592 JANKO LOKAR: FRANČIŠEK SVETLIČlC. KNJIŽEVNA ČRTICA. 1. In ko bela smrt me grudi — .....bode tudi zadnji zdih moj: Bog in dom! Fr. Svetličič. ggg|P|||rančišek Svetličič spada med one (JIltliLZ redke nadarjene pesnike, ki so Sl|w delovali nekako sredi prošlega sto- ^^ letja. Dasi zasluži po vsi pravici naše priznanje, smo vendar malone pozabili nanj. Širjemu slovenskemu občinstvu je bolj ali manj neznan. Ko je zatisnil 22. svečana 1. 1881. svoje trudno oko v večen sen, niso prinesli slovenski časniki panegiričnih listkov o njem, niti ne naši znanstveni in leposlovni listi obširnih monografij. Najlepši spomenik mu je postavil v devetnajstem letniku „Jezičnika" neutrudljivi Marn. Sicer pa so celo „Novice" pozabile dolgoletnega so-trudnika in naročnika.1) „Zgodnja Danica" je izpolnila svojo časnikarsko dolžnost s poldrugo vrstico in z Radoslavovo „Spo-minšico na grob svojemu nepozabljivemu učeniku keršanskega nauka na Verhniki v mladostni dobi, preč. gosp. Fr. Svetličiču", odkoder je vzel Marn stihe: Pastir Gospodov zvest in nevtrudljivi, sin blag Slovenije bil dan svoj živi, marsktero pesmico si pel ji milo — kot geslo k že omenjenemu, „France Svetličič" naslovljenemu sestavku. Rodil se je Fr. Svetličič v Spodnji Idriji 2. malega travna 1814. Prve šole je dovršil v Idriji, latinske in bogoslovne v Ljubljani. Bil je nadarjen in marljiv dečko. V prošnji za duhovsko službo v GodoviČu pravi med !) V oddelku »Imena Deleshnikov kmetijfkih in rokodelfkih noviz v letu 1843" čitamo i: »Svetlizhizh Franz, kaplan v Zirknizi." Tako tudi v naslednjih tečajih. drugim: „. . . Hat er seine theologischen Studien mit Einbegriff der Katechetik und Padagogik laut Zeugnisses am Lvceum in Laibach mit grosstentheils Vorzugsclassen zurtickgelegt." Slovenščine ga je učil Metelko. L. 1839. 5. velikega srpana v mašnika posvečen, je služil najprej kot duhovni pomočnik v Rovtah nad Železniki do 6. malega travna 1843, v Cirknici tri leta, in deset na Vrhniki. Od 6. vinotoka 1856. je bil župnik v Sorici nad Skorjo Loko. Župnijski izpit je delal in napravil z izvrstnim uspehom 7., 8. in 9. vinotoka 1851. L. 1863. je vložil predzadnjega sušca že omenjeno prošnjo za Godovič. Ondotni župnik je namreč re-signiral na župnijo. Prišedši s prvim malim srpanom na novo mesto, se je lotil takoj z veliko vnemo popravljanja cerkve in si na-dobavljal raznih v cerkvi in izven nje potrebnih stvari. Za to ga je tudi pohvalil knez in škof. Najbrže je mislil tu v miru preživeti sojena mu leta. Toda ravno tamkaj ga je zadela velika nesreča. Kot akcionar propale banke „Slovenije" je moral prodati vse imetje Od tega gmotnega poloma se ni več oddehnil. 10. listopada 1879. je zapustil Godovič in se preselil kot upokojeni župnik na Razdrto, od tam pa v Ljubljano. Zadnji čas mu je šlo jako trdo. Živel je večinoma sam zase, ločen od sveta, ob skromno odmerjeni pokojnini. Ponekaj so ga vzdrževali duhovni sobratje. Umrl je v hiralnici in bil pokopan pri sv. Krištofu svetega Matija dan. Mož srednje, a močne rasti, prijaznega obraza in lepega obličja, se je kaj rad pošalil ter je bil jako vljuden napram vsakomur. Zbog tega je bil zelo priljubljen. Kjerkoli je služboval, povsod si je ohranilo ljudstvo gospoda „Fronca" v dobrem spominu in 594 si še pripoveduje marsikaj o njem. Zlasti ga pomnijo na Vrhniki, kjer je kaplanoval od spomladi 1846 do jeseni 1856.1) Častili so ga kot rednega, vestnega in točnega duhovnika. Imel je zategnjen glas. Kadar