2oo4/2
Arhitektura, raziskave
Architecture, Research
projekti / projects
ISSN 1580-5573
Ljubljana 2004
Uvodnik
AR Arhitektura raziskave / Architecture Research ima v dveh
številkah letno pri prvi poudarek na pregledu raziskovalnega
dela, druga je tematska. Tokratna tematska številka je posvečena
detajlu.
Detajl je najmanjši sestavni del vsake arhitekture: omogočaji
delovanje in določa njeno obliko. Od detajla je odvisno tudi
staranje: profesor Amalietti je vedno rekel, da se dobra
arhitektura tudi dobro stara - da postaja vedno boljša in ne
obratno. Ampak take arhitekture je malo.
Danes smo priča vse več trenutnim rešitvam, ki se svetijo in
napihujejo in nekaterim je to celo všeč. Vprašanje paje njihovo
trajanje, tako tehnično kot v ideji, posebej v času. Z visoko
tehnologijo je moč narediti hudiča in pol. Pisan balonček je lep.
Dokler ne poči.
O teh problemih razglabljajo pisci tokratne številke AR.
Vladimir Brezar razmišlja o nastanku arhitekturnega jezika,
ki gradi teorijo zgradbe: nekaj slik sekvenc pojavnosti
(konstrukcije, osamitve, dekoracije) je prav izjemnih. Pomagajo
razumevati arhitekturo in jo, ne glede na visoke tehnologije in
nove ter "nove" materiale, interpretirajo kot večno razumevanje
naravnih zakonov.
Janez Kresal piše o arhitekturnih tehnologijah, ki so razpete
med simbolnimi, uporabnimi in ekonomskimi vrednostmi. Pri
tem je ključni element tudi potrošništvo, tesno povezano z
globalizacijo z vsemi njenimi posledicami (življenjska doba,
sterilnost računalništva).
Drugi sklop predstavlja povsem različne detajle, ki določajo
značilne arhitekture vse do Sibirije. Elena Opolovnikova
nadaljuje delo svojega očeta dr Aleksandra Opolovnikova, kije
vse življenje posvetil pravi ruski arhitekturi, predvsem v lesu.
Avtorica prinaša zanimive podrobnosti v oblikovanju
vernakularne arhitekture, ki so plod zgledovanja v naravo,
posebno vznemirljive pa so vraže. Te niso iz trte izvite, ko
tolmačijo na primer konstruktivno, zavito linijo kot humano,
ravno pa kot umetno narejeno predstavljajo kot hudičevo. Ob tem
je treba pohvaliti tudi prevod naše študentke A. Kravcove.
Antonio Frattari iz Trenta prikazuje lesene detajle iz dežele,
kamor hodimo smučat in navadno ne gledamo arhitekture, iz
Dolomitov. Žal ni prikazal nekaterih realizacij, kjer je njegov
laboratorij te detajle uporabil tudi pri gradnji danes.
Lara Slivnikova in Jože Kušar predstavljata Eifflov stolp, kjer
so takrat novi materiali in novi konstrukcijski principi omogočili
eno najbolj vidnih arhitektur Evrope.
Domen Zupančič opisuje detajl kot oviro v arhitekturi,
kolikor ni v skladu z uporabnikom, z uporabo in z okoljem, kjer
stoji. Znanstvena obdelava malega, a pomembnega elementa je
dobrodošla.
Edo Wallner predstavlja presenečujoča odkritja Plečnikove
arhitekture, o kateri vse premalo beremo z znanstvenega
področja, preplavlja pa nas govorjenje in govorjenje brez
strokovnih osnov.
Igor Kalčič pa zaokrožuje problematiko s pregledom
predmeta o detajlu na šoli za arhitekturo v Ljubljani in utrjuje
njegovo vrednost tudi v edukativnemprocesu.
Naslednja številka AR bo spet redna, s pregledom
raziskovalnega dela v letu 2oo4. Načrtujemo tudi predstavitev
zanimivega načina dela in realizacij kakega tujega biroja,
kakšnega slovenskega ter nekaterih specializiranih laboratorijev
evropskih šol. V letu 2005 bomo poskušali uskladiti tudi redni
regionalni pregled med vzhodom, severom in zahodom, vse
okrog Slovenije, za kar bodo skrbeli regionalni uredniki: dr
Pleština iz Hrvaške in dr Doychinov iz Avstrije.
Povezovanje z drugimi sličnimi revijami se razvija, tokrat je
na novo v AR nemški Detail, ki ga tudi v Sloveniji dobro
poznamo. Ob tematski številki na temo "detajl" to ni naključje.
urednik
AR
Editorial
AR - Architectural Research is published twice a year. The
first issue focuses on reviews of research, the second is thematic.
This year's thematic issue is dedicated to details.
The detail is the smallest component of any architecture: it
facilitates its functioning and determines its form. Ageing
depends on the detail: professor Amalietti always said that good
architecture ages well - constantly becoming better and not the
opposite. But such architecture is scarce.
Today we are witness to increasingly more temporary, shiny
and pompous solutions, some are even liked. The question is their
durability in the technical, as well as conceptual sense,
especially in time. High technology can accomplish anything. A
colourful bubble is pretty. Until it bursts.
Such problems are the subject ofwritings in this issue of AR.
Vladimir Brezar reflects on the emergence of architectural
language, which supports building theory: several sequential
pictures of imagery (structure, seclusion, decoration) are truly
exceptional. They help in understanding architecture and with
respect to high technology and new or "new" materials, interpret
it as eternal understandingofnatural laws.
Janez Kresal writes about architectural technology, which is
stretched between symbolic, economic and utility values.
Consumerism is also a major element, closely linked to
globalisation and all its consequences (life age, computer
sterility).
In the second group, various very different details are
presented, details that determine characteristic architectures, all
the way to Siberia. Elena Opolovnikova is continuing the work of
her father dr. Aleksander Opolovnikov, who dedicated his life to
true, above all wooden, Russian architecture. The author
discloses interesting particularities of design in vernacular
architecture that result from observing nature, the superstitions
are especially exciting. The latter are not fictitious, for example
when they advocate the structural, curved line as human and the
straight line as artificial, representing the devils work. Here we
have to compliment our student A. Kravcova for her excellent
translation.
Antonio Frattarifrom Trento gives a presentation ofdetails in
wood, from the country we go skiing and don't necessarily
examine its architecture - the Dolomites. Unfortunately he didn't
show some new buildings, in which his laboratory recently used
these details.
Lara Slivnik and Jože Kušar review the Eiffel Tower, a
building where new materials and construction principles
enabled one ofthe greatest architectural landmarks of Europe.
Domen Zupančič describes the detail as an architectural
obstacle, if it isn't adapted to users, uses and setting. Scientific
treatment of small, yet important elements is welcome.
Edo Wallner brings to light surprising findings about the
architecture of Plečnik, which is very seldom dealt with
scientifically, but we are subject to floods of rhetoric without
expert foundation.
Igor Kalčič concludes the issue with a review of subjects on
details at the Faculty of architecture in Ljubljana and arguments
their significance even in the education process.
The next issue of AR will be a regular one again, with a review
of architectural research done in 2004. We are also planning to
present interesting methods of working in several foreign
architectural offices, domestic ones and some specialised
laboratories in European schools. In 2005 we will try to bring in
a regular regional overview of the East, North and West,
Slovenia's surroundings, which will be taken up by regional
editors: Dr. Pleština in Croatia and Dr. Doychinov in Austria.
Links with other, similar magazines are developing; the
German Detail, a well known magazine in Slovenia, was added.
Since the thematic issue deals with "details", this is not a
coincidence.
Editor
Vladimir Brezar
2oo4/2
AR
STAVBNO TKIVO V LUCI SPREMEMB
Built tissue in the light of changes
UDK 72.04
COBISS 1.01 izvirni znanstveni članek
prejeto 30.9.2004
izvleček
Detajl ali podrobnost doloea strukturo zgradbe in zlasti njenega ovoja. Sodobne
smeri razvoja arhitekture so posledica novih materialov in postopkov, ki
ustvarjajo preprieanje, da je "vse mogoee", obenem pa se pojavljajo nove
omejitve, ki narekujejo skromnost, varenost in previdnost z mislijo na
prihodnost. V elanku je poudarek na nekaterih izrazitejših vidikih, ki
zaznamujejo razumevanje detajla in gradbene tehnologije sploh v zadnjih nekaj
desetletjih.
ključne besede:
detajl, arhitekturni jezik, tehnologija, trajnost, spremembe
V	drugi polovici 20. stoletja so se na področju gradbene
tehnologije zgodile velike spremembe. Povezanost vzrokov in
posledic je pri tem tako očitna, daje težko izpostaviti posamezne
pojave kot odločujoče ali opaznejše. Vendar je mogoče zaokrožiti
tri kompleksna področja, ki osvetljujejo vprašanje detajla v
arhitekturi danes injutri:
-	novi trendi v arhitekturi,
-	pojav novih materialov in postopkov,
-	razvoj gradbene fizike pod vplivom energetskih kriz in
ekološke zavesti.
Novi trendi so očitni predvsem v tezi, da gre za konec klasične
arhitekture, da je tipologija zgradb razpadla ali postala
irelevantna (tudi zato, ker oblika ne sledi več nujno vsebini) in da
je "vse mogoče", panaj gre za vplive globalizacije, mode ali zgolj
kapitala.
Novi, večinoma trajnejši materiali so dejansko naredili
možno in smiselno tisto, o čemer so sanjali pionirji Moderne:
ravna streha, velika stekla, kovinski profili... Kar nekaj zgradb, ki
spadajo v antologijo moderne arhitekture je doživelo v zadnjem
času temeljito prenovo ravno v tem smislu (Rietveld, Schindler,
Wright, itd). Visoka tehnologija in specializacija sta odpravili
arhitekta, kije oblikoval vse "od žlice do urbanizma". Velik delež
industrijsko izdelanih stavbnih elementov se dobi po katalogu,
računalniško vodeni procesi pa omogočajo tudi racionalno serijo
unikatov.
V	nekaj zadnjih desetletjih seje arhitektov razmislek o fasadi
nekako obrnil od pogleda k prerezu, od proporcioniranja k
dimenzioniranju slojev. Energetske krize in zavest o končnosti
virov so vzpodbudile razvoj gradbene fizike kot razmeroma
samostojnega strokovnega področja. Novi izolacijski materiali
so narekovali tudi nove poglede na arhitekturo stavbnega plašča,
ki ni več obremenjen s funkcijo nosilnosti, zato pa bolj z vlogo
zaščitne površine z vrsto novih problemov v zvezi s tesnenjem,
abstract
The detail or particularity determines the building's structure and especially its
coat. Contemporary directions in architectural development are a consequence
of new materials and procedures and facilitate the belief that "everything is
possible". Simultaneously new limitations are emerging, which demand
modesty, economising and caution when thinking about the future. The article
emphasises on certain more visible aspects, which are marking the
understanding ofdetails and building technology in general during several past
decades.
key words:
detail, architectural language, technology, durability, changes
prezračevanjem in sončno zaščito.
Geneza arhitekturnih členov ali arhitekturnega jezika
Klasična - rimska ali renesančna - fasada s tripartitno
vertikalno členitvijo, s tektonskimi principi izraženimi v
razporeditvi podpor (stebrov, pilastrov), preklad (arhitravov,
vencev, obokov), polnil in odprtin ustvarja nek hierarhični red. Ta
vlada v strukturi celote in detajlih (členih) in v proporcijah
(lepota), govori v jeziku, ki ga ne razumemo (več) dobesedno,
govori o tem, kako je zgradba narejena po natančnih pravilih
(izročilu), kako potekajo sile teže. Ista zgradba brez členov bi bila
"navadna" hiša, zidovje z odprtinami, knjiga s praznimi listi.
Fasada je avtorsko delo le v smislu izjemno kvalitetne uporabe že
več kot tisoč let starih sestavin.
FF
>j ,
V.
■ .•C';'
' - ■ ■ ♦ ■ ■:
_ * . ' . ■ -r
_ ■ . - " .
I" ■ . ■ * * ' '
■"■■••□v-
I ■ il *
_
Slika 1: Alberti, Palazzo Canzelleria.
V 2. polovici 20. stoletja, ko je zavest o pomenu javnega
prostora in konteksta dokončno prišla v zavest stroke (potem ko
je moderna zašla v slepo ulico), zgradba ne govori več lastne
avtonomne zgodbe, ampak se "pogovarja" z okolico, se odziva
nanjo, jo upošteva in zrcali. Najpogosteje to postane metoda pri
"prizidkih". Venturi na dodatek National Gallery v Londonu
nalepi pilastre s starega poslopja. Enako naredi Ravnikar pri
ljubljanski Narodni galeriji. Stirling gre v Harvardu še naprej:
novi del galerije Fogg ima štiri različne fasade, ker vsaka stoji
nasproti drugačne sosede. Če je Alberti sestavil arhitekturne
člene na način, kije bil običajen stoletja, je Stirling sestavil znane
sestavine na nepričakovan in doslej neznan način.
Slika 2: Fogg Extension, Harvard (J. Stirling).
V najnovejšem času "ne-hiš", blobov in podobnega se
arhitekturni objekt spremeni v "objet trouv". Ta ima lastna
pravila, se ne dela, da bi bil zgradba, je bolj "nekaj" (thing),
oblikovano arbitrarno ali morda utilitarno. Z materiali, strukturo
in barvo učinkuje šokantno, agresivno, a ima nezgrešljivo
identiteto in zato (vsaj trenutni) uspeh. Če steklena fasada še
najde alibi v dejstvu, da reflektira okolico in nebo, pa
pločevinasti, plastični, mrežasti, stekleni, pa tudi betonski unikati
živijo svoje lastno življenje. Tudi ti "govorijo"v nekem nam
nerazumljivem jeziku - ali vsaj v jeziku, ki ne uporablja več
klasičnih arhitekturnih členov. Pa vendar tudi kitajščine ne
razumemo, čeprav je jezik ... Včasih pomaga verbalna pomoč;
vsaka dobra slika ali zgradba imata za seboj neko zgodbo, naj jo
pripoveduje avtor ali kritik.
Slika 3: Art Museum, Graz (Cook, Fournier).
Ornament se prodaja
Od Loosovega vzklika je minilo že skoraj sto let. Med tem je
Moderna ornament nadomestila z novo estetiko površin,
volumnov, konzol in z "industrijsko" miselnostjo. Ta se začne z
oblikami kot posledico industrijskega načina izdelave, konča pa
se z zgradbami, ki so podobne strojem.
Ko gravitacija in z njo tektonski principi niso več aktualni
(ampak zlahka premagljivi), se fasadni plašč osvobodi nosilne
vloge. Ko pride še spoznanje, da fasada ne izraža nujno tega, kar
je za njo in da kontinuirni plašč omogoča svobodno oblikovanje
in spreminjanje tlorisa, je njena naloga še vedno izrazito
arhitekturna: je polje komunikacije, nagovora, sporočilo navzven
v javni prostor, ki ga s tem določa. Fasada postane fenomen,
atrakcija, lahko tudi spremenljiva (barve, refleksi, projekcije,
hologrami). Alsopov College of Art v Torontu je samo en novejši
primer takih fotogeničnih objektov, ki so tarče objektivov
(arhitekturnih) turistov. Kaj fasada ni več to, kar je bila? Ali pač.
Semper sempervirens?
Slika 4: College of Art, Toronto (W. Alsop).
Transparentnost in kontinuirnost stavbne lupine
Začetni zagon Moderne je promoviral več svetlobe, velika
okna kot odgovor na zatohle nezdrave bivalne razmere v urbanih
okoljih 19. stoletja. Pragmatične posledice načela svetlo =
moderno so bila čim večja okna, čim tanjši profili (tudi kovinski),
fiksne zasteklitve. Razvoj vodi do obešene fasade, ki je še vedno
mreža profilov in stikov s klasičnimi detajli (pripira, odkap).
Spirala ponudbe in povpraševanja vzpodbudi razvoj izdelave
novih stekel in tesnil ter padec cen. Steklo dobi tudi konkurente v
akrilnih in ogljikovih polimerih.
Transparentnost lupine ni več vprašanje. Kontinuiteta
(monolitnost) pa ostaja nedosegljiv sen. Velikih površin ni
mogoče izdelati brez stikov med sestavnimi deli. Tako ostane
nujni arhitekturni izraz fuga, stik, naj bo prazen ali zaprt s
tesnilom (lepilom). Kontinuiteta se doseže s trikom: z enotno
stavbno površino brez ločevanja stene in strehe, z enotnim
materialom ali z dodatki, ki ustvarijo iluzijo neprekinjene
površine.
Slika 5: ARCAM, Amsterdam (R. van Zuuk).
Detajl in terorizem
Javni prostori so v smislu nevidne vojne proti terorizmu (ter
kriminalu, drogam, revščini, brezdomcem...) ponekod že
oblikovani tako, da zmanjšajo potencialno nevarnost.
Steklo je prevlečeno s filmom, odpornim na pritisk eksplozije;
pod steklenimi strehami so napete (skoraj nevidne) lovilne mreže.
Proizvajalci že ponujajo SR (shard resistent) zasteklitve fasad in
streh. Statistika pove, da je v urbanih okoljih 80% poškodb ob
eksplozijah posledica letečih kosov stekla. Lepljeno večslojno
kaljeno steklo debeline vsaj 7 mm v pripirah vsaj 2,5 cm je v
večjihjavnih zgradbah že standard.
V javnih prostorih ni več nobenih niš, špranj, vogalov in
skritih praznih prostorov. Vse police in druge horizontalne
površine so nagnjene tako, da ni mogoče ničesar postaviti nanje.
V nekem parku v L.A. so postavili urbano opremo z diskretnimi
konveksnimi oblikami, ki onemogočajo poležavanje na njih.
Nove tehnologije in materiali utegnejo nadomestiti steklo kot
stavbni plašč, ki bo odporen proti pritisku ali vlomu (npr. nanogel
obloga, z neverjetnimi lastnostmi: U=0,28, propustnost svetlobe
13%; napovedujejo, da bo cena v petih letih padla na sprejemljivo
raven...).
Detajl in gravitacija -1.
Tradicionalno gravitacija določa smer padavin in s tem
oblikovanje delov zgradbe za odvajanje vode (naklon strešin,
žlebovi, napušči, odkapi, sestavljanje elementov kritine), ki so
tisočletjanujna sestavina arhitekturnega ovoja.
Novi materiali, vsaj teoretično nepropustni, omogočajo, da se
ti detajli opuščajo. Kritine in folije so narejene v vedno večjih
dimenzijah in princip prekrivanja (luske) nadomestijo tesnilni,
lepljeni stiki, ki vsaj načelno pripomorejo k pojmu neprekinjene
opne.
Premik je mogoče ilustrirati z novim zornim kotom. Zgradba
ni več statično telo, na katerega delujejo padavine kot medij v
gibanju. Ce sliko obrnemo, se zgradba - objekt giblje v mediju kot
vozilo (avto, letalo) Oblikovanje in podrobnosti se pokažejo v
novi luči. Lupina je vodotesna; deli, ki se odpirajo, so dobro
tesnjeni (kot avtomobilska vrata), prezračevanje je urejeno z
drugimi napravami. Ni več razlike med streho in fasado, ni več
klasične arhitekture.
Slika 6: Zgradba in medij.
The building and the medium.
Detajl in gravitacija - 2.
Tektonski princip zlaganja lesa, opeke in kamna v zgradbo je
obvladoval arhitekturo do 20. stoletja. Vzporedno je narekoval
tudi percepcijo arhitekture. Potek sil (prenos teže), ki sledi
zakonom gravitacije, se je dalo "prebrati" v slojih, stenah, stebrih,
slopih, prekladah ... Za izjemne (herojske) dosežke v arhitekturi
veljajo predvsem velike razpetine (npr. Panteon) ali višine
(gotska katedrala).
Z novimi materiali (beton, jeklo) se prav razpetina in višina
eksponentno povečata, tako rekoč sprostita. Wrightovim
betonskim konzolam niso verjeli, Eifflov stolp je razburil
strokovno javnost. Laiki nove statike ne razumejo več, je ne
preberejo. Nouvelov napušč v Luzernuje stalna tarča fotografov.
Kompleksne zgradbe Gehrija ali Zahe Hadid lebdijo v zraku.
Nikjer ni videti, kako se sile teže prenašajo na tla. Ni več stene,
stropa, strehe, okna - vse je ena sama zamotana geometrija mas in
površin, ki se ne ravna po zakonih gravitacije, ampak zgolj
kreativnemu vzgibu.
Imitacija ni zločin
Imitacija kot termin navadno nosi s seboj pejorativni
predznak. V določenem obdobju 20. stoletja je stroka odločno
odklanjala vse vrste imitacij: imitacije kamna v ometu, parketa v
PVC oblogi, kamna v keramičnih ploščicah, furnirja v ultrapasu,
Tehnološki razvoj je tak odnos spremenil. Imitacija ni več
"cenena", ampak visokotehnološki dosežek izjemnih kvalitet.
PVC so danes običajni nadomestek lesenega opaža na standardni
ameriški hiši. Steklobeton je množično uporabljan material za
rekonstrukcije in novogradnje, okenske police iz umetnih mas so
boljše od kamnitih ali pločevinastih. Plečniku nihče ne zameri, da
je delal iz umetnega kamna namesto pravega. Pri tem se znova
potrjuje teza o razvoju arhitekture ob prehodu iz enega materiala
v drugega (les kamen, kamen jeklo, kamen beton, ali po
Semperju: pletivo->zid, nato celo kamen->les).
Slika 8: Imitacija klasičnih členov v moderni tehnologiji.
Imitations of classical joists in modern technology.
Slika 9:
Slika 7: Poenotenje stavbne lupine.
Unifying the building's shell.
Prehod iz enega materiala v drugega je pogostoma vzpodbuda za
razvoj arhitekture.
Transition from one material to another is often an incentive for
architectural development.
Semantični paradoks
Za klasično (tektonsko) fasado je značilno, da so v površino
zidu vmeščene odprtine (okna, vrata). To so mesta, kjer je mogoč
prehod svetlobe, zraka, pogledov, predmetov in ljudi. Vrata so
"luknja", kjer se gre noter. V sodobni transparentni fasadi ni več
okna kot odprtine. Edini polni, netransparentni del stavbnega
ovoja so vhodna vrata - že zato, da se ločijo od ostalega, da se
vendar ve, kje je vhod. Zgodi pa se tudi, da so vrata namenoma
skrita v enotni fasadni površini (npr. požarni izhod) brez vidnih
nasadil in kljuk.
Slika 10: "Prazne" odprtine v masivnem zidu.
"Empty" openings in a massive wall.
Nizkoenergetska hiša in razmerje bruto - neto
Od časa, ko je zadostovala zunanja stena iz 38 cm opeke pa do
danes, ko zahteve po čim boljši energetski bilanci zgradbe
narekujejo izjemno debelino toplotne izolacije, je poteklo kakih
petdeset let. V tem navidez kratkem času se je v stroki dejansko
zgodil takšen premik, da ga povprečen projektant težko dojame.
Še najbolj je to očitno v bežnem pogledu na načrt (risbo) zgradbe,
kjer se razlika med debelino nosilnih sten ter fasadnih ovojev le
počasi veča. Standardna debelina opečnega zidu se spreminja v
enako debel sloj toplotne izolacije, temu pa je dodati še vsaj
obojestranski zaščitni sloj ali nosilni del stene... Enoslojnih fasad
ni več. Toplotna izolacija je načeloma mehka, nenosilna in
neodporna, zato je samo aplikacija s poljubno (potrebno)
debelino. Ob tem je dana tudi možnost idealnega kontinuirnega
ovoja brez toplotnih mostov. Prerez sodobne nizkoenergetske
hiše je nenavaden, debeline sten in stropov ali streh so
nesorazmerno velike v primerjavi z dosedanjo prakso. Kriterij o
racionalnosti zasnove zgradbe na podlagi razmerja med bruto in
neto površino je v tem primeru v nasprotju s kriterijem o toplotnih
izgubah.
Slika 11: "Polni" vhod v transparentni fasadi.
"Full" entrance in a transparentfagade.
Trajnostni paradoks
Sodobni materiali v arhitekturi so večinoma visokokvalitetni
in odporni tako, da so nekatere stare težave takorekoč
odpravljene: splošna korozija, rjavenje, odpadanje barve,
puščanje vode, kondenzacija v delih stavbe, delovanje lesa itd.
Nerjaveče kovine, pločevine, obloge iz umetnih mas in
kompozitov, betoni z nerjavečo in nekovinsko armaturo, steklo,
kovinske in metalizirane tkanine - se lahko čistijo, zahtevajo
minimalno vzdrževanje, imajo dolgo življenjsko dobo, so lahki in
zamenljivi.
Vendar: steklo ni odporno na resne (namerne) mehanske
udarce. Stiki iz umetnih gum in drugih polimerov niso enako
trajni kot elementi, ki jih tesnijo. Tudi sodobni materiali so
podvrženi toplotnim raztezkom in eroziji v daljšem času (tudi
najboljši beton). Materiali se utrudijo na nepričakovanih mestih.
Lahkost in zamenljivost imata tudi slabo stran: z izvijačem v žepu
lahko vsakdo odnese kamnito ploščo s Cankarjevega doma ali
vdre v stanovanje z montažnimi vhodnimi vrati.
Slika 12: Debelina stavbnega plašča se nesorazmerno veča z zahtevo po
varčevanju z energijo.
The thickness of the building's shell is un-proportionately growing
with demands for energy saving.
Zgodbase nadaljuje
Našteti pojavi ne zajemajo vsega kar se dogaja, še manj pa kar
se bo zgodilo. Še nikoli niso stroke izven arhitekture oziroma
stavbarstva sploh (fizika, kemija, vesoljska tehnika,
nanotehnologija, elektronika, računalniški programi...) prinašale
tako hitro toliko novega, uporabnega v zgradbah. Tako se
arhitektura v hitenju za novostmi dnevno spreminja - podobno
modi - a vendar gre le za interpretacijo razumevanja in uporabe
večnih naravnih zakonov.
Viri in literatura
Brezar, V., 1987: Detajl kot element arhitektonskega jezika, FAGG (podipl.
študij), Ljubljana.
Dennison,J., 2004: Fighting Terror by Design, AJ 3/04.
Hwattum, M., 2004: Gottfried Semper and The Problem of Historicism,
Cambridge UP.
Jones, P.B., 2004: Alien Encounter, Ar 4/04.
Ramsay, Sleeper, 1991: Traditional Details, Wiley & Sons, New York.
Toš. I., 1995: Detajl in celota, FA (podipl. študij), Ljubljana.
Whitehead, T., 2004: Top Table, AJ 25/04.
prof dr Vladimir Brezar
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
Vladimir. brezar@arh.uni-lj.si
izvleček
V elanku so razčlenjene zakonitosti, ki usmerjajo razvoj arhitekturne
tehnologije. Izhajajo iz treh področij (ekonomske, simbolične in uporabne
vrednosti), ki medsebojno niso v hierarhičnem razmerju. To so ekonomika,
potrošništvo in inovativnost, ki so tudi stalni usmerjevalci eloveške civilizacije.
