L.XXIV (1993-94) št. 3 Simfoniki RTV Slovenija so iz leta v leto pogumnejši v izbiri koncertnih programov, ki jih prestavljajo slovenskemu občinstvu v Cankarjevem domu. Včasih koncert v celoti posvetijo sodobnim skladbam, tako kot so to storili v začetku decembra, ko so odigrali kar tri “modne” skladatelje - Glassa, Webra (Andrevva Lloyda seveda) in Goreckega. Da je en del publike neizmerno užival v sodobni tonalnosti, drugi del pa se prav tako neizmerno dolgočasil ob njej, je še kar razumljivo. Veliko manj pa je sprejemljivo dejstvo, da Philip Glass na svoj klavirski nastop privabi polno Gallusovo dvorano, medtem ko na koncert orkestra, ki igra njegovo zvočno polnejšo kompozicijo, zraven pa še dve razvpito znani sklabi, pride pol manj ljudi. Se zatakne pri propagandi? Gotovo reklama za koncert Philipa Glassa ni primerljiva z reklamo za večer Simfonikov RTV Slovenija, vendar morajo biti razlogi še drugje. Najbrž pač radi klatimo ostarele zvezde z neba... Kaja Šivic |1M| p? Programski pogum od tod in tam glasbena nedelja betontanc in en-knap philip glass v cd skopski jazz festival ry cooder afrika s prve roke povratek k csangom 2-9 pogovor o cimbalah in marko bandi 10-11 tema kulture sveta 12-16 v ospredju monteverdi in frescobaldi 17 mejniki josip mantuani 18 cd manija 19-21 uganke 22 gm sprašuje glasbena šola yamaha 23 oglasna deska 24 zadnji pogovor najbolj zaželeni 25 letnik 24, št. 3, december 1993 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK : Glasbena mladina Slovenije Cena v prosti prodaji 280 SIT Uredništvo: Kaja Šivic, glavna urednica, Veronika Brvar, Bogdan Benigar, Milan Bratec, Branka Novak, Miha Hvastja (lektor). Priprava: Jabolkotds Tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana Oblikovanje in tehnično urejanje: Igor Resnik Revijo sofinancirata Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije. Po mnenju Ministrstva za kulturo številka 415-171/92 mb sodi revija Glasbena mladina med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Naslov uredništva: Revija Glasbena mladina, Kersnikova 4/III, 61000 Ljubljana, telefon 061/1317-039 in fax 061/322-570 Naročnina za prvo polletje (štiri številke) tega letnika je 1.000 SIT. Odpovedi sprejemamo pisno in veljajo za naslednje obračunsko obdobje. Številka žiro računa: SDK Ljubljana 50101 -678-49381. Fotografija na naslovnici: John Hamrnond Fotograf: Žiga Koritnik Kdo je znotraj in kdo zunaj? Če pogledamo v glasbeno zgodovino, opazimo, da največje skladatelje njihov čas pogosto zanemarjal. Šele poznejše generacije jim dajo polno priznanje, pa še to je velikokrat plod slučaja. Če na primer Mendelssohn ne bi “odkril" Bacha, bi najbrž glasbeni svet danes drugače izgledal! V našem stoletju je eden od primerov krivično spregledanega skladatelja Italijan Giacinto Scelsi. Šele dirigent Juerg Wuettenbach in čelist Francis Marie Uitti sta opozorila na dejstvo, da so Scelsija v italijanskem glasbenem okolju po krivici imenovali persona non grata. Veliko razlogov lahko botruje temu, ali je skladatelj visoko cenjen ali prezrt. Tržni mehanizmi imajo veliko besedo pri skladateljevem uspehu in propadu. Eden najaktualnejših primerov je Poljak Henryk Gorecki: profesionalno promoviranje posnetka njegove Tretje simfonije je prineslo nezaslišan finančni uspeh, ki se lahko primerja le s prodajo plošč pop zvezd. Umetnika, ki se ne prilega trenutno prevladujočemu okusu, lahko veljavni etstski pogledi in določene vplivne osebnosti pokopljejo. Če je avtor ali avtorica poleg tega še rahlo ekscentričen in “težaven” v odnosih do soljudi, ga kazenujejo z osamitvijo ali celo uradnim izgonom. Tak primer smo imeli na Danskem - zapostavljeni skladatelj Rueg Langgaard bi bil letos star sto let... Pred kratkim sem skladatelja Gyorgya Ligetija vprašal, če po njegovem danes v glasbenem življenju še obstajajo mehanizmi, ki lahko onemogočajo visoko kvalitetna dela. Da, mi je odgovoril in kot izstopajoča primera omenil Američana Harryja Partcha in Mehičana Conlona Nancarrowa. Primer z Goreckim, pravi Ligeti, “je bil groteskna zabavna epizodica. Lahko bi se zgodila katerimukoli skladatelju, ki se drži konvencionalne tonalnosti, na primer Johnu Adamsu ali Arvu Paertu”. Poanta te, sicer naivne in preproste zgodbe, kaže, da moramo biti pozorni do novih glasov in smeri. Prostor moramo dati tudi tistim ustvarjalcem, ki jim primanjkuje sposobnosti za lastno promocijo, ki se ne predstavljajo z zlato obrobljenimi vizitkami... To je bil uvodnik glavnega urednika skandinavske glasbene revije Nordic Sounds, gospoda Andersa Beyerja, objavljen v tretji številki tega letnika (na leto izidejo štiri). S tem smo želeli predstaviti razmišljanje urednika ene od zanimivih publikacij o glasbi, ki izhaja v angleškem jeziku in prinaša vrsto zanimivih informacij iz glasbenega življenja na severu Evrope. od tod in tam n i □ i qtb]rh • To jesen je na znamenitem tekmovanju ARD v Muenchnu zmagala pianistka Ana Malikova, 28-letna Rusinja, Študentka in v zadnjem času tudi asistentka profesorja Leva Naumova na moskovskem konservatoriju. Njen triumfalni uspeh, še posebej z odlično izvedbo Chopinovega klavirskega koncerta v e molu v finalu, je bil največja nagrada za to umetnico, ki se je doslej na mednarodnih tekmovanjih morala zadovoljiti s petimi mesti. • Pianistično tekmovanje Feruccio Busoni v Bolzanu se lahko pohvali kar s petinštiridesetletno zgodovino. To jesen je v ostri konkurenci prvo nagrado prejel 24-letni Neapeljčan Roberto Cominati, medtem ko se je 20-letni Rus Vitalij Samoško, ki je bil favorit ves čas tekmovanja, moral zadovoljiti z drugim mestom. Tretji je Dil znanec mnogih tekmovanj, prekaljeni mladi pianist Olivier Cazal iz Francije. • Razburkane čase v moskovski Beli hiši je na svoj način aktivno spremljal tudi Mstislav Rostropovičj večni borec za človekov boljši iutri, ki a a je ze njegov veliki prijatelj, skladatelj Dmitri Šostakovič imenoval "glasbeni vojščak". Tokrat je v nabito polni dvorani moskovskega Konservatorija s "svojim” VVashington National Symphony CJrchestra priredil koncert treh velikih ruskih del - Sostakovičeve devete simfonije in njegovega klavirskega koncerta (v počastitev skladateljevega rojstnega dne) ter Snitkejeve šeste simfonije (posvečene prav Rostropoviču in njegovemu ameriškemu orkestru). Posebej zanimiv je bil solist, 21-letni pianist Ignat Solženicin, sin znamenitega pisatelja, kije tokrat rodno Moskvo obiskal prvič po dvajsetih letih, saj so starši emigrirali, ko je bil star eno leto. Publika je glasbenike sprejela s cvetjem in dolgimi ovacijami. Naslednji dan so se glasbeniki z grandioznim programom (Čajkovski, Prokofjev) preselili na Rdeči trg, kjer so še enkrat pred velikansko množico s svojo prisotnostjo in glasbo podprli Jelcina, ki se je tudi sam udeležil tega dogodka. • V dunajski Državni operi so se odločili za vzgojno akcijo in začeli prirejati delavnice, v katerih šolarji sledijo pripravam na operno predstavo in ob tem spoznavajo ustanovo in delo izvajalcev na odru, tistih v orkestrski jami ter vseh drugih, ki prispevajo h končnemu rezultatu. Prva takšna akcija,pri kateri so se Dunajčani zgledovali pri ze utečenem vzgojnem programu graške Opere, je bila namenjena Verdijevemu Trubadurju, vodenje in komentiranje paje prevzel znani madžarski režiser Iszt-van Szabo, ki je bil navdušen nad tehtnimi vprašanji in odzivi mladih opazovalcev. • Na Glasbeni akademiji v Baslu so oktobra organizirali mednarodni simpozij o pedagoškem pristopu do zunajevropske glasbe, ki se ga je udeležilo osemdeset strokovnjakov z vseh koncev sveta. Dnevi so bili polni predavanj in razprav, popoldanskih praktičnih delavnic in večernih koncertov etnične glasbe z vseh kontinentov. Na tej akademiji v okviru oddelka za etnomuzikologijo deluje tudi stalni Studio za zunajevropsko glasbo, ki ga vodi Andreas Gutzvviller, mojster japonske flavte iz bambusa, imenovane šakuhači. • 30. novembra so slavnostno odprli novo operno hišo v Helsinkih, ki so jo gradili več kot deset let. Prva premiera je seveda sodobno delo finskega skladatelja in sicer opera Kullervo Aulisa Sallinena. • 10. novembra je v dvorani Kongresne hiše v Beljaku koncertiral orkester Slovenske filharmonije z deli Iva Petriča, Joaguina Rodriga in Sergeja Prokofjeva. V Rodrigovem Pastoralnem koncertu za flavto in orkester je nastopil 27-letni domačin Michael Martin Kofler, izjemen mladi virtuoz, ki je ob tej priliki prejel Kulturno priznanje svojega rodnega mesta. Publika je koncert pozdravna z velikim navdušenjem. • Orkester Slovenske filharmonije je v Avstriji gostoval še enkrat konec prejšnjega meseca. Na povabilo Glasbene mladine Avstrije je 30. novembra v dunajski Koncertni hisi sodeloval v ciklu z naslovom Druge simfonije in z velikim uspehom izvedel Osterceve Plese za orkester, Prokofjeva 7. simfonijo in Bernsteinovo 2. simfonijo Vek tesnobe, v kateri je bil solist ameriški pianist David Lively. GLASBENA NEDELJA Redko se zgodi, da je dan tako prepoln glasbenih dogodkov, še posebej tako imenovane resne glasbe. Tisto sneženo nedeljo, 28. novembra se je bilo skoraj nemogoče odločiti, kam bi šli in kaj vse bi poslušali. Začelo se je pravzaprav že na predvečer, ko je direkten prenos odlične Monteverdijeve opere Kronanje Popeje iz Amsterdama uvedel veliko mednarodno radijsko akcijo v počastitev 350. obletnice skladateljeve smrti. Posebni dan EURORADIA - Monteverdijev dan pa so zapolnili prenosi s štirinajstih evropskih prizorišč, prek celega naslednjega dneva in so jih lahko poslušali v dvajsetih državah. Tako so se izbrane izvedbe skladb iz obdobja med leti 1550 in 1650 vrstile od jutranjega budimpeštanskega zborovskega koncerta pa do končne polnočne maše Vesper della Beata Vergine Claudia Monteverdija v beneški cerkvi Frarri, kjer je slavljeni skladatelj pokopan. Veliki podvig Evropske zveze radijskih postaj (EBU), ki se ji je pridružila tudi slovenska, je že druga tovrstna akcija. Uspešna je bila tudi prva, ko so leta 1991 na podoben način proslavili 200 letnico Mozartove smrti. Načrti pa so vse ambicioznejši tudi v prihodnje. Tisto nedeljo je bila živahna tudi ljubljanska operna hiša. Iztekalo se je Prvo državno tekmovanje mladih baletnih plesalcev, ki ga je zvečer sklenil koncert, kjer je nastopilo vseh štirinajst tekmovalcev, ki so se uvrstili v drugi krog. Sto točk in s tem zlato medaljo pa tudi grand prix in pokal sta prejela Alenka Bibič iz Maribora in Tomaž Rode iz Ljubljane, ki deluje v Muenchnu. Že dopoldan je v veliki dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani prvi koncert letošnjega matinejskega ciklusa predstavil ansambel Slovenlcum pod vodstvom vodje in dirigenta Uroša Lajovica z zanimivimi solisti, sopranistkama Lidijo Horvat in Dunjo Spruk, APZ France Prešeren iz Kranja ter pri nas že znanim pianistom VVolfgangom Brunner-jem na klavirju s kladivci in čembalistom Michaelom Eberthom. Letošnje matineje ansambla Slovenicum so posvečene glasbi Josepha Haydna in njegovih sodobnikov. Popoldan je bila v Celju nova premiera Plesnega teatra Igen- Celjskega studia za ples. Po mnogih letošnjih uspehih, med katere sodi kar 155 uprizoritev predstave Potovanje v modro, pa sodelovanje na Evropskem otroškem festivalu v Kecskeme-tu na Madžarskem, so pripravili novo avtorsko predstavo za otroke z naslovom Smeško med črkami ali plesna abeceda. In zvečer naprej v Maribor, kjer je tamkajšnja operna hiša v sodelovanju s kijevsko Opero pripravila premiero redko izvajane Carjeve neveste Rimskega Korsakova. Kaja Šivic Fotografije: 1. Mladi kvartet Ensemble Corde je sodeloval v Monteverdijevem radijskem dnevu s koncertom v Stockholmu, Foto: Susanne Sandstroem 2. Celjski Studio za ples 3. Danica Kladnik in Zorica Fatur kot Dunjuška in Maria v predstavi Carjeve neveste v mariborski Operi, Foto: Bogo Čerin od tod in tam REDKA KULTURNA ZANIMIVOST Konec semptembra so v muenchenskem gledališču Prinza Regenta (Prinzregentthe-ater) uprizorili Mozartovo mladostno opero Apolo in Hiacint. Premierna izvedba takrat 11 -letnega skladatelja je bila leta 1767 v veliki dvorani salzburške Gimnazije (zgrajena leta 1661 za študentske predstave), drugič pa so opero uprizorili šele leta 1967 na pariškem festivalu Marais. Letošnjo muenchensko predstavo je insceniral znameniti ameriško-italijanski skladatelj Giancarlo Menotti. 