Prof. Janko Orožen ZGODOVINA CELJA IN OKOLICE Celje, 1967 Izdali: Olepševalno' in turistično društvo Celje ter Celjska turistična zveza Tiskala Papirkonfekcija Krško, obrat Valvasorjeva tiskarna Korekture je bral avtor Že več let povprašujejo turisti po kratki zgodovini Celja in njegove okolice. Da tej želji ustrežemo, smo izdali to knjižico. Naj bo kratek, praktičen priročnik in vodnik. In še to. Z njo bi radi počastili petinsedemdesetletni jubilej svojega častnega člana, profesorja Janka Orožna, ki ga je praznoval v decembru 196(i. Olepševalno in turistično društvo Celje Celjska turistična zveza Celje, januar 1967 PANORAMA CELJA 12 DAVNIH DNI Najstarejša zgodovina Celja in njegove okolice je bila še pred 50 leti zavita v popolno temo. Šele leta 1932 jo je univ. prof. Srečko Brodar, tedaj profesor prirodopisa na celjski gimnaziji, začel razkrivati. Ko je napravil izlet na Olševo, je zašel tik pod vrhom v višini 1700 m v nad 100 m dolgo jamo, Potočko zijalko. V njej je našel kosti jamskega medveda, ki je živel pri nas v ledeni dobi, predhodnici sedanje. To ga je privedlo do tega, da je s podporo celjskega Muzejskega društva 5 let vsake šolske počitnice v jami kopal in iskal sledove ledenodobnega ali diluvialnega človeka tea njegove kulture, ki jo označujemo kot starejšo kameno dobo ali paleolitik. Trud je bil poplačan. Razen popolnih skeletnih ostankov vsaj 1500 medvedov je spravil na dan mnoštvo grobo obdelanih trdih kamnitih kosov, ki jih je diluvialni ali paleolitski človek rabil za orodje in orožje, več ko sto kosov orodja, izdelanega iz kosti, in nekaj ognjišč, na katerih je paleolitski človek pekel meso ujetih in ubitih medvedov. Takoj po prvem odkritju sta Brodar in dunajski arheolog J. Bayer sodila, da pripadajo najdbe kulturni stopnji, imenovani po znanem francoskem najdišču kot. aurignacien. Ledena doba obsega namreč štiri hladne in med njimi tri toplejše medledene periode. Aurignacien se je razvil v zadnji, tretji medledeni dobi. Bayer je bil tudi mnenja, da predstavlja olševska najdba kot olschevien posebno obliko aurignaciena. Ko je prof. Brodar zaključil delo v Potočki zijalki, je po vrsti kopal še v Mornovi zijalki pri Belih vodah nad Šoštanjem, v jami Spehovki pri Luknji nad Šoštanjem in v Njivicah pri Radečah. Najdb je bilo manj. vejidar niso bile brez pomena. Potočka zijalka je bila prva znana višinska paleolitska postaja na svetu. Po vojni se ji je v Sloveniji kot taka pridružila Mokriška jama nad Kamniško Bistrico. Nekaj višinskih paleolitski h postaj so odkrili tudi v Švici. Po vojni je profesor Brodar največ preiskoval jame na. Krasu. Medtem je tudi nekoliko spremenil svoje mnenje o starosti najdb v Potočki zijalki. Nastale so v zadnji periodi ledene dobe, ko se je vreme začasno izboljšalo. Bilo je to pred kakimi 70 000 leti. Potočka zijalka in olievka kultura sta postali del svetovne znanosti. Celotna ledena doba je trajala več sto tisoč Let. Bila Je trda, vendar se je v njej pojavil človek kot najpopolnejše živo bitje. V tej dobi je naša pokrajina zaradi ledenikov in obilnih voda v bistvu dobila svojo sedanjo obliko. Naslednja doba sega v sedanjost. Preoblikovanje se je še vršilo, vendar mnogo počasneje. Vrši se še danes. O človeku v celjski pokrajini še dolgo ni novih sledov. Pojavil, so se šele v zadnjih tisočletjih pred našim štetjem. Dotlej je že močno napredoval. Rabi še kamnito orodje in orožje. Toda zdaj ga že vešče brusi, tako da postane gladko in tudi zelo ostro. Preko vse celjske pokrajine so posejane najdbe kamnitih sekir in kladiv Te najdbe so značilne za tako imenovano mlajšo kameno dobo (neolitik). V zadnjem desetletju so naši starinoslovci (arheologi) odkrili tudi sledove neolitskega posodja, neolitskih domov in ognjišč (na Brinjevi gori, pri Zrečah, na Rifniku). Posodje so še oblikovali i roko. Mlajša kamena doba se je pri nas končala okrog leta 1500 pr n. št. Nositelji njene kulture niso znani. Mlajši kameni dobi je sledila kovinasta doba. Njeno prvo razdobje sta bakrena in bronasta doba. Baker je mehka kovina, z dodatkom cinka ali kositra se izpremeni v bron, ki je odpornejši in lepši od samega bakra. Uporaba bakra in brona se je razvila pri nas pod vplivom prednje-azijskega Vzhoda. Kdo so bili nositelji bakrenodobne in bronastodobne kulture, nam ni znano. Verjetno so tudi oni prišli od Vzhoda, zibelke evropske kulture. Iz bakra in zlasti iz brona so izdelovali orodje in orožje. V celjski pokrajini so najpomembnejša tri najdišča: Cermožišče prt Rogatcu, Hudinja pri Vitanju in Cret na Dobrovljah. Manj pomembno najdišče je Breg pri Celju. Okrog leta 1000 pr. n. št. se pa že močneje dvigne zavesa nad preteklostjo celjske pokrajine. Pod pritiskom iz Azije so se iz današnje Ukrajine pomaknila proti jugu in zahodu razna plemena, ki so že pripadala naši indo-evropski jezikovni skupini. Južni del Balkanskega polotoka so zavzela starejša grška, preko zapadnega Balkana in Vzhodnih alp do Bavarske in Benečije so posegla ilirska, a v njihovem ozadju so se v nižavju naselila panonska plemena. Celjska pokrajina je bila v področju ilirskih Noričanov. Iliri so okrog leta 800 pr. n. št. poleg brona začeli uporabljati železo, najprej za okras, nato pa tudi za orodje in orožje. Tudi ta veščina je prišla od vzhoda. Označujemo jo kot halstatsko — po Hallstattu, glavnem najdišču v gornjeavstrijskem Salzkammergutu. Pri nas so glavna najdišča hallstatske kulture ploski grobovi na Rifniku in veliki gomilni grobovi v Seščah — med Grižami in Preboldom ter na Brinjevi gori med Zrečami in Konjicami. Razen žar hranijo v svoji notranjosti posodje, okras, orodje in orožje. Tako na Rifniku kakor na Brinjevi gori so odkrili tudi temelje ilirskih koč. Ilirsko je tudi gradišče, odkrito na zapadnem vrhu celjskega Miklavškega hriba. Okrog leta 500 je prišel nov naselitveni val od zahoda — iz današnje Francije je preko severne Italije in Vzhodnih Alp posegel v nižino Panonije in preko nje globlje na Balkan in celo v Ma lo Azijo. To so bili Kelti ali Galci. V Vzhodnih Alpah zaostalo pleme keltskih Tavriskov se je spojilo z ilirskimi Noričani in ustanovilo veliko noriško kraljestvo, v bistvu sestavljeno iz medsebojno rahlo povezanih plemen, ki jih zgodovinarji navadno smatrajo za keltska. Keltski Noričani so se poleg kmetijstva bavili zlasti z živinorejo, lovom in rudarstvom- Rudnike so imeli na področju Visokih in Nizkih Tur na današnjem Gornjem Koroškem in Gornjem Štajerskem. Slaviti so bili dolgi in tanki keltski meči, ki so se jih bali tudi Rimljani. Noričani so imeli že strnjena naselja, mesta. Med njimi je tudi Celje, ki se je v keltski obliki glasilo kot Keleia. Izvor besede je morda še predkeltsko — noriški. Isto velja tudi za oznako nekaterih rek; Sava in Savinja, Drava in Mura. Najvažnejša keltska najdba na naših tleh je tista iz Drežinje vasi zapadno od Celja: dva pri rigolanju za hmeljski nasad odkrita grobova sta hranila v svoji notranjosti keltske novce, konjsko o-premo, posodje in pod. Se bolj zgovorne so najdbe keltskih novcev, ki jih ima Celje z okolico kar obilo; posamezne so našli v samem mestu, okrog 14 na bližnjem Lanovžu, nad 50 na Bregu pri zadnji regulaciji Savinje. Prav izdatni sta pa dve najdbi iz širše okolice: blizu lemberške graščine pri Dobrni je pred več ko 130 leti kmet izoral nad 500 keltskih novcev, pri trboveljski Dobrni jih je pa 50 let pozneje rudar izkopal več ko 600. Mnogi izmed teh novcev imajo na eni strani podobo bežečega konja, na drugi strani pa človeško glavo, predstavljajoča verjetno kneza, plemenskega poglavarja. Na nekaterih najdemo celo imena, izražena z rimskimi črkami. Ti novci so že nastali pod rimskim vplivom, imena so pa keltska. Na Bregu so poleg novcev našli tudi kalup za ulivanje, kar govori za kovnico. Mnogo spominov na Kelte je ohranjenih na poznejših rimskih spomenikih, v imenih, ki se javljajo poleg rimskih. Na rimskih spomenikih srečavamo tudi upodobitve keltske noše (nekake avbe), keltskih običajev (nekako sedmino) in med rimskimi imena keltskih bogov. 2e v zgodnji prazgodovinski dobi je preko naših krajev vodila važna prometna pot, ki je vezala Italijo s Podonavjem in celo z Baltikom. Po njej je šel z današnjega poljskega Baltika proti jugu dragoceni in tedaj močno cenjeni jantar, v obratni smeri so pa šli proti severu obrtni izdelki naprednejše Italije, etruščanski in pozneje rimski. Na celjskem Lanovžu so našli nekaj debelih zrn iz jantarja kot ostanek ogrlice. POD RIMSKIM ORLOM Rimljani so združili pod svojo oblastjo ves zapadni svet, ki mu je bilo tedaj središče Sredozemsko morje. To so dosegli s stop-njevitim širjenjem svoje oblasti. Do leta 200 pr. n. št. so postali po petstoletni borbi gospodarji vse Italije. V naslednjih 200 letih so pa s svojimi provincami obkrožili vse Sredozemsko morje. Preko Jadranskega morja so širili svojo oblast deloma frontalno, deloma krilno, na jugu z izhodiščem v Grčiji, na severu iz Ogleja (Akvileje), utrjene mestne postojanke, ki so jo prav v ta namen Bakhantska maska, najdena 1. 1883 blizu Joštovega mlina na Ložnici. Original v dunajskem umetnosno-zgodovinskem muzeju, v celjskem muzeju točna kopija. ustanovili leta 181. Noriško kraljestvo je prišlo pri tem zaokroževanju rimske posesti zadnje na vrsto. Ko je Julij Cezar osvajal Galijo, mu je noriški kralj Boccio celo poslal svoje čete na pomoč. Ko pa je cesar Avgust ukrotil ilirska plemena sedanje Bosne, posavske Kelte in Panonce ter pomaknil rimske meje do Donave, so se Noričani vznemirili. Toda Avgustova vojskovodji, posinovljenca Druz in Tiberij, sta jih z lahkoto pomirila. To se je zgodilo leta 15 pr. n. št. Rimljani so No-ričanom še okrog 60 let pustili domačo upravo, ki pa ni imela prave oblasti, v resnici je Noričanom že tedaj vladal rimski cesarski namestnik. Keltska Keleia je kmalu postala zelo važno mesto rimskega Norika. Cesar Klavdij (41 — 54) ji je podelil pravice rimskega municipija. bila je v upravnem pogledu zmanjšana podoba Rima, gospodarja vsega sveta. V mestu je kmalu prevladovalo rimsko prebivalstvo, čeprav keltski živelj ni popolnoma izginil, pozneje sre-čavamo v mestu tudi Grke, Sirce in predstavnike drugih narodnosti velike in pisane rimske države — kot trgovce, obrtnike in vojake. Na čelu mestne uprave sta bila dva duovira, podobna rimskima konzuloma, ki so ju svobodni meščani vodili na leto dni in sta upravljala mesto s pomočjo mestnega sveta (ordo). Mestni upravni teritorij je obsegal tudi sosedno podeželje; segal je od pohorskih slemen na severu preko Save na jugu, od Savinjskih Alp na zapadu do bližine Sotle na vzhodu. Sotla sama je že bila v Panoniji, ki je bila obmejna provinca kakor Norik. Glavno mesto Norika je bil Virunum na Gosposvetskem polju, na drugem mestu je pa bila Celeia. Včasih so bili v Cele ji zbori predstavnikov province, kj jih je vodil najvišji provincialni duhovnik in so imeli veliko oblast, kajti presojali so tudi delovanje cesarskega namestnika. Skozi Celejo je po starodavni trasi vodila rimska vojaška in trgovska cesta proti Donavi. Prihajala je iz Akvileja skozi Emono, ki je upravno spadala k Italiji, ter je pri Trojanah (Atrans) prekoračila mejo Norika. V Celeji se je cesta cepila v dva kraka. Eden je skozi Teharje. Šmarje, Gabrniško sotesko med Dolgo goro m Bočem, skozi Poljčane in Ptujsko goro vodil v Poetovio (Ptuj), ki je že bil v Panoniji. Drugi se je pa skozi Frankolovo, Konjice m Polskavo prav tako usmerjal v Ptuj, med tem ko je glavna smer vodila v Upnico (Flavium Solvense). Iz Ptuja je vodila ena smer v Carnuntum (Petronell) in Vindobono (Dunaj), druga v Budimpešto (Aquincum), tretja v Osijek (Murso). Pri Stranicah se je na levi cepil važen krak, ki je skozi Vitanje (Upellae), Stari trg pn Slovenjem Gradcu (Colatio) vodil v Globasnico v Podjuni (Juenna) in v glavno mesto province, Virunum. Iz Celeje je vodila sicer manj znana cesta tudi proti jugu; pri Zidanem mostu je prekoračila Savo in se usmerjala proti mestu Neviodunum (Drnovo na Krškem polju), kjer se je združevala s cesto, prihajajočo iz Emone skozi Trebnje (postaja Praetonum Latobicorum) in je v nadaljnjem poteku vodila v Sisak (Siscia). Rimska Celeia je bila prav na tleh sedanjega starega Celja v kotu med Savinjo in Voglajno. Ce je tedaj Savinja tekla severno od sedanjega mesta, je še vprašanje, na katero ne moremo dati popolnoma zanesljivega odgovora, do II. stoletja je verjetno segalo rimsko mesto od juga proti severu do sedanje Cankarjeve m Vodnikove ulice, potlej se je pa začelo širiti v severno smer, kjer je Noriški vojak, najpomembnejši Celjan rimske dobe, šli. Hermanovi ljudje so jo spravili na Ojstrico in jo zaprli v temen stolp. Herman ji je namenil najhujše: umrla naj bi kot čarovnica. Izročil jo je celjskemu trškemu sodišču. Zagovornik jo je tako odlično zagovarjal, da so jo sodniki proglasili za nedolžno. Celjska kronika pripominja, da so sodili pravično. Celo brezobzirni Aeneaa Silvius jo opravičuje, češ, da je sicer bila priležnica, toda grešila je zaradi slabosti spola in morda prisiljena. Znova so jo spravili na Ojstrico. Glad in žeja naj bi jo umorila. Njena krepka natura se je upirala. Zato je Herman poslal dva viteza, ki sta jo utopila, po Celjski kroniki v kadi, po Aeneju Silviju v potoku. Eden izmed vitezov je bil Jošt Soteški. Aeneas Silvius se nad kaznijo nič ne zgraža, pravi, da je to pravica knezov. Ne pozabi pa nametati še več blata na Friderika. O njem pravi, da se je po očetovi smrti sramotno razpasel nad podložniki. Veroniko so pokopali v Braslovčah, pozneje so jo prenesli v Jurklošter in pokopali v samostanskem hodniku. Veronika je bila morda mati Friderikovemu sinu Janezu, ki je menda kot menih umrl v Zičah, kjer so ga tudi pokopali. Veronikina smrt je šele potolažila Hermanovo jezo. Frideriku so se odprla vrata ječe. Leta 1435 je postal očetov naslednik, vendar je upravo posesti in politično udejstvovanje prepustil svojemu sinu Ulriku II. Ulrik II. se je pognal v delo za Barbarinega vnuka Ladislava Postuma, ki se je rodil po smrti svojega očeta Albrehta IV., da mu očuva avstrijski, češki in ogrski prestol. V Avstriji in na Češkem je uspel, ko si je pa hotel na Ogrskem utrditi svoi vpliv in svojo oblast, so ga ogrski zarotniki v Beogradu leta 1456 zahrbtno umorili. Mrtvo truplo so prenesli v Celje, kjer so ga ob zelo žalo-stnih svečanostih pokopali v minoritski cerkvi. Bil je brez naslednikov. Dediščina je bila bogata: okrog 100 gospoščin s tisoči in tisoči podložnikov; kar jih je bilo na štajerskem, Koroškem in Kranjskem, jih je na osnovi dedne pogodbe, sklenjene leita. 1443 po medsebojni vojni, dobil cesar Friderik III. Srečn mu je bila mila, kar je že leta 1457 umrl Ladislav Postumus, ki je zahteval dediščino in je, zanj bojeval boj vojskovodja Celjskih grofov Jan Vitovec, saj vdova Katarina je sprejela odpravnino. TRETJA FAZA FEVDALIZMA: PREVZEM ZDRUŽENE POSESTI PO HABSBTJRŽANTH IN DROBITEV Habsburžani so za upravo velike celjske dediščine ustanovili v Celju vicedomski urad, ki je vršil predvsem gospodarske in gospodarsko — nadzorstvene posle. Posestva so le kratko dobo upravljali neposredno, po oskrbnikih in kastelanih. kmalu so jih začeli prodajati, deloma v celoti, deloma delno, tako da so nastajale majhne gospoščine. ki so imele značaj tako imenovanih imenj, kajti sodstveno so bile vključene v sodne okoliše večjih gospoščin. Vicedomski urad je delno nadzoroval odtujene gospoščine še potem, ko so bile dane v zakup ali prodane, zlasti glede urbarjev in njih sestave. Gozdov izprva vlada ni prodajala. Za njihovo upravo je pod nadzorstvom vicedomskega urada posloval poseben gozni urad v gozdnem dvorcu poleg Joštovega mlina. V poznejši dobi so vsaj oddaljene gozdove prodali posameznim gospoščinam; z gozdovi vred so prodajali tudi lov, ki je bil tedaj še kar važna zadeva, ne samo športna, ampak tudi gospodarska. Vicedomski urad je bil v spodnjem gradu, sedanji vojašnici. Na gornjem gradu je bila vojaška posadka, njen poveljnik, grajski glavar, je bil navadno hkrati vicedom. Leta 1750 je Marija Terezija prodala zadnjo izmed gospoščin, celjsko. Kupec je bil grof Anton Gaisruck. Gornji grad je bil prodan z gospoščino, spodnji grad je pa cesarica pridržala in je služil poslej kot vojašnica. Gornji grad je bil tedaj že v slabem stanju in grof Gaisruck si je med Petrovčami in Žalcem tik ob Dobriši vasi zgradil nov lep sedež gospoščine. Že grof Anton Gaisruck je z nakupom močno razširil posest novo — celjske gospoščine. Pod Svetino je ustanovil steklarno, ki je delovala, dokler niso okolnega gozda izsekali. Grofa Antona nečak Vincenc je dogospodaril in leta 1825 je prišla gospoščina na dražbo. Se istega leta jo je kupil Jožef Ludvik Hausmann, oče slovenske pesnice Fani Hausmannove. Leta 1848 je po zakonu o kmetiški odvezi gospoščina izgubila svoje podložnike, ohranila je pa neposredno posest. Naslednji lastnik je bila rodbina baronov Salm-Reifferscheidt. Sledil je baron Turkovič. Ko je za stare Jugoslavije kupila posest banovina, je v Novem Celju namestila umobolnico. Danes je v graščini in v novih sosednih poslopjih bolnica za tuberkulozne bolnike. K spodnjemu gradu je spadalo tudi posebno upravno in gospodarsko poslopje. To poslopje je leta 1587 kupil grof Jošt Turn in pozidal na njegovih temeljih gosposki sedež v mestu, znano grofijo. V neposredni soseščini mesta sta nastali dve majhni graščini z nekoliko podložniki, Gornji in Spodnji Lanovž. Gornji Lanovž sega kot dvor še v dobo Celjskih grofov, Spodnji Lanovž verjetno tudi. Na severnem delu sedanje celjske občine je bilo nekoliko gospoščin. Prva izmed njih je bila vojniška. Njen grad na Tomaževem hribu ob prevzetju gospoščine po Habsburžanih ni več stal. Uprava je bila v neki hiši v trgu. Habsburžani so leta 1585 gospoščino prodali Welzerjem in ti leta 1629 Schrottenbachom, sicer gospodarjem raznih nekdaj celjskih in pozneje cesarskih gradov v Savinjski dolini: Prebolda, Ojstrice, Zaloga, Soteske, Grmovja in Gotovelj (gospoščine) ter povročiteljem kmečkega upora leta 1635. Ostali gradovi na severnem obrobju sedanje celjske občine so bili prvotno krški fevdi, saj so bili ob dobrnski brazdi in njeni soseščini, ki je spadala v sestav krške posesti. Prvi je Tabor, ki so ga Lindeški zgradili okrog leta 1500. Tabor jo vsaj delni posestni naslednik Lindeka, katerega razvaline še stoje na strmi vzpetosti med jarkom Belega in Lindeškega potoka tik nad glavno cesto severno od Frankolovega. Precej posesti mu je vzela tudi graščina Frankolovo (Sternstein). Vodni stolp, ostanek celjskega mestnega obzidja V ozadju Strmca (Nove cerkve) je ob iztoku Hudinje iz soteske v začetku XV. stoletja nastala graščina Soteska (Socka), Id obstaja še danes. Njena podložniška posest se je mešala s posestjo starega Lem-beirga, ki je nastal na skali nad dobrnsko brazdo in še danes sameva nad trgom istega imena. Grad je imel pomembne gospodarje; za časa Celjskih grofov gospode Ptujske in grofe Schaumberge, pozneje grofe Schrottenbache in Grosse, v novejšem času (po kmetiški odvezi) pa Langerje in Gallete. Dobrnski stari grad je stal na strmem apneniškem hribu nad vaškim naseljem in se je imenoval Kačjek (Schlangenburg). Leta 1772 se je grad porušil. Tedanji lastnik je v sami dolini na nizki vzpetosii zgradil graščino, ki še stoji. Izza leta 1613 so bili lastniki Dobrne Gačniki, njim so sredi naslednjega stoletja sledili Dieners- bergi. V zvezi z gospoščino so bile toplice. Nje je v začetku XIX. stoletja Franc Ks. baron Dienersberg izročil svojemu zetu grofu Ivanu Hoyosu. V severnem ozadju Dobrne je ob vhodu v gorsko sotesko Dobr-nice sredi XVII. stoletja nastala graščina Dobrnica (Gutteneck), ki je bila posestno deloma združena z Dobrno. Na prehodu iz Dobrnske brazde proti Smartnemu v Rožni dolini je zgodaj nastal Rabensberg (Lanšperk), ki je bil posestno često združen z Lembergom. Niti prvotni grad na hribu niti njegov naslednik pod hribom v Lanšperku ne stojita več. V okolici Šmartnega je bilo nekaj gradičev; eden izmed njih, Rožni grič, je bil v srednjem veku celjski, stal je na sedanjem Gradišču tik nad vasjo Rožni vrh. Kot odcepek Rabensberga smemo smatrati Prešnik (Mayerberg) južno od Šmartnega, ki je nastala sredi XVI. stoletja iz bivše pristave. Delno se je od Rabensberga okoristil že navedeni sosedni Zalog. GORNJE CELJE Grad Gornje Celje je nastal na dveh kopah triadnega hriba, ki se ob ovinku, ki ga dela reka Savinja, strmo spušča v dolino. Med obema kopama je široko sedlo, ki ima obliko dolinice, vzhodna kopa se proti vzhodu podaljšuje v Grajsko gorico, spremljajočo Vo-glajno na njeni južni strani. Gornje Celje se javlja prvič med letoma 1125 in 1137 in ga je verjetno zgradil mejni grof Gunter. Grad je bil majhen in je najbrž obsegal samo stolp za stanovanje in obrambo. Ta prvotni grad je zgorel in propadel v bojih, ki so jih imeli Zovneški grofje z Auffensteinovci, preden so mogli prevzeti vovbrsko dediščino. Grof Friderik I. je sezidal nov grad, ki je bil že večji, vendar mu je bilo jedro še vedno na zapadni kopi. Friderikovi nasledniki so gradnjo nadaljevali preko XIV. stoletja, najimpozantnejši del gradu, tako imenovani Friderikov stolp, ki mu blizu in daleč ni bilo tekmeca, je nastal šele okrog leta 1400. Celotni grad je zavzemal okrog 550 m' površine. Na vzhodni in južni strani je imel dvojno, na severni strani enojno obzidje, tik nad navpično skalo pa obzidja deloma niti ni bilo. Okrog obzidja je bil globok, suh jarek. Do glavnega vhoda na vzhodni strani je vodil pridvižni most. Obzidje je imelo strelne line in šest obrambnih stolpov, eden izmed njih je bil nad glavnim vhodom. Okrog Friderikovega stolpa je bilo predgradje. Od stolpa je proti jugovzhodu segel do obzidja zid, ki je delil predgradje v dva dela. Večji je bil vzhodni del. kjer so bile gospodarske stavbe in poslopja za uslužbence. Starejši del na zahodnem kcncu je bil posebej utrjen. Do tega dela je vodil poseben pridvižni most preko globokega jarka. Nad jarkom je bil obrambni zid s stolpom na obeh koncih. To je bil pravi grad. Imel je tri manjša predgradja, dve ob obzidju in eno nad skalo ter dvorišče na sredini celotne stavbe. Na vzhodni strani dvorišča je bil velik trinadstropni sta- vanjski stolp, za Friderikovim stolpom najbolje ohranjen del. na zahodni strani dvorišča je bila prava stanovanjska stavba, pa-las kier so bile sobe za ženske (kemenatel. Ta stavba se ie končala ob'ozkem predgradju nad skalo in je slabo ohranjena. Na južni strani je bil palasu prizidan tako imenovani Andrejev stolp, ki je imel v nadstropju kapelico sv. Andreja. Grad je imel dva vodnjaka, enega v glavnem predgradju in enega na notranjem dvorišču. Grad je