je pridigoval, je izgovarjal stavke v eni sapi ter zateglo, kakor da bi pel. Idrijsko narečje se mu je poznalo. — V šoli je bil strog učitelj. Njegova pisava je izredno lepa in jasna. V listinah škofijske pisarne čitamo o njem, da je govoril slovenski (krainisch), latinski in nemški jezik. Ljubil je naravo s pisanimi travniki, zelenimi planinami in suštečimi gozdi. V prostem času je lazil vedno okrog. Na Vrhniki vedo še, kako jo je mahal s prijateljem Adamičem, ondotnim učiteljem, s puško na rami po idrijski cesti. Nato sta krenila v stran in streljala šoje; ako ni bilo teh, sta se zadovoljila tudi s srakoperji. Na jesen je prišla dlakasta divjačina na vrsto; Adamič in SvetličiČ sta napovedala boj dolgouhim zajčkom in lahkonogim srnicam . . . Na Vrhniki se je tudi ponesrečil; zlomil si je nogo. Posebno piko je imel na kače. Mnogo na vrhniških peščenih gričih se skrivajočih gadov in modrasov je pokončal v družbi z Adamičem. Pobijala sta jih s palicami, jih streljala ali pa žive lovila. II. Kot pesnik se je oglasil SvetliČič v „No-vicah" 1. 1846. s pesmama „Življenja namen" in „Najdena domovina". V isti list je pisal z malimi izjemami do 1. 1869.2) Zelo plo-dovit je bil v letih 1846 — 1849. Mnogo je sodeloval tudi pri Janežičevem „Glasniku" v 11. 1860—1863. Njegovo pesniško delovanje pade torej približno v ono dobo, ko je stal Koseški na vrhuncu slave. Od vseh strani in ob vsaki priliki so Koseškemu kadili. Hvalili ga 0 Prvikrat je krstil 3. velikega travna, zadnjikrat je zapisan 29. kimavca 1856. 2) Prim. „Novice" 1846-49, 1852, 1853, 1855, 1857, 1864, 1867, 1869. niso samo narodno se ravnokar probujajoči Slovenci iz Kranjske, ampak tudi izven-kranjski, in to ne le v literarnih razgovorih ter kritikah: celo med navadnimi članki, med poročili o vremenu, letini in vsakdanjih vaških novicah si niso mogli kaj, da ne bi iz-pregovorili o predragem Koseškem . . . „Težko in željno pričakujemo Vaših »Novic . . ." Mi se kar načuditi ne moremo, kdo da je dal tolik pesniški dar temu blagemu Koseškemu (takrat so pisali: Koseskitu), kdo da ga je učil gladkih verzov in čistega, milodonečega jezika!". . . Tako nekako so pisali Štajerci v „Novice". Koseškega visoke ode, polne svetega navdušenja, so našle glasen odmev v drugih nadarjenih in nenadarjenih poetih. Premotile so jih, da so ubrali za njim stopinje. Skoro ob istem času se je boril velik genij za priznanje. Pri J. Blazniku so izšle 1. 1847. Prešernove nesmrtne poezije. Le mal, izbran krog jih je cenil dostojno. In majhno, čisto majhno je bilo številce onih, ki so stopili k Prešernu v šolo. Med njimi je bil poleg »Prešerna v duhovni obleki", Rodoljuba Ledinskega — najboljši učenec Svetličič. To dejstvo samo priča o Svetličičevem literarnem okusu. Prešernova šola se mu pozna v izbiranju snovi, v slogu, v meri, v tem, kako začenja pesmi,1) skratka, pozna se celi njegovi Muzi. Nehote te spominja na Prešerna tu razstava besed, tam skoro isto naziranje o življenju, ista življenjska filozofija. Razloček je le ta, da nosi SvetliČič težave življenja bolj vdano; v stiskah se obrača do Stvarnika, Njemu toži svojo bol in pričakuje od Njega tolažbe in pomoči, dočim iz Prešernovih stihov zveni popolna resig-nacija . . . 0 Prim. balado „Erazem Ravbar" (»Novice" 1847) Karkoli je deklic Planina rodila, nobena ni lepši od Mete cvetela, nobena ni dalje okoli slovela, nobena več moških za se ni unela itd. s Prešernovim »Povodnjim možem". 