1 Libreto mitološke bajke, ki govori o ljubezni boga Apolona do mladega Hiacinta, je v latinščini, kar ni bilo značilno za tedanje dijaške igre, hkrati pa potrjuje, da je bil Mozart že kot deček klasično izobražen. Libretist Rufinus Widl je snov zaradi “katoliških" dečkov - izvajalcev spremenil v ljubezen Apolona do Hiacintove sestre Meli-je. Tako kot na premieri pred 226 leti, so tudi v Muenchnu vse vloge peli dečki in pokazali tako popolno obvladanje številnih koloratur, da so razprodani avditorij spravili na noge. Vsi solisti so člani na Bavarskem slavljenega deškega zbora iz Toelza in njim gre tudi zasluga, da opera 11-letnega Mozarta ni zapustila vtisa mladostnega greha, ampak se je predstavila tako v muzikalnem, kot v dramaturškem pogledu kot odlično delo. V ansamblu v tej operi sodeluje poleg zborčka skromen orkester, sestavljen iz dveh oboj, dveh rogov, godal in čembala, ki ga je na salzburški premieri igral mali Mozart sam. Tokrat pa je v Muenchnu za spremljavo skrbela Kapela Istropolitana iz Bratislave. (po Suddeutsche Zeintung) 3 PLESNO IZOBRAŽEVANJE V EVROPI Od 5. do 7.novembra je bila v Duesseldorfu konferenca na temo Plesno izobraževanje v Evropi s poudarkom na višješolskem izobraževanju plesalcev v Nemčiji. Udeležile smo se je Breda Pretnar (predstavnica tiska), Neja Kos (Zveza kulturnih organizacij Slovenije) in Alenka Tomc (Srednja glasbena in baletna šola v Ljubljani). Konferenco je organizirala plesna sekcija, ki deluje v okviru organizacije ELIA. To je Evropska zveza ustanov, ki se ukvarjajo z umetnostjo. Ustanovljena je bila leta 1990 v Amsterdamu, kjer je tudi njen sedež. Njen namen je reševanje težav, ki nastajajo zaradi posebnosti umetniških zvrsti. V zvezo se lahko vključijo vse ustanove, ki se ukvarjajo z umetnostjo. Izobraževanje je glavna skrb, še posebno, ker je to področje izredno svojevrstno in napačno razumevanje lahko usodno vpliva na razvoj umetnosti. Delo zveze je zbiranje podatkov o izobraževalnih ustanovah po Evropi, izdajanje publikacij, novic, razprav, organiziranje projektov. ELIA s svojo dejavnostjo skrbi za pretok informacij in za poenotenje stališč o posameznih problemih. Njena naloga je ohranjanje umetnosti kot načina mišljenja in izražanja, ki odseva kulturno raven in različnost. Zelo pomembna je tudi skrb za predstavnike na ravni Evropske skupnosti. Slovenija je ELIO spoznala prek Brede Pretnar, ki so jo povabili k sodelovanju kot individualno članico plesne sekcije, ki deluje v okviru UNESCA. Plesno sekcijo vodi Valerie A. Briginshaw iz Velike Britanije. Pri delu ji pomagata Deni Efthimiou-Tsekoura iz Grčije in Portugalka Wanda Riberio de Silva. Osnovna tema konference je bilo plesno izobraževanje v sedanjosti in vizije za prihodnost. Zasnovana je bila na primerjanju nemškega šolskega sistema s sistemi v drugih državah. Ogledale smo si tudi dve predstavi, na prvi so se nam predstavili učenci različnih nemških baletnih šol, na drugi pa baletni ansambel Deutsche Oper am Rein iz Duesseldorfa. Konferenca se je začela s splošno predstavitvijo plesnega izobraževanja po Evropi, ki ima precej skupnega, pa tudi veliko različnega. Večina plesnega izobraževanja poteka po baletnih šolah. Ravno tako je v Nemčiji, ki je razdeljena na 16 pokrajin in s tem tudi na ravno toliko različnih pogledov na plesno izobraževanje. Predstavitve posameznih nemških šol so bile zelo zanimive tudi zaradi različnega pristopa njihovih predstavnikov. Zanimiva je bila predstavitev dresdenske baletne šole, navdušila pa je predstavitev baletne šole iz Berlina, ki je z izrednim video posnetkom zasenčila ostale. Razmišljanja o prihodnosti plesnega področja so bila zelo različna, kot je danes pestra plesna umetnost. Razmišljanja o plesu, ki izhaja iz telesa, o plesu, ki sprošča in ni profesionalne narave, pa tudi filozofska razmišljanja o plesu v gledališču, so bila preveč enostranska in splošna. S psihološkega vidika je bilo vse preveč poenostavljeno. Različni pogledi koreografov na izobraževanje plesalcev so razburkali duhove. To je področje, kjer se krešejo mnenja. Grobo jih lahko razdelimo na zagovornike široke plesne izobrazbe, ki podpirajo institucionalnost, ter na zagovornike neformalnega izobraževanja iz plesa. Za rešitev tega problema bo treba še veliko časa in strpnosti. To je pokazal tudi obisk različnih predstavnikov nemškega političnega življenja na konferenci. Stroka se že lahko pogovarja o svojih problemih, ki pa jih je treba spraviti na skupni imenovalec z ostalimi področji, če jih hočemo rešiti širše, v okviru družbe, v kateri živimo. Rek “Kjer se prepirata dva..." s pridom izkoriščajo uradniki, ki režejo plesni umetnosti kruh. Področja, kjer se strokovnjaki prepirajo med seboj, so hitro odrinjena na rob. O tem moramo razmišljati tudi mi. Kaj nas sili, da danes razmišljamo o od tod in tam DANCE EDUCATION IN EUROPE SPOTIIGHT ON HIGHER DANCE EDUCATION IN GERMANV višješolski izobrazbi na baletnem izoroma na plesnem področju? Splošna družbana naravnanost in zakonodaja ter posledično -delitev denarja. To pomeni, da je treba zaplavati s tokom. Koliko je potem prostora za svobodnejše poglede, je odvisno od tradicije, razumevanja različnega, potrpežljivosti. S temi problemi smo obremenjeni tudi pri nas. Ravno zato je pomembno sodelovati z drugimi, se zgledovati pri tistih, ki so te težave rešili ali pa jih uspešno rešujejo. Alenka Tomc TATOVI ROBČKOV IN NERODNI SLONI Ob premierah fizičnega teatra Betontanc in plesne skupine En Knap Po naslovih sodeč, bi šlo za vse drugo, le za ples in teater ne. In vendar bomo govorili o dveh novih predstavah dveh mladih slovenskih avtorjev, ki sta bili premierno izvedeni v plesno izjemno bogatem novembru v Cankarjevem domu. Glede naslovov pa-bržkone sta takšna zato, da ima gledalec še razlog več, da potem, ko zavesa pade, malce razmišlja o tem, kar je videl. Tatovi mokrih robčkov so četrta predstava naše doma in v tujini uspešne skupine Betontanc. Po betonskem hodniku, hišicah na travniku in kovinskem zidu, čez katerega so hoteli po vsej sili splezati, so Betončki pristali na drugi strani, kjer jih je pričakala zglajena, kot tobogan ukrivljena lesena strmina z zloveščimi, pastem ali grobovom podobnimi odprtinami, postavljena v omejen prostor, od koder ni izhoda. Ko zmanjka vode, je sprva lep namen, da bi obdržali pri življenju "drevesce lepote", pozabljen. Treba je preživeti. Osebe, slepo dekle s črnimi očali, pohabljenec na nizkem vozičku, človek z masko, marincu podeben tip v vojaških čevljih, lepotica na koturnih in dekle s protezo na nogi, opuščajo naučene civilzacij-ske vedenjske vzorce in se počasi spreminjajo v podivjane vojake, plenilce, posiljevalce in morilce. Drevesce ni več pomembno, zaprli so ga v skrinjo. Predstava se konča s križanjem žrtve, slepega dekleta upanja. Na prvi pogled preprosta, skoraj naivna zgodba teče tudi to pot brez besede, gibanje pa je bolj zgoščeno, kot smo bili vajeni, omejeno le na manjše število ponavljajočih se gibnih sklopov v znanem Betontančevem energetskem slogu, dodatno okrepljenem s skrajnim emotivnim vložkom gibalcev. Nova je uporaba krikov, stokov in drugih glasov, ki pa so v primerjavi z gibom manj izdelani. Igralci-gibalci so imeli nasploh precej težav pri prehajanju od izraznega giba h gledališki igri, vendar je v predstavi še vedno nekaj nepozabljenih drobcev v stari dobri Betontanc maniri. Tak je tudi groteskni ples, ki se začne s hudomušnim zvijanjem kazalcev in preraste v napol pijano, zarobljeno veseljačenje, spominjajoč na kak Brueghlov kmečki prizor. Dogajanje se niza od žarišča do žarišča, vsak drobec pa je skrbno obdelan. Režiser Matjaž Pograjc jih poveže v izmišljeno, dokaj klasično zgrajeno zgodbo, ki pa v večplastnosti dobi aktuakne politične, filozofske in psihološke razsežnosti. Posebej je treba omeniti scensko glasbo Mitje Vrhovnika, ki je dala predstavi zlasti z vokalno-instrumentalnimi vložki (Slovenska filharmonija, APZ Tone Tomšič, Kvartet Enzo Fabiani) poseben zalet in čustvene poudarke. Veselimo se že nove laserske plošče Beton-tanca z Vrhovnikovo glasbo iz vseh štirih dosedanjih Betontančevih predstav. V Tatovih mokrih robčkov so nastopali gibalci - igralci Alma Blagdanič, Igor Dragar, Janja Majzel, Blažka Mueller, Ivan Peternel in Matej Recer, scenograf je bil Tomaž Štrucl, kostume sta oblikovala Lena Pislak in Rok Preložnik, luč pa Pascal Merat. Koproducenta sta bila gledališče Glej in Cankarjev dom ob podpori CNCD L'Esquisse iz Angersa. Trboveljčana Iztoka Kovača poznamo kot sodobnega plesalca in koreografa po nekaj krajših delih, po predstavi Movens, predvsem pa po solistični predstavi Kako sem ujel sokola, s katero je sodeloval na pomembnih evropskih festivalih in zanjo prejel letošnjo londonsko nagrado za ples in per-formens, ki jo podeljuje producentska hiša Dance Umbrella v povezavi z revijo Time-Out. Za svojo novo predstavo, katere producent je Klapstuck v Luevenu, kjer je bila oktobra prvič izvedena (med koproducenti oz. podporniki so bili tudi In Art Center Ljubljana, slovensko Ministrstvo za kulturo in Mesto Ljubljana), je Iztok Kovač ustanovil plesno skupino z duhovnim, ljudem iz revirjev domače zvenečim, obenem pa v tujini uporabnim imenom En Knap. V njej poleg Kovača plešejo štirje plesalci in plesalke iz različnih dežel, ter Slovenka Maja Delak. Odločilen vzgib za Kovačevo predstavo Razširi krila (slon nerodni) je bila glasba Johna Zorna, ta hip enega najzanimivejših predstavnikov newyorške glasbene off scene, ki eksperimentira z možnostmi “recikliranja" glasbenega gradiva različnih obdobij, zvrsti in slogov. Ples raste iz osebnih gibnih asociacij in odzivov plesalcev na energijo in obrazce glasbe z improvizacijo, pri čemer pa se morajo držati, podobno kot jazzovski glasbeniki, ali če hočete košarkarji, določenih pravil igre. Koreograf je torej, kot je značilno za sodobni ples, vodja in usmerjevalec, nikakor pa ne edini ustvarjalec tega svobodnega, a vendar omejenega procesa, v katerem morajo biti plesalci dovolj ustvarjalni, da zapolnijo prostor med danimi opornimi točkami... Iztoka Kovača torej v tej predstavi zanima prav vzpostavljanje tega posebnega razmerja med koreografom in plesalcem, pri čemer ta enakovredno sprejema odločitve in odgovornost zanje. Plesalci zato večkrat hitre plesne fraze prekinjajo z zasebnimi gibi, kot so gladenje las, popravljanje obleke in podobno, samostojno spreminjajo potek določenih gibnih tokov, hitro in ustvarjalno reagirajo na te spremembe, koreograf pa razbija “iluzijo” predstave z ustavljanjem in gestami - napotki - za nove akcije. Tu in tam uporabljajo tudi predmete (hodulje, vrv, okorni klobasasti oklep...), ki z nadrealističnimi humornimi odtenki upočasnijo dinamiko dogajanja. Plesalci preigravajo dokaj Betontanc v akciji, Foto: Diego Andres Gomez od tod in tam omejeno gradivo, pretežno iz slovarja kontaktne improvizacije. Ostre, čiste slike se prelivajo v kaos, pa spet začasen red, ki takoj nato razpade, hitrosti sledijo hipna obvisenja v praznini, pa spet zaleti v nov niz kotaljenj, dvigov in padcev ter naglih pobiranj. Vse to teče brez opazne logike. Zaradi pogostosti že kar moteče zatemnitve med posameznimi prizori razdrobljenost še bolj poudarjajo. Predstave ni moč razvozljati ali razumeti. Gledalec ima na voljo, da se prepusti bodisi igri, bodisi frustraciji. Tako John Zorn kot plesalci se zdijo zasvojeni z naglico, obsedeni z akcijo, sredi sveta, zasičenega z zvočnimi, vidnimi in drugimi dražljaji, v katerem ni časa za trenutek tišine in pogled vase. To občutje veje z odra bolj po zaslugi avtorjeve živčne energije, ki jo prenaša na izjemno odzivne plesalce, kot zaradi napora, da bi zanj domislil ustrezno strukturo, vendar zazveni zaradi svoje aktualnosti in dožive-tosti ob odlično izvajanem gibu kot glavna vrednost predstave. Kar zadeva razvijanja samega gibnega gradiva in kompozicije, žal ni bilo veliko storjenega: gibni slovar ne prerašča trendovskih okvirjev, ki za ustvarjalca, zavzemajočega se za “neprestano problematiziranje in spreminjanje sprejetih sistemov, tehnik, stanj..." preveč opazno nosijo pečat belgijske plesne scene. Za avtorja Kovačevega kova je odstranjevanje takšnih pečatov lahko le nov izziv. Neja Kos NENAŠMINKANA ZVEZDA Ob koncertu Philipa Glassa v Cankarjevem domu Ko premišljam o fenomenu Philipa Glassa, prihajam do nekaterih temeljnih spoznanj: 1. je mojster oblikovanja (aranžmaja), 2. njegov minimalizem je razviden predvsem kot redukcija do elementarnega in 3. kot skladatelj je otrok zahodne glasbene tradicije. Če povežemo vse tri sklepe, ugotovimo, da tako imenovana zahodna glasba temelji na funkcionalni tonalnosti, v kateri se vsi odnosi harmonije izražajo skozi shemo -tonika, subdominanta, dominanta in spet tonika. Glass je v tipičnem ameriškem duhu poenostavljanja svojo glasbo zares zožil na tri akorde. Zakaj konstrukcije, baročni okrasi, če je vsa glasba od Beethovna do Boba Dylana speljana prav skozi te tri osnovne akorde? Ljubljanski klavirski recital nas je prepričal, da je Glass predvsem vešč aranžer in orkestrator. Ko sem ga poslušal brez običajnega očarujočega zvočnega makeupa, mi je slavni minimalist deloval prazno in nevznemirljivo. Njegova glasba se je kot nenališpana zvezda zdela siromašna in prostaška. Zginila je njena zapeljivost in pokazala je svoj oguljeni obraz: trije arpedžirani akordi: gor dol, dol gor... Philip Glass v Cankarjevem domu, Foto: Žiga Koritnik Ni emocionalna, ni mentalna, ni intelektualna, ni zabavna. Glasba brez značaja. Gre za tri lepe akorde, ki se ponavljajo z malimi variacijami. Namesto skladatelja bi nam lahko igral računalnik ali kakšen mehanični klavir. Če je to minimalizem, je to glasba minimalnega smisla (pomena), in ne minimalnih sredstev, kot se hoče predstaviti. Na vso srečo pa nova Rileyeva in Reichova dela razlagajo pojem minimalizma povsem drugače. Če dodamo še dejstvo, da večina odigranih komadov ni napisanih za klavir, ampak za drugačne sestave, potem je moj sklep takšen: Imeli smo srečo, da smo lahko videli slavnega skladatelja, ki nam je pripovedoval in malo preludiral klavirske skice svojih skladb. Da se je družiti s slavnimi drago, smo se prepričali tudi tokrat. Cena vstopnice (1700 Sit) je enaka ceni CD plošče. Publika ni hotela priznati, daje prevarana, pa je slavneža nagradila z bisom in se tako poklonila živemu spomeniku. Morda je tako tudi prav. O poštenosti Philipa Glassa ne bi rekel nič: kaže, da se je vživel v svojo vlogo, pozablja pa, kako v zgodovini končajo prekmalu postavljeni spomeniki. Boris Kovač JOHN HAMMOND V FESTIVALNI DVORANI Prvič sem ga videl in slišal v video filmu Searching For Robert Johnson. O ploščah nisem imel pojma. Vendar me slovenski mediji niso pustili v nevednosti. Njegovo zadnjo ploščo Trouble No More smo slišali na RŠ, pa tudi na Valu 202. Ne vem, ali se imajo organizatorji za dober obisk zahvaliti solidni promociji, ali pa so mnogi Hammonda poznali že prej. Sodeč po pestrosti publike, bi rekel, da vsakega nekaj. Največ obiskovalcev pa je prignala suša med tovrstnimi koncerti. Hans Thessnik je v K4 privabil kakšnih 200 poslušalcev, a Festivalna dvorana je vsaj trikrat večji prostor. Hammond je že s prvim komadom navdušil. Publike niso ohladile niti pavze, ko je moral menjavati potrgane strune. Drug drugemu sta bila enostavno všeč. Ljubljančani so se pokazali za sorazmerno dobre poznavalce tako predvojnega bluesa, kot tudi velikih mojstrov iz Chicaga, kot je bil Hovvlin' Wolf. Hammond odlično obvlada tako navadno kitaro, kot National Steal. Njegov vokal ni slab in njegove izvedbe polne žara. Verjame v to, kar poje in igra. Verjame, da je blues, katerega revival je sam doživel v 60-ih, tiste vrste muzika, ki more danes ogreti vsakogar, ki je pripravljen prisluhniti. V Ljubljani jih je bilo kar nekaj in na koncu so navdušeno zahtevali še. Svoje umetnosti se je naučil s plošč. Igral pa je tudi z vsemi pomembnejšimi blues glasbeniki svojega časa. In to smo slišali takoj. Sami remaki. Toda ali je remake folk komada sploh mogoč? Ali je skladba na plošči še folk? Ali belec lahko igra blues? Odlično je igral tradicionalne blues komade, tako znane, kot je Johnyja “Guitar" VVatsona. Kjerkoli sem spoznal original, se mi je zdelo,da ga skuša čimbolje posneti, tako z občutji, kot s tehniko. Njegova želja, da bi v kitarski tehniki združil vse stare mojstre od Roberta Johnsona do Blinda VVillieja Mc Tella, meji na norost. Posnemati poskuša tudi njihov glas, zato vokal na trenutke ni prepričljiv. Uspe pa mu, ko poje Howlin’a VVolfa. Ta glas je tako neponovljiv, da ga Hammond niti ne poskuša posnemati in takrat je najboljši. Navdušeno občinstvo je priploskalo dva dodatka in mislim, da nisem edini, ki upa, da se bo pozdrav “nasvidenje v letu ali dveh" uresničil. Tomaž Prošek od tod in tam SKOPSKI JAZZ FESTIVAL Nekdaj najjužnejša republika bivše Jugoslavije je slovela najbolj po odlični narodni glasbi, po tistih pestrih ritmih in zapletenih melodijah. ‘Tga na jug”, je eno makedonskih črnih vin in v njem je mnogo resnice, ker je v makedonski glasbi mnogo žalosti. Ena njihovih pesmi pravi "Što južnije to tužnije”, izvajalci pa so znamenita makedonska skupina Leb i sol. Trenutno so glasbene vezi med Makedonijo in Slovenijo prekinjene, čeprav so bile razvejane in čvrste. Bil sem v Skopju, obiskal sem 12. Skopski festival jazza, in številne prijatelje tega novozgrajenega mesta sem moral seznaniti z dogajanji v Emoni, pa Zagrebu, Sarajevu itd. Hkrati sem vpijal vse, kar je ostalo po dveletni prekinitvi tesnejših stikov. Moral sem povedati, da je umrl Dragotin Cvetko, njegovim bivšim študentom pa seveda odgovarjati, zakaj mi tu “zgoraj" nimamo jazz festivala, kot je njihov; pa da je Druga godba uspela in če bi lahko prihodnje leto sodeloval kakšen njihov ansambel, in da bo v Radencih obnovljeno srečanje Big Bendov... Dan pred začetkom festivala (22.-26. oktober) je bil redni koncert Makedonske filharmonije, posvečen 200-letnici rojstva Gioacchina Rossinija. Izvedli so njegovo Stabat mater. Koncert je bil v dvorani bivšega doma JLA. Ansambel so okrepili gostje iz Beograda, Maribora in Splita, dirigiral je Spličan Ivo Lipanovič, dvorana je bila nabito polna, koncerta pa se je udeležil tudi predsednik države Kiro Gligorov. Izvedba je bila korektna, čeprav včasih zaradi dvorane nekoliko zvočno prazna, med solisti pa je zablestel basist Ivica Šarič iz Sarajeva, ki sedaj poje v Mariboru. Po koncertu je bil sprejem, da se vidi, koliko kultura velja. Očitno je bilo, da so koncerti Makedonske filharmonije ena stabilnih točk potrjevanja makedonske kulturne identitete v času, ko se želi mlada država postaviti na noge. Mladi kulturni minister Turčin Ismail Džumer mi je pripovedoval, da država z vsemi močmi podpira takšne koncerte, pa tudi Jazz festival, Ohridsko poletje (ki je tudi bilo) in podobne glasbene manifestacije. Skopski jazz festival zibajo v svojih nedrih mladinske kulturne institucije, predvsem Dom mladine 25. maj, ki je sedaj postal Mladinski kulturni center, njegov začetek pa je podoben vsakemu enakemu glasbenemu dogajanju, seveda po ljubiteljski plati. Pametno ravnanje je v teh desetih letih nadgradilo uvodno dejavnost in tako je postal danes Skopski jazz festival eden najpomembnejših festivalov srednje kategorije v Evropi. To pomeni, da so sposobni organizatorji, ki jih vodita ing. Oliver Belopeta in Goce Dimovski, s pametno izbiro izvajalcev, predvsem ameriške sodobne jazz glasbe, uspeli ustvariti krog sodelavcev in publike in so tako po tej poti pridobili nove in nove sponzorje in kolikor je mogoče obilno državno podporo (nastopajoče prevaža letalo vlade Republike Makedonije!). Taka odlična organizacija pa je mnoge znane glasbenike zvezala z organizatorji in tako prihaja do posebnih glasbenih projektov, namenjenih temu festivalu... Tako je letos festival trajal pet namesto tri dni in si privoščil tudi posebno filmsko projekcijo in čudovito razstavo francoskega fotografa Phillipa Rosignoleja, ki sicer živi v Solunu. Novonastali Skopje jazz festival d.o.o. je tematski večer posvetil tudi Theloniousu Monku in izdal svoj prvi CD z glasbo llija Pejovskega. Skratka, tisto, kar je Mednarodni jazz festival v Ljubljani (včasih na Bledu) imel, pa nato izgubil, je počasi in zagotovo z dobrimi potezami pridobil skopski festival. Če izvzamemo zadnji večer (26. oktobra), ko je nastopil veliki ansambel afriškega pop zvezdnika in veterana Salifa Keite, je program potekal brez zastojev, padcev ali drugih težav. Res ni bilo posebnih novosti s področja jazza, vendar je šlo bolj za nastope vrhunskih jazzistov. In to je bilo dovolj, da je občinstvo vsak večer napolnilo dvorano s 1500 sedeži in uživalo v glasbi. Prvi, Monku posvečeni večer smo se srečali z veteranom, pianistom Randyjem VVestonom ter njegovim neverjetno energičnim igranjem in novimi pogledi na zapuščino velikega mojstra, ki mu je sledil duet saksofonov, Steve Pott in Steve Lacy s komornim in discipliniranim nastopom. Vsekakor pa je bila poslastica večera predstavitev celovečernega dokumentarca, poimenovanega po Monkovi skladbi Straight No Chaser avtorice Charlotte Zvverin, katerega producent je znani ljubitelj jazza in cineast Clint Eastvvood. Gre za dokumentarne posnetke Monkovega igranja v petdesetih letih po newyorških jazz klubih, s katerimi je razbijal klasično strukturo jazza; Monkovo udarjanje po klavirskih tipkah je vse prej kot klasični jazz. Sledijo scene iz vsakodnevnega življenja, v katerih je prav tako "odštekan" kot v svoji glasbi, ki je bila pred časom! Nato spomini sodelavcev ter pianista Barry Harris in Tom Flanangan, ki izvajata Monkovo glasbo na dveh klavirjih. Zagotovo eden najboljših filmov, kar jih je kdaj nastalo o kakem jazz junaku. V naslednjih dneh so se zvrstili še: kanadski krilničar Kenny VVheeler s svojim kvintetom, v katerem igrata tudi kitarist John Ambercrom-bie in bobnar Joe La Barbera (ognjevitejše muziciranje, kot bi pričakovali od varovancev ECM!); trio kitarista Johna McLaughlina, ki se je vrnil k električni kitari in Hammond orglam (v triu je nastopil tudi fenomenalni bobnar Dennis Chambers); kvartet basista Johna Patitucija; pevka Abbey Lincoln ob spremljavi odličnega mladega klavirskega tria ter Gonzalo Rubalcaba in njegov kubanski kvartet s koncertom, podobnim tistemu v Ljubljani. Zadnji dan je sklenil Salif Keita s svojim afro-francoskim plemenom, ki je pripravil pravo fešto. Škoda, da se Salif Keita ali kdo od ostalih glasbenikov ni ustavil v Ljubljani. Še nekaj podatkov o tej smotri. Programski material je bil sijajno oblikovan in tiskan v Avstriji in tudi medijska pozornost je bila izredno velika (v Skopju v tem trenutku deluje kar 20 radijskih postaj, od katerih ena z imenom Klasik FM oddaja samo resno glasbo z odličnim izborom in komentarji), izostali so le jam-sessioni, ker zgradbo MKC obnavljajo. Skratka, “Skopje ima mikro klima...i odličan jazz festival" znova parafraziramo stihe ene izmed skladb Leb i Sol. Ognjen Tvrtkovič r.no) toctaa «oi «opnctei«n euponcoMi« nnctpyuc«tn. My IKK A NO|A II') Aljlp«Krt ObU‘ MtnoHHyii.i h« «opn" nnn m.i (.»n«}iom riocn« narrvcMM i oflttiia bo Aucpn«* |* cnnua oiKMiia DnanoH i^bn« tlo 198S c« con« no flapnii m to* Mo |a «01.1,1« npOdiptnniiatA ti» noroii*i« Kapnepa /!»«.• ro/m«n »ifiiui yuitn /)«• onriMsiiM n no** t!or n«AM«in Amuh p »ji ftMc«ofpapM«py«Ma tpyna >pnv Ka«o rn«otvopnj >i*ctanyna uo nary rpyr)M. »o nuflOccTHio ce npoccitvua na l«na/i>*Ata oOana noto a opaMaticN co bo po/vi«'J >»M|a io urxyiM hmcto no lt>n flnn«! *Mt Knap« lupn Hapnn ta« Hfl|Mto ha AMtonornCKota n i/kanne o fl >oa ttpvMu Cvnta 11 3MaHajHM vpnnvonn flocimoAmuMOTO 0tcyct»0 na AncKot paCKMTo npocMtn ton flMnnonn io npennnyn.i so -"l nototo«o• na ,v)Biv,rcemrr robnim n co ipn nponpaCHn I anOyMn tpnvMi{Mmio cu upana na ci4<»iata bnn K.iptop n * l.On /Innuonn flonrc (.