bil s srednjeveškim orožjem nezavzeten. Se sestraditi bi ga bilo težko, kajti na zahodu je bil ob skalni steni skriven izhod le nekaki žičnici, ki se je spuščala ob steni navzdol. Že Ce,ljski grofje so okrog leta 1400 nehali redno bivati na Gornjem Celju. Pustili so na njem kastelana z oboroženci in so se z vodstvom preselili v Spodnji grad poleg trga. Za Habsburžanov je bilo sprva enako. Vendar so Habsburžani grad začeli zanemarjati. V drugi polovici XVI stoletja je bil grad potreben popravila, kajti grozili so še turški napadi in kmetje so se upirali. Deželni knez je obnovitvena dela poveril ljubljanskemu stavbeniku Fran-cescu de Lugano in celjskemu zidarskemu mojstru Danijelu Nastin-gerju. Delali so 20 let (1566-1586). Potreben les so dobivali iz gor-njegrajskih škofijskih gozdov, kajti deželnoknežji gozdovi v okolici Celja so bili že močno izčrpani. Opeko so žgali v opekarni, ki so jo zgradili pod gradom in so jo pozneje spremenili v hlev. Stara grofija, zgrajena okrog leta 1600 Konec XVII. stoletja je bil grad že zopet zanemarjen. V Vischerjevi upodobitvi (1681) Friderikov stolp že nima strehe. Ko je grof Gaisruck po letu 1750 začel graditi Novo Celje, je z Gornjega Celja dobival rezan kamen in les, ki ga je nudilo sneto ostrešje. Ze prej, leta 1748, s strešniki gornjega gradu pokrivali spodnji grad. Tako se je Gornje Celje spreminjalo v razvalino, vendar so ga zapustili zadnji prebivalci šele leta 1795. Ko so leta 1825 grofu Vincencu Gaisrucku prodali posest na dražbi, je razvaline kupil kmet Andrej Gorišek (p. d. Grajšek), ki si je iz grajskega kamenja pred vhodom v grad zgradil novo kmečko hišo. Kamen je tudi prodajal. Posebno je škoda dragocenih kamnoseško obdelanih kamnov, ki so jih dobivali iz voglov Friderikovega stolpa. Leta 1846 je kupil razvaline štajerski deželni guverner grof Wickenburg in jih dal deželi v last. Niso jih več ropali, vendar so se začeli skrbneje brigati za njihovo ohranitev šele leta 1871, ko jih je sprejelo v varstvo Olepševalno, oziroma leta 1882, ko jih je prevzelo Muzejsko društvo. Pripravljala se je njiho-va konservacija, na restavracijo seveda ni bilo več mogoče misliti. Ob razpadu Avstrije je postala lastnica banovina kot naslednica nekdanje dežele. Od nje jih je prevzelo mesto, ki je zlasti poskrbelo za Friderikov stolp, v njegovi notranjosti so napravili trdne in varne stopnice, vhod, ki so ga za prve obnove napravili v znatni višini, so zopet prenesli k tlom. Med zadnjo vojno so razvaline mnogo ti-pele, po vojni je Olepševalno društvo popravilo nastalo škodo in poskrbelo za učinkovito konser-vacijo; pri tem je nekdanji palas toliko obnovilo, da je moglo v njem namestiti primerno restavracijo. VKLJUČITEV V KRŠČANSKO CERKVENO ORGANIZACIJO Vzporedno s fevdalizacijo se je — z manjšim zaostankom — vršila tudi vključitev v krščansko cerkveno organizacijo. Po odločbi Karla Velikega iz leta 811 je bila skrb za razširjenje krščanstva na južni strani Drave podrejena ogljskemu patriarhu. Izprva se je krščanstvo širilo na misionski način. Sele po zavrnitvi Madžarov so polagoma začeli uvajati trajno cerkveno organizacijo, oprto na velike pražupnije (prafare). V oddaljenih pokrajinah je patriarh zaradi slabih prometnih razmer kot svoje namestnike nameščal arhidiakone. ugledne župnike. Celje z okolico je pripadalo savinjskemu arhidiakonatu. V poznejših stoletjih je bil savinjski arhidinkon redno celjski mestni župnik. Vendar celjska župnija ni i-'la pražupnija. Zaslužni zgodovinar Tgna?ij Orožen je v svojem F zvezku Zgodovine lavantinske škofije ugotovil, da je prvotno njeno področje pripadalo pražupniji v Šempetru v Savinjski dolini. Šempeter z Žalcem in Teharjem je namreč atriarh leta 1256 (odnosno 1260 — ko se izrecno navaja tudi Žalec) utelovil samostanu v Stični na Dolenjskem. Toda Celje je že bilo izvzeto, saj se leta 1229 navaja že prvi celjski župnik. Lega med Žalcem in Teharjem pa dokazuje, da je prvotno zares pripadalo Šempetru, kajti na to ni misliti, da bi bila šempeterska pražupnija sestavljena iz dveh teritorialno ločenih delov. To na drugi strani govori za to. da je moralo biti v Šempetru pred nastankom celjskega gradu tudi fevdalno središče posesti najprej savinjskih mejnih grofov in nato prvih Vovbržanov. Celjsko župnijo je gotovo ustanovil oglejski patriarh. O tem govori že dejstvo, da je župna cerkev posvečena furlanskemu patro-nu sv. Danijelu, ki je bil pred sv. Barbaro zaščitnik rudarjev. Prvot- na cerkev je bila romanska enoladijska bazilika z ravnim stropom in so jo zidali furlanski zidarji. V dobi gotike so jo prezidali v troladijsko gotsko cerkev. Dodali so ji na severni sirarn kapelo Treh kraljev, imenovano tudi kapelo Celjskih grofov, ki jo je pozneje nadomestila sedanja kapela Žalostne matere božje, najdragocenejši umetniški kotiček mesta. Cerkev sv. Danijela je nastala na jugovzhodni strani tedanjega trga. Na severozahodni strani trga je pa nastal minoritski samostan, ki so ga ustanovili Vovbrski grofje sredi XIII. stoletja. Okrog cerkve sv. Danijela je bilo do leta 1784 pokopališče, nanj še spominjajo mnogi v cerkveno steno vzidani nagrobni spomeniki. Ko je naselje pozneje dobilo obzidje, sta bila vključena vanje tako župna cerkev kakor samostan. Ni se pa to zgodilo še z drugimi cerkvami, ki so prav tako v dobi Celjskih grofov nastale v bližini naselja. Te cerkve so bile: sv. Andrej, sv. Maksimilijan in sv. Duh na severni strani naselja, sv. Miklavž na Miklavškem hribu na južni strani. Blizu cerkve sv. Andreja je bila palača Celjskih grofov, ki so jo v vojni s Habsburžanom Friderikom III. sami porušili, da se ne bi mogle v njej utrditi sovražne čete, okrog sv. Maksimilijana je bilo od leta 1784 do 1881 pokopališče, okrog sv. Duha je bilo pokopališče že prej, razen tega je tu prvi Celjski grof ustanovil špital. Cerkev sv. Jožefa je nastala leta 1681 na Jožefovem (Aljaževem) hribu kot zaščita proti kugi. kapucinski samostan in cerkev sta pa nastala 1. 1615 za obrambo rimske pravovernosti. - Celjski mestni župnik ima izza leta 1786 naslov opata in je kot tak med najvišjimi dostojanstveniki škofije. Drugo cerkveno središče na področju sedanje celjske občine je nastalo v dobrnsko-vojniški brazdi. To je sedanji Strmec, bivša Nova cerkev. Kot pražupnija se Nova cerkev (Nova ecclesia) prvič javlja leta 1236. Kje je stala stara cerkev? Dr. Fran Kovačič domneva, da je pri tem treba misliti na Šempeter — Žalec, kjer je morala nastati cerkev prej ko v Strmcu. Leta 1439 je oglejski patriarh vključil župnijo v Novi cerkvi zbornemu kapitlju v Strassburgu na Koroškem. Potlej je župnik v Novi cerkvi nosil naslov kanonika, moral je pa kapitlju dajati določeni del svojih dohodkov. Ti so bili znatni, kajti župnija si je bila pridobila večje imenje, ki ni zaostajalo za manjšimi graščinskimi gospoščinami. Zupna cerkev je dobila za patrona sv. Lenarta. Od nje so se pozneje odcepile župnije: sv. Jerneja v Vojniku (konec srednjega veka), Marijinega Vnebovzetja na Dobrni (1628), sv. Martina v Smartnem v Rožni dolini (1766), sv. Jožefa na Frankolovem (1787) in sv. Jošta na Kozjaku (1787). TRG IN MESTO CELJE V DOBI FEVDALIZMA Najstarejša poročila o Celju. Rimska Celeia gotovo ni popolnoma izginila ob propadu rimske države. Večino prebivalcev je pač izgubila, prav verjetno je pa, da so se slovenski rodovi v njej vsaj deloma naselili. Obnovljeno naselje seveda ni bilo mesto. Tods dejstvo je, da posamezni pisci do početka novega veka opozarjajo na ostanke rimske Celeje, ki so bili gotovo še na površju. V srednjem veku omenja Celje kot prvi pisec Anonymus Leobiensis. Toda on govori samo o tem, da so Huni Celejo popolnoma porušili in da se razvaline še dobro vidijo (1137). Skoraj sodobna navedba Celja v listini, ki omenja grofa Gun-terja (1125 — 1137) se pa tiče samo gradu — Gornjega Celja. Znani srednjeveški viteški pesnik in popotnik Wolfram z Eschenbacha omenja v svojem viteškem romanu Parsival Celje dvakrat (okrog 1212). Prvič pravi, da se je iz »Sibilje« peljal proti Celju (»Zilje«), drugič pa, da je iz Celja (»Zilje«) jahal proti Rogatcu (»Rohas«). V listini iz leta 1323 se navaja Celje kot trg, ležeč pod gradom (Marcht Cylie vnder der purch«). Celjski strop v dvorani stare grofije: perspektivni pogled v nebo Poslej se pa Celje in grad često navajata. Celo posamezne ulice, stavbe in ledine v okolici mesta: Breg (Rain — 1350), Židovska ulica (1407, vendar danes ne vemo, kje je bila), Dolga ulica (1445); Graslov stolp (1387), pisarna (Schreibhauzz — predhodnica grofije, 1414), hiša (havs — predhodnica grofije — 1474); Tirgut pri Logu (Tiergarten bey der awn — 1436), Visliški hrib pri Trnovljah (der Galgenberg an dem Diirn-puhel — 1451), studenec ob Savinji (der Junkhprun an der Saan — 1458), Lanovž na Lavi (der Lanhof an der Laen — 1478). Prebivalstvo. Celje kot trg in kot mesto je bilo sorazmerno še majhen kraj. Leta 1446 izkazuje 545 obhajancev, kar odgovarja številu 700 do 800 prebivalcev; toda med njimi so bili tudi okoličani. Leta 1850, ob zaključku fevdalne dobe, je imela nova celjska mestna občina 1677 prebivalcev. 2e iz dobe Celjskih grofov so nam znana imena nekaterih posameznih meščanov. So večinoma nemška. Ni nobenega dvoma da označujejo nemške naseljence, ki so se znali gospodarsko dvigniti nad slovenskim prebivalstvom. Iz poznejših časov so imena številnejša, največ jih prinašajo listine in davčne knjige iz XVIII. stoletja. V njih slovenska imena prevladujejo, četudi je gotovo, da je domače prebivalstvo v celoti še zavzemalo podrejeni položaj in so se v službenih in drugih spisih slovenska imena ponemčevala. V tem času je živelo v mestu sorazmerno mnogo Italijanov in Čehov. Tudi njihova imena so se včasih ponemčevala. Tako navajajo italijanskega trgovca Del Negro z imenom Schvvarz, čeprav pred mestnim sodiščem izjavlja, da slabo govori nemški in rabi tolmača. V socialnem pogledu je treba navesti, da je bilo v Celju poleg tipičnega trškega prebivalstva sorazmerno mnogo> delovnega ljudstva brez posesti. Že v dobi Celjskih grofov so imeli v Celju svoje dvorce posamezni plemiči, pozneje jih je bilo še mnogo več. Trške in mestne pravice. Celje je dobilo svoje pravice od zemljiških gospodov, trške; od grofov Vovbrskih in mestne od grofov Celjskih. Trške pravice nam niso pobliže znane, ustrezale so pač pravicam drugih trgov, v sodnem pogledu so bile pa verjetno širše, sicer si ne moremo prav razlagati dejstva, da je grof Herman postavil Veroniko pred trško sodišče in je od njega zahteval, da jo proglasi kot čarovnico', s čimer bi morala biti kaznovana s smrtjo. Toda grof je bil pač sodni gospod in je glede Veronike lahko napravil izjemo, saj govori za to tudi določitev posebnega zagovornika in pa to, da se za izrek sodišča ni brigal in je ukrepal po svoje. Leta 1448 je trg pogorel. Hiše so nanovo pozidali in grof Friderik je konec leta 1450 ukazal, naj ga obdajo' s kamnitim obzidjem, kajti dotlej je imel trg samo leseno' ogrado in jarek. Še preden je bilo obzidje gotovo, je podelil Friderik II. trgu mestne pravice, pri čemer se je ravnal po ptujskih mestnih pravicah. Tozadevna listina je bila izdana 11. aprila 1551. Original te in še poznejših potrditev in dopolnitev je zgorel in je mesto leta 1717 dobilo od dvorne pisarne na Dunaju uradni prepis. V prvi točki listine pravi grof Friderik II., da so ga celjski meščani prosili, naj bi jim dal svobodo in tiste pravice, ki jih imajo druga mesta v deželi štajerski. Ker grof pričakuje, da bo mesto raslo po prebivalstvu, posesti in hišah, daje meščanom popolno svobodo, tako da brez vsake prepreke lahko uživajo vse tiste svoboščine in pravice, ki jih imajo mesta na Štajerskem. V drugi točki omejuje grof mestni okoliš. Meja se mu začenja ob Ložnici pri mostu, tostran zverinjaka gre ob travniku in gozdu pri cerkvici sv. Duha, se okrene proti Trnovljam, »kjer stoje mestne vislice«, gre nadalje preko Hudinje in Voglajne do teharskih mejnikov in do križa, mimo katerega se jaha na Gornje Celje, pa do Savinje in ob njej do Pruklerjevega (verjetno Brodarjevega) dvora, kjer prestopi Savinjo, se ob studencu na južni strani Miklavškega hriba preko vinogradov povzpne na Lisco, spuščajoč se z nje, doseže Savinjo pri dvoru Pobrežje (Pobresinz), ki je bil nekdaj last Kon- rada Saurauerja, in se prejso reke povrne k izhodišču —■ mostu čez Ložnico. V tretji točki oprošča grof Friderik točilnice meščanov vseh vinskih davkov. V četrti točki oprošča meščane vsake robote, samo pri pravkar začetem obzidju mora vsakdo opravljati odkazano mu roboto, dokler ne bo popolnoma gotovo. V peti točki oprošča grof meščane dajanja dvorskega vina, le gorski davek so še dolžni plačevati. V šesti točki pravi grof, da se meščani pritožujejo, češ, da jih je v mestu mnogo, ki trdijo, da so njihove hiše svobodne in nočejo plačevati nikakih davkov. Friderik odloča, da imajo svobodne hiše in da uživajo od njega in njegovih prednikov podeljeno milost samo tisti, ki se ne bavijo v njih ne s trgovino ne z obrtjo, hiše tistih pa, ki se bavijo v njih s trgovino in obrtjo, niso svobodne in lastniki morajo plačevati splošne davščine. V sedmi točki naznanja grof Friderik, da daruje meščanom svojo hišo na trgu, ki je bila nekdaj last Henrika Erlauerja in ki jo je grof dotlej rabil kot orožarna Meščani naj jo predelajo in uporabljajo za mestno hišo, vendar si grof pridrži v njej eno sobo za shranjevanje orožja. Grof Ulrik II. je leta 1455 potrdil te pravice in jih je še dopolnil. Meščanom prepušča v mestni hiši pridržano sobo in jim daje pravico, da si vsako leto svobodno volijo župana, sodnika in mestni svet, in sicer po redu in običaju, ki veljata v drugih mestih (štajerske dežele.) Cesar Friderik III leta 1458 daje še druge pravice: vsakoletno proščenje na praznik sv. Vida; sejem na dan sv. Danijela, mesto Martinovega sejma, ki ga vrača Laškemu, sejem na dan sv. Uršule; soboto kot tržni dan. Leta 1459 Friderik III dovoljuje meščanom, da lahko puste špital sv. Duha pri cerkvi ali pa ga preneso v mesto; leta 1461 ukazuje Krištofu Ungnadu, oskrbniku Gornjega Celja, Frideriku Apreeherju, župniku v Laškem, in Gregorju Dien-stlu, vicedomu v Celju, naj odpravijo protipravno obstoječe točilnice na kmetih, ker so v škodo meščanom in tržanom, ki itak trpe zaradi slabe trgovine in pa, ker se trgovci rajši ustavljajo v kmet-skih točilnicah ko v mestu, ker tam lahko plačujejo vino z žitom (Za lonec vina tri lonce žita«); leta 1461 ukazuje istim trem uslužbencem, da puste meščanom že od nekdaj jim pripadajoče ribarjenje v vseh potokih in vodah; Krištofu Ungnadu pa še posebej naroča, naj pusti meščane, da vsepovsod lovijo ptice kakor doslej, in ne samo na lastnih njivah, kakor je on hotel; leta 1478 odreja tesar, da se mora trgovsko- blago, razen pšenice, vina in soli, prevažati po cesti skozi mesto, ne pa po stranskih poteh, v mestu naj ■se odlaga preko noči. Poleg tega znova prepoveduje vse gostilne v okolici, eno miljo daleč od mesta; isto leto ukazuje Andreju Hohenwartu, svojemu svetovalcu in glavarju Gornjega Celja, mestnemu sodniku in svetu, naj pazijo, da naselijo z ljudmi svoje hiše tisti prelati in plemiči, ki jih imajo v mestu puste in nezasedene, sicer naj jih meščani odvzamejo; leta 1483 pa naroča Andreju Hohenwartu, naj pazi, da se ne opušča stara cesta, sicer bi trpela mitnica v Zbelovem. Cesar Maksimilijan potrjuje mestne pravice (1493), pravo raztovarjenja blaga, ki se vozi skozi mesto 1495), in obveznost »varjenja po cesti skozi Celje, sicer bi preveč trpeli celjski triai dnevi (1512). Nadvojvoda Ferdinand leta 1521 potrjuje mestne pravice v dosedanjem obsegu in raztovarjenje blaga v mestu, leta 1524 pre-j»oveduje pri trgovanju s Kranjsko, ceste, katerih uporaba bi bila ■v Škodo Ptuju in Celju, leta 1533 ponovno odobrava prestavitev ž pitala v mesto in dovoljuje javni letni sejem na sv. Andreja dar (Andrejev sejem). Cesar Ferdinand III. leta 1638 potrjuje mestne pravice in svoboščine, leta 1640 dovoljuje kot odškodnino za škodo, ki so jo meščani utrpeli zaradi nastanitve vojske ob zadnjem kmečkem uporu, sejem na nedeljo Laetare v postu. Cesar Leopold I. leta 1671 potrjuje mestne pravice, leta 170« pa dovoljuje pri sv. Jožefu dve proščenji na leto: na tretjo nedeljo po Veliki noči in na praznik sv. Jakoba. Naslednji vladarji: Celje okrog leta 1700 Jožef I., Karel VI., Marija Terezija in Jožef II. so že obstoječe pravice potrdili, Marija Terezija je še posebej priznala metta l»ravo pobiranja mitnine ( od živine in tovorov) ter splavarine. Franc I. je leta 1811 posebej potrdil in dopolnil sejme: navadni sejem v postu, na sv. Danijela, sv. Uršule in sv. Andreja dan; živinske sejme o sv. Filipu, sv. Lovrencu in sv. Andreju. Na teh privilegijah je bilo zasnovano celotno mestno življenje Celja v dobi fevdalizma. Danes bi te privilegije lahko označile kot mestni statut. Mestni upravni organi in njih funkcije. Na čelu mestne uprave je bil sodnik (župan) z občinskim svetom. Izraza župan in sodnik najdemo v temeljnih listinah (grofa Ulrika II. in cesarja Friderika II), vendar se v praksi javlja samo eden, do 1782 imenovan sodnik, poslej pa župan. Občinske svetovalce so volili vsi meščani ob koncu ali ob začetku leta za dobo enega leta; konec XVII. in v XVIII. stoletju vsaj se je občinski svet delil v »dvanajst asesorjev« (prisednikov) in v »šestorica.« Občinski svet je iz svoje vrste volil sodnika. Izvoljeni izvolitve ni mogel odkloniti, ako se občinski svet z obrazložitvijo ni strinjal. Toda njegova izvolitev je bila že od početka habsburške vlade popolnoma veljavna šele tedaj, ko je v Gradcu po osebni predstavitvi dobil sodniško pismo. V Gradcu je prisegel in tudi občinskemu svetu se je zaobljubil. Za svoje poslovanje je bil odgovoren na obe strani; polagati je moral račune pred občinskim svetom pa tudi pred notranjo avstrijsko vlado v Gradcu. Vlada ga je lahko odslovila, ali pa mu je zadržala plačo. Ko je bil ustanovljen okrožni urad, je ta kontroliral volitve, pri tem je bil okrožni urad včasih tako rigorozen, da je njegov postopek že izgledal kot šikaniranje. Izvolitev se navadno obhajali s pojedino, ki so jo priredili na mestne stroške. Prav ta.ko> so zaključevali letne obračune. Občinski svet se je sestajal k sejam često, toda manjkalo je navadno precej svetovalcev, včasih ni bilo tudi sodnika, ki ga je tedaj nadomeščal eden izmed svetovalcev. Po osnovnih listinah je pripadalo mestnemu svetu poleg nižjega tudi krvno sodstvo, ki ga je v XV. stoletju res izvrševal. Krvavi posel je opravljal mestni krvnik, ki je navadno obešal ljudi na trnoveljski gmajni. Z uvedbo deželskega oziroma pozneje grofijske-ga (četrtinskega) krvnega sodnika pa je mestni svet pri krvavih sodnih slučajih vodil počet.no preiskavo', končni postopek in izvršitev pa je prenesel na krvnega sodnika in njegovega krvnika. Tudi vislice so se definitivno preselile na bližnji Golovec (1729), ki se je jel imenovati Visliški hrib. Ko pa je v početku preteklega stoletja na mestu, kjer so poprej stale vislice, nastala smodnišnica, ki se je tja preselila iz bivše cerkve sv. Andreja, je krvni sodnik jel opravljati svoje delo na Glaziji, pašniku, ležečefn v bližini se-verozapadnega obzidnega stolpa, ki je tedaj služil kot mučilnica, in sosedne rabljeve hišice. Na Glaziji je bilo tedaj znamenje, ki so ga pozneje prenesli na sedanji Trg svobode. V mestnih knjigah je malo poročil o krvavih slučajih, kar priča o tem, da je bila morala prilično visoka. Zato pa je imel mestni svet na svojih sejah zelo mnogo opravka z žaljenjem časti, s tepeži, premoženjskimi pravdami in zapuščinskimi zadevami. Sicer so pri sejah čitali vladne odloke, sprejemali nove meščane, podeljevali podpore, odrejali potrebna dela, dajali mestna zemljišča v najem, dodeljevali les iz mestnega gozda, mirili obrtnike in razne cehe, gledajoč pri tem tudi na ceno produktov ter jo regulirajoč. Mestni svet je volil vršilce raznih dolžnosti: blagajnika — davkarja, skladiščnika (nadzornika za razkladanje blaga, ki se je vozilo skozi mesto, in pobiralca razkladnine), stavbnega mojstra, četrtinske mojstre (dva, izza 1781 štiri), ki so pazili na požar in drugo, užitninskega in krušnega komisarja, trgovske komisarje (nadzornike nad trgovanjem), kvartirnega mojstra (za nastanitev vojakov in vojnih ujetnikov), varuhe mladoletnih otrok, cerkvene ključarje, špitalskega mojstra. Funkcij je bilo torej toliko, da vseh svetovalci niso zmogli in je bilo treba posegati tudi po drugih meščanih. Mestni svet je nameščal tudi štiri vratarje mestnih vrat, sodnega slugo, določal je nočne in požarne čuvaje. V službi je imel tudi nekaj vojakov — najemnikov, ki so morali biti zlasti v viharnih časih kot varovalci obzidja precej številni, medtem ko jih v mirnih časih ni bilo treba mnogo. Velika gozdna posest celjskega mesta je bila pod nadzorstvom gozdnega mojstra, ki je imel na razpolago nekaj gozdnih hlapcev. Izredna dela so morali vršiti vsi meščani, tu pa tam je mestni svet najemal tudi delavce, ki j'h-je plačeval z denarjem. Največ takega dela je bilo na cestah. Kakor posameznim gospoščinam tako so tudi trgom in mestom dodeljevali v izgradnjo in vzdrževanje posamezne cestne odseke. Nekdanja celjska »Graška vrata«, severni vhoc v mesto Pisarniške posle je opravljal in sejne zapisnike je vodil tajnik, ki je imel že izza XV. stoletja često pomočnika. Za Marije Terezije in Jožefa II. so se izvršile znatne izpre-membe v občinski upravi. Z ustanovitvijo okrožnih uradov se je ojačalo nadzorstvo nad njo. Za občinskega tajnika (sindika) so predpisali posebno izobrazbo. Mesto je izgubilo tudi formalno krvno sodstvo (za Jožefa II.) in posebni predpisi, izdani prvič leta 1782, so zahtevali za občinske svetnike in župana (kakor se je poslej imenoval prejšnji sodnik), ki so se bavili s civilnim in kazenskim sodstvom, posebne študije ter določali, da se smejo nameščati samo po odobritvi apelacijskega sodišča (ki je bilo v Celovcu), pred katerim so tudi polagali izpit. Izvolitev je torej postala omejena na kvalificirane kandidate, pri svetovalcih je veljala dosmrtno, pri županu pa za štiri leta. Vendar pa izprva ni šlo vse gladko, ker ni bilo na razpolago usposobljenih in izprašanih ljudi. Šele leta 1815 je tako Celje lahko dobilo stalno in predpisno organizirano občinsko upravo, imenovano po rimskem vzoru magistrat. Zupan in dva svetovalca so morali biti poslej izprašani. Svetovalca sta bila županova namestnika in eden izmed njiju je bil pri sejah občinskega sveta vedno sodni referent; civilno sodstvo se je vršilo po državljanskem zakonu iz leta 1811. Kazenski zakon, ki je bil izdan za cesarja Karla V. in je bil močno strog, so