Zakonitosti so na tehnološkem nivoju poimenovane z razumljivimi termini:
manjšanje mase elementov, krajšanje easa izdelave, ni anje vzdr evalnih
stroškov, nizkoenergijske tehnologije, krajšanje easa uporabe, veeanje izbora
elementov, globalizacija tehnologije. Ti pojavi odgovarjajo na vprašanje: kaj
usmerja razvoj arhitekturne tehnologije.
abstract
The article analyses rules that direct development of architectural technology.
They originate from three fields (economic, symbolic and utility values) that
aren't in mutual hierarchical relations. They are economics, consumerism and
innovativeness and have always been directing human civilisation. On the
technological level these rules have been given understandable names:
decreasing mass of elements, shortening production time, lowering
maintenance costs, using low-energy technologies, shortening time of use,
increasing choice of elements, and globalised technology. These phenomena
answer the question: what directs development of architectural technology.
ključne besede:
arhitekturna tehnologija, ekonomika, potrošništvo, inovativnost
key words:
architectural technology, economics, consumerism, innovativeness
Arhitekturna tehnologija je širok pojem, ki označuje
kompleks raznorodnih graditeljskih tehnologij s poudarkom na
arhitekturnih komponentah. V tem sestavku pa razumemo
arhitekturno tehnologijo kot materialno substanco, ki sestavlja
arhitekturne člene. Ti členi so prav tako tudi gradbeni elementi
(npr. tla, stena, strop, steber, okno,...) in jih sestavljamo iz gradiv,
ki jim damo posebno obliko ali pajih nabavljamo kot polizdelke
ali izdelke industrije gradbenih materialov in drugih
proizvajalcev. Spet pa pri tem poudarjamo tudi arhitekturne
lastnosti, zato govorimo o arhitekturnih členih in ne o gradbenih
elementih.
Arhitekt izbira arhitekturne člene, ki jih vgrajuje v svojo
kreacijo na podlagi večplastne presoje; pri tem vrednoti
najrazličnejše lastnosti, ki jih imajo gradiva, oblike, oziroma
polizdelki in izdelki. Kriterije, ki se jih pri tem poslužuje, zaradi
preglednosti razvrstimo v tri skupine:
1	ekonomske vrednosti
2	simbolne vrednosti
3	uporabne vrednosti
Ekonomske vrednosti predstavljajo predvsem cena investicije
(nabava, vgraditev,...) in cena vzdrževanja. Vsako gradivo, vsak
polizdelek ima svojo ceno in ceno vzdrževanja, dobo trajanja, kar
vseje bistvenega pomena pri odločitvi o izboru.
V skupino ekonomskih vrednosti lahko prištejemo tudi
večino novonastalih ekoloških vrednosti. Le-te so običajno
predstavljene z naslednjimi termini: naravna, nizkoenergijska in
lokalna gradiva, razstavljivost, reciklaža, tradicionalne
tehnologije in podobno. Navedenim terminom je skupno
varčevanje naravnih virov in energije, kar so predvsem
ekonomske kategorije in pa skrb za odpad odsluženih
arhitekturnih členov.
Med simbolne vrednosti uvrščamo tiste pomene oblik in
gradiv, ki niso objektivno (naravoslovno) določeni, ampak se
njihovi pomeni napajajo v zgodovini, ideologiji, estetiki, izražajo
status, slogovno ali regionalno pripadnost, so odraz modnih
trendov in podobno. Simbolne vrednosti so najpomembnejše
besedišče arhitekturnega jezika, ki s konotacijami in svobodnimi
interpretacijami sooblikuje arhitekturni nagovor.
Med uporabne vrednosti sodijo vse lastnosti gradiv in oblik, ki
jih merimo z objektivnimi (naravoslovnimi) merili in
preizkušamo s posebnimi metodami ali definiramo z opisi. Sem
spadajo vsi vidiki varnosti, vsi vidiki funkcionalnosti,
zdravstvena neoporečnost, vizualne lastnosti in podobno.
Med simbolnimi, uporabnimi in ekonomskimi vrednostmi ni
hierarhičnega zaporedja. Pri nekaterih arhitekturnih členih so
odločilnega pomena simbolne vrednosti, pri drugih uporabne ali
ekonomske. Odločanje o izboru oblik in gradiv ponazarja
naslednja shema soodvisnosti, ki velja danes in je veljala tudi
vedno v zgodovini:
SIMBOLNE
VREDNOSTI
UPORABNE
VREDNOSTI
EKONOMSKE
VREDNOSTI
Navedeni sistemizirani prikaz vseh vrednosti, po katerem
izbiramo arhitekturne člene, je primeren tudi za razmislek - kaj
usmerja razvoj arhitekturne tehnologije. Zagovarjamo tezo, da
današnjo tehnologijo usmerjajo predvsem trije pojavi, ki izhajajo
vsak iz svojega sistemiziranega segmenta:
1	ekonomske vrednosti > ekonomika
2	simbolne vrednosti > potrošništvo
3	uporabne vrednosti > inovativnost
Ekonomika
Ekonomiko razumemo kot enega od vrhovnih razvojnih
zakonov v biološkem svetu in v civilizacijskih procesih.
Napredek nastaja v tekmovanju, kjer med enakovrednimi
tekmovalci odloča ekonomika - zmagajo cenejši (ekonomičnejši)
in/ ali uspešnejši.
Slika 1: Ekonomika: veliki gladki paneli, radikalna geometrija.
Economics: large panels, radical geometry.
Ekonomske kategorije, ki nižajo ceno arhitekturne
tehnologije, so znane: cena gradiva, cena dela, poraba energije in
podobno. V nekoliko ožjem tehnološkem okviru uporabljamo za
označevanje ekonomskih pojavov bolj nazorne termine:
-	manjšanje mase elementov (pomeni: tanko, lahko,
visokotehnološko),
-	krajšanje časa izdelave (pomeni: prefabricirano, montažno,
enostavno),
-	nižanje vzdrževalnih stroškov (pomeni: nekorozivno,
samočistilno, razgradljivo),
-	nizkoenergijske tehnologije (pomeni: ekološko, sonaravno,
tradicionalno).
Manjšanje mase gradiv arhitekturnih členov najbolj nazorno
predstavimo s pregledom uporabe kamna. Že paleolitski razvoj
uporabe kamna za orodje in orožje kaže na kontinuriano
manjšanje mase posameznega orodja. V začetku okorni in
masivni pestnjaki se razvijajo v vedno bolj fina kamnita orodja -
mikrolite. V starem paleolitu so iz enega kilograma kremena
izdelali en nož z dolžino rezila 10 cm, v mladem paleolitu so iz
enake količine izdelali že okoli 50 nožev s skupno dolžino rezila
od 6 do 20 m [Leroi-Gourhan, 1990]. Tehnološki razvoj iz
paleolita se ponovi tudi v naslednjem obdobju v razvoju
arhitekturne tehnologije. Velikanskim megalitskim kladam so
Slika 2: Zgodovino arhitekturne tehnologije spremlja manjšanje mase in
večanje porabe energije na enoto.
Development of arhitectural technology limit towards small mass and
high energy consumption per construction unit.
sledili veliki bloki za egipčanske piramide, njim že manjši bloki
za grške templje. Tendenca zmanjševanja blokov se nadaljuje do
gotike in se kasneje ponovi s kamnitimi oblogami. Kamnite
obloge prvih ameriških nebotičnikov iz preloma stoletja so debele
še 10 cm in več, današnje obložne plošče so debele le še 1 - 3 cm,
ali so še tanjše in nalepljene na nosilno podlago.
Krajšanje časa izdelave. Sinonim za krajšanje časa gradnje je
prefabrikacija, kije stara toliko kot arhitekturna tehnologija. Na
soncu posušeni glinasti zidaki, obdelani kamniti bloki ali
obtesane lesene lege iz začetkov arhitekture so prefabrikati, kijih
na gradbišču vgradijo ali sestavijo v zgradbo. Prefabrikacija je
torej v samem začetku arhitekturne tehnologije, saj brez priprave
gradbenih elementov ni mogoče zgraditi skoraj nič. Elemente
pripravljajo v specialističnih delavnicah, kjer je delo lažje in
cenejše kot pa na gradbišču - in je seveda opravljeno hitreje.
Razvoj pelje do zelo kompleksnih prefabrikatov za nosilne
sisteme (baloon frame,...) celičnih prefabrikatov (kopalnice,...),
fasadnih in strešnih sendvič panelov in podobno. Razvijajo se
tehnologije, ki krajšajo čas vezanja (prefabricirani betoni, ...),
obdelovanja (rezanje kamna z diamantnimi žicami) in za popolno
montažo finalizacije. Namesto ometov in podobnih kompozitov
so v rabi le še montažne plošče za notranje površine (mavčno
kartonske plošče) ali fasade. Cas je denar in teče tako hitro, da
projekti, ki niso takoj realizirani, zastarijo. Montaža implicira
tudi razvoj sredstev za pritrjevanje, povezovanje, tesnjenje.
Nastanejo vrhunska gradiva - med njimi tudi lepila,
trajnoelastični kiti in tesnila, ki omogočajo nesluteni razcvet
montaže inneverjetne poenostavitve.
Nižanje vzdrževalnih stroškov. Stroške vzdrževanja
znižujemo, če uporabljamo kvalitetna gradiva in omogočimo
enostavno zamenjavo dotrajanih elementov ter na koncu
razgradnjo in reciklažo oziroma regeneracijo gradiv. To ponovno
implicira montažno gradnjo in montažno finalizacijo. Razvijajo
se vrhunska gradiva za najbolj obremenjene dele zgradb - strehe
(polimerne hidroizoalcije) in fasadne obloge, ki so nekorozivne,
trajne, samočistilne (stekla, kovinski paneli, kompoziti,
laminati).
Slika 3:
Nizki vzdrževalni stroški: nekorozivni, samočistilni fasadni ovoj.
Low maintance costs: non-corosive, selfcleaning facade.
najnovejših arheoloških raziskavah staro več kot sto tisoč let.
Dokazi o trgovanju z okrasnimi predmeti, orodjem in drugimi
dobrinami so iz Južne Afrike, iz časa, ko se naši predniki še niso
razselili po drugih kontinentih. Nekateri zagovarjajo tezo, da so
se ljudje, morda prav iz želje po materialnih dobrinah podali na
dolgo pot k modernemu življenju - da smo ljudje torej rojeni za
trgovanje.
Potrošniško nakupovanje je izredno kompleksna aktivnost, ki
igra osrednjo vlogo v ekonomsko razvitih deželah in je kritična za
preživetje kapitalizma. Hkrati pa je nakupovalna dejavnost
najmanj stabilna, zelo ranljiva za vsakršno recesijo. Za to je ta
panoga prisiljena neprestano razvijati nove načine nakupovanja
in nove izdelke. Glede na dosegljive kazalce in analize bo
nakupovanje take ali drugačne vrste prevladujoča aktivnost ljudi
v tretjem tisočletju. "Na koncu ne bomo mogli početi nič drugega,
kot nakupovati" [Relationship, 2002].
Slika 4: Nizkoenergijske tehnologije - vračanje k naravnim gradivom (les,
glina, slama...).
Low energy technologies: return to natural materials (timber, clay,
straw...).
Nizkoenergijske tehnologije. Doslej našteti ekonomski
pokazatelji (manjšanje mase, krajšanje časa, nižanje
vzdrževalnih stroškov) narekujejo razvoj in uporabo modernih
gradiv in tehnologij, ki praviloma porabijo vedno več energije kot
njihovi predhodniki in so zato ekološko problematični. Nasprotje
temu so nizkoenergijske tehnologije, ki se vračajo k naravnim
gradivom in tradicionalnim tehnologijam (uporabalesa, gline,...)
in so tudi ekonomsko konkurenčne.
Potrošništvo
Potrošništvo je prevladujoča ideologija današnjega časa,
zavzema prostor razvitega zahoda in brezkompromisno osvaja
nerazviti svet. Vse druge ideologije, ki so nastale v zgodovini,
zgubljajo na pomenu, izgubljajo v bitki s potrošništvom. "Nobena
sila v dosedanji zgodovini človeštva ni tako zelo preoblikovala
fizičnega okolja, kot človeška želja kupiti nekaj, kar si želiš, a
tega ne potrebuješ". [King, 2002] Potrošniška kultura osvaja
človeške potrebe, vendar ne zato, da bi jih zadovoljila, ampak da
bi ustvarila nove. Potrošništvo je postalo tudi način sproščanja, ki
si želi vedno več sprememb na vsakem koraku. Tako kot smo pri
fenomenu manjšanja mase elementov lahko navedli že
kamenodobno zakonitost, lahko tudi za potrošništvo navedemo
starodavni izvor. Trgovanje, ki je temelj potrošništva, je po
Slika 5: Fasada postaja obleka: tekstilni vzorec, zamenljivost.
Facade is becoming coating: textil pattern, swapping.
Arhitekturna tehnologija se seveda prilagaja tej mogočni
ideologiji in ji streže z naslednjimi pojavi:
-	krajšanje časa uporabe (pomeni: fasada postaja obleka,
zamenljivost),
-	večanje izbora elementov (pomeni: neobvladljivo preobilje),
-	globalizacija tehnologije (pomeni: planetarne blagovne
znamke, unificiranost).
Krajšanje časa uporabe. Današnje zgradbe imajo vse krajšo
življenjsko dobo. "Arhitektura zato postaja vedno bolj
fleksibilna, kratkotrajna, prilagojena spremenljivim potrebam in
okusom ljudi ter vedno bolj mutacijska". [Koolhaas, 2001] Stare
civilizacije so gradile za nekaj sto let. Danes v najbolj razvitih
deželah gradijo stanovanja že na vsakih nekaj deset let in podirajo
nakupovalne centre na pet let. Arhitektura (fasadni ovoj), ki se
mora ravnati po hitro menjajoči se modi, postaja vedno bolj le
obleka. Obleko pa le reveži nosijo več let, bogati jo menjajo
skladno z modnimi zapovedmi. "Arhitektura konzumerizma se ne
stara, temveč umre mlada". [Leong, 2001] Takšen ideološki okvir
ponovno implicira in pospešuje vse tiste pojave, ki smo jih
omenili pri poglavju o ekonomiki (manjšanje mase elementov,
krajšanje časa izdelave, nižanje vzdrževalnih stroškov,
nizkoenergijske tehnologije).
Večanje izbora elementov. "Sodobni ljudje se izražajo skozi
stvari, kijih izberejo". [Koolhaas, 2001] Tudi z nakupovanjem
postajajo vedno večji individualisti. Potrošništvo zato implicira
vedno bogatejšo ponudbo, diferencirano za vse okuse in za vse
ekonomske razrede. To se odraža v silno pestri ponudbi
gradbenih prefabrikatov, ki podpirajo željo po hitri zamenjavi
(talne in stenske obloge, sanitarni predmeti, zasteklitveni sistemi,
kritine,...).
Slika 6: Globalizacija tehnologije: zgradbe po svetu so si vedno bolj podobne.
Technology globalisation: Buildings all over the world are becoming
more similar to each other.
Globalizacija tehnologije. Ker postaja potrošništvo svetovna
ideologija, veljajo njene zakonitosti povsod po svetu, kar prinaša
razvoj globalnih blagovnih znamk in globalnih arhitekturnih
tehnologij. To pelje v smer poenotenja po vsem svetu. Lokalne,
regionalne arhitekturne tehnologije izgubljajo možnost razvoja
in obstoja, vodilne pozicije prevzema planetarna arhitekturna
tehnologija. Novodobne zgradbe, kjerkoli na svetu že so, so si
med seboj vedno bolj podobne.
Inovativnost
Izumljanje novih gradiv, novih oblik in razvoj tehnologije je
stalnica, ki vseskozi spremlja razvoj človeške civilizacije.
Inovativnost je rezultat imanentne želje po doseganju vsega
možnega in hkrati del tekme v ekonomiki, ki si s tem odpira nove
tržne niše. Razvojna pot je vodila od naravnih gradiv do umetnih
gradiv, ki so pridobljena s pomočjo ognja, do sintetičnih gradiv.
Inovativnost je poganjala tako nekdanje družbene formacije, kot
soustvarja današnje potrošništvo. Deluje kot mutacija v
biološkem svetu, ki prinaša nenadejane spremembe. V
arhitekturni tehnologiji prinaša predvsem nove lastnosti v svetu
uporabnosti in na področju površinskih obdelav. Tu omenimo
Slika 7: Inovativnost je stalnica človeške civilizacije: prosojna izolacija.
Inovativity - constant in civilisation: transpatent isolation.
pojav novih kompozitnih gradiv (kerrock, maderon, ...),
pametnih gradiv (pametna stekla, odzivne toplotne izolacije) in
neprestanih izboljšav (polimerni betoni, tekstilni beton,...). Ko se
v znanosti rodi inovacija, se nova arhitekturna tehnologija razvija
naprej po ekonomskih zakonitostih in v okviru potrošniške
ideologije.
V sestavku smo skušali razčleniti kaj usmerja današnji razvoj
arhitekturne tehnologije. Na kratko povedano so to predvsem
trije pojavi: ekonomske zakonitosti, intenzivna izmenjava dobrin
(potrošništvo) in pa imanentna želja naše civilizacije po napredku
(inovativnost). Značilnosti današnje arhitekturne tehnologije
lahko opišemo z enakimi pridevniki, ki smo jih uporabili za
označitev ekonomskih zakonitosti: lahki in tanki elementi za
prefabrikacijo, trajna, nekorozivna, samočistilna gradiva,
nizkoenergijske tehnologije. Podčrtamo tezo, da je arhitekturna
tehnologija predvsem produkt ekonomskih zakonitosti, da ni v
njej nič artističnega. Gladke površine, neprofilacija, minimalne
fuge, veliki formati, radikalna geometrija so elementi ekonomike
in hkrati tvorijo tudi slovar sodobnega arhitekturnega jezika (high
tech, minimalizem). Sicer pa je bilo vedno tako. Arhitektura pač
uporablja sredstva, ki jih ponuja (arhitekturna) tehnologija.
Arhitekturni jezik je v dobršni meri tudi tehnološki jezik, ki ga
usmerja ekonomika - torej je tudi arhitekturna estetika tehnološko
in ekonomsko pogojena. V preteklosti je bil arhitekturni jezik
predvsem slogovno opredeljen in podprt z obrtnimi
tehnologijami, ki so mnogokje puščale sled osebnega pristopa in
ročnega dela. Današnji arhitekturni jezik je podprt z računalniško
vodenimi tehnologijami in je zato poudarjeno tehnološki in
sterilen. Arhitekturna tehnologija in arhitekturno oblikovanje sta
sovisni disciplini, ki se medsebojno prepletata. Pojavi, ki smo jih
orisali v tem sestavku, zagotovo usmerjajo arhitekturno
tehnologijo in pomembno vplivajo na sodobni arhitekturni jezik.
Vpliv je pogosto večji kot smo pripravljeni priznati.
Viri in literatura
Brookes, A., 1998: CLADDING OF BUILDINGS. 3. izdaja, E & FN Spon,
London.
Douglas, K., 2004: BORN TO TRADE, NewScientist 2465,25-27.
King, J., 2002: Shopping Changes Everything / The designer of S.F.'s New
Prada Store.
Koolhaas, R., 2001: Junkspace. Harvard Design School Guide to Shopping.
Taschen GmbH, Köln.
Kresal, J., 2002: GRADIVA V ARHITEKTURI. Učbenik za arhitekte,
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
Leong, S.T., 2001: And Then There Was Shopping. Harvard Design School
Guide to Shopping. Taschen GmbH, Köln.
Leroi-Gourhan, A., 1990: Gib in beseda I in II. prevod Rotar, B., ŠKUC
Filozofska fakulteta, Ljubljana.
Relationship Between Architecture and Retail. The San Francisco Chronicle,
24.2.2002.
Schittig, Ch., 2001: GEBÄUDEHULLEN. Institut fur internationale
Architektur-Dokumentation, München.
Šeme, Š., 2004: VPLIV POTROŠNIŠTVA NA SODOBNO ARHITEKTURO.
doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo,
Ljubljana.
Weston, R., 2003: MATERIALS, FORM AND ARCHITECTURE. Laurence
King Publishing, London.
Zbašnik-Senegačnik, M, 1996: NEGATIVNI VPLIV GRADIV NA ČLOVEKA
IN OKOLJE. doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
arhitekturo, Ljubljana.
Zbašnik-Senegačnik, M., Kresal, J., 2004: FASADNI OVOJ. Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana.
prof dr Janez Kresal
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
Elena A. Opolovnikova
2oo4/2
AR
STARORUSKA LESENA ARHITEKTURA:
DELI CELOTE
Old Russian timber architecture: Parts of the whole
UDK 728.71 (47 757)
COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 1.8.2004
izvleček
Rusija je de ela lesa, zato kultura pri njegovem oblikovanju ni slueaj. Vedno so
spoštovali znanje prednikov, ki so ga nadgrajevali z napredkom. Bistvo pa je
skladnost uporabe in lepote, funkcije in estetike.
Osnova konstrukcije ruske izbe je srub, kladna zveza netesanih brun. Les se stara
sam, zato je ruski arhitekturi vsaka površinska obdelava tuja.
Konstrukcija ruske izbe sloni na velikih okroglih kamnih, ki predstavljajo
temelj. Vogal lesene stene je izveden s preklopom ali paje izklesan v ravni, zaprti
spoj. Dekoracija je rezultat konstrukcije in je pomemben del kulture. V ruski
arhitekturi predstavljaravna ertahudieevo delo, saj je v naravi ne najdemo.
Les so sekali pozimi, ko je bilo sokov v njem malo, debla pa so podirali v mehko
ali v trdno smer: bor, smreko in hrast proti severu (trdna smer), trepetliko in brezo
na jug, v mehko smer. Tudi zaeetek del so ravnali po mesecu, vedno ob mladi
luni. Vra everje pa ima tudi povsemrealno osnovo: preden so stopili v novo hišo,
so vanjo spustili maeko ali petelina (ee se e ima kaj zgoditi, naj se njima).
Konstrukcija ima osnove v povsem tehnienem obnašanju materiala: deske, tudi
bruna, so polagali izmenieno po dol ini, da so dobili enakomerno konstrukcijo
(saj je drevo debelejše pri tleh). Pa še izkoristek lesa je veeji, ee so uporabili
zgornji del korenin: temu delu so rekli "kokore" ali kokoši.
Tradicija, izraba mo nosti in uporabnost so elementi oblikovanja ruske lesene
arhitekture, ki ob konstrukciji (tudi z vra ami) vnaša predvsem estetiko, oboje
pa zaokro uje skladno lepoto, ki je plod elovekovih rok.
ključne besede:
les, lesena arhitektura, Rusija, drevo, deblo, tram, deska, uporabnost, vraže,
lunin ciklus, staranje, kultura
abstract
Russia is a land of wood; therefore culture in its design is no accident.
Knowledge passed on from ancestors was always respected and complemented
with innovation. The essence is nevertheless in harmonious use and beauty,
function and aesthetics.
The basic construction ofthe Russian izba is the srub, timber joint ofuncut logs.
Wood as such ages, thus any surface treatment isforeign to Russian architecture.
The izba's structure starts from large round stones, which are its foundation. In
wooden walls the corner is done by overlapping or chiselled into a straight,
closed joint. Decoration follows the structure and is an important part of the
culture; since straight lines don't exist in nature; in Russian architecture they are
considered the work of the devil.
Trees were felled during the winter, when they are devoid ofjuices. Timber was
felled in the soft or hard direction: pine, spruce and oak to the North (hard
direction), poplar and birch to the South (soft direction). Even initiation ofwork
was lead by the moon, always beginning at the young moon.
The structure is based on technical behaviour ofthe materials. Even the usage of
wood is better if they used the upper parts of the roots: this part was called
"kokore" or chickens.
In Russian timber architecture tradition, use of possibilities and utility are
elements of design, which besides the structure (even with sorcery) mainly brings
aesthetics, while joining the two into harmonious beauty - a manmadeproduct.
key words:
timber, timber architecture, Russia, tree, trunk, beam, plank, utility,
superstition, lunar cycle, ageing, culture
Rusija je dežela lesa. Iz lesa sije ruski človek gradil hiše in
mesta, ograjena z utrdbenimi zidovi in stolpi, postavljal je lesene
cerkve in znal narediti skoraj vse, kar je bilo nujno potrebno v
gospodinjstvu: od žlice do sprehajalne palice. Temelji staroruske
arhitekture so konstrukcijskega izvora. Vsaka generacija in vsaka
regionalna skupina pa je dodala nekaj svojega, a tako, da ni
odstopila od že utrjenega sistema.
Ljudje so zmeraj spoštovali znanje svojih prednikov, vendar
se arhitektura ni nikoli ponavljala, naj je bila majhna ali velika.
Oblike in konstrukcije so s časom postajale vedno bolj popolne,
tako kot se je razvijalo tudi znanje naroda. Smisel paje zmeraj
ostajal isti: sozvočje uporabe in lepote. Enega brez drugega ni
bilo nikoli.
Za koristno in lepo seje štelo to, kar je spodbujalo duhovni
razvoj človeka, približevanje absolutni resnici ali bogu (resnica =
bog). Tudi pojma svoboda in sreča človeštva sta bila vedno
povezana s to resnico.
Priča teh trdnih tradicij je že tisočletja ruska ljudska hiša, t.i.
izba. O tem ne govori samo njena konstrukcija, organizacija
tlorisa in notranje oblikovanje, ampak arhitektura, v kateri je
zgrajen vsak njen detajl.
Osnova konstrukcije ruske izbe je brunarica (srub), ki je
zložena iz netesanih debel. Najbolj pogost material za njeno
izdelavojebilbor, ker je "toplejši na dotik" in "lažji". V Sibiriji in
v severovzhodnem delu Rusije so spodnje vence raje izdelovali iz
macesnovega lesa, ki ga je tam v izobilju. Macesen je zelo trden
gradbeni material, ki skoraj ne gnije. Desetletja ali celo stoletja po
izgradnji hiše ni bilo potrebe za zamenjavo spodnjih vencev, pri
uporabi bora paje bilo to treba storiti že po petnajstih do dvajsetih
letih.
Brunarica v staroruski leseni gradnji ni služila samo kot
konstrukcijska osnova. Že neopažena lesena konstrukcija je lepa
sama po sebi. Je najbolj barvita in tipična posebnost lesene
arhitekture, posebno ruske izbe. Kakršnakoli obdelava brunarice,
ne glede na to, če gre za notranji ali zunajni omet, barvo, lesene
deščice, tapete, platno ali kaj drugega, deluje zato kot tujek v
staroruski tradiciji.
Hiše in cerkve, ki so jih gradili iz brun, tudi zelo velike, so
ponavadi polagali na velike okrogle kamne, ki so služili za
temelje. V osrednji Rusiji so na močvirnatih tleh v ta namen
pogosto uporabljali smolnata bruna ali kratka debla. Manjše
dvoriščne zgradbe so pogosto opirali na "noge" (lape) - štore,
potegnjene iz zemlje, ki so bili postavljeni s koreninami navzdol.
Tako se je pojavil tudi pravljični lik - izba na kurjih nogah, kije
bila zelo pogosta zgradba v stari Rusiji.
Debla brunarice so odznotraj gladko obtesali, na preklopih pa
so jih puščali okrogla. Izbrana in tesno skupaj položena bruna so
ustvarjala zlatasto površino s tanko risbo lesnih vlaken.