595 Le par zgledov, kako zelo včasih Svetli-čičeve pesmi spominjajo Prešernovih: Sonetov, praviš mi, ne poj nikari, zdravice vodopivcam so preslane, gazele ženskim vnemajo možgane, seršenov mi ne draži, Bog obvari! Romanc ne bodo poslušali stari, in zabavljice so le malo brane, balada tvoja me kar nič ne gane, in glose — te so malovredni dari. Kaj zlodja moram peti, pa me uči, de bo prijetno tvoji umni buči, junaške, elegije al' pravljice? Teh ne; ampak natanjko mi popiši: kak iz kleti preganjajo se miši, — in bodem djal, de modre si glavice. (Zabavljica, „Novice" 1847.) Ali pa: Čemu si pesnik? vpije buč nevkretnih na glas, da je prav hripavo, število; kedaj je petje rušo uplodilo, al' razvedrilo glave neumetnih? Kedaj li je soglasje strun prijetnih sovražniku v deželo ubranilo? kedaj sosede jezne pomirilo, al' pa končalo gizdo žensk prevzetnih? Potihnite al' vpijte vedno huje, za vpitje vaše pesnik se ne zmeni, ter svoj pot nove pesmi izmišljuje. Al' jih neotesancov truma ceni, al' ne, potem nikdar ne oprašuje, če tudi vsa se jeze nad njim peni.1) (Pesnik, „SIov. Glasnik" 1861.) Da se je pa učil tudi od naroda, kaže krasni začetek pesmi „Na Mravljiškem vrhu". („Novice" 1867.) Njegov: Kaj se beli tam na gori med grmovjem in med bori, je li groblja, je li sneg? Groblje v kraji tistem ni je, burja studna več ne brije, davno kopen je že breg ... me spominja naših narodnih pesmi, zlasti pa srbske „Hasanaginica",2) ki je bila znana Slovencem že v prevodu: Šta se b'jeli u gori zelenoj? al' je snijeg, al' su labudovi? da je snijeg, več bi okopnio, labudovi več bi poletjeli... 0 Prim. Prešernovo „Novo pisarijo". 2) Primeri Vuk Štef. Karaotič „Srpske narodne pjesme". Knjiga treča, str. 513. Državno izdanje. Bio-grad 1894. Pel je Svetličič kot rojen pesnik, ne morda iz golega rodoljubja, kakor oni, ki so se poizkušali ob enem na pesniškem, gospodarskem, političnem polju in drugod, videč, da manjka delavcev na vseh koncih in krajih. Svetličič je epik in lirik; pri njem ne prevladuje nobena stran, na obeh stoji na isti višini. Pripovedne pesmi se mu odlikujejo po lahkem, umljivem slogu. Sosebno balade ugajajo deklamatorjem spodnjih razredov srednjih šol. Epične pesmi Svetličičeve se naslanjajo na zgodovino ali pa na pripovedke in na mnenja, razširjena med narodom. Slične predmete so obdelavali tudi drugi pesniki. Z romantiko so prišli iz nemškega slovstva. Balado „Erazem Ravbar" je posnel po Valvazorju XI; v nji pripoveduje, kako se je ustavljala v Planini vitezu Ravbarju Meta, ki je bila tako dražestna devojka, da poje o nji: Kot ima le eno danico nebo, ji tudi ni para na Kranjskem bilo. V „Cerkniškem jezeru" razlaga v legend-skem slogu postanek ondotnega jezera.1) Na znamenje, vsekano v skalo, se nanaša „Turški križ" („Slov. Glasnik" 1861), reminiscenca iz turških bojev. Pripovedka je nastala v Sorici. Na Goriškem, kjer je imel duhovne sosede, in jih je tudi sigurno obiskal večkrat, je blizu kranjske meje omenjeno znamenje, katero imenujejo ljudje „turški križ". Kraj navaja pesnik sam takoj od začetka: „Med Poreznom zelenim in med Černo-Perstjo . . ." Zgodovinsko podlago imata „Na planini" („Slov. Glasnik" 1860) in „Hrušica" („Novice" 1864). V „Slovenskem junaku"2) izkuša oteti pozabljenja Jurija Lenkoviča; kako je na-klestil Ravbar „armado turško" na „Siskim polji" z „junakov cvetom iz Krajne, Hor- i) Glej „Slov. Glasnik" 1862. 