za Marije Terezije ublažili. Magistratni urad sam je vodil poslej tajnik z avskultanti, zapisnikarji in pisarji. Ni pa vedno šlo brez trenj med sodnikom, mestnim svetom, mestno upravo in med meščani. Tako je moral leta 1653 Ferdinand III. poslati komisarje, da so napravili red: meščani so se bili pritožili zaradi nevestnega gospodarjenja in grobosti občinskih predstavnikov. Drug spor je bil v petdesetih letih XVIII. stoletja, med meščani in sodnikom Andrejem Wolfom, trgovcem, vzrok je bil verjetno isti. Iz leta 1(571 pa imamo poročilo da so zaradi prenizke plače stavkali mestni delavci. Gotovo je pa bilo sporov še več. Mestni teritorij je določala osnovna listina iz leta 1451. Ko je Marija Terezija leta 1750 prodala gospoščino grofu Gaisrucku, so v severni smeri mestni teritorij toliko povečali, da je zajel tudi Ga-berje. Spodnjo in Gornjo Hudinjo, Prekorje in Smarjeto. Za Marije Terezije so leta 1771 uvedli tako imenovane popisae ali konskripcijske občine. Mesto v ožjem smislu besede je tvorilo svojo popisno občino, naselja v širšem mestnem področju so pa dobila svoje številke. Za cesarja Jožefa II. so ustanovili davčne občine, ki so navadno zajele nekoliko popisnih občin. Vendar se pri Celiu niso ravnali po mestu, ampak po župniji, ki je segala dalje od mesta. Tako so dobili sedem davčnih občin: mesto, Zgornjo Hudinjo, Ostroz-no, Medlog, Lisce, Košnico in Zagrad. Leta 1825 so davčne občine začeli označevati tudi kot katastrske. Leto 1782 so mestnemu magistratu dali značaj okrajnega davčnega in nabornega obiastva in v tem pogledu razširili njegovo upravno področje na Bukovžlak, Teharje in Kresnike. Mestna posest. Mesto je že ob svojem nastanku imelo znatno posest deloma v poslopjih in deloma v zemljiščih. Med stavbami je bila najvažnejša mestna hiša, ki jo je občina dobila od poslednjega grofa in kneza Celjana. Bila je na Glavnem trgu št. 14, kjer so zdaj poslovni prostori trgovine s čevlji Borovo. Prvotno poslopje so večkrat prezidali, najvidneje po dvojnem požaru (1794, 1798). Vendar hiša povečanim upravnim zahtevam ni več ustrezala. Zato jo je občina leta 1830 prodala trgovcu Yitalu Rakušu. V zameno pa je kupila na sedanjem trgu V. Kongresa bivši plemiški dvorec, ga obnovila v klasicističnem stilu in namestila v njeni magistrat Mestna last je bila tudi starinska hiša v Zidanškovi fGosposki) ulici št. 3. Iz vsekane letnice je razvidno, da je bila hi-Jasezidana ali prenovljena leta 1573 kot mestna kvartirna hiša in te kot taka služila za nastanitev vojaštva; po preureditvi dolnjega Irraidu v vojašnico, je postala kvartirna hdša nepotrebna in mesto to je prodalo. Mestna last je bilo seveda tudi obzidje s prizidki; mitnicam., otražarnicami pri mestnih vratih, stolpi. Zelo velika je bila prvotno mestna zemljiška posest. Izgleda, da so Vovbržani ali Celjski grofje mestu dali v posest vse obsežno mestno okolje. Svet je bil neobdelana in deloma zarasla gmajna V istem času je dobil trg tudi velik gozd v Pečovniku, ki je meril okrog 225 oralov. Pravih kmetov v prvotnem mestnem področju skoraj ni bilo. Tržani in meščani so dobivali svet od trga oziroma mesta. Izprva po nakupu ali za nagrado. Po patentu Marije Terezije iz leta 1768 o razdelitvi gmajn in gozdov tudi brezplačno. Na gmajnah so me-jčani in okoličani pasli svojo živino. Polagoma se je njihov obseg močno skrčil. Leta 1873 so odpustili mestnega pastirja in podrli pastirsko hišico, ki je bila ob začetku sedanje Ipavčeve ulice. Mestu so ostali samo posamezni deli. svet ob Savinji, kjer je izza leta 1858 nastajal mestni park, Gla-zija, ki je začela služiti za vojaško vežbališče in spodnji del Jože-fovega (Aljaževega) hriba, kjer so leta 1853 zasadili smreke, medtem ko je na vrhu že leta 1681 nastala cerkev sv. Jožefa. Gozd v Pečovniku je upravljal poseben komunalni odbor meščanov. Leta 1812 so se že dogovorili glede razdelitve med 158 meščanov. Toda stroški, ki so nastali z novo organizacijo magistrata, so to preprečili. V ta in še v druge namene so rabili letno vsoto 1644 goldinarjev. Niso si mogli drugače pomagati kakor tako, da so uvedli poseben gozdni davek za vse hišne posestnike, skupne lastnike gozda Za gornjo vsoto so bile potrebne 5 %-ne obresti od glavnice 32.880 goldinarjev. Hišni posestniki so se leta 1815 obvezali, da to glavnico zbero, nekateri so dali v mestno (kameralno) blagajno denar, drugi so za pripadajoči delež glavnice dovolili vknjižbe na svoje hiše in so za to vsoto plačevali obresti. Eni in drugi so obresti kot davek žrtvovali, na povrnitev glavnice so pa imeli pravico. Ker so gozd izkoriščali, si je končno nabralo toliko denarja, da so leta 1831 ukinili gozdni davek in začeli posojila vračati. V mestno blagajno je prihajal denar tudi od drugod in leta 1846 je znašala njena denarna zaloga — s terjatvami — 106.200 golidinarjev. Gozd je pa nehal donašata korist, ker je bil močno izsekan in ni obetal, da bodo kmalu imeli od njega kak poseben dobiček: od hitro rastočih smrek, ki pa so bile zelo malo cenjene, v kakih 30, od bolj cenjene bukve pa šele v kakih 90 letih. Leta 1844 je odbor meščanov znova prosil da se gozd razdeli in je v naslednjem letu dal izdelati razdelitveni naičrt. Vendar se je vprašanje zavleklo, prišlo je revolucijsko leto 1848 in načrt je padel v voda V novejšem času je mesto kupilo nekaj posestev v Pečovniku — celo tik pod vrhom Tovsta — in »c je mestni gozd povečal na preko 300 oralov. Mestno podjetje je bila tudi opekarna v Spodnji Hudinji, ki pa jo je mesto v začetku XIX. stoletja prodalo. Razen te je nastalo še nekaj drugih opekarn. Ena izmed njih je bila na Polulah, za Miklavškim hribom. Začasne opekarne so po potrebi nastajale drugje, na pr. Za gradom. Prav tako je bil mestno podjetje špital z gospoščino. Ko je mesto leta 1759 špita'sko gospoščino prodalo graščaku v Novem Celju, je samo prevzelo skrb za špital in ubožce ter bolnike v njem. Mestni dnhcfiki in izdatki. Mestni dohodki so izvirali iz najemnine zemljišč in iz davkov, hišnega in obrtnega. Precej so nesle tudi razne pristojbine: stojnina, skladiščnina, mesarska užitnina, gostilniška točilnina, mitnina, mostnina, splavarina. Sorazmerni veliki so bili stroški: popravljanje obzidja, vzdrževanje vojakov najemnikov, odpravljanje škode zaradi poplav, kuge itd. Konec XVIII. stoletja so že začeli tlakovati ceste in graditi kanale. Precej so zahtevale šole in ob koncu XVIII. in v začetku XIX. stoletja kontribucije. Razen občinskih so bili državni davki, ki jih je prav tako pobiral mestni blagajnik in oddajal deželnoknežji komori. Obrt v fevdalni dobi. Četudi so se vsi meščani v duhu in po potrebi dobe deloma bavili z obdelovanjem zemlje, so bila vendarle njihova glavna opravila obrt. gostilničarstvo in trgovina. Tudi te panoge so temeljile na privilegijih. Obrtniki posameznih strok so se izza srednjega veka združevali v cehih. Njihovo življenje do podrobnosti urejujejo cehovska pravila, ki se seveda v marsičem med seboj ujemajo. V početku XIX. stoletja in gotovo že tudi prej je bilo v Celju 12 različnih obrtnih cehov: pekov, mesarjev, čevljarjev, tkalcev, barvarjev, krojačev, klobučarjev, lončarjev, kovačev in kolarjev, zidarjev, kamnosekov in tesarjev, mizarjev in ključavničarjev, veleurarjev in puškarjev. V celjskem zgodovinskem arhivu se čuvajo pravila nekaterih cehov. Pre.cej je tudi drugih obrtnih listin. Zelo pomemben starejši kataster obrti je pa skoraj uničila poplava leta 1954. Vsa ta pravila so iz XVIII. stoletja. Potrdili so jih vladarji, dobro polovico Marija Terezija. Cehi so s svojim predstojništvom vodili zadeve svoje obrti v mestu, imeli so posebno skrinjo za shranjevanje listin in blagajno ter so se ob določenih dnevih sestajali. Posebej so skrbeli: 1. za izvrševanje predpisanih verskih obredov; 2. zato, da je bilo v mestu samo določeno število obrtnikov; 3. da so se vajenci dobro izučili; 4. da so pomočniki postali mojstri samo na osnovi mojstrskega dela in če je bilo mesto prazno; 5. da so potujoči pomočniki dobili hrano in streho. Področje celjskih cehov je večinoma zavzemalo celo okrožje, obrtniki redkih strok so> bili včlanjeni v deželnih cehovskih organizacijah. To velja za pivovarnarje, knjigarje, lekarnarje, ranocelni-ke itd. Cehi so bili pod nadzorstvom mestnega sveta. Ko je Marija Terezija ustanovila okrožne urade, so ti nadzorovali tudi cehe. Oblast je tudi nekoliko zrahljala cehovske vezi. Več obrti je oostalo svobodnih. Tiste, ki so si ohranile cehe, so se pa delile v dve skupini: v policijske, ki jih je oblast podeljevala glede na lokalno potrebo1, in komercialne, ki jih je podeljevala glede na usposobljenost. Zakonodaja ob koncu fevdalizma je večino celjskih obrti proglasila za osebne. Te so lahko prehajale na ženo in v določenih okolnostih tudi na otroke. Nekatere obrti so bile prodajne ali realne nekaj jih je pa bilo radificiranih, sicer prodajnih, toda vezanih na hišo. Obojne so1 morale obstajati že 40 let, prve po patentu iz leta 1814, druge po patentu iz leta 1796. Med cehovskimi obrtniki so bili najtrdnejši usnjarji, najbed-neiši pa čevljarji in krojači. Oblast je iz umevnih razlogov posebno pazila na mesarje in peke. V zadnjih dveh stoletjih so bili v Celju zastopane tudi neke posebne obrti, ki jih v mestu že dolgo ni več: zvonarstvo — na nižjem vrhu Jožefovega hriba, izdelovanje orgel — pod Jožefovim hribom, in pivovarništvo — v Zidanškovi ulici št. 7 in pri Kroni — na mestu sedanje trinadstropnei vogalne hiše, Ljubljanska cesta _Slandrov trg. V nasprotju z ostalo obrtjo- je bilo gostilničarst.vo popolnoma svobodno, vlada ga je še podpirala, saj je že Friderik izdal odredbo, ki je v korist mestnih dušila kmečke gostilne. V početku XIX. stoletja se je to spremenilo. Magistrat se je pri podeljevanju gostilniške obrti začel ozirati na lokalne potrebe in je z državo vred gostilničarje obremenjeval z obrtnim davkom, užitnino in dokla-dami. Gostiln je bilo sicer vedno obilo, izmed zda,i obstoječih sega v začetek XIX. stoletja samo Ojstrica. Prva prava kavarna z biljardom je v Celju nastala leta 1825. Tudi trgovina je bila razmeroma svobodna,, čeprav je poseben odbor mestnega sveta imel nadzor nad njo. Odredbe vlade glede prisilne ceste in skladiščne pravice so ji bile v korist, prav tako sejmi in tržni dnevi. Proti koncu XVIII. stoletja se že javljajo večje trgovine — manufakturne, špecerijske in mešane. Izmed sedanjih trgovin segajo v XVIII. stoletje tri: Ljudski magazin, Volna in Zeleznina, ki pa so večkrat, spremenile svojo obliko. Po mnogih notranjih nesrečah in francoskih vojnah se je gospodarsko življenje v mestu precej razvilo. Ko se je dolga fevdalna doba bližala svojemu koncu, mu je prva železniška zveza (1847) dala sveže krvi in nove pobude. Zunanja slika rresta. V ustanovni listini poudarja grof Friderik, da poklanja novemu mestu svojo hišo na »trgu«, da bi mu služila kot mestna hiša. Prvotno trško naselje je bilo gotovo na, sedanjem Tomšičevem trgu in mestna hiša je bila ena izmed tistih, ki so stale na »trgu«. Po mlajšem pripisu k srednjeveški Celiski kroniki je bil trg obdan z nasipom, jarkom in lesenim plotom. Zunaj trga, sta že zgoraj nastali dve manjši naselitveni četrti: jugovzhodno ob žuoni cerkvi sv. Danijela in severovzhodno ob minoritskem samostanu. Okrog leta 1400 je na, mestu prejšnjega stolrmesa. gradiča stal že tudi spodnji grad (sedania Slandrova vojašnica). Med trgom in spodnjim gradom jej nastala ulica, ki se v tedanjih virih označuje kot »Spodnja« ali »Dolga« okrog župne cerkve je bilo pokopališče in z njega je v vzhodni smeri vodila Mlinska ulica. Severno od trga je bil oto cerkvici sv. Duha špital in ob cerkvici sv. Andreja je stala palača, v kateri so grofje rajši bivali kot v spodnjem gradu. Leta 1450, še preden je naselje dobilo mestne pravice, so začeli zidati obzidje. Do 6. oktobra 1473 je bilo končano. Obzidju so dal: obliko nekoliko proti jugu zapotegnjenega kvadrata, katerega stranice mestoma niso bile popolnoma ravne. Vsaka stranica je bila dolga okrog 500 m in je obzidje zajelo ne samo že navedena tri naselitvena jedra, ampak tudi precej dragega sveta zlasti na severu, kjer je že tudi nastajalo novo posebno naselitveno jedro. Prvotna oblika obzidja ni točno znana. Dne 2. julija 1687 je mesto zgorelo in prizadeto je bilo tudi obzidje. Da bi ga meščani lahko obnovili, jih je cesar Leopold osvobodil robote, ki so mu jo morali dotlej delati. Popravljeno obzidje je imelo na notranji strani hodnik in je bilo po besedah dostavka v Celjski kroniki okrašeno z lepimi stolpi, tako da »v petih deželah nisi videl tako lepega obzidja« Temeljni deli obzidja so pa gotovo že od prej, saj so bili iz močnega kamenja in niso mogli zgoreti. Prvotno so bila v obzidju najbrž samo troja vrata: Spodnja ali Graška — ob severnem, Zgornja ali Ljubljanska — ob zahodnem in Vodna, poznejša Kapucinska — ob južnem izhodu. Ob popravilu so napravili še manjša Nova vrata — ob izhodu proti Voglajni in Mala vrata ali Vodna vratca — ob izhodu proti Savinji med spodnjim gradom in grofijo. Prvotno obzidje je verjetno imelo tri vogelne stolpe, ki so jih ob popravilu morda povečali. Vogelni stolpi so bili zares mogočni, eden je bil v severozahodnem, eden v severovzhodnem in eden v jugovzhodnem voglu. Jugozahodni vogel stolpa ni potreboval, kajt: tam je bil trden grad, ki je imel lastno obzidje tudi na mestni strani. Ob popravilu so dogradili še tri vmesne stolpe, enega v vzhodnem zidu, enega nad Vodnimi vrati in enega v južnem zidu. V notranjosti obzidja je en ulični trakt segel od Graških vrat preko Glavnega trga in mimo župne cerkve k Vodnim vratom in Savinjskemu mostu, križal ga je sredi mesta trakt od Novih vrat k Ljubljanskim vratom. Vzporedno s tem drugim je potekal še ulični trakt od Glavnega trga k spodnjemu gradu, to je bila Spodnja ali Dolga ulica. Drugih ulic prvotno mesto ni imelo. S teh ulic so bili glavni dohodi k posameznim hišam. Poleg tega so imele vse hiše še gospodarske dohode od zadnje strani, in sicer h gospodarskim poslopjem: hlevom, kaštam, skladiščeni, deloma tudi k delavnicam. Ko so zunanje nevarnosti minile, so začeli zidati hiše tudi ofc obzidju. Te so- bile manjše. Tako je dobilo mesto ulični obhod ob notranji strani obzidja Seveda so morali ob gradnji podreti obzidne hodnike. Mnoge izmed hiš sedanjega starega mesta segajo še v fevdalno dobo. Vendar so prav vse doživele znatne prezidave, nekatere celo večkrait. Pri nekaterih izmed njih lahko ugotovimo, da se imele predhodnico ali celo več predhodnic. Obokani vežni prehodi, ki jih mestoma krase arkade, tesne, vijoče se kamnite stolpnice so <41ne za stare hiše. Kamniti podboji so pogosto iz začetka XIX. Ttetia Po usodnem požaru leta 1798 so hiše z velikimi žrtvami često s preprostimi prijemi obnavljali. Posebej je treba opozoriti na staro grofijo, sedanji muzej. Nastala je na mestu upravnega in gospodarskega poslopja spodnjega erada ki je imel pretesno dvorišče za take stavbe. Staro grofijo si ie zgradil grof Jošt Turn — Valsassina, ki je leta 1587 kupil od deželnega kneza tako zbelovsko gospoščino (združeno z lemberško pri Šmarju) kakor navedeno upravno poslopje. Gradil je grofijo gotovo Italijan, morda. Francosco de Lugano, ki ie poprej obnavljal stari grad. To se je moralo zgoditi kmalu po nakupu. Viteško dvorano grofije je neki Italijan po italijanskih vzorcih okrasil s prekrasno na platno slikano stropno slikarijo, ki v arhitektonskem okviru predstavlja s svojo sredino pogled v nebo ob straneh pa podaja v renesančnem stilu naslikane letne čase in'v voglih bojne scene. Malo mlajše je poslopje, v katerem je sedaj Muzej revolucije. Nastalo je v XVII. stoletju kot plemiški dvorec. Iz srede XVIII. stoletja je poslopje, ki daje danes stre;ho Zgodovinskemu arhivu in Zavodu za varstvo spomenikov. Tudi to je bivši plemeniški dvorec. Tako je bil obseg mesta do 1850. Zunaj obzidja sta v glavnem v bližini vrat nastali Ljubljansko in Graško predmestje, imajoči samo nekoliko stavb. Breg na južni strani je bil že posebno naselje, segajoče še v srednji vek kakor mesto samo. Proti koncu fevdalne dobe je mestno obzidje bolj in bolj postajalo ovira za nadaljne širjenje mesta. Zgubilo je tudi svoj pomen. Ko je bilo mesto leta 1785 v finančni stiski, ie na dražbi prodalo obzidje za 1181 goldinarjev 53 krajcarjev, jarke pa za 901 goldinar. Tedaj se je pričelo podiranje in izravnavanje, toda dolgo je trajalo, preden je bilo vse podrto in izravnano. Slična usoda je zadela tudi mestna vrata. Ljubljanska so podrli najprej, leta 1775, ker so močno ovirala promet. Leta 1934, ko je bivši Pokojninski zavod gradil veliko stanovanjsko hišo, so podrli tudi bivšo mitnico. Graš-ka vrata so podrli leta 1804, mnogo pozneje je prišla na vrsto mitnica ob njih, zadnji njen del šele 1927, ko so se pripravljali na zgraditev palače Ljudske posojilnice, sedanje Komunalne banke. Mitnico ob Vodnin vi a tih poleg stare gimnazije so podrli leta 1804, sama vrata leta 1851. Leta 1804 so podrli obzidje okrog spodnjega grada in zasuli jarek. Vendar se še danes mestoma vidijo ostanki starega obzidja poleg tega vsi trije veliki vogelni stolpi in vmesni stolp v Cuprijski ulici. VOJNIK Vojnik spada gotovo med kraje, ki so jih Slovenci naselili že ob svojem prihodu. Svoje ime je dobil po hvojah: Hvojnik. Iz tega je nastalo nemško ime, ki se prvič javlja v obliki Hoheneke (1165), pozneje pa podobno ali malo drugače. Vojniško ozemlje je bilo verjetno v sklopu tistih 30 kmetij, ki jih je cesar Konrad leta 1025 med Koprivnico, Hudinjo in Voglajno podelil grofu Viljemu. Prvotno naselje je bilo kmetiško in je do danes delno ohranilo kmetiški značaj. Trg je Vojnik postal zaradi svoje ugodne lege. Severno od njega se namreč sleme Vojniške gore približa Hudinji, tako da nastane tu nekaka soteska, noseča značilno ime Mrakotdna. Severno od Mrakotine se cesta deli v dva važna kraka — vzhodni vodi proti Konjicam in v Podravje, zahodni pa skozi Dobrno v Šaleško dolino in na Koroško. Južno od trga je pa že nekdaj imela pomen pot, ki se je cepila proti Šentjurju in Ponikvi, in druga, ki je vodila v dolino Žičnice in proti Poljčanam. Ta pota so bila odločilna za nastanek gradu na nekoliko oddaljenem Tomaževem hribu in za nastanek trga. Kdaj je Vojnik dobil trške pravice, ni znano; listina o tem je zgoreia, ko so Turki trg zažgali. To je izkoristil Jurij Lindeški, cesarski najemnik gospoščine, ki je tržanom jel kratiti njihove pravice. Lastil si je trško sodstvo, ki je donašalo nekaj dohodkov, prisvojil si je travnik, ki ga je dotlej užival sodnik, in odvažal je iz trga zidno gradivo propadlih hiš ter ga uporabil za zidanje ali obnovo gradu Tabor. Tudi graščinski hlapci, ki so stanovali v trgu, so se obnašali oholo, niso hoteli plačevati trških davkov, zmerjali so tržane itd. Tržani so se zato obrnili na kralja Ferdinanda, ki je v gospo-ščinskem urbarju iz leta 1524 utrdil njihove pravice in dolžnosti. Nekoliko natančneje navaja te pravice in dolžnosti tudi trški urbar iz leta 1687. Za poznejšo dobo pa govori precej ohranjenih listin, ki so v graškem deželnem arhivu. Znani sta potrdili vojniških pravic nadvojvode Karla (1574) in njegovega sina Ferdinanda II. (1598), ki se v bistvu ujemata z urbarjema. Po navedbah v navedenih listinah je potekala meja trškega sodnega okoliša v oddaljenosti 100 korakov okrog trga. Začenja se ob mejniku ob potoku, ki ga mora prebresti, »kdor jaha po deželni cesti«, nato gre do mejnika, kjer se cepita cesti za Šentjur in Ponikvo — Rogatec, nato poteka ob gmajni Očina, se dvigne do Preseke nad kapelo sv. Florijana, se spusti do Mrakotine. gre preko vode do mejnika v Ješah, ki je ob cesti, po kateri se jezdi in vozi proti Novi cerkvi, spremljajoč Hudinjo se vrne na izhodišče. Vojničani so vsako leto volili sodnika, ki ga je potrjeval celjski vicedom. Trški urbar navaja, da so poleg njega volili tudi tri svetovalce. Pozneje jih je bilo* mnogo več in so se delili v notranji in zunanji svet, vsak je imel po deset članov. Sodnik je imel nižje sodstvo, zločince je pa izročal deželskemu sodišču, ki je imelo, ko je grad porušil Jan Vitovec, da ni mogel v boju služiti cesarskim za oporo, svoj sedež nekje v trgu, pozneje pa v bližnjem Arclinu in končno celo na Zalogu. Tržani so smeli uporabljati vodo potoka Hudinje in ribariti v njej tudi preko svojega sodnega okoliša — kakor daleč nese samostrel, ako dovoli gospoščinski oskrbnik, še dalje. Po trškem urbarju so na severu ribarili do jeza v Mrakotini, na jugu do župnij- ske njive, po naredbi iz početka XIX. stoletja celo do Glavačeve-ga mlina v Skofji vasi. Vojničani so smeli izkoriščati gmajne, ki so bile izven trškega okoliša, in tudi gospoščinske gozdove za pridobivanje lesa in trganje cvetlic. Kakor meščane v Celju je tudi tržane v Vojniku ščitila prepoved trgovanja na kmetih in točenja vina v kmečkih gostilnah. Toda tržani so bili vezani na točenje gospoščinskega (dvorskega) vina. O tem govori prvi urbar. Tržani in drugi lastniki vinskih točilnic na območju vojniškega deželskega sodišča so morali kupovati dvorsko vino in ga plačevati po ceni, ki ustreza ceni v deželskem sodišču. Ne smejo se pa siliti, da bi kupovali pokvarjeno vino, kakor se je to baje dotlej često dogajalo. Splošno se je treba držati predpisov gostilniškega prava (Taffemrecht). Z Jurijem Lindeškim so se ob sestavi urbarja glede vina še posebej dogovorili v tem smislu, da se v bodoče meri samo z vedrom, ki drži 40 namiznih četrtink in pol, da se daje točilnicam samo po četrtinjakih, da ne sme biti pokvarjeno ali skisano in da ga posamezni vinotoč mora kupiti največ 24 veder. Tržani so imeli določene obveznosti tudi glede tlake. Po lastni izjavi za vojniški urad nikakor niso delali. Pač pa so za Gornje Celje morali voziti gradivo, kadarkoli so na njem kaj gradili ali popravljali. Tudi so bili dolžni Gornje Celje braniti, če bi ga kdo napadel. Pri tem delu in tej obrambi so bili tovariši Teharčani in drugi celjski podložniki. Znatne so bile vojniške davščine: državi, vicedomu in gos-poščini. Ko so Schrottenbachi leta 1629 kupili vojniško gospoščino, so bile trške davščine vredne 26 funtov 7 šilingov 22 pfenigov ali 26 funtov 53 krajcarjev. Ko je grofica Elizabeta leta 1641 po možu Feliksu dobila vojniški urad kot vdovsko odpravnino, se je z Vojničani pogodila v tem smislu, da so se za večjo vsoto popolnoma odkupili vseh obveznosti do graščine. Vojničani so imeli v početku tudi mitnico. Sodnik je kot najemnik pobiral mitnino od trgovskega blaga, ki je šlo od Šentjurja, Pilštanja, Kunšperga, Klanjca in drugih sosednih krajev proti Koroški in iz Koroške v iste kraje. Mitnico so jim vzeli, vendar so jim jo leta 