Ornament, ki se je ustvaril iz okroglih oblik debel na vogalih, je bil
tudi simbol zaščite proti zlim duhovom. V starih časih je bila
vsaka okrogla ali zaobljena oblika povezana z mitologijo o soncu,
ki premaga temo ali pa simbol toka življenja. Od tod tudi izhaja
valovita risba na starih ruskih ornamentih. V starih časih niso
imeli ravnega stropa kot ga imamo danes. Bočni steni sta se
naslanjali druga na drugo na vrhu hiše, tako je nastala streha
dvokapnica, ki od znotraj ni bila prekrita. Tak zaključek na vrhu
lesene hiše je imel tudi simboličen značaj neba, hiša je bila tako
pod zaščito nebške moči.
Od zunaj so debla polagali na več načinov, najbolj razširjena
pa sta bila dva: "v oblo" in "v lapo". V prvem primeru so bruna
polagali tako, da so imela v vogalu preklop. V drugem, ki se je
pojavil kasneje, so bruna obtesana tudi v vogalu - na zunaj je tako
vogal čist in brez preklopov z ravnimi linijami.
Pri polaganju "v oblo" so vsako naslednje bruno polagali na
predhodno, pri tem so v spodnjem brunu, včasih tudi v zgornjem,
naredili zarezo - "čašo". S tem so dosegli dvoje: največjo možno
Slika 1: Strehe lesenih čebul, cerkev v Kizhi. Dekoracija služi odvodu vode.
Coupolas of the Church of the Transfiguration in Kizhi.
tesnost pri zlaganju debel in dva vodna nosova v vertikalni smeri,
ko so zarezo naredili v zgornjem od obeh debel.
Glede na naravne pogoje, količino padavin, kvaliteto
gradbenega lesa in druge značilnosti posamezne regije, so se
odločali kako in kje bodo naredili zareze (zgoraj ali spodaj: čaša
ali vdolbina). Da so imele prednost brunarice, ki so bile narejene
"v oblo" ne bomo posebej poudarjali. V stari Rusiji seje namreč
ravna linija štela za hudičevo, ker je v naravi ni. Zato so, tudi
takrat, ko so se odločili za drugo varianto, poskušali ohraniti
"živo", valovito linijo.
Pri horizontalnem polaganju brun so upoštevali njihove
naravne oblike. Ker je zgornji del debla tanjši od spodnjega, so
debla polagali izmenično po dolžini. Tako je bila stena vedno
ravna. Za brunarice so po možnosti zmeraj izbrali gladka ravna
bruna podobne debeline. Pri gradnji hiš so uporabljali močan bor,
ki je rasel na suhih višavskih področjih. To so bila stara drevesa z
ravnim deblom ter drobno in trdno strukturo lesa. Izbira debel je
bila zelo natančna. Pazili so, da debla niso bila ukrivljena in
razvejana, deblo je moralo imeti fino teksturo in obliko. Pazili so
tudi na energijo dreves. To, da ima vsako drevo svojo, je že
zdavnaj dokazano in naši predniki so to zelo dobro vedeli.
Les so sekali pozno jeseni ali pozimi, takrat ko so drevesni
sokovi umirili svoj tok in so bila debla suha in prepojena s smolo.
Iz gozda so les odvažali na saneh. Običaj je bil, da so sekali
drevesa ob mladi luni in v določeno smer: bore, smreke in hraste -
v "trdno smer", na sever ali vzhod, trepetliko ali brezo pa - v
"mehko smer". Lahko rečemo, da je bilo tovrstnih običajev veliko
in so se prepletali z lokalno tradicijo.
Dolžina debel pri gradnji hiš ponavadi ni presegala 8-10
metrov. Z daljšimi debli je bilo težko delati in tudi razlike v
premeru vzdolž debla so bile prevelike. Po dolžini niso debel
nikoli spajali. To so lahko naredili le v primeru gradnje prostorov
za gospodinjstvo, in samo takrat, ko je zmanjkovalo gradbenega
materiala.
V starih časih so celo manjše kmečke izbe izgledale zelo
"trdno" zahvaljujoč velikemu premeru debel, iz katerih so bile
izdelane. V glavnem so ti znašali od 30 do 50 centimetrov. Ko so
se začeli krčiti ruski gozdovi, se je manjšala tudi velikost (in
Slika 2: Pričelini, dekorirane zažagane deske kot zaključek strehe. Primeri so
v Kareliji, Arhangelski in v Irkutsku.
Prichelinas of the houses. Karelia, Archangel and Irkutsk Provinces.
pomen) bivalnih hiš. V Sibiriji je bilo včasih mogoče srečati
kakšno veliko hišo, ki je bila zgrajena iz macesnovih hlodov
premera osemdeset do devetdeset centimetov. Takrat je bila vsa
izba zložena samo iz 8 - 9 vencev!
Preden so postavili hišo, so blagoslovili mesto, kjer bo stala. Z
gradnjo so poskušali pričeti ob mladi luni. Blagoslovili so tudi
prvi venec, nato paše vso hišo. V nov dom so se preselili ponoči in
ob polni luni. Tudi domače živali so preselili ponoči. Preden so
stopili v novo hišo, so pred sabo spustili petelina ali mačko; če se
že mora zgoditi nesreča, naj doleti žival. "Srečni" dnevi za
vselitev so bili tudi posebni pravoslavni prazniki. Vedno pa ni
uspelo zaključiti gradnje pred začetkom zime, saj so kmete včasih
zadržala poljska dela. Pozimi, ko so imeli veliko prostega časa, so
se ukvarjali z notranjo obdelavo. V vseh svojih gorjeh in radostih,
pri delu in počitku, so bili ljudje povezani z bogom - z naravo.
Še iz starih časov je bil v Rusiji zelo razširjen kult lesa,
čaščenje njegove obdelave. Podoba Sergija Radonežskega -
"svetnika-mizarja" je še posebej poudarjala značilnost te
mizarske umetnosti v stari Rusiji. Značilno je bilo tudi to, da
Radonežskij ni prišel iz Kijeva, Grčije ali z juga, ampak se je rodil
in živel v gozdu na severu Rusije. Tam seje tudi izšolal za mizarja.
Če bi pozorno pogledali na katerokoli rusko izbo, bi videli, da
je strešna konstrukcija nežebljana - (samcova). Osnova te
konstrukcije so debla - slege, ki so položena v vzdolžni osi lesene
hiše. Kritina takih streh je bila od davnega v gozdnatih pokrajinah
Rusije narejena iz tesanih desk dolžine približno dva metra. Šele v
19. stoletju, koje tako dolg les pripravljen iz celega debla postal
drag, so se v centralnem delu Rusije razširile kritine iz skodel.
Skodle so ponavadi klali iz trepetlike. Pri tem tipu kritine so že
potrebovali žeblje. V starih časih pri gradnji lesenih hiš žebljev
niso uporabljali, za utrditev spojev so namesto njih uporabljali
lesene kline, podobne spoje so uporabljali tudi pri gradnji rečnih
čolnov. V teh časih je uporaba žebljev štela za manj vredno.
Zgornji deli prečnih brunastih sten so se imenovali samci ali
posomi, bili so podobni frontonom na kamnitih zgradbah in
omejeni z dvema odkapoma strehe. Vanje so ponavadi vstavljali
debla - slege. Na najvišjem delu strehe pod stičiščem kritine je
stala slemenska slega. Tako so se ustvarili horizontalni špirovci,
na katere so kasneje položili kalano kritino (skodle).
Te sane deske za kritino so imele svoje lastnosti. Njihova
debelina je bila 7 do 8 centimetrov, širina pa približno 25 do 40
centimetrov. Po svoji vzdolžni osi so imele te deske različno
širino, ravno tako kot hlodi, iz katerih so bile narejene. Zato so
tudi pri polaganju kritine upoštevali obratni vrstni red v dolžini.
Da so dosegli najboljši učinek pri odvajanju vode, so v deskah ob
zgornjem koncu naredili vdolbino, ob kraju in po sredini pa
vzdolžne ozke zareze. Kritina je bila velikokrat narejena
dvoslojno, včasih celo troslojno, obdelovali pa so le spodnje
deske v vzdolžni smeri.
Slika 3: Leseni kapitel: razširitev oprijemališča stebra v zarezano križno
zvezo dveh leg.
Khanty store-house.
Pri pripravi in polaganju strešnega lesa so mizarji vedno
upoštevali njegove naravne fizične lastnosti. Tako so pri ročni
pripravi lesa vedno odstranili sredico - najslabši del debla, kije bil
pogosto izpostavljen gnitju in razpokanju. Upoštevali so, da se pri
naravnem sušenju lesa deske upognejo. V tem primeru pride do
upogiba desk prečno na letnice, kar so upoštevali pri polaganju
kritine. Posebej je treba omeniti, da so lastnosti, v starih časih
narejenih tesanih desk: spreminjajoča se širina, hrapava površina
in neravne linije stikov dajale svoj pečat sami kritini. Kvalitetni
izvedbi je bila tako dodana posebna izrazita estetika.
Da so se izognili prepuščanju vode, so med dva sloja tesanih
desk namestili liste brezinega lubja - "skale". Tako je sloj spodnjih
desk dobil ime "podskalnik". Brezino lubje so zbirali na začetku
leta, ko je v gozdu cvetel šipek. Lubje je bilo takrat prepojeno s
spomladanskimi sokovi, gibko in neprepustno za vodo.
Spodaj so strešni les podpirali s "potoki" ali "vodopuski", ki so
stali na ukrivljenih "kokoših" (alikokorah) - deblih mladih smrek,
ki so bila posekana skupaj z zgornjim delom korenin. Kokoši so
polagali prečno na podstrešne slege v posebej za to narejene
utore. Njihova oblika je bila resnično podobna kokoši. Tako so
brez posebne obdelave in okraševanja izkoristili njihovo naravno
lepoto.
V različnih delih Rusije so po svoje oblikovali kokoši in imeli
svoj način obdelave. V vsaki vasi so ti detajli imeli svoj pomen.
Pri nežebljani kritini so kokoši podpirale potoke, na katere so
oprli tesano kritino. Obstajata dve osnovni vrsti potokov. Prvi je
deblo z vzdolžnim žlebom, ki istočasno podpira spodnje konce
tesanih desk in odvaja vodo. Drugi pa je bruno, ki samo podpira
kritino, voda pa ne odteka ob straneh kritine, ampak po vsej širini.
Okrogli potoki so narejeni iz celega bruna in oblikovani v žleb, ob
koncih pa zaključeni z vodotečniki v smeri proti tlom. Skupaj s
kokošmi so razbijali monotonost velikih strešnih površin. Takšni
potoki so vedno imeli minimalen naklon, ki pa je zadoščal, da
voda ni zastajala v njem. Zelo pogosto so za izdelavo potoka
uporabili dva debli, ki so ju staknili na sredi strehe in vsako
nagnili v svojo smer.
Med starimi tesanimi kritinami obstaja veliko takih, ki nimajo
potokov in kokoši. Njihova posebnost je nazobčan rob strehe. Ta
rob ustvarjajo posebej v konico oblikovani konci zgornjih in
Slika 4: Kašče v vasi Konima. Strešna konstrukcija s slemenskim tramom:
šelomom (slov. šlemom), ki tesni vzdolžne deske, ležeče na legah.
Barns in the Village ofKhornima, 1973.
spodnjih strešnih desk. Tak nazobčan rob se velikokrat pojavi na
strehah cerkva in kapelic v različnih mestih. Tako obdelavo lahko
vidimo na cerkvenih čebulah, strehah, ob zunajnih robovih sten,
na oltarjih, vratih, galerijah ... Nazobčan rob so uporabili tudi na
dvokapnicah, nad vhodom na pokopališče, na nadstreških
obcestnih znamenj in celo na križih grobov. Ta pojav ni znaeilen
le v severnih delih Rusije in v Sibiriji, ampak tudi v Jakutiji, kjer
je stal Alazejski tabor. Razen tega je koničasta oblika simbol
zaščite, ki v krščansko arhitekturo pride iz barbarskih časov. Bila
je priljubjena med ljudmi, tako da so z njo okraševali lesene
ograje. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so podobno
konstrukcijo odkrili v naseljenem predelu mesta Jakutsk. Našli so
ga tudi v Moskovski regiji in blizu mesta Serpuhov. V obeh
primerih je bil ta ornament zelo shematičen in ni bilo zaslediti
natančnosti, ki jo srečamo na starihruskihspomenikih.
Oblikovanje detajlov kritine je najbolj izraženo v čelnem
zaključku "šeloma" (ali ohlupnja) iz tesanega bruna, s katerim so
pokrivali zgornje stike kritine. Tak zaključek je ponavadi
oblikovan v alegorično obliko konjske glave ali konjička.
Konjički so velikokrat zelo različno oblikovani. Strešni zaključki
so bili ponekod tudi strogo oblikovani, brez posebne dekoracije.
Včasih, posebej v Sibiriji, so te čelne ploskve, ali vsaj eno njih,
okraševali z izrezanim geometričnim ornamentom. Vendar je v
Rusiji prav konj najstarejša oblika te krasitve.
Za ohlupenj na strehi hiše so vedno izbrali masiven les, tak, ki
je izrazito razširjen na spodnjem koncu. Iz njega so izrezovali
konjička. Tako bruno je zaradi lastne teže tesno stiskalo strešne
deske in zagotavljalo stabilnost ohlupnju. Takrat, ko njegova teža
ni zadoščala, da se ne bi šelom premaknil v stran, so ga pritrdili h
konevoj slegi z lesenimi čepi, pirojami, ki so bili ob zgornji strani
okrašeni s posebnim ornamentom. Ce pa za ohlupenj niso mogli
najti zadostnega debla, so konjička ali drugo simboliko izrezali
posebej in nato zelo natančno pritrdili na ohlupenj.
Konj na ruski izbije simbol trdnosti in blaginje. Različna stara
ljudstva, tudi slovanska, so povezovala kult sonca s kultom konja.
Ni naključje, daje v ruskih pravljicah konj predstavlja ogenj. V
starih ruskih obredih je imel konj vedno vodilno vlogo. Dodati pa
je treba tudi to, da se v mitologiji večine indoevropskih ljudstev
konj povezuje s svetlobo in s soncem samim.
Stari Germani in Slovani so verjeli, da konjska glava varuje
človeka pred vsemi nesrečami in boleznimi. V staroruskem jeziku
beseda "konj" pomeni začetek in istočasno mejo nečesa. Verjetno
od tu izvira tudi povezava sonca s kultom konja. Tej povezavi
lahko sledimo v simboličnih ornamentih, s katerimi je okrašena
ruska izba. Sončni kult lahko zasledimo v slikah dvojnega konja,
ki jih lahko vidimo ne samo na strehah hiš, ampak tudi na
različnih gospodinjskih stvareh. Stari Slovani so povezovali
konja dvojčka s spomladanskim in jesenskim soncem -
vzhajajočim in zahajočim. Konj na vrhu hiše je spremljal človeka
skozi vse življenje. V Rusiji je konj še vedno simbol sreče.
Pod slemenom strehe in med čelnima odkapoma, so bile
deske (pričeline), ki so pokrivale konce strešnih brun in so bile
ponavadi okrašene z izrezanim ornamentom, ki so ščitili konce
sleg ali brun. Mesto, kjer sta se deski križali, je bilo okrašeno z
izrezanim soncem. Zahajoče in vzhajajoče sonce je bilo izrezano
tudi na koncih "pričelin".
Arhitekturno obliko izbe so dopolnjevala krilca. Obstaja
veliko arhitekturnih oblik le-teh, vendar vse lahko razvrstimo v
tri do štiri konstrukcijske skupine. Najbolj enostaven tip krilc je
lesen podest pred vhodom, kije dvignjen nad zemljo za dve ali tri
stopnice in je pokrit z dvokapnim nadstreškom. Ta tip je zelo
razširjen. Krilca so velikokrat okrašena z izrezanim ornamentom.
Visoka krilca, dvignjena nad zemljo so morda bolj slikovita. V
nasprotju s cerkvenimi vhodi so zelo redko dvostranska (s
stopnicani ob obeh straneh vhodnih vrat) in s podestom -
(rundukom) spredaj. Odvisno od konstrukcije (kako je bil podprt
podest pred vhodom) lahko ločimo tri tipe "krilc": viseče, stoječe
in ležeče. Pri visečih krilcih nosijo "runduk" "kronštejni",
stopnice pa so zarezane v nagnjene deske - "kosouri", ki so
pritrjene v steno izbe. Stoječa "krilca" se ločijo od visečih tako, da
nosijo "runduk" stebri (ali le en masiven steber). Ležeča pa so
taka, da se opirajo na posebno ležišče. Oblika detajlov krilc in
njihovih fasad je bila velikokrat določena s konstrukcijo
zgornjega in spodnjega podesta ter dimenzijami in tipom krilc.
Stebri so bili kvadratnega preseka, okrogli ali osemkotni. Izrezan
ornament na njih je bil osnovan na principu poudarkov in drobne
risbe. Ravnih in geometričnih oblik ni bilo.
Različni elementi v svojih dimenzijah in oblikah izbe, tako
kot so tudi njihovi detajli, so izhajali iz tradicionalnega načina
gradnje in oblikovanja, kije bil določen ne samo za hiše, ampak
tudi za manjše in večje zgradbe. Tako so se izoblikovali celota,
stil in lepota, ki sojo oblikovale, ustvarile človekove roke.
Slovareek izvirnih ruskih izrazov:
pripravil urednik
čaša: zareza, žleb, vdolbina čašaste oblike
fronton: kamnit zatrep
izba: hiša (vernakularne arhitekture)
jazičnik: pogan
kalana kritina: skodle
klin, leseni: podolgasti leseni čep, moznik, klin
kokora: kokoš (deblo z razširjenim delom začetka korenin - detajl je tako
imenovan zaradi oblike, sličnosti)
kokoš: kokora
konevaja slega: sleme, konjok - slemenski tram, "konjski tram", deblo z
izoblikovanim konjem
konj: konj, dobro znamenje, v prenesenem pomenu "začetek" ali "meja,
razmejitev"
konjiček: pri strehi dekoriran zaključek slemenske letve vrh zatrepa,
oblika konja
kosour: stranska, nosilna deska, v katero so zarezane stopnice, tetiva
krilco: vhodni podest, nastopna ploščad, navadno pokrit
kronštejn: korbel, previsni nosilec, nosilna konzola
lapa: taca, šapa, v prenesenem pomenu podstavek
leseni klin: podolgasti leseni čep, moznik, klin
luna, mlada: luna, ki se vzpenja, prvi krajec (D)
luna, polna: polna luna (v prenesenem pomenu: noč, a svetla)
mehka smer: proti jugu ali na zahod (v prenesenem pomenu toplo)
mlada luna: luna, ki se vzpenja, prvi krajec (D)
ohlupenj: sleme, slemenska letev. Ohlupenj je izdolbljen hlod, s katerim
so prekrivali stik strešne kritine. Za "konjiček" so uporabljali
debelejši konec debla
piroja: podolgasti leseni čep, moznik, klin
podskalnik: lubje breze, material (kot izolacija)
polna luna: polna luna (v prenesenem pomenu: noč, a svetla)
posom: lesen zatrep
potok: odvod vode
pričelina: zaključna letev strešine (navadno izrezljana), zaključek letev,
obroba zatrepa
Radonežeskij, Sergij: svetnik, mizar, zasnoval je Troice - Sergijev
samostan
ravna linija: v prenesenem pomenu hudičevo delo
runduk: nastopna ploščad s tramovi
samec: lesen zatrep
skala: brezino lubje (kot izolacija)
slega: lega, horizontalno deblo, tudi (neobdelan) tram
srub: lesena hiša v kladni zvezi
šelom: ohlupenj, sleme, slemenska letev, ime je dobilo po čeladi, šlemu
trdna smer: proti severu ali vzhodu (v prenesenem pomenu hladno)
v lapo: (gradnja) kladna zveza s poravnanimi robovi
v oblo: (gradnja) kladna zveza s preklopi
valovita linija: v prenesenem pomenu humano, človeško
vodopusk: potok, odvod vode
vodotečnik: odtok, detajl izpusta, včasih posebej oblikovan
začetek: v prenesenem pomenu: "konj"
žebelj: žebelj
živa linija: v prenesenem pomenu humano, človeško, dobesedno "živo"
Viri in literatura
Opolovnikov,A.V., Opolovnikova, E.A., The Wooden Architecture of Russia.
Thames and Hudson, London.
Opolovnikov,A.V., Opolovnikova, E.A., 1998: Drevniji Obdorsk (Old Obdorsk
and Arctic Towns-Legends), OPOLO Moskva.
Opolovnikov,A.V., Opolovnikova, E.A., 2001: Izbjanaja liturgija. (A book
about Russian Izbas), OPOLO Moskva.
Opolovnikov,A.V., Opolovnikova, E.A., The Wooden Land of Irkutsk, OPOLO
Moscow.
Risbe: Aleksander V. Opolovnikov
Slika 5: Lesena cerkev v Zašiversku. Severna fasada, rekonstrukcija.	prof dr Elena Aleksandrovna Opolovnikova
The Church of the Saviour of the Transfiguration in Zashiversk.	Mednarodna Akademija za arhitekturo, Moskva
Northern facade. Reconstruction.	opolo-firm@mtu-net.ru
Antonio Frattari
2oo4/2
AR
WOODEN DETAILS IN THE
ITALIAN ALPINE REGIONS
Detajli v lesu v italijanskih alpskih področjih
UDK 694.5: 728.71 (450)
COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 22.8.2004
izvleček
Alpske regije Italije so znaeilne po ostri klimi, prostor je gorski in pokrit
predvsem z iglavci: to je tudi glavni gradbeni material.
Arthitektura je kombinacija kamna in lesa - nad kamnitim temeljem stoji leseno
telo objekta, krit je s skodlami. Raziskave Gradbenega laboratorija Univerze v
Trentu se ukvarjajo predvsem s tipologijo tradicionalne gradnje kladnih zvez in
okvirnih konstrukcij. Kladna zveza je znaeilna med 1000 in 1500 metri visoko,
tako za bivalne kot za gospodarske objekte. Gospodarska poslopja izrabljajo
padec terena: vhod v hlev je navadno spodaj in spravilo sena z zgornjega dela -
vse s terena.
Konstrukcijski sistem sten je v kladni zvezi s preklopi v okroglih brunih (z
zarezovanjem).Tesnjeno je z naravnimi vlakni, z volno ali z glino, veasih z
malto. Skodle so velike 70 cm x 10 do 15 cm in zagotavljajo vodonepropustnost s
preklopom. Kritina je obte na s kamni ali z lesenimi klini. Naklon je okrog 26
stopinj: pri strmejšembi sneg odnašal skodle, blaji ne bi tesnil.
Posebno znaeilni so napušei, ki odpirajo mo nosti novih "prostorov" za spravilo
(predvsem drv), pa tudi za varovanje pred zunanjimi vplivi (senca, zašeita pred
dejem, previs šeiti pred glodalci). To je tudi kljuena znaeilnost lesene
vernakularne arhitekture alpskega dela Italije.
ključne besede:
les, kladna zveza, preklop, okvirna konstrukcija, lesena kritina, skodla, napušč
The Alpine regions of northern Italy are characterized by cold
and dry climate; the territory is mostly mountainous and covered
with abundant forests of predominantly broad-leaved and
coniferous species, such as white pines, spruces, larches and
beeches.
In the past, the abundance of wood had significantly favoured
the use of this material for the construction of buildings or parts
of them. In traditional rural building, wood is often combined
with masonry. In the Alpine regions the combination of masonry
and wood varies between particular areas and sometimes also in
building typologies. Masonry is generally used for basements of
traditional rural service buildings, while the upper floors and roof
structure are in timber or in wood. Roofs were generally covered
with wooden shingles.
In a research carried out at the Laboratory of Building Design
of the University of Trento, undertaken to identify and classify
the constructive typologies of wooden traditional buildings, a
finding was that the techniques used mainly for the construction
of traditional rural buildings can refer to massive systems and
framework systems.
The mainly used tree species were the larch (Larix decdua)
and spruce (Picea abies). The larch is exceptionally resistant to
the action of atmospheric agents and it has good
physicalmechanical characteristics. The spruce can compare to
the larch, but it is less resistant to atmospheric agents. Usually
spruce was preferred for inner structures and panelling.
In the Alpine regions of the northern Italy, constructive
techniques in wood and timber can be related to two codified
building system: the blockbau system (Fig. 1) and the framework
system. The framework system can be seen in two basic varieties:
"a ritti e panconi system" and "crociera system". The first is a
very simple post and beam system characterized by the use of
wooden or raw timber elements and simple joints. In the second,
abstract
Italian Alpine regions are typified by harsh climatic conditions, mountainous
terrain and coniferous trees: the latter are also the main building material.
The architecture is a combination of stone and wood - above a stone foundation
stands the timber body ofthe building, which is covered with shingles.
Research at the Laboratory of Building Design in Trento mainly deals with the
typology oftraditional log joints andframe structures.
The log joint - "blockbau", is typical in residential and service buildings at
altitudes of 1000-1500 meters above sea level. Service buildings utilise the
terrains inclination: the entrance to the cowshed is usually below, and to the hay
loft from above.
The construction system in the blockbau technique is with overlapping round
logs (with notches). Sealants are natural fibres, wool or clay, sometimes even
mortar. The shingles measure 70 cm x 10-15 cm, impermeability is ensured by
overlapping. Roofing is weighed done by stones or wooden pegs. The slope is
about 26 degrees: if larger, the snow would tear the shingles, if smaller
impermeability would diminish.
Overhangs are very distinct, thus opening possibilities for new useful storage
spaces (mainly firewood), but also protection from external influences (shade,
protection from rain, overhanging protects from rodents). This is also the key
characteristic of timber vernacular architecture in Italian Alpine regions.
key words:
wood, blockbau, framework, sfingles, overhang
Fig. 1: Buildings in the blockbau system in Valle del Vanoi.
Zgadbe zgrajene v kladni zvezi, Valle del Vanoi.
the timber elements are sawed, the joints are more refined and
typical to traditional carpentry with characteristic braces. It is not
quite a "fachwerk" system, but has some similarities.
In this article I will talk about the blockbau system and its
specific details that can be found in the Alpine region.
The Blockbau system
The blockbau system is a typical constructive technique used
in construction of rural buildings in the Alpine regions at middle
and high altitudes, meaning around 1000-1500 meter above sea
level. This constructive technique was used for building
residential homes (Fig. 2) and service buildings, such as
cowsheds, hay lofts and barns (Fig. 3). One ofthe most common
typologies is the barn with the cowshed on the ground floor and
hay-loft on the first floor. All these structures closely follow the
Fig. 2: Residential building in the blockbau system in Val d'Ultimo.
Hiša narejena v kladni zvezi, Val d'Ultimo.
Fig. 3: A barn, entirely built in timber in Val di Fiemme.
Skedenj narejen izključno iz lesa, Val di Fiemme.
Fig. 4: A barn in Valle di Fiemme with the ground floor in natural stone and
the first floor in wood.
Sekdenj s kamnitim spodnjim ter lesenim zgornjim delom.
ground's inclination: the entrance to the cowshed is from the
bottom and to the hay-loft from the top. Often the ground floor is
in masonry and the blockbau system is used for the first floor
(Fig. 4), depending on the surroundings and availability of
timber.
The walls are made of overlapping logs that cross in the
corners. The logs can be round (Fig. 5, left) or square (Fig. 5,
right). Different solutions were used for the corner joints. The
oldest and most used for service buildings is the "half-lap joint",
i.e. the upper half of the log section that is removed (Fig. 6). In the
most common solution, the removed parts are from the upper and
lower faces ofthe log (Fig. 7).