* (\nato MaponcMM tiu»m«h na vr jot ; Ino OH.ia i o/imia oftpmaa m .mioammmkh noni^apt un •«y|opui«noi • Kapnem ion ' no| n «oh*sho io notupAM ■acnyMannnt ctatyc na t&n (Vimonn mako fonou.i »neifla f Abbey Lincoln - vo Rodney Kendrick - pli Michael Bowie - ba Aaron Walker > dr od tod in tam BID-BERLINSKI NEODVISNI DNEVI Berlin je vsaj v določenih obdobjih glasbeni center sveta. Prav v mesecu novembru se je tam zvrstilo veliko glasbenih dogodkov. Naj omenim le teden židovske kulture v Židovski sinagogi, kjer so nastopali Klezmatics in celo Allen Ginsberg, ter festival improvizirane glasbe iz sedmih evropskih mest. Vseeno pa so največ pozornosti vzbudili Berlinski neodvisni dnevi, ki so potekali od 11. do 14. novembra. To je bilo že šesto srečanje glasbenikov, založb, distribucij, medijev, agentov, promo-torjev in organizatorjev festivalov. Letošnji sejem je sestavljajlo dvanajst samostojnih enot, ki so se razlikovale predvsem glede na glasbene zvrsti, ki so jih zastopale. Ze lani je bilo opazno, da rock na BID počasi izumira in da so vse bolj prisotni predstavniki t.i. world mušic scene, kamor lahko brez zadržkov uvrstimo tudi folk & roots. Letos je bila ta razlika še največja. Pa tega ne bi mogli reči po tem, kar je bilo videti in slišati v večernih urah na 18 klubskih prizoriščih. Razlika je bila najbolj opazna na okroglih mizah, predvsem pa pri stojnicah, za katere so poskrbeli pri berlinski Piranhi, firmi, ki je poskrbela, da je v sektorju Worldwide Musič Days vse potekalo odlično. To je pomenilo, da so se vsi zainteresirani lahko zbirali na enem mestu, tako da so bile informacije ves čas na voljo. Ena najbolj obiskanih konferenc je bila predstavitev EFVVMF (The European Forum of Worldwide Musič Festivals) in njegovih članic, ki jih je že več kot dvajset. To je združenje evropskih “vvorld mušic” festivalov, nastalo pred tremi leti prav na BID, in v katerega se počasi vključuje tudi Druga godba. Sicer pa bistvo konference ni bilo reševanje problemov, ampak bolj izmanjava informacij in mnenj. Poglejmo še konkretno ponudbo. V rockov-skem delu so izstopali Killdozer, Aliče Donut in Dead Moon. Na blues večeru so se predstavili Screamin’ Jay Havvkins, Luther Alli-son, Joanna Connor in Louisiana Red. Koncertni del Worldwide Musič Days je potekal štiri dni s štirinajstimi nastopajočimi. Izkazali so se Nizamettin Aric iz Kurdistana, ki je igral saz, Abdel Gadir Šalim s svojimi Ali Starš iz Sudana, Sergej Kurjohin s Heavy Metal Klezmer bendom, v katerem je natopil tudi trobentač Frank London (Klezmatics), Slobo Horo, ki so odlični “balkanci" iz Finske, in domačini Skasdrovvje, skupina, sestavljena iz dveh zasedb, ki igrata ska in balalajke. Sedmi Berlinski neodvisni dnevi bodo potekali od 13. do 16. oktobra 1994. Bogdan Benigar jaCuKh S H 0 P SREČANJE OB REKI Širše občinstvo pozna Ryja Cooderja predvsem po filmski glasbi, saj je z razpoznavnim zvokom svoje kitare polepšal veliko filmskih zgodbic. Rodil se je leta 1947 v Kaliforniji. Kultni pevec bluesa in gospela, predvsem pa odličen kitarist Reverend Gary Davies ga je naučil prvih glasbenih korakov. Cooder je v šestdesetih letih srečal Taja Mahala in se pridružil skupini Rising Sons. Njegovo kitaro lahko slišite na ploščah glasbenikov, kot so: znameniti pevec Captain Beefheart, skupina Crazy Horse (poznamo jo po sodelovanju z Neilom Youngom), pesnik in pianist Randy Nevvman ter kultna rock-ovska skupina Little Feat. Glasbeni kritiki ga označujejo kot eklektičnega glasbenika. Iz Cooderjeve glasbe namreč vejejo vplivi kitari, uglašeni na akord. Če bi hoteli podrobneje razkriti skrivnosti Bhattove glasbe, bi morali opraviti pravo muzikološko raziskavo. Ry Cooder je bil navdušen, ko je slišal glasbo tega virtuoznega indijskega glasbenika. Ko ga je srečal v nekem motelu v Santa Barbari v Kaliforniji, ga je povabil na snemanje v mestno kapelo. Gre za improvizirano glasbo - skladbe trajajo okoli 10 minut - zgrajeno na temeljih dveh bogatih glasbenih tradicij: drsečega bluesa, ki ga je Cooder povzel iz glasbe ljudskih glasbenikov, kot so bili B.W. Johnson, Gary Davies in Joseph Spence; ter indijske, nekoliko razvlečene in hipnotične godbe. Lepa skladba Isa Lei še najbolj spominja na Cooderjevo glasbo iz legendarnega filma Pariš Texas. Omeniti moramo še ritem sekcijo dveh glasbenikov: Cooder-jev štirinajstletni sin Joachim je igral na dumbek, Sukhvinder Singh Namdhari pa na tablo. Ry, Joachim, Sukhvinder, Vishwa Mohan O različnih glasbenih tradicij: bluesa, glasbe z meje med Teksasom in Mehiko, jazza, gospela in drsečih zvokov glasbe s Havajskega otočja. Ry Cooder je pred kratkim izdal zelo zanimivo ploščo z naslovom A Meeting By The River, posnel jo je ob pomoči indijskega glasbenika Vishwe Mohana Bhatta, ki igra glasbo Hindustana, klasično glasbo severne Indije. Bhatt igra na unikaten doma narejen instrument, pravijo mu Mohan Vina. Gre za posebno različico akustične kitare, nekoliko podobno jazzovskim kitaram iz dvajsetih let, sitarju - Bhatt se je učil pri mojstru Raviju Shankarju in najbolj znani navadni akustični Ry Cooder in Vishwa Mohan Bhatt se tokrat razdajata v izredno privlačnem kitarskem slogu. Vendar se njuna vizija razlikuje od obupnih poskusov različnih rockovskih glasbenikov, ki so v svojo glasbo vpeljali prijeme, značilne za vzhodnjaško glasbo, a so se izgubili v razvodenelem in dolgočasnem prebiranju sitarskih strun. Cooder, ki zelo rad igra tudi glasbo ameriških potepuhov Woodyja Guthrieja in Leadbellyja, je sicer nepredvidljiv glasbenik, a mu tokrat morate prisluhniti. Jane VVeber od tod in tam ZCODNJA ZAIRSKA POPULARNA GLASBA (6. del) Ta zaporedna srečevanja z zgodnjim, po pristopu tudi antologijskim obdobjem zairske popularne glasbe, kot je nastajala konec 50-ih in v začetku 60-ih, po Josephu Kabase-leju aka Le Grand Kalleju in morda še večjem Francu, nadaljujemo s tretjim velikanom, ki je danes znan predvsem pod imenom Tabu Ley. Dobrih petintrideset let je tega, kar je Pascal Tabu (sicer mnogo bolj znan kot Signeur Rochereau ali Tabu Ley) eden prvih glasov zairske, pa tudi afriške popularne glasbe. Ves čas v hudi prestižni tekmi, najprej z Le Grand Kallejem, pa potem dolga leta predvsem s Francom, s katerim sta si delila prvenstvo v popularnosti in samo prizorišče, SREČNA AFRIKA Igrače, ki jih afriški otroci delajo sami iz najrazličnejših odpadkov, so lepe, presenetljive in predvsem ganljive. Izdelujejo to, kar vidijo, si želijo razumeti in po čemer hrepenijo. Najbolj so jim pri srcu kamioni, avtomobili in motorna kolesa, ki jih privežejo na vrvico in vlečejo za sabo. Otroške duše se tudi nikoli ne naveličajo razvozljavati skrivnostni vrtečih propelerjev nedosegljivih in nenavadnih letal ter helikopterjev. Najimenitnejši v tej paradi otroške ustvarjalnosti in domišljije pa so prav gotovo radio-kasetniki. Izdelujejo jih iz mehkega lesa rafija palme in okrasijo z plastičnimi odpadki in napisi. Vgrajene imajo mehanizme iz kartona in sukanca za avtomatično odpiranje vratc in premikanje kazalca za iskanje radijskih postaj. Otrok lahko poišče vsak radijski program od Bamaka do Kinšase, za glasbo pa poskrbi kar sam. Dečka Abrahama, ki si je naredil takšen radio, sem nespametno vprašala, zakaj ga uporablja. "Zaradi glasbe, vendar!", je začudeno odvrnil, ko mi je poklonil svoj "International Supersonic”. In kar se glasbe tiče, Abraham prav gotovo ni v zadregi, saj je znan kot najboljši pevec v zboru metodistične cerkvice v svoji majhni ganski vasici. Verjetno si povsod v revnih deželah otroci delajo igrače sami, toda radio-kasetnik je nezmotljivo “afriška" igrača. Glasba leži v srcu afriškega življenja; je vpletena v monotonijo vsakdana prav tako močno, kot v njegovo slovesnost. Ritem je povsod in vedno. Otroci seveda ne pozabijo na svoje avtomobilčke, izdelane iz starih pločevink, pritrditi anteno. Poleg koles, velikega prtljažnika in zanesljivih vzmeti, ki so nujno potrebne, če "voziš" po afriških cestah, je antena videti kot nepogrešljiv del prevoznega sredstva. Kratkohlačneži prav dobro vedo, da se odrasli bolj potrpežljivo premetavajo po natrpanih ganskih avtobusih ob ritmu Highlifa in če tega ni, si pomagajo sami. Redkeje zapojejo v zboru, največkrat se spozabi kakšen zdolgočasen, posebno zaigran ali otožen ali morda zaljubljen potnik. In drugi zamakneno prisluhnejo in prav nihče ne osumi osamljenega pevca, da je malo čez les. Ganci globoko spoštujejo nenavadno in spontano obnašanje in to dela njihovo deželo tako zelo edinstveno, ter kljub rednim policijskim kontrolam in razbohotenemu uradništvu, svobodno in prisrčno. Dva radio-kasetnika sta se, skupaj z več stotimi igračkami iz Gane in Burkine Faso, po zapletenih naključjih znašla v Sloveniji. Od 15.decembra 1993 do 15.februarja 1994 si jih lahko ogledate v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani, na razstavi, imenovani "Srečna Afrika". Besedilo in fotografija Sonja Porle ter v zadnjih letih z zairskimi glasbenimi mladimi levi, je vse do danes ostal predstavnik naprednega "african jazz" stila. To je v svojem delu dokazoval z vztrajnim ohranjevanjem ognjemeta novih plesov in ritmov, poetičnih, celo romantičnih besedil, novih modnih izrazov in oblik odrskega nastopa. Njegov opus, ki šteje prek 160 albumov in prek 2000 pesmi, ga seveda uvršča v tisto supertežko kategorijo, v kateri je (bil) vsaj med zairskimi glasbeniki samo še Franco. Toda tu se podrobnosti med njima končajo. Če je Franco igral “koreninsko" verzijo zairske rumbe, potem se je Tabu Ley izkazal s svojimi melodičnimi, sladkospevnimi baladami, kar je navdihnilo novo generacijo zairskih ustvarjalcev, od skupine Empire Bakuba in danes že zvezdnika Kanda Bongo Mana in Langa Langa Starš in Victorija Eleison. Tabu Ley je bil rojen kot Pascal Tabu leta 1940 v Bandoundou. Obiskoval je eno najbolj prestižnih šol v Kinšasi, s katere so prihajali mnogi zairski pomembneži. Njegov prvi usodni glasbeni vpliv je bil Le Grand Kalle, katerega pesmi je prepeval že v šoli. Leta 1955 mu je njegov prvi javni nastop na nabito polnem Stadionu 20. maja prinesel nenaden uspeh. Bilo mu je 14 let in čez noč je postal najmlajši zairski glasbeni zvezdnik. Naslednje leto sta se srečala s Kallejem in zanj je začel pisati pesmi, ki pa jih je Le Grand Kalle izvajal vse pod svojim imenom. Šele tri leta kasneje so mu s skladbo “Kelia" priznali vse avtorske zasluge in priblično tedaj, leta 1959, se je tudi pridružil Kallejevi skupini L’African JAZZ kot enakovredni član, hkrati pa že tudi kot umetniški direktor, torej z nalogami, ki jih je opravljal skupaj s kitaristom DR. Nicom in pihalcem Manujem Dibangom, sicer po poreklu Kameruncem, pozneje vse do danes enim njavečjih afriških zvezdnikom Tri leta kasneje je prišlo do dejanskega razpada Kallejevih L’ Africa Jazz, saj so zaseddbo zapustili in odšli na svoje vsi njeni pomembnejši člani. Rochereau aka Tabu Ley se je znašel skupaj z Rogerjem Izeidijem, kitaristom Dr. Nicom in Dechaudom na čelu nove zasedbe African Jazz, ki pa je zelo hitro razpadla. Tako je skupaj z Nicom in njegovim bratom Dechudom oblikoval African Fiesto. Tako je Tabu Ley , tedaj še Rochereau, z občasnim dodatkom Pascal, leta 1962 in 1963 vodil lastno zasedbo L’African Fiesta, s tem pa postal ne samo samostojen, ampak tudi vedno bolj izrazita konkurenca Francu. To mu je zelo hitro prineslo še en dodatek k imenu - Le Seigneur Rochereau. Vendar pa se za zairsko popularnoglasbeno sceno zgodnjih 60-ih poznane permutacije, povezane z njegovim imenom še niso končale. Nekje leta 1965 so se razšli tudi glavni tvorci L’ African Fieste.Nico in njegov brat Dechaud sta šla po svoje ter zasnovala svojo skupino African Fiesta Sukisa (kar je, mimogrede, prvo znano spogledovanje v imenu skupine s tedaj vedno bolj uveljavljajočim se pojmom soukus), Ley pa je dodal istemu nazivu pridevnik National, pozneje pa je ime spremenil v Afrisa. Skupina, ki bo nato razpršila njegov glasbeni ugled tako po Afriki, kot po Evropi, se je od tistih časov imenovala L’ Orchestre Afrisa. (se nadaljuje) Zoran Pistotnik od tod in tam BUDIMPEŠTA - MESTO GLASBE POVRATEK K CSANGOM Budimpeštanski pop je morda v brezvetrju, toda tamkajšnje ljudske plesne hiše so hrupne in pristne. Pravili so, da se Madžar ob ničemer bolj