List 4.
Gospodarske stvari.
Pomagajmo si tudi sami!
V zadnjem listu so ,,Novice" 10 postav nasveto-vale, ki so nujno potrebne, da se kmetijstvo reši popolnega propada. Opustivši le splošno besedovanje o potrebnih agrarnih reformah so kar po imenu in v številkah imenovale sredstva na pomoč kmetijstvu, da se to po poti postav popravi, kar je Iz let zanemarila nemška ustavoverska stranka, ki je gluha in slepa bila za nadioge kmetijstva. Obrnile so se ,,Novice'' zato do državnih poslancev sedanjega zbora, ki v svoji večini ima zdaj možake, kateri imajo srce za ubozega kmeta.
Prav tako! Naj bi se sedanjemu zboru posrečilo osnovati za rešitev kmetijstva neobhodno potrebnih postav.
To je naloga postavedajnega zbora.
Kaj pa je naloga nas kmetovalcev samih, ki stojimo zunaj zbora?
Tudi mi se moramo zavedati svojih dolžnosti, da tudi mi pripomoremo k dosegi velikega cilja.
Naštejmo tudi mi svoje naloge.   .
1.     Pred vsem potreba je, da ljudstvo v vsakovrstne zastope, naj so občinski, deželni ali državni zbor, vselej voli le take može, kateri imajo srce, um in voljo v resnici za nj delati in se truditi, mu v vsakem obziru k boljši prihodnosti pomagati. Proč tedaj s hinavci, odpadniki, priliznjenci in sladkači, kateri imajo kmeta le takrat v svojih ustih, kedar upajo, da jim bode v dosego njihovih pogubnih namer na roke šel, a kedar jim je do tega dospeti pomagal, imajo ga za norca in osla, ter se za njegovo korist, prošnje in zdihovanje še zmenijo ne. Toraj proč s takimi kukavicami za enkrat in za vselej , ki nas, našo kri in državo tujcu brezpogojno prodajajo in splošnemu uboštvu vrata na stezaj odpirajo! Prvi pogoj za zboljšanje gmotnega položaja so pravi zastopniki ljudstva. In to važno zadevo ima ljudstvo v svojih rokah; le prava zavest in trdni značaj se ne sme pogrešati o volitvah, pa je korak k boljšemu narejen. *)
2.     Obdelujmo manj zemlje za žito, a to dobro in pravilno,   ter pridelujmo  več   dobre živinske krme
*) Kmalu imamo na Kranjskem volitve v kupčijsko in obrtnijsko zbornico, katera pošilja dva poslanca v deželni zbor. Naj pomaga tedaj vsak pri teh volitvah, da ne pridejo liberalci v zbornico, ki nimajo srca za domače koristi.      Pis.
in redimo več živine, katera edina po nekaterih krajih more kmetovalca gotovega pogina rešiti.
3.    Nasajajmo si več sadnega lepega drevja, in glejmo, da nam bode vsak košček zemlje d obička dajal.
4.     Potratni lišp v obleki naj bi se odpravil, ter naj bi zopet prišla obleka doma pridelane in izdelane robe bolj v navado.
5.     Ogibaj mo se loterije, katera leto in dan milijone goldinarjev iz žepov obožanega ljudstva spravi in pogoltne.
6.     Skrbimo za to, da se osnujejo kmetijske zadruge, da si z zedinjenimi močmi omislimo praktičnih in potrebnih strojev (mašin), s katerimi se razna kmetijska dela ročno, izvrstno in dober kup opravljati morejo.
7.     Skrbimo dalje tudi za to, da si ustanovimo kmetijskih posojilnic, iz katerih si bode mogel kmet za male obresti in z malimi stroški potrebnih novcev v nujnih potrebah izposojevati.
8.     Glejmo, da bodemo svoje otroke prec iz začetka krščansko odgojili, jih delavnosti, reda, snage, varčnosti in ljubezni do svojega prihodnjega poklica, ter pokorščine do Boga, nas samih in vseh viših privadili. Ne zabimo , da ravno za Časa liberalizma je ginula soci-jalna avtoriteta.
9.    Ne to žarimo se za vsako malenkost.
10.    Poslužujmo se vsake poštene prilike, da svojo deco za njen prihodnji kmetij ski stan po moči uže sami, a osobito pa tudi po drugih praktičnih ljudeh kolikor mogoče izobrazimo.
11.    Poslušajmo dobre nauke modrih in izvedenih m6ž, katere nam ali naravnost ustmeno, ali po kmetijskih časnikih ali pa tudi po kmetijskih knjigah podajajo v naš prid in korist. Ne bodimo starokopitneži, ter zavrzirao za enkrat in za vselej pogubonosni stari rek: „Kakor je moj oče delal, tako bodem tudi jaz; če je on lahko dobro živel, zakaj bi jaz — ne mogel." Da, prijatelji predragi, ravno to zadnje je, kar nas uže z vso silo dandanes k pravemu napredku v kmetijstvu sili, ako nočemo popolnem propasti! Vedimo, da nekdaj je kmetovalec lože živel, če tudi je malo vedel in znal; dandanes ni več tako! Dandanes ni dosti, da roke in noge vprežemo , tudi um je treba vpreči. Bodimo svojim največim dobrotnikom s tem hvaležni, da njihove nauke slušamo,   se   po   njih ravnamo in si tako boljšo
26
prihodnost zagotovimo. Le krepko se oklenimo pravega napredka v kmetijstvu in ne obupajmo , pa bodemo s trudom in v potu svojega obraza uže sami si grenjki in tužni svoj položaj po moči zboljšali, a svojim naslednikom pa, za katere nam je skrb izročena, pot do prave sreče — ogladili!
Ne dopustimo, da bi nas žalostna osoda Ircev ali pa le bližnjih Italijanov zasačila, kateri večinoma več svoji lastni gospodarji niso, nego so le pravi sužnji svojih oderuških upnikov in gospodarjev.
Tako končujem svoj letošnji prvi dopis z željo, da se v vseh zadevah neugodni položaj glavnega državnega faktorja — kmetijstva, obrtnijstva in trgovstva — zboljsa. „Pomagajmo si tudi sami, in Bog nam bode pomagal!"                                                 Martinjivrhar.