2) Kar ni drugače označeno, sem vzel iz njegove ostaline. Cf. Marn, „Jezičnik" XIX. 38" 596 vatije" nam pripoveduje v sonetu „V spomin slovenskiga junaka" („Novice" 1846). „Na Mravljiškem vrhu" vidi pesnik sivo pečino, raz katero se odpira ob jasnem vremenu diven razgled po vsi kranjski zemlji — knjigi, vredni, da jo pozna ves svet. Toda kdo vpre oči vanjo? Kdo jo ceni po vrednosti? — Njiva je. Sila vojsk in bojev jo je gnojila, kopita konj so jo orala. Grob je, kjer spe v tristoletnem boju s Turčinom za njo pali Posavci, Primorci in Podravci. Ali kdo jih hvali? .... Zatorej je srečna skala, ker nima čutečega srca. Mirno gleda v zračne dalje, naj so čiste ali mračne. Je-li res? Čuj, kaj ti govori pečina: Predragi, krivo me sodiš! Ah, jaz imam dušo, i jaz razločujem blagor od gorja. Gledala sem s te višine klete čine divjih rojev in — milo se mi je storilo nad krivico, ko so si delili svet. Srce me je bolelo, ko so palili koče nad glavo tvojih dedov, ker sem slišala njihove vroče vzdihe. Bučali so nad menoj viharji, a nisem se ganila, moč strel me ni razklala, vlagi se nisem vdala. Ne upogni niti tilnika pred udarci, le če nadzvezdne pa oblasti so ti namenile pasti, padi, — zakon ti veli. — Nato priseže pečini, da hoče izvršiti njeno naročilo in konča z granesi, ki sem jih postavil na čelo črtice. Pesem „Ukleti grajščak" („Slov. Glasnik" 1863) je nastala najbrže na Vrhniki. Pripoveduje se namreč, da je videl Svetličič nekoč na poti v Zaplano (prvo, vrhniški sosednjo, gorsko župnijo) strašno kačo z glavo, debelo kakor mačja. Streljati se ni upal nanjo, imel je namreč pri sebi le puško — enocevko! Ta kača se je grela navadno na „Spici", peščenem gorskem pomolu dobre pol ure od Vrhnike proti zapadu ob poti v Zaplano, med razvalinami nekdanjega gradu. Vsakdo ni bil tako srečen, da bi jo bil videl. — Druga vrsta vaških kronistov pravi zopet, da je ležala ona kača na ovinku le v dolgosti kakega sežnja na cesti, ostali del da je bil skrit v grmovju. Gospod „Fronc" je pritisnil puško na lice, a ni se upal sprožiti, pomikal se je nazaj in slednjič zbežal. Z Adamičem sta se spravila skupno nad njo, a žal — videla je nista nikoli več. — Ljudje so govorili o kači mnogo, in še zdaj ni pozabljena. Trdijo, da je bivala v nekdaj tamkaj stoječem gradu zakleta princezinja. Sli so nekateri tja celo zaklad kopat, a jih je prepodil hud vihar. Gotovo so prišli ljudski domišljiji na pomoč v okolici živeči modrasi. Svetličič sam ne govori o zakleti deklici, ampak o neusmiljenem grajščaku. Konec „Ukletega grajščaka se glasi: Na grobljo, ki prerašča jo mah že mnogo let, še dandanašnji hodi se studna kača gret; kdor sreča jo, se vrne, pobegne mahoma, da srce groze tesno mu komaj sopsti da. Precej strašen je „Zaklad na hudem polji" („Novice" 1869.) V romanci „ Alenka" (»Novice 1847")plaka žena za možem odišlem v boj nad Turka,1) za v boju palim junakom . . . Liričnih pesmi je spesnil Svetličič največ v obliki soneta. Pri tem se ne drži strogega načela, ki ga stavijo nekateri: da mora imeti vsak sonet vidno ločena dela; v drugem da naj se primerja nekaj s prvim, ali ako hočete: oba dela da si morata biti v razmerju vprašanja in odgovora. Prav lep zgled za to zahtevo se mi zdi sonet „Mladenčem" (»Novice" 1853). Kot nam zastira jasen pogled neka temota, ako smo gledali malo prej zlato solnce, nagibajoče se k zatonu: tako oslepimo, gledajoč rožnata lica cvetočih deklet, sicer ne na očeh, nad katerimi ne čujemo, pač pa otemni luč pameti. V zadnjih dveh kiticah ljubi Svetličič trojno ujemo (c d d