ne napije, kot ob goslaču in kozarcu vode. Dandanes imajo Madžari sicer raje slivovko, toda goslači so še polno zaposleni in njihov stil je še vedno arhaična, skoraj psihedelično kompleksna vaška muzika, kakršna je pred stoletjem zaposlovala domišljijo Bele Bartoka. Bartoku se je tedaj zdelo, da ta glasba izumira, vendar se je hudo motil. Vsako noč konec tedna v Budimpešti lahko skoraj pozabimo, da smo v postmodernem, s cedeji in technom bombardiranem dvajsetem stoletju. “Plesne hiše" (tanchaz) so opomin, da so žuri vzhodnoevropskih tradicionalnih ljudskih kultur trdnejši kot karkoli drugega. Na tipično noč v natrpanem baru s polno paro igra vaška ciganska goslaška skupina. Nekaj mlajših glasbenikov ob tem improvizira in stotine ljudi postaja prav zares omotičnih, ko se sučejo ob starinskem čardašu. Nato skupina preide v legenyes, moški solo ples, in drug za drugim se fantje v vsakdanjih oblekah približujejo skupini, prikimavajo množici in izginevajo v metežu zvijanja, počepov in potrkov s čevlji. “Tanchaz gibanje", kot ga sedaj imenujejo, se je pričelo v ranih sedemdesetih med mladimi Madžari, utrujenimi od centralno diktiranih “prečiščenih" verzij folklore. Preporod sta vodila violinist Bela Halmos in pevec Ferenc Sebo. Obiskovala sta starejše podeželske muzikante in se povezovala s tradicijami, ki so bile na podeželju še zmeraj močne. Iskanje “bistrih izvirov" ljudske glasbe je vodilo v Transilvanijo, sedanji del Romunije, kjer je osamitev ohranjala starodavno glasbo, ki je na Madžarskem že pričela temeljito usihati. Ob povratku v Budimpešto so urbane skupine odprle “plesne hiše”, ki so temeljile na transilvanskem modelu - najete sobe, v katerih si mladi ljudje omislijo svojo zabavo z goslimi, plesom, pivom in prepovedano slivovko. Najslavnejša od “tanchaz” skupin, Muzsikas, je uporabljala grobe, tradicionalne zvoke transilvanskih godalnih skupin in neposrednost besedil ljudskih pesmi v protest madžarski vladni kulturni politiki trde roke in s tem oskrbela disidentsko gibanje z glasbenim glasom, kakršen lokalnemu rocku nikoli ni uspel. Dandanes plesne hiše še vedno trdno stojijo. Temeljna instrumentacija tradicionalističnih skupin obsega vodilno violino, kontrabas s črevnatimi strunami in kon-tro, tristrunsko violo s prirezano in znižano kobilico, ki omogoča igranje polnih, bogatih akordov v nesimetričnih transilvanskih ritmih. Ansambel lahko dopolnjujejo gosli, cimbale, dude z dvocevno prebiralko, lajna in različna pihala. V današnjih časih lahko ciganske godalne skupine iz transilvanskih vasi uradno nastopajo v Budimpešti in tako vzdržujejo hrupno in pristno “vaško občutje" plesnih hiš. Zadnja manija je Csango muzika. Csangi so Madžari, ki prebivajo v dveh žepkih v pokrajini Gyimes in v Moldaviji. Igrajo robato, energično glasbo, v kateri se zrcalijo najstarejše madžarske tradicije. Ob uporabi glasbil, kot so gardon (čelu podobno godalo, po katerem se udarja s palico), koboz (brenkalo, podobno arabskemu udu, a manjše in glasnejše) in moldavski kaval (flavta s petimi luknjicami), je tradicionalna Csango muzika obrizgala folk sceno z glasnim, trdnim ritmom. Tudi manjšinske skupine na Madžarskem so udeležene v tej živahni sceni. Kalyi Yag izvajajo glasbo sodobnih romskih skupnosti na Madžarskem. V vlaški ciganski glasbi sicer prevladuje vokalna tradicija, toda ciganski potujoči delavci, ki so prišli v Budimpešto, so v petdesetih privzeli kitaro, mandolino, tamburico in kovinsko posodo za mleko kot tolkalni instrument (ki zveni nekako kot Yoruba govoreči boben). Srbsko in hrvaško manjšino zastopajo tamburaške skupine. Židovsko Klezmer glasbo je na Madžarskem pred nekaj leti oživil Budapester Klezmer Band in Muzsikas so ravnokar izdali CD z židovsko glasbo iz Transilvanije skupaj s starima ciganskima muzikantoma, ki sta igrala na židovskih svatbah še pred holokaustom. Skupini, kot sta Vasmalom in Hegedos, prepletata tradicionalne zvoke z jazz in world mušic občutji. Saksofonist Mihaly Dresch staplja avantgardno improvizacijo s kmečkimi žalostinkami in romunskim sopranskim saksofonom (tarogato) v resnično originalno jazzovsko govorico. Budimpešta ponuja raznotere klube z živo glasbo, ki so voljni angažirati gostujoče skupine prav tako, kot že uveljavljeni pro-moterji, kakršen je Multimedia. Poletni festivali tradicionalne glasbe rabijo tudi kot vitrine za dosežke iz tujine. Tisk v angleščini sproti seznanja obiskovalce s prihajajočimi dogodki in zagotavlja pokrivanje folk scene za tiste, ki niso vešči madžarskega jezika. Bob Cohen je v New Yorku rojeni pisec in glasbenik, ki deluje v Budimpešti. Prevedel ROR. Živa ilustracija pričujočega sestavka se obeta že v ponedeljek, 20. decembra ob 20.30 uri v Galeriji ŠOU na Kersnikovi 4 v Ljubljani in v torek, 21. decembra ob 19.00 uri v Grajski dvorani v Murski Soboti. Nastopila bo ena najstarejših in vodilnih madžarskih folk skupin Makvirag iz Budimpešte. Csaba Szijjarto, Zoltan Katai in Valus Gabor bodo na koncertih izvedli poseben program z naslovom Božične pesmi, ki pravzaprav zajema madžarske kolednice, napitnice in nabožne pesmi od Miklavža do Treh kraljev. Glasbeniki so čisto zaresni multiin-strumentalisti, saj igrajo na malone petdeset različnih glasbil in glasbilc iz ljudske uporabe. Skupina Makvirag v Csango zasedbi Makvirag na koncertu v blejski Okarini poleti 1993, Foto: Žiga Koritnik POGOVOR o cimbalah in bandi urn pripoveduje Andrej Sobočan Mi'ii če 2e nisi edini, sl pa gotovo eden redkih mladih clmballstov pri nas. Cimbale so v Sloveniji, razen v Prekmurju, dokaj neznano glasbilo? Res sem eden redkih, ki igrajo na cimbale. V Prekmurju sta menda še dva starejša možakarja, ki jih igrata, kolikor pa mi je znano, sem najmlajši. Cimbale poznajo na Madžarskem, Češkem, Slovaškem, v Romuniji, Vojvodini in v Prekmurju. Tukaj so se obdržale, ker je bilo Prekmurje dolgo časa pod Madžarsko. Cimbale so glasbilo, ki je nastalo v prejšnjem stoletju na Madžarskem; izšle so iz opreklja. Imajo 123 kovinskih strun, ki so pripete na precej veliko leseno mizo s štiripii nogami. Strune so razdeljene na melodični in basovski del. Melodični del ima za vsak ton po štiri strune, basovski pa po tri. Po strunah se udarja z lesenimi paličicami, ki so na konceh omotane z vato in sukancem; nekateri igrajo tudi brez tega omotka. Strune so sicer uglašene kromatično kot pri klavirju, vendar si toni ne sledijo povsem po vrsti, so razmetani, kar je precej komplicirano. Glasbilo ima tudi pedal za dušenje tonov, ki deluje podobno kot pri klavirju, dušilci od spodaj pritisnejo na strune. Cimbalam v Prekmurju pravijo tudi cingule. Kako, da sl se odločil prav za ta instrument? Sl prej že igral kaj drugega? Kdo te Je učil? Za cimbale sem se ogrel v rani mladosti, nekje pri osmih letih, ko sem s starši hodil v bližnjo gostilno Baranja. Tam so vsak večer igrali, med muzikanti je bil tudi lastnik gostilne Miško Baranja, igranje na cimbale meje tako prevzelo, da sem vedno, ko smo bili tam, ves večer presedel ob Mišku in cimbalah. Po takšnem mojem navdušenju smo se z Miškom in mojimi starši dogovorili, da bi se začel učiti igranja. EG3 Kakšni so tvoji spomini na učitelja? O svojem učitelju imam zelo pohvalno mnenje, saj je ravno nama uspelo, da meje naučil igranja; pred mano je imel namreč okrog deset učencev, vendar so vsi prej obupali. Učil me je z veseljem, v težkih trenutkih me je bodril, prirejal je nastope ter mi s svojo potrpežljivostjo vedno pomagal. Najbolj mi je ostal v spominu dogodek, ko je bil pri vaji njegov brat Ele-mer, prav tako glasbenik. Takrat mi je namreč Miško rekel, da bova poskusila nekaj novega, in sicer, da bova oba hkrati igrala na iste cimbale. Jaz naj bi igral na pravi strani, Miško bi poskusil z nasprotne strani. Toda po dveh urah tega treninga nisva uspela naštudirati niti dveh taktov in Miško je rekel: "Zdaj pa pavza!” Po pavzi pa mu brat reče: “Kaj se ti stari spravljaš pred cimbale, če pa je tvoje mesto za cimbalami? Poskusita obratno!" In tako tudi sva po težkih mukah naštudirala, pilila sva pa kar nekai tednov. Glavno, da nama je uspelo! Mfli cimbale pri nas povezujemo z ljudsko glasbo, čeprav se nanje da igrati tudi kaj drugega. Madžarski skladatelj Zoltan Kodaly jih je na primer uporabil v suiti oziroma spevoigri Hary Janos, pa Igor Stravinski v historični burleski Renard. Zadnje čase jih poskušajo uporabljati tudi v pop glasbi. Na cimbale se da igrati pravzaprav vse, kot na druga akordična glasbila. Vendar imajo nekako čustven, melanholičen zvok in so zaradi tega posebej primerne za takoime-novano "halgato" glasbo. Halgato po madžarsko pomeni umirjeno, v tem občutju so na primer prekmurske pesmi Točila san čarno vijno, Venci vejli, Zrejlo je žito, San se šetao, kijih lahko igram sam kot instrumentalne melodije. Pri hitrih skladbah, kot so v Prekmurju recimo Tkalečka, Sotiš... in na Madžarskem čardaši, pa igram spremljavo. Na češkem igrajo na cimbale mazurke, v Vojvodini pa poleg madžarskih tudi starogradske. V skupini Marko banda v glavnem igramo prekmurske ljudske pesmi in plese ter madžarske pesmi in čardaše, zaigramo pa tudi ponarodele slovenske valčke in polke. i«Mi v tej skupini se ukvarjate z ljudsko glasbo; kako ste prišli skupaj? Sprva sem nastopal sam oziroma skupaj z Beltinsko bando Kociper-Baranja, ki je godla na samostojnih nastopih ponavadi v večji sestavi, spremljala pa je tudi folklorno skupino iz Beltinec. V to bando smo vključili tudi Boštjana Rousa, kije plesal pri tej folklori, znal pa je tudi pihniti v klarinet. Moj že omenjeni, žal pokojni učitelj Miško Baranja naju je z Boštjanom naučil nekaj pesmi, da sva lahko tudi sama nastopala. Tako sva nastopala dve leti. V začetku leta 1990 pa seje v Beltincih porodila ideja, da bi imeli mlado bando. Slavko Petek, ki je tudi plesal pri folklorni skupini Je v šali nekoč obljubil, da se bo naučil igrati na kontrabas, če najdemo še violinista, imeli smo srečo in prek ljutomerskega moškega pevskega zbora, ki gaje takrat vodila Ivica Budna, spoznali fantiča Samuela Budno, takrat učenca osmega razreda, kije prvič zagodel na violino, ko je bil star štiri leta. Maja tega leta sta začela Samo in Slavek obiskovati Miška Baranjo, ki ju je poučeval - Sama predvsem v prekmurskem in madžarskem melosu, Slavku pa je kazal prijeme na kontrabasu. Ker pa je Mišku in bandi, ko so začeli sodelovati z domačim pop glasbenikom Vladom Kreslinom, ostajalo bolj malo časa za nas in za folkloro, smo začeli delati z Borisom žaligom, ki že trideset let vodi beltinsko folkloro, igra na harmoniko in je dober poznavalec prekmurskih melodij. Naš prvi nastop je bil sicer čista polomija, zato pa smo potem veliko vadili in pilili našo muziko, ime Marko banda ponavadi ljudi, ki nas še ne poznajo, zavede, da pomislijo, daje kateremu od članov ime Marko. S tem imenom radi pokličejo violinista ali cimbalista. Vendar ima naše ime izvor v ravenskem delu Prekmurja, kjer vse ljudi kličejo Marki. Ta naziv naj bi dobili po zelo stari prekmurski pesmi Marko skače, kije menda nastala na območju Beltinec. Mfli Pogosto nastopate, kam in za kakšne priložnosti vas največ vabijo? V dveh letih aktivnega nastopanja smo zabeležili okrog 130 nastopov. Godli smo že po skoraj celotni Sloveniji, na Madžarskem, v Avstriji, Nemčiji, Italiji, letos Foto: Nataša Juhnov 1. Miško Baranja in Andrej Sobočan za cimbalami na koncertu Beltinške bande v kviru Druge godbe 1986, Foto: Božo Dolenc 2. Marko banda na Drugi godbi 1992, Foto: M. Mrva 3. Marko banda na nastopu v Svečini: (z leve) Boštjan Ftous, Slavko Petek, Andrej Sobočan, Samo Budna, Foto: Darja Zemljič pa tudi v Južni Ameriki. Največ nastopamo v zdraviliščih Moravske toplice in Radenci, zanje hodimo tudi po sejmih, kjer predstavljajo svojo turistično ponudbo. Sodelujemo tudi z ZKO Murska Sobota, Pomursko turistično zvezo, z občino Murska Sobota in drugimi prireditelji, ki nas pač povabijo. Letos smo gostovali v vseh omenjenih državah, nekaj skupaj z Beltinsko folklorno skupino, ki jo spremljamo. V Ingolstadtu v Nemčiji smo bili skupaj s pomurskim gospodarstvom na sejmu MIBA kar cel teden. Prek Glasbene