1687 kot podružnico celjske zopet vrnili. Za Marije Terezije je med celjsko centralo in vojniško podružnico prišlo do težkega spora, ker Vojničani niso priznavali nove tarife, ki je obremenjevala domačo mitnico in trške sejme. Vojničani so imeli štiri sejme. Dva stara sejma so dobili leta 1585. Tretji sejem so dobili leta 1813, četrtega leta 1851. Sejmi so bili: prvi ponedeljek po Beli nedelji, 4. julija, 7. septembra (pred Brezmadežnim spočetjem) in 18. oktobra. Vojniški sodnik ni imel uradnega prostora, ampak je sodil kar doma, kjer je v skrinji shranjeval listine. Pisal mu je pisar ali sindik. Leta 1780 so Vojničani iz nekega volila zgradili špital, toda niso ga opremili, ampak so ga uporabili za šolo in stanovanje občinskega pisarja. Malo prej so zgradili kaplanijo. Ker se je kaplan preselil k župniku, sta se šola in občinska pisarna preselila v to poslopje, v špital je pa prišla oborožena kordonska straža, ki je pazila na tihotapce tobaka. Pozneje so kaplanijo dvignili za eno nadstropje, tako da so lahko spravili vanjo tudi zapor, majhno stanovanje sodnega sluge in kordonsko stražo. Za Marije Terezije in Jožefa II. so začeli zahtevati pravni izpit za sodnika, nekatere svetovalce in sindika. V trgih je bila , težava, leta 1801 so govorili, da bodo vzeli sodišče Vojniku, Žalcu u in Laškemu in te kraje v sodnem pogledu priključili Celju. Do te-ga ni prišlo. Končno je Vojnik dobil vsaj izprašanega sindika. Zadnji s* med njimi je bil Dobrničan Franc Novak, zadnji sodnik fevdalne dobe pa Filip Rupnik. Oba navedena urbarja navajata vse vojniške hišne posestnike, skoraj vsa imena so slovenska, nemške so samo izjeme. Leta 1786 je trg pogorel. Čeprav so si tržani nabavili nekaj gasilskih priprav, jim je trg leta 1839 znova zgorel. Po tem požaru so tržani zgradili lepše hiše. Po službeni statistiki iz leta 1831 je bilo v trgu 69 hiš, v njih je živelo 84 rodbin ali 326 ljudi, v okolici je pa bilo 59 hiš, (52 rodbin ali 254 ljudi. Čeprav je bil trg majhen, so bih v njem razni obrtniki: trgovci (kramarji), gostilničarji, peki, mesarji, tkalci, barvarji, krojači, čevljarji, pasarji, sedlarji, jermenarji, lončarji, sodarji, mizarji in tesarji, kolarji, kočijaži, kovači, ključavničarji, zidarji, opekarji in kirurgi. Vojnik je imel več gmajn: ob Hudinji Ješe (nasproti Mrakoti-ni), Prode in Široke njive, na vzhodni strani — pod sv. Florijanom pa Ovčino (Ovčjo gmajno). Znaten je bil vojniški delež na gmajni, imenovani Dobrava, na kateri so bili Vojničani solastniki s Trnovljami, Leskovcem. Šmiklavžem, Škofjo vasjo in Arclinom. Ta gmajna je merila 312 oralov. Leta 1796 so jo razdelili, le Šmiklavž je dobil svoj delež ae prej. Škof ji vasi je pripadlo 50 oralov (Bozna), Arclinu 38 oralov, Vojniku nad 20 oralov. Ostalo so dobili Leskovčani in Trnoveljčani. Prve štiri gmajne so bile leta 1800 zaradi prodaj in posameznih de litev že zelo skrčene. Ostanek so večinoma razdelili leta 1802 na 32 deležev. Dobravo so po dolgem kolebanju razdelili leta 1834. Na mjenih tleh je nastal pod gozdnatim gričevnatim slemenom Kore-■astec. Leta 1835 se razdeli še ostanek Ovčine in Spodnje Prode. Sledile so Široke njive, ki so jih večinoma zazidali. ZDRAVILIŠČE DOBRNA Kjer je sedanja Dobrna, sta bili v prejšnjih stoletjih dve naselji Dobrna in Toplica. Dobrna je bila večji, Toplice pa manjši kraj. Po urbarju dobrnske gospoščine, iz leta 1582, ki ga zdaj ni več, sta bila v Toplicah dva kmeta: Blaž Slosar, ki je imel v najemu toplice in hišico poleg njih, ter Bolfenk Arlo, ki je imel gostilno. Toplice so bile tedaj last dobrnske gospoščine, toda Šlosar jih je imel v najemu. Bil je tujec, domačini se tedaj še niso lotevali takih poslov. Bolfenk Arlo, gostilničar, je pa bil domačin. Ignacij Orožen ima prav, ko njegov priimek spravlja v zvezo z -Orlom-«. V okolici Dobrne še zdaj žive Arliči (= Orliči, n. pr. znana gostilna Arlič ob cesti tik pred njeno cepitvijo za Velenje in Dobrno) in Orličniki. Dobrnsko dno med obema naseljema je bilo tedaj močvirnato, s tem je gotovo v zvezi oznaka cerkve, stoječe na skalnati planotici tik nad naseljem Dobrne: Marija na jezeru. Sam vrelec prihaja na dan iz razpoke na robu skalnate dolinice. Če so že Rimljani uporabljali toplice, ni znano. Najdba zelo zdrobljenega spomenika z navedbo celjskega duovira (župana) bi utegnila to potrditi. Slovenski prišleci so jih pa gotovo poznali ie dolgo, morda iz početka, saj so naselju dali ime: Toplica. Umevno je, da so ob nastanku fevdalizma segli po njih zemljiški gospodje. Koliko so jih do urbarja, iz leta 1582 uporabljali, ni znano. V dobi, ko je nastal omenjeni urbar, so bile že razmeroma cenjene. Ignacij Orožen omenja, da jih je med mnogimi drugimi obiskal ljubljanski škof Boltažar Radlic, torej za tedanjo dobo visok gost. Vemo tudi, da se je za dobrnske toplice zanimal škof Tomaž Hren. Toplice so bile tedaj že privlačne. Bila je doba renesanse in humanizma, ko si je gospoda že iskala večjih užitkov, kakor so jih mogli nuditi mračni grajski in mestni zidovi, in se je že začela intenzivneje zanimati za zdravilno vrednost toplih vrelcev. Leta lfi05 je postala lastnica dobrnske gospoščine gospa Rozina Saurau, roj. Dobrnska. Ona toplic ni več dala v najem. Od deželnih stanov Dobrna 47 Je dobila večjo denarno pomoč, odprto kopališče je spremenila v zaprt bazen, ki pa je še imel lesen obod, prejšnjo kočico je nadomestila z večjo spodaj zidano in zgoraj leseno stavbo. Zdravilišče je bilo v prvi vrsti namenjeno deželnim stanovom in njihovim članom, toda kadar teh ni bilo v njih, so v sobah lahko stanovali tudi pošteni ljudje. Lata 1613 je kupil gospoščino Ivan Gačnik. On jo je kmalu prodal bratu Matiju, ki je bil znan kot hraber vojščak. On je dobil od deželnih stanov večjo podporo: bazen je obdal s kamnitim obodom, razdelil ga je v dvoje, za moške in ženske, in menda je tudi on zgradil poseben bazen za siromašne goste, ki je dobival vodo iz gosposkega kopališča. Matija je tudi povečal stanovanjsko poslopje in ga na južni strani povezal s kopališčem. Matijev sin Ivan Matija je leta 1653 toplice zopet obnovil, prav tako s podporo deželnih stanov. Ivan Matija in njegov brat Jurij Matija sta dobila leta 1666 plemstvo s pridevkom zu Schlangenburg (s Kačjega gradu), kakor se je poslej imenoval dobrnski grad. Pridevek je seveda v zvezi s prejšnjim priimkom. Leta 1685 je toplice dvakrat močno poškodoval hudournik, ki je pridrl z gore. Poslej si 100 let niso več opomogle. Boljši časi so nastali, ko so Dienersbergi leta 1769 postali lastniki gospoščine, in sicer na osnovi svaštva z Gačniki in dražbe. Toda izprva toplicam niso mogli posvečati posebne pozornosti. Leta 1772 se je porušil Kačji grad in na vzpetinici v dolini so zgradili graščino Dobrno — Neuhaus. Toplicam je posvetil posebno pozornost šele drugi Dienersberg. Franc Kajetan, ki je prevzel posest leta 1814. On je zdraviliško poslopje popolnoma prezidal in je spodnje prostore namenil za gostilno in skupne zabave. Bazen za uboge je ločil od gosposkega. V tem bazenu je že prej dal napraviti tla Louis Bonaparte. ki .je bil na Dobrni zdraviliški gost leta 1810 in 1811. Leta 1846 ie Franc Kajetan pl. Dienersperg izročil toplice svojemu zetu grofu Hovosu in jih s posebno vknjižbo v deželni deski ločil od gospoščine. Medtem so na Toplici iz prejšnjih dveh nastale štiri kmetije: Prašičkova, Milačeva. Kapitanova in (prejšnja) Topliškova. Grof Hoyos je po ženini teti dobil Prašičkovo in Milačevo kmetijo. Leta 1847 je kupil tudi Topliškovo, kjer so vsaj že 100 let gospodarili Novaki. Grof Hoyos je toplice in njihovo okolico popolnoma preuredil, pri tem mu je pomagal zdravnik dr. Gustav Kotowitz. Bil je pa zelo slab gospodar. Leta 1858 je prišlo zdravilišče na dražbo. Kupil ga je štajerski deželni odbor. Ta je poveril vodstvo dr. Maksu Jožefu Schulerju, ki se je v Tobejbadu pri Gradcu pridobil dobro zdravniško prakso. Dr. Schuler je kupil še četrto posestvo, Kapitanovo, in nadaljeval z obnovo. Vodil je zdravilišče 20 let, nato je odšel v Rogaško Slatino. Podobo, ki jo je zdravilišče dobilo tedaj, ima v bistvu še danes, čeprav so ga za stare Jugoslavije deloma modernizirali in dopolnili s posameznimi stavbami. Tudi uprava je dobila tedaj svojo organizacijo. Namestili so jo v prezidani Topliškovi hiši, nekdanji gostilni. KMETJE IN KMEČKA NASELJA V FEVDALNI DOBI Kmetijsko področje sedanje celjske občine je zelo obsežno. V omejenem obsegu izerpneje očrtati njegovo preteklost, je nemogoče. Tu bom podal samo glavne črte razvoja posameznih naselij, in sicer v okviru občin, kakršne so na osnovi temeljnega zakona o občinah z dne 17. marca 1849 nastale leta 1850, in katastarskih (davčnih občin), ki so jih nove občine (posebej označevane kot politične) zajele. Kljub temu bom pa podajal novo gradivo. OBČINA CELJE OKOLICA (DO LETA 1865 OZNAČEVANA KOT OBČINA BREG PRI CELJU> Katastrska občina Spodnja Hudinja zajema nekdaj samostojna, zdaj že naselitveno skoraj povezana naselja Gaberje. Spodnjo in Gornjo Hudinjo. Naselje Gaberje sega od mostu preko Koprivnice pred Maksimilijanov© cerkvijo do odcepka stranske ceste, ki se od glavne ceste usmerja preko Koštomajevega mosta proti Bežigradu in Bu-kovžlaku. Ob odcepku je bil nekoč mostič preko zdaj zasutega odvodnega jarka. Mesto še zdaj označuje nekaj sosednih vrb. Na zahodni strani sega gabrski svet preko glavne ceste na področje mestne katastrske občine, zajema južne obronke Golovca in sega severno od Spodnjega Lanovža do predregulacijske Koprivnice. Glavno gabrsko naselje je bilo severno od sedanjega železniškega prehoda in ie obsegalo šest starih kmečkih domačij, ena (nekmečka) domačija je nastala pozneje blizu mosta pri omenjenih vrbah in nekoliko samotnih na obronkih Golovca in na ravnem svetu zahodno od njega. Glavni njivski svet je bil na vzhodni in severni strani naselja.. Ob Koprivnici in preko nje so bili v glavnem travniki in pašniki, med njimi je bilo samo nekaj njiv, ki so si jih napravili lastniki tam nastalih kmetij. Naselje je bilo izprva gotovo v celoti podložni celjski gospošči-ni. Toda Celjski grofje so že v srednjem veku večino gaberskega sveta razdali. Leta 1371 je grof Herman I. podelil Pongracu, sinu Frica Gaberskega (von Hagenbach), v fevd polovični dvor s pripadajočimi 4 V2 kmetijami v Gaberju. Iz tega dvora je najverjetneje nastal Spodnji Lanovž. Leta 1436 je grof Friderik II. podelil Ivanu Pruklerju (Bro-darju) v fevd tri domce v Gaberju. Nekaj let pozneje jim je že bil lastnik Ivan Stosperger. Temu je prav kmalu sledil Peter Obračun, ki je domce let 1444 prodal Štefanu Štampferju. Vse te izpremembe je grof Friderik II. potrdil. V celjskem grajskem urbarju iz leta 1498 Gaberje sploh ni omenjeno. Sredi XVIII. stoletja je pripadalo župnijski (opatijski) gospoščini. Kdaj ga je dobila, ni mogoče reči. V cenitvenem zapisniku iz leta 1542 se pač pravi, da ji pripada 32 domcev v Celju in naokrog. Gaberje se posebej ne omenja, čeprav lahko domnevamo, da je bilo nekaj teh domcev v njem; čudno je seveda, da so ■bile po poznejših navedbah v Gaberju župnijske prav večje in stare urbarialne kmetije, nastale že v srednjem veku. Ena izmed njih, Gaberščekova, nosi celo ime, ki je v zvezi z imenom naselja Njena domačija je stala tam, kjer je zdaj dom Partizana, prejšnji Sokolski dom. Tu v ozadju bistro oko najde posamezne hiše, ki še imajo kmetiški značaj. Celjska gospoščina si je samo na južni in severni strani Ga-berja ohranila nekaj dominikalne (gospoščinske) posesti. Na severni strani je na tej posesti nastala pristava, ki ji je bil v začetku preteklega stoletja lastnik Janez Stepišnik, celjski gradbeni podjetnik, in jo katastrska mapa iz leta 1825 označuje kot Kandušer-jevo. Poznejši lastniki so bili večinoma gosposki ljudje. Med njimi srečavarno grofico Hoyos, ženo grofa Hoyosa, ki so mu Dobrno prodali na dražbi. Poslednja lastnika sta bila izza leta 1895 dr. Ivan Dečko in njegova žena Adela, ki sta dvorcu dala ime »vila Livada«. Po poslednji volji Adele Dečkove je danes vila z zemljišči v posesti tovarne emajlirane posode; želja darovateljice je bila da se volilo uporabi za vzgojo tovarniške mladine. Onostran Koprivnice je bila na Golovcu in pred njim mestna gmajna. Kot prva je nastala tu v lepem okolju v ozadju sedanjega okoliškega pokopališča sredi XVIII. stoletja konjaška domačija s še danes pozornost vzbujajočo enonadstropno hišo. Druge samotne domačije na obronkih griča in pred njimi so nastale šele v prvi polovici XIX. stoletja. Celotno naselje Nova vas, ki je danes že sestavni del mesta, je v zasnovi nastalo šele v dobi stare Jugoslavije. Danes kmetiškega Gaberja ni več. Meje nekdanjih zemljiških parcel so se že pred desetletji zabrisale, v stari zemljiški knjigi je še ohranjenih nekaj njihovih imen: Dolina, Ložič, Loke, Koti-šče, Klanec, Cerin, Groblja in nekaj takih, ki so jih rabili večinoma'v lokativu; Za potom, Pod pristavo (marofom), Za Stepišnikom, Spodnja Eudinja je bila severna soseda Gaberja. Na vzhodu se je začenjala pri Hudinji, na zapadu je pa ob položnem pobočju Golovca z ožjim krakom segala do nizkega slemena, kjer se začenja dobrovska Breznica s svojimi njivami. Spodnja Hudinja je bila v svojem jedru gručasto naselje. Njeno jedro je bilo tam, kjer se pri bivši Majdičevi kapeli cepi cesta proti Trnovljam. V bližini je na obeh straneh ceste še nekaj hiš, ki imajo kmetiški značaj, čeprav pravi kmetje v njih ne prebivajo več. Spodnja Hudinja že s svojim imenom spominja, na cesarsko podelitev iz leta 1025. Ko se je razvila celjska gospoščina, je gotovo pripadala njej. Leta 1436 je grof Friderik II. podelil Ivanu Pruk-lerju (Brodarju) 11 domcev na Spodnji Hudinji in še travnik. Kmalu nato si je posest pridobil Ivan Stosperger. Okrog 1444 jo je že imel Peter pl. Obračun, ki jo je prodal Štefanu Stampferju (podobno kakor je bilo v Gaberju). Tudi te posestne izpremembe je grof potrdil Pozneje so prišle skoraj vse kmetije Spodnje Hudinje v fevdalno posest župnijske gospoščine, vendar jih cenilni zapisnik iz leta 1542 še ne navaja. Tuda v celjskem grajskem urbarju iz leta 1498 glavnega deda Spodnje Hudinje ni. Celjski (izza leta 1750 novoceljski) gospoščini je ostal samo mlin ob Hudinji, nekaj sveta so ob južni periferiji imeli celjski minoriti (po opustitvi samostana tako imenovana eksminoritska gospoščina), a onstran naselja je bilo ob Golovcu nekaj celjske gmajne. Mlin ob Hudinji je imel pomembno preteklost. To je bil gro-fovski mlin. Ko so ga grofje začeli oddajati v fevd, so si pridrževali pravico, da jim mlin melje še nadalje. Leta 1444 ga je Friderik II. podelil svojemu kuharskemu mojstru Ulriku Ayrerju, in sicer dosmrtno. V podelitveni izjavi ga označuje kot »dvorski mlin«. Ayrerju grof naroča, da mora mleti žito za grajske potrebe, kakor je to delal prejšnji posestnik fevda, njegov pokojni sodnik Henrik Erlawer. Ako bi voda mlin poškodovala, tako pravi grof, ga bo s svojimi ljudmi pomagal popraviti, kakor je bilo že za Erlawerja. Mlin se je dolgo imenoval hrvaški mlin. Ljubljanski državni arhiv ima dve zanimivi listini, ki nam razkrivata zagonetko. Po prvi listini je grof Friderik II. leta 1452 podelil mlin na Hudinji v fevd Štefanu Hrvatu (Chrobat), po drugi je pa isti Štefan Hrvat kupil od meščana Kramerja v celjskem ogradju (sodnem okolišu) velik travnik ob Hudinji. Ime »hrvaški mlin« se pojavlja do druge polovice XIX. stoletja, ko sta ga kupila Švicarja Lutz in Naeff in ga spremenila v valjčnega. Ta mlin je pozneje kupil Peter Majdičiz Kranja in ga spremenil tudi v narodnem pogledu v velepomembno mlinsko podjetja največje v vzhodnih Alpah. Danes je v mlinu glavno skladišče trgovskega veleobrata Mera. Na nasprotni strani Spodnje Hudinje je pod slemenom starodavna Celjska opekarna, večji obrat svoje vrste. Ta je bila v XVIII. stoletju mestna. V začetku XIX. stoletja je bila že privatna. Prvi privatni izdelovalec opeke je bil menda Jožef Senica od mestne občine je; dobil velik del njene gmajne na Spodnji Hudinji. Velika enonadstropna hiša z dvojnim vhodom na severovzhodni strani sedanje opekarne ob početku naselja Cigonce še danes spominja nanj. Razen hiše je domačija leta 1825 obsegala še šest poslopij. 2e v kmečki dobi se je na Spodnji Hudinji javljala razcepljenost, pozneje je pa bila še mnogo večja. Zgornja Kudinja, največje kmečko naselje v katastrski občini, je nastala na. mestu, kjer svet polagoma prehaja v pobočje nižjega grtčevj a. Samo dve kmečki domačiji sta nastali ob glavni cesti. Vaški svet se začenja ob Hudinji na vzhodni strani glavne ceste. Na zahodni strani se konča ob slemenu, kjer se začenja do-brovska njivska Rjavka in gozdnato Zagorje, na severni pa še vključuje gozd, imenovan Potoki. Na južni, bolj vlažni strani vaškega področja je nekdaj segala vaška gmajna od glavne ceste do pobočja ria zapadu. Kakor v Gaber ju in na Spodnji Hudinji je Friderik II. Ivanu Pruklerju podelil v fevd dve kmetiji tudi na Zgornji Hudinji. Usoda obeh kmetij je bila ista; okrog leta 1444 ju je imel Peter pl. Obračun, ki ju je prodal Štefanu Stampferju. Po celjskem grajskem urbarju iz leta 1498 je imela tedaj celjska gospoščina na Zgornji Hudinji dva podložnika. Vsekakor sta bila na kmetijah, ki ju je. imel poprej Štefan Štampfer. Pozneje sta se te dve kmetiji razdelili in so iz njiju nastale štiri polovične. Večina gornjehudinjskih kmetov (7 po številu) je bila že v XV. stoletju podložna celjskemu špitalu, skoraj gotovo mu jih je poklonil grof Friderik I, ko ga je z ženo Dimuto ustanovil. Ker je novi lastnik celjske (novoceljske) gospoščine grof Gaisruck leta 1750 kupil špitalsko gospoščino, se je Zgornja Hudinja vključila v prvotni gospoščinski sestav. Spital je moral imeti na Zgornji Hudinji mnogo zemlje, kajti kar za polovico, se je pomnožilo število kmetij, ko je naselje prišlo v fevdalno last grofa Gaisrucka. Za Novo Celje je bila ta zemlja preveč od rok in grof je rabil denar za gradnjo, pa je zato zemljo prodajal. Nove kmetije so bile seveda manjše. Njihove domačije so bile bolj na periferiji. Nova posestveca, kočarije, so nastajala tudi v začetku XIX. stoletja. Tako je imela Zgornja Hudinja ob koncu fevdalne dobe (1848) 13 večjih gospodarstev (kmetij) in 9 manjših (kočarij). Ta posestno — socialno dvojnost je prišla do izraza zlasti v vprašanju gmajne. Kljub razdelitvi dela gospoščinske zemlje med kočarje, je imela Zgornja Hudinja konec XVIII. stoletja še vedno veliko gmajno. V celoti je merila nad 54 oralov. Bila je pašnik s skupinami mogočnih hrastov. Po letu 1848 so se Hudinjačani odločili, da obe gmajni razdele. Odločitev je bila lahka, toda težje je bilo rešiti vprašanje, koliko naj dobe kmetje in koliko kočarji. Spor je rešila oblast. Leta 1869 so gmajno razdelili po višini davka (po davčnem vinarju). Nekaj gmajne je pa ostalo in so jo prodali tik pred zadnjo svetovno vojno. Katastrska občina Ostrožno. Ta katastrska občina obsega nekdanjo graščinico Zgornji Lanovž (dvorec na Lavi) in razsežna naselja Dobrovo, Lokrovec in Ostrožno. Zgornji Lanovž, ki se kot dvorec javlja že za Celjskih grofov, je v vsej fevdalni dobi sameval severno od Celja tik ceste, vodeče v Šmartno. Severno stran mu je zakrival velik hrastov gozd, katerega ostanek je bil končno samo še mogočen drevored. Sedanje poslopje je eden izmed lastnikov zgradil v XVIII. stoletju v slogu renesančnih gradov. Dobrova je vzhodno od Koprivnice v plitkem udolju sredi valovitega sveta in je gručasto ter na pol gosto naselje. Lepe selske njive so na vzhodni strani naselja in segajo do sveta obeh Hudinj: na jugu je njivska Breznica, na severu naprej Rjavka, nato pa pride Zagorje, ki prehaja v gozd. Travniki so na južni strani in se položno spuščajo proti nekdanjemu gaberskemu Dolgemu polju, v zapadni smeri so pa nekoč ob izsekanem gozdu prehajali v gmajno. Vsa okolna pokrajina je še danes močno gozdnata, naseljen in obdelani svet ustvarja sliko večjih in manjših jas. Jedro Dobrove je Spodnja Dobrova. Na njeni severni strani se z brega spušča gozd. Onstran gozda je Zgornja Dobrova, ki je manjša in bolj raztresena. Na vzhodni strani sega do Lahovniškega potočka, na zapadni pa preko Koprivnice, Zgornjo Dobrovo so v polpretekli dobi označevali kot Dobje. Celjski urbar iz leta 1751 pa uporablja zanjo ime Koprivnica. Glavni del Dobrove je bil stalno pri celjski gospoščini. Urbar iz leta 1498 navaja za Dobrovo (am Hard) štiri kmetije, med njimi je bila ena pusta — nenaseljena. Po urbarju iz leta 1751 je pa bilo na Dobrovi 9 posestev. Dve kmetiji Spodnje Dobrave sta bili podložni celjskemu špi-talu, a sta leta 1759 tudi prišli pod Novo Celje. Onstran Koprivnice je okrog leta 1850 nastalo v gozdu nekaj manjših domačijic, ki so dobile ime: Hostna Dobrova. Leta 1842 je bil razdeljen velik graščinski gozd s pašnikom. S tem so se vse kmetije Spodnje, Dobrave znatno povečale. Na Zgornji Dobrovi so bile še za Marije Terezije samo tri kmetije. Do konca fevdalne dobe se je pridružila še ena, pozneje pa je nastopila znatna razdrobitev. Ena izmed domačij — stoječa na lepi vzpetosti, je prvotno imela ime Dobnik, kar spominja na starejše ime zaselka: Dobje Lokrovec je na slemenu, ki se od Hostne Dobrove polagoma dviga proti severu. Na vzhodu se lokro-vški svet ob Koprivnici spaja z dobrovskim, na zahodu pa sega preko plitkega udolja na nizko sleme, kjer se sestaja z ostroženskim in lopatskim svetom. V zgodovinskem pogledu je Lokrovec največje naselje v katastrski občini Ostrožno. Deli se v manjši Spodnji in v večji Zgornji Lokrovec. Vse lokrovške kmetije so bile celjske. Konec XV. stoletja jih je bilo šest, leta 1751 pa dvanajst. Kakor dobrovski tako so tudi lokrovški kmetje leta 1842 svojo posest znatno razširili s parcelami razdeljenega graščinskega gozda in pašnika. Ostrožno se začenja med gaberskim in dobrovskim svetom že na vzhodni strani stare Koprivnice, nato se širi proti severozapadu vzdolž šmartinske ceste, preko nizkih pobočij in plitkih udolij pa na obeh straneh Sušnice. Na zapadu meji ob Črni mlaki na Babno. Na severozahodu se stika z Lopato. Do dobe Celjskih grofov nazaj imamo poročila, da je bil na Ostrožnem velik gospoščinski gozd, ki je segal na eni strani tik do mesta (pri bivši cerkvici sv. Duha), na drugi pa do Spodnje Ložnice, kjer še danes travnik »Tirgut« spominja na zverin-jak. V bližini, na vzhodni strani potoka — izven meja sedanjega Ostrožnega — je bil gozdni dvorec, (Forsthof), kjer je prebival gro-fovski, pozneje deželnoknežji upravnik gozdov. Na Ostrožnem zares ni bilo starih kmetij, večinoma so nastale zelo pozno, za Marije Terezije in celo kasneje. Leta 1436 se za Ostrožno sicer navajajo tri kmetije, urbar iz leta 1498 o