Bogumil Gorenjko:
Nemir
Gora je porumenela, cvetna trata ocvetela, ptica že slovo je vzela.
Kam jesen, kam greš? Postojl Ves meglen je pogied tvoj, kam te žene nepokoj?
,,Tja dol v solnčne grem gradove, dol na južne grem vrtove trgat demantne sadove."
Oj jesen, postoj, postoj, oj jesen, naj grem s teboj, da vsaj vidim gradič tvoji
A jesen hiti, beži, sliši nič, ne postoji — v srcu mojem bol leži in spomin na lepe dni.