Different log blocking systems have been used in order to
assure better connection between the overlapping elements and
to stabilize the logs on the vertical plane.
Fig. 5: Example of the use of round (left) and squared (right) logs.
Primer uporabe okroglih (levo) in kvadratnih (desno) brun.
Fig. 6: Different constructive solutions for the corner joints: "half-lap joint"
to the left and right, "double-lap joint" in the middle.
Primer uporabe okroglih (levo) in kvadratnih (desno) stikov.
Fig. 7: Example of corner joints with notches on either the upper or lower
logs.
Primer vogalnih stikov lesa ob stiku tako na zgornji kot na spodnji
strani.
The most common constructive solutions are:
-	Interposition of wooden dowels or pegs between the logs
positioned at fixed distances and stacked vertically one away
from another (Fig. 8);
-	Introduction of specifically shaped wooden elements
between the logs (Fig. 8,9,10);
-	Introduction of two vertical wooden elements that are put in
appropriate holes of a wooden element placed
perpendicularly to the logs (Fig. 11).
The last two constructive solutions improve the logs stability, but
also ensure better ventilation ofthe space. In fact, the wooden
wedges distance the logs one from the other, thus creating
openings that facilitate ventilation ofthe hayloft.
In residential buildings or in separate rooms, where it was
important to ensure that the walls are airtight and watertight, the
opening were sealed with pieces of musk or pieces of wool (Fig.
12, left) or cowpat mixed with earth and straw (Fig. 12, right).
The intermediate floors are made with wooden planks that res on
Fig. 8: Example of using connecting pegs on overlapping logs (left) or
interposition of wooden elements between the logs (right).
Primer pričvrstitve brun z zatičem na levi, desno primer nalaganja
brun z vmesnimi elementi.
Fig. 9: Example of interposition of wooden elements between the logs.
Primer učvrščevanja brun z lesenimi elementi.
Fig. 11: Use of vertical elements to improve the horizontal stability of the
logs.
Uporaba vertikalnih letev za izboljšanje horizontalne stabilnost brun.
Fig. 12: Sealing of walls with musk or wool (left) and mortar (right).
Zatesnitev zidu z vlakni in volno (levo) in z malto (desno).
the external walls without intermediate supports (Fig. 13).
Sometimes the span was shortened with a dividing wall.
Sometimes there is a double warping; in this case the beams are
0,80 to 1,20 meter apart and there are one or two layers of boards
on them (Fig. 14).
If there is a main beam under the planks or under the beams -
in case of the double warping - it is supported by one or more
pillars (Fig. 15).
The joint between the beams and boards is a simple abutment;
nails or pegs safeguard the connection.
The buildings done in the blockbau construction technique

jW

p
Fig. 10: Detail of the interposition of wooden elements between the logs.
Detajl vmesnega lesenega fiksirnega elementa za nalaganje brun.
Fig. 13:
k '
The "cornice" of wooden floor elements (Val di Fiemme).
Zaključki (glave) lesenega poda (Val di Fiemme).
Fig. 14: Example of the double warping for the first floor.
Primer dvojne konstrukcije poda v prvem nadstropju.
Fig. 15: Left: Double warping with pillar supporting the main beam.
Right: Double roof frame with rafters and supported ridgepole.
Levo: Steber podpira glavni tram vmesne konstrukcije.
Desno: Dvojna strešna konstrukcija špirovcev s podprto slemensko
lego.
Fig. 16: Example of wooden double roof frame with purlin and rafters (Val di
Fassa).
Dvojni strešni okvir s podporami (Val di Fassa).
have a jutting pitched roof. Generally it has a double wooden roof
framethatcanbe:
-	With purlins and rafters (Fig. 16),
-	With rafters on a truss,
-	With rafters on a ridgepole (Fig. 15, right).
The ridgepole can be supported by the log walls, sometimes also
by an intermediate pillar. In some cases, instead of the ridgepole,
there is a longitudinal wall supporting the rafters. In some areas,
the ridgepole can be supported by pillars outside the blockbau
walls that rest directly on the ground. The connection between
the vertical element and the ridgepole is atenon and mortise joint.
There are very interesting constructive details for connecting
these pillars with the whole structure, as in the example in which
the external pillar is locked to the blockbau wall by a curved
wooden element inserted between the overlapping logs and
which encloses the pillar.
The traditional roofing was shingle (Fig. 17), today often
replaced by various types of tiles and sheets. The shingles are laid
on joists or wooden planks. They are wooden boards: 70 cm long
and 10 to 15 cm wide. They are obtained by splitting larch blocks.
To assure the roofs impermeability, the shingles are laid on the
small roof frame, stacked and with an overlapping of 3/4. In the
oldest constructions and in particular circumstances, the shingles
were simply laid on the small frame of the roof and held in
position by slim logs, overlapping to the shingles and parallel to
the eave line (Fig. 19). The logs were weighted down with very
large stones and stopped by pegs put in the roof (Fig. 19, 20).
Another way to obtain roofing stability was to nail the shingles to
the roof.
Fig. 17:
Detail of pillar locked to the wooden wall.
Detajl pričvrstitve stebra na leseno steno.
Fig. 18:
Traditional wooden shingle roof.
Tradicionalna skodlasta streha.
Fig. 19: Slim logs holding the shingles.
Ozka bruna učvrščujejo (drijo) skodle.
Fig. 20: Detail of the stopping pegs.
Detajlpričvrstitvenih zatičev, moznikov.
In all Alpine regions the slope of roofs covered with shingles
is about 26°. A higher slope could cause snow removing the
shingles, while a smaller slope would diminish impermeability.
The door opening was obtained with two jambs that correlate
to the overlapping logs with tongue-and-groove joints. The cut
log has the tongue, while the jamb has the grove (Fig. 21). The top
of the jambs are fixed in the upper log that works as a lintel. The
bottom of the jambs rests on the stone basement or in the log used
as sole plate (Fig. 22). The same constructive solution is used for
windows higher than three logs, in order to prevent instable
Fig. 21: Detail of the door frame.
Detajl vratnega okvira.
Fig. 22: Detail of a door of a barn in Val di Fassa.
Vhodna vrata v skedenj, Val di Fassa.
behaviour of the whole construction (Fig. 23). In other case,
when the height of the windows is one or two logs, the
constructive solution is simpler; they are small holes done by
removing wood from two overlapping logs (Fig. 24) and the side.
Upper and lower parts of the window are often raw or finished
with additional boards. Often these small openings are protected
byironbars (Fig. 25,26).
Fig. 24: The window as a small opening between two logs.
Okno kot majhna odprtina med dvemi bruni.
Fig. 25: Detail of a window protected with iron bars.
Detajl zaščite okenske odprtine s kovinsko rešetko.
Fig. 26: Detail of a window protected with iron bars.
Detajl zaščite okenske odprtine s kovinsko rešetko.
Fig. 27: Typical balcony in a Valser house, Monte Rosa Region.
Tipični mostovzi, območje Monte Rosa.
The facades of many traditional buildings are characterized
by balconies or overhangs (Fig. 27). The top floors of some
buildings have a considerable overhang. These overhangs are
often covered (Fig. 28) with wooden planks nailed to wooden
structures to provide other spaces, e.g. drying hay and storing
agricultural products.
Fig. 28: Typical covered overhang in Val di Fassa.
Značilni pokriti napušči določajo fasado, Val di Fassa.
Viri in literatura
Bassi, M. C., Bonapacel. M., Crippa, M. A., 1997: Dimorerurali della tradizione
nelTrentino. Luni Editrice,Trento.
Benedetti, C., Bacigalupi V., 1991: Legno architettura. Il futuro della tradizione.
Edizioni Kappa, Roma.
Castellani Piazza, L., 1997: Bellamente e i suoi "Tabiai". Longo Editore,
Rovereto.
Frattari A., Dalpra M., 2000: Edifici rurali di servizio del Trentino. Quaderni del
Dipartimento EDI2. Universita degli Studi diTrento,Trento.
Frattari A., 2001: Traditional wooden architecture in Trentino: what about the
future? In Wooden Handwork/Wooden carpentry: European Restoration
Sites. Proceedings of Cuture 2000 Project, 183-193. Elsevier, Paris.
Los, S., Pulitzer, N. F., 1999: I caratteri ambientali dell'architettura. Guida alla
progettazionesostenibileinTrentino. EdizioniArca, Gardolo.
Magugliani, D., 1992: Fiemme montagna che scompare. Tipolitografia Crespi,
Vittuone.
Moretti, G., 1997: I masi delle valli di Peio e Rabbi. Edizioni Tipoarte, Bologna.
prof Antonio Frattari
Universita degli studi di Trento, Italia
antonio.frattari@ing.unitn.it
Lara Slivnik, Jože Kušar
2oo4/2
AR
izvleček
V elanku so kratko predstavljeni futuristieni naerti nenavadno visokih stolpov iz
kovanega in litega eleza, ki so jih hoteli zgraditi kot dodatno razgledno zgradbo
na svetovnih razstavah v devetnajstem stoletju. Kot prvemu je uspelo naert
realizirati šele Alexandra Gustavu Eiffelu na pariški svetovni razstavi leta 1889.
Tristo metrov visokega stolpa ne bi mogli zgraditi brez uporabe novega materiala
-jekla, ne brez novih tehnienih dose kov - uporabe dvigal, vodnih zbiralnikov in
kanalizacije, in ne brez vseh skrbno naertovanih detajlov - od skeletnega sistema
gradnje stolpa do detajla stikovanja temeljev z vertikalnimi nosilci in detajla
spojev s horizontalnimi nosilci v posameznih nadstropjih. Glavni poudarek
elanka je na prikazu posameznih naertov in obrazlo itvi detajlov. Eifflov stolp je
bil predmet sporov in obeudovanj, bil je vee kot štirideset let najvišja zgradba na
svetu in ostaja eden od vrhuncev in enirske arhitekture devetnajstega stoletja.
ključne besede:
Alexander Gustave Eiffel, inženirska arhitektura, svetovna razstava
Železo in jeklo
Železo so uporabljali v stavbarstvu že v srednjem veku kot
gradbeni pripomoček za utrjevalne vezi. Lito in kovano železo so
zaradi izredne odpornosti na tlak in nateg začeli uporabljali za
premostitev velikih razponov: za mostove (Coalbrookdale leta
1779) in viseče mostove (Clifton pri Bristolu leta 1836), za dele
strešnih konstrukcij (Theatre Frangais v Parizu leta 1786 in
Covent Garden Theatre v Londonu leta 1809), za konstrukcije
tovarn in skladišč (v londonskih dokih leta 1824-28), za pokrite
železniške perone (Temple Meads v Bristolu leta 1839 in King's
Cross v Londonu leta 1852) in za zgradbe za svetovne razstave
{Crystal Palace vLondonuleta 1851).
Henri Labrouste je bil eden izmed prvih arhitektov, ki so
uporabili železo pri gradnji družbenih zgradb. Železni stebri in
obočna nosilna konstrukcija strehe so viden dekorativen element
v njegovih dveh pariških knjižnicah, v neo-renesančni
Bibliotheque Sainte-Genevieve, ki sojo gradili v letih 1843-50 in
v Bibliotheque Nationale, zgrajene v letih 1858-68. V Londonu
je J. B. Bunning uporabil železo pri gradnji Coal Exchange v letih
1847-49. Vsi detajli uporabe železa so historicistični, značilni za
klasicizem 19. stoletja.
Zgradbe za svetovne razstave, ki so jih postavljali le za čas
razstave, so bile v devetnajstem stoletju preizkus za predstavitev
praktične uporabe novih materialov, novih oblik in novih metod
gradnje. Od londonske Kristalne palače (Crystal Palace, Hyde
Park, v letih 1850-51 in Crystal Palace, Sydenham, v letih 1852-
54), ki jo je leta 1850 zasnoval Joseph Paxton, do konca
devetnajstega stoletja je bil močan poudarek na inženirskih
konstrukcijah, predvsem na vedno večjih razponih brez vmesnih
podpor. Šele ko so praktično ugotovili lastnosti litega in
kovanega železa ter proti koncu devetnajstega stoletja še jekla na
začasnih konstrukcijah, so jih začeli uporabili tudi v običajni
gradbeni praksi.
abstract
The article brings a short review of futuristic plansfor unusually high forged and
wrought iron towers, which were to be built as additional viewing buildings for
the World fairs in the nineteenth century. The first to succeed in achieving his
plan was Alexandre Gustave Eiffel for the World fair in Paris, as late as 1889.
The three-hundred meter high tower couldn't be built without the use of a new
material - steel, without new technological breakthroughs - use of elevators,
water reservoirs and sewage, or without carefully thought out details - from the
skeleton system of tower construction to details of jointing foundations to
vertical beams andjointing details of horizontal beams in particular floors. The
main focus of the article is on particular plans and descriptions of details. The
Eiffel Tower was the subject of disputes and admiration; for more than forty
years it was the World's highest building and still remains one of the pinnacles of
nineteenth century engineering architecture.
key words:
Alexander Gustave Eiffel, engineer architecture, World fair
Idejastolpa
Že dolgo so želeli prireditelji ob svetovni razstavi postaviti
čim višji stolp. Prve zamisli segajo v leto 1852, ko je časopis The
Builder objavil sliko, ki jo je izdelal Charles Burton. Slika
prikazuje ponovno uporabo materiala za sedeminštirideset-
nadstropni stolp iz sestavnih delov Paxtonove Kristalne palače
[Peters, 1996: 262]. V celoti naj bi bil torej visok preko tisoč
čevljev (320 metrov), kar je celo nekaj več od kasnejšega
Eifflovega stolpa. Naslednja je bila svetovna razstava leta 1853 v
New Yorku. Ameriški inženir James Bogardus je predlagal
devetdeset metrov visok stolp nad osrednjo zgradbo, vendar so
načrte predvsem zaradi nerešenih statičnih problemov zavrnili.
Tudi za svetovno razstavo v Philadelphiji leta 1876 sta inženirja
Clarke in Reeves predlagala tisoč čevljev (304,80 metrov) visok
stolp, a so ga zavrnili iz enakih razlogov kot prejšnjega. Šele
predlog tristo metrov visokega stolpa za svetovno razstavo v
Parizu leta 1889 so, navkljub močnemu nasprotovanju Parižanov,
sprejeli in ga zgradili.
Načrti za tristometrski stolp
Prvi predlog je izdelal Maurice Koechlin, mladi švicarski
inženir iz ateljeja Alexandra Gustava Eiffla, in ga 6. junija 1884
predstavil javnosti. Arhitekt Stephen Sauvestre, prav tako iz
Eifflovega ateljeja, je jeseni leta 1884 predstavil izboljšani
predlog, ki so ga s pomočjo tretjega inženirja, EmiljaNouguierja,
dopolnjevali še dve leti. Konkurenčni predlog, kar 360 metrov
visok Projet de phare monumental pour Paris, jeleta 1885 izdelal
arhitekt Jules Bourdais [Chandler, 2000: 20].
Ob pripravah na svetovno razstavo leta 1889 v Parizu, ob stoti
obletnici francoske revolucije, je francoski minister za trgovino
in industrijo Edouard Lockroy v letu 1886 razpisal natečaj za
tisoč čevljev (300 metrov) visok stolp. Organizatorji so želeli, da
bi si obiskovalci razstavo zapomnili, hkrati pa so poznali željo
Slika 1:
Pariz 1889, Eifflov stolp:
jekleni skelet.
Konstrukcijsko je
sestavljen iz dveh delov:
iz štirih asimptotično se
bližajočih ogromnih
podpornikov (prvi del), ki
jih 57,63 metrov nad
zemljo povezuje prva
etaža ter se nad drugo
etažo 115,73 metrov
visoko združijo v štiri
stebre (drugi del), kijih
povezuje še tretja etaža na
višini 276,13 metrov. [de
Bures, 1988: 78-79]
Paris 1889, The Eiffel
Tower: steel skeleton. The
structure is composed of
two parts: four gigantic
asymptotically slanting
supports (section 1),
which are joined 57,63
meters above the ground
on the first floor and then
again on the second floor
join into four columns
115,73 meters above the
ground (section 2), which
are again joined on the
third floor 276,13 meters
above the ground.
Lara Slivnik, Jože Kušar
JEKLENI DETAJL: EIFFLOV STOLP (1884-89)
arhitektov in inženirjev po načrtovanju čim višjega stolpa. Na
oglas, objavljen v Journal Officiel je prišlo preko sto rešitev,
nekatere zabavne, druge bolj resne. Ena izmed prvih je
velikanski škropilnik, ki naj bi ob sušnih dveh zalival Pariz, ali pa
velikanska giljotina, ki bi spominjala na dogodke francoske
revolucije [http://ia.essortment.com/eiffeltowerinf_rbwi.htm,
september 2004].
Na natečaju je zmagal predlog iz ateljeja Alexandra Gustava
Eiffla. Bogate izkušnje, ki so jih v ateljeju pridobili predvsem z
gradnjo železniških mostov v Franciji, Španiji, na Madžarskem
in v francoskih kolonijah, predvsem v današnjem Vietnamu
(most Maria Pia preko reke Douro v Portu na Portugalskem v
letih 1875-77, viadukt Garabit preko reke Truyere pri Ruinesu v
Franciji v letih 1880-84), pokritih elezniških postaj (zahodna
postaja v Budimpešti na Madžarskem v letih 1875-77) in dvoran
velikih razponov (blagovnica Bon Marche v Parizu v letu 1879-
80), so združili v enem samem delu: v tristo metrov visokem
stolpu.
Končni načrti za Eifflov stolp
Eifflov stolp so začeli načrtovati torej že leta 1884, a graditi
šele leta 1887 in so ga dokončali v dveh letih, dveh mesecih in
petih dneh, do 31. marca 1889, ko je Eiffel pritrdil mlaj z zastavo
na vrhu stolpa. Danes velja, da je bil glavni in odgovorni
projektant stolpa Gustave Eiffel & Cie, inženirja sta bila Maurice
Koechlin in Emile Nouguier, arhitekt pa Stephen Sauvestre, vsi
iz Eifflovega ateljeja.
Načrti so iz publikacije Gustave Eiffel, La Tour de trois cents
metres (v dveh delih), izdani leta 1900 v Parizu in so ponatisnjeni
v knjigi Charles de Bures, La tour de 300 metres. Originalna
izdaja je omejena na petsto oštevilčenih izvodov, ponatisnjen je
izvod številka 54. Načrti so velikosti 53 x 74 cm, 34 slik (od I do
XXXIV) je za načrt stolpa in še 17 (od XXXV do XLII) za
prenovo leta 1900. Izbrani so najbolj zanimivi načrti celotnega
stolpa, ki je po višini razdeljen na temelje, 29 posameznih enot in
stolpič.
Načrt VII - jekleni skelet
V konstrukcijskem pogledu je Eifflov stolp jekleni skelet,
oziroma bolj natančno: osnovna kovina je prečiščeno železo, fer
puddle (fra.) oziroma puddle iron (ang.). To je konstrukcijsko
jeklo, ki so ga pridobili v peči pudlovki s posebno obdelovalno
tehniko, pri kateri staljenemu železu med mešanjem dodajajo
očiščujoče, močno kisikaste gorilne pline, in tako pridobili lažje,
bolj čisto in testasto jeklo. Tako pridobljeno jeklo je z nadaljnjo
obdelavo - kovanjem ali valjanjem - dovoljevalo gradnjo velikih
razponov in oblikovanje ločnih konstrukcij v arhitekturi
devetnajstega stoletja [http://www.sz-metal.si/company/history-
s.htm, september 2004].
Eifflov stolp je zasnovan in grajen tako, da so ideje mostov
prenesene v tretjo dimenzijo, torej v višino. V Eifflovem ateljeju
so se veliko naučili med načrtovanjem in gradnjo zahtevnih
železniških mostov, posebej še pri ogromnem viaduktu Garabit.
Njegovo načrtovanje je zajemalo tako izgled kot statične
izračune in različne poskuse na modelih. Celotna dolžina
viadukta je skoraj pol kilometra, njegov največji razpon je 165
metrov in višina 122,5 metra.
Tudi končno obliko Eifflovega stolpa so dognali s poskusi v
aerodinamičnem laboratoriju, kjer so z maketami različnih oblik
stolpov raziskovali probleme ravnotežja zaradi moči vetra. Manj
pozornosti so namenili silam potresa, saj Pariz ni na potresno
ogroženem območju. Oblika stolpa se prilagaja zračnim tokovom
in nosilnosti tal. Do sedaj je bilo na stolpu največje izmerjeno
nihanje zaradi vetra 9 centimetrov, a še to je bilo bolj posledica
visokih temperatur, ki so povzročile raztezanje materiala.
Eifflov stolp je konstrukcijsko sestavljen iz dveh delov: iz
štirih asimptotično se bližajočih ogromnih podpornikov (prvi
del), kijih 57,63 metrov nad zemljo povezuje prva etaža ter se nad
drugo etažo 115,73 metrov visoko združijo v štiri stebre (drugi
del), kijih povezuje še tretja etaža na višini 276,13 metrov. Tik
pod vrhom je stolpič z balkonom, ki meri v premeru 1,6 metra
[Mušič, 1968:46].
Načrt X - detajli spojev v prvem nadstropju
Najzahtevnejši problem gradnje je bilo stikovanje štirih do
tedaj med seboj neodvisnih podpornikov v višini prvega
nadstropja. Štiri ločene temelje, ki so kar 80 metrov vsak sebi, so
morali zaključiti do milimetra natančno, nato zgraditi 50 metrov
visoke podpornike in jih šele nato povezati v prvo nadstropje. To
z merilnimi napravami, ki so bile takrat na voljo, vsekakor ni bilo
enostavno.
Edini krivi deli so štirje dekorativni loki pod prvim
nadstropjem, paviljoni v prvem nadstropju in kupola na vrhu
stolpa, ki pa v konstrukcijskem smislu niso merodajni. Štirje
ogromni loki, ki povezujejo podporne stebre pod prvim
nadstropjem, nimajo statične funkcije. Loki z organskim
ornamentom nakazujejo dekoracijo art nouveau, poudarjajo
arhitektonsko strukturo zgradbe in prvotno zamisel, da bi stolp
nosili štirje mostni loki. Pomenijo predvsem atrakcijo, da si oko
odpočije od težkih prečnih nosilcev, ki povezujejo podporne
stebre.
Povezovalni obroč prvega nadstropja je na vsaki izmed štirih
strani sestavljen iz šestnajstih po sedem metrov dolgih nosilcev.
Tako tla prvega nadstropja sestavljajo nosilci, katerih največji
razpon je 38 metrov.
Na načrtu so prikazani horizontalni nosilci, sprednji prečni
nosilec prvega nadstropja in podporni steber. V višini prvega
nadstropja povezujejo štirje prečni nosilci vse štiri glavne
podporne stebre v nosilno strukturo na kateri počiva vrhnji del
stolpa. Posebno zanimivi so detajli stikovanja povsem ravnih in
enostavnih, prefabriciranih elementov konstrukcije z zakovicami
ter detajli suhe konstrukcije prefabriciranih ravnih in enostavnih
Slika 2:
Pariz 1889, Eifflov stolp:
spodnji del stolpa - celota
in detajli. Na načrtu so
podrobno prikazani
spodnji deli podpornih
stebrov, sidranje
podpornikov v temelje in
struktura spodnjega dela
stebrov. Aksonometrija
prikazuje podporni steber
in vertikalne nosilce
(drsnike) za dvigala, ki so
med montažo služili za
prevoz in postavitev
žerjavov. [de Bures,
1988: 80-81]
Paris 1889, The Eiffel
Tower: bottom part of the
tower - the whole and
details. The plan gives a
detailed account of the
lower parts of the support
columns, anchoring of
supports into the
foundation and structure
of the column's lower
parts. The axonometric
shows support columns
and vertical beams for
the elevators, which were
used for transporting and
fixing the cranes during
assembly.
elementov.
Tudi povezovalni obroč drugega nadstropja je na vsaki izmed
štirih strani sestavljen iz šestnajstih, vendar tokrat po 4,9 metra
dolgih nosilcev. Tako tla drugega nadstropja sestavljajo nosilci,
katerih največjirazponje 12,5 metra.
Že pri gradnji mostov so preizkusili metodo sestavljanja v
delavnici izdelanih, torej prefabriciranih elementov, ki se
skladajo do desetinke milimetra natančno. Pri celotni obliki in
izbiri materiala je odločala predvsem racionalnost gradnje.
Gradnja stolpa nad prvo etažo ni bila zahtevna, saj so stebri imeli
dobro skupno podlago, zahtevno je bilo samo delo na višini, saj
so stolp gradili brez odrov. Izboljšav obstoječe tehnologije je bilo
veliko: konstrukcijo so polno kovičili in zavetrovanje integrirali
v konstrukcijo.
Načrt XIX - tlorisi, pogledi in razlaga ureditve nadstropij
Tristo metrov visok stolp, štirideset let najvišjo zgradbo na
svetu, so sestavljali le sedemnajst mesecev. Gradnja seje začela z
izkopom za temelje 28. januarja 1887 inje trajala do 31. marca
1889, ko je Eiffel pritrdil mlaj na vrhu stolpa. Vsa dela so bila
zaključena 5. aprila 1889, razstava pa odprta od 15. maja do 6.
novembra. Stolp je gostil skoraj dva milijona obiskovalcev.
Število obiskovalcev še vedno narašča, zdaj jih je vsako leto že
okoli šest milijonov, skupaj od odprtja stolpa pa že preko 210
milijonov ljudi.
V prvem nadstropju je francoska restavracija, kije prikazana
s pogledom z jugovzhodne strani. Na vseh štirih zunanjih straneh
prvega nadstropja so napisana imena dvainsedemdesetih (na
vsaki strani po osemnajst) francoskih naravoslovcev in tehnikov.
Dvaintrideset bogato okrašenih paviljonov ob robu prvega
nadstropja so kasneje odstranili in namesto njih postavili
funkcionalistične nadstreške. Drugo nadstropje je prikazano s
tlorisom in pogledom in je namenjeno za odprto razgledno
ploščad. Tretje nadstropje je zaprta razgledna ploščad. Nad njim
Slika 3:
FTAilfF1^ TI 1'A.KTIL 5iT|f.KSIl£ M.EV\i IONS ESTfKlEL"RT\i ET ^Mf.^.M .EHCHIS,
Pariz 1889, Eifflov stolp:
tlorisi, pogledi in razlaga
ureditve nadstropij. Stolp
ni več takšen, kot je bil
pred sto leti. Leta 1937 so
odstranili strešno
dekoracijo nad paviljoni v
prvem nadstropju in z
oddajniki povišali stolp.
Orjaški razgledni stolp so
že od začetka so ga
uporabljali meteorologi in
astronomi, na njem so bili
postavljeni oddajniki. [de
Bures, 1988: 86-87]
Paris 1889, The Eiffel
Tower: layouts, views and
explanation of the design
of the floors. The tower
isn't as it was one
hundred years ago. In
1937 they removed the
roofdecoration above the
pavilions in the first floor
and heightening the tower
with transmitters. The
gigantic viewing tower
could be used by
meteorologists and
astronomers and for
transmitters, attached to
it.
je Eifflovo stanovanje, ki ni bilo na ogled. Stolp zaključuje
stolpič z dekorativno kupolo.