njih tudi govori, toda navaja, da so puste. Urbar iz leta 1751 in terezijanski kataster pa Ostrožnega niti ne omenjata in od Medloga neposredno prehajata k Lokrovcu. Toda v uvodnem delu obeh teh virov je govor o pristavskih zemljiščih, iz katerih je nastalo pet kmetij. Pot je torej vodila od treh pustih kmetij do pristav in preko njih do novih kmetij. Tri pristavske kmetije so bile na severovzhodni meji ostrožen-skega sveta. Izza Marije Terezije nastajajo na gospoščinskem svetu, v gozdovih in na travnatih jasah, nove domačije kaj hitro. Do konca XVIII. stoletja je nastalo 29 gospodarstev, do konca fevdalne dobe 40. Zadnja večja delitev graščinske posesti (gozda in gmajn) je bila leta 1842, potlej sta na tej osnovi nastali samo še dve gospodarstvi. Zemlje seveda naseljenci niso dobivali zastonj, Gaisrucki in za njimi Hausmann so rabili denar. Z letom 1842 nastajanje novih domačij sicer ni prestalo, toda zemljo je bilo mogoče kupiti samo od že nastalih gospodarstev, graščinskega sveta na Ostrožnem ni bilo več. Posamezne pridobitve gospoečinske zemlje sicer navadno niso bile velike, toda mogoče jo je bilo kupiti večkrat. Tako je kakih 15 novih gospodarstev dobilo značaj kmetij, druga so pa ostala kmetijice in kočarije. Katastarska občina Medlo?. Ta katastrska občina je zapadna soseda Celja in Ostrožnega. Meja pri katastrski občini Celje se začenja ob izlivu Ložnice, tik pred mostom preskoči potok in po teka ob glavni cesti do stranske ceste, kjer se tik ob veterinarski bolnici obrne proti železnici, ki jo nato spremlja do Sušnice. Meja proti katastrski občini Ostrožno poteka izprva ob Sušnici, nato pa preskoči preko nje k Črni mlaki. Zapadna meja objema Leveč in se ob Pirešnici približa Arji vasi in Zalogu. Severna meja se drži nizkega slemena in se nato preko doline, v kateri se Podsevščnica steka s Sušnicoi, dvigne na že omenjeno ostrožensko-lokrovsko gozdnato planoto. Izza leta 1927 pripada Medlogu tudi Lopata v dolinskem kotu Podsevščnice in Sušnice, prej je spadala k Šant-jungerti. Medlog ima svoje ime po logih, ki jih je bilo prej v njem zelo mnogo, danes se še najdejo ostanki. V katastrski občini Medlog so naselja: Lava (od nje moramo ločiti bivše predmestje Lavo in dvorec Gornji Lanovž), Ložnica, Babno in Lopata. Lava je manjše sklenjeno naselje na zahodni strani Sušnice (»-Lavskega potoka«), po zgraditvi Savinjske železnice je prišlo jedro naselja v kot med njo in Sušnico, medtem ko segajo zemljišča ob veterinarski bolnici do glavne ceste. Bližina mesta se odraža v dejstvu da so bile kmetije v zaselku podložne različnim gospoščinam: celjski župnijski, celjski (novo-celjski), brumberški (blizu Brumberga je Gaisruck pozidal Novo Celje) in rabensberški. Posamezne kmetije so bile podložne na razne strani. Mnoge so se pozneje okrepile s pridobitvijo gospoščinske (dominikalne) zemlje, najbolj leta 1842, ko je bila razdeljena gmajna ob Sušnici. Ložnica je raztreseno naselje, ležeče severozapadno od Lave. Njen svet sega od Sušnice na severovzhodu do Ložnice pri mostu in še nekoliko preko njega. Kmetije Ložnice so bile podložne celjski gospoščini le ena med njimi je bila župnijska. Kar jih je bilo v samem naselju, so bile stare. Ob Ložnici pri mostu je pa bilo poleg stare kmečke tudi nekaj gospoščinske (dominikalne) zemlje — celjske in magistratne. Na njej je izza druge polovice XVIII. stoletja nastalo nekaj novih dominikalnih gospodarstev, med njimi znano Samčevo. Njihove domačije so dobile ime Spodnja Ložnica, medtem ko so prvotno naselje začeli označevati kot Zgornjo Ložnico. Kmetije Zgornje Lož- niče so se kakor lavske okrepile leta 1842 z razdelitvijo gmajne ob Sušnici. Babao se na severozapadu skoraj drži Gornje Ložnice in na-pravlja v celoti vtis bolj redkega naselja, zgrajenega ob cesti, ki vodi proti Zalogu. Zgodovinska pot Babnega je slična poti Ostrožnega. Tudi ba-benski svet je skoraj v celoti zajemal gozd, saj je bil tudi gozdni dvor v Medlogu, tik ob babenski meji. Babno se kot Babendorf prvič omenja leta 1437, ko je grof Friderik Weixelerju podelil v fevd poleg dvora v Latkovi vasi, treh kmetij in pol v Arji vasi in ene kmetije v Levcu tudi kmetijo na Babnem. Ta kmetija se je pozneje delila. Toda celjski urbar iz leta 1498 Babnega sploh ne omenja. Niti ne terezijanski kataster, ki navaja obe kmetiji pri Lavi. Vendar se je naziv ohranil kot oznaka za obe kmetiji in svet okrog njih, ena izmed kmetij je nosila celo ime Babjek. Na tej kmetiji so bili že leta 1751 Jeretini, iz njihovega rodu so znani celjski tiskarnarji in usnjarji. Pri hiši je bila zgodaj gostilna. Znano je, da se je v njej zadrževal Karadorde, ko je moral po silovitem turškem napadu zapustiti Srbijo. Tudi na drugo kmetijo je prišel Jeretinov rod. Leta 1907 so Janiči iz Žalca obe kmetiji združili. Vse ostale babenske kmetije so nastale izza sredine XVIII. stoletja na gospoščinskem svetu — gozdu in gmajni, nekatere šel« leta 1842 ob splošni delitvi gmajn. Medlog je severozahodno in zahodno od Babnega in Spodnje Ložnice. Njegov svet se začenja ob Savinji med dvorcem Medlog in Levcem ter sega na severni strani skoraj do Zaloga in nizkega slemena vzhodno od njega. Naselje je še danes raztreseno. Redko je je celo prvotno jedro, ki je ob navedenem slemenu in sega na jugovzhodu do Hrastja, ostanka prejšnjega večjega gozda. To je Gornji Medlog. Pri Hrastju se začenja Srednji Medlog, ki sega na jugu do Ložnice in zajema še mlin na Ložnici in gozdni dvor poleg nje. Od Ložnice do Savinje sega Spodnji Medlog, v katerem je dvorec Medlog, nekdanji mlajši Freienberg, sedanja vrtnarska šola. Celjski urbar iz leta 1498 navaja v Medlogu 5 kmetij, toda štiri med njimi kot puste, nezasedene. Novoceljski urbar iz leta 1751 pa ima že 12 kmetij. Poleg njih so bile še tri druge, ena je bila podložna špitalu in ena magistratu. Do leta 1848 je nastalo v Medlogu tudi več dominikalnih kmetij in kmetijic. Tudi stare kmetije so leta 1842 ob splošni delitvi gmajn dobile dominikalno zemljo. S Svederčeve kmetije izvirajo predniki žene dr. Frana Kidriča, matere dr. Borisa Kidriča, in žene zaslužnega politika in narodnega delavca dr. Vekoslava Kukovca. Mlin na Ložnici, znan po zadnjem lastniku kot Joštov mlin. Grof Friderik II. ga je poleg mnogih drugih posestev dal v fevd joštu Soteškemu. Poznejša usoda mlina ni popolnoma znana. Leta 1751 ni bil združen z novoceljsko gospoščino, kajti v urbarju iz tega leta se ne navaja. Tedaj je bil že ločen tudi gozdni dvorec, ki je po ukinitvi vicedomskega urada, izsekanju in odprodaji gozdov v glavnem že izgubil svoj pomen. Vendar se v deželni deski navajata tako gozdni dvorec kakor mlin kot sestavna dela gospoščine. Dvorec Medlog je naslednik starega Freienberga, katerega komaj vidne razvaline se skrivajo onstran reke nad sedanjo gostilno »Na gričku«. Freienberg se javlja že v dobi Celjskih grofov in je bil po svoji posesti deloma grofovski. deloma krški fevd. Pozneje je prišel h gospoščini Zalog. Nato so mu bili lastniki zdaj nižji plemiči, zdaj meščani. Proti koncu stare Jugoslavije ga je od privatnega lastnika kupila celjska občina in ga preži dala za sirotišnico (dom onemoglih). Ljudska oblast je dom onemoglih prenesla najprej na Zalog in nato na Se-nek na Polzeli, dvorec Medlog in pripadajoče posestvo je pa namenila za vrtnarsko šolo. Lopata je raztreseno naselje, leži severozapadno od Ostrožnega ob Smartinski cesti in ob križiščih za Medlog in Galicijo. Do leta 1927 je spadala pod katastrsko občino Sentjungert in z njo pod občino Veliko Pirešico. Leta 1927 so jo priključili celjski okoliški občini in jo izjemoma leta 1928 prepisali h katastrski občini Medlog. Celjski urbar iz leta 1498 navaja za Lopato dve kmetiji, v urbarju iz leta 1751 je pa ne najdemo. Silno se je posestno razdrobila, Celju je bila nekako od rok in je prišla pod tri mlajše gospoš-čine: Prešnik, Brumberg. Zalog — urad Gotovlje in celjske mi-norite. Kdaj se je to zgodilo, ni mogoče ugotoviti. Verjetno je tudi Lopata pripadala ostroženskamu gozdu. Prešniške kmetije so skoraj vse dominikalne, graščini so pripadale posredno preko imenja dvora Zeleni dol (Griintalhof), ki je moral biti nekje v bližini. Prav posest tega dvorca so razdelili. To se je postopoma vršilo v drugi polovici XVIII. stoletja. Brumbeirški kmetiji sta bili dve stari, minoritskih je bilo 7 starih, novoceljske so bile 3 nove, nastale v prvi polovici XIX. stoletja v zvezi z Ostrožnim iz bivšega gozda. Značilno je, da so na Lopato močno silili Celjani in si ustvarjali tam pristave;. Katastrska občina Lisce je na desnem bregu Savinje na obeh straneh njenega ovinka in zavzema ravninico ob reki in pobočje ter sleme nad njo, na zapadu sega do potočka Brni ca in levškega mosta, na jugu pa do znožja Mikla.vškega hriba, do bivše Grena.dir-jeve kapele in brvi. Obsega pa štiri naselja: Breg, Miklavški hrib ter Spodnje in Zgornje Lisce. Breg je sklenjeno naselje tik pod pobočjem ob Savinjem ovinku. Začenja se pri bivšem Kapucinskem mostu in sega do bivše Grenadirjeve brvi. V fevdalni dobi je kot celota spadal pod opa-tijsko gospoščino. Lastniki domačij so imeli približno po četrt kmetije z njivicami, vrtički in zeljniki v Savinjinem ovinku, ter travnike in pašnike nad hišami. Imeli pa so tudi nekaj zemlje na Polulah. Breg je že na videz staro naselje. Prvič se omenja leta 1350 (kot Rain), drugič leta 1441 (kot Rewn, Rawn) in tretjič leta 1480 (kot Rain). Posestno je pa Breg težko ločiti od Miklavškega hriba. V župnijskem cenilnem spisku iz leta 1542 se Breg navaja. Prav tako v urbarju iz leta 1757. Tu so vsi posestniki navedeni kot last- niki domcev. Bilo jih je toliko, da je imel Breg poseben urad, ki pa so mu pripadali tudi kmetje v Gaberju in na Spodnji Hudinji. Zaradi združitve posameznih domcev in zemljišč je končno na-stalno na Bregu nekaj večjih, sicer pa ne velikih posestev. Kot posebnosti bi omenil: Onostran bivšega Kapucinskega mostu je dvonadstropna starinska hiša, ki jo je od lončarja Brandenburgerja leta 1864 kupila okoliška občina in jo razen za stanovanja uporabila tudi za občinsko upravo. Sredi naselja je stala do bombardiranja v drugi svetovni vojni hiša, kjer je bila prvotna Radejeva gostilna s peko kruha vsaj že leta 1765. Se dve, tri hiše, v katerih so bile stare gostilne. Obe skrajni hiši, tisto pri Kapucinskejm mostu in tisto pri Gre-nadirjevi brvi pa navajam skladno s staro rabo pri Mikla.vškem hribu, čeprav sta samo obojestransko nadaljevanje Brega. Na Breg so Celjani nekdaj radi hodili na čašo vina in pogovor. Miklavški hrib je bil raztreseno naselje na vrhu in na obeh straneh hriba. Vsa posest na hribu je bila stara (urbarialna) in podložna župnijski (opatijski) gospoščini. Zemljiška posest na južni strani hriba je bila večinoma vinogradniška. Na terasi na severni strani hriba je leta 1615 škof Tomaž Hren posvetil kapucinski samostan in cerkev sv. Cecilije. Vzhodno od cerkve je tik nad bregom, ki se spušča proti parku, v XVIII. stoletju nastal Kopunov dvor, ki ga je dr. Frey pl. Frevdenfeld leta 1780 spremenil v Freydenfeldov beneficij, a je leta 1875 prišel v necerkvene roke. Na zemljišču, ki je pripadalo temu do-rnu, so v prvih letih po zadnji vojni poleg drugih ostankov odkopali Herku-lovo svetišče. Tik ob bivšem mostu je bila na desni strani do nedavna znana gostilna »Pri mostu«. Leta 1825 potrjuje magistrat realno gostilniško pravico za to hišo in pravi, da se je pri njej izvrševala izza davnih dni, potrditev velja za vse čase. Po zakonu je bila realna pravica tam, kjer se je obrtna dejavnost, pričela vsaj že leta 1765. Hribu so dali ime po gotski cerkvici sv. Miklavža, ki stoji na vrhu hriba izza srednjega veka. Sv. Miklavž je bil zaščitnik proti vodam in je — pazil na nemirno Savinjo. Proti jugovzhodu se spušča z vrha Miklavškega hriba rebro, ki se tik nad Savinjo nekoliko izravna, na tem mestu je nastalo Gre-nadirjevo. Tu je bila prvotno vinogradniška posest sredi kameni-tega sveta, poraslega z grmovjem. Tu je leta 1829 začel gospodariti Jožef Gmajner, polagoma je širil posest in zgradil lepo enonad-stropno hišo, za katero si je pridobil gostilniško koncesijo: Grena-dirbirt, Grenadirjevo. Gmajner je bil zaveden Slovenec in župan okoliške občine. Sledil mu je rejenec Jožef Jezernik z ženo Terezijo Krušičevo. Žena je po svojem stricu podedovala ob Savinji v Celju hišo, kjer se je leta 1896 naselila slovenska nižja (utra-kvistična) gimnazija. Grenadirjevo je bilo priljubljeno zbirališče celjske slovenske družbe. Tu so se tudi radi ustavljali splavarji. Lisce zavzemajo1 zahodni del katastrske občine, ki so j' dale ime, in sicer ravninico ob Savinji in pobočje ter sleme nad njo. Na ravninici so Spodnje, na pobočjih in slemenu Zgornje Lisce. Naj- višji točki sta hrib Lisce, ki mu je vinska družba pred 80 leti dala ime Anin vrh (471 m, govore navadno Anski vrh) ter Hum (576 m). Na Liscah je bilo samo pet starih (urbarialnih) kmetij; ena majhna, je bila župnijska, dve sta bili magistratni, tri, izvirajoče iz Freienberga, so pa bile zaloške. Poleg njih so bile tri mlajše freienberško — zaloške kmetije Zato pa je bilo na Liscah mnoštvo gorskih (vinogradniških) posestev. Bila so deloma pod celjsko, deloma pod minoritsko in ma-gistratno gospoščinsko oblastjo. Lastniki vinogradov so bili v znatnem številu ceijski meščani, kmetje iz celjske okolice in iz nasproti Liscam ležečih krajev Savinjske doline. Vinogradi so bili marsikje, kjer jih danes ni, celo na severnem pobočju, ako je bil ustrezni del nekoliko obrnjen proti vzhodnemu ali zahodnemu soncu. Naj navedem neke posameznosti. Nad sedanjim parkom si je kirurg Matija Ipavic ustvaril precejšnjo, večinoma vinogradniško posest. Njegova hči Marija se je poročila z Reitefjem po njem je nastalo ime Reiterjev hrib. Ipavic je bil sorodnik šentjurskih Ipavcev, zdravnikov in komponistov. Ob zahodnem koncu parka je »gozdna hiša.« Zgradil jo je kot klet in pivnico Maks Kink, pivovarnar pri »Kroni« na sedanjem Slandrovem trgu. Ob početku Spodnjih Lise je gosposko poslopje imenovano prej »vila Klara«. Zgradila sta jo Karel in Klara Loeser (1891) na svetu, kupljenem od lastnika Spodnjega Lanovža, Jožefa Hauswirtha. Na Loeserjevem je nastalo pozneje naselje Spodnje Lisce. Blizu razvalin freienberškega gradu je Sahova kmetija, ki je nastala iz dveh gorskih (vinogradniških) posestev, enoi so imeli poprej pl. Sattelbergerji, lastniki dveh mlinov na Savinji. Pod razvalinami je gostilniška posest, označevano kot »Petrič-kovo«. Sredi preteklega stoletja je bila last kmeta Rotarja iz Dob-riše vasi. Katastrska občina Košnica je južno od Miklavškega hriba in Lise. Sestoji iz dveh podolij, severnega in daljšega južno — zahodnega, ki ju loči sleme, imenovano Bučelinci. Prvo podolje se široko odpira proti Savinji, v njem so Polule. Nekaj domačij je tudi onostran Bučelincev, na planoti pod slemenom, to so Gornje Polule. Drugo podolje je le z ozkim grlom povezano s Savinjo. Tik nad strugo je bila strma skala, Devina peč, ki so jo razstrelili, ko so nekoliko pred drugo vojno na tem mestu prelagali cesto. Po pripovedki je s skale skočilo v reko dekle, da bi ne prišlo v roke grofovskim zasledovalcem. Spravljajo pa skalo tudi v zvezo s starodavnim kultom, kajti bila je prav nasproti Vi-poti, na kateri naj bi bilo staroslovansko svetišče. Proti notranjosti se drugo podolje polagoma dviga proti sedlu, kjer se svet začne nagibati proti Libojam. To podolje je prava Košnica z raztresenimi domačijami, ki jih je največ pod pobočjem Lise in Huma. Polule v prvem podolju so bile nekdaj raztreseno naselje z nekoliko kmetijami, ki so bile vse podložne župnijski gospoščini. Župnijskih je bilo večina vinogradov na pobočju Bučelincev, samo nekateri so bili novoceljski. Polulske kmetijice so svojo posest nekoliko razširile, ko so konec XVIII. stoletja razdelili gmajno na Kozjini — severnem podaljšku Bučelincev. Ozki kos gmajne ob Savinji so razdelili šele leta. 1890. Župnijske so bile tudi samotne kmetije v ozadju Bučelincev. Omenim naj, da so tudi v Polule silili celjski meščani, pridobivajoči si vinograde in tudi kako kmetijo, iz katere so si napravili pristavo. Košnica je bila vsa podložna celjski gospoščini. V urbarju iz leta 1498 se navaja pri Košnici 13 kmetij, deloma, celih in deloma polovičnih, izmed njih sta bili dve na Polulah, ki se posebej ne navajajo, in dve pusti. To je bilo razmeroma mnogo in se do konca število košniških kmetij ni bistveno povečalo. Na pobočjih Lise in Huma je bilo zelo veliko vinogradov, ki so bili vsi podložni celjski gospoščini. Gospoščinske zemlje je bilo v Košnici nenavadno malo, zato so okrog leta 1800 nastale tam samo tri dominikalne kmetijice. Opombe vredno je, da se je z Lise spuščal proti Košnici velik minoritski vinograd, ki so ga pa samostanci imeli v lastni upravi. Katastrska občina Zagrad je na levem bregu Voglajne in Savinje in ima zelo razgibano površino. Osnovo njenemu površinskemu značaju tvorijo štiri slemena, katerih razmerna višina stopnjema raste proti. jugu. Prvo sleme je Jožefov hrib (zdaj označevan kot Aljažev hrib), ki se ob Teharski cesti končuje z Zavodenskim hribom. Drugo sleme je Grajski hrib s svoiim nadaljevanjem Grajsko Gorico. Grajski hrib je nekako središče katastrske občine. Tretje sleme se začenja pri a.onenici in se preko Pečovja povzpne v Grmado, ki prehaja v sedlo, kjer se začenja severozahodno pobočje Tovsta. Četrto sleme ima svoj začetek v strmi Vi poti. ki jo polagoma se dvigajoče sleme veže z jugozahodnim pobočjem Tovsta.. Pod Jožefovim in Zavodenskim hribom je ravno podnožje, ki sega do Savinje — Voglanje ter se, gledano iz Celja, zaradi svoje lege označuje kot Zavodna. Med Jožefovim in Grajskim hribom je plitko oodolie, ki se z obeh strani polagoma dviga proti nizkemu prevalu. Na vzhodni strani prevala so Sevce, novo naselje. Med Grajskim hribom in Grmado je globlja dolina., pot. po kateri teče potok Ločnica. To ime nosi tudi nekdaj zelo redko naselje ob Spodnji Ločnici. V zgornjem delu se dolina nekoliko zoži, nato pa zopet razširi. Tu je naselje Pristava.. V smeri proti Staremu gradu prehaja dolina v močno razgibano planoto, na kateri je raztreseno naselje Zagrad. Se;le nato s.e začne strmejše pobočje z vinogradi, ki segajo skoraj do gradu in v vzhodni smeri do slemena Grajske Gorice. Med strmo Grmado in Vipoto ter njenim nadaljevaniem proti Tovstu je Štelakov graben, po katerem teče Pečov-niški ali Štelakov potok (nekdaj imenovan Smečec). Pred po-četkom udolja je ob Savinji naplavljena ravninica in nad njo na vsaki strani majhna terasa. Ozadje udolja se precej razširi in nato preko položne terase sorazmerno zložno prehaja v vrh Tovsta (838 m). Videz Zagrada je torej tak: osnova ob Savinji in Voglajni, vrh v Tovstu. Pečovnik tvori Pečovniški graben od početka do vrha Tovsta. Vso južno stran Pečovnika je zavzemal velik mestni gozd, vsa severna stran je bila tudi gozdnata in deloma nekultivirana. V vsem Pečovniku so bile prvotno samo štiri kmetije, a še te so bile ob Savinji. Dve sta bili podložni celjskemu gradu: prva, Hlačar-jeva, je bila nasproti Tremerju, blizu znanega Kotla, druga, Vipot-nikova, je pa bila na južnem pobočju Vipote. Pozna ju že urbar iz leta 1498. Tretja in četrta kmetija sta bili podložni mestnemu magistratu, bili sta ob vhodu v Pečovniški graben. Izza srede XVIII. stoletja je pa v Pečovniku nastalo mnogo kmetijic, ki jih v graščini niso označevali kot dominikalne, ampak kot svobodne podložniške kmetijice. Vzrok je v tem, da so za Marije Terezije dominikalno posest, ki so jo kmetje že imeli, izenačili s staro, rustikalno, na novo razdeljeno posest so pa še hoteli imeti v svobodnem razpolaganju. Kmetijice s tekočo številko 1 — 500 so nastale še v XVIII. stoletju, ostale pa pozneje — vseh takih številk, ki se pa nanašajo na vso novoceljsko gospoščino, je nad 3000. To je znak za delitveno; mrzlico, ki je gospoščini donašala precej dohodkov, čeprav ubogi naseljenci niso imeli mnogo denarja. Rabili so pa kruh. Nekatere kmetijice so se postopoma večale. Tiste, ki so nastale prav nad Štelakovim gradom, so dobile tudi gorske (vinogradniške) številke, kajti tu je bilo dovolj sonca in zasaditi je bilo mogoče vinsko trto. Posest večinoma ni bila trdna in je zelo hitro šla iz rok v roke. Končno je mestna občina to in ono pobrala in priključila svojemu gozdu. Izrabljala je stisko ljudi. Zadnje kmetijice nad sedanjim Domom pod Tovstom si je pridobila še za stare Jugoslavije. Glede na ime grabna bi pripomnil, da je bilo Stelak hišno ime kmeta, čigar domačija je postala stara Celjska koča. Zagrad in Pristava sta prvotni naselji za gradom. V Zagradu je bilo samo nekaj starih kmetij, ki se jim je pozneje pridružilo nekaj novih. Urbar iz leta 1498 ima glede Pristave zanimiv podatek, da je bilo tedanjih pet kmetov naseljenih na nekdanji grajski pristavi. Tudi po urbarju iz leta 1751 jih je še bilo pet, pozneje se je ena kmetija razdelila. Zagrajski in pristavski kmetje so imeli gmajno na spodnjem pobočju Grmade. Razdeljena, je bila že leta 1780. Za gradom je pozneje nastalo tudi več dominikalnih kmetij, na pobočju Grmade tudi svobodnih podložniških. Vinogradi so bili vsi celjski. Večinoma so bili v posesti Celjanov. Na skrajnem zahodnem krilu, tik nad Savinjo, je dr. Adalbert Cyppel nakupil precej vinogradniške in druge zemlje, si ustvaril večjo posest in zgradil za tedanji čas lepo vilo. Jožefov hrib, ki mu prvotnega imena ne poznamo, je bil v fevdalni dobi velika gmajna. Na vrhu so do leta 1681 pozidali cerkev sv. Jožefa, ki naj bi varoval ljudi pred kugo. Poleg cerkve je ob koncu fevdalne dobe nastal z dozidavanji samostan lazaristov. Z zahodne strani so v prvi polovici XVIII. stoletja napravili k robu^rtočkl. P Z barOČnimi mucami in Kalvarijo na^kaUob Kongregacija sv. Jožefa se je ponovno prizadevala da bi na mestni strani cerkve dobila v posest večji del gmajne Ma^strat^ je samo toliko sel na roko, da je pred cerkvijo pustil pašnik med JS^1ŽJi del V Začetku Polovice prejšnjega™ to-™ f Sf 1 S smrekami. M s° ^ hitro razrasle v lep gozd Med prvo svetovno vojno je smreke napadel lubadar in gozd je biloTre ba posekati. Nekaj dreves na Kalvariji še spominjl nanj. Precej niže je magistrat v začetku XIX. stoletja prepustil izdelovalcu orgel del gmajne, da si je zgradil hišico. Pozneje je ton gregacija lazaritov poleg hišice zgradila romarsko hišo. Na nižjem Zavodenskem hribu je bila stara zvonarna okros katere se je razvila precej velika posest iz dokupljenih razdeljenih in deloma še nerazdeljenih delov gmajne. J mn Zavodna je imela v fevdalni dobi nekaj župnijskih in masist-ralnih kmetij in kmetijic, ki so v prvih desetletjih^ S konTu fevdalizma razpadle. Ima pa nekaj izrazitih značilnosti 7,^SVrbar iZ ^1751 in terezijanski kataster navajata v Za vodni mlin Sigmunda Sattelbergerja, o katerem je znano da je imel tudi dva mlina na Savinji. Sattelberger je bil v svoji dobi pri! vi mlinski magnat. Mlin v Zavodni je imel tri kolesa in štor« mhna na Savinji skupaj šest koles in dvoje stop. K za odenstem,' "kalvarijskemu« mlinu je spadala tudi velika zemljiška posest Leta m»4ema n"1 V^i ^ V°glajn°' SaVin'° Leta 1804 e postal lastnik mlina in zemljišča rod Zimov ki je zemljišča obdržal do najnovejših dni, medtem ko je mlin opustil ze v osemdesetih letih. Domačija za mlinom je bila tik pred stopnicami, vodečimi na Jožefov hrib. Vodo na mlin je dovajala dvSorecn,ašf sto"t " V<*taJna ^ "a modeSn Teha^n1^1''0 M Zi™t leta 1811 odšli na Turkov mlin na zamS-ve. ^ "kalvanJski~ mlin vrnili šele leta 1836 na osnovi karn«a tik pod Jožefovim hribom nastala ope- kama. k! je obstojala do konca XIX. stoletja. Prav tako sta na Zimovem nastali gostilna Zeleni travnik (sedanji Dom ju^slo vanske armije) in mestna klavnica. Zaradi klavnice sele Sna obcina pnzadevala, da si je okolje priključila. Na Zimovem je ob cesti na grad leta 1862 nastal tudi »nod-grajski dvorec«, a tik pred vstopom na stezo preko pobočij je celjski pivovarnar Jakob Spreizenbart okrog 1800 zgradfl Skalno klet gostinsko podjetje, ki je v skalnem robu shranjevalo pivo in so ga mešcam desetletja močno obiskovali. io^Na^drUgi-, St^ani Zavodne. že na meji teharskega Creta je vo- Sh SSrJvfn^1^ CyPPel V šestdes^ in sedemdeslh etih kupil dve novoceljski in eno opatijsko kmetijo ki iim m J0?'I Se„en0 SOSfdn° teharsko ter zeleni dvor na dSigi stran med teharsko in pokopališko cesto ter osnoval veliko Stvo na "katerem je kot eden izmed prvih gojil hmelj. Velika stavba na voglu nasproti Zelenemu dvorcu, v kateri je sedaj samopostrežna trgovina, nosi še vedno, sicer že precej pozabljeno ime Cypplov marof. Včasih ga po naslednjem lastniku, ki je posest razprodal za gradnjo hišic, označujejo tudi kot Zimnjakov marof. Omenil bi še, da je bil v bližini tik na vzhodni strani ceste nekoč ribnik s čolni, ki je preko zime dajal led. OBČINA SV. KRIŠTOF Bila. je ob svojem nastanku med največjimi našimi občinami, saj je segala od košniške meje do hrastniške železniške postaje. Svoje ime je dobila po cerkvi sv. Krištofa, ki je na lepem gričku tik nad Laškim. Sele leta 1933 so občino nekoliko zmanjšali s tem, da so tri jugozahodne katastrske občine, Marno. Sv. Štefan in Sv. Jurij, priključili občini Hrastnik — Dol. Katastrska občina Trcmarje je bila na severnem koncu občine Sv. Krištof. Po osvoboditvi so leta 1945 naselje Tremarje priključili mestnemu ljudskemu odboru v Celju. Tremarje leži tik ob v pobočje prehajajočeim robu lepe kotlini-ce z ravnim dnom. Naselje je v glavnem obcestno. Majhna in precej zapuščena cerkvica sv. Ahacija je nastala šele leta 1G67. Tremarje je staro in večje naselje. V njem so so celjski gospo-ščini podložne kmetije stikale z laškimi. Kmetije so se trdno držale, kar je vidno iz tega, da so se v osnovi ohranile do danes, čeprav so delno menjavale svojo posest. Da so naselje ob nastanku občin leta 1850 priključili k Sv. Krištofu, je odločila pripadnost k laški nadžupniji. V Savinji je Kotel tvoril mejo med laškim in celjskim ribolov-skim področjem. Kotel je bil velik vrtinec, nastal za apneniškim rtom, ki se spušča v Savinjo, in je bil nekdaj še večji. Toda zaradi splavarstva so ga nekoliko regulirali in zmanjšali, tako da je nastal ob reki zaokrožen dolinski kotiček. Na nasprotni, desni strani Savinje je bilo nekdaj na skalovju znamenje, ki je kakor Kotel označevalo staro mejo med laškim in celjskim fevdalnim deželskim sodiščem. OBČINA TEHARJE Občina Teharje je nastala leta 1850 iz bivše plemiške kmečke občine. Leta 1933 se je na osnovi novega občinskega zakona povečala s priključitvijo občin Sv. Lovrenc in Svetina. Občina Teharje je bila vzhodna soseda Celja. Nj«no področje je segalo od sotočja Hudinje in Voglajne tako daleč proti vzhodu, da je vključevalo Kresnike in sedanje Store. Na jugovzhodni strani Voglajne je zajemalo del Celjske kotline ter se je preko povprečnih slemen, ki jih delita Jelovški in Bojanski potok, in preko vrhov Grmade, Baliča in Srebotnika vzpenjalo na vrh samega Tovsta. Na severu je vključevalo nekoliko vzvalovljeni del Celjske kotline, na vzhodu pa izprva vinogradno, nato pa gozdnato sleme, ki so na skrajnem vzhodnem koncu na njem Kresnike. Del kotline vzhodne od spodnje Voglajne je Creit, njegov svet se vzpenja tudi na nizko sleme, na katerem je izza leta 1880 celjsko mestno pokopališče. Pod pobočjem je raztreseno naselje Čret; ko se je nekaj domov povzpelo na pobočje, so začeli razlikovati Spodnji in Zgornji Čret. Vzhodno od Čreta sta teharski dve stranski slemeni, ki ju loči Jelovški potok. Prvo sleme se začenja ob Voglajni z rtom, ki nosi že skoraj pozabljeno ime Artiče, sleme se nekoliko više združuje s slemenom celjskih Grajskih Goric. Nekaj domačij je ob potoku, druge so na vrhu, nad vinskimi goricami, in tvojo raztreseno naselje Zvodno. Goric je danes že manj, kakor jih je bilo nekdaj. Drugo sleme se ob Voglajni začenja z rtom, imenovanim Rese-ven, in se povzpne v Jelovški vrh (400 m). Med Zvodnim in Jelov-škim vrhom je lepo zaokroženo udolje, v kateri zaselek Osenica, medtem ko je na Jelovškem vrhu zaselek Jelovo. Onostran Jelov-fikega vrha je dolinski kot Zagrada, po katerem teče Ločnica, ki nastaja iz Hudičevega grabna. Ta dolinski kot ima raztreseno naselje Gornje Zvodno, ki ni bilo celjsko, ampak teharsko. Zgornje Zvodno se na jugu naslanja na pobočje Baliča in Srebotnika, med katerima je navedeni Hudičev graben. Na pobočju je precej visoko v gozdu nekaj domačijic, ki so jih nekdaj označevali kot Klanec. Ob Bojanskem grabnu je sleme, ki je nosilo nad začetkom kmetijško Lipo in ki nad gozdom prehaja v razgibano planotico, kjer je Pečovje. Na severni strani Voglajne je dobro opazna terasa. Najvišja je onostran mosta preko potoka. Tu se stopnjevito dviga in prehaja v že naznačeno vinogradno sleme Vrhe. Onostran mosta je na najvišji točki terase glavno naselje občine, Teharje, a na najbolj izraziti točki Vrhov je cerkev Sv. Ane. Proti vzhodu prehajajo Vrhi v gozdnato Reber, na vzhodnem koncu Rebri so nad dolinsko zarezo Kresnike. Tej zarezi nasproti je na južni strani VogLajne izprva širša, nato ožja dolina, po kateri teče v jarku med Srebotnikom in Bojans-kim vrhom izvirajoči Bojanski potok. Onostran ceste, ki vodi s Teharja proti Blagovni, se sleme Vrhov nadaljuje v nizki, toda dobro vidni gubi, ki sei končuje ob izlivu Vzhodne Ložnice v Voglajno. Ta guba je gotovo breg jezera ledene dobe. Na njej in ob niej se vleče proti severozapadu veliko naselje Bukovžlak, ki mu na izrazitem koncu stoji Bežigrad. Pod njim so samo še tri stare in večje domačije. Na koncu Vrhov je kmečko naselje Vrhi, med njimi in Bukovžlakom so Slance. Med Teharjem, Slanci, Vrhi in Bukovžlakom je že nekdaj bila razdalja majhna, danes je pa mejo težko določiti. Zgodovina Teharja in sosednih naselij nas vodi v davno dobo, ko so bili slovenski rodovi po prihodu v sedanjo domovino še svobodni. Njihove prednike so tedaj in še dolgo pozneje označevali kot koseze. Kosezi so bili po ugotovitvi dr. Boga Grafenauerja, knezova družina, početek slovenskega plemstva, ki pa se ni moglo popolnoma razviti, ker so Slovenci prezgodaj izgubili svojo svobodo. Imeli so pa že tolikšen ugled, da jim ga tuji gospodarji niso mogli popolnoma zatreti. To je posebno vidno na Koroškem, kjer so kosezi ustoličevali koroškega vojvodo do leta 1414. Precej kose-zov je bilo raztresenih po ozemlju, ki se je v srednjem veku ponem-čilo. Na sedanjem neponemčenem ozemlju srečavamo koseze v Bohinju, na Primorskem, na Dolenjskem in v okolici Zagorja ob Savi. A največ jih je bilo na področju Teharja in tu in tam v Savinjski dolini in njeni soseščini. Kosezi okrog Šentandraža so bili pod oblastjo gospodov Ortov, ki so jih izročili gomjegrajskemu samostanu kot navadne podložni-ke, vendar sta se med njimi ohranili imeni Kaseznik in Dobro-tinšek. Ostali kosezi celjske pokrajine so se strnili okrog jedra na Te-harju in v soseščini. Živeli so sicer kot kmetje, vendar so se po posebnih svoboščinah ali privilegijih ločili od ostalih kmetov. V Kosezah pri Petrovčah je še, ohranjeno njihovo ime, prav tako v hribu Koželj pri Velenju. Kdo je prvi teharskim in savinjskim kosezom potrdil njihove pravice, ni znano. Neko prednost pred ostalimi kmeti so imeli neprekinjeno. Posebne pravice so jim izrecno potrdili vsaj Celjski grofje, če ne že njihovi predhodniki, grofje Vovbrski. Na potrditev Celjskih grofov se namreč sklicujejo vse poznejše potrditve. V njih se celota teharskih in savinjskih kosezov označuje kot plemiška občina Teharje (das Edelthum Tiichern). Ali je Teharčanom njihove pravice potrdil cesar Friderik III.. ko si je pridobil celjsko grofijo, ni znano. Ohranjena je pa potrditvena listina, ki jo je izdal Friderikov vnuk Ferdinand I. dne 25, maja 1537 na Dunaju. V njej vladar pripoveduje, da so prišli k njemu teharski kmečki plemiči in izjavili, da so jim Celjski grofje podelili svobodo za njihovo plemiško občino (das Edelthum), obse-gajočo 100 domov in pogorišč, deloma zasedenih, deloma nezasedenih, a so jim listine pogorele. Kralj Ferdinand I. je prošnji ustregel in svoboščine potrdil. Za njim sta jih potrdila še nadvojvoda Karel (1567) in nadvojvoda Ferdinand. Te listine dajejo teharskim plemičem pravico, da si vsako leto volijo sodina, imenovanega šepe (Schoppe) in štiri prisednike ali svetovalce, ki so jih imenovali senjorje. Sodnik (šepe) se po izvolitvi predstavi vicedomu v Celju, ki ga potrdi in mu izroči žezlo. Sodin in senjorji sodijo v lažjih primerih. Pritožbe gredo na vi-cedoma. Osebe, ki so zakrivile kak zločin (malefic), mora sodin po treh dneh poslati v gornji celjski grad. Sodnik potrjuje in vpisuje pogodbe ter opremlja izdane listine s pečatom plemiške občine. Teharski plemiči imajo v območju svojega svobodnega ozemlja vso svobodo in zaščito, dolžni pa so, da po določbah svojega urbarja iz leta 1576 vsako leto dado vicedomskemu uradu kot deželno-knežji davek 18 fantov, 4 marke in 7V2 pfenigov črnega denarja. 2 mernika pšenice, 20 mernikov ovsa, 50 veder vina in 350 jajc. Poleg tega je vsak teharski plemič razen sodina in senjorjev dolžan, da tlačani vicedomu 3 dni na leto. pri čemer dobi po starem običaju na dan hlebec kruha in vrček (pocher) vina. Posebni razpisani davek mora plačati vsak kmečki plemič. V vojni nevarnosti morajo plemeniti kmetje z orožjem prihiteti, da jaščitijo gornji celjski grad. O teharskih pravicah govori tudi listina nadvojvode in poznejšega cesarja Ferdinanda II. V njej pravi vladar, da so Teharčani xa časa njegovega deda Friderika III leta 1461 zgradili cerkev sr. Ane na zračnem mestu in »hribu«, ki jo večkrat na leto obišče mnogo ljudi. Cerkev razen pobožnih darov nima nikakih dohodkov. Teharčani so torej vladarja prosili, naj jim pri Sv. Ani dovoli shode na dan svete Ane in svete Neže ter na praznik Oznanjenja naše Ljube gospe. Vladar je zahteval od cerkvenih in posvetnih oblasti, naj mu poročajo, če ne bi nihče v okolici trpel škode, ak« prošnji ustreže. Odgovori so bili povoljni. Teharčani so dobili vse tri shode in priznanje pravice do svobode, kakršno imajo okolni trgi (flecken und Markte). Leta 1618 je Ferdinand II. zastavil Ivanu Sigmundu Wagnu, svobodnemu gospodu na Zovneku, Horneku in Kaiserspergu ter zastavnemu posestniku gospoščine v Vitanju, grad Forchteneck, urad Žalec in plemeniti občino Teharje. Se istega leta je gospod Wagen dal sestaviti urbar, v katerem pravi, da so teharske kmetije nastale iz prvotnih strelskih domcev. To je bila verjetno stara tradicija, ki jo je mogoče spraviti v sklad s teorijo o družinikih. Urbar tudi navaja, da se je posest kmečkih plemičev razdelila r majhne kmetije in celo kočarije — domce (Hofstatten), kar je nekoliko pretirano. Urbar določa tudi davščine, ki niso velike in naj bi se dajale individualno. Kot posebno davščino navaja večnino, s katero s® najbrž krili potrebe sodišča. Urbar deli celotno plemiško občino na Spodnjo in Zgornjo. Spodnja občina je obsegala Teharje in kraje okrog njega. Zgornja Bistrico (Kasaze), Sešice (danes Sešče), Podkroželj, Koželj, Veter-nik, Podgorje, Selo pri Stopniku, Ceplje, Ložje, Podlog in Petrovče. Z urbarjem Teharčani niso bili zadovoljni. Najbolj so jih bodle individualne davščine in tridnevna tlaka, ki bi je ne opravljali več na Gornjem Celju, ampak drugje. Tako so se potrudili in se z Wagnom dogovorili, da se odkupijo tako davščin kakor tudi tlake. Deželno — knežji davki so seveda ostali, prav tako domače davščine za sodne in druge potrebe. Leta 1639 Teharčani že niso bili več pod Wagnom, kajti tedaj jim je cesar Ferdinand III. pravice ponovno potrdil. Isto so storili tudi: Leopold I. (1661), Jožef I. (1710), Karel VI. (1718), Marija Tere-iija (1742), Jožef II (1782), Leopold II (1792), Franc I. (1794). Vse potrditve so samo splošne in podrobnih pravic ne navajajo. Teharčani so imeli 12 sejmov, ni pa znano, kdaj so jih dobili. Lepo sliko njihovega javnega življenja nam nudi ohranjena sodna knjiga, ki sega od 1715 do 1850. Naslov je latinski, kar priča, da jo je začel pisati človek, vešč latinskega jezika. Nadaljnji vpisi so v glavnem pisani v nemščini, ki jo je pač razumel irfolan tajnik (sindik), ne pa večina kmečkih plemičev, ki tudi možnosti niso imeli, da bi se bili naučili čitati in pisati. Da je bil sindik izšolan, o tem priča tudi množica vpletenih latinskih pravnih izrazov. Sodna knjiga ne govori samo o sodnih obravnavah, ampak so v njej zapisniki o razpravah, ki se tičejo vsega, kar je bilo pomembno za življenje kmečke plemiške občine. Sodni sestanki so se vršili na Ledini sredi naselja, ob slabem vremenu na šepovem doma, izza leta 1699 v novi cerkvi sv. Štefana na Ledini. Šepe je bil navadno s Teharja, bil pa je lahko tudi iz Savinjske doline, ako ni mogel slišati doma teharskega zvona, je moral bivati na Teharju. Izza Marije Terezije se zanj uporablja tudi ime sodnik. Zunanji kosezi so bili združeni v županijah, ki so jim bili na čelu župani. Županije so bile: v Kasazah, Šeščah. Selu, Kapli in Koželju. Proti koncu XVIII. stoletja so izraz županija zamenjali z izrazom urad in izraz župan z izrazom uradnik. Teharčani (brez Savinjčanov) so imeli velik skupni gozd, ki je meril 474 oralov. Na Baliču je bil še poseben sodnijski go-zd, ki so ga izkoriščali šepe in senjorji. Imeli so tudi veliko gmajno, ki je merila nad 255 oralov. V pogledu skupne posesti so bili mnogo na boljšem kakor drugi kmetje, ki vsaj po fevdalnem zakonu in običaju niso bili lastniki gozdov in gmajn, ki so jih izkoriščali. V gozdu so rasli hrasti, bukve; in breze. Teharčani so bili za gozd v skrbeh. 2e leta 1731 so na volilnem sestanku sklenili, da nihče ne sme brez dovoljenja sodišča sekati hrastov, bukev itd. Ako kaj takega napravi, plača 3 dukate kazni, ako ga sodnik ne kaznuje, plača isto kazen sam. Podobne sklepe so sprejemali leta za letom. Leta 1772 so na volilnem sestanku sklenili, da je od posekane breze treba plačati kazni 1 dukat. Za posekano bukev ali odrezano krošnjo je pa bilo treba plačati 3 dukate. Posebno so opozarjali na to, da se ne sekajo mlada drevesca, zlasti breze. Leta 1777 so Teharčani na sestanku sklenili, da komunalni (so-seskin) gozd razdele, vsak si lahko dobljeni delež ogradi. Ta nared-ba v sodni knjigi je vsekakor Jožefa Pečnaka, pisca Teharske kronike, privedla do mnenja, da so Teharčani razdelili gozd, čim je leta 1768 izšel patent Marije Terezije o razdelitvi gmajn in gozdov. Vendar se še na franciscejski mapi iz leta 1825 pojavlja gozd kot celota. Razdelili so ga leta 1826 med Teharčane na 44 parcel. Trije hribi, na katerih so Teharčani imeli gozd, se vidijo na njihovem grbu tik pod dvema zvezdama, posnetima po grbu grofov Celjanov, kar ima gotovo simboličen zgodovinski pomen. Leta 1761 so sklenili da namestijo posebnesa gozdarja (gozdnega hlapca). Po gmajnah so Teharčani močno segali, še preden je izšel patent Marije Terezije. Ponovno so na sestankih sklenili, da je treba paziti na gmajno, kdor si je pridobil del z dovoljenjem ali brez njega, ga je ogradil. Leta 1757 so sklenili, da se odstranijo vse ograje, nastale v zadnjih treh letih. Za pravno pridobljeni del gmajne naj se plača davek. Taki sklepi se ponavljajo. Leta 1779 so pa sklenili, da se razdele vsi še nerazdeljeni pašniki. Toda leta 1788 ■so sklenili, da nihče ne sme svojega dela ograditi, pasli so še vse vprek. Na gmajni je bilo tudi precej dreves. Nihče ni smel prodajati lesa s sicer z dovoljenjem pridobljenega dela gmajne, niti ne lesa, ki mu je bilo odkazano v gozdu. Oseničani so les posebno radi prodajali. Za Sv. Jožefom so bili meščani teharski sosedje. Tam so si na bivši mestni gmajni uredili več zemljišč. Teharčani so jim leta 1773 prepovedali, brez dovoljenja voziti po njihovem svetu. Dve leti pozneje so magistratu sporočili, naj naroči meščanom, da svoja zemljišča ogradijo, ako nočejo, da nanje ne bi uhajala živina s teharskih pašnikov. Bilo je še leta 1814 precej gmajne, tedaj so ponovno sklenili, naj se razdeli kolikor ni potrebna za skupno pašo. Lov so dajali v najem, ne pa vsako leto. Občani se za lovski red niso brigali. Leta 1779 so na skupnem sestanku sklenili, naj se puške, ki jih je odvzel bivši sodnik Resnik, dado v skrambo njegovemu nasledniku. Leta 1788 so sklenili, da se vzamejo puške tistim, ki večkrat, poleti streljajo divjačino. Ribe so Teharčani lovili v Lož-nici, izprva svobodno, pozneje z dovoljenjem sodišča. Se to in ono posebnost: Teharčani so se večinoma ženili med seboj, a so tudi cesto delili posest. Tuji priženjenec ni imel polnih občanskih pravic, dobil jih je šele sin. Leta 1771 je vsak občan prispeval za novo žezlo 3 krajcarje. Včasih so napravili obhod meja, da bi mladina vedela zanje. Izza leta 1793 so v občini redili cesarskega žrebca, prevzel ga je eden izmed kmetov v Čretu. Za Marije Terezije so tudi od Teharčanov zahtevali, da jim piše sindik (tajnik), ki je pri sodišču napravil izpit. To ni šlo gladko. Do leta 1848 so se stari rodovi dobro držali, pozneje pa ne več. Ako pogledamo v urbar iz leta 1618 vidimo, da so tedanji priimki skoraj vsi izginili, ohranili so se samo potomci Gregorja v Gorici — Goriški. S starimi rodovi je popustilo tudi spoštovanje stare tradicije. Navedeni urbar večkrat skupai navaja brate, kar nas spominja na nekako zadružno posest. V novejši dobi so posamezne teharske kmetije dobile celo značaj graščin. Tak je Bežigrad, samo da je nekoliko starejši, vendar si je močno povečal posest šele po končani fevdalni dobi, ko je tedanji lastnik prikupil nekaj sosednih kmetij. Na Teharju in v sosednih naseljih ni bilo tujih gospoščinskih f>odložnikov na kmetijah. Drugače je bilo pri vinogradih: na Zvod-nem so bili skoraj v celoti, na Vrhu pa delno celjski (novoceljski). OBČINA SV. LOVRENC Občina Sveti Lovrenc je vzhodna soseda Teha.rja. Začenja se na slemenu, ki je tik na vzhodni strani Štor. Sleme se najprej dvigne, nato nekoliko zniža, končno se povzpne na Bo.ianski vrh, Veliki in Mali. Njun vzhodni sosed je Babin vrh. Na začetku slemena je Laška vas, Spodnja na severni, Zgornja na južni strani početne vzpetosti. Vzhodno od Laške vasi je precej globoka zareza, po kateri teče, Topliški potok, ki se tik nad, sedanjo štorsk* tovarno zliva v Bojanski graben. Ob spodnjem toku potoka je majhno novejše naselje Toplica. Onostran Topliškega potoka je lepa, plitka in prostorna kotlina, ki se odpira proti vzhodu. Na tej strani jo omejuje Zaklepeški graben. Na severni strani ograjuje kotlino Gorica, ki se na drugi strani spušča proti dolini Voglajne. Na Gorici je novejše vinogradniško naselje. Na skoraj izravnanem dnu kotline in na spodnjem delu južnega in zahodnega pobočja je zaselek Kompole, ki je v najnovejši dobi dal svoje ime tudi mlajšemu zaselku, nastalemu okrog cerkve sv. Lovrenca na severnem pobočju kotline. Na terasi južnega pobočja stoji na njenem robu cerkvica sv. Janeza s samotno stoječim stolpom. Raztreseno naselje v bližini, je Št. Janž. Med njim in Kompolami je na pobočju nekdaj vinogradniški Podzid. Nad St. Janžem je gozd. Nad njim je nad Malim Bojanskim vrhom na pobočju zaselek Zirovišče. Vzhodno od Zaklepeškega grabna si slede v nekoliko zvišane«1, redu od spodaj navzgor Straža, Turn, Simone, Zikovca, Zaklepeca, Zagaber, Resa. K Sv. Lovrencu spada tudi ustrezni del izprva ožje, nato širša doline, po kateri teče Voglajna; tu so naselja: raztresena Opoka tik •b Voglajni, večja Prežinska vas na severni, majhen Gaj in nekoliko večje Moste na južni strani potoka. Kjer stoji zdaj cerkvica Sv. Janeza, je stal v srednjem vek« gradič Prežin, na njem so gospodarili vitezi Prežinski in njim pa svaštvu sorodni Safnerji. Oboji so bili fevdniki krških škofov. Imiv li so mnogo članov in posest se je razkosala. Okoli leta 1340 j« del za delom prišel v posest Celjskih grofov. Nekaj posesti v Toj»-lici pri Storah si je pridobila celo Friderikova žena Dimuta. Krški škof je celjskemu grofu fevd potrdil. Po urbarju iz leta 1498 je imela celjska gospoščina v Spodnjean Prežinu (= Prežinski vasi) 8, v Kompolah 3, v Straži 1 in v St. Lovrencu 3 kmete. Terezijanski kataster pa navaja za Spodnji Prežin 8 in za Kompole 4 kmetije. To je vsekakor malo za celo področje. Celjski se zanj niso posebno brigali, gradič so razdejali sami. Pustili so sam« samotno stoječ stolp, poleg katerega je nastala cerkvica. Posest so večinoma razdelili med razne fevdalne upravičence. Obdržali so si pa gozdove v ozadju dolinskih naselij. Od tod izhaja dejstvo, da je v teh gozdovih v drugi polovici XVIII. stoletja nastalo mnogo novoceljskih svobodnih podložnih kmetij. Njihov naselitveni pas se je (onostran teharskih gozdov) nadaljeval v že navedenem pečovniškem naselitvenem pasu. Med tistimi, ki so dobili mnogo kmetij, so bili na prvem mestu celjski minoriti. Kdaj so jih dobili, ni jasno. V napovedi dohodkov iz leta 1548 gvardijan Boštjan ne navaja nobenega podložnika iz teh krajev (sicer jih je imel samostan tedaj samo 22). V urbarju iz leta 1753, ki obsega 131 gospodarstev v petih uradih, jih pa že najdemo. Pripadali so deloma staremu samostanu in deloma benefi- ciju svete Marije Device v Svetini, ki so si ga celjski minoriti pridobili leta 1688. Nekaj kmetij je imela celjska župnijska gospoščina. Prav tako je imel tu tri podložne kmete teharski župnik. Doma jih ni mogel dobiti, kajti teharska plemeniška občina svojih plemeniških kmetov ni mogla prepuščati drugim. Drugi fevdalni gospodarji so bile graščine: Zalog — Sirje, Prebold, Rabensberg, Blagovna in Anderburg pri Šentjurju. V pokrajini je bilo na sončnih pobočjih zelo veliko vinogradov. Gospodarji so bile iste graščine, med posestniki pa tu in tam tudi meščani. OBČINA SVETINA (SVETJE) Občina Svetina (Svetje) je bila med občinami, ki so prišle v sestav sedanje celjske občine, najbolj hribovita. Na zahodu se j« začenjala na Tovstu, katerega vrh je bil stikališče celjskega, laškega, teharskega in svetinskega sveta. Vzhodna stran Tovsta prehaja v dolgo, skoraj izravnano sleme, ki se zložno dvigne v Svetin-ski vrh in nato spusti v sleme, ki ga na jugovzhodni strani omejuje Veliki vrh. Med Svetinskim in Velikim vrhom je nastalo centralno naselje v prelepi legi, ki nudi pogled na vse strani. Gotska cerkev na Svetini Na vsaki strani slemena izvira potoček, na severni strani Oderšna, na južni strani pa Kozjica, ki se v Mrzlem dolu izliva v Reko. Na južni strani Svetinskega vrha (Ramancami) je tik pod slemenom planinski dom štorske tovarne, na severni strani je pa partizanski Vrunčev dom. Na severnem svetinske;m pobočju so raztresena starejša naselja Javoirnik, Mrzla planina in Ravnine ter šele po opustitvi gro-fovske steklarne (1770) nastalo Končno selo (imenovano tudi Svetli dol ali Glažuta). Na južni strani je pa zapadno od Velikega vrha Povšnica (Po-lšnica), vzhodno od njega so pa Kanjuce s samotnimi kmetijami in zaselki dveh, treh kmetij (Jurklovlje, Lešje, Slatina. Sela). Na Svetini so se v srednjem veku sestajale tri gospoščine, celjska, laška in prežinska, meja je tu ostala še pozneje, čeprav so vse tri gospoščine prišle v roke Celjskim grofom. Prežinska je bila Mrzla planina. Pridobil si jo je grof Friderik I. hkrati s prežinsko gospoščino. Laški del je zavzemal predvsem naselja ob Velikem vrhu in je prišel v posest Celjskih grofov hkrati z Laškim (1336). Prvotno je že bil celjski gornji del na sami Svetini in okrog nje. Celjski urbar iz leta 1498 navaja za Svetino (ki jo označuje z izrazom »Pri vseh svetnikih« (= zu allen Heiligen) 2V2 kmetije, urbar iz leta 1751 jih ima sedem in navaja, da so nastale iz bivše grofovske pristave. Vse te kmetije so na sami Svetini — v okolici cerkve. O pristavi govori tudi Valvasor, pripoveduje namreč, da so grofje imeli na njej mnogo ljudi in so zanje jgradili na čast Matere božje lepo gotsko cerkev. Po stari pripovedki so iz izvira potočka Kozjice vsako jutro priplavale na dan ribice s črnimi pikami, s katerimi so se graditelji cerkve hranili. Ko so nekoč delali na Marijin praznik, ribic ni bilo več. Cerkev in st.olp sta zunaj črna, da bi ju Turki ne opazili. Bilo je leta 1487, ko so cerkev oskrunili. Med binkoštnim torkom in sredo leta 1714 ie cerkev zgorela. Cerkev je bila nekoč zelo priljubljena božja pot, glavni romarski shod je bil na praznik Mariie Snežne. 