mladine Slovenije smo načrtovali tudi udeležbo na letošnjem Ethno campu in festivalu v Falunu na Švedskem, vendar nam je zaradi gostovanja v Južni Ameriki preprosto zmanjkalo časa, dopustov. EU v Južni Ameriki ste bili septembra. kako je bilo? Gostovali smo pri naših izseljencih v Argentini in Urugvaju, kamor so nas povabili v prvi vrsti prekmurski rojaki iz Bernala, predela mesta Buenos Aires, ki so praznovali petdeseto obletnico ustanovitve svojega društva. Ob tej priložnosti so si zaželeli nekaj pristnega, identičnega iz Prekmurja; prek Slovenske izseljenske matice so prišli do nas in mi se vabilu seveda nismo odrekli. Začele so se temeljite priprave na dolgo pot, treba je bilo narediti pravilno zaščito za naše instrumente, jih zavarovati... Vedeli smo, da bomo nastopali tudi v slovenskih klubih, kjer Prekmurcev ni ali pa so v manjšini. Zaradi tega smo s sabo povabili tudi Borisa Žaliga s harmoniko in naštudirali tudi druge slovenske ljudske plese in pesmi. Na soboškem radiu Murski val pa smo za to priložnost posneli tudi kaseto z naslovom San se šetao. Pot je bila dolga in že na začetku so se pojavili problemi, ko nam na tržaškem letališču niso hoteli spraviti v letalo krsti podobnega kovčka, v katerem je bil kontrabas. Slavek bi tako najraje sam ostal doma, ko je videl, da bo moral kontrabas nazaj v Prekmurje. Predstavnik matice nam je zatrdil, da bomo kontrabas dobili pri naših izseljencih, in tako je tudi bilo. v Argentini, v Buenos Airesu smo bili tri dni gostje pri primorskih Slovencih v tamkajšnjem klubu Triglav. Potem smo leteli v Cordobo, mesto v notranjosti Argentine, in tam nastopali tri dni, se vrnili v Buenos Aires in nadaljevali pot z ladjo prek Ria de la Plata do Urugvaja k prekmurskim Slovencem. Iz Urugvaja smo se še enkrat vrnili v Buenos Aires in tu je bil finale našega gostovanja. Prvi večer smo nastopili ob otvoritvi razstave likovnih in grafičnih del slovenskih umetnikov ter fotografij o Prekmurju. Drugi večer smo nastopili v cerkveni dvorani, kjer so nastopali tudi pevci tamkajšnjega slovenskega zbora Gallus. Naslednji dan pa smo nastopili še na osrednji prireditvi ob praznovanju 50. obletnice društva v Bernalu. Pripravil ROR Gost tega pogovora je muzikolog in namestnik umetniškega vodje pri Maison des Cultures du Mondes (v nadaljevanju MCM) gospod Pierre Bois. Sicer pa - naj raje spregovori sam. MCM se je rodila leta 1982. Odkod zamisel za ustanovitev takšne inštitucije in kakšni so bili prvi koraki pri realizaciji? MCM se je porodila v trenutku, ko v Parizu še ni bilo nobene tovrstne kulturne ustanove. Toda v Rennesu je že od leta 1973 obstajal Festival tradicionalnih umetnosti, ki je vsako pomlad med veliko nočjo predstavljal kulture sveta; trajal je 15 dni, organiziral ga je rennski Kulturi dom, katerega direktor je bil tedaj Cherif Khaz-nadar, umetniški vodja pa Francoise Grunde. 82-ega je tedanji kulturni minister Jacques Lang želel, da bi imeli v Parizu , kjer bi lahko vse leto predstavljali nefrancoske, tuje umetnosti v vseh pojavnih oblikah: glasbo, ples, gledališče, razstave. Iz te pobu-> de se je rodila MCM in direkcijo so zaupali i Cherifu Khaznadarju, umetniško vodstvo pa Francoise Grunde. Zasnova MCM je bila pravzaprav že stara, saj je sledila Mitterranovemu diskurzu v Mehiki o kulturah sveta. Tedaj je že omenjal hipotezo o ustanovitvi takšne inštitucije v Franciji. Jacques Lang je prevzel to zamisel in dal pobudo za njeno uresničitev. Resda ni bilo najbolj enostavno, vendar ne na institucionalni ravni, saj se je Ministrstvo za kulturo ob podpori Francoske Alianse odločilo, da nam je v beneMta nienem Stališču ponudilo tudi prostore, saj je bilo E plesa leta 1985 pravzaprav najtežje najti gledališče, ki bi nas sprejelo. Nato je bilo seveda treba pritegniti občinstvo. Tu je bilo več težav, E toda sčasoma, resda počasi, a vendarle, smo si ustvarili sloves. E Je bila potemtakem ustano- \ vitev Doma kuliur Sveta delno = povezana tudi s tedanjim pri- hodom socialistov na oblast p in ali se je sedaj z vladavino E desnice kaj spremenilo? Ir Da, bilo je povezano... Pravza- |E prav ne bi mogel trditi, da so |E socialisti neposredno ustanovili E Dom kultur to inštitucijo, vendar pa je bilo = zaradi odprtosti duha vladujočih < z leti svo/e programe 1 ' E predstavlja v struktur in njihovega sprejemanja - gledališču Rond ( 111 m 111111111111111111111111111111111111111111111111111 ■ ■ 111111111111111111111111111■111111 i 111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111■1111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111 ■ ; voja. Zato je Zahod kriv, ker je ustvaril umetne tvorbe, ki nimajo nič ne z našo kulturo ne s katero koli drugo kulturo. To so neki umetni produkti mešanj, in mešanja so nevarna, sploh kulturna mešanja. Če se vse skupaj pomeša, ne ostane nič, praznina, enoličnost. Da me ne bi razumeli narobe - mislim le na izgubo raznolikosti, drugačno-| sti. In drugačnost mora obstajati! Neko : tujo glasbo, kulturo, cenimo prav zato, ; ker je drugačna, zato je neumno, ne- ; smiselno, da jo želimo priličiti, inkorpo- rirati v našo, jo nadomestiti, da bi dobili nekakšen sredinski izdelek, sestavljen iz ■ drobca te kulture, drobca one - v bi- i stvu pa ne bi bil nič, zmazek. Glasbeni : esperanto, ki nima ne identitete ne : korenin ne prihodnosti. : S predstave Za konec bi vas vprašala še, kakšni j so načrti kolekcije Inedit in MCM? Parizu Za MCM raje ne bi govoril, ker program ■ še ni dokončan. V prihodnji sezoni bo ■ tu kar precej koncertov in prireditev, : denimo Kraljevi Balet iz Kambodže. Za i nas so prireditve zelo pomembne, gov- : orijo o enem izmed poslanstev MCM; j morda se zdi to poslanstvo malce pre- j tenciozno, vsekakor je zelo ambiciozno. : S skrbjo za posamezne tradicije in s predstavljanjem teh tradicij v Franciji : jim želimo pomagati, da bi znova : zaživele. To se je enkrat zgodilo z viet- : namskimi vodnimi marionetami, gre za j marionetno gledališče, ki se igra na vodi in v vodi - upravljal- j ci marionet so pod vodo, marionete pa na gladini. MCM je enkrat predstavil tako vietnamsko skupino, če sem natančen: zadnjo tovrstno skupino, ki je še obstajala. Predstava je imela v Parizu precejšen uspeh, vendar to ni pomembno. Pomembnejše je, da so vietnamske avtoritete ugotovile, da, če se Fran-E cozi zanimajo za marionetno vodno gledališče, potem morda E zasluži, da še naprej obstaja. Ko se je skupina vrnila v Viet- E nam, so se vietnamske oblasti odločile, da bodo ustanovile : šole za marionetno vodno gledališče in za poučevanje najele : stare mojstre te umetnosti. Pred dvema letoma smo znova povabili vietnamsko marionetno vodno gledališče, in tedaj nam je bilo na razpolago kar pet tovrstnih skupin. Skratka: neka tradicija, ki je že skoraj izumrla, se je zaradi operacije MCM znova porodila, zaživela. In to je čudovito. S Kraljevim E Baletom iz Kambodže je malce drugače. Pokazati hočemo, da E je v Kambodži po letih civilne vojne, ko so vse oblike velike E khmerske klasične kulture takorekoč izginile, saj so bili nosilci E pobiti ali pa so pobegnili v tujino, kjer so tudi želeli nadalje- vati svojo umetnost, vendar to ni bilo isto.... Skratka, ko se je = princ Sihanuk, član kraljeve družine, vrnil in ko se je položaj v Kambodži malce umiril, so se odločili, da bodo z mojstri, ki so ostali, obudili Kraljevi Balet iz Kambodže. In mi želimo letos končno predstaviti to delo in reči: Vidite, v Kambodži kultura E ni mrtva, preživela je katastrofo in tudi druge dežele lahko upajo... To je sporočilo predstave, ki jo bomo organizirali v Parizu. Toliko o programu MCM. INEDIT je sedaj sredi treh antologij, ki jih je seveda treba dokončati. Maroška je posneta do konca, moramo jo samo še izdati, za naše maroške partnerje je tudi izšla že v celoti, saj je v Maroku zadosten trg, da lahko kupijo kovček s 73-imi diski. Tam to ni problem, v Franciji pa je. Tu izdajamo postopoma, eden do dva boksa na leto. Do sedaj so izšli trije, se pravi, da jih moramo izdati še enajst, in to se bo zgodilo v naslednjih letih. Podobno je s Tunizijo, le da moramo tam narediti še mnogo posnetkov; za Azerbejdžan so posnetki narejeni in mislim, da bomo azerbajdžansko antologijo zaključili do konca naslednjega leta, morda malce kasneje. Azerbajdžanska antologija je bila nujna predvsem zato, ker azerbajdžanska glasba na Zahodu ni tako priznana, kot bi zaslužila, saj je to odlična glasba, enakovredna drugim velikim glasbam: perzijski, arabski... je celo mnogo bolj živa od arabske, in prav zato tudi še ni ogrožena. Veliko je šol, kjer formirajo glasbenike, iz njih pride vsako leto mnogo mladih z diplomami; veliko je zelo dobrih glasbenikov in velikih mojstrov. V Franciji je zelo znan Alem Kassimov, ki redno nastopa v Theatre de La Ville, vendar nikakor ni edini. Zato bi radi občinstvu predstavili še druge velike azerbajdžanske umetnike, Alem je resda eden največjih, toda so še drugi, ki jih je treba odkriti. Resda pa azerbajdžanska glasba ni ogrožena, zelo živa je; nasprotno je Maroko zelo ogrožen, repertoar počasi izginja, zatorej je bilo nujno posneti to integralno antologijo. Gre pretežno za ustno izročilo in le še nekaj starih mojstrov (glasbenikov, ki so res že zelo v letih) pozna ves repertoar na pamet, zato smo jih poprosili, naj ga obudijo; sedaj je nahko učili ob poslušanju plošč. Podobno je v Tuniziji: obuja se repertoar, ki je zelo ogrožen, čeprav sedaj doživlja preporod, zato ga želimo spraviti na plošče, preden odmre. To so torej te tri antologije, ob tem pa bomo kolekcijo INEDIT skušali malce odpreti tudi Evropi. Nekaj je že izšlo iz Rusije in Grčije, trenutno pripravljamo izid kalabrijske glasbe z juga Italije, načrtujemo tudi izdaje baltskih glasbenih tradicij, te pripravljamo kar na mestu, in sicer z arhivskimi posnetki; veliko nameravamo delati tudi s centralno Azijo, saj je prava zakladnica glasbenih oblik, ki so zelo malo znane, a začu-dujoče bogate. Nekoliko bolj se bomo odprli tudi Afriki, lani smo izdali dve plošči črne Afrike, in to želimo sedaj razširiti; in nenazadnje, posvetili se bomo tudi Ameriki. Znani projekti so torej: Kalabrija, Baltske dežele, Komorsko otočje, tri plošče z indonezijsko glasbo (z Jave, s Sumatre in z Bornea) ter Turkmenistan. To je že vse posneto in čaka na izid. Tako. Intervju je posnela in prevedla Tatjana Capuder 1111111111111111111111111111111111111111111111111111II1111111111111111111111111111111111111II1111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111 CLAUDIO MONTEVERDI (1567 - 1643) je v svojem bogatem opusu zapustil številne solistične kantate in opere, med katerimi so najbolj znane in največkrat izvajane Orfej, znamenita Ariad-nina tožba iz istoimenske opere, Odisejeva vrnitev in Kronanje Popeje. Skladatelj je za glasbeno gledališče napisal tudi več petih baletov oziroma baletnih oper (II Ballo del 1'lngrate), scenskih oratorijev in intermedijev. Čeprav je v prvi operi Orfej še sledil idejam Florentinske camerate z značilnim recitativnim slogom in govornimi poudarki, je želel z glasbo izraziti najrazličnejša občutja in duševna stanja. V poznejših delih je iz melodične deklamativnosti razvil dramatični recitativ z značilnimi disonancami, modulacijami in kromatiko - "vznemirljivi slog". Njegove arije so že pisane v obliki arij da capo, značilne so tudi spremembe v igri orkestra: zasedba je skrčena v glavnem na čembalo, lutnjo in godala. Opere začenjajo instrumentalni uvodi, pogosto toccate, in so prvi primeri operne uverture. Orkester je vključen tudi z medigrami - ritornelli. Med Mon-teverdijevimi sakralnimi deli so znani njegovi duhovni koncerti, Ma-gnificat, Vespere in maše. Bil je eden prvih opernih skladateljv in zadnji veliki madrigalist po VVillaertu, de Roreju, obeh Cabrielijih, Lassu, Palestrini, de Monteju, Gesualdu da Venosi in Marenziju. Njegovih devet knjig madrigalov, zbirka canzonet in dve knjigi Scherzi musicali odkrivajo izredno zvočno bogastvo italijanske madrigalne umetnosti s konca 16. in prve polovice 17. stoletja. V madrigalih je Monteverdi želel ustvariti enotnost poezije in glasbe. Vsebino pesmi