c e e). Pretežna večina njegovih sonetov riše človeško življenje. Skozi štiri dobe (detinstvo, mladeniško ter moško dobo in starost) nas spremlja „Pot skozi življenje" („Slov. Glasnik" 1861.) !; Turški boji igrajo sploh veliko ulogo pri Svetli čiču. 597 Življenje je trdo delo; o tem nam priča sonet „Življenja namen". Pot je .... čez morje Ijuto, valovito, ki utopljenih ni in ne bo sito, in ta pot je posuta s trnjem, kajti po njem ne hodi nihče brez terpljenja, ker vsim, ki išejo zavetja sreče na njem, sovražna sapa proti vleče. Ob morju stoječ je gledal težko ladjo. Valovi so jo gnali pred seboj kot suh listič, metali so jo semtertja, kot kmet prazno sno-povje. In videl je .... kak spodjedene bregove spod nog- so spotoma mi požirali, da bi mornarjem trudnim izkopali tik brega zaželjeniga grobove. (»Življenje", »Novice" 1852.) Primerjaj tudi „Življenje" („Novice" 1847), »Mornar" („Novice" 1855), „Kupec". Trpko resnico, da »dolgost življenja našega je kratka" in pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkup'jo kupi zlata . . . je izrazil Svetličič v sonetu „Smrt". Kot pisana cvetica z bilko velo pod britko koso senoseka pade, kosi nemila smrt sred starih mlade gredoč iz hiše žalostne v veselo. Po vsih steguje svojo roko belo, ne zmeni se, ponujaj jej zaklade, al' toži, da prišla je iznenade, ž njo moraš iti v tiho tje deželo, kjer zraven moža sivega spi dete, dekle, lepote cvet, tik suhe žene, berač bogatemu se ne umakne; kjer straži mati zemlja rev otete, in v njeno hladno krilo položene, da se spijočih nihče ne dotakne. V »Vprašanju" („Novice" 1847) se vprašuje: zakaj človeka merzel pot oblije, ko čuti, de bo kmalo ura bila, ki ga popelje v večno domovino, kjer ni vročine, burja kjer ne brije, kjer bolnim srcam teče vir zdravila, počitik trudnimu bo dan v lastino? — Saj se ozira milo kupec po suhem produ, ko se bori njegova ladja s silo morja; saj vzdihuje jetnik noč in dan po solncu, ki ne najde v ječi njegovega sledu; romar pozdravlja veselo sosedov dom, za katerim se vzdiga njegov, in kmetic si obeta sladkost počitka, „ko se budi na nebu zvezdic čeda". Sam zase prosi Boga, da bi ga obvaroval poželjivosti in mu dal milost, živeti do konca po njegovi volji. Potem vesel tadaj zapustil bom to ječo, izročil tebi dušo, zemlje krilu povernil, kar mi je b'lo posodilo. Pri tebi v raji bom prepeval srečo: v izvoljenih nebeščanov številu vživati truda časniga plačilo. „Moj svet" („Novice" 1848) pravi, da ceni prav življenje le tisti, komur so zvenele cvetice v rokah. „Zvest prijatel zdravilo življenja" (»Novice" 1849) je slavospev prijateljstvu, »Dekle-tam" („Novice" 1849) pa nedolžnosti. Memento mori! kliče v »Minljivosti" („Novice" 1852). Pena izginja izpred pene, ura se umika uri, dan se izgublja v noči . . . tedni, meseci, leta minevajo; čas hiti. Rodovi se menjavajo na pozorišču, njihova dela podira čas. Priča temu: cela vrsta posutih mest, razpale trdnjave, rušeče se skalovje visokih gor. No list na veji — človek, ne miruje; višji želi biti, vekomaj hoče živeti in nikdar prsteneti! Toda ... al' prek misli te-le čas odmerjen ne poteče? Ali smert ti veke cele: „Idi z mano!" ne poreče? Popotnik išče izgubljeno domovino. Pot ga privede mimo pokopališča. Tu zakliče nekdo: „Ne hodi odtod! — in ko sonce rumeno strop neba zlati, na grobu okrašenem mertev leži. (»Najdena domovina.") Po mladosti hrepeni, a ona je tako daleč, daleč . . . Prepad, ki ga loči od nje, je nepremostljiv („Čudno jezero", „Novice" 1857). Zvezdo mladosti je izgubil. Iskal jo je sicer daleč okrog po svetu, a zaman! S krvavečim srcem se je vrnil brez zvezde, svoje sreče (»Zgubljena zvezda", „Novice" 1857). 