5. avgusta. Celjski grofje so pri svetinski cerkvi ustanovili poseben bene-ficij, ki so mu dali več kmečkih podložnikov, večinoma so bili na Svetini, deloma pri St. Lovrencu. Leta 1688 je cesar Leopold podelil ta beneficij celjskemu minoritskemu samostanu, ki je upravo teh kmetij združil s tistimi, ki jih je že prej imel pri St. Lovrencu. Leta 1829 je celotno minoritsko gospoščino kupil Jožef Draš. Laške kmetije naselja Kanjuce so pa delile usodo laške gospoščine, ki so jo Habsburžani kot nasledniki Celjskih grofov najprej zastavljali, leta 1620 pa prodali pl. Moškonom. od katerih so je leta 1695 kupili Vetter-Lilijski. Moškoni so se, kakor je znano, umaknili v Pišece. OBČINA SKOFJA VAS Občina Skofja vas je bila ob uvedbi novih občin leta 1850 sestavni del občine Vojnik. Kot posebna občina se je osamosvojila šele leta 1875. Pripadle sta ji katastrske občine Skofja vas in Tmovlje, Smiklavž, Arclin, Sv. Tomaž in Vojnik okolica. Katastrska občina Škofja vas je zajela naselji ob glavni cesti: Smarjeto in Skofjo vas ter še Zadobrovo. Srrarjeta je v glavnem obcestno naselje, ki ga od Spodnje Hudinje loči cesta, vodeča k mostu preko Hudinje, na vzhodu sega njeno ozemlje preko Hudinje do potočka Dajnca, na zapadu se pa dvigne na nizke Vrhe. Smarjeta je bila po smrti grofice Heme verjetno pod oblastjo krških škofov. Leta 1629 jo je dobil v fevd V. pl. Mauerberg, njegovi dediči so prepustili posest cerkvi sv. Marjete, ki je bila na južnem koncu naselja. Nasproti cerkvi je bil dvorec Smrečnik (Fichtenhof), ki stoji še danes in se samo nekoliko loči od starejših hiš. Cerkev samo so podrli v smislu reforme cesarja Jožefa. II. in danes o njej ni nobenega sledu več. Morda zaradi neplačanih dolgov je vladna komora imenje pobrala. Kupil ga je mekinjski samostan pri Kamniku. Ta je šmarjetno in vinogradniško gorsko posest v Konjskem pri Vojniku prodal Jožefu pl. Jakominiju, dekanu pri Novi cerkvi. Od Jakominija je leta 1828 kupil obojno fevdalno posest konjiški graščak knez Veriand Wi.ndischgTatz in jo priključil svoji konjiški gospoščini, pri kateri je bila Smarjeta poseben gospodarski urad. Za Marije Terezije je bilo v Smarjeti 10 kmetij, ki so bile deloma združene. 2e tedaj so imele pomešane parcele, kasneje še bolj. Ob koncu fevdalne dobe, je bilo v Smarjeti 7 konjiških kmetij, osma je pripadala Brumbergu (tedaj Novemu Celju) in ena župnijskemu imenju v Novi cerkvi. Tedaj in še pozneje je bilo posebno na glasu Balantovo sredi vasi, ki je združevalo dve kmetiii in eno kmetijico. Pri domačiji je bila imenitna prevozniška gostilna, gospodar Franc Balant je bil ugleden župan še združene leta 1850 nastale vojniške občine. Škofja vas je večje naselje, ki je severno od Šmarjete nastalo na mestu, kjer Hudinja ob južnem koncu precej strmega slemena napravi zavoj proti zahodu. Naselje je gručasto z domačijami na obeh^straneh potoka in ceste in tudi po pobočju. V naselju je bil nekoč mlin. Zdaj je tam tekstilna tovarna, drug mlin je bil na severnem koncu naselja. Pred 90 leti je neki Nemec ustanovil tam tovarno za izdelavo haloksilina, nekega razstreliva, ki je obstajala 20 let in je imela posestrimo v Rečici pri Laškem. vas je spadala pod vojniško (pozneje arclinsko) krvno sodišče, ne pa tudi pod vojniško gospoščino. 2e samo ime spominja na krške škofe. Pozitivno je navedba v zgodovinskem viru, da je škof podelil žičkemu samostanu tri kmetije v Skofji vasi. Čudno je, da je leta 1503 deželni knez Skofjo vas skupaj s Šoštanjem in Katzensteinom (Šentflorjanskim gradom pri Šoštanju) podelil v fevd Ivanu Kacijanarju, znanemu junaškemu, a nesrečnemu borcu proti Turkom. Značilna je prav tako vest, da sta leta 1604 Volf Friderik in Gotthard Tattenbeck prodala Štefanu Zibeničkemu tako svoje škofu podložno vitanjsko imenje kakor tudi urad v Skofji vasi. Ta tri poročila pričajo, da je bila v Škofji vasi kakor marsikje drugie fevdalna posest razcepljena. Leta 1754 je bila Škofja vas že pri Konjicah in je imela tedaj 33 kmečkih podložnikov. Vendar so bih med njimi tudi kmetje iz soseščine, kajti v sami Skofji vasi jih ie bilo samo 18. Tudi tu so bile v naslednji dobi zelo močne cepitve in raznovrstne povezave posesti. Vinske gorice so imele na področju nad naseljem, imenovanem Na bregeh. Bile so prav tako podložne konjiški gospoščini. Pri nekaterih so sčasoma nastale hišice. Skofjevaška gmajna je bila del že pri Vojniku navedene Dobrave. Škofjevaščani so jo imenovali Bozne, Bozno, kar v zvezi z imenom naselja Bezina pri Konjicah očitno spominja na bez (eg). Tam je srenjski pastir pasel čredo. Na gmajni sta bili poleg skupne sušilnice za lan (frjače), kozolca in hleva dve opekarni, kjer so va-ščani sami izdelovali opeko za domače potrebe. Razdelili so jo v začetku druge polovice prejšnjega stoletja med 31 kmetov. Na gmajni je nastalo tudi novejše naselje, ki nosi na Dobravo spominjajoče ime Zadobrova. V Zadobrovi so prvotne kmetije redke. Bile so konjiške, nekatere so nastale po odcepitvi od škofjevaš-kih. Naselje je pa še vedno redko, čeprav se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začelo gostiti. Proti koncu fevdalne dobe so na vzhodnem delu Zadobrove, ki že meji na Ljubečno, nastale nekatere poljske opekarne. Posebej bi omenil Višnarjevo, kjer se je rodil pisatelj Anton Novačan, ki je v svojih pripovednih spisih slikal ljudi teh krajev. Na vzhodnem delu Zadobrove je nastalo nekaj celjskih svobodnih podložniških kmetij. Ta svet že ni bil več konjiški. Katastrska občina Trnovlje je vzhodna soseda Škofje vasi. Njeno ozemlje je ravninsko, samo na severu (v Ljubečni) je rahlo sleme, ki je v resnici obrežna terasa usihajočega aluvialnega jezera. V katastrski občini so štiri razčlenjena naselja: Trnovlje, Les-kovec, Ljubečna in Začret. Trnovlje leže na dolinski planoti, ki jo terasa potoka Hudinje in potoček Dajnca ločita od nižje ravnine ob Hudinji, samo na jugu, nasproti bivšemu Majdičevemu mlinu, sega trnoveljski svet prav do potoka Hudinje. Na vzhodu sega trnoveljsko področje v Gaje ter se ob Vzhodni Ložnici stika s teharskim svetom. Jedro Trnovelj je ob cesti Spodnja Hudinja — Ljubečna. Trnovlje so imele štiri gmajne. Prva med njimi, Bozna, je bil« poleg Gajev, na njej so že v fevdalni dobi nastale njive. Nekoliko više, v severozapadni smeri, v sosedstvu Leskovca, je bila Gornja Gmajna ali Loka. Tudi to so razdelili konec XVIII. stoletja in so na njej že tedaj nastale dominikalne kmetijice. Tretja mejd gmajnami,Gornja Ovčna gmajna, je bila na severozapadni strani naselja. Spodnja Ovčna gmajna, imenovana tudi »Župnik«, pa onostran Maidičevega mlina na meji mestnega področja. Obe te gmajni so razdelili leta 1902. Trnoveljski svet je v glavnem ilovnat. Zlasti v Boznah zadržuje vodo in ustvarja močvirja. Bozne leže nekoliko više od starih Trnovelj, na drugi terasi, ob kateri teče Ločnica, ki se izliva v Ložnico pod Bežigradom. Trnoveljske kmetije so bile deloma podložne konjiški gospoščini, pod katero so gotovo prišle istočasno s Skofjo vasjo in dedoma Novemu Celju. Njihova večina je pa bila pod Taborom pri Vojniku. Trnovlje so največje vaško naselje v celjski okolici. Za Marije Terezije je bilo naselje še redko, pozneje so se mnoge kmetije razcepile, nekatere celo večkrat, in naselje se je zgostilo. Nekaj novih domačij je nastalo tudi v Boznah. Se novejšega postanka je majhno naselje v Gajih. Isto velja za Ločje (ob Ločnici) in za naselje na Spodnji Ovčni gmajni, Iti je večinoma nastalo šele v dobi stare Jugoslavije in je dalo povod za to, da so jeli ločiti staro jedro naselja kot Zgornje Trnovlje od naselja na Spodnji Ovčni gmajni kot Spodnje Trnovlje, ki so bile pod večjim vplivom mesta Celja. Trnovlje so v srednjem veku skoraj v celoti spadale pod voj-niško gospoščino, le deloma pod Celje in krško škofijo (kakor Skof-ja vas). Ko so izumrli Celjski grofje, so prišle z Vojnikom vred nazaj pod deželnega kneza. Leta 1527 sta imela urad Trnovlje v fevdu Bolfenk in Jurij Dobrnski. Leta 1542 je Bolfenk izjavil, da ima njegova žena v Trnovljah 22 podložnikov. Po Bolfenkovi smrti sta Trnovlje podedovala Lenart in Konkordija Himmelberška (1561). V Trnovljah je tedaj bilo 31 kmetij, med katerimi so bile tri v bližnjem Leskovcu. Kdaj so Trnovlje prišle k taborski gospoščini, ni znano. Trnovlje so imele svoje nižje sodišče, ki se je vsekakor ločilo od teharskega in je poslovalo pod vodstvom zastopnika gospoščine. Na Spodnji Ovčni gmajni so bile leta 1451 vislice, toda ne na tmo-veljskem (taborskem) svetu, ampak na celjskem mestnem. Konjiška fevdalna posest v Trnovljah je obsegala nekaj kmetij, novoceljska pa samo zemljišča, ki so pripadala kmetom v Ljubečni. Nekaj obmejnih zemljišč je bilo tudi magistratnih in župnijskih. Leskovec je severovzhodno od Trnovelj. Je manjše in še danes raztreseno naselje. Središče je okrog ljubečenske šole, ki stoji v resnici na leskovških tleh. Glinasta tla so omogočila nastanek poljskih opekarn. Skoraj vse kmetije so bile podložne Taboru. Med njimi so tri stare urbarialne, dve sta mlajši, dominikalni. Od 1750 do 1880 je nastalo sedem kmetij. Poleg taborskih sta bili v Leskovcu dve zaloško —■ sirski stari kmetiji, medtem ko je ena mlajša nastala na gmajni. Ljubečna je soseda Leskovca. Razvila se je na nekoliko se dvigajoči jezerski terasi, po kateri so speljali cesto, ki veže Teharje z Arclinom — Vojnikom. Ob vzhodnem koncu naselja preseka to cestno zvezo cesta Spodnja Hudinja — Trnovlje — Zepina — Blagovna — Šentjur. Tik pod teraso so nastale številne poljske opekarne, na kakršne sem opozoril že pri sosednih naseljih, vendar so na Ljubečni najštevilnejše. Prvotno redko naselje se je, zgostilo' šele v novejšem času, kar je manj v zvezi s kmetijstvom kakor z opekarništvorn, ki je deloma dobilo industrijski značaj, ko so nekatere poljske opekarne nadomestili s krožnimi. Zgodovinsko se Ljubečna loči od Trnovelj — Leskovcem zlasti v tem, da so bile njene kmetije skoraj vse podložne celjski gospo ščini. Urbar iz leta 1498 Ljubečno že pozna in jo navaja skupaj z Žepino in Začretom. V vseh treh naseljih je bilo 11 celjskih kmetov. Po urbarju iz leta 1751 in po terezijanskem katastru je pa bilo na Ljubečni in v Začretu 12 kmetij. Na sami Ljubečni (brez Začreta) je bilo tedaj 8 starih urbarial-nih kmetij, do konca fevdalne dobe in v naslednjih desetletjih se je od njih odcepilo 6 kmetijic, vendar so se nekatere izmed njih združevale v večje kmetije. Posest je hitro prehajala iz rok v roke. Po letu 1880 je bilo cepitev razmeroma malo, v najnovejši dobi se je pa zaradi gradbene dejavnosti okrepila. Poleg celjskih je bila v Ljubečni sama ena tuja stara kmetija: konjiška. Na Ljubečni je bilo izredno mnogo dominikalnih kmetijic in kmetij: 39. S cepitvami se je njihovo število še povečalo za 10, z združitvami se je zopet nekoliko skrčilo. Na Ljubečni je bila torej zelo velika graščinska posest (gmajna in gozd), ki se je večinoma razdelila že za Marije Terezije in le deloma pozneje. Začret je majhno raztreseno naselje ob spodnji Vzhodni Lož-nici, stisnjen med teharski in ljubečensko-leskovški in trnoveljski svet. V starejših zapiskih nastopa kot Čret. kot Začret so ga začeli imenovati, ko so začutili potrebo, da ga ločijo od Greta ob cesti Celje-Teharje. Ime nas opozarja na prvotno močvirnat svet. Gotovo je naselje zato tako redko. Kmetije so bile vse celjske. Za Marije Terezije je bilo med njim pet urbarialnih, pozneje se je ena razbila, dominikalnih je bilo devet, pozneje so se štiri združile, dve sta se pa razbili. Katastrska občina Sv. Miklavž je vzhodna soseda Ljubečne in se od ceste Ljubečna — Blagovna širi proti severu vzdolž — Vzhodne Ložnice in na njenih obeh straneh, srednji in severni del že tvori vzhodno krilo Vojniškega hribovja. Naselje Zepina je ob začetku ceste, ki se v Ljubečni odcepi od ceste Arclin — Teharje in vodi proti Šentjurju. Svet je ilovnat in zato precej močvirnat, Naselje je redko. Za Marije Terezije je ime. lo 10 starih urbarialnih kmetij, ki so bile podložni gospoščini v Blagovni, ena se je pozneje razdelila. Dominikalne kmetije so bile tri, ki so se vse pozneje razdelile. Po letu 1880 je bilo še večje cepljenje, ki se je vršilo deloma že na industrijski podlagi. Med lastniki so bili tu in tam Celjani. V kraju so žgali tudi opeko. Lipovec je majhno naselje na slemenu severno od Žepine, od Ljubečne ga loči dolinica blagih oblik, po kateri teče Vzhodna Ložnica. V naselju so tri stare urbarialne kmetije pripadale Blagovni (ena izmed njih je bila razcepljena), ena cela in ena deljena sta pa bih pod Jelšingradom. Kmetije so imele tudi nekaj celjskih in zaloškoarclinskih parcel — v tem se izraža bližina Ljubečne in Vojnika. Blagovna je naslednica Rifnika pri Šentjurju, ki je pripadal krški škofiji, a so ga pozneje imeli v fevdu Celjski grofje. J^lšingrad je bil prvotno pristava bližnje lemberške gospoščine, ki so si jo bili pridobili že Zovneški gospodje. Glinsko je majhno naselje, ležeče na slemenčku severovzhodno od Lipovca. Proti koncu fevdalne dobe so bile v njem samo štiri kmetije, ki so pripadale trem gospoščinam, dve stari urbarialni in ena svobodna podložniška so bile konjiške, ena delna je bila zaloš-kogabrovska in ena dominikalna je bila jelšingra.jska. Pristava je majhno naselje severozahodno od Lipovca v plitki in razširjeni dolinici Vzhodne Ložnice. V naselju so bile štiri stare urbarialne kmetije, ki so bile podložne prvotno Vojniku, kasneje pa Zalogu, ena je spadala pod urad v Arclinu, tri so pa bile pod uradom v Ivnici. Razgor je manjše naselje na nekoliko dvignjenem slemenu severno od Lipovca in Glinskega. Imelo je šest celih in dve delni kmetiji, ki so bile podložne zaloškemu uradu v Gabrovcu; dve označuje starejša zemljiška knjiga kot svobodni podložniški. Ena kmetija je spadala pod Blagovno, ena stara urbarialna je pa imeja za zemljiškega gospoda vojniškega župnika. Bovše so manjše redko naselje, ležeče na istem slemeinu ko Lipovec in Razgor, toda nekoliko severneje. Nekdaj so bile v celoti podložne Vojniku, nato Zalogu preko urada v Gabrovcu. Vojniški urbar iz leta 1524 loči Velike in Male Bovše. V Velikih Bovšah je bilo tedaj šest kmetov, v Malih Eovšah pa pet.. Terezijanski katakter pozna samo ene Bovše s štirimi starimi urbarialnimi kmetijami, ki so se kmalu nato začele močno cepiti, in eno gorsko. Gradišče je dokaj strm apneniški hribček severno od Bovš. Na njem je stal gradič Mlada gora (Miltenberg). Raztresene domačije so po pobočju in v dolini n.a obeh straneh potoka. Vojniški urbar iz leta 1524 navaja na Gradišču samo dva kmeta. Za Marije Terezije sta bili na Gradišču dve zaloški kmetiji, dodeljeni uradu v Gabrovcu. bili sta v dolini. Na pobočju je pa bilo več, večinoma vinogradniških (gorskih) kmetij, ki so bile podložne Blagovni. Striklavž je močno raztreseno naselje na nekoliko dvignjenem svetu severno od Ljubečne in Lipovca. Vojniški urbar iz leta 1524 navaja za Smiklavž pet kmetij. V dofoi Marije Terezije je bilo pri Smiklavžu osem starih urba-rialnih kmetij podložnih Zalogu in dodeljenih uradu v Arclinu. Njim se je pridružilo več dominikalnih kmetijic. Ena delna kmetija je bila služna vojniški, en.a pa celjski župniji, konjiška je bila ena dominikalna in blagovniška ena gorska. Smiklavž ima svoje ime po cerkvi sv. Nikolaja, ki so jo porušili v smislu patenta cesarja Jožefa II. Katastrska občina Sveti Tomaž, je vzhodno od Vojnika in ima svoje ime po Tomaževem hribu, ki je na njenem vzhodnem koncu. Na tem hribu so v tei-enu še opazni sledovi starega vojniškega gradu, danes je na tistem mestu kapelica sv. Tomaža, katastrska občina je majhna, njena naselja so večinoma na nizkih slemenih. Na sončnih pobočjih je bilo mnogo vinogradov. Koblek je manjše naselje med Vojnikom in Pristavo. Prvotno ime ,ie bilo vsekakor Kobiljek. Vojniški urbar iz leta 1524 navaja v Kobleku samo enega kmeta, ki pa je imel tri kmetije. Za Marije Terezije je imelo naselje štiri zaloške kmetije, podložne uradu v Arclinu. Sv. Tomaž je raztreseno naselje na Tomaževem hribu in okrog njega. Urbar iz leta 1524 navaja naselje z značilnim imenom: Pod hišo (gradom): Vunder dem Hawss in pravi, da šteje 9 kmetij in osem kmetov, eden izmed njih je imel svoj dom na vrtu bivšega gradu, drugi pa na grajski pristavi. Za Marije Terezije je bilo na Tomaževem hribu sedem kmetij, podložnih Zalogu in dodeljenih njegovemu uradu v Arclinu. 