Eifflov stolp ni več takšen, kot je bil pred sto leti. Leta 1937 so
odstranili strešno dekoracijo nad paviljoni v prvem nadstropju in
z oddajniki povišali stolp za dvajset metrov, današnja višina
stolpaje 324 metrov. Orjaški razgledni stolp je namreč vedno bil
tudi uporaben in nikakor ni le ena turističnih znamenitosti Pariza.
Že od začetka so ga uporabljali meteorologi in astronomi, na
njem so bili postavljeni telegrafski ter kasneje radijski in
televizijski oddajniki.
Načrt XX - dvigala, zbiralniki in kanalizacija; diagonalni
prerez od severnega do južnega podpornega stebra
V podpornikih so skriti štirje vhodi v notranjost in v vsakem
od njih so skrita dvigala, ki obiskovalce peljejo v prvo etažo. Iz te
etaže peljejo dvigala in stopnice v drugo in iz te v tretjo etažo, ki
je skoraj tristo metrov nad tlemi. Skupno število stopnic v
vzhodnem podpornem stebru - stolpu od tal do tretjega
nadstropjaje 1665.
Izum dvigala je bil prvič prikazan na svetovni razstavi v New
Yorku nekaj več kot trideset let pred tem, leta 1853. V Evropi so
uporabili prvo hidravlično dvigalo leta 1867 na pariški svetovni
razstavi. V Eifflovem stolpu je prvič uporabljen zapleten sistem
dvonadstropnih dvigal za množično uporabo. V štirih ogromnih
betonskih temeljih so vhodi v notranjost stolpa. Sredi vsakega
podpornega stebra so bila skrita dvonadstropna dvigala z
avtomatičnim ustavljanjem, ki peljejo do prve etaže. Višina te
etaže je enaka višini katedrale Notre-Dame. Iz prve etaže peljeta
dve dvigali in dvoje stopnic v drugo etažo, ki je enaka višini
kupole Svetega Petra v Rimu. V tretjo etažo, skoraj tristo metrov
nad tlemi, peljeta iz druge etaže dve dvigali in dvoje stopnic.
Dvigala lahko prepeljejo 2350 potnikov v eni uri, saj vzpon na
vrh stolpa traja le sedem minut.
Eifflov stolp - najvišja stavba
Koje Gustave Alexandre Eiffel predstavil načrte gradbenemu
društvu leta 1885, je stolp označil kot strukturo, ki bo vedno
ostala simbol "umetnosti modernega inženirstva v stoletju
industrije in znanosti", saj se oblika stolpa prilega statičnim
izračunom in s tem poudarja zmagoslavje tehničnega duha nad
materijo. Moč matematične energije raste iz znanstvenega
izhodišča v nezavedno kraljestvo lepote.
Mnogo ljudi, tudi strokovnjakov, je menilo, da se bodo ali
sesedli temelji ali da se bo stolp podrl. Lastniki okoliških hiš so
zahtevali nadomestila za nevarnost, ki jim preti zaradi nevarnega
stolpa. Mnogi znani literati in glasbeniki so podpisali pismo, v
katerem so protestirali in zahtevali umik gradnje.
V intervjuju za Le Temps je Eiffel februarja 1887 zagovarjal
delo svojega ateljeja in prepričeval nejeverne Parižane, ki so se
bali postavitve tako visokega stolpa: "... Nihče ne more že iz risbe
same soditi, ali bo stolp grd ali lep. Zatrdno verujem, da bo
zgradba tudi lepa, zakaj pogoji statike naj bodo v sorodu s
skrivnostnimi pogoji harmonije! Prvo vodilo arhitekturne
estetike naj bi bilo, da so glavne linije stavbnega spomenika
določene s popolno prilagoditvijo njegovemu namenu. Moj stolp
ustreza namenu, da kljubuje silam potresa. Ne sme se pozabiti, da
tudi velike dimenzije prevzamejo gledalca, in so le zato tudi
egipčanske piramide učinkovite. Lepota stolpa bo svojska. Ali
mislite, da nas zato, ker smo inženirji, lepota naših konstrukcij ne
zanima, in da si hkrati, ko mislimo na trdnost in trajnost, ne
prizadevamo, da bi bile tudi izbirno oblikovane? In da ni
pravilen prenos sil v nobeni zvezi s skrivnostnimi zakonitostmi
skladnosti? Da ga veter ne bo podrl. No, prav! Mislim pa, da bo
vzgon štirih opornih stebrov, kot mi jih je izoblikoval račun, dal
vtis moči in lepote: nazorno bo videti vso drznost te večplastne
zamisli...". [Mušič, 1968:41]
Tristo metrov visok stolp, najvišjo zgradbo na svetu, so
gradili brez odrov in v le sedemnajstih mesecih. Gradnja se je
Slika 4:
Pariz 1889, Eifflov stolp:
dvigala, vodni zbiralniki
in kanalizacija -
diagonalni prerez od
severnega do južnega
podpornega stebra. V
stolpu je prvič uporabljen
zapleten sistem
dvonadstropnih dvigal za
množično uporabo. Iz
prve etaže peljeta dve
dvigali in dvoje stopnic v
drugo etažo. V tretjo
etažo peljeta iz druge
etaže dve dvigali in dvoje
stopnic. [de Bures, 1988:
88-89]
Paris 1889, The Eiffel
Tower: elevators, water
reservoirs and sewage -
diagonal section from the
North to the South
support column. For the
first time a complicated
system of two-floor
elevators for mass use
was built in the tower.
From the first floor two
elevators begin their
ascent to the second floor.
The third floor, can be
reached from the second
floor.
začela z izkopom za temelje 28. januarja 1887 inje trajala do 31.
marca 1888, ko je Eiffel prehodil vseh 1710 stopnic do vrha
stolpa in tam postavil mlaj. Vsa dela so bila zaključena 5. aprila
1889, razstava pa odprta od 15. maja do 6. novembra. Razstavo
samo sije ogledalo preko dvaintrideset milijonov obiskovalcev,
tristo metrov visok stolp pa preko dva milijona obiskovalcev.
Eifflov stolp je bil več kot štirideset let najvišja stavba na svetu.
Prvo mesto sta mu odvzela šele dva newyorkška nebotičnika,
Chrysler Building leta 1930 in takoj nato še Empire State
Building leta 1931.
Danes velja Eifflov stolp za mojstrovino devetnajstega
stoletja, vendar za vrhunsko mojstrovino tehnike, ne arhitekture.
Gre za posebno poglavje v zgodovini arhitekture, za (slepo) vejo
inženirske arhitekture, ki je doživela svoj največji razmah prav z
gradnjo objektov za svetovne razstave in pokritih železniških
peronov v drugi polovici devetnajstega stoletja. Tehnika je
dosegla svoj višek, približali so se skrajnim mejam dosegljivega.
Stolp lahko štejemo za predhodnika art nouveau in znamenitih
Guimardovih vhodov v pariški Metro. Je izrazita inženirska
arhitektura, namenjena človeku in odraža potrebe družbe in časa
devetnajstega stoletja. Pravi spomenik, zračen in prostoren, prva
skulptura iz vitkih kovinskih profilov. Gustave Eiffel je
nadaljeval in uveljavil uporabo vidnega železa v arhitekturi. Bil
je gradbeni inženir, konstruktor, in ne arhitekt. Zato se je lažje
odrekel klasičnim arhitekturnim oblikam.
Stolp nenehno navdihuje glasbenike, fotografe in ne
nazadnje: danes skoraj ni razglednice Pariza brez stolpa.
Pomen Eifflovega stolpa
Avtorji pregledov arhitekturne zgodovine Eifflov stolp
obravnavajo površno. Le Sigfried Giedion mu v knjigi Prostor,
čas in arhitektura (Space, Time and Architecture, 1940, razširjena
peta izdaja 1967) nameni posebno poglavje: "... Z občutkom
višine in zračnostije najavil stolp nova doživetja, kijih je prineslo
človeku letalo. Prelivanje spremenljivega zunanjega in
notranjega prostora med hojo navzdol po polžastem stopnišču,
ko se vzpenjajoče linije stolpa zarežejo v pariško mestno tkivo,
pričara vizijo štiridimenzionalnosti ...". Eiffel je (in njegov
atelje) je s svojo inženirsko arhitekturo ustvaril izrazito osebni
slog, ki ga z lahkoto prepoznamo v večini njegovih del. Tudi
Eifflov stolp je inženirska arhitektura, vendar namenjena
človeku. Odraža inženirsko znanje ter potrebe družbe konca
devetnajstega stoletja. S svojimi čistimi linijami in enostavnimi
oblikami predhodnik moderne funkcional(istič)ne arhitekture
[Giedion, 1967: 281]. Nikolaus Pevsner v svoji znameniti knjigi
Oris evropske arhitekture (An Outline of European Architecture,
1943) stolpa sploh ne omeni.
Vprašanje je: ali je stolp arhitektura. Nima ne notranjega
prostora, ne fasadne opne in ne strehe. Merilo stolpa ne spoštuje
klasičnega merila zgradbe in ne priznava zgodovinske
arhitekturne identitete Pariza. Stolp je več kot inženirska
arhitektura, saj je namenjen ljudem. Je ogromna skulptura, po
njem se je zgledoval tudi ruski umetnik Vladimir E. Tatlin pri
osnutku za 400 metrov visok spomenik Tretji internacionali.
Eifflov stolp povezuje tehniko in umetnost. Pri oblikovanju
stolpa so sodelovali tudi arhitekti in ne samo gradbeni inženirji.
Zato kljub povsem ravnim nosilnim elementom daje vtis izredno
prožnega in dinamičnega stolpa, bogato členjenega po višini.
Detajli stolpa so funkcionalistični, ničesar ni preveč in ničesar
premalo. Vsi sestavni deli so nujno potrebni, dekoracije skoraj ni,
predvsem zato, ker bi bila njena teža povsem odveč.
Eifflov stolp je bil revolucija: detajli stavbe so veliki, ne
spoštuje klasičnega izročila stavbe (saj ni stavba) in ne priznava
zgodovinske identitete Pariza. Francoski impresionisti so
naredili revolucijo v slikarstvu že leta 1863 (prvi je bil Edouard
Manet: Zajtrk v travi Le Dejeuner sur l'Herbe), arhitektura je na
revolucijo navkljub začetnemu zgražanju ob postavitvi Kristalne
palače čakala dobrih petindvajset let. Konservativna načela
nasprotnikov in kritikov stolpa so bila preslišana.
Eifflov stolp je postal simbol Pariza. "Paris c'est la Tour
Eiffel". Prav zaradi prevelike popularnosti stolpa je težko
objektivno oceniti njegovo vrednost in vlogo v razvoju
arhitekture. Že v času gradnje je bil deležen številnih kritik in
nasprotovanj ter ostaja v arhitekturni stroki deloma nerazumljen
še danes. "Lepota stolpa bo svojska", je dejal Eiffel, in kako prav
jeimel! Stolp morda ni lep, njegova lepota je drugje. Zaradi svoje
višine in izjemne lahkosti je največji tehnološki dosežek gradnje
19. stoletja. Stolp je slavolok zmage tehnike v devetnajstem
stoletju. Nikoli ni bil obravnavan kot arhitektura. Za svojega so
ga vzeli moderni kiparji in slikarji, arhitekti moderne so se ga
izogibali in ga označevali za inženirsko arhitekturo. Le Le
Corbusier je hvalil tako Paxtonovo kristalno palačo kot tudi
Eifflov stolp [Le Corbusier, 1925].
Naj na koncu še enkrat povzamem, kaj je Eiffel o obliki
svojega Stolpa govoril v intervjuju za Le Temps februarja 1887:
"... prvo vodilo arhitekturne estetike naj bi bilo, da so glavne
linije stavbnega spomenika določene s popolno prilagoditvijo
njegovemu namenu. Moj stolp ustreza namenu, da kljubuje silam
potresa ...". Trditev, ki jo lahko pripišemo kateremukoli
funkcionalistu - arhitektu moderne in seje ta ne bi sramoval.
Detajli železnih stebrov v Paxtonovi Kristalni palači,
zgrajeni za prvo svetovno razstavo leta 1851 v Londonu, in v
Bogardusovem stolpu, katerih načrte je naredil za svetovno
razstavo leta 1853 v New Yorku, so povsem historicistični, vsi
imajo bazo in kapitel. Eiffel je prekinil s tradicionalnimi
oblikami, stolp je sestavljen iz povsem ravnih nosilcev, ki so že
bližje detajlom arhitekta Mies van der Roheja. Zaradi velikost
stolpa so tudi detajli stikovanja veliki in grobi. S čistimi linijami
posameznih elementov in njihovimi enostavnimi oblikami je
Eifflov stolp predhodnik moderne funkcionalne arhitekture.
Eugene Emmanuele Viollet-le-Duc je trdil, da mora železna
konstrukcija pripeljati do novih vrst opore in obokanja ter zato do
nove arhitekturne oblike. Delno je to pokazala tudi arhitektura
pariške razstave leta 1889 z Galerie des Machines in Eifflovim
stolpom. Proti koncu stoletjaje bilo čedalje več stavb grajenih na
bolj svoboden, naturalističen način. Uveljavljal seje dekorativni
novi slog, art nouveau, ki ga ni oteževala tradicionalna imitacija.
Nove detajle z vidno uporabo železa je prinesel art nouveau
najprej v Belgiji in Franciji. Victor Horta je za pročelje Maison
du Peuple v Bruslju (1896-99) uporabil ukrivljeno steklo in
vidno železno fasadno konstrukcijo. Z dekoracijo je podčrtal
vitko eleganco železne konstrukcije. Zgradba velja za najbolj
izvirno in napredno delo obdobja. Znameniti vhodi v pariški
Metro (1899-1904) Henrija Guimarda so prav tako iz železa in
stekla. Detajli so oblikovani individualno, prevladujejo zapleteni
rastlinski vzorci.
Jeklo, izboljšano in oplemeniteno železo, so začeli
uporabljati po letu 1890. Za moderni funkcionalni slog, ki seje
kot protiutež in reakcija na art nouveau začel v dvajsetih letih
našega stoletja, je značilna uporaba jekla in armiranega betona.
Gradnja z jeklom je omogočila odprto načrtovanje, saj zunanje
ali notranje stene ne nosijo strehe, omogočila je visoke zgradbe -
nebotičnike in velike razpone brez vmesnih podpor.
Funkcionalni slog odlikujejo asimetrična razvrstitev preprostih
geometričnih oblik, jekleni stebri v notranjosti in s tem
omogočena obsežna zasteklitev zunanjih površin, kar lepo
ponazorita Albert Kahn z Rouge River Glass Plant, Dearborn,
Michigan (1924) in Ludwig Mies van der Rohe z nemškim
paviljonom za svetovno razstavo, Barcelona (1929).
Funkcionalizem je slog, kije združeval različne smeri v prvi
polovici dvajsetega stoletja: od Wrightove organske arhitekture,
preko racionalizma Miesa van der Roha, Mendhelsonovega
ekspresionizma in Terragnijevega monumentalizma do strogih
geometrijskih oblik Le Corbusiera. Eno temeljnih teoretičnih
izhodišč funkcionalizma je, da je glavni element arhitekturnega
izraza konstrukcija, nosilno ogrodje, torej skelet objekta. Nove
generacije arhitektov danes znova odkrivajo funkcionalizem.
Viri in literatura
Brezar, V., 1987: Detajl kot element arhitektonskega jezika. FAGG, VTOZD
Arhitektura, Ljubljana.
de Bures, C., 1988: Latour de 300 metres. Editions Andre Delcourt, Lausanne.
Giedion, S.,1967: Space, Time and Architecture. Harvard university press,
Cambridge, Mass.
Hitchcock, H.-R., 1982: Architecture: Nineteenth and twentieth centuries.
Penguin Books, Harmondsworth, London.
Lampugnani, V.M., 1988: The Thames and Hudson Dictionary of 20th-Century
Architecture. Thames and Hudson, London.
Le Corbusier, 1925: Urbanisme. G. Cres, Paris.
Lemoine, B., 1983: Gustave Eiffel. Fernand Hazan, Pariz.
Mušič, M., 1968: Veliki arhitekti III. Založba obzorja Maribor, Maribor.
Pevsner, N., 1966: Oris evropske arhitekture. (naslov izvirnika: An Outline of
European Architecture. Prevod: H. Menaše). Državna založba Slovenije,
Ljubljana
http://www.fgg.uni-lj.si/kmk/ESDEP/master/wg01b/t0430.htm (oktober 2004)
http://ia.essortment.com/eiffeltowerinf_rbwi.htm (september 2004)
http://www.sz-metal.si/company/history-s.htm (september 2004)
http://www.tour-eiffel.fr/teiffel/uk/documentation/chiffres/page/identite.html
(avgust 2004)
asist Lara Slivnik
prof dr Jože Kušar
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
lara.slivnik@arh.uni-lj.si
2oo4/2
AR
UDK 72: 364.65 - 056.25
COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek
prejeto 1.10.2004
Domen Zupančič
OVIRA V ARHITEKTURI
The obstacle in architecture
izvleček
Arhitekturne ovire so ovire, ki onemogočajo prosto gibanje v prostoru. Ovire
niso nastale le v preteklosti, nastajajo tudi danes, ko je pozornost arhitektov
usmerjena v udobje uporabnikov prostora bolj kot kdajkoli prej. Nekatere ovire
so zakrite in teje opazne. Robnik brez uvoza na pločnik je kot zid, vozičkarji so
prisiljeni uporabljati cestišče. Cestni profil je trasa, kjer se gibajo različni
uporabniki od motornih vozil, kolesarjev, pešcev, mamic z vozički, rolkarjev do
otrok. Primeri ozkih ulic so pogosti, potrebujejo skrbno preučitev in posege v
prostor. Pri teh primerih gre zasledovati mešano uporabo cestišča, največjo
pozornost pa gre nameniti motornemu prometu, ki ga je potrebno na teh odsekih
umiriti in minimizirati. Poleg cestišča se arhitekturne ovire pojavljajo pri vstopih
v zgradbe javnega značaja kot so zdravstveni dom, trgovina, prostori javne
uprave, uradi upanstva, gostilne in ostali lokali.
Teoretični del članka sloni na osveščanju vseh, ki se ukvarjamo: z urejanjem
prostora, s sprejemanjem odločitev in ostalimi dejavnostmi, ki vplivajo na
grajeni prostor. Ovire bodo obstajale tudi v prihodnosti, njihovo zaznavanje in
reševanje naj se odvija na papirju in manj v prostoru.
Okolje, ki razumeva in spoštuje vse uporabnike prostora, je demokratično in
kulturno osveščeno. Spoštovanje soljudi, graditi za ljudi je glavno vodilo
arhitektov in planerjev.
ključne besede:
arhitekturna ovira, bivalno okolje, kultura, promet, vozičkarji, cestni profil
abstract
Architectural obstacles are those, which prevent comfortable mobility in a
space. Obstacles weren't built only in the past; they are still created today
although the attention of architects, more than ever before, focuses on the
comfort of all users of space. Some obstacles are hidden and hard to discern. A
curb stone is like a wall if devoid of a ramp to the pavement; wheelchair users are
forced to use the road. The road profile is a route where different users move,
from motor vehicles, cyclists, pedestrians, mothers with prams, roller bladers to
children. Examples of narrow streets are common and demand careful study of
spatial interventions. In such cases mixed use ofthe road should be pursued, with
most attention given to motorised traffic, which should be calmed and
minimised. Besides roads, architectural obstacles can be seen at entrances to
public buildings, such as health care centres, shops, public administration
offices, the mayor's office, restaurants and other places.
The theoretical part of the article deals with raising consciousness ofall persons
involved with spatial management, decision making and other activities that
affect the built environment. Obstacles will exist even in the future; their
recognition and solving should occur on paper and less in the physical space.
An environment, which understands and respects all spatial users, is democratic
and culturally conscious. Respect for others and building for the people is the
main guidancefor architects andplanners.
key words:
architectural obstacle, living environment, culture, traffic, wheel chair users,
road profile
Ovira v arhitekturi je oznaka za neenotno vrednotenje
uporabnikov prostora. Pojav ovire in zaznavanje le-te sta dve
osnovni entiteti, ki ju mora v prvi vrsti poznati oblikovalec
prostora, najsi je to urbanist, arhitekt ali krajinski arhitekt.
Arhitekturna ovira je napačno izveden detajl - s tem se odpira
problematika ovire, ko govorimo o detajlu.
Problematika
Poglavje zajema predstavitev problematike v teoriji,
poglobljeno išče vzroke nastanka ovir, določa oviro kot tako in
pomen arhitekturne ovire. Na tem mestu se opira na področje
delovanja psihosocialnih odnosov med ljudmi in odnosov med
ljudmi in stvarmi. Izraz diskvalifikacije in neenotnosti
uporabnikov je viden prav pri pojavu ovir, enotnost uporabnikov
pomeni prostor brez ovir. Iskanje aksioma ovire nas privede do
elementarnih vrednot ljudi, kaže na podobo kulture območja in
regije. Kultura je del človeške civilizacije in prav kultura določa
človeka ter odnose med ljudmi ter tudi do stvari.
Opredelitev ovire v prostoru je nujna.V nadaljevanju bo
razvidna večplastnost sestave določene ovire. Poleg kazalca
kulturne razvitosti zasledujem pri oviri še ekonomsko plat
(potencialna točka nesreče - zavarovanja, investicija odprave
ovire, potrata sredstev za napačne odločitve); ekološko plat
(uporaba napačnih materialov, odstranitev materiala in njegova
pravilna reciklaža, ponovna vgraditev materiala - dodatna poraba
energije).
Osnovni elementi:
A človek
B človek / element
Relacija (o):
Dialog (človek - človek)
Dostop (človek - vrata)
Pogled (človek - okno)
Dotik (človek - kljuka)
Sluh (človek - hrup)
Relacij je mnogo, predstavljene so le izrazitejše.
Matematika:
A o B > 0	ni ovire
A o B < 0	ovira
Ovira je rezultat odnosa med A in B.
Slika 1: Relacija zaznave ovire.
The relation ofobstacle perception.
Ovira ni samo po sebi razumljivo stanje nečesa; ovira je
negativna relacija med uporabnikom (A) in uporabljenim (B).
Pozitivna relacija A in B pomeni, da je rešitev pozitivna in je
uporabnik zadovoljen z uporabo. Ovire ni. Ovira nastane takrat,
ko uporabnik ni zadovoljen z uporabo, v tem primeru je relacija
negativna. Na tem mestu povzamem, daje ovira rezultat odnosa.
Določiti je potrebno uporabnika in uporabo ter posledično
definirati medsebojni odnos. Zaradi narave naloge določimo
uporabnike urbanega prostora. V tem primeru so uporabniki
ljudje in z njimi povezana prevozna sredstva. Prevozna sredstva
so naprave, elementi, ki nudijo premikanje ljudi in tovora.
Relacije med A in B bodo v nadaljevanju iskane v urbanem
prostoru (vas, mesto).
OVIRA V ARHITEKTURI
Za lažje razumevanje opredelitev gibanja ljudi: ljudje se
gibajo na več načinov iz različnih vzrokov, gibanje ljudi ni nujno
vezano na prevozna sredstva. Osnovni poznani načini gibanja v
urbanem prostoru so:
-	hoja,
-	kolesarjenje,
-	vožnja z motornim vozilom,
-	vožnja z javnimi prometnimi sredstvi (avtobus, vlak,
podzemna železnica).
Poleg osnovnih premikanj se ljudje gibajo še s pripomočki in
ostalimi napravami:
-	vozički,
-	berglami,
-	rolerji,
-	pomičnimi trakovi in stopnicami,
-	dvigali.
Vzroki izbire načina ali sredstva premikanja so različni: socialni,
ekonomski, zdravstveni, modni (trendovski), kulturni.
Podrobnejša razdelitev skupin vzrokov nas privede k boljšemu
razumevanju uporabnika in njegovega odnosa do okolja.
socialni	ekonomski	zdravstveni
izbira javnega prometa zaradi druženja gibanje v množici osebni avtomobil nudi intimo med hojo se pogovarjam in gibam lastna izbira sopotnikov pri osebnem vozilu frustracije ob iskanju parkirnega mesta ob prometni konici imam nov avtomobil naj ga vsi vidijo voziček omogoča izhod iz hiše in srečevanje ljudi v mestu	lastni osebni avtomobil nudi neodvisnost javni promet je cenejši od osebnega dvigalo je hitrejše od hoje po stopnicah kolesarjenje je cenejše od javnega prometa kolo ne potrebuje parkirnega listka uporaba osebnega vozila zagotavlja prejemanje kilometrine na delovnem mestu	gibalno ovirani ljudje hoja je šport kolesarjenje je šport dvigalo nas brez pripelje telesnega napora rolanje je šport v avtobusih in vlakih hitreje dobimo virozo ali drugo bolezen manj stresa z uporabo javnega prometa voziček omogoča gibanje po prostoru bergle omogočajo premikanje
modni / trendovski	kulturni	
rolanje je hitro premikanje po urbanem prostoru rolkanje je stil skiro je kombinacija hoje in rolanja skiro nesem s seboj v učilnico, pisarno, trgovino	stereotip o javnem prometu namenjenemu gibati se brez stresa sprehod po mestu gibam se okolju prijazno in uporabljam javni promet, kolo ali hodim	
Slika 2: Osnovne skupine vzrokov.
Basic groups of causes.
Odnos do urbanega okolja je pri vsakem posamezniku
različen. Iz tabele je razvidno, da je popolno razumevanje
prostora in njihovih uporabnikov nemogoče, odnose lahko
predvidimo in opredelimo s posebnimi raziskavami oz anketami.
Družbeni status, zdravstveno stanje in ostali elementi so
spremenljivi v času in prostoru. Spremenljivost je del sodobne
družbe in je ne gre jemati kot negativni faktor. Spremenljivost
pogojuje različne indikacije in kontraindikacije med uporabniki
in prostorom. Kontraindikacija v obliki ovire najbolj prizadene
uporabnike v zdravstveni skupini. Pojav ovire je različen. Kdaj,
kje in kako so poglavitna vprašanja, ki omogočajo iskanje in
reševanje ovir?
Pri gibanju v urbanem prostoru doživljamo različne
arhitekturne elemente:
-	stopnišče,
-	zid,
-	urbana oprema,
-	strešine,
-	tlak,
-	odprtine,
-	svetila.
Vsak element ima svoje zakonitosti v postavitvi, dimenzijah,
materialih in funkcionalnih lastnosti. Odstopanje od priporočenih
območij privede do nepravilnosti v uporabi in osnovnih lastnosti
elementa. V strokovni literaturi obstaja precej priročnikov, ki
opisujejo ta del področja (npr.: Vovk, Marija, 2000, Načrtovanje
in prilagajanje grajenega okolja v korist funkcionalno oviranim
ljudem). Naloga naloge je orientirana v iskanje ovir in njih
preprečevanje oz predelave v optimalne rešitve. Pri terenskem
delu je bilo opaženo, da se arhitekturne ovire pojavljajo v
kombinacijah z ostalimi prostorskimi stiskami oz. anomalijami.