je dosledno izražal z glasbo, da bi tako zbudil poslušalčeva čustva. Skladatelj je živel in delal v severni Italiji. Doma v Cremoni je vrsto let deloval na dvoru mantovskega vojvode Vincenza I, najprej kot violinist, nato kot dvorni kapelnik. Leta 1613 so ga povabili v Benetke, kjer je prevzel ugledno službo dirigenta v cerkvi Sv. Marka. Tamkajšnji glasbeni ansambel je vodil trideset let, vse do smrti. Do leta 1614 je Monteverdi izdal že šest knjig madrigalov, ki jih je enako vešče in mojstrsko oblikoval po "stari praksi" ali v novem slogu. Sedma knjiga se imenuje Concerto; nastala je v koncertantnem slogu leta 1619. Vsi madrigali zahtevajo instrumentalno spremljavo. Ne gre več le za monodijo - spremljavo glasu z akordičnim glasbilom, ampak za pomembnejšo vključitev večje instrumentalne zasedbe, ki kontrasti-ra melodičnim glasovom. Posebej znamenita je osma knjiga z naslovom Madrigali vojne in ljubezni iz leta 1638. Ta zbirka odkriva vrsto raznolikih glasbenih oblik, od duetov, triov s continuom, petglasnih madrigalov do večjih del za zbore, soliste in orkester. Predvsem Monteverdijevi zadnji madrigali so pretanjena dela s pravimi dramatičnimi kontrasti, mojstrovine razpoloženj in zvočnosti. Tudi GIROLAMO FRESCOBALDI (1583 - 1643) je izdal več zbirk madrigalov in arij s spremljavo čembala ali lutnje, ki pa ne pomenijo največjih dosežkov madrigalne umetnosti. Frescobaldi je bil namreč mojster v komponiranju in izvajanju na instrumente s tipkami. Igral, pisal in izdal je polifone skladbe - ricercare, fantasie, capriccie; skladbe, ki temeljijo na dani melodiji v diskantu ali basu - parlite in passacaglie; skladbe različnih tipov canzone in improvizacijske skladbe - toccate za orgle, čembalo ali lutnjo in le izjemoma za dva instrumenta. Omeniti velja tudi Frescobaldijeve priložnostne skladbe za čembalo v ritmih plesnih stavkov - corrente in balle. Girolamo Frescobaldi se je rodil v Ferrari, njegov učitelj je bil znameniti Luzzaschi, zgodaj se je seznanil tudi z glasbo Gesualda da Venose. Šest let je deloval v Firencah, nato pa je bil kar petintrideset let - vse do smrti - organist v cerkvi Sv. Petra v Rimu, kjer je bil iskan kot odličen učitelj, skladatelj in izvajalec. Poleg "kontrastnih" canzon je Frescobaldi po vzoru južnoitalijanskih predhodnikov razvil tudi bolj povezano obliko "variacijske" canzone, v kateri so odseki ritmične, metrične ali melodične variacije iste teme. Namesto renesančne discipline in strogosti prvih canzon se v poznejših pojavi virtuoznost z značilnimi kontrasti, imitacijami in toccatnimi elementi. Tako kot canzone so tudi toccate v več odsekih, le da so te svobodnejše, izvajalec pa lahko v improvizacijskih delih pokaže vso svojo domišljijo in sposobnost improviziranja na čembalu ali orglah. Zanimivo je, da so Frescobaldijevo glasbo kmalu po njegovi smrti najbolj cenili v nemško govorečih deželah, kjer so od druge polovice 17. stoletja najprej redno krožile izdaje njegovih del. Zato ne preseneča, da je Frescobaldijev slog tako odločilno vplival ne le na njegovega študenta Johanna Jakoba Frobergerja, skladatelja iz Stuttgarta, ampak tudi na Pachelbela, Buxtehudeja in J.S. Bacha. “Monteverdi je bil strasten glasbenik, v vsakem pogledu brezkompromisen novotar, vseskozi moderen skladatelj. Bil je ogorčen nasprotnik zastarelega, če bi danes živel, ne bi imel nobenega razumevanja za oživljanje ‘stare glasbe’. Za nas je Monteverdijeva glasba tako zanimiva zato, ker nikoli ne more postati ‘stara glasba’.” Nikolaus Harnoncourt, Glasbeni dialogi, 1984 POGLED V17. STOLETJE Tjaša Krajnc "Z njegovo smrtjo je nastala na polju slovenske glasbene historiografije velika, še dolgo nezapolnjena vnel in kontinuiteta dela je bila za dlje časa prekinjena," je rekel profesor Jože Sivec na simpoziju ob 60. obletnici smrti Josipa Mantuanija. 131 antuani - osebnost, ki bi jo skorajda lahko imenovali polihistor; osebnost, ki si je s svojim delom zgradila trajen spomenik v slovenski, pa tudi širši svetovni znanosti, rildpiral je poti svojim nadaljevalcem na področju splošne, umetnostne in glasbene zgodovine, arheologije in etnologije. Povsod je tešil svojo “raziskovalno lakoto” s temeljitim in natančnim preučevanjem ter za sabo puščal trajne sledove. Najbolj se je posvetil glasbeni zgodovini. Ta mu je postala življenjska naloga. UJantuani se je rodil 28. marca 1860 v Ljubljani, se najprej učil sedlarske obrti, nato pa se vpisal na gimnazijo. Kot gimnazijec si je pridno pridobival tudi glasbeno znanje pri takratnem stolnem organistu Antonu Foersterju. Po maturi leta 1885, je odšel na Dunaj, kjer je študiral najprej pravo in nato še filozofijo ter umetnostno zgodovino. Hkrati je nadaljeval glasbeno in muzikološko izobraževanje pri Josefu Boehmu, Antonu Brucknerju in Guidu Adlerju. E3° je v 4. razredu gimnazije pel Gallusov motet Ecce quomodo moritur iustus, pod vodstvom stolnega kapelnika Foersterja, se je v njem vzbudila raziskovalna želja. O renesančnem skladatelju je hotel vedeti več, kot mu je lahko nudila takrat pomanjkljiva literatura. Na Dunaju so mu bila odprta vrata velikih zbirk in knjižnic. Vendar mu to ni bilo dovolj. Sledi za Gallusom je iskal po cesarski Avstriji (njen del sta bili tudi Češka in Moravska) ter v precejšnjem delu Nemčije. Po zaprašenih knjižnicah in arhivih je našel večino še nedotaknjenega skladateljevega opusa. Leta 1891, ob 300-letnici Gallusove smrti, se je Mantuani prvič oglasil v reviji Cerkveni glasbenik s poročilom o triletnem iskanju Gallusovih sledov. “Lahko rečemo, da je že v tem prvem poročilu objavil skoraj vse, kar poznamo o Gallusu,” je v svojem referatu na simpoziju povedal profesor Edo Škulj. jjrvo službo je Mantuani opravljal kot pomočnik pri zbirki nekrorezov v Dvorni knjižnici na Dunaju, kjer so kmalu spoznali njegove sposobnosti za muzikološko delo. Zaupali so mu odgovorno in zahtevno nalogo, popisati rokopise Dvorne knjižnice. Kot je bilo v njegovi navadi, je nalogo opravil skrbno in temeljito. Tako je nastal popis Codicum musicanim, sestavljen iz dveh zvezkov (1897/98). Prav zaradi te ureditve je postala glasbena zbirka Dvorne knjižnice samostojna enota, Mantuani pa njen prvi predstojnik. Hkrati je predaval glasbene predmete na raznih zavodih, med drugim tudi na oddelku za muzikologijo na dunajski Filozofski fakulteti. Hleta 1909 se je vrnil v Ljubljano in prevzel mesto ravnatelja takratnega Deželnega (danes Narodnega) muzeja. Takoj je široko razpredel pedagoško dejavnost in predaval na oddelku za arheologijo in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti, na Konservatoriju Glasbene matice (od 1920 dalje) in na orglarski šoli pri Cecilijinem društvu (od 1918 dalje) glasbeno zgodovino. Rib vseh teh obveznosti pa je nadaljeval nemoteno tudi z znanstvenim delom. Skupaj z E. Bezecnym sta pripravila izdajo celotne Gallusove zbirke Opus musicum za Adlerjevo edicijo Denkmaeler der Tonkunst in Oesterreich (Glasbeni Spomeniki v Avstriji) z natančnim skladateljevim biografskim orisom ter bibliografijo njegovih del. m tem je bila svetovni javnosti prvič predstavljena Gallusova motetna ustvarjalnost, ki ji je dodal več razprav o Gallusu v domačih in tujih revijah. “Če se zdaj vprašamo, kaj nam je o Gallusu povedal Mantuani, moramo odgovoriti, da vse ali skoraj vse,” je na simpoziju dodal galusolog profesor Edo Škulj. Prav po zaslugi njegovih raziskav je bil Gallus razkrit kot skladatelj slovenskega ralu in umeščen v razvojni tok evropske glasbene kulture, dvoje široko obzorje je Mantuani razkril v prodorni osvetlitvi glasbene preteklosti Dunaja. Knjiga Geschichte der Musik in Wien (Zgodovina dunajske glasbe) je njegov najobsežnejši in hkrati najširše zastavljeni tekst. V njej je razkril podobo najpomembnejše slovenske glasbene osebnosti pred Prennerjem in Gallusom. To je Jurij Slatkonja, prvi dunajski škof in cesarjev svetnik. Qredstavil je vrsto slovenskih skladateljev, pisal o zgodovinskem razvoju slovenske cerkvene pesmi, na radiu bral predavanja o razvoju slovenske glasbe in tako dopolnil katalog razstave Razvoj glasbe pri Slovencih (katere pobudnik je bil). V razpravah je segel tudi na področje jugoslovanske glasbene kulture. obravnavanjem gregorijanskega korala, razvoja cerkvene glasbe, nekaterih velikih skladateljev, je bil Mantuani prvi med Slovenci, ki se je dotaknil tovrstnih glasbenozgodovinskih problemov. □H je prvi slovenski muzikolog, ki se je tudi mednarodno uveljavil. Posegel je na področje slovenske in evropske glasbene preteklosti. Objavljal je prispevke v slovenskih in tujih glasbenih revijah, zato je povsem razumljivo, da se njegovo svetovljansko ime pojavlja tudi v tuji leksikalni literaturi. Simona Moličnik CD MANIJI Muzsikas: Maramaros -The Lost Jevvish Musič of Transylvania (Hannibal, 1993) Morda so se madžarski “novi ljudski” godci Muzsikas res posvetili židovski glasbeni tradiciji povsem po naključju, morda pa njihovo zanimanje za židovsko glasbeno dediščino na Madžarskem vendarle izhaja iz modnega zanimanja za “klezmer”. Morda, kajti ploščo ves čas poslušam z mešanimi občutki - morebiti tudi zaradi tega, ker (presenetljivol) pogrešam dinamični temperament klezmerja. Muzsikas so sicer še zmeraj Muzsikas, kar pomeni, da godejo brezhibno in prepričljivo, toda skupni rezultat se jim nekako ne izide. Problem je namreč v tem, da na velik del komadov, ki jih preigravajo, ni mogoče plesati, čeprav so se potrudili izbrati predvsem glasbo, ki so jo madžarski Židje uporabljali za ples. Židovska skupnost na Madžarskem je bila pred II. sv. vojno dokaj močna. Ogrski del bivše monarhije je namreč bil do židovskih (ne samo) trgovcev zelo toleranten. V največji meri pa ti Židje niso bili tako premožni, kot bi si morda domišljali, ampak so v največji meri živeli po vaseh. Tam se je njihova lastna glasbena dediščina ne samo križala s siceršnjo (torej madžarsko), ampak je prevzela toliko “domačih'' elementov, da je postala nekakšna skupna last, ki pa so jo še najbolje “obvladali" romski godci. Dva taka godca, ki sta pred vojno godla tudi na židovskih porokah, so Muzsikas povabili k sodelovanju na tej plošči. Violinist Gheorghe Covaci in cimba-list Arpad Toni sicer tu in tam zagodeta tako, kot od romskih glasbenikov pričakujemo, največkrat pa celoti vseeno manjka tisti presežek, ki obrt loči od mojstrstva. Muzsikas, okrepljeni še z nekaterimi drugimi gosti (predvsem izjemno pevko Marto Sebestyen), preigravajo starejše napeve, ki jih je na transilvanski strani madžarskega etničnega prostora nabral po letu 1946 zbiralec Zoltan Simon. Viže so tokrat po dolgih letih prvič oživele in odpirajo veliko vprašanj v zvezi z medkulturnimi vplivi na mikro ravneh na panonskem nižavju, saj nas nekatere skladbe še kako opomnijo na to, da je tudi godba Beltinske bande zvenela neverjetno podobno. Transilvanija je daleč, Židje pa so nekoč živeli tudi v Prekmurju. Torej? Rajko Muršič Henryk Mikolaj Gorecki: Old Polish Musič Totus Tuus Beatus Vir (Decca) Symphony No.3: Symphony of Sorrovvful Songs (Elektra Nonesuch) Henryk Mikolaj Gorecki, še donedavno neizpet junak sodobne glasbe, danes pa na samem vrhu pop lestvic, črpa svojo inspiracijo iz divje disonance, ki je značilna za glasbo 'gorale'- ljudsko glasbo s področja Tater. Njegova zgod- LATUS VIK OW Udu Sloro(«v P[a*uftliilhjrr i«ch PtilUurroonk OrcheMt* • nja dela so v duhu pionirskih skladb Bouleza, Stockhausna in Nona. Leta 1969 se v skladbi Muzyka Staropolska odloči za bolj tonalno orientiran stil skladanja, ki sedem let kasneje doseže vrhunec v Tretji simfoniji. Skladbo Totus Tuus za zbor je Gorecki napisal leta 1987, ob tretjem obisku papeža Janeza Pavla II. na Poljskem; delo razkriva močne vezi in ljubezen do poljskega katoliškega cerkvenega petja. Skladbo Beatus Vir za zbor, basovske soliste in orkester je Gorecki napisal leta 1979 po naročilu Karola Woytile (le-ta je bil takrat še kardinal Krakova) v čast praznovanja 900. obletnice mučeništva sv. Stanislava. Skladba je bila povod, da je Gorecki izgubil mesto rektorja na glasbenem konzervatoriju in naslednje desetletje preživel v popolni umetniški izolaciji. Kljub