598 V snegu in burji se tolaži s pomladjo, . . . serce, terpi malo svojo žalost! Sej iz nje bo veselje kal pognalo, kakor berstje v cvetke gre. („Tolažba po zimi", „Novice" 1852.) Svetličič je bil goreč domoljub. Čitajte njegove,, Zdihljeje" („Novice" 1849) in sodite sami! Če čuti žalost mlada pasterica, ko vidi, de na rosnih tleh vsa vela, ki včeraj med sestrami je cvetela, leži po noči zlomljena cvetlica; in če zalije ji oko solzica, ko ne zagleda kaplje, kjer mezela spod senčniga germovja, in šumela po belim pesku, hladna je vodica: kdo bode meni branil žalovati, ko vidim, de v košatih hrastov senci, ne vem zakaj — suši se lipa zala; ko slišim, de tihota je postala, kjer pesme so prepevali Slovenci, de jih je b'Ia vesela Slava mati? Ali pa sonet „Slovencom" („Slov. Glasnik" 1861), kjer pravi v drugem delu Kedaj pa nam došla bo doba mila, da nas iz spanja bode prebudila, ko topla pomlad pevke po dobravi? Kedaj bo domoljubja ogenj sveti prešinil nas, da jamemo hlepeti po tem-le, kar je v blagor očetnjavi? Globoko versko prepričanje Svetličičevo kaže sonet „Mučenec Dioklecijanu". Visoki Bog, ki zanj trpim, pa vliva mi v srce sladki up, da mi odgrnil bo pot med večnih dvorov krasne zide . . . Dalje „Grobni napis": Kar mi zemja posodila, tudi zemlja vzela je, kar pa vzela, bo vrnila sodni dan, zanesem se — Istotako „Ob vojski", „Slovensk junak" „Na Mravljiškem vrhu" itd., sploh vsa njegova poezija. Pel je tudi zabavljice, n. pr. „Onemu": Praviš, da pijem preveč, ko lotim se pesmi kovati; ali pomisli, da voz škriplje namazan če ni. Največja zabavljica je „Onem" („Novice" 1853). Kmet vseje na njivo pšenico. Pšenica požene. Sejavec se veseli, češ: .... petice bom štel, ko bodem bogato v jeseni požel. Toda „trop kozlov bradatih" mu obje najlepša stebelca. „Čakajte!" si misli kmetic in postavi strašila. Ko pa ni ta ne pomagajo, nazadnje nevoljin sozida zidove, zaplete robide bodeče v plotove — Vendar kaj dela trop, ko zamašen je vsak kot? Po stari navadi objeda spet plot. Seveda tako fine satire kakor pri Prešernu ne nahajamo pri Svetličiču. Sam o sebi poje: Sem spevorečnik golemošnji, pa vendar prudek vsaki dan; ne briga me, jeli o košnji, je li o svetem Gracijan'? Osoda moja me ne peče, in sreča druzih ne skeli; kako se pravda vlad izteče, to mene kar nič ne srbi. Cvetice moje so zvenele, pestrejših včakal, vem ne bom, letite toraj name strele, saj skor me kril bo hladni dom. („Kdo sem?") V »Vodnikovem spomeniku" 1859 je objavil lepo pesem „Valentin Vodniku v spomin". Tudi tu ni zatajil mojstra Prešerna. III. Dovolj razgleda! Videli smo, da je bil Svetličič pesnik po božji volji; plodovi njegove Muze so biseri naše književnosti, dragi kamni so, le škoda, da so tu in tam neobru-šeni. Dandanes bi oporekali marsikje njegovim stihom, njegovi tehniki in jeziku. Toda postaviti se moramo na stališče tedanjih dni. V času pa, ko je bilo tiskanih največ Sve-tličičevih pesnitev, je bil naš jezik še v povojih ; nista se še bila oglasila kritični Levstik in estetični Stritar. Svetličič je sicer ljubil svojo duševno deco in jo negoval, to se pravi: pilil. Marn našteva celo stran nje- 599 govih poprav. Večinoma se tičejo slovnice. „Limbar" je spremenil n. pr. v „ lilij o" „spo-znavši, da je limbar (Lilienberg) beseda Markova".1) Ali ponekod bi trebalo še pile! Kako pa so Svetličiča cenili vrstniki? Bleiweis2) se mu zahvaljuje že 1. 