Pojav označujem za domino efekt, slaba rešitev vhoda iz vidika
načrtovanja, izbire materialov in pritiska investitorja privede do
kombinacije, ki ni samo ovira dostopa, temveč točka potencialne
nesreče. Posledice nesreče, kjer je dokazana malomarnost pri
izvedbi, krije zavarovalnica lastnika oz. posledično bremeni
projektanta. Zaznavanje ovir in njihovo odstranjevanje ni samo v
prid kulturi ljudi, temveč v ekonomsko koristi lastniku oz
upravljalcu objekta.
Vrste ovir
Ovire so omejene na urbani prostor. Iskanje ovir v naravnem
okolju ni smotrno, saj naravno okolje oblikujejo vsi procesi v (do
sedaj še) nezavednem kaotičnem sistemu brez skupnega cilja.
Urbano okolje oblikuje in ureja predvsem človek oz družba, kjer
obstaja skupni cilj - bivanje in preživetje. Vsaka grajena struktura
je postavljena z nekim namenom, arhitektura gradi uporabni
prostor in ne umetniških neuporabnih artefaktov. Uporabnost je
merilo arhitekture, predvsem varnakularne arhitekture, ki tiho
vznika, ponika in se prilagaja; a vedno vnaša kulturo preprostega
človeka. Vernakularna arhitektura ima ovire, vendar so se
reševale sprotno, ko so bile zaznane. Starejši ljudje so se preselili
v manjše hiše (preužitkarske) ali se nastanili v pritličju. Današnja
arhitektura nastaja bistveno hitreje in se podaja pod različnimi
vplivi, še najbolj pod ekonomskimi. Vzpostavitev predpisov,
uredb in zakonov sicer ureja področje načrtovanja in gradnje,
vendar kontraindikacija nastane pri razumevanju uporabe
arhitekturnega elementa in med uporabniki. Regulativa ni
zadosten pojem urejanja prostora.
Na primer vhodi v gostinske in ostale objekte v vernakularnih
delih vasi: gostota pozidave je visoka, gradbena linija objektov je
postavljena tik ob cestišče in nudi malo tolerančnega prostora.
Ulice so ozke. Zaradi zahtev ulice, pometa in funkcije dostopa in
vstopa v javni objekt se pojavljajo bolj ali manj posrečene rešitve.
Nekatere rešitve združujejo območje vstopa s parkirišči in
stopniščem. Vstop je zaprt s parkiranimi vozili, vozila posegajo v
pas cestišča in zapirajo pot kolesarjem in ostalim gibajočim se po
pločniku.
Razumevanje ovir je mogoče z njihovo razdelitvijo, ob tem da
OVIRA V ARHITEKTURI
jih razporedimo v skupine, jih lažje obravnavamo in jim
določimo kriterije, ki so značilni za določeno vrsto ovir.
V urbanem prostoru ločimo štiri poglavitne skupine ovir z
vidika gibanja:
-	vizualne ovire,
-	prostorske ovire,
-	svetlobne ovire,
-	zvočne ovire.
ML
i
Z.
IM
3	4
Slika 3: Nabor osnovnih ovir z vidika gibanja.
A set of basic obstacles from the aspect of mobility.
Vizualne ovire
V sklopu vizualnih ovir zajemamo take ovire, ki onemogočajo
vizualno branje okolja. Vizualna ovira povečuje nevarnost.
Primer žive meje na robu cestišča onemogoča varen pregled na
cestišče in prihajajoča vozila in ostale udeležence v prometu.
Zakrivanje pogleda je osnovna ugotovitev, ki povzroča vizualno
oviro. Teoretično tu zasledujemo, da je uporabnik brez
zadovoljive količine podatkov, ki bi nudili pravo informacijo.
Odločitev je pomanjkljiva in rizična. Potencial napačne odločitve
je velik in v skrajnem primeru privede do nesreče.
Del arhitekturnih elementov v okolju so usmerjevalne table,
smerokazi, obveščevalne table, semaforji, ki jih uvrščamo v
skupino usmerjevalne grafike. Usmerjevalna grafikaje področje,
kjer so jasno opredeljene smernice oblikovanja detajla in celote.
Opazovalec mora razumeti namen usmerjevanja, barvno mora
biti opredeljena pomembnost ali skupinska pripadnost podatka.
Tabla je medij s podatki, ki v glavi opazovalca postanejo
uporabna informacija. Ponuja se primerjava z računalniškim
jezikom.
Hitrejša berljivost potrebuje manj časa do cilja. Vplivi na čas
odločanja so različni. Izpostaviti gre dva indikatorja: starost
gibajočega in berljivost podatkov. Starejši kot je, bolj je prisoten
šum, kar razlaga informacijska teorija. Skrajni primer vizualne
ovire je preobremenitev s podatki, ko so podatki predstavljeni
neusklajeno in zahtevajo od opazovalca hitro in jasno odločitev.
Smerokazi na križiščih so unificirani, kajti spadajo med prometne
znake in označbe cestišč. Usmerjevalne table v sklopu turistične
Smeri potovanja:
A
B
Stikalo:
0	tokokrog ni sklenjen
1	tokokrog je sklenjen
Uporaba vizualne komunikacije v prostoru je sledenje podatkom okolice
in primerjanje namenom gibajočega. Potrditev namena je 1, nepravi
podatek je 0.
Miselna znaka oz točka odločitve:
IF > 1 > GO TO A
IF > 0 > GO TO B
Pomemben je še dodatni miselni element gibajočega: čas odločanja.
Slika 4: Digitalno zaznavanje.
Digital perception.
ponudbe, trgovske ali gostinske ponudbe so pogosto izdelane
neusklajeno. Rezultat je kaotičnost in nepreglednost, torej prav
nasprotno namenu usmerjevalne table.
Nastanek vizualnih ovir je postopen. V primeru tabel je
razvidna nekonsistentnost upravljavca prostora. S postopnim
dodajanjem napisov in usmeritev je križišče postalo neberljivo za
nepoznavalca. Rešitve pri odpravi teh zagat so preproste, na
nivoju lokalne skupnosti je potrebna jasna opredelitev
usmerjevalne grafike v prostoru, ki ima lahko več pojavnih oblik,
odvisno od zajetih tematik. Pojav nestrokovno izdelanih tabel s
tem ni odpravljen, potrebno je obveščanje občanov s strani
lokalne skupnosti, kje in kako se pridobi soglasje za izdelavo in
postavitev table.
*>	V
Slika 5: Neusklajenost usmerjevalne grafike je vizualna ovira.
Poorly harmonised signposts are visual barriers.
Vizualna ovira je ovira, ki ovira pogled ali onemogoča jasno
zaznavanje prostora. Obe hibi sta negativni in vplivata na čas
odločanja, zmedenost opazovalca ter negativno zaznavo
prostora.
Prostorske ovire
Ob omembi ovire v arhitekturi najprej pomislimo na
prostorske ovire. Sem spadajo vse ovire, ki dejansko ovirajo
gibanje. Za zapornika v zaporu je zid arhitekturna ovira.
Prispodoba zidu je za vozičkarja poznana, rob pločnika visokega
le nekaj centimetrov je mentalni zid, ki ga ni mogoče preseči.
Pločnik ni le zid, ki ga ni mogoče preseči, je rob, s katerega je
mogoče tudi pasti ali zdrsniti.
Zaznavanje ovir v prostoru zahteva več elementov, začenši pri
zavedanju potreb uporabnika, danosti v prostoru, poznavanju
tehnik gibanja in kulturne razvitosti družbe.
OVIRA V ARHITEKTURI
Slika 6: Robnik postane mentalni zid.
The curb stone becomes a mental barrier.
Prostorske ovire so fizični elementi v arhitekturi, ki
onemogočajo ali otežujejo gibanje. Zaznavanje teh ovir je
neposredno - z dotikom. Prostorska ovira za vozičkaija ni zgolj
stopnišče, ovira je nenatančno izveden tlak, cvetlična korita
nameščena ob vhodih, nepravo bodikasto grmičevje ob ograjah,
ki se razbohoti na pločnik.
Tlakovane površine z granitnimi kockami in ostalimi grobo
klesanimi materiali zahteva natančnost pri izvedbi. Groba
površina materiala pripomore k pasivni varnosti, ker otežuje zdrs,
padec. Nenatančno izveden tlak granitnih kock ima pregloboke
in preširoke spoje, ki onemogočajo lagodno gibanje. Nastala
prostorska ovira ne prizadene le vozičkarjev, vpliva na rolerje,
rolkarje, mamice z vozički, ne nazadnje tudi hoja v čevljih ni
prijetna. Poleg psihološke nezadovoljnosti gre opozoriti na
področje varnosti. Pasivna nevarnost takega tlaka je zakrita,
pojavi se ob zmrzali, ki se pojavi v spojih in pot postane
poledenela. Zadrževanje vode med spoji, zamrznitve,
odtaljevanje, izpiranje posipnih preparatov v fuge pospešuje
mehanski in kemični razpad tlaka. Integralnost primera je
mogoče razdelati na naslednje vidike/neznanke, ki so povezani z
oviro:
psihološki vidik	motnja v gibanju, neugodno tresenje med gibanjem, napetost
zdravstveni vidik	nevarnost padca ali zdrsa v zimskem času, poškodbe, nesreča
ekonomski vidik	nepravilni detajli: pogostejše vzdrževanje pasivna nevarnost, nezgodno zavarovanje poškodb
upravljalski vidik	nepredvideno pogostejše vzdrževanje, poraba večje količine časa za servisiranje
ekološki vidik	večja poraba materiala, povečane količine cestnega posipa (sol, pesek), povečane koncentracije soli v meteornih vodah
Slika 7: Integralnost primera kot nabor neznank.
A comprehensive example as a set ofunknowns.
Naslednji odvod enačbe ovire v prostoru pokaže na osnovne
sestavne elemente:
človek	psihologija, zdravje
čas	ekonomski vidik, upravljalski vidik
narava	ekološki vidik, energija
Slika 8: Odvod funkcije.
Solutions of the function.
Zgoraj opisani primer določa prostorsko oviro, kjer je jasno
vidno "vplivno območje" ovire v prostoru oz. ovire kot take v
arhitekturi.
Poznamo osnovne prostorske ovire:
-	rob cestišča z robnikom,
-	stopnišče brez držal in klančine,
-	prag ob vstopih vjavne objekte,
-	(pre)ozki hodnik in ostali koridorji gibanja.
Vpliv presega meje arhitekture in deluje kot diseminacija
bolezenskih klic na celotno telo prostora. Postavitev raznih
cvetličnih korit ob vhodih, dovoznih poteh onemogoča
intervencijskim vozilom neposreden dostop do objektov.
Posledice so jasne: izguba časa ob dostopu, neracionalno
povečanje nevarnosti reševalcev. Nepredvidljivi dogodki
vplivajo na vedenje ljudi negativno - panika, nemoč, tesnoba, kar
še dodatno povečuje čas intervencije.
Racionalizacija prostorske ovire izpostavi avtomobil kot
pasivno - mobilno prostorsko oviro. Avtomobil, parkiran na
pločniku je ovira. Z izboljšanjem cestnega profila je mogoče
OVIRA V ARHITEKTURI
t v/
v/ 3>
Slika 9: Avtomobil je mobilna prostorska ovira.
The motor car is a mobile spatial obstacle.
obstoječo količino avtomobilov sestaviti tako, da se zoži vozni
pas za vozila, omogočimo parkiranje na delu cestišča, pridobimo
zeleni pas ob pločniku in čistpločnik za gibanje pešcev.
Predlagana rešitev poveča pasivno varnost, onemogoča hitro
gibanje vozil ter posledično zmanjšuje količino hrupa (zvočna
ovira). Rešitev je ekonomsko in ekološko podprta, vendar
zaznava ni direktna. Investicija v boljše kvalitetno okolje
zmanjšuje verjetnost hujše nesreče - manjše tveganje
zavarovalnice, ekološka posledica predlagane rešitve je manjši
hrup, manjše hitrosti - manjša količina drobnih delcev in prahu v
zraku, manjša poraba goriva. Ekonomske in ekološke prednosti
so v tem merilu težje opazne, rezultati so opazni šele na merilu
mesta kot rezultat celovite rešitve prometa.
Zvočne ovire
Zvok v mejah sprejemljivosti je znosen in ne predstavlja
ovire. Zvok kot ovira nastane v primeru, ko moti komunikacijo
med ljudmi, ovira spanec, povzroča motnje med ljudmi in tudi pri
živalih. Negativni vplivi zvoka se odražajo s časovnim zamikom,
prek poškodb sluha, slabe koncentracije, onemogočanjem učenja,
vpliv na orientacijo; pri živalih povzroča hrup stres in motnje v
prehrani in reprodukciji. Daljša izpostavljanja hrupu privedejo do
naglušnosti oz pomika slušnega praga. Zvočne ovire so seštevki
drobnih prekoračitev mejnih vrednosti. M. Cudina [Cudina,
2001: 116] označuje hrup v naravnem in življenjskem okolju kot
Slika 10: Nezasenčene in usmerjene svetilke.
Un-shaded and directed lighting.
komunalni hrup. Komunalni hrup se nanaša na zunanji hrup inje
posledica razvoja industrije. Vzroki komunalnega hrupa so:
-	hrup prometa (po tirih, cestišču, vodi ali zraku),
-	industrijski viri, tovarne, obrati, servisne delavnice,
generatorji,
-	strelišča (vojska, šport, policija),
-	gradbena dela na prostem,
-	črpalne postaje, kompresorji,
-	klimatske naprave, hladilniki, prezračevalniki,
-	koncerti na prostem, športne prireditve,
-	ljudje,
-	vremenski zvočni efekti.
Histogram meritve stanovanja v Ljubljani prikazujejo jasno
ločnico med hrupom v notranjosti objekta in v okolici [Cudina,
2001:119]. Hrup oz. zvočni tlakvokolici izbranega stanovanjase
giba na intervalu 60dB(A) in 75 dB(A).
Odgovor arhitekture na povišane vrednosti zvočne
onesnaženosti je v skrbnejši izvedbi detajlov, povečani debelini
izolacije, ob cestiščih se pojavljajo vedno bolj sofisticirane
zvočne izolacije in odbojne ograje. Protihrupne ograje so
izvedene na različne načine in jih delim na:
-	biološke oz. ozelenjene,
-	grajene.
Skupna značilnost teh ograj je vpojnost zvočnega tlaka. Vpojnost
je možno doseči s povečanjem grobe površine, kjer so ploskve
nepravilno postavljene in onemogočajo enosmerno, enakomerno
odbijanje valovanja.
OVIRA V ARHITEKTURI
Svetlobne ovire
Zunanje osvetljevanje je enako pomembno kot osvetljevanje
notranjih prostorov. V urbanem okolju ima zunanja razsvetljava
več vlog poleg osnovne osvetlitve prostora. Obstajajo še
psihološki, estetski in ostali vidiki. Javna razsvetljava v urbanem
okolju zmanjša verjetnost vandalizma in kriminala, poveča
občutek varnosti sprehajalcev. Nočno osvetljevanje kulturno
zgodovinskih spomenikov, cerkva in objektov ter parkov ima
estetsko komponento. Ne smemo pa pozabiti na osvetljevanje
reklamnih panojev na fasadah, ob cestah in mestnih vpadnicah.
Velikokrat so taka osvetljevanja opravljena nekorektno in
nestrokovno kar privede od svetlobnega onesnaževanja nočnega
neba.
Nekorektno izvedena osvetlitev lahko osvetljuje osnovni
predmet in okolico, svetlobni žarki potujejo prosto mimo
predmeta. Svetloba potuje v različne smeri. Če je luč javne
razsvetljave nezasenčena, bo motila voznike, svetlobni snopi
bodo potovali tudi v horizontalni smeri. Delno ali povsem
nezasenčene svetilke zmanjšujejo kontrast osvetljevanja.
Nezasenčena svetilka seva svetlobo v vse smeri. Svetlobne
krogle in nezasenčene svetlobne cevi so primeri takih svetilk. Ker
sevajo širokokotno in ne proti tlom, ki naj bi jih osvetljevale, je
znaten del električne in svetlobne energije izgubljen. Delno
zasenčene svetilke omejujejo svetlobnemu snopu, da bi se širil v
vse smeri. Navkljub tehnični izpopolnjenosti svetilke še vedno
širijo del svetlobe v horizontalni smeri, kar spet privede do
motenj življenjskega procesa nočnih živih bitij.
Zasenčena svetilka seva vso svetlobo pod vodoravno ravnino.
Kot pri delno zasenčenih svetilkah je osvetljevanje v vodoravni
ravnini ali nad njo omejeno z odbojnim zaslonom, ki svetlobo
usmerjeno v neželeno smer odbije proti tlom in tako zmanjšuje
porabo električne energije.
Pojav svetlobnega onesnaževanja je mogoče omejiti na več
načinov. Možna je zamenjava svetilk, popravek kota
osvetljevanja, v primerih osvetljevanja zgradb in reklamnih
panojev je mogoča uvedba časovnega termina osvetljevanja.
Časovno omejeni intervali osvetljevanja omogočajo prihranek
količine električne energije in zmanjšajo stopnjo svetlobnega
onesnaževanja.
Arhitektura je oblikovanje funkcionalnega estetskega
bivalnega prostora na osnovi uporabnika. Uporabnik samostojne
družinske hiše je poznan; uporabnik prostora v merilu urbanega
prostora je teže določljiv oz. gre za sledenje navodilom
zakonodajalca, pravilnikom, zakonom, statistikam in smernicam
investitorja. Slepo sledenje regulativi ne omogoča zaznavanja
celotne problematike, nujno je aksiomatično poznavanje potreb
in gibanja uporabnikov prostora.
Priročniki, ki omogočajo pravilnejše izvedbe dostopov,
cestnih profilov in ostalih elementov arhitekture so koristni in
potrebni, vendar so le del smernic. Iskreno poznavanje potreb in
visoka stopnja kulturne osveščenosti omogočajo demokratično
oblikovanje bivalnega prostora. Rešitve na papirju so lahko
dobre rešitve, izvedba teh rešitev v prostoru in njih uporaba skozi
leto (letni časi) omogočata kvaliteto bivalnega okolja.
Nikoli ne bomo odpravili vseh ovir v prostoru, saj nastajajo
sproti z uporabo in razvojem ter predvsem zaradi človeške
malomarnosti, kulturne nedoraslosti in duhovne diskriminacije.
Viri in literatura
Čudina, M. (2001) Tehnična akustika, Merjenje, vrednotenje in zmanjševanje
hrupa in vibracij, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za strojništvo, Ljubljana.
Zupančič, D (2004) Logika vernakularne arhitekture nasproti novemu
grajenemu tkivu, Urbani izziv, Let. 15, št. 1, Str 60 - 67, Ljubljana.
Parker, P.P. & Richards, C (1997) Architecture and order, Approaches to Social
Space, Routledge, New York, USA.
Grabec, I. & Sachse, W. (1997) Synergetics of Measurement, Prediction and
Control, springer, Berlin, Germany.
Vovk, M. (2000) Načrtovanje in prilagajanje grajenega okolja v korist
funkcionalno oviranim ljudem, Urbanistični inštitut RS, Ljubljana.
Holmes-Siedle, J. (1997) Barrier-free Design, Amanual for building designers
and managers, AP, Great Britain.
Jensen, O.B. & Richardson, T. (2004) Making European Space, Mobility,
power and territorial identity, Routledge, London, Great Britain.
Stemshorn, A. (1995) Barrierefrei, Bauen fuer Behinderte und Betagte, 3.
Auflage, Koch, Dutschland.
asist mag Domen Zupančič
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
domen.zupancic@arh.uni-lj.si
Edo Wallner
2oo4/2
AR
izvleček
V času razcveta arhitekture grajene v kamnu, kot je antična grška arhitektura, so
bili detajli konstrukcije praktično enaki detajlom arhitekture. Danes najdemo
več razlik. Pogosto se konstrukcijske detajle zakriva, da ne kvarijo arhitekture.
Kadar so konstrukcijski detajli kvalitetno rešeni, tedaj konstrukcijskih detajlov
ni potrebno skrivati. V takem primeru kvalitetno izvedeni detajli objektu kot
arhitekturni celoti dajo dodatno vrednost, saj je znano, da se vrednost
arhitekturne celote meri po lepoti detajlov. V prispevku je predstavljenih nekaj
vidikov oblikovanja konstrukcijskih detajlov.
abstract
During the times when architecture built in stone blossomed, such as ancient
Greek architecture, structural details were practically identical to architectural
details. Today there are more differences. Often the structural detail is hidden,
not to spoil the architecture. If structural details are well-designed they don't
have to be hidden. In such cases well-designed details can give added value to the
building as an architectural entity, after all, common knowledge is that value of
an architectural entity is measured by the beauty of its details. The article
presents several aspects of designing structural details.
ključne besede:
konstrukcije, detajli, spoji, podpore
key words:
structures, details, joints, supports
Ustrezen detajl ponavadi nastane kot odgovor na cel kup
vprašanj, ki jih je potrebno razrešiti, da bi s tem detajl zadostil
vsem potrebam dane situacije. Današnji detajli so veliko bolj
zahtevni kotnekoč, saj se graditelj srečuje s čedalje več gradivi in
funkcionalnimi zahtevami. Veliko različnih gradiv ni glavni
problem, večji problem pa so naše zahteve in standardi, ki si jih
sami zastavljamo in naj bi bili dosegljivi tudi v najbolj ekstremnih
pogojih. Te naše zahteve so tiste, ki poganjajo razvoj novih
materialov in povečujejo njihovo številčnost.
Kombiniranje različnih materialov pri enem samem detajlu je
danes nuja, saj je potrebno praktično vsakodnevno preverjati
ekonomičnost celotnega sklopa uporabljenih materialov nekega
detajla. Pri uporabi kombinacije različnih materialov lahko
pomanjkanje izkušenj predstavlja velik problem, saj pogosto
nastanejo nepričakovane poškodbe nekega detajla oziroma
sklopa materialov v primerih, ko materiali kemično ali kako
drugače med seboj nepričakovano reagirajo. Tako nastanejo
poškodbe, hkrati pa funkcionalnost in trajnost detajla postaneta
vprašljiva.
Zato je pogosto smiselno uporabljati preverjene materiale še
boj paje pomembno detajle poenostaviti in detajlu naložiti le tiste
funkcije, ki jih nujno mora opraviti. Te poenostavitve lahko
nastajajo tako na globalnem kot tudi na lokalnem nivoju. Tako v
primeru lesa kot gradiva vemo, da ta ni primeren, da bi ga prosto
izpostavljali zunanjim vremenskim vplivom, saj ob kombinaciji
močenja in sušenja ter drugih atmosferskih vplivov obsojen na
propad, njegova trajnost se drastično zmanjša. Trajnost tako
izpostavljenim gradbenim elementom lahko nekoliko
podaljšamo zpravilnejšo izbiro lesa ter kemijsko zaščito. Morda
izberemo celo mehansko zaščito v obliki oblog, kijih lahko tudi
občasno menjamo npr. zamenljive lesene obloge. Takšen načinje
sicer poenostavitev na lokalnem nivoju in je tudi poceni rešitev,
na globalnem nivoju pa bi lahko več takšnih detajlov preprosto
zavarovali s streho. Tako trajnost lesa bistveno podaljšamo.
Reševanje detajlov na globalnem nivoju je v končni fazi boljše,
saj v teh primerih iščemo takšno zasnovo objektov, pri kateri se
večina detajlov poenostavi že s samo izbiro zasnove, s tem pa se
pogosto v naprej izbere osnovne materiale in oblikovalski stil.
Pogosto konstrukcijske detajle oplaščimo. Včasih z dodanimi
oblogami dodajamo dodatne povsem funkcionalne plasti, včasih
pa obloge uporabljamo zato, da sami konstrukcijski detajli ne
kvarijo arhitekture. Kadar so konstrukcijski detajli kvalitetno
rešeni, tedaj konstrukcijskih detajlov ni potrebno skrivati. V
takem primeru kvalitetno izvedeni detajli objektu kot arhitekturni
celoti dajo dodatno vrednost. Redkeje najdemo primere, ko s
posameznimi detajli popravljamo konstrukcijske napake ali pa to
počnemo tudi v večjem obsegu tako doma kot tudi na tujem. V
novi zgradbi berlinske fakultete za arhitekturo so naknadno po
izgradnji ugotovili, da so armiranobetonski stebri v avli preveč
vitki in sojih sanirali z ovojem jeklene šivnecevi. Podoben primer
zasledimo tudi v cerkvi sv. Mihaela nabarju, ki sodi v arhitekturno
zapuščino arhitekta Plečnika. Pri statični analizi konstrukcije te
cerkve, ki smo jo pred leti opravili, se je izkazalo, da so leseni
stebri preveč vitki, da bi prenašali celotno obtežbo t.j. lastno težo
in koristno obtežbo strehe. Tudi pogled na detajl podstavka stebra,
kjer so uporabili drugačno tršo vrsto lesa, je dajal vtis, da tako
imenovani "dekorativni stebri" kot je zaslediti zapis v vodiču
Plečnikove Ljubljane, ki so umeščeni med primarne stebre iz
betonskih cevi, niso le dekorativni ampak so del konstrukcije.
Slika 1: Notranjost cerkve sv. Mihaela na Barju.
The interior of St. Michael's Church on Barje.
Slika 2: Podporni sistem strešne konstrukcije cerkve sv. Mihaela na Barju.
The support system of the roof structure of St. Michael's Church.
Kasneje seje s poizkusnim vrtanjem ugotovilo, da se znotraj
škatlastega mizarsko izdelanega lesenega stebra nahaja še
nosilno jedro iz masivnega lesa, kar je dodatno podprlo teoretično
domnevo. Dokončno potrditev pa smo zasledili v arhitekturnem
muzeju, kjer so shranjeni nekateri Plečnikovi načrti. Tam smo
odkrili originalen načrt cerkve, ki ima povsem jasno naknadno s
prosto roko in z drugačnim pisalom označen položaj lesenih
stebrov. Na podlagi pregleda arhivskih dokumentov lahko
trdimo, da so obstoječi "dekorativni stebri" v bistvu del
rekonstrukcije, ki se je naknadno morala izvesti, da se strešna
konstrukcija ob dodatni obtežbi s snegom ne bi porušila. Tako je
Plečnik z ustreznim detajlom spretno prekril naknaden neljub
konstrukcijski poseg. Seveda pa si lahko vseeno predstavljamo
kakšna bi bila podoba notranjosti cerkve brez lesenih stebrov, kot
je prikazana na fotomontaži.
Slika 3: Fotomontaža notranjosti cerkve sv. Mihaela na Barju brez lesenih
stebrov.
Photo-montage of the interior of St. Michael's Church on Barje,
without the wooden columns.
Slika 4: Podporni sistem strešne konstrukcije cerkve sv. Mihaela na Barju
brez lesenih stebrov.
The support system ofthe roofstructure ofSt. Michael's Church on
Barje, without the wooden columns.
Izbira pravilnega detajla konstrukcije
V začetnih fazah projektiranja ponavadi iščemo le bistvene
dimenzije konstruktivnih elementov in pogosto še ne
razmišljamo o konkretnih detajlih, ki jih rešujemo šele potem, ko
so znane obremenitve t.j. sile in momenti, ki delujejo na
posameznih mestih konstrukcije. Dejstvo je, da za posamezne
podpore ali pa stičišča konstrukcijskih elementov konstruktor v
naprej predpostavi le tip. Tako se lahko predpostavi podpore kot
na primer vrtljiva in pomična v horizontalni ter vertikalni smeri,
vrtljiva nepomična, togo vpeta podpora, nezasučna a vertikalno
pomična podpora in še mnoge druge, ki so v bistvu prostorska
kombinacija le teh.