2elče so raztreseno naselje, ki na zahodni strani spremlja gornji tok Ložnice in je znižano nadaljevanje Tomaževega hriba. Vojniški urbar iz leta 1524 navaja za Želče dva kmeta, toda vsak izmed njiju je imel dve kmetiji. Za Marije Terezije so bile v Zelčah samo tri prvotne urbarial-ne kmetije, ki pa so se kmalu delile. Bile so podložne Zalogu, ena je pripadala uradu v Ivnici in dve uradu v Gabrovcu. Naselje je imelu tudi precej vinogradov, služnih Zalogu. Katastrska občina Arclin je med Skofjo vasjo in Vojnikom. Na zahodu sega preko Hudinje v gričevje, na vzhodu se pa ob gričevju ustavi. Ob glavni cesti je večje naselje Arclin. Onostran slemena nad Hudinjo so v razgibanem svetu štiri manjša raztresena naselja: Lešje Runtole, Prekorje in Lahovna. Arclin je večje, prvotno redko naselje na obeh straneh glavne ceste, bliže Vojniku kakor Skofji vasi. Njegovo ime je nekoliko zagonetno. Mislim, da se v njem skriva ime kakega nemškega nižjega plemiča (viteza ali ministeriala), ki je v zgodnjem srednjem veku bival v domu sredi med kmeti. Na vzhodni strani ceste je Gornji, na zahodni pa Spodnji Arclin, ki sega z nekaterimi domačijami preko Hudinje na nizko pobočje. Prehod k pobočju tvori terasa, ki spremlja Hudinjo od Višnje do Škofje vasi. Druga, nižja, toda bolj oddaljena terasa je na levi strani potoka. Svet ob Hudinji je nizek, peščen in glinast ter trpi zaradi poplav. Na vzhodu sega proti Arclinu ljubečenska glina, ki izgublja tu svojo značilno sivo barvo ter postaja žolta. Ko so za Jožefa II uvajali davčne občine, soi napravili Arclinu silo. Pri katastrski občini Arclin so pustili samo tisti del naselja, ki je južno od vaške ceste, vodeče proti Hudinji, in pa Gornji Arclin, medtem ko so severno od omenjene ceste ležeči del naselja priključili katastrski občini Vojnik okolica. Vzrok je bil gotovo v tem, da je bila tu tedaj Vojniku pripadajoča gmajna. Večina starih arclinskih kmetij je bila prvotno podložna vojniški, pozneje pa njeni naslednici, zaloški gospoščini. Zalog je imel v Arclinu poseben urad. Arclinsko ime je pa nosilo tudi posebno gospoščinsko krvavo sodišče, ki je imelo, ko že ni bilo več vojni-škega gradu, svoj sedež najprej v trgu, nato pa v Arclinu in se je šele pozneje preselilo v Zalog k središču gospoščina Kje je imelo sodišče svoj prostor, ni znano, vsekakor je v Arclinu (toda že na severni strani navedene ceste — v k. o. Vojnik okolica) kmečka domačija Flegar — oskrbnik, malo više je pa prav tako vojniški okolici pripadajoča kmetija, ki nosi staro hišno ime Gradišče. Kot sin graščinskega uslužbenca se je v Arclinu rodil Janez Žiga Popovič (1705 — 1774), velik učenjak svojega časa, ki je pisal tudi o slovenskih stvareh. Arclinski rojak je tudi znani zdravnik in pisatelj dr Makso Samec (1844 — 1889). Vojniški urbar iz leta 1524 navaja za Arclin 5 kmetij. Precej' kmetij je bilo podložnih vojniški trški gospoščini, kar priča o tem, da je bilo Vojniku v srednjem veku podeljenega mnogo sveta, ki ga je potem razdajal. Nekaj kmetij je bilo podložnih celjskemu špitalu (izza leta 1759 Novemu Celju) in župnijskemu imenju v Novi cerkvi — Strmcu. Starim urbarialnim kmetijam se je pozneje pridružilo mnoga dominikalnih kmetijic. Lešje je imelo konec XVIII. stoletja 5 starejših urbarialnih kmetij, ki se jim je pridružila ena svobodna podložniška. Vse se bile podložne Zalogu in dodeljene uradu v Arclinu. Runtole so imele po vojniškem urbarju iz leta 1524 tri kmetije in dva kmeta. Okrog leta 1800 so bile v Runtolah 4 stare urbar-rialne kmetije; ena je bila podložna Zalogu — Arclinu, dve Taboru in ena Gornjem Lanovžu. Že tedaj so bile v Runtolah tudi tri taborske dominikalne kmetije, ki so nastale na zemljišču bivš« graščinske pristave. Na Lahovni je kot zemljiška gosposka prevladoval Gornji La-novž, ki je imel tu 5 podložnih kmetij. Ena delna kmetija je bila podložna Novemu Celju in ena vojniškemu magistratu. Na Prekorju so bile do leta 1759 štiri stare urbarialne kmetija podložne do leta 1759 celjskemu špitalu, potlej pa novoceljski gospoščini. Ta je v prvi polovici XIX. stoletja ustanovila dve dominikalni kmetiji. Mnogo je bilo na Prekorjah celjskemu špitalu podložnih vinogradov. Katastrska občina okolica Vojnik obdaja vojniški trg okrog in okrog, le na vzhodu se njena meja umika precej visoko v breg. Najvažnejše naselje je Arclin, toda (kakor smo že videli) samo njega severni del. Na zahodni strani Hudinje je na nizkem slemenu naselje Gradišče, severno od tod (ob Smartinski cesti) naselje Gorica (s skoraj že pozabljenim imenom), pod njim pa Gmaina. Sever-tKj od tod je v zložno se dvigajoči dolinici naselje, ki še nosi Stalnerjevo ime in se v ozadju naslanja na nizek, toda glede na okolico izrazit Stalnerjev hrib, ki mu je prvotno ime pozabljeno. S tega hribčka se spuščajo Ježe proti Hudinji in Taboru. Zapadno od Stalnerjevega si na pobočju sledijo Konjsko in Sturme. Na vzhodni strani sta med Arclinom in pobočjem Sipek in Korenastec. Nekoliko više so Robek, Pasarjev hrib in Petelinjek. V ozadju so pod Tomaževim hribom Rupe, nad njimi ja naselje Podtomaževo. Vsa navedena naselja sa majhna, in med njimi ni prave meje. V severnem delu Arclina so prevladovale nekdaj vojniški gospoščini, pozneje pa Zalogu — Arclinu podložne kmetije. Precej je bilo manjših kmetij, nastalih na vojniški gmajni. Ponovno navajam Flegerjevo, glede katerega obstaja neoverjena tradicija, da je bil na njem rojen Janez Žiga Popovič. Dve kmetiji sta bili podložni župnijskemu imenju v Novi cerkvi. Gmajna je naselje z večinama manjšimi kmeitijicami, ki so bile podložne deloma Zalogu — Arclinu in deloma trškemu magistratu. Nastale so pa razmeroma zgodaj, že pre,d koncem XVIII. stoletja, kajti spisi iz tistih let govore sicer o vojniških gmajnah, Gmajne pa ne omenjajo več. Toda gozd nad sedanjim naseljem Gmajno je bil razdeljen šele za stare Jugoslavije. H Gmajni prištevamo tudi Zalogu — Arclinu pripadajočo kme-tijico — Gradišče, glede katere s precejšnjo upravičenostjo trdimo, da je bila njena domačija nekdaj sedež — zaloško-arclinskega urada in krvnega sodišča. Tudi sosedne kmetijice so bile zaloško — arclinske. Nad Gmajno so bili vinogradi, o katerih stara zemljiška knjiga pravi, da so na Gorici. Gotovo so pa nastali na prvotni gmajni. Vinogradne hiše, ki so tam nastale, spadajo zdaj h Gmajni. Glede Stalnerjevega navajam, da je izza petdesetih let preteklega stoletja nastalo iz štirih kmetij, dveh zaloško — arclinskih, eine trške in ene konjiške. Korenastcc in soseščina imata vzdolž ceste Vojnik — Smiklavž pod velikim gozdom Razdevnikom samo drobno posest, ki je bila večinoma podložna vojniškemu magistratu in je nastala na vojniški Dobravi. Kmetje in kmetijice v Hupah, Pod Sv. Tomažem in na Peteli-njeku so bile podložne Zalogu —■ Arclinu. Mnogo je bilo tu vinogradov, podložnih Zalogu — Arclinu. Zalogu — Ivnici in Zalogu — Gabrovcu. Pri mnogih so nastale hišice. OBČINA VIŠNJA VAS Občina Višnja vas, kakršna je nastala leta 1850, je obsegala dve katastrski občini: Višnjo vas na zapadu in Male Dole na vzhodu. Teritorij občine se je po dolžini raztezal od zapada proti vzhodu ter ga je Tesnica delila v dva dela. Tesnica je potok, ki priteka iz Tesna nad Frankolovim. Preden se izliva v Hudinjo, sprejema od vzhoda Drežnico. Ob sotočju Tesnice in Hudinje je graščina Tabor. Nekoliko više je malo nad Hudinjo strnjeno naselje Višnja vas z nekaterimi samotnimi dorr^jami na zapadni strani. Tik nad naseljem je lepa planota, nad njo je velik gozd, imenovan Dobrava. Na navedeni planoti so med obema vojnama odkrili mnogo zidov, ljudje govore, da je bilo nekdaj naselje tu, češ da je bilo v dolini jezero, ki se je odtekalo, ko se je svet proti Vojniku odprl. Vsekakor bi bilo potrebno, da bi planoto preiskal arheolog. K Višnji vasi spadata zaselka: Kaplja, ki je v dolini, in Vrhi, ki so že na pobočju in še imajo nad nekaj vinogradov. K Višnji vasi štejemo še graščino Tabor in papirnico, nekdanji mlin. Dolina Hudinje je pri Višnji vasi precej široka. Prav tako doline Tesnice ob izlivu in nad njim. Ob sotočju Drežnice in Tesnice je naselje Ivnica (Ivenca), v glavnem na zahodni strani potoka. Nekoliko severneje je na isti strani Tesnice že ob prehodu dolinskega dna v pobočje naselje Glo-boče. Tek za njim se dolina nekoliko zoži. Na vzhodni strani Tesnice je dolgo sleme z gozdom Brezovcem. Na tem slemenu je na južnem koncu precej strnjeno, v severni smeri pa zelo raztreseno naselje Ilovca. Na severnem koncu Ilovce je Dedni vrh. Vzhodno mejo Ilovce tvori Rovski potok, ki teče od severa proti jugu, izliva se v Drežnico, ki teče izprva v isti smeri, kasneje se pa obrne proti zahodu. Ob njunem sotočju je večje naselje Jankova. Vsa ta naselja: Višnja vas, Kaplja in Vrhi, Ivnica in Globoče, Ilovca, Dedni vrh in Jankova — spadajo h katastrski občini Višnja vas. Vzhodno od nje je katastrska občina Male Dole, zaselek s tem imenom je prav majhen. Osnovo ji tvorita dve slemeni: prvo med Rovskim potokom in gornjo Drežnico, drugo med Drežnico in gornjo Vzhodno Ložnico. Obe slemeni veže na severu povprečno sleme, ki se na vzhodu dvigne v izrazit hrib, pripadajoč že konjiškemu področju. Od tega povprečnega slemena se med prvim in drugim podolž-nim slemenom spušča proti jugu okrnjeno sleme. Na zapadnem vznožju prvega slemena je na severu zaselek Dolgo rebro, južno od njega je že v gozdu zaselek Velike Dole. Nad Dolgim rebrom je skromno naselje Javnik. Povprečno sleme se imenuje Plate. Severno od njih je ob gornjem Rovskem potoku raztreseno naselje Rove. Na korenu drugega slemena je zaselek Klad-nart, sredi slemena samega je zaselek Crešnjevec. Na okrnjenem slemenu je zaselek Lačna vas. Kjer se Drežnica obrne proti zapadu, je zaselek Razgorce. Proti zahodu tekoči del Drežnice je tvoril mejo med Vojniškim hribom in slemeni Malih Dol, med občino Vojnik okolica in občino Višnjo vas. Na področju občine Višnja vas se je v fevdalni dobi delilo posest več gospoščin. Največji delež je imela vojniška gospoščina, ki so jo leta 1629 Schrattenbachi združili z Zalogom. Zaloška gospoščina je imela urade v Ivnici, Velikih Dolah in še v Arclinu ter Gabrovcu. Druga gospoščina je bil Lindek. Okrog 1500 se je južni del posesti osamosvojil v novi gospoščini Tabor. Sredi XVIII. stoletja so gospodarili na Taboru Dienersbergi. Ti so mnogo posesti razprodali in ustvarili s tem mnogo dominikalnih kmetij. Deloma razdelili in razprodali so tudi velik gozd Dobravo. Tu so prišli do gozdne posesti ne samo kmetje bližnje Višnje v.vi, ampak tudi Trnoveljčani, prav tako podložniki Tabora. S poznejšimi odkupi so si prvi in drugi posest še povečali. V severnem delu občine si je nekaj kmetij pridobila tudi fran-kolska graščina, prav tako delna dedinja Lindeka. Prav nič ne vemo, kdaj si je nekaj kmetij pridobilo imenje pražupnije v Novi cerkvi. Verjetno se je to zgodilo že ob ustanovitvi župnije, kajti Višnja vas je v cerkvenem pogledu spadala pod njo. Posebej je treba omeniti zanimivost glede naselja Rove. Tu in v soseščini je okrog leta 1200 gospodaril nad podložnimi kmeti mi-nisterial krškega škofa. S škofovim dovoljenjem je vse kmetije alaroval žičkemu samostanu, ko je vlada samostan ukinila, so kmetje s samostanom vred prišli h konjiški gospoščini, ki je bila do leta 1828 državna, nato pa Windischgratzova. občina frankolovo Os občine je na jugu zdaj širša, zdaj tesnejša, na severu pa prav tesna dolina Tesnice. Ostalo ogrodje pa sestoji iz zelo izrazitega s potokom vzporednega slemena na zapadni in iz manj izrazitega slemena na vzhodni strani potoka ter iz mnogo višjega že sredogorskega slemena v severnem ozadju. Na zapadni strani potoka tvori to sleme Stenica, ki ga podolžno podolje deli v južno Kiselco in v Stenico, na vzhodni strani potoka pa Konjiška gora. Južno gričevnato sleme loči od slemena Kiselce široko in dvigajoče se podolje, ki se onostran slemena spušča proti Socki, vzhodno gričevito sleme pa loči od Konjiške gore manj izrazito podolje, ki iz Verpet ob Tesnici vodi skozi Podgorje v Crešnjice, kjer se začne spuščati proti Žičnici in Zičam. Ob Tesnici so po vrsti naselja: Loke, Stražica, Verpete, Razgor in Beli potok. Z domačijami in zemljišči segajo tudi v pobočja. Na zahodnem gričevnatem slemenu sta redka Rakova steza, vinogradniški del Stražice in del Straže. Na vzhodnem slemenu je Bezenškovo Zabukovje. V zahodnem podolju, ki ga izrazita vzpetost Gojka s cerkvijo Matere božje deli v dva dela, je na jugu Dol, na severu, ob pobočju Kiselce, razvlečena Lipa, na koncu Kiselce na višji terasi pa majhne Gornje Selce, pod njimi so Spodnje Selce. Na južni strani prevala je na Stražo naslonjen zaselek Zabukovje, ki mu pripada tudi manjši zaselek Lošča. Kmetije v Lokah so bile podložne deloma Zičam, deloma Fran-kolovemu in deloma Lindeku, nekaj posameznih je bilo pri nad-župnijskem imen ju v Novi cerkvi, pori gospoščini Dobrnica in pri lemberškem Russovem imenju. Na sončnih straneh Rakove steze in Stražice je bilo mnogo vinogradov, podložnih Frankolovemu, Socki, Dobrni, Novemu Celju in Statenbergu. Na slemenu Stražice je danes celo naselje, nastalo iz vinogradniških hišic. V katastrski občini Lipa (naselja Lipa, Zabukovje, Gornje in Spodnje Selce) je bilo največ kmetij podložnih Lindeku, ki so mu sledile gospoščine: Socka (v bližnjih Selcah), Dobrnica, Frankolovo, Dobrna in lemberško imenje Russ. Tudi v tej katastrski občini je bilo mnogo vinogradov, podložnih Dobrnici, Socki, Statenbergu in Lembergu. V katastrski občini Dol so bile skoraj vse kmetije frankolske, le po ena, dve sta bili pod Lindekom, Statenbergom in Dobrnico, vinogradi so bili pod Sotesko, Dobrnico, Dobrno in Statenbergom. Katastrska občina Verpete je največja, saj obsega nekoliko večja naselja: Verpete, Bukovje, Razgor, Beli potok in Lin-dek. V Verpetah so bile prvotno skoraj vse kmetije žičke, izza leta 1828 konjiške, le dve sta bili frankolovski. V Bukovju So bile skoraj vse kmetije žičke oziroma konjiške, v Bukovju jc bila razen tega ena soteska in ena do-brnska, medtem ko je bilo v Podgorju nekaj frankolske domini-kalne posesti. V majhnem Razgcru sta bili dve kmetiji frankolski in dve do-brniški, v večjem gorskim Lindeku je pa bilo vse lindeško. Vinogradi v Podgorju so bili žički oziroma konjiški. Kme,tje v Verpetah, Lokah in Bukovju so imeli gozdove in pašnike v »Gori«, t. j. Konjiški gori. V last so jih dobile leta 1874 na osnovi vladne odredbe glede razdelitve vendar je bila definitivna razmejitev izvedena šele leta 1939. Nekaj svojevrstnega je, da se dolinski deli Lok, Stražice in Ver-pet v dolini ob Tesnici tako tesno stikajo, da je tam iz njihovih delov nastalo zdaj že popolnoma sklenieno naselje: nova šola in gostišče sta npr. v Lokah, cerkev, župnišee in stara šola so v Stra-zici, graščina je pa v Verpetah. Tako nastalo enotno naselje je Fran-kolovo. Ime Frankolovo je nepojasnjeno, navedeno lahko samo pa-rarelni besedi: Frankovci, Frankopani. V Bezenškovem Bukovju (pri Pintarju) je bil doma prof. Anton Bezenšek, na Lokah (poleg nove šole) na eni strani ljudski pesnik Iskrač — Jožef Frankolovski, na drugi pa cerkveni podobar Vrenko. Ob Tesnici je že izza davnih dni več mlinov in žag ki zdaj stoje in propadajo. V Lindeku ali Landeku, podolju med Kiselico in Ste,nico pa še m popolnoma zamrlo žganje apna, ki daje siromašnim kmetijam postranski zaslužek. OBČINA BEZOVICA je nastala leta 1850 in je do konca drage; svetovne vojne pripadala konjiškemu področju. Obsegala je katastrski občini' Bezovica in Podgorje. Prva je vzhodno od zgornje vzhodne Ložnice (Bezovičice) v dolzmi Vojnika. V njej so naselja: Bezovica, Gabrovec in Hrastnik Vse njihove kmetije so bile podložne Zalogu, večinoma uradu Gabrovec, le deloma uradu Ivnica. Druga je bila vzhodno od Fran-kolovega in je imela naselja: Podgorje. Crešnjice in Brdce Kmetje v njih so bili podložni Krškemu ministerialu, ki jih je kakor rovske poklonil žičkemu samostanu. Crešnjice so zaradi oddaljenosti od Konjic imele duhovnika že leta 1600. OBČINA NOVA CERKEV Geografska os občine je bila dolina srednje Hudinje s stransko dolino Dobrnice. Iz doline Hudinje se je širil svet občine v gričevje na vzhodu in zapadu. Na jugu je tvorilo meje sleme Langerja in Volčjih jam, na severu se je področje občine vzpenjalo na južno pobočje Paškega Kozjaka in na za-padni del Kiselce. Občina, ustanovljena leta 1850, je bila velika in je obsegala šest katastrskih občin: Novo cerkev, Novake, Socto, Lemberg Homec Creskovo. Katastrska občina Nova cerkev obsega večje naselje Novo cerkev (zdaj Strmec) nad sotočjem Hudinje in Dobrnice in okolni svet. Novake so gričevit svet na vzhodni strani Hudinje, na zahodni strani sta Homec in Lemberg — ta zavzema tudi dolino Srednje Dobr-nice in njeno južno stran do Langerja. Na severu sta katastrski občini Creskova in Socka. Katastrska občina Nova cerkev (naselja: Nova cerkev, Hudinja. Polže, Vizore, Strmec) je velika. Dve tretjini nje;ne posesti sta bili podložni nadžupnijskemu imenju v Novi cerkvi. Njemu je bilo priključeno tudi manjše v deželno desko vpisano imenje v Polžah, ki je znano izza XVI. stoletja, ko je na njem sedel plemič. Konec XVIII. stoletja je potomec zadnje privatne lastniške rodbine kaplan Gilčvert volil imenje kot beneficiatno posest župni cerkvi, a dekan Jožef Jakomini jo je združil z nadžupnijskim imenjem s tem. da je prevzel s posestjo zveizane obredne obveznosti. Jožef Jakomini je leta 1774 kupil tudi starodavno (zdaj Samčevo) kovačnico na Hudinji, ko jo je leta 1809 prodal, je kupca in njegove potomce obvezal, da' brezplačno opravljajo za župnišče kovaška, hišna, mlinska in vozna dela. Nadžupnijsko imenje je imelo tudi zelo veliko neposredno zemljiško posest, ki pa je bila močno obremenjena s tem, da je morala vsako leto dajati velike dajatve krškemu škofijskemu ka-pitlju v Strassburgu na Koroškem, ki mu je bila nadžupnija pri-telovljena (inkorporirana). V prvi polovici XIX. stoletja je nadžupnija precej posesti prodala, tako so stari kmetje povečali svoje kmetije, a nastalo je pa tudi nekaj novih dominikalnih kmetij. Precej kmetij je bilo podložnih Dobrnici, Socki in Taboru, Ra-bensbergu in Lembergu sta bili podložni dve, Prešniku pa samo ena. Naselje Polže je imelo (zlasti na pobočju Strmca) mnogo vinogradov, podložnih Novi cerkvi, Tabora, Lembergu in Dobrnici. Katastrska občina Novake (naselje: Novake, Straža, Razdelj, Gornji Razdelj ali Hraše, Gorica) je pa imela samo tri stare kmetije, podložne Novi cerkvi, vse ostale kmetije so bile pod Taborom, Socko, Lembergom in Rabensbergom. Vinogradi Novakov so bili pod Taborom, Novo cerkvijo in Lembergom. Iz Novakov izvira rod pisatelja Novačana, ki se je sicer rodil v Zadobrovi. Sleme na katerem so Novake, dosega najvišjo točko v Straži, glede katere je še ohranjena tradicija, da so na njej žgali kresove in s tem opozarjali ljudstvo na bližajočo se turško nevarnost. Katastrska občina Leinberg (naselja: trg Lemberg, Spodnja in Zgornja Hrenova, Spodnje in Zgornje Vine) je imela nad 35 kmetij podložnih gospoščini Lemberg. Gospoščina je imela veliko neposredna posest, graščak Edmund Langer jo je pa še povečal s tem, da je v osemdesetih letih kupil v bližini 4 kmetije. Tik pod grajsko skalo stoječi tržič Lemberg je znan po starem usnjarstvu, ki se je ohranilo do druge svetovne vojne. Prvotna podružnična cerkev poleg trga je postala žrte,v naredbe cesarja Jožefa II. Nekaj desetletij pozneje so tržani zgradili sedanjo cerkev. Posamezne kmetije so bile pod Novo cerkvijo, Dobrnico in Rabensbergom. Severno od lemberškega gradu je na lepem in izrazitem griču graščina Vinski grič — Majpigel ali Tutenpas, ki je bila prvotno pod celjskimi minoriti, po opustitvi samostana jo je pa kupil celjski odvetnik dr. Andrae. Pri graščini je bilo majhno imenje s tremi podložnimi kmetijami v okolici. Kar je bilo vinogradov, so bili pod Lembergom in Novo cerkvijo. Značilno je, da dominikalne posesti skoraj ni; Lemberški so dobro stali in zemlje niso dajali iz rok. V katastrski občini Homec (naselja: Homec, Landek, Veliki in Mali Razgor in Zlateče) je bilo tri petine kmetij podložnih Lem-bergu (18 kmetij), za njim je bila najmočnejša Dobrnica (5 kmetij), medtem ko je Socka imela 3, Tabor 2, minoriti in Rabensberg po eno kmetijo. V katastrski občini je bilo mnogo vinogradov, podložnih istim gospoščinam, vendar v delno spremenjenem razmerju. Največje naselje je bil Landek. Nad kmetom Borkom (s starim imenom Landekar) je, kolikor vedo ljudje po sporočilu, stala nekoč cerkev sv. Tomaža. Vzhodno od tega mesta je grič oble oblike. Na njem je po mnenju Ignacija Orožna stal grad Landek, nekdanji sedež rodbine, Russ, pozneje združen z Lembergom, ki pa je urad vodil kot posebno gospoščinsko enoto. Po drugem mnenju je stal grad na Gradišču, na nekoliko večji nad Zlatečami ležeči vzpetosti, kjer so ugotovili stavbne ostanke. Vedno soglasje imena gradu z imenom naselja govori za Orožnovo mnenje. Katastrska občina Socka (naselja: Socka, Trnovlje, Korbelje, Vinare) je sorazmerno majhna. Skoraj vse stare kmetije, petnajst po številu, so bile podložne gospoščini Socka, ena je spadala h gos-poščini Lemberg in ena k njenemu imenju Russ. Občina je štela tudi precej dominikalnih kmetij, ki so nastale konec XVIII. stoletja. Kar je bilo vinogradniške posesti, je bila večinoma pod Socko, le deloma pod Lembergom. Katastrska občina Creskova (naselje: Čreskova in Velika ravan, zaselka Plate in Preloge) je bilo z večino svojih starih kmetij (10) podložna Taboru, pod Socko so bile tri, pod Dobrnico štiri, pod Lembergom tri. Pač pa je bilo večje število dominikalnih kmetij podložnih Soc-ki. Nastale so na pobočju Paškega Kozjaka (Velika ravan) iz novin, poprej neobdelane zemlje, konec XVIII. in v početku XIX. stoletja.' V tem času je graščak verjetno zelo potreboval denar, kajti stari kmetje so se odkupovali, t. j. svoje zakupne kmetije so spreminjali v prodajne. V občini je bilo mnogo vinogradov, večinoma so bile pod Socko, Taborom, Lembergom, deloma tudi pod Dobrnico. OBČINA DOBRNA Občina Dobrna je najsevernejša izmed bivših leta 1850 ustanovljenih občin, ki je prišla v sestav sedanje celjske občine. Oddaljenost njenega sodišča od Celja znaša 21 km, odtod do najbolj severne točke, do Sv. Jošta na Kozjaku, je še 12 km, toda razdalja je zaradi razgibanega terena in znatne razlike v nadmorski višini stvarno še večja: Celje 241 m, Dobrna — 271 m, Sv. Jo6t 1063 m. Jedro občine je dolina srednje Dobrnice, ki se deli v smeri navzgor v tri krake: južni se razteza proti Vinski gori in Velenju, srednji ob Topličnici proti Trojni (703 m) in severni vzdolž gornje Dobrnice proti Paškemu Kozjaku oziroma proti sedlu med Habe-tovim vrhom in Rudnikom, preko katerega je višinski prehod v Paško dolino in Velenje. Občina Dobrna je imela štiri katastrske občine: Dobrno, Sv, Jošt, Klanec in Zavrh. Osrčje občine je bila katastrska občina Dobrna, ki je iz kotline segala okrog in okrog na gričeviti in na severozapadu že kar na •redogorski svet. V njej je več naselij s številnimi zaselki. Pristava z zaselki Poljane, Zlatečje, Plate in Hoste je na jugu, V njej je bilo približno enako število kmetij podložnih Rabensbergu ia Dobrni, zaloški pa sta bili dve (v Hostah). Gorica je na jugovzhodni strani severno od ceste proti Vojniku in Celju. V njej je bila velika večina kmetij podložnih Rabensbergu. dve, tri so bile pod Dobrno, Lembergom in Dobrnico. Tu je bilo na spodnjem pobočju Stražišča (560 m) mnogo vinogradov, podložnih istim gospoščinam, njihove zidance so večinoma postale domačije. Stražišče s svojim značilnim imenom spominja na Stražo nad Strmco in na druge vzpetosti istega imena. V ozadju Stražišča je Gradišče, tu je po tradiciji stal gradič, nekaka podružnica lember-škega gradu. Kmetije Dobrne same so bili podložne dobrnski gospoščini. Največja med njimi je svojo domačijo spremenila v veliko gostilno, povezano z zdraviliščem, kar je v avstrijski dobi ponemčevalno vplivalo na lastnike. Druga velika kmetija Groblje (Grobelniki) je postala osnova znani graščini — vili Ružička. Na široko raztreseno naselje Lokovina se od graščine preko Kačjega gradu (stare Dobrne) širi proti zapadu do struge gornje Pirešnice. V njej so zaselki: Jelše (tik na graščino). Na gradu in Pod gradom, Srebotno in Lokovina. Majhno Jelšje (ime že skoraj neznano) je bilo podložno Dobrni, kmetije Na gradu in Pod gradom so bile vse dominikalne in so nastale v drugi polovici XVIII. stoletja iz gospoščinskih zemljišč. Bližnje Srebotno je pa imelo stara urbarialne kmetije, vse podložne dobrnski gospoščini, v .sami Lo-kovini je bilo poleg dveh dobrnskih kmetij nekaj tujih: ena novo-celjska in tri podložne Tumu pri Šaleku. Katastrska občina Sv. Jošt na Kozjaku zavzema naselja: Pa-rovž — v tesni gornji dolini Dobrnice, Strmec — pobočje Paškega Kozjaka in terasice na njem, Les — v podolju med dvojnem slemenom vzhodnega Paškega Kozjaka, in Brdce — na slemenu, ki se od vzhodnega dela Lesa spušča proti Spodnji Dobmici in graščini istega imena. Vsa naselja so močno raztresena. Bolj stisnjene so samo majhne Brdce — med gornjimi in spodnjimi Brdcami. V Parovžu so bile vse kmetije — razen ene — stare in podložne Dobrnici, samo ena je bila lemberška. Na Strmcu je bila posest zelo mešana: največ kmetij je bilo lemberških (6), med njimi so bile nekatere dominikalne iz konca XVIII. stoletja, skoraj enako število je bilo dobrniških (4 stare), dve sta bili zaloško — širski, po ena podložna Rabensbergu, Dobravi, v Bevčah in Vodrižu pri Podgorju. Kmetijice v Lesu in gornjih Brdcah so bile vse lemberške do-minikalne, nastale od 1780 do 1794. Kmetije v zaselku Brdce so bile stare lemberške, kmetije v spodnjih Brdcah, sicer bolj maloštevilne, so bile podložne Lembergu, Dobrnici, Rabensbergu in Zalogu — Sirju. Eno izmed njih je dr. Langer leta 1890 priključil graščini. Katastrska občina Klanec je severno od Dobrne na obeh straneh Topliščnice. Ob potočku je naselje Dole, zapadno od potoka na višji terasi so Loke. Vzhodno od potočka so Gorice, Klanec, Klad-j