1847. kot urednik „Novic" za poslane pesmice v nemškem jeziku, češ: „so mi jako vgodne, gladko teko, brez izpahovanja glasnikov ali zlogov, kar vsaki pesmi jemlje lepoto in je večkrat znamenje prevelike hitrosti; Vi ste res pesnik, in nedvomno si pridobite občno priznavanje itd.". L. 1852. pa mu je pisal slovensko pismo: „Visoko častiti Gospod! Stokrat sim že mislil Vam dopisati in Vas prositi, da bi mi za Novice včasih kakošno pesmico poslati blagovolili, to prošnjo pa sedaj toliko bolj ponovim, ker bojo letos dvakrat izhajoče „Novice" lože tudi z lepo-znanstvom se pečale. Jeli pa veste, zakaj Vas zato nadležjem? Zato — ker imajo Vaše pesmi tako ceno in so tako čislane od bravcov, da Vas zamoremo zavolj pesniškega zapopadka in vnanje oblike Vaših pesem v prvo versto slovenskih pesnikov staviti. Tako gladko Vam teče beseda brez vse sile, brez vsiga napenjanja, da malo-katerimu tako . . . Ponavljajoč prošnjo se Vam lepo priporočim in vedno sim Vam verni prijatelj Dr. J. Bleiweis." Tudi Janežič3) ga je vabil v krog svojih sodelavcev. L. 1859. ga je nagovarjal, naj izda zbirko svojih „lepih, krasnih, velečastnih pesmi" v „Cvetji". L. 1860. mu je pisal: „V imenu mnogih Slovencev prosim, da bi se Vaša Modrica v novem letu prav obilno 0 Prim. »Erazem Ravbar": ko beli med trnjem je limbarjev cvet, si tudi kraljica ti žen in deklet. Glede „limbarjaa prim. Pleteršnik, Wolfov slovensko-nemški slovar L, Ljubljana 1894. 2) Bleiweisova in Janežičeva pisma po Marnu op. c. 3) Ta je tudi ponatisnil lepo število plodov Sve-tličičeve Modrice v svojih večinoma za šolske namene izdanih knjigah. oglašala, ker jo tako radi poslušamo. Vsaka cvetica iz Vaše roke bo »Glasniku" mila in draga, in tudi njegovim bravcem srčno zaželena." Jaz menim, da so se omilile Svetličičeve pesmi marsikomu, a splošne, trajne pozornosti ni vzbudil. S sedemdesetimi leti se potaplja v pozabnost. Njegovo ime izginja polagoma; na torišče stopajo nove moči z drugimi cilji in težnjami. Odtod je razlagati ona mlačnost ob njegovi smrti, ki sem jo omenil v začetku. Zaradi tega mislim, da ima pač nekoliko prav Marn, ko trdi: „mladi slovenski svet se zanj ni kaj menil, ker ga ni poznal."1) Glaser ni namreč Marnovega mnenja v svoji skici o Svetličiču2) in se sklicuje na Bleiweisa in JanežiČa. Toda Marn ni gotovo razumel pod „mladim slovenskim svetom" niti Blei-weisa (1808—1881), niti Janežiča (f 1869). In ko bi ju tudi bil, ne prideta toliko v po-štev, ker sta pisala v prvi vrsti kot urednika. Precejšnjih zaslug za poznavanje pesnika Svetličiča si je stekel Sket; v svojih „Čitan-kah", posebno pa v „Slovenski slovstveni čitanki za sedmi in osmi razred srednjih šol" (Dunaj 1893) je dal prostora marsikateri njegovi pesmi. S poezijo seje bavil Svetličič do smrti; zadnja leta je pesnil le zase. Poslednja pesem datira z dne 12. rožnika 1880. To je „Slo-vensk junak". Poznejše pesmi kažejo lep napredek napram prvim. Cesto se je podpisal s samim —č. Vso literarno zapuščino je izročil znancu Marnu. Ta jo je objavil v opetovano omenjenem XIX. snopiču „Jezičnika" popolnoma v njegovih rokopisnih oblikah. Po mojih mislih se bode našlo težko razen že izdanega še kaj SvetličiČevega blaga. Tudi književno zanimivih pisem izpod njegovega peresa najbrže ni. i) Jezičnik XIX. 2) K. Glaser, Zgodovina slov. slovstva III, str. 47.