Slika 5: Shematski prikaz najpogosteje uporabljenih tipov podpor ravninskih
konstrukcij.
Schematic representation of the most often used types of supports in
planar structures.
Pri izvedbi konstrukcijskega detajla moramo paziti, da
izvedeni detajli v čim večji meri zadostijo predpostavljenim
značilnostim teoretično izbranega detajla. To pomeni, da mora
detajl ob izvedbi funkcionirati natančno tako kot je bilo
predpostavljeno pri zasnovi statičnega modela. V primeru vrtljive
podpore (Slika 6) mora priti do vrtenja priključenega
konstrukcijskega elementa brez motnje, ki bi povzročala
upogibno obremenitev bodisi v podpori ali v priključnem
elementu. Pri togo vpetih elementih pa morajo biti zasuki zares
preprečeni, da bi se upogibni momenti v polni meri prenesli v
podpore. Seveda, če bi opravili natančne meritve, bi se izkazalo,
da pri vsaki od izbranih skrajnosti obstaja manjša inženirsko
zanemarljiva napaka. Togi stiki niso popolnoma togi, gibki pa ne
popolnoma gibki oziroma podajni. Dejstvo je, da pri členkastih
spojih trenjske sile niso popolnoma enake nič, prav tako pa so
načeloma togi spoji pogosto deloma elastično vpeti kot npr.
vijačeni spoji.
Pri paličjih in drugih podobnih konstrukcijah, kjer so zasuki
elementov majhni, lahko zanemarimo vpliv vpetja, posebno
tedaj, ko uporabljamo vitke t.j. podajne elemente. Vitke elemente
ponavadi uporabljamo le pri nateznih obremenitvah. Takšni
elementi zaradi majhne upogibne togosti nase prevzamejo zelo
majhen delež vpetostnih momentov. Tako za nekatere količine že
ob sami zasnovi konstruktor ve, da so praktično enake nič
oziroma da jih inženirsko gledano ni. Za poznavanje vrednosti
Slika 6: Detajl sidranja konstrukcije v primeru nepomične vrtljive podpore;
varianta z vitko natezno palico in varianta s členkom.
Detail of anchoring in the case of an immobile rotating support;
variety with a slim cable stay and hinge.
Slika 7: Detajl sidranja konstrukcije v primeru togo vpete podpore.
Detail of anchoring in the case of a rigid fixed support.
notranjih statičnih količin t.j. sil in momentov različnih od nič pa
je nujno potreben statični izračun, s pomočjo katerega se
dokončno oblikujejo konstrukcijski detajli.
Ob snovanju pravilne zasnove konstrukcije imajo pomembno
vlogo tako pomiki kot tudi zasuki. V primerih, ko so maksimalne
deformacije konstrukcije omejene, je potrebno izdelati takšno
konstrukcijo, da bo zmogla izpolniti vse zahteve tako, da se
vgrajeni elementi med uporabo objekta ne poškodujejo. Z
ustreznim detajlom spoja dveh elementov ali pa dveh delov
konstrukcije lahko celotno kompozicijo obremenimo ali pa
razbremenimo odvisno od potreb. V glavni meri pa je za ustrezno
izbrani detajl potrebno vedeti kateri tipi konstrukcij so med seboj
združljivi in kateri ne, saj nekatere kombinacije enostavno niso
kompatibilne v pomikih in zasukih. Tako so na primer vijačene
konstrukcije podajnejše od varjenih, enako kot so okvirne
konstrukcije bistveno bolj podajne od okvirnih z diagonalnim
zavetrovanjem ali pa od stenastih konstrukcij. Dejstvo je, daje
detajl vijačenja izdelan tako, daje možna montaža zato je premer
vrtine večji od premera vijaka. Tako pri strižno obremenjenih
vijakih na spojih pride do dodatnih deformacij na račun zamika
vijaka znotraj vrtine.
Ce arhitekt zahteva, da zavetrovanja iz sten ali pa diagonal
znotraj okvirja ni mogoče uporabiti, potem to spremeni celoten
koncept zgradbe, ki se odraža kot okvirna podajna konstrukcija.
Dejstvo je, da morajo posamezni sestavni deli objekta biti med
seboj kompatibilni v pomikih in če je le mogoče kompatibilni tudi
v izbranem materialu oziroma gradivu. Kombinacija stenasto
zasnovanih in okvirno zasnovanih delov objekta je prepovedana
tudi po EC8 (evropski standard, ki obravnava tematiko seizmično
varne gradnje). Ce temu ni mogoče ustreči, je potrebno dele
objektov konstrukcijsko ločiti oziroma dilatirati.
Prizidki k obstoječim objektom so posebej občutljivi posegi,
tam nastajajo predvsem problemi v zvezi z dodatnimi posedki.
Pogosto se konsolidacija terena vrši počasneje od izgradnje, karje
odvisno tako od zemljine, tehnologije gradnje kot tudi od
konstrukcijske zasnove prizidka. Dodatni posedki pri že
izgrajenem prizidku običajno terjajo poškodbe na stiku novega in
starega dela objekta. Pri prizidkih grajenih na dobrih zelo togih
oziroma malo stisljivih tleh načeloma niso zahtevni. V primerih
srednje in bolj stisljivih podlagah pa se je potrebno odločiti ali
temeljiti predimenzionirano in zmanjšati posedke na minimum,
kije še sprejemljiv ali pa konstrukcijo prizidka povsem ločiti t.j.
dilatirati.
Poleg zelo pomembnih posedkov so izjemno pomembni še
horizontalni pomiki, ki nastanejo bodisi zaradi horizontalne
obremenitev zaradi vpliva potresa ali vetra. V primeru
horizontalnih obremenitev je prav tako pomembna
kompatibilnost pomikov novega in starega dela. V takih primerih
imajo pravilno rešena zasnova in detajli zelo pomembno vlogo.
Kadar želimo izdelati prizidek konstrukcijsko povezano z
obstoječim objektom moramo tako rekoč v vseh pogledih
zagotavljati kompatibilnost deformacij. Konstrukcijska zasnova
je v teh primerih izjemno pomembna.
Vpliv zasnove konstrukcije, izbranih materialov in detajlov
na ekonomičnost gradnje
Ekonomičnost gradnje je zelo pomembna, saj lahko po eni
strani gradimo bolj varčno in več ali pa bolj varno in trajno.
Skratka, če lahko kje prihranimo, lahko drugje na ta račun več
investiramo.
Na primeru prizidka oziroma pritikline, ki jo je želel investitor
zgraditi k obstoječi zidani stanovanjski hiši si oglejmo rezultate
analiz. Potrebno je bilo najti takšno konstrukcijsko zasnovo, ki bi
bila v vseh pogledih učinkovita in bi omogočala namestitev
bivalnega prostora v nadstropje. Pri takšni prostorski umestitvi, ki
je omogočala povezovanje novega in starega dela prek
obstoječega balkona, naj bi bil podporni sistem prizidka čim manj
moteč in z minimalnimi gradbenimi posegi v že obstoječ objekt.
Na razpolago sta bili dve varianti, narediti klasično okvirno
konstrukcijo ali modificirano konstrukcijo s poševnimi stebri
ekvivalentno okvirjem z zavetrovalnimi diagonalami. Analiza je
pokazala, da zaradi kompatibilnosti horizontalnih pomikov med
obstoječo zidano in novo konstrukcijo, za enak pomik pri
klasičnem okvirju potrebujemo desetkrat več jekla kot v primeru
poševnih stebrov predlaganih s strani konstruktorja. Zaradi
izjemno ekonomične izbrane zasnove s poševnimi stebri smo si
lahko privoščili inox podporno konstrukcijo, ki je bila z vsemi
priključnimi elementi (distančniki, čelne in sidrne plošče) še
vedno dva in pol krat cenejša od klasične jeklene okvirne
konstrukcije. Stebri, ki so v konstrukciji vezani tako kot palice v
Slika 8: Konstrukcijska zasnova inox podpornega sistema s poševnimi stebri.
Structural concept of an inox support system with slanting supports.
paličju, so obremenjeni le s tlačno ali natezno silo. Ce
zanemarimo majhno lastno težo tankostenskih cevi d/t =
101.6/2.9mm, so upogibni momenti v teh stebrih praktično enaki
nič. Rezultat takšne zasnove je izjemna ekonomičnost
konstrukcije z minimalnimi dimenzijami konstrukcijskih
elementov, enako kot pri Hi-Teh arhitekturi.
Izbira ustrezne konstrukcijske zasnove in inox podporne
konstrukcije je izjemno poenostavila tudi posamezne detajle
spojev. Pri klasični varianti okvirja, bi imeli težave s toplotnimi
mostovi in protikorozijsko zaščito v kontaktu z zemljino, pri
zasnovi poševnih inox stebrov z leseno nadgradnjo po sistemu
"Riko hiše", pa so bile vse težave avtomatsko odpravljene. Na
stiku inox-les toplotnih mostov ni, saj je les tako konstrukcijsko
nosilen kot tudi toplotno izolativen material. Postavitev inox
stebrov na pasovni temelj zakopan v teren je tako korozijsko
neproblematičen, prav tako ni težav povezanih z vlago,
trohnenjem in zmrzovanjem. Beton pasovnega temelja je
vseboval dodatek za večjo odpornost na zmrzovanje in dodatek
za vodotesnost. Sidranje in fino naleganje čelne plošče se je
izvedlo z naknadnim lepljenjem z epoksi lepilom Sikadur-31.
Vrh pasovnega temelja je nameščen cca. 40 cm pod nivojem
travnate ruše. Celotnega sestava ni bilo potrebno hidro izolirati,
Slika 9: Izjemno preprost detajl sidranja inox stebra v armiranobetonski
pasovni temelj.
A very simple detail of anchoring an inox column into a reinforced
concrete slab foundation.
Slika 10: Vpliv izbranih materialov in ekonomične zasnove konstrukcije na tip
oblikovanja.
Effect ofselected materials and economic structural concept on the
design type.
ker so vsi uporabljeni materiali odporni na vodo in mraz, hkrati pa
je trajnost detajla povečana z ustrezno zaščitno debelo plastjo
zemljine, saj tolikšno globino zmrzal zelo redko doseže.
Zaradi poševne betonske podlage, pravokotne na smer
vzdolžne osi stebra sidra, nimajo strižnih obremenitev. Prav tako
zaradi ustrezne kombinacije lahke lesene nadgradnje in nagiba
stebrov se v stebrih pojavi predvsem le tlačna sila, pri potresni
obremenitvi pa izjemno majhna natezna sila, kar je zahtevalo le
minimalno sidranje s čelno ploščo brez ojačilnih reber. Ker je bila
zaradi lesene nadgradnje potrebna izjemna natančnost montaže
stebrov (višinske razlike pod 1 mm), smo uporabili sidra z
dodatno matico, nameščeno pod čelno pločevino, s katero smo
fino regulirali višino stebra. Dejstvoje, danacelotno arhitekturno
podobo objekta vplivajo tako zasnova konstrukcije, izbrani
materiali, ekonomičnost in tehnologija izvedbe vključno z vsemi
detajli.
Vpliv fizikalnih karakteristik materialov na oblikovanje
detajla
Poznavanje fizikalnih karakteristik elementov, ki tvorijo
detajl, je ključno. Ce obravnavamo le ožji konstrukcijsko
pomembnejši del, npr. mehanske karakteristike materialov,
potem lahko ugotovimo kako močno le te vplivajo na oblikovanje
detajlov. Lep primer je les, ki ima naslednje specifične mehanske
karakteristike.
Nosilnost čelne površine lesenega stebra (obremenitev v
smeri vlaken) je na kontaktu s prečno nameščeno lego (radialni
tlak oz. tlak bočno na vlakna) lahko tudi do petkrat večja. Zato so
stebri pogosto enostavno predimenzionirani oziroma
dimenzionirani na kontaktne napetosti šibkejšega stičnega
elementa t.j. bočnega pritiska na lego. Z ustreznim oblikovanjem
Dopustne napetosti in elastični modul za les v (kN/cm2)							
Vrsta dopustnih		Mehek les			Hrast, Bukev		
napetosti	Oznaka I.ktg.		II.ktg. III.ktg. I.ktg. II.ktg. III.ktg.				
Nateg v osi	^nDop	0.95	0.80	0.30	1.15	0.95	0.40
Tlak v osi	°tDop	1.00	0.90	0.65	1.20	1.00	0.80
Upogib	^uDop	1.15	1.00	0.75	1.40	1.20	0.90
Strig v smeri vlaken	^IIDop	0.12	0.10	0.08	0.15	0.12	0.10
Strig ± na vlakna	^±Dop	0.35	0.30	0.25	0.40	0.35	0.30
Radialni tlak	°±Dop	0.20	0.20	0.20	0.30	0.30	0.30
Tlak pod kotom	°ZDop =	°tDop	(°tDop - °±Dop) sin			(a)	
Elastični modul							
glede na vlakna	Oznaka	Mehek les			Hrast	, Bukev	
Paralelno	Eii	1000			1250		
Pravokotno	E±	300			500		
potrebno vedno izvesti tako, daje les na suhem, dvignjen od tal.
Glede na to, da gre za vitek steber inje sila glede na prerez stebra
kar precejšnja, je bil izbran detajl pritrditve na jekleno čelno
nameščeno krožno ploščo. Krožna površina je dovolj velika, da se
celotna sila prenaša prek te kontaktne površine pri tem vijaki
ostajajo neobremenjeni. Krožna plošča je utopljena v les, da se
ustvari odkapnik, ki preprečuje zastajanje vode na čelni krožni
plošči. Lesen steber je zasukan tako, da vertikalna zareza ni
direktno izpostavljena na fasadi ampak deloma zaščitena s tem pa
se še zmanjša možnost dostopa meteorne vode v kontaktno
površino med lesom in jeklom. Krožna oblika plošče je izbrana
zaradi enostavne strojne obdelave lesa inje izjemno kvalitetno
podprta s križnim podstavkom, ki omogoča ustrezno stabilnost
spoja.
Slika 11: Dopustne napetosti lesa konstrukcij.
Permitted tensions in timber structures.
detajla pa se je temu mogoče izogniti. Pri lesenih stebrih, ki
nalegajo na čvrstejše podlage (kovina, beton, kamen) je njihova
dimenzija prereza določena z vitkostjo torej z dimenzioniranjem
na tlak z nevarnostjo uklona.
Na konkretnem primeru detajlov uporabljenih pri konstrukciji
Spominske kapele pod Krenom v Kočevskem Rogu lahko
predstavimo nekaj pomembnih zahtev, ki morajo biti izpolnjene
pri konstrukciji detajla. Detajl pritrditve lesenega stebraje pri tleh
Slika 12: Shema detajla pritrditve lesenega stebra spodaj (les - jeklo).
Scheme of the detail for fastening a timber column at the bottom
(timber - steel).
Sliki 13: Detajl pritrditve lesenega stebra spodaj (les - jeklo).
Detail for fastening a timber column at the bottom (timber - steel).
Drug primer je detajl spoja stebra in lege, ki se izvede s
pomočjo jeklenega čevlja, skritega znotraj stičnih elementov
(Slika 14). Pri oblikovanju konstrukcijskega detajla smo želeli
oblikovati vizualno enak detajl nad vsemi stebri, tako robnimi
manj obremenjenimi kot tudi vmesnimi, obremenjenimi z veliko
tlačno silo. Hkrati pa, da bi se izognili širjenju lege ali pa
povečevanj prereza stebra, smo izbrali prenos sile reakcije lege na
steber prek jeklenega čevlja. Tako čevelj prevzema obtežbo lege
prek moznikov in vijakov in jo nalaga na lesen steber prek
kontaktne utopljene krožne čelne pločevine.
Konstrukcijski detajli so lahko vidni ali pa prekriti z
oblogami. Iz detajlov posebej vidnih se lahko veliko naučimo, če
seveda detajl poskušamo razumeti in ga v bistvu prečitati.
Razumevanje problemov, poznavanje materialov in tehnologij pa
je ključno za uspešen detajl, ki mora delovati v vseh pogledih. Na
oblikovanje detajlov vplivajo tudi zasnova konstrukcije in
ekonomičnost izvedbe. Posebno dobri so preprosti detajli. Le
takšni konstrukcijski detajli, ki so kvalitetno rešeni, dajejo
zgradbi kot celoti arhitekturno vrednoto. Zato pri oblikovanju
stavb ni nujno potrebno ustvarjati le zunanjwga občuteka oblike,
ampak je potrebno izdelati tudi detajle v vsej svoji popolnosti, saj
se vrednost arhitekturne celote meri po lepoti detajlov in končno
tudi po trajnosti.
Slika 14: Shema detajla pritrditve lege na lesen steber (les - jeklo - les).
Scheme of the detail for fastening a beam on a timber column (timber
- steel - timber).
Slika 15: Detajl pritrditve lege na lesen steber (les - jeklo - les).
Scheme of the detail for fastening a beam on a timber column (timber
- steel - timber).
Viri in literatura
Bhatt P., 1999, Structures, Addison Wesley Longman Limited, London
Kušar J., Wallner E., Bratovič M., Slivnik L., Križaj E., 2003, Priročnik, Univerza
v Ljubljani, FA, Ljubljana
Natterer J., Herzog T., Volz M., 1991, Holzbau Atlas, Institut für internationale
Architektur-Dokumentation GmBH, München
Wallner E., Kušar J., 2003, Spominska kapela v Kočevskem Rogu, Zbornik 25.
zborovanja gradbenihkonstruktorjev Slovenije, Rogaška Slatina
Wallner E., Kušar J., Slivnik L., 1997, Analiza nosilne konstrukcije Plečnikove
cerkve na Barju, Zbornik 19. zborovanja gradbenih konstruktorjev Slovenije,
Bled
asist mag Edo Wallner
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
edo.wallner@arh.uni-lj.si
Igor Kalčič
2oo4/2
AR
izvleček
Detajl je najmanjši in morda tudi najpomembnejši element arhitekturnega
jezika. Pri detajliranju gre predvsem za sestavljanje razlienih materialov v nove
kompozicijsk sklope: kovina in steklo, les in beton, les in steklo, kamen in beton,
kovina in les, ...itd., ali še bolj zapleteno in kompleksno: beton, kovina in steklo,
beton, kovina in les, kovina, les in steklo itd. Pri sestavljanju razlienih materialov
v sklope veljajo drugaena "pravila igre" kot pri bolj enostavnih kombinacijah
enakih materialov. Predmet uvaja pri oblikovanju detajlov neke nove parametre,
bolj in enirske narave in obvezno tudi ekonomski faktor (racionalnost), kot
veasih kar prevladujoe pri sprejemanju odloeitev. Pravila igre so pri tem
sestavljanju strogo tehnološke narave in upoštevajo rešitve iz fizike in kemije ter
druge pomembne in enirske aspekte. Zadnja faza tega procesa zasnove in
oblikovanja detajlov je za arhitekta še posebej tudi estetska komponenta, ki
zagotavlja, da bodo koneni izdelki všeeni, lepi in da bodo uporabnikom
ustvarjali estetsko zadovoljstvo.
Študentje morajo v okviru predmeta ob mentorskem nadzoru,
multidisciplinarno, osvešeeno in skladno z vsemi naeeli sodobnega evropskega
in enirstva izdelati detajlni projekt izbrane zgradbe, predstavljen na sodoben
naein in z uporabo enega od splošno priznanih raeunalniških programov, ki se
uporabljajo v in enirski arhitekturi.
ključne besede:
arhitekturna kompozicija, detajl, sklop, tehnika, estetika, inženirstvo
abstract
The detail is the smallest but probably most important element of architectural
language. Detailing mainly implies composition of various independent
materials into new complex joints: metal and glass, wood and concrete, wood
and glass, stone and concrete, metal and wood etc., or even more complicated
and complex: concrete, metal and glass, concrete, metal and wood, metal, wood
and glass etc. When assembling different materials into joints, the applied "rules
ofthe game" are different than in simpler combinations ofequal materials. The
course introduces some new parameters to design ofdetails that are closer to
engineering and, as a rule, economic factors (rationality), which are often
decisive in decision making. In such assembly, the rules of the game precisely
follow technology and respect chemical and physical solutions, but also other
important engineering aspects. In the last phase of the process of
conceptualisation and design ofdetails, the aesthetic component is introduced,
which is extremely important for architects and ensures that the product will be
likable and offer its users aesthetic satisfaction.
In the course work and under tutor control, students have to work in a
multidisciplinary fashion, consciously and aligned to all principles of
contemporary European engineering. They have to produce a detailed project
for a selected building, present it in a modern manner and use one of the
generally acclaimed computer programmes that are used in engineering
architecture.
key words:
architectural compostion, detail, joint, technology, aesthetics, engineery
Kronologija študija detajliranja na Fakulteti za arhitekturo v
Ljubljani, v letih 1994 - 2004, ko seje izvajal predmet Detajl v
arhitekturni kompoziciji 1 in 2 v tretjem oz. četrtem letniku ter od
leta 2001 tudi kot Detajl v interieru za četrti letnik.
Predmet "Detajl v arhitekturni kompoziciji 1 in 2" se že od
šolskega leta 1994/95 izvaja kot izbirni predmet v 3. in 4. letniku
rednega študija z usmeritvijo "arhitektura" in od šol. leta
2001/2002 za 4. letnik tudi za smer oblikovanje kot "Detajl v
interieru" Rezultat prijav in uspešno opravljenih obveznosti so
evidentirani v nadaljevanju. Predavanja so vsako leto vsebinsko
in aplikativno obnovljena po programu najnovejših dognanj
stroke, razvoja uporabe novejših in najnovejših znanj o
materialih in njihovi uporabi v praksi, vselej skladno z načelom
vsebinske aktualnosti.
študijsko leto	Detajl 1., 3. letnik	Detajl 2., 4. letnik	obl. interiera
1994/95	15	20	
1995/96	20	31	
1996/97	34	38	
1997/98	39	72	
1998/99	42	63	
1999/2000	38	71	
2000/01	39	73	
2001/02	41	74	5
2002/03*	29	46	4
Slika 1: Prikaz števila študentov, ki so uspešno zaključili izbirni predmet
Detajl v arhitekturni kompoziciji na FA.
* Zmanjšanje števila vpisanih študentov v tem šolskem letu 2002 / 03
izvira iz močno povečanega števila razpisanih izbirnih predmetov.
Table of number of students that have successfully completed the
elective subject Detail in architectural composition at the Faculty of
architecture.
Zanimanje za predmete stalno narašča, kar dokazuje število
prijavljenih študentov in uspešno opravljenih izpitov z obveznimi
vajami, ki so izdelava projekta za izvedbo. Večina teh študentov se
vrača tudi na konzultacije za detajlno obdelavo kritičnih detajlnih
problemov pri diplomskih nalogah. Tukaj seveda z vso strokovno
in tehnično tehnološko bazo, ki izvira iz dolgoletnega zbiranja
gradbenih in arhitekturnih detajlov, skušam koncipirati najboljše
rešitve in variante reševanja konkretnih problemov, na splošnem
arhitekturnem nivoju in na nivoju detajliranja. Vse to omogoča
seveda novi, evropsko usmerjeni študijski program, ki postavlja
detajliranje na primerno mesto v smislu evropskih standardov za
tehnične univerze.
Načela študija in metodologija dela
Predmeta "Detajl v arhitekturni kompoziciji 1 in 2"
predstavljata delo na naši fakulteti v merilih pod 1:100, torej v
merilu 1:50, 1:20, 1:10, 1:5. 1:2 in 1:1. Predavanja ustvarjajo
osnovo za razumevanje tehničnega, tehnološko inženirskega ter
pravilnega delovanja najmanjšega arhitekturnega sklopa, detajla
na eni strani in tudi estetskega, umetniško kreativnega
oblikovanja tega sklopa na drugi strani. Vsak študent mora
izdelati pZi, projekt za izvedbo, z vsemi elementi, ki so potrebni
in tudi zahtevani v projektivi. Realizacija z vsemi potrebnimi
inženirskimi načrti in opisi je torej glavni namen teh predmetov. V
Evropi in tudi v širšem svetovnem merilu imajo prav vse TU
(tehniške univerze) in njim podobne visoke šole tovrstne
predmete, ki omogočaju študentom, da bolj suvereno in
samostojno pristopajo k projektiranju arhitekture. Primeri teh
izdelkov so predstavljeni na koncu tega članka.
Trudim se, da študent poleg tega znanja zazna in realizira tudi
umetniško kreativno komponento zasnove in dejanske izvedbe
detajla, tega najmanjšega dela arhitekturnega jezika. Prav tej
kreativnosti pri detajliranjuje namenjena posebna pozornost, kije
dosegljiva le pri osebnem, individualnem delu z vsakim
posameznikom. Projekt za izvedbo, ki ga pričakujem in
zahtevam od vsakega študenta, mi vzame od 3 do 6 ur
individualnega dela, konzultacij, pregleda načrtov, ponudbo
literature, prospektov proizvajalcev in še posebej internetnih
strani, ki so danes najnovejši vir podatkov in informacij.
Ta predmet še posebej zahteva moje skrbno in sprotno
spremljanje računalniškega medija, strojne opreme in
programske opreme, CAD programov, spletnih tehnologij in
virtualnega kontaktiranja na daljavo. Nič manj pa pojavljanja in
uporabe novih materialov, novih tehnologij, novih kreacij in
realizacij arhitekturnih projektov s temi materiali, kot tudi
aplikacijo v našo slovensko prakso in operativo. Vse to skušam
doseči z lastno informiranostjo in z vabljenimi gosti, predstavniki
proizvajalcev opreme in gradbenih materialov, z arhitekti, ki so
znani po svoji sodobnosti pri uporabi klasičnih in novih, visoko
tehnoloških materialov.
O detajlu
Detajl, podrobnost, nadrobnost, posameznost [Verbinc, F.,
1968:139] in podrobnost, nadrobnost [SSKJknjiga 1,1970:385]
"Najmanjši element arhitekturnega jezika. Kot tak je njegov
osnovni, temeljni sestavni del, ki predstavlja začetek arhitekturne
govorice in že s tem tudi svojo pomembnost v odnosu do celote
arhitekturnega dela."
Detajl v arhitekturi je mogoče raziskovati, razlagati in
vrednotiti na mnogo načinov. Nekateri teh načinov so bolj znani,
vsakdanji, pogosto prisotni v praksi, drugi spet redki in strokovno
zahtevnejši. Med prve, bolj vsakdanje, sodijo fizikalni, kemijski,
konstrukcijski in tehnološki aspekti. Med zahtevnejše in bolj
kompleksne prištevamo estetske aspekte, ki so podvrženi
nemerljivemu vrednotenju (subjektivnost in/ali objektivnost).
Detajl pogosto vrednotimo tudi kot mehanizem, sistem, ki mora
brezhibno delovati v vseh svojih aspektih, (različnih pogojih
delovanja, zunanjih in notranajih kriterijih uporabne in še posebej
estetske vrednosti, kar v ta detajl vnaša vse potrebne komponente
za njegovo pomembnost).
Detajl je torej realizacija fizične lupine prostora
(arhitekturnega prostora), je upoštevanje naravnih zakonov,
predvsem pa zavestno kreativno dejanje, izrazno sredstvo, ki
nedvoumno označuje avtorstvo arhitekturnega dela.