bogatemu repertoarju, ki ga zaradi nestrinjanja Goreckega s takratnim totalitarnim političnim sistemom v celoti spoznavamo šele zadnja leta, je poslušalce širom po svetu najbolj presunila njegova Tretja simfonija iz leta 1976. Symphony of Sorrovvful Songs je žalostinka za vse nedolžne žrtve druge svetovne vojne. Z večno aktualno temo in dojemljivostjo glasbe v stilu skladb kakšnega Arva Parta ali Johna Tavenerja je bila za čas, ko je nastajala, preveč radikalna. Zapletena, vendar po posluhu preprosta in čutna, danes mnogim pomeni popolno združenje matematične logike in umetniške lepote. Še posebej to velja za njen prvi stavek. Lili Jantol The Pogues: Waiting For Herb (WEA Pogue Mahone) Pogues, najbolj razvpiti predstavniki vala britanskega folka s punkovsko hrbtenico, so po odhodu svojega zaščitnega znaka, pevca in pisca besedil Shanea MacGovvana pričakovano izgubili precej svoje stare identitete in šarma. Njihov novi CD VVaiting For Herb (od prejšnje plošče Hell’s Ditch jih ločijo kar tri leta) je tako zanimiv predvsem zaradi tega, ker kot negotov, prozoren izdelek razločno razkrije korenine njihove stare “enkratnosti”. Pogues še zdaleč niso samo Dublinersi druge polovice osemdesetih let, temveč so tudi vešči nadaljevalci šole zrelega punka, kakršnega so na svojih poznejših ploščah (od London Calling naprej) oblikovali The Clash. Tako seveda tudi ni nikakršno naključje, da se je Joe Strum-mer, najbolj izpostavljeni član The Clash, na Hell’s Ditch dovolj uspelo poskusil kot producent Poguesov in da je po odhodku MacGovvana celo za krajši čas vskočil na njegovo mesto. Pogues in The Clash druži v izhodiščih podobno glasbeno razmišljanje. Nič čudnega! Že Mac Gowan in Strummer sta svojo kariero začela enako, kot londonska poulična folk glasbenika (buskerja). Pogues na novem CDju brez MacGovvana zazvenijo kot prava folk inačica zrelih The Clash, s podobno oblikovanimi skladbami, petjem (novi prvi glas skupine Spider Stacy si je za zaščitni znak izbral prav Strummerjeve vokale), negotovimi besedili, pa tudi s srednje posrečenim paberkovanjem po množici glasbenih žanrov. Vse skupaj zazveni skrajno neizrazito. Ali je medla podoba Waiting For Herb tudi simbol brodoloma folk punkerske gusarske ladje osemdesetih let na čereh devetdesetih, simbol ladje, ki se ne bo več premaknila? Ne, pravih razlogov za alarm ni. Vitalnost tega žanra potrjujejo uspeli novi izdelki Poguesom konkurenčnih skupin, predvsem Oyster Banda in Levellersov (o njih več v naslednji številki revije). Pa tudi Pogues se uspejo vsaj na treh skladbah na CDju krepko dvigniti iz močvare sive povprečnosti. Najbolj prijetno nas presenetijo takrat, ko odpotujejo proti klezmerju in džihadu. Duhovi MacGovvana in Strum-merja so na njih premagani. Če pomenijo te skladbe (Drun-ken Boat ter Girl From Wadi Hammamat) izhodišče za naprej, potem Waiting For Herb ni srednje prepričljiv labodji spev skupine, temveč njen prehodni, krizni izdelek, na katerega bomo že čez kakšno leto uspeli pozabiti. PBČ Mu/sika* CARLO ACTIS DflTO OUARTET \mtk 14 ■’ «9 Im BAGDAD BOOGIE Carlo Actis Dato: Bagdad Boogie Ellen Christi/Fiorenzo Sordini Ouintet: A Piece of the Rock (Splasch(h) Records, 1993) S predstavitvijo albumov Bagdad Boogie in A Piece of the Rock smo zajahali aktualno glasbeno sled enega trenutno najzanimivejših evropskih jazzovskih glasbenikov zunaj osrednjega toka evropske improvizirane godbe Carla Actisa Data. Tisto "končno” se nanaša seveda na diskrepanco, ki je tako-rekoč do njegovega prvega pojavljanja v tej sredini z albumom Ankara Twist zijala med spoznanjem o njegovi bogati glasbeni karieri ter našim poznavanjem njegovega dela. Zdaj je čas in priložnost, da sledimo njegovemu aktualnemu delu; tako njegov album Bagdad Boogie, kot njegova sodelovanja pri drugih projektih (kot je A Piece of the Rock njegovega stalnega tolkalca Fiorenza Sordinija) kažejo, da mu dobrih idej, podprtih z več kot solidno izvedbo, še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Carlo Actis Dato je prisoten na sodobni italijanski glasbeni sceni že več kot desetletje. Ves čas gravitira k njenemu radikalnejšemu, iščočemu delu, čeprav je njegov glasbeni pristop prepoznavno avtorski, razlikujoč se od prevladujočih snovanj na sorodni italijanski in evropski sceni. Osišče njegovega dela je njegov kvartet, ki ga v nespremenjeni zasedbi vodi že vse od sredine prejšnjega desetletja. Vseeno pa mu samo ta ustvarjalni format ne ustreza. Tako ga najdemo kot udeleženca mnogih projektov drugih italijanskih glasbenikov, predvsem pa tistih ostalih članov njegove matične skupine. Njegov tolkalec Fiorenzo Sordini vodi skupaj z ameriško vokalistko Ellen Christi svoj zanimiv mednarodni kvintet, v katerem sodeluje tudi Dato; drugi pihalec v kvartetu Piero Ponzo sodeluje z njim in manj znanim pihalcem Sandram Cerinojem v pihalnem Atipico Trio; Italian Instabile Orchestra, ki je italijanski ekvivalent London Jazz Composers Orchestra ali nekdanjemu nemškemu Globe Unity Orchestra, saj združuje najboljše italijanske improvizatorje, pa seveda tudi ne more brez njega. Že samo našteto početje postavlja Carla Actisa Data v ospredje aktualnega jazzovskega dogajanja na mediteranskem območju, album Bagdad Boogie pa samo potrjuje upravičenost njegove pozicije. A Piece of the Rock je drugi diskografski rezultat sodelovanja tolkalca Fiorenza Sordinija z ameriško vokalistko Ellen Christi in hkrati značilen odvod, kot so bili v preteklih letih podobni izleti bodisi samega Actisa Date bodisi posameznih članov njegovega kvarteta. Da gre za to, je mogoče razbrati že iz predstavljenega repertoarja. Čeprav se Christiejeva predstavlja kot avtorica kar treh od devetih skladb, ji s prav tako tremi trdno stoji ob boku sam Actis Dato. In ob ugotovitvi, da vodja zasedbe in projekta Sordini sploh ni avtor nobene izmed skladb, zelo hitro prepoznamo nosilno vlogo Carla Actisa Data pri vsej zadevi. A Piece of the Rock namreč stoji, kakor stoji, prav zaradi njegovih treh skladb. Zoran Pistotnik The Reggie VVorkman Ensemble: Altered Spaces Earthbound: Unity (Leo Records, 1993) Gospod Leo Feigin, lastnik Leo Records, se v zadnjem času vedno bolj zateka k ameriškim glasbenim ustvarjalcem. Razpad Sovjetske zveze je očitno opravil svoje tudi v ponudbi tamkajšnje sodobne in improvizirane glasbe. Novih imen ni, stari, preizkušeni mojstri pa raje iščejo donosnejše založbe in se k Leu zatekajo le v sili. Vprašanje je, če tega v resnici ne počenjajo tudi Američani, saj zadeve potekajo tako, da lahko posnameš vrhunski izdelek, pa nimaš nikakršnega zagotovila, da ti ga bo kdo sploh objavil, o koncertni predstavitvi tega dela pa bolje da ne razmišljaš. In prav možno je, da se bo to kmalu začelo dogajati tudi takšnim glasbenikom, kot je basist Reggie VVorkman. Pravzaprav se v enem delu to že dogaja. Možakar namreč ne more sestaviti evropske turneje za svoj šestčlanski ansambel. Zato je delo Lea Feigina in nekaterih drugih zanesenjakov v Evropi toliko bolj dragoceno. Še posebej, če še vedno iščejo nova imena. Ravno Earthbound je eno takšnih. Alexandros, Alex Foster, Victor Jones, Andy McKee in Steve Thornton so petorka mladih črnskih glasbenikov iz New Yorka, ki je za Leo Records izdala svoj prvenec Unity. Earthbound je še en dokaz in morda dokončna potrditev, da imamo opraviti z novo uspešno generacijo mladih ameriških improvizatorjev, ki širokosrčno nadaljuje afro- MIP rH Al JCX ANMtOS • ALKX K KS IKK • VICTOR JONES ANDV McKKK • STEVK TIIOKNTON ameriško glasbeno tradicijo. Osrednji del albuma je prav gotovo naslovna skladba, v kateri se kot instrumentalisti izkažejo vsi glasbeniki, kot kvintet pa nastopajo presenetljivo enotno, s povsem razumljivo glasbeno vizijo, ki jo s suverenim nastopom razvijejo v čvrsto in prepričljivo celoto. Res odličen prvenec. Za album Altered Spaces Reg-gieja VVorkmana in njegovega ansambla lahko ponovim besede, ki sem jih zapisal o nastopu ansambla v Saalfeldnu, pa čeprav gre za leto in pol starejši koncertni posnetek in Johna Purcella zamenjuje atrak-tivnejši Don Byron. Z Altered Spaces Reggie VVorkman še nadgradi prejšnji album Images, za katerega še sedaj trdim, da je dovršen v vseh pogledih. Kako je to sploh mogoče? Gre seveda za nianse. Nianse pa so v improvizirani glasbi dokaj pomembna reč, saj zbujajo dotlej zakrknjena in pozabljena občutja. In tako lahko ob vsakem ponovnem srečanju z glasbo Reggieja VVorkmana odkrivaš v sebi neznano. Prebujanje je lahko tudi prijetno. Bogdan Benigar Orchestra Baobab: Bamba (Stern’sAfrica, 1993) /prodaja: Kazina/ Pomagajmo si kar z najbolj vpadljivo izjavo, napisano na samem ohišju tega albuma; “Orchestra Baobab, iz Dakarja, Senegal: eden največjih zaho-dnoafriških plesnih bendov vseh časov." In s tem bi pravzaprav lahko že končali; seveda, če nas k drugačni recepciji ne bi sililo vsaj dvoje: služba historičnemu spominu ter fascinantna žlahtnost in magična privlačnost na tem albumu predstavljene godbe. Njihova razkošna sinteza tradicionalnih melodij senegalskih ljudstev VVolof in Mandinka z bogato teksturo afro-kubanskega ritma “son", drugih vsebin tedanje kuban-sko-jazzovske godbe in zvočnega vtisa, ki ga ustvarja petje v afrošpanščini (elementov, modnih v vsej Zahodni Afriki v 60-ih in 70-ih letih), ustvarja kombinacijo izbranega okusa, katere zvočni izraz je sočen, mehak, bogatih instrumentalnih plasti in ostre avtorske odličnosti. Orchestra Baobab seveda ni več. Že do sedaj smo ga poznali zgolj po dveh v Evropi “posthumno" kompiliranih albumih, čeprav so jih za časa svojega obstoja v domovini izdali kar nekaj. Prav Bamba, dolgo zaželeni album, nam ponuja ponatis dveh njihovih ključnih senegalskih albumov iz let 1980 in 1981: Mouhamoudou Bamba in Sibou Odia; in s tem prek 70 minut brezhibne godbe. Ta izdaja predstavlja ansambel na njegovem vrhuncu, v zasedbi, ki vsebuje vrsto pozneje ključnih senegalskih izvajalcev, kot sta pevca in tolkalca Thione Seck in Medoune Dialla, prvi kitarist Berthelemy Attisso ter saksofonist Issa Cissokho, z nekaj skladbami, ki so bile njihovi največji hiti sploh (npr. “Autorail", “Ndiavvolou'’). Kitarske solaže in odlični pihalni aranžmani nam kaj hitro spodmaknejo realna tla pod nogami in nas odnesejo v do sedaj redko slišane zvočne pustolovščine. Orchestra Baobab prihajajo iz preteklosti afriškega etnopopa, da bi pokazali, kakšna bi morala biti njegova najbolj žlahtna aktualna inačica. Zoran Pistotnik iggy Pop: American Ceasar (Virgin, 1993) /prodaja Rec Rec/ To, da izvajalec starše potencialnih kupcev opozarja na svoje delo v smislu - Previdno, to je plošča lggyja Popa!, je svojevrstna ironija ali kritika stanja družbe, ko se po Ameriki razna društva roditeljev iz samega dolgega časa ukvarjajo z besedili izvajalcev popularne glasbe in jih vlačijo na sodišče, ker reveži upajo povedati na glas stvari, ki dandanes za povprečno izobraženega človeka niso noben tabu več; ampak saj vemo, če stopiš mački na rep... Iggy Pop v svojih tekstih tokrat izreka nekaj več, dopolnjuje svoje starejše refleksije na neki višji ravni, da bi jih ljudje vzeli bolj resno, ali pa mogoče sploh opazili. Govori o stvareh okoli sebe kot o dejstvih in sili V poslušalce, da se na nek način do njih opredelijo (American Ceasar, Social Life, Mixin’ The Colours). Glasbeno je album izdelan presenetljivo natačno in izstopa od kakršnekoli rockovske paradig-matičnosti, kar sam na plošči tudi poudari (...no imitations and no formula shit. This is indivi-dual expression.) in kar navsezadnje zanj ne bi smelo biti presenetljivo, saj je sam zaplodil enega najpomembnejših poglavij rockovske zgodovine. Zanivo je, da pri njem elektrika na kitari še vedno zveni tako smiselno, tako na mestu in tako ne-prazno; za ogromno rockovskih skupin je danes to še edina krinka in sploh edino, kar jih preživlja ter prekriva izpraznjenost, ki je za tem. "Samo skozi ta svet, skozi svet glasbe, lahko dam svojemu življenju nekaj, kar je življenja vredno,” pravi lggy Pop in ne vidim razloga, zakaj mu tega ne bi verjeli. Rok Vevar NAGRADNA IGRA GM IN TRGOVIN KAZINA IN REC REC Večji otoki od Madagaskