. Nad drugim snežiščem sta imela srečo, kajti led je oklepal kamenje in tudi ledene sveče se niso lomile. Na »Rampi« sta dohitela štiri Avstrijce, ki so plezali v steni počasi in zanesljivo že tretji dan. Spustili so ju naprej in ob 12 sta bila že pri Pajku. Izstopne poči sta dosegla že po-žledenele, zato sta s plezanjem nadaljevala in sedla na vrh deset ur po vstopu v to še vedno problematično steno, ki je tudi Messnerja vprašala, po čim je. Ko jo je zvečer po kopeli ogledoval iz hotela na K. Scheidegg, se mu je zdela prav tako očarljiva, kot da je ne bi bil preplezal. T n IZ PLANINSKE LITERATURE PETSTO ODMEVOV Z GORA - Z RTV Pravzaprav sta v enem jubileju skrita dva jubileja - 500 odmevov v 10 letih. Vsak zase zasluži svojo pozornost, najbolj pa sama vsebina oddaj, ki je izrazito planinska. S to redno oddajo na II. programu ljubljanskega radia, ki je nastopila svojo pot v radijski eter pred desetimi leti, smo se tudi Slovenci zapisali med alpske narode, ki za propagando planinstva uporabljajo sodobna sredstva javnega obveščanja. Vsebina oddaj zajema 23 področij, dovolj pestro, da zajame vsa področja človekovega snovanja v gorah. Odstopimo mesto statistiki, potrebni zapi-sovalki tistega, kar bi sicer ostalo skrito. V skupni minutaži 9738 minut so v petsto odmevih z gora nastopile naslednje teme (število oddaj, odstotek): Slavni planinci 14, 2,8%; Gorska flora in favna 24, 5 %; Varstvo narave (gorska straža, kultura itd.) 20, 4%; Gorski vodniki (nosači, oskrbniki) 8, 1,6%; Meditativni prispevki 64, 14%; O rezervatih in narodnih parkih 8, 1,6%; Priložnostne oddaje pred prazniki (Dan planincev, 29. november, Novo leto) 15, 2,7%; Reportažni zapisi 58, 12%; Smučanje, turno smučanje 4, 0,8%; Važneje marš-rute (podrobni opisi in doživetja) 16, 2,8%; Zapisi o planinskem gospodarstvu 12, 2,5%; Literarno obdelane teme o planinstvu 38, 8%; Beseda o zdravju na planinskih poteh 4, 0,8%; Posamezna geografsko zaokrožena planinska področja 33, 7 %; Alpinistične teme 26, 5,2 %; GRS, preventiva, nesreče, plazovi, vreme 44, 9%; Spominski prispevki 13, 2,7%; Planinska tematika iz NOB 12, 2,5%; Razmišljanja o človekovem odnosu do gora in narave 10, 2%; Teme s tujih planinskih področij in jugoslovanske odprave v tujino 34, 7,2%; Različni osebni intervjuji 2, 0,4%; O fotografiranju v gorah 2, 0,4%; Glasbene planinske oddaje 22, 4,3%. Odstotki namenjeni posameznim področjem gotovo ne kažejo, česa so si poslušalci najbolj želeli, so pa okvirna informacija, na katerih področjih je izpovedna moč planinske dejavnosti najbolj intenzivna. Število oddaj tudi pove, da je »notranjemu odmevu« planinstva bilo namenjenih več oddaj kot npr. planinskim veščinam ali zgodovini, iz strukture je razvidno, da pa oddaje niso bile namenjene posameznikom, ki so sodelovali pri teh oddajah, temveč so bile kot reportažni zapis ali literarno obdelana tema namenjene vsem planincem. Odmevi z gora so se kot oddaja na II. programu ljubljanskega radia in kot vsebinska zasnova že ustalili. Dobili so domovinsko pravico že zaradi omenjenih atributov, ki jih rabi planinska dejavnost in tak obveščevalni medij, kot je radio. Pravzaprav je nenavadno, da je slušna planinska informacija prehitela optično na televiziji, saj čar gora je zlasti v vizuelnem uživanju. Res pa je, da ima planinska organizacija izredno srečo, da ima v osebi prof. Marijana Krišlja neutrudnega urednika, v vodstvu radijskega programa pa ljudi, ki znajo ceniti pomen planinskega fenomena. Vse to zgovorno dokazuje, kako so planinske teme aktivno vključene v družbena dogajanja in v kakšni meri obravnavajo tematiko, ki iz odnosa človek-narava oziroma bolje človek in gora in se v ta odnos spet vračajo. Zasluga urednika Odmevov z gora je tudi, aa je planinsko tematiko vključil še na druge programe ljubljanskega radia, od I. programa v obliki aktualnih reportažnih zapisov prek II. programa kot Odmevi z gora do stalne Rubrike za planince v okviru oddaj na valu 202. Tako organizacijsko zahtevno in redaktorsko široko dejavnost je postala že kar naporno in zahteva celega človeka. Več kot sto sodelavcev od stalnih do priložnostnih je redaktor oddaj povezoval v nekakšen mozaik profilov planincev, ki zahaja v gorski svet in ve o tem nekaj povedati. Tudi te oddaje imajo svoj krog sodelavcev, kot ima Planinski Vestnik svojega, kar pomeni, da so tudi Odmevi z gora povečali krog planinskih kulturnih delavcev. Prav je, da se poleg urednika oddaj na tem mestu spomnimo še tov. Lili Krek in drugih vidnih sodelavcev, ki so bodisi botrovali samemu začetku, tov. Tineta Orla in sodelavcev, pa tudi onih, ki so neposredno brali, npr. Braneta Pre-storja idr. V vrsti radijskih hiš v Evropi je slovenski radio razmeroma zgodaj začutil potrebo po planinskem obveščanju, sprva po občasnem poročanju, dokler ni pred 10 leti organizirano in za stalno prešel na ustrezno radiofonsko obliko. Zamuda, o kateri na vseh področjih slovenskega snovanja v primerjavi z razvitejšimi deželami tako radi govorimo, na radijskem programu sploh ni velika. V spremljanju dogajanj, ki so zajela naš gorski svet, je imela oddaja neko družbeno vlogo. V njej so spregovorili pla-ninci-strokovnjaki na svojem področju in s tehtno besedo vplivali na premalo odtehtane zamisli pri preoblikovanju gorskega sveta v tehnično-gospodarske namene. Res je, da radijski odmevi zahtevajo bolj angažiranega poslušalca, kajti radijska minuta je nekaj drugega kot stran besed, ki jo bralec lahko znova prebere. Redakcija Odmevov z gora je zbrano gradivo skušala aktualizirati tudi tako, da ga je v knjižni obliki prek planinske zbirke založbe Obzorja Maribor »Domače in tuje gore« izdala kot monografijo Pavla Kunaverja. Tako je v knjigo združilo utile cum dulce literarno vrednejše zapise, ki bi sicer ostali na magnetofonskem traku. Urednik teh oddaj je dal tudi vrsto pobud, s katerimi je skušal ustreči potrebam planinske javnosti. Opazimo naj na brošuro »Bil sem na Triglavu«, ki jo je založila Planinska založba. Programski koncept in informacijsko politiko Odmevov z gora je Krišelj objavil v daljšem referatu na strokovnem simpoziju jugoslovenskih planincev pod naslovom »Radio in televizija — moderna medija za propagando planinstva« v Zagrebu 22. novembra 1874. V lastnem kolektivu je tov. Krišelj dal najlepši zgled, kako praktično aktivirati ljudi za planinsko dejavnost, jo razširjati in kulturno poglabljati. Ustanovil je planinsko društvo RTV Ljubljana, ki mu je že četrto leto predsednik. Tihemu toda predanemu planinskemu delavcu in kulturnemu animatorju želimo ob delovnem jubileju še mnogo delovnega zagona, idej in organizacijskega uspeha zlasti pri razširjanju in poglabljanju planinske kulture. Tone Strojin Mt. Blanc z Vallee Blanche izpod Dent du Geant. Levo avtor alpinist Tone Logonder, akademski slikar in kipar Iz razstave »Gora v podobi« v Kranju 1974 FILM O ŽENEVI Wolfgang Gorter spada med najuspešnejše planinske filmarje, ki še danes, ko si planinski film še vedno išče pravo pot, s svojimi filmi žanje velike uspehe. Tudi njegov film o Ženevi »Ljudje v mestu« si je zapisal mednarodne uspehe. V Wies-badenu so mu odrekli priznanje, Zenev-čani pa so film z navdušenjem sprejeli. Gorter je bil 14 dni častni gost prelepega mesta ob jezeru. T. O. V SPOMIN PISATELJICE IN PLEZALKE Trideset let je že, ko je (14. 2. 1945) ob ameriškem letalskem napadu na Prago umrla v razvalinah svoje vinohradske hiše, češka pisateljica Vlasta Staflova skupaj s svojim možem, akademskim slikarjem Otakarom Staflom, stara komaj 37 let. Staflova je bila zelo priljubljena, čeprav umetniško ne preveč ambiciozna pisateljica. Znana je bila tudi kot plezalka, bila je celo ena pionirk ženskeaa plezanja pri Čehih. Njen mož je bil tudi velik ljubitelj gora: v letih 1929-1939 je bil sonajemnik planinske koče na Popradskom plesu v Visokih Tatrah in je tam ustvaril svoje najlepše slike. Tudi Staflova je našla v Visokih Tatrah veliko inspiracij za svoje knjige, predvsem s športno tematiko (npr. Hore zdar, Vrtoglavica). Ze I. 1929 je Staflova v Tatrah absolvirala prvenstveni vzpon na Jehlo (Iglo) v Patrii (IV. st.), ki so jo kasneje poimenovali Stolp Vlaste, še pomembnejša pa je bila nova smer v južnovzhodni steni Volskega stolpa, I. 1935 sploh najtežji ženski prvenstveni vzpon v Tatrah. Med vojno, ko sta se Staflova morala vrniti spet v Prago, je bila Vlasta pogost gost v peščenčevih stolpih Češkega raja, kjer eden od danes stolpov v Biriških sobicah nosi njeno ime. Otakar Stafl je pustil za sabo v Visokih Tatrah spomenik druge vrste: Simbolično pokopališče pod goro Ostrvo v počastitev spomina vseh plezalcev, ki so se ponesrečili v Visokih Tatrah. Na to izvirno zamisel je prišel Stafl I. 1922, uresničena pa je bila šele I. 1940, ko Staflovima ni bilo več mogoče priti tja. dr. F. Benhart V tej številki objavljamo naslednje grbe: Maribor {str. 249), Mozirje (str. 251), Gorn|i grad (str. 254), Koroška (str. 258), Zupanija Zala (str. 261), Sv. Lovrenc na Pohorju (str. 267), Kranjske (str. 268), Slovenj Gradec (str. 271), Kranj (str. 276), Koper (str. 279), Primorska (str. 289), Laško (str. 290), Kamnik (str. 291). RAZGLED PO SVETU OAV IN EKSPEDICIJE V glavnem OAV ¡e za odpravarstvo odgovoren Siegfried Aeberli, član plezalske-ga kluba »Karvvendler« v Innsbrucku, »ekstremen« plezalec, za seboj ima tudi vse alpske štiritisočake in šest ekspedicij, med njimi kar tri himalajske. Funkcijo v OAV je prevzel za Hiason Rebitschem, ki ga tudi pri nas dobro poznamo. Aeberli je uredništvu »Bergsteigerja« (1974/5) takole odgovarjal glede odprav: OAV je v I. 1974 dobil štiri prošnje za podporo. Nairz je za Makalu prejel 60 000 šilingov, Tirolci za Jirishhanco 24 000. Ekspediciji v Hindukuš OAV iz svojih sredstev ni podprl, češ da naj se obe podpreta iz sredstev za »vzpone visoke vrednosti«. Tudi »vzpone v Vzhodni Afriki« ne podpirajo več. Mnogim »ekspedicijam« ne priznajo tega naslova, ker spadajo le med boljše dopustniške izlete. Vsi, ki prosijo za podporo, morajo do 1. septembra upravi OAV predložiti prošnje z natančnim potnim načrtom, natančnimi podafki o udeležencih, s finančnimi podatki, pri čemer morajo navesti, koliko prispevajo udeleženci sami idr. Industrija zadrguje svoj mošnjiček, ker je ekspedicij preveč. Ekspedicija na Makalu je stala 800 000 šilingov. — Težko je dobiti dovoljenje za cilje, ki danes nekaj pomenijo. To so vzponi na osemtisočake, južna stena Annapurne, južni bok Lhotseja, zahodni steber Makaluja, južna stena Manasluja. Hudi konkurenti so Japonci, ki jim denarja nikoli ne zmanjka. Na pet »alpskih« vlog za himalajske vrhove pride 40 japonskih. Ciljev počasi zmanjkuje, saj je le še malo sedemtisočakov na razpolago. So še področja, ki so iz političnih in religioznih razlogov zaprta: Baltoro, Gaurishan-kar, Tibet. V Andih so vrhovi obdelani, na razpolago so težji vzponi nanje. T. O. MILIJON ŠVICARSKIH FRANKOV ZA DARILA DALAI-LAME Gre za veliko kupčijo, pri kateri je glavna oseba prof. Heinrich Harrer, ki se ga naši šestdesetletniki spominjajo iz predvojnih let, ko je pri nas prodajal svoje vrhunske smuške sposobnosti, sicer pa je danes svetovno znan, nenavadno uspešen človek, otrok sreče z veliko začetnico bi mu lahko rekli. Po rodu je Korošec, študiral je v Gradcu, po poklicu je učitelj zemljepisa in telovadbe, vrhunski plezalec - I. 1938 je bil eden od četvorice, ki je prva preplezala severno steno Eigerja -in smuški tekmovalec — I. 1937 je bil akademski svetovni prvak - leta 1940 je bil po odpravi na Nanga Parbat v Indiji interniran. Iz taborišča je ušel in preko himalajskih prelazov prišel v Tibet, postal tu prijatelj in svetovalec mladega Dalai-lame, zadnjega tibetskega bogačloveka. Čez sedem let se je vrnil v Evropo., napisal knjigo »Sedem let v Tibetu« in z njo postal milionar, kajti naklade so bile velike, prevodi številni. Potem je organiziral nekaj svojevrstnih ekspedicij, napisal knjigo »Prihajam iz kamene dobe« o Novi Gvineji in še knjigo o Eigerju »Die weisse Spinne«. Potem se je prof. Harrer kot svobodni predavatelj in ekspedicionist naselil v Kitsbuhl.u in tam živel veliko življenje z največjimi petičniki, igral z njimi tenis in tega in onega pridobil za to ali ono ekspedicijo. Njegovi dohodki niso bili majhni, vendar imu je I. 1973 prišlo na misel, da bi svoji avstrijski domovini odstopil dragoceno zbirko »Tibetica«, gotovo največjo na svetu, seveda ne zastonj pač za milijon do milijon in pol os. Dežela Štajerska in mesto Gradec sta se zanimala, vendar v roko si niso segli. Prof. Harrer je zraven te cene zahtevaj še pokojnino dvornega svetnika, kar bi v 20 ali 30 letih, če bi jih doživel, zneslo tudi več milijonov avstr. šilingov. Skratka šlo je za nekaj sto milijonov starih dinarjev. Časopisi so seveda zagnali hrup, še večjega pa potem, ko so zvedeli, da Harrer prodaja »Tibetico« Švici. Avstriji se je zdela cena prevelika, zgovarjala se je, da nima primernih orostorov, da bi adaptacija in personal preveč stal itd. Oglašali so se tudi ljudje, ki so očitali Harrerju pomanjkanje patriotizma in da je večji del zbirke dobil v dar od Dalaij lame. Poleg tega se je ponavljajo, najbrž ne prvič, da je Harrer nehal biti avstrijski državljan in je vzel lichtensteinsko, potem ko je napisal knjigo o Tibetu. V Lichten-steinu so namreč davki občutno manjši. A ves hrušč in trušč ni nič pomagal, Harrer je videl najprej sebe in za 1 milijon šfr. prodal »zbirko« Švici. Vse kaže, da je v Švici zdržal svojo ceno in še nekaj povrh je dobil. y q PLANINSKA ŠOLA JURA Planinska in plezalna šola Jura je ugledna švicarska ustanova, ki se zadnja leta ukvana tudi z visokim turizmom. Za leto 1974 je razpisala smučarsko ekspedicijo v Visoki Atlas, polet v Peru, odpravo na Spitsberge, pohod v Afganistan in to kar trikrat, vsakič s posebnim programom: Ena skupna je bila res izletniško turistična in si je na komoden način z letalom ogledala deželo, druga je potovala čez Bal- kan v Vakhan ter se povzpela na Koh-e -Urgend, 7038 m. Tretja je imela naslov Anjuman trekking in si je deloma na konjih utirala pot po Afganistanu. Vse odprave v daljne dežele so se zvrstile od 31. marca do 25. avgusta. Šolo vodita gorska vodnika Ryf in Heynen, za potovanja izdaja letne prospekte in podrobne programe, oglaša v »Les Alpes« in v drugih revijah tako, kakor vsi potovalni biroji. - Turistični ekspedicionizem je značilnost zadnjih let in se očitno razvija tako kot planetarna turistična migracija. Pri nas je organizacija izletov v inozemske gore, tudi v Alpe, še nekako v povojih, čeprav obstoje pogoji za večji raz- ČREVESNE TEŽAVE NA EKSPEDICIJAH Izkušnje himalajskih ekspedicij govore, da himalajci ne stoje samo pred problemi aklimatizacije, marveč jih po navadi napadajo bolj ali manj hude črevesne težave. Razlogov je več: prestop v subtrop-sko klimo, sprememba v prehrani in dvomljive higienske razmere. Črevesne težave so zelo neprijetne in vplivajo tudi na zmogljivost, od zmogljivosti pa je odvisen uspeh. Te vrste težav torej ne smemo podcenjevati. Eno od izhodišč za ekspedicije je v Pakistanu mesto Ravalpindi. Ima vroče, vlažno podnebje, ki vpliva na celotni organizem, ta pa se mora povrh navaditi še na pakistansko hrano. Higienske razmere v Ravalpindiju ne računajo z navadami Evropejcev. Alice von Hobe, ki spremlja na ekspedicijah dr. Herrligkofferja, pravi, da so člane ekspedicije v Ravalpindiju svarili, naj ne uživajo sadja, kajti tam je navada, da ga čez noč namočijo v umazani rečni vodi, češ naj se hladi čez noč. V takih razmerah so bila običajna zdravila proti črevesnim težavam profi-laktično in terapevtično brez moči. »Morali smo dobiti absolutno zanesljiv medi-kament, vendar brez stranskih učinkov, ki slabe glavni učinek. Izbrali smo preparat »perenterol« pri Pharmakodex GmbH München« (Sacchcer. Hansen CBS 5926, 50 mg biofizilirane delujoče substance na kapsulo). Skupina A ekspedicije v spomin Jörga in Lehneja, ki jo je na Rakapoši (7788 m) vodil dr. Herrligkoffer, je začela jemati perenterol en dan pred odhodom iz Mün-chna kot profilaktikum, trikrat dnevno po eno kapsulo. Poleg tega je skupina A (osem mož) jemala še vitamin C in multi-vitamin, vendar ne kot sprecifična za črevesje. Skupino B (4 možje) so poslali na pot brez perenterola. Trije so oboleli že prvi in drugi dan po prihodu v Ravalpindi in imeli hude težave z driskami. Potem so dobili trikrat na dan po 2 kapsuli peren- terola ob najstrožji dieti. V 3 do 5 dneh se jim je prebava normalizirala. Izkušnje govore, da se v ravalpindskih razmerah taka obolenja zavlečejo do dveh tednov, če ni terapije. V enem primeru so morale perenterolu priskočiti na pomoč še opijske pilule. Po koncu diete je tudi skupina B prostovoljno jemala perenterol po 1 kapsulo na dan za profilakso. Po prihodu v bazo smo imeli sicer čisto vodo, toda pomanjkanje kisika, sprememba v pritisku in konservirana hrana so povzročili prebavne motnje. Zato so vsi profilaktično jemali perenterol in tako ni prišlo do hujših stvari, kot so tiščanje v trebuhu, napet trup in neredna prebava. Po 3-4 dneh smo perenterol ustavili, šele pri sestopu v dolino smo ga spet uvedli. Nobeden ni obolel, čeprav je moštvo močno posegalo tudi po neočiščenem sadju. Po mnenju Alice von Hobe perenterol spada v apoteko sleherne ekspedicije. T. O, NEMŠKO-SOVJETSKA IZMENJAVA Nemci so se z alpinisti SZ sporazumeli za izmenjavo in dosegli pri tem sorazmerno precejšnjo »svobodo«. Lahko si sami izberejo vrhove (Elbrus, Užbo, Dongus-orum, Škeldo in druge vrhove) iz baze Adyl-Su. V 20 dneh je zajet tudi ogled Moskve, vsa oskrba in spremstvo, 50 rubljev žepnine, vse to za 1800 DM vključno z letalskim prevozom. Sovjetski alpinisti so bili leta 1973 s to izmenjavo kot smučarji v Oberst-dorfu in Berchtersgadenu, v letu 1974 pa kot plezalci v Wettersteinu in Wilder Kaiserju. j q ŠPANCI NA EVERESTU Niso prišli na vrh, vendar so dosegli precejšnjo višino in se v redu, brez panike in žrtev umaknili pred navalom slabega vremena, predvsem pred vetrom. Odpravo je pripravila španska GHM (alpinistična skupina) oziroma njen predsednik Rosen in Uriarte. 11. junija 1974 sta postavila tabor 6 v višini 8500 m na južnem grebenu Everesta. Vodil je ekspedicijo dr. J. I. Lorente. V taboru 5 na Col Sud sta na-skočno navezo podpirali dve navezi Abal-do-Gallardo in Villar—Kirch. Gallardo je na Col Sud neprenehoma zdržal 5 dni in 4 noči. j q DVE, TRI O KASPAREKU Fritz Kasparek je v zgodovino alpinizma najenergičneje stopil leta 1938, ko je s tremi soplezalci prvi premagal severno steno Eigerja. Leta 1954 ga je zahrbtna opast na 6271 m visokem Salcantayu v Andih speljala v smrt. O njem je znani avstrijski planinski publicist in alpinist Hans Schvvanda zapisal nekaj zanimivih anekdot (Der »Bergst.«, 1974/5). - Ko je I. 1938 na Dunaju predaval o Eigerju, se je pred polno dvorano navzočemu dunajskemu županu za njegovo pomoč takole zahvalil: »Gospod župan mi je dobrosrčno ponudil, naj si na njegove stroške nabavim vso plezalsko opremo. Lahko si mislite, da sem to ponudbo do kraja izkoristil in si do kraja kupil vse potrebno v dveh ali treh primerkih. Kline, bivak - vrečo, vrv, puhovko, daljnogled in leico - skratka vse, kar je treba.« Pošteno priznanje je bilo tako sproščujoče, da mu je publika z županom vred bučno aplav-dirala. To je Kaspareka spodbudilo, da je priznal: »Ko smo prišli na Scheidegg, smo si privezali dušo in med nami je sedel nekdo, ki je pospravil pet dunajskih zrezkov. To sem bil jaz.« Kasparek ni bil niti skromen niti pohleven. Ko ga je med vojno Schv/anda obiskal -oba sta bila plezalska inštruktorja v Alpah - ga je Kasparek komandirju predstavil kot drugega najboljšega dunajskega plezalca. Nato komandant: »Kdo pa je pravzaprav najboljši?« Kasparek je, ne da bi trenil, odsekal: »Tega ne veste? To sem vendar jaz!« y q. PREDSEDNIK SAC NA 41. STIRITISOČAKU Švica ima 41 vrhov, ki njenemu svetovno-znanemu reliefu večajo ugled in mik z višino nad 4000 m. Ni znana statistika, koliko planincev jih je spravilo podse v enem samem kratkem življenju. Eden takih sistematičnih srečnežev je dr. Otto Meyer, ki je 8. julija 1974 stopil na Lau-teraarhorn in s tem na svoj enainštiride-seti štiritisočak. Vsako leto na enega! 40 letnih dopustov je vdano posvetil Alpam, vsa leta zdrav in trden. T. O. ALPE Z VIŠINE 430 000 m (430 km) V zadnjih letih je zemljo obletavalo precejšnje število lansiranih satelitov, med drugimi oni z imenom Sky!ab. Skylab 3, poslan na vsemirsko pot 28. julija 1973, je imel posebno nalogo, da z višine 430 km fotografira alpsko področje od Jure do Lombardske nižine. Kliše te slike je izšel v biltenu »Les Alpes« 1974/9. Je seveda, prav zanimiv za tiste, ki iz avtopsije dobro poznajo Zahodne Alpe, pa tudi za tiste, ki bi kliširani posnetek primerjali z geografsko karto povsod tam, kjer fotograf na Skylabu 3 ni naletel na oblake. Ker je imel v glavnem lepo vreme, je kaj lahko razbrati Rodansko dolino in Ženevsko jezero, Wallis in Berner Oberland, St. Gothard, medtem ko je montblanški masiv sorazmerno majčken. Oblake ni težko ločiti od ledenikov in snežišč, čeprav se na sliki robovi obeh stikajo. Severna Italija je vsa pod gosto megleno odejo. Medtem ko se ženevski aerodrom Cointrin je zelo razločno vidi (pista), prav tako ledenik Aletsch, Lö-tschental, ledenik Bossons in Med de Glace. Zelo razločni so starodavni alpski prelazi in pota (Grimsel, Furka idr.). T. O. STOLETNICA CAF Club Alpin Français, francoski alpski klub je lani praznoval stoletnico ustanovitve. Pokroviteljstvo nad proslavo je prevzel predsednik republike. Dr. Pierre Mazeaud, alpinist svetovnega slovesa, ki opravlja funkcijo državnega sekretarja v prosvetnem ministrstvu in je poverjen z zadevami mladine in športa, je za uvod slavnostno številko Les Montagnes et alpinisme 1974/1 napisal med drugim naslednje besede: »Med mnogimi drugimi organizacijami pomaga CAF razvijati planinstvo in smučarstvo in napraviti ta šport množičen, to je, da bi se ga oprijelo čim več ljudi. CAF skuša z drugimi vred vsakemu svojemu članu razvneti ljubezen do gora.« »Gotovo pa je CAF eden od redkih, ki pripravlja ljudi za življenje. To je njegova posebna in velika ambicija. Ne gre mu za to, da bi ljudje videli v gorah samo šport ali uresničitev svojih želja, pač pa bi rad vsakomur dopovedal, da je v gorah poleg radosti tudi žalost, ki oblikuje ljudi. CAF je znal vselej dosegati ta cilj. Želimo, da bi mu to uspevalo doseči tudi v bodoče.« »Sam sem v gorah doživel največja vzhi-čenja od navadnega tečaja do prvenstvenih dosežkov, doživel pa tudi najglobljo bolečino, ko sem bil priča, kako je smrt pobirala tovariše. Bila je trda šola, naučila me je razumeti ljudi, naj so govorili katerikoli jezik, kajti vsi alpinisti govore pravzaprav isti jezik.« »Pri vsakdanjem delu v poklicu sem moral večkrat miriti preveč temperamentne in spodbujati malodušne. Oboie sem lahko opravil, če sem se spomnil svojih bojev v gorah od včeraj in pomislil na nove poskuse v gorah.« Hvala CAF za ta pouk! »Obenem, ko čestitam, izražam tudi željo, ki velja mladim rodovom. Prijatelj Walter Bonatti pravi, da ste dediči alpinizma, ki ima svojo veličino. Spoštujte to dediščino, nikar ne opuščajte klasičnih navad zato, da bi svojim dejanjem dajali nečloveško razsežnost.« j q FRANCOSKA EKSPEDICIJA NA PUMORI Pumori ¡e lep himalajski vrh nedaleč od Everesta. V tibetščini pomeni Pumori materino hčer - mati ¡e v tem primeru Čo-molungma - Everest. Imenujejo ga biser Khumbu Himala, po svoji obliki spada med najlepše gore na svetu. Posebno Izziva s svojo lepoto južna stena. Jeseni 1972 so se francoski alpinisti iz Savoje poskusili v tej 7145 m visoki gori velikanske krnice Solo Khumbu. Ekspedi-cijo je vodil Yves Pollet-Villard, njegov pomočnik je bil Maurice Gicquel, že nekaj let med prvaki francoskih alpinistov, a tudi drugi Savojci niso bili brez imena: Georges Payot, R. Reynaud, Y. Casino, Jean Coudray, Pierre Blanc in dr. G. Berthoud. Vodja ekspedicije se v svojem poročilu (L. Mtg 1974/1) spominja, kako so leta 1962 hodili na Kathmandu, kakšen je bil Nepal tedaj, kako so pešačili 15 dni do zadnje vasi pred tibetsko mejo itd. Zdaj jih je prenesel boeing 737, letališče v Kathmanduju je večje in še to in ono se je spremenilo v mestu. V 45 minutah jih je letalo Royal Nepal Airlines Corporation predejalo v deželo Serp, v Luklo, kjer že obratuje turistični biro - lokalni trekking (o tem pojmu smo že poročali), z njim pa so se pojavili moderni pojavi: smeti, papir, plastika ip. V višini 3800 m, kjer ležita prelepi vasici Khunde in Khumjung, so zdaj odkrili hotel »Everest View«, japonski hotel, »The highest hotel in the world, 13 000 feets!« In zraven njega majhno pristajališče za letala in helikopterje! Za vse je poskrbljeno, celo za kisik po sobah, arhitektura prilagojena okolju in izročilu. Pa vendar, čemu vse to, vzklika Yves. Toži se mu po prejšnjem stanju, hotel s komfortom in z »vso infrastrukturo« se mu ne zdi dovolj spoštljiv do okolice, do vsega, čemur se je treba primikati počasi... »Atmosfera, hkrati stroga in pomirjujoča, spominja na zbranost, na meditacijo. So na svetu kraji, ki so nekako poduhovljeni.« A tudi v Thy-angboche, kjer stoji znameniti samostan, je že dobil pečat modernega protislovja. Zraven starodavnega kloštra stoji v evropskem slogu zgrajeni »rest-house«. Ali so se spremenili tudi Šerpe, prebivalci teh krajev, se sprašuje Francoz. Odgovor? Himalajski turizem, trekking, vpliva tudi na ljudi, drugače ni mogoče. A vendarle: kmetje s svojimi njivami in hišami, s čredami j a kov, s svojimi plesi in pesmimi še zvesto hranijo staro šerpsko izročilo -končuje Yves Pollet-Villard, ki je v svojem poročilu dal naslov »Pan je zbežal iz Solo Khumbuja«. ^ q NAJVEČJA PLANINSKA ORGANIZACIJA JE DAV DAV je bil ustanovljen I. 1869 in ima danes 270 000 članov, s čimer prekaša vse druge. V vseh večjih mestih ima svoje sekcije, 290 po številu. Premoženje znaša vsaj 10 milijonov DM. Ima 430 koč, od katerih jih je 248 v Alpah, 62 v Nemčiji, 186 v Avstriji. Vse skupaj imajo 20 000 ležišč in so zavarovane za 200 milijonov DM. Planinskih potov, ki jih je nadelal DAV in ki jih vzdržuje, je 40 000 km, za en ekvator. Knjižnica DAV ima 24 000 zvezkov in je največja planinska knjižnica na svetu. Vsi člani DAV so na turah zavarovani za primer nesreče, smrti, invalidnosti, za reševalne in transportne stroške. Članarina znaša od 30 do 50 DM. Vpis je možen samo pri sekcijah, pri centrali ne. T. O. IZ NIZZE V CHAMONIX NA SMUČEH Za smučarje je ta relacija nekaj klasičnega, v zadnjem času pa je stopila v ozadje, kajti turistična industrija, porabniška PETA RAZSTAVA NARAVOSLOVNE FOTOGRAFIJE NF 75 Sekcija za naravoslovno fotografijo pri Prirodoslovnem društvu Slovenije prireja s sodelovanj Prirodoslovnega muze|a in Foto-kino zveze Slovenije 5. razstavo NF 75, ki bo novembra 1975 v razstavni dvorani Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. Razstave se lahko udeleže vsi jugoslovanski fotografi. &°vVrn°'belh fo,,ogr.afi¡. formata 30 X 40 cm ali izpeljank in ali do 4 barvni diapo-l:Ll 2?x-36 m?1 oz- uokvirieni 5 x 5 cm, pravilno opreml|eni za projekcijo) naj prikazujejo predmete m po,ave z vseh podroc.| naravoslovja (zoología, botanika, geologija, paleontologija, speleologiip, mineralogía, astronomija, meteorologija). Upodobitve morajo biti naravne, razne odtu|eva|ne fotografske tehnike niso dovoljene. V poštev ne pridejo posnetki domačih živali in cjo enih rastlin. Posebej pa so letos zaželeni posnetki na temo KRAS - kraiki po|avi in zivl|en|e na krasu, na površju in v podzemlju. Posnetki kraške pokrajine ne prideio v postev, razen ce ne prikazujejo izrazitega biotopa ali obsežnejšega znacilneqa kraškega pojava. Avtorji morajo svoja dela opremiti z natančnimi naslovi, svojim naslovom, klubom in morebitnim zvanjem v FSJ. Najboljša dela bodo nagrajena, in sicer posebej črno-bele fotografije in barvni diapozitivi. Vsak razstavl|avec bo pre el razstavni katalog in nalepke za razstavljena dela. Zadn|i rok za dostavo del je 20. september 1975 na naslov: Prirodoslovni muzej Slovenije, 61000 Ljubljana, Prešernova 20 miselnost in še marsikaj žene človeka, to »čredno« bitje v živčno gnečo okoli blagajn v čakalnice in »vrste« okoli vertikalnih prometnih naprav in na šablonske piste. Kaže, da v Evropi nekateri že resno poskušajo dati sodobni modni smučariji bolj športno vsebino in pristnejši stik z gorsko naravo. V Les Montagnes 1974/1 poroča A. Croibier o smučarski turi, ki so se je štirje člani CAF lotili iz Grenobla in Briancona pozimi I. 1973 in jo uspešno končali od 12. do 18. aprila. Tura povezuje sončno Nizzo na Ažurni obali s Chamonixom, torej dve francoski turistični središči svetovnega slovesa. S seboj so vzeli tudi dereze, vsak je imel na hrbtu 8 kg težak nahrbtnik, v katerem so tičali poleg drugega vatiran anorak in prav take hlače, vetrovka, rokavice in 1 kg moke. Med skupno opremo je bila 70 m dolga vrv 6 mm, folije, cepin, nekaj klinov in vponk, gorilnik, lekarna, viši-nomer, busola in zemljevidi. Začeli so v Saint Etienne - de - Tinee (Pont Haut, 1347 m), končali v Les Contamines (1150 m). JmQm ŠALE IZ NAHRBTNIKA PLANINSKEGA MLADJA V tekmovanju za značko PIONIRJA PLANINCA morajo mladi planinci kar se da vestno pisati svoj planinski dnevnik. Pa je tretješolec v navdušenju lepo opisal vzpon na Snežnik in takole končal: »... in nato smo se povzpeli navzdol!« Zlatko si je dobro zapomnil besede svoje planinske mentorice, naj v dnevnik zabeleži le najpomembnejše vtise z izletov, kaj posebno lepega ali važnega pa lahko tudi podčrta. In Zlatko je podčrtal v opisu pohoda po partizanskih Brkinih tile dve vrstici: »...vojaki so nam dali puške in jaz sem trikrat ustrelil. Za malico so nam dali čaj, kos kruha in dve klobasi.« Irena je na vprašanje, zakaj tako vneto hodi v planine, odgovorila: » ... ker so tam zeleni gozdovi in travniki, ptički veselo pojejo in je čist zrak, ki človeku sploh ne škoduje!« V. Čeligoj ZIMA 1974/75 NA KREDARICI Minula zima je bila na sploh širom po vsej Slo: veniji topla in suha. Tudi na Kredarici so bili vsi trije zimski meseci (december 1974 in januar ter februar 1975) topli in suhi. Srednje mesečne temperature so bile: decembra -5,1° (odklon +2,0°), januar -4,6° (odkl. + 4,8°), februar -8,3° (odkl. + 0,6")! Ekstremne temperature so bile v mejah doslej znanih abs. temperatur Kredarice. Izmerjeni mak-simi so znašali: v decembru 5,1° (22. 12.), v ja- nuarju 5,6° (15. 1.) in v februarju 1,7° (6. 2.), minimi pa v decembru -17,7° (13. 12.), v januarju -15,6° (9. 1.) in v februarju -18,4° (17. 2.). Absolutna zimska temperaturna ekstrema Kredarice v obdobju 1955 pa do danes sta bila maksimum 7,4° (19. dec. 1965) in minimum -28,0° (22. jan. 1963). Srednja mesečna oblačnost posameznih mesecev je bila vedno pod normalno vrednostjo, kar se odraža na podatkih o trajanju sončnega sija. Na Kredarici je registriral heliograf v decembru 128 ur s sončnim sijem, kar je .47 % maksimalnega možnega trajanja. V januarju je sijalo sonce 126 ur, kar je 45% možnega trajanja, v februarju pa 160 ur ali kar 55% možnega trajanja. Izredno sušnost zime lahko prikažemo s podat; kom, da je v vseh treh zimskih mesecih skupaj padlo na Kredarici toliko padavin, kolikor jih normalno pade v enem mesecu (decembru). Posamezni meseci so prejeli: december 12 mm (10% normalne vrednosti), januar 35 mm (36%), februar 63 mm (66 %)• Padavine so padle izključno kot sneg. Snežna odeja je ležala ves čas, vendar se |e njeno debelina spreminjala. Najdebelejša je bila 1. dec., ko je merila 250 cm. Januarja |e bila znatno tanjša, saj je njena maksimalna debelina znašala samo 157 cm (29. jan.). Maksimalna februarska debelina pa je znašala 22 cm, izmerjena je bila v dneh med 22. in 25. februarjem. Ce te podatke primerjamo z maksimi debeline snežne odeje v obdobju po I. 1955., ki znašaio: za december 291 cm (21. 12. 1969), za januar 354 cm (31. 1. 1965) in za februar 410 cm (24. 2. 1960), uvidimo, kako mačehovsko nam je letošnja zima delila sneg. V visokogorju bo pomlad, če ne bo skoparila z močo, lahko natresla še dovolj snega, tako da bodo smučarji še prišli na račun. V splošnem pa je bilo vreme minule zime gornikom naklonjeno. p Bernot IZ KARTOTEKE PRVENSTVENIH VZPONOV SS ZADNJE MOJSTROVKE 1. Smer Debelakove Glej vodnik, smer 508! Smer ima več ponovitev. 2. Varianta Spodnji del do smeri Debelakove plezali: Leo Bebler, Hilda Tolder in Uroš Zupančič, avgusta 1935; zaornji del pa Jože Hočevar in Roman Robas, 3. 7. 1972; ocena prvih plezalcev: spodnji del III, zgornji del IV+, IV; 600 m; cela smer 4 ure. dostop: po poti iz Tamarja na Sleme do studenca in desno navzgor po melišču do stene, nato desno po gredini (stara lovska pot - 3 ure. opis: vstop v kaminsko smer (glej vodnik, smer 5091). Po njej več raztežajev navzgor do strme aredine, ki drži proti levi vse do stika s smerjo Debelakove (do tu III). 10 m po smeri Debelakove, nato navpično navzgor (k) in rahlo desno na steber. Dalje v kamin (IV + , k), nato v votlino iz nge prek gladke skale, skozi kamin do ponovnega stika s smerjo Debelakove in po nje| 3 raz-težaje na rob stene. sestop: a) po grebenu na Malo Mojstrovko in po poti na Vršič (2 uri in pol), b) z male Mojstrovke po poti čez severno steno in v Tamar (3-4 ure). 3. Zajeda Brane Komac, Boro Krivic, 22. 7. 1968. (reg. AN. 6. 9. 1968) V smeri so mesta V A 1, večinoma IV + . Višina smeri 250 m. Cele stene 600 m. 5 ur. Spodnji del smeri poteka po kaminski smeri (gle| vodnik, smer 509) in po prvi polici zavije v levo v izrazito zajedo vidno iz doline. Priporočljiva oprema: 15-25 klinov, 20 vponk, stremena, pomožne vrvice, zanke. Dostop: Kot pri 2. Opis: po kaminski smeri čez prvi skok v spodnjem kaminu. Po prvi polici levo na grebenček in po njem v poč. Po poči proti desni navzgor Severna stena Zadnje Mojstrovke, del orjaškega zidovja nad Tamarjem Foto J. Hočevar 40 m (V) na polico. Po žlebu proti desni navzgor in na poličko pod veliko navpično zajedo. Po zajedi 10 m (6 k, A 1), in prečnica 3 m desno, ter navzgor do klina in proti desni navzgor (V) na trikotno stojišče na razu (možic. K). Dva raztezajo navzgor (IV + ), nato poševno proti levi nazaj v zajedo in po njej na rob stene. Sestop: Kot pri 2. 4. Kaminska smer Glej vodnik, smer 509! Smer ima več ponovitev. 5. Steber revežev Tone Perčič, Nejc Zaplotnik, 19. 7. 1972. (Reg. An. 7. 8. 1972.) V srednjem delu stebra mesta -V, sicer IV + . Višina stene 600 m, 6 ur. Smer poteka po stebru, dobro vidnem iz doline desno od Kaminske smeri (glej vodnik, smer 509). Priporočljiva oprema: 15—20 klinov, 15 vponk, pomožne vrvice, v steni je okoli 8 klinov. 1 ponovitev: Andrej Stremfelj in Marko 1974. Dostop: Kot pri 2. Opis: vstop nekaj metrov levo od raza, v nakazan kamin (desno izrazit kamin). Po njem dva raztežaia (klini na stojiščih), ter po lažjem delu stene do podnožja črnih skladov, ki tvorijo stebriček. Pod njimi rahlo levo in navzgor na polico. Po polici 20 m v desno pod bele plati in naravnost navzgor čeznje (V-) na polico. V desno 25 m po polici in navzgor na naslednjo polico pod izrazito črno počjo. Raztezaj levo po polici (od tu možen prestop v smer 509) do zajede. V zajedo in navzgor (V-), rahlo levo na strmo gredino in po njej desno navzgor na rob stene. Sestop: kot pri 2. Pripravil: Vladimir Pučko. 312 cepini, kladiva, klini, karabini, dereze — vse, kar potrebujete za uspešne vzpone alpinistične vrvi vrhunske kvalitete vseh debelin in v primernih dolžinah *IC©hlQ* nahrbtniki v pastelnih barvah različnih velikosti — izredno lahki v specializiranih prodajalnah SLOVEMJAŠPORT EXPORT — IMPORT TOVARNA KEMIČNIH IZDELKOV — HRASTNIK vam priporoča svoje kozmetične izdelke: — parfume, kolonjsko vodo, deodorans, osvežilne robčke, — kreme, čistilna mleka, losione, — rdečila za ustnice, lake za nohte, barve za senčenje vek, črtala in tuše za veke, mascaro, puder in — lake za lase. Ob naših kompletih izbranih kozmetičnih proizvodov, se boste laže odločali pri nakupih daril. tovarna obutve ŽIRI V naših prodajalnah dobite kvalitetno planinsko obutev, tako za nedeljske izlete v planine kot za zahtevne planince-plezalce Obiščite naše prodajalne tovarna verig, lesee plamen, kropa tovil, ljubljana žična, celje metalurški inštitut, ljubljana slovenske železarne ljubljana železarna ravne železarna štore mf9 mm mm svojim kupcem, poslovnim prijateljem in delovnim ljudem čestitajo k prazniku dela