Vloga detajla v arhitekturi je, kadar skušamo poiskati njegov
pomen, predvsem v tem, da obstaja, da je vedno prisoten. Tudi
kadar ne opravlja svoje primarne naloge: npr. okno ima pripire
tudi kadar je odprto zaradi ugodne klime, streha ima naklon tudi
kadar ne dežuje, polica ima odkapni nos tudi kadar ne dežuje,
steber ima konstrukcijske elemente klasične kompozicije, čeprav
dejansko včasih sploh ne nosi,...
Nastanek in razvoj detajla (geneza) nista vezana na določeno
vrsto materiala, čeprav je mogoče postaviti tezo, da se prav z
izbiro materiala bistveno spreminjata. Detajliranje v vsakem
materialu ima torej svoje zakonitosti, ki temeljijo na različnih
karakteristikah teh materialov (fizikalnih, kemijskih,
tehnoloških, estetskih, kompozicijskih,...).
Pomembno vlogo pri nastajanju in oblikovanju detajlov v
posameznih materialih ima orodje s katerim te materiale
obdelujejo, pripravljajo, finalno obdelujejo, oblikujejo,... Prav ta
orodja in tehnološki postopki pri predelavi, obdelavi in pripravi
posameznih materialov za vgradnjo narekujejo pravila igre za
sestavljanje v osnovne in višje oblike - pri detajliranju v nove
kompozite, kijih pogosto imenujemo kar sklope. Sklop je torej
neka nova oblika, sestavljanka enakih ali različnih materialov, ki
morajo izpolnjevati vse zahteve za uresničitev zastavljne naloge.
To je izpolnjevanje inženirskih in estetskih kriterijev.
Tako je recimo enostavno raziskovati genezo detajla v lesu,
kjer je logika obdelave, oblikovanja, sestavljanjainkonstruiranja
dovolj enostavna, tektonska in vsakomur razumljiva. Drugače je
pri sodobnih, bolj kompleksnih, tudi umetno narejenih
materialih, ki imajo sicer veliko dobrih lastnosti, a je logika
obdelave, oblikovanja in sestavljanja bolj zapletena (npr. steklo,
plastika, nove kovine, mineralna volna, nekatere kovine, novi
betoni - steklobeton, penasti betoni, hidroizolacije, membrane,
pnevmatske strukture, ...). Pa vendar tudi pri teh materialih
veljajo določene zakonitosti, ki izhajajo iz njihovih karakteristik
in orodij za obdelavo. "Pravila igre" so pač seveda vsakič
drugačna. In prav to je tisto, kar je treba naučiti študente,
tektonskega razmišljanja in poznavanje materialov, da bodo
sposobni samostojno ustvarjati v teh najmanjših merilih.
Ustvarjati kompozite (sestavljanke), ki bodo zadovoljevali vse
zahtevane lastnosti. V primarni in končni fazi pa predvsem visoko
kvalitetno arhitekturo, ki bo temeljila na realnih dejstvih izvedbe
gradbenih detajlov.
V tem vzgojno izobraževalnem procesu študija detajliranja
pogosto uvajam arhitekturne elemente v arhitekturni kompoziciji
kot poligon za vmestitev tehničnih, tehnoloških, konstruktivnih,
vedno seveda tudi simbolnih in estetskih vrednot: npr.: steber,
streha, okno, vrata, stopnice, ...
Tako je steber arhitekturni element, ki izvorno izhaja iz
gradnje v lesu. Steber je bil prvi podporni element, ki ga je
arhitektura privzela in mu v repertoarju jezika arhitekture
namenila osrednjo vlogo. Simbolno pomeni prvo dejanje pri
gradnjikoče, arhetipa današnjega bivališča: hiše, stanovanja,..., v
zgodovini arhitekture je prevzel prvo mesto v umetnosti gradnje.
Antika mu je namenila posebno pozornost, njegov pomen se je
kot element klasične arhitekture v smislu reinterpretacije pojavil
v postmodernem jeziku arhitekture. Steber sestoji iz treh delov:
baze, debla ali stebla in glave ali kapitela. V jeziku arhitekture
steber ni le konstrukcijski element zgradbe, ampak predvsem
arhitekturni element, ki vsebuje likovno estetske pomene. Stebrni
redi so postali predvsem arhitekturni tip, estetika in ornament,
razpoloženje zgradbe, harmonija celote, čeprav vseskozi ni
izgubil svoje konstruktivne vloge, je v arhitekturi prevzel
osrednje mesto v likovno estetskem in simbolnem smislu. Steber
je torej arhitekturni element, ki vsebuje pripovedno moč
monumentalnosti, pomembnosti, akcentainsimbolike.
Streha je kot arhitekturni element simbol zavetja, varnosti,
doma in domačnosti, torej vse tisto, kar na nek način pomeni
rojstvo arhitekture. Koča zgodnjega človeka je le streha, podprta s
štirimi stebri. Še danes uporabljamo slogan "Imeti streho nad
glavo" kar nam predstavlja dom, stanovanje, hišo, ... ali "vzeti
koga pod streho" kar pomeni ponuditi mu zavetje. Streha v tem
pomenu preraste pomembnost stene, saj predstavlja simbol doma,
varnega zatočišča. Pri tem pa streha predstavlja tudi sistem
arhitekturnih elementov, ki opredeljujejo zgradbo, hišo,
arhitekturni objekt... Obenem ima streha arhitekturni pomen, ki
izvira iz najosnovnejših principov gradnje, iz lepote prototipa
klasične dvokapnice, kije produkt elementarne modrosti gradnje.
Ravna streha, ki se z vplivom moderne danes spet pogosto
vmešča v mestno in primestno gradnjo, v bistvu zanika vse
simbolne vrednote strehe, ki so bile omenjene.
Strehi danes priznavamo funkcijo arhitekturnega elementa,
njena uporabna funkcija, zaščita notranjega prostora pred
vremenskimi vplivi, pa se razume sama po sebi, saj je vsaka streha
primarno nastala prav zaradi svoje uporabne funkcije. Fizikalno,
tehnično in tehnološko predstavlja streha številne probleme, kijih
moramo pravilno zasnovati in realizirati, daje njeno delovanje
pravilno, brezhibno, ..., brez nezaželjenih pojavov. Strehe
razvrščamo v tople in hladne, poševne in ravne, strme in položne.
Naklon pogojujeta podnebje in izbrana kritina, odločitev o ravni
ali poševni strehi je stvar estetske zasnove, arhitekturne
kompozicije objekta. Nepravilne detajlne odločitve o izbiri in
izvedbi strehe imajo dolgotrajne posledice, ker ne zagotavljajo
brezhibnega delovanje primarne, uporabne funkcije.
Vrata (vhod) so arhitekturni element z izrazito simbolno
vrednostjo. Fizično pomeni to preboj lupine med notranjim in
zunanjim prostorom. Prehod iz občega, splošnega, tujega, v
definiran - znan, domač prostor in obratno. Prav v tem dejanju
prehajanja med dvema "prostoroma" je simbolni naboj tega
arhitekturnega elementa. Dejansko gre za princip preboja
vertikalne opne, ravnine, ki predstavlja arhitekturno lupino, torej
realizacijo določenega arhitekturnega dela. To je vsekakormnogo
bolj kompleksno dejanje, kot enostavno preluknjati steno,
napraviti odprtino v zidu. Ta luknja, odprtina v steni, simbolno
predstavlja povezavo in varno ločitev med dvema svetovoma:
krutim, tujim, zunanjim, neznanim in toplim, domačim, varnim in
srečnim. Vhod, vrata v hišo imajo potemtakem poleg praktične
komunikacijske funkcije tudi in predvsem arhitekturno funkcijo.
To pomeni, da so vrata (boljši, širši pomen ponuja termin "vhod")
tisti arhitekturni element, s katerim se zgradba predstavi, nas
popelje v svojo notranjost, ki je temeljna prvina arhitekture, ali
prevzame arhitekturno vlogo označevalca določene vrste
zgradbe. Pri tem ne smemo pozabiti še druge simbolne vloge iz
splošnega življenja: odprta in zaprta vrata, pokazati komu vrata,
naletel sem na zaprta vrata, itd.
Stopnice so arhitekturni element, ki ima uporabno vrednost in
arhitekturno, estetsko funkcijo. Uporabna vrednost je, da
omogočajo komunikacijo med različnimi horizontalnimi nivoji
po vertikali, torej premagovanje vertikalnih višinskih ovir v
notranjem in zunanjem prostoru. Tej uporabni vrednosti pogosto
rečemo diferenciacija prostora in prostorov v vertikalni smeri.
Kot arhitekturni element predstavljajo nadrejenost, vzvišenost,
veličino, pomembnost, dostojanstvenost,..., torej sredstvo, ki nas
pelje k nečemu nevsakdanjemu, imaginarnemu, celo
religioznemu, svetemu (tempelj v antiki, cerkev v vseh religijah,
monumentalna vladna poslopja absolutističnih režimov,
spomeniki posebnega pomena, itd). Prav pri stopnicah gre za
tipičen dualizem med uporabno vrednostjo in arhitekturno
funkcijo, ki je vsebina arhitekturne forme, tiste forme, ki
pravzaprav konstituira arhitekturni tip - arhetip (kot je prvobitna
koča dvokapnica na štirih stebrih arhetip današnje stanovanjske
hiše). V vsakdanjem življenju so tip osnovne komunikacije (za
invalide arhitekturna ovira), za arhitekta pa element
arhitekturnega jezika, sredstvo s katerim ustvarja svojo
"kompozicijo", novo estetsko in umetniško celoto v več nivojih.
Stopnice so arhitekturni element, ki v interieru in eksterieru
ustvarjajo napetost med različnimi nivoji, simbolno pa pomenijo
dviganje, vzpenjanje k nečemu boljšemu, bolj pomembnemu,
vzvišenemu, nadzemeljskemu. Ali skromno in neambiciozno
zgolj poudarek, droben prispevek k diferenciaciji nivojev v
prostoru.
Okno je odprtina v steni. Zato sta arhitekturna elementa okno
in stena najtesneje povezana. Stena je arhitekturni element, ki
definira mejo med notranjim in zunanjim prostorom. Definira
torej lupino, ki pomeni arhitekturno podobo vsakega objekta.
Okno je pravzaprav bistveno nasprotje stene, ker skuša ponovno
vzpostaviti zvezo, povezavo med notranjim in zunanjim
prostorom, kijuje stena fizično razmejila. Iz tega poenostavljeno
sledi, da sta si stena in okno v nekakšnem protislovnem razmerju.
Vendar to še zdaleč ne drži. Vsi zapleteni odnosi med notranjim in
zunanjim prostorom se manifestirajo prav na meji med obema
pojmoma. Ta odnos predstavlja v arhitekturi fenomen "fasade" ali
ploskovne slike podobe objekta. Odnos med polnim in praznim,
med steno in okni je kompozicijsko načelo zgradbe, je izraz
tektonske in konstrukcijske logike in kasneje, ko je fasada
izgubila konstrukcijsko funkcijo, zgolj dekoracija ali na nek
način umetniška interpretacija vizualne podobe objekta.
Vseskozi pa okno opravlja funkcijo arhitekturnega elementa od
zunaj na fasadi, obenem pa tudi funkcijo arhitekturnega elementa
v kompoziciji notranjega prostora. Tistega, kije pogoj "sine qua
non" vsake arhitekture. Vsi dodatni učinki okna, kot izvor
svetlobe in sonca, kot sredstvo prezračevanja ali kot ponudba
pogledov in drugih krajinskih vedut, kot soustvarjalca vseh
posebnih učinkov notranjega ambienta in različnih fasadnih
doživetij, so predmet dodatne obravnave tega arhitekturnega
elementa. Morda je prav okno v povezavi s steno eden od najbolj
zapletenih in dvoumnih arhitekturnih elementov.
Po 10 letih vodenja študija predmetov detajliranja na Fakulteti
za arhitekturo v Ljubljani, sicer žal samo v obliki izbirnih
predmetov, sem prišel do spoznanj in prepričanja, daje ta predmet
s strani študentov ob koncu študija, ko pričnejo spoznavati kaj jih
čaka v praksi, več kot zaželjen in nujno potreben. Nič posebnega
ni, pravzaprav je pametno in pričakovano, da si študentje želijo in
potrebujejo dobiti odgovore na povsem preprosta vprašanja kot
npr.: kako se zgradi tehnično in fizikalno pravilna hiša, kako
postane ta hiša tudi normalno uporabna, funkcionalna, kako se
zgradi ravna ali poševna streha, ki ne bo puščala vode, pozimi in
poleti, ko se naravni klimatski pogoji diametralno spreminjanjo,
... Seveda jih muči še veliko bolj zapletenih vprašanj kot npr.:
kako se sprojektira in naredi lesena, kamnita ali steklena fasada,
kako se uporabljajo visokotehnološka in inteligentna stekla, novi
sodobni materiali,...
Že pri diplomski nalogi skušajo odpraviti in popraviti
pomanjkljivo znanje, ker so spoznali, da brez detajlne rešitve
projekt ni primeren za zagovor pred diplomsko komisijo in še
manj primeren za dejansko izvedbo. Detajliranje je torej na
pohodu in upam, da bo našlo svoj prostor v programskih sklopih
študija arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani kot so ga
našli na vseh tehničnih univerzah v Evropi in v svetu.
Viri in literatura
Kalčič, I., 1998-2003: Arhiv študentskih projektov pri predmetih: Projektiranje in
kompozicija, Detajl 1 in 2 ter diplomska dela.
Kresal, J., 2002: Gradiva v arhitekturi, učbenik za arhitekte. Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za arhitekturo.
Zbašnik-Senegačnik, M., Kresal, J., 2001: Glosar gradiv, Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za arhitekturo.
Zbašnik-Senegačnik,M., Kresal, J., 2004: Fasadni ovoj, Univerza v Ljublani,
Fakulteta za arhitekturo.
Siegele, K., 1999-2003: DB-Detail Buch. Deutsche Verlags-Anstalt, Stuttgart,
več tematskih knjig.
Grafieni del: Izbrani primeri detajlnih projektov pri predmetih MAGAJNE, M. (Detajl v arhitekturni kompoziciji, Kraški
detajl 1, detajl 2, kompozicija in projektiranje in diplomah.	dimnik, Vaje.
Graphic part: Chosen examples of detailing projects from the
courses Detail 1, Detail 2, Composition and design and graduate
diplomas.
ALJANČIČ, A. (1998-1999): Detajl v arhitekturni kompoziciji
Lesne zveze, Vaje.
Igor Kalčič
ŠTUDIJ DETAJLIRANJA NA FAKULTETI ZA ARHITEKTURO V LJUBLJANI
OCEPEK, J. (2003): Diplomska naloga.
KRAMARIČ, B. (2002-2003): Detajl v arhitekturni
kompoziciji, Vaje.
prof dr Igor Kalčič
Univerza v Ljubljani
Fakulteta za arhitekturo
igor. kalcic@guest.arnes.si
ISSN 1614-4600 English edition
ISSN 0011-9571 German/English edition
DETAI L
DETAIL - International Review of Architecture and
Construction Details
Institut für internationale
Architektur-Dokumentation GmbH & Co. KG
Sonnenstr. 17
80331 München, Germany
T: +49 (0)89 38 16 200
F: +49 (0)89 39 86 70
E: mail@detail.de
www.detail.de/english
The quality of DETAIL: model architectural schemes extensively
documented.
DETAIL presents stimulating, up-to-date, informative material for
design and planning.
The German Edition (German/English with a translation brochure in
French, Spanish and Italian) is published 10 times per year. Each
issue covers a specific construction topic, illustrated with cutting edge
examples and documented with carefully chosen material from
architects and trade experts. DETAIL is an invaluable source of
design and construction ideas.
In the new fully translated DETAIL ENGLISH (the first issue was
published in September 2004) you will find a comprehensive selection
of the most interesting topics from the original German Edition. Six
issues each year will show you architectural projects with concise
analyses, photos and plans. DETAIL will reveal to you the aesthetics
of design and the quality of construction details that are of central
importance in the international designers environment. The various
forms of construction are illustrated with precise, thoroughly
researched details, redrawn to scale and with comprehensive keys
and diagrams. Each issue also includes essays written by experts
from a wide range of disciplines, complete interviews, critiques,
historical reviews, reviews of current architectural trends and
developments in the construction industry, as well as new products.
DETAIL offers you a unique opportunity to study the very best of
contemporary architecture you just choose which subscription suits
you best.
DETAIL		DETAIL	
German/English Edition:		English Edition:	
Topics 2005:		Topics 2005:	
1-2/2005	Interiors	1/2005	Micro Architecture
3/2005	Konzept: Libraries	2/2005	Interiors
4/2005	Steel Construction	3/2005	Concept: Libraries
5/2005	Refurbishment	4/2005	Refurbishment
6/2005	Solar Architecture	5/2005	Solar Architecture
7-8/2005	Roof Construction	6/2005	Wall Construction
9/2005	Konzept: Stadiums		
10/2005	Wall Construction		
11/2005	Facades		
12/2005	Special topic		
http://www.detail.de/english
ISSN 0351-2908
GLASNIK SED
(Glasnik Slovenskega etnološkega društva)
Slovenski etnografski muzej
Metelkova 2
1000 Ljubljana
Glasnik SED je strokovno-znanstvena revija Slovenskega
etnološkega društva, ki ima sedež v Ljubljani v Slovenskem
etnografskem muzeju, kot eni od treh nacionalnih etnoloških
institucij v Sloveniji. Revija izhaja od leta 1956, najprej kot Glasnik
Inštituta za slovensko narodopisje, med leti 1959 in 1975 kot
Glasnik slovenskega etnografskega društva, z ustanovitvijo
Slovenskega etnološkega društva leta 1975 pa je revija dobila
tudi današnje ime. Letniki Glasnika SED praviloma obsegajo štiri
številke, ki so v zadnjih letih obsežne tako po številu strani še bolj
pa v raznolikosti objavljenih besedil. V zadnjem desetletju so
uredniški odbori oblikovali in utemeljili različne rubrike v katerih
dobijo prostor izvirni znanstveni, strokovni in poljudni članki.
Prispevki so s področja etnologije, kulturne antropologije in
sorodnih ved. Pomemben del Glasnika SED so Društvene strani,
ki so namenjene obveščanju, poročilom, sporočilom iz delovanja
Slovenskega etnološkega društva. Etnomanija končuje vsako
številko Glasnika SED na bolj šaljiv in igriv način ali pa zaokrožuje
vsebino še z zanimivi fotografijami, ki niso vključene v besedila.
Leta 2005 praznuje Slovensko etnološko društvo 30-letnico
delovanja. Tako bo prva številka letnika 45 namenjena društvu in
bo zapolnjena s pogovori z vsemi predsedniki društva v teh letih, z
različnimi pogledi na poslanstvo društva in stroke in z rezultati
strokovnega pregleda arhiva Slovenskega etnološkega društva.
Glasnik Slovenskega etnološkega društva kaže podobo
slovenske etnologije po 2. svetovni vojni. Iz skromnega glasila se
je od leta 1956 do danes razvil v ugledno strokovno-znanstveno
revijo, ki je odprta različnim smerem v sami vedi, vedno bolj pa
tudi prispevkom avtorjev, ki "delujejo" v drugih strokah, vendar
(po)segajo tudi na široko polje etnologije in kulturne antropologije
ter humanistike na splošno.
Obširen impresum, natisnjen na notranjih platnicah priča, da
ima revija dolgo tradicijo in da seje iz skromnih začetkov razvila v
kvalitetno in ažurno strokovno-periodično publikacijo, ki ustreza
večini tako domačih kot mednarodnih strokovnih in bibliografskih
standardov ter zahtevam glavnih financerjev, Ministrstva za
kulturo RS, Urada za znanost pri MŠZŠ, prispevke svojih članov
sofinancira tudi Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v
Ljubljani. Z ureditvijo pogojev za delovanje, predvsem rednejše
financiranje v zadnjem desetletju, se je začela nova doba v
zgodovini Glasnika: doba zapletenih projektnih razpisov,
urednikovanja na daljavo preko elektronske pošte in uvrstitev v
tuje baze bibliografskih podatkov, ki omogočajo Glasniku SED
vstop v mednarodni prostor. Nekaj številk Glasnika je v celoti na
voljo tudi v elektronski obliki na spletnih straneh Slovenskega
etnološkega društva, kjer je objavljena tudi bibliografija člankov
po letu 1980.
http://www.sed-drustvo.si
ISSN 1330-0652
PROSTOR
Znanstveni časopis za arhitekturu i urbanizam
Sveučilište u Zagrebu, Arhitektonski fakultet
Kačićeva26, HR-10000Zagreb
E-mail: prostor@arhitekt.hr
PROSTOR, znanstveni časopis iz područja arhitekture, urbanizma i
srodnih disciplina kojega izdaje Arhitektonski fakultet Sveučilišta u
Zagrebu ušao je u svoju dvanaestu godinu izlaženja. Časopis objavljuje
znanstvene članke iz svih grana arhitekture i urbanizma, ali i radove s
drugih znanstvenih područja (povijesti umjetnosti, arheologije, etnologije,
sociologije, geografije, građevinarstva, geodezije, šumarstva, dizajna...),
ako su sadržajem vezani za problematiku arhitekture i urbanizma.
Prilozi objavljeni u časopisu Prostor referiraju se u međunarodnim
sekundarnim bazama: Architectural Publications Index (Royal Institute of
British Architects, London, England), The Avery Index to Architectural
Periodicals (Columbia University in the City of New York, USA), Catalogue
- Index of Periodicals (The Library of Congress, Washington D. C., USA),
Geo Abstracts (Elsevier Science, Ltd., Oxford-Norwich, England),
Hrvatska bibliografija, niz B - prilozi u časopisima i zbornicima; niz C -
serijske publikacije (Nacionalna i sveučilišna knjižnica, Zagreb, Hrvatska),
Data base Francis (Institut de l'Information Scientifique et Technique,
Vandoeuvre-les-Nancy, France) te Žurnale Geografija (Akademija nauk
Rusije, Institut naučnoih informacii, Moskva, Russia).
Osim klasičnog izdanja, časopis izlazi i kao Prostor Online (na web
adresi www.arhitekt.hr/prostor) gdje su svim zainteresiranima u pdf
formatu besplatno dostupni svi objavljeni članci.
Krajem studenoga2004. iztiska izlazi "Prostor" Vol. 12
(2004.), br. 1 (27) i donosi slijedeće priloge:
Zlatko Jurić: Zaštita spomenika u teorijama gradogradnje u Srednjoj
Europi 1870.-1918. (Protection of Monuments in Urban
Development Theories of Central Europe between 1870 and 1918)
Koraljka Vahtar-Jurković: Istraživanje ubanističkog razvoja Opatije -
Formiranje planirane slike jednog turističkog grada (Research on
Urban Development of Opatija - Shaping the Planned Image of a
Tourist Town)
Ivan Mlinar, Marko Trošić: Parkovi zagrebačkih stambenih naselja
izgrađenih između dva svjetska rata (Parks of the Housing
Developments in Zagreb Built between the two World Wars)
Lara Slivnik: Joseph Paxton: Kristalna palača 1851.-1854.-1936. -
Značaj arhitektonskog natječaja, montažne konstrukcije i novog tipa
društvenog prostora (Joseph Paxton: Crystal Palace 1851-1854-
1936 - The Impact of Architectural Competition, Prefabricated
Structure and New Type of Public Space)
Dragan Damjanović: Stilsko rješenje arhitekta Janka Holjca za gradnju
pravoslavne Saborne crkve u Plaškome i grkokatoličke župne crkve
u Petrovcima (Janko Holjac's Style in Designing Eastern Orthodox
Church in Plaški and Greek Catholic Church in Petrovci)
Darko Kahle: Zagrebačka uglovnica u razdoblju od 1928. do 1944.
godine (Corner House in Zagreb between 1928 and 1944)
Vesna Mikić: Klasičnost Ulrichova moderniteta (Classical Quality of
Ulrich's Modernism)
Iva Muraj: Klinika za ortopediju na Šalati u Zagrebu arhitekta Egona
Steinmanna (Orthopedic Clinic in Šalata in Zagreb Designed by the
Architect Egon Steinmann)
Vedran Duplančić: Obalni pojas grada Splita u urbanističkim planovima,
projektima i studijama u razdoblju od 1914. do 1941. godine
(Coastal Strip of the Split Region in Urban Plans, Projects and
Studies between 1914 and 1941)
Slijedeći broj časopisa Prostor (drugi broj godišta 2004.) izlazi iz tiska u
svibnju 2005., a članci se zaprimaju do kraja kalendarske godine 2004.
http://www.arhitekt.hr/prostor
ISSN 0353-6483
URBANI IZZIV
Urbanistični inštitut Republike Slovenije
Trnovski pristan 2
1127 Ljubljana, Slovenija
Urbani Izziv je znanstveno-strokovna trans-disciplinarna
periodična publikacija z mednarodnim uredniškim odborom, kije
namenjena predstavitvi dejavnosti izdajatelja, Urbanističnega
inštituta Republike Slovenije, in obravnavi aktualnih problemov
urejanja prostora v Sloveniji in v tujini. Pisci so domači in tuji
strokovnjaki družboslovnih, humanističnih in tehničnih ved.
Osrednji deli posameznih številk revije so zasnovani tematsko, ti
prispevki so objavljeni v dveh jezikih. Tematskim prispevkom
sledijo redne rubrike: odzivi (na tekste iz prejšnjih številk),
razmišljanja (poljudne teme), poročila (s konferenc, srečanj,
delavnic), predstavitve (lastnih in tujih projektov), prostorska
informatika idr. Pomemben del revije so poročila iz knjižnice
Urbanističnega inštituta, občasno tudi recenzije novih knjig, ki so
na razpolago.
Revija izhaja od leta 1989. Vpisana je v razvid medijev, ki ga
vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 595.
Izdajanje revije sofinancira Ministrstvo za okolje, prostor in
energijo.
letnik 15, št. 2
december 2004
Evropa na vzhodu
Druga letošnja številka je namenjena razširjanju vedenj o
prostoru, ki je navadno v evropskih dokumentih prikazan brez
vsebine, tj. ni predmet strateških kartografskih opredelitev.
Vsekakor je omenjen v razvojnih programih, toda opazno je, daje
v večini razvojnih vizij EU ta del sveta le prostor nadaljevanja
zahodnih vizij v smeri vzhoda, npr. Evropska prostorska razvojna
perspektiva, Evropa 2000+ in drugi. Namen te številke je
pokazati, da so prostor, planiranje in življenje tudi tam. Tematski
članki so:
-	Grigor Doytchinov: Sofia - mesto možnosti, mesto
discontinuuma
-	Velimir Šečerov: Donava kot dejavnik prostorske integracije
Srbije z Evropo
-	Borislav Stojkov, Snežana Subotić: Strateški cilji razvoja
metropolitanskega območja Beograda v kontekstu
evropskega prostorskega razvoja
-	Luis Falkon: Koridor Berlin-Varšava-Moskva
-	Ivan Stanič: Severnojadranska pristanišča - začetek ali iztek
vzhodnega kraka 5. koridorja
-	Melanie Kreutz: "Green-belt Europe"
-	Nataša Pichler Milanović: Kompetitivnost mest vzhodne
Evrope
-	Thomas Dillinger: Dunaj - Bratislava, izhodišča skupnega
globalnega razvoja
http://urbaniizziv.urbinstitut.si