Po I. slov. katol. sliodu v Ljnbljani. (Dalje.) Drugi slovesni shod. — Kakor prvi dan, bilo je tudi včeraj najkrasnojše vreme, da so se mnogobrojni skupščinarji mogli prosto gibati na vrtu starega slreliš^ pri drugem in tretjem slovesnem sliodu. Udeležba pl shodib je bila zopet ogromna. — Da se prosi božjega ičtfi blagoslova za prevažna posvetovanja, darovali so premilostni knezoškof lavantinski dr. Mihael Napotnik v stolni cerkvi sv. Nikolaja tiho sveto mašo. Cerkev je bila pobožnikov natlačeno polna. Po sveti maši so prevzvišeni knezoškof ljubljanski izborno govorili o katoliški zavesti, oziraje se zlasti na slovenske razmere. Po cerkvenem opravilu so so začeli udeleženci I. slov. katol. shoda zbirati na vrtu starega strelišča k drugemu slovesnemu shodu. Kmalu se je napolnil veliki prostor, na odru zbralo se je predsedništvo z mnogimi gg. odličnjaki duhovskega in svetnega stanu. Hilo je navzočib tudi lepo število gospA in gospodičin. Po ',j 10. uri otvori predsednik g. Fr. Povše zborovanje s krščanskim pozdravom »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« ter prečita zopet došle telegrame. Prvi je govoril preč. g. dr. Iv. Križanič, stolni kanonik v Mariboru. S srčnimi besedami pozdravlja sliod in v dobro premišljenem govoru razpravlja vprašanje o razmerju med vero in narodnostjo, >da bi vsaj enkrat nehalo pikro pikanje, da bi se podrla stena, ki nas loei v dva tabora in pogladilo, kar je ostrega v tem oziru«. Jedrnato razpravlja govornik, kaj je narodnost in kaže, da je narodnost le sredstvo, ne pa smoter! Zato ostanimo pri starem redu našega gesla: >Vse za vero, dom, cesarja!« — Vera katoliška in narodnost slovenska sta Slovencev najdražji svetinji, kakor veli že pokojni vladika Slomšek. — Narodnost sama ob sebi je le divjak, ki obrodi same lesnike. Mladika, ki to drevo požlahtni, pa je Jezus Kristus! — To so le nekatere prelepe misli krasnega govora, kojega pozneje objavimo na drugem mestu. V dolžjem govoru nato poudarja prečastili gosp. državni in deželni poslanec, kanonik Karol Klun potrebo verske šole. Govornik razlaga bistvo in namen ljudske šole in stnatra za uzrok premnogim žalostniin pojavom naših dnij to, da se po šolah pač izobražuje glava, razum, a ne srce. In vendar je požlahtnjenje srca glavna stvar; zato pa ne zadošča, da se po dve uri na teden uči krščanski nauk, marveč ves šolski pouk mora biti osnovan na verski, krščanski podlagi. Da se to doseže, m >ra tudi učitelj biti prešinjen s pravim verskim prepričanjem, kajti nihče ne niore drugim dajati, česar sam nima. (iovornik vpraša dalje: Ali nam morejo naša sedanja učiteljižča dati takih učiteljev? Odgovor na to je odločen: Ne! Nadalje odgovarja na vprašanje: Zakaj v katoliški Avstriji kljubu.vsem prošnjain še vedno nismo dobili verske šole, in za uzrok temu navaja, da je premalo zanimanja mnogili državnib poslancev, ludi slovenskih, za versko šolo, kakor kaže tudi današnji prvi slovenski katoliški shod. A to nas ne sme plašili. Z neomahljivo vstrajnostjo bodemo kljubu vsem oviram vendarle dosegli svoj visoki srnoter: krščanske, verske šole. Nato je govoril dični zastopnik koroškib Slovencev, velečast. gosp. Gregor Einspieler, župnik in deželni poslanec, o potrebi verske in narodne šole s posebnim ozirom na koroške razmere. Zahvali se pripravljalnemu odboru, da je priredil prvi slovenski katoliški shod. Žalostni znak našega časa je brezverstvo in materijalizem, na drugi strani pa vesela prikazen slovesni katoliški shodi. Borba med vero in nevero se pojavlja zlasti na šolskem polju, kar se kaže posebno na slovenskem Koroškem. Brez Boga liočejo vzgojiti mladino. Zato je potrebna resolucija o verski šoli. Ob mejah, zlasti na Koroškem, se pa zatira tudi materini jezik v Soli, in to razjeda prav mozeg slovenskega naroda. Čez 120.000 Slovencev na Koroškem ima saino dve slovenski šoli, od leh jedno še le na papirju, druge šole so ali dvojezične, ali čisto nemške, v katerih se pa učni smoter nikakor ne more doseči. A zato je tudi sad teh šol le brezverstvo in puhli liberalizem. Z vsemi silarai zidajo nasprotniki nemški most od Berolina do Adrije, eni po planinali, drugi po dolinab, da tako omajajo mogočne stebre, na katerih sloni Avstrija. Pa tudi koroški Slovenci iinajo pravico do obsfanka ter bočejo braniti svoje verske in narodne pravice. Liberalci pravijo: »Kristus \('X\ iz šole!«, a mi odgovarjamo: »Kristus mora nazaj v šolo!« Predsednik g. Povše opozarja na § 3. opravilnika, ki govori o sklepanju glede nasvetovanih resolucij. Poročevalec prof. dr. Josip Lesar prebere na to resolucije, ki so bile od cele skupščine soglasno sprejete. K II. točki dnevnega reda: »Krščanska veda in umetnost« sta govorila dr. Anton Mahnič in kanonik Janez Flis. Profesor doktor Anton Mahnič govori o razmerju med vero in vedo ter v uvodu svojega govora označuje postopanje liberalcev nasproti kalolikom, če le-ti branijo svoje pravice. Poudarja med glasnim odobravanjem, da je slovenski katoliski shod dovršeni faktuin, katerega nobena sila ne more izbrisati iz slovenske zgodovinc, in katerega pozdravlja govornik kot praznik sporazumljenja med duhovnim in posvetnim razumništvom. Potein razlaga, da med vero in vedo ne more biti nasprotstva, ker ste obedve hčeri istega Boga z istim namenom: privesti človeka k istemu Bogu. Treba je, da se slovenska pamet stori neodvisno od drugib narodov. kar se more zgoditi le na podlagi filozofije sv. Tomaža Akvinskega, kojo govornik toplo priporoča. Mnog) se čuje klic po združenju. V to hočemo zidati most, po katerem se moramo zjediniti, in la most je gojitev prave vede, zlasti filozofije. Zjediniti se moremo pa le na podlagi načel. To načelo, H nas druži, je.pa Kristus, načelo večneljubezni. (lovornik sklene z beHedami: Krislus zmaga, Kristus vodi, Kristus vlada. Stolni kanonik .Tanez Flis je izborno govoril o eerkveni uinetnosti. 1'ondarjal je v vsestransko dovršenem govoru zlasti važnost pravc uinetnosti, ki ima najkrasnejše ideale v Kristusu, v Mariji in svetnikili, kakoršnih idealov materijalizem niina \n ne more imeti. Kazloži pomen unietnosti, ki služi Bogu in posvečuje človeka, a mu tudi oveseljuje srce. Prava umetnost dviga srce kvišku \n lika ukus. Pomanjkuje nam pa pravih krščanskili umetnikov. Krščanski umetnik mora biti sani veren in nraven, ker ročna sprtsinost in genij ne zadostujela. (lospod govornik je v lep svoj govor vpletal miiogo praktienih naukov in nasvetov, ki bodo izvestno koristili mnogiin poslušaleem. Na to pa jo prebral resolucije dragega odsoka: »Krščanska veda in umetnosl«, ki so se soglasno sprejele. Ker je ura bila že pozna in poslušalci že utrujeni, naznani g. predsednik Fr. Povše, da se bode o trotji točki: »Socijalne zadcve« obravnavalo pri Iretjem slovesnem sbodu ter zaključi drugi slovesni sbod ob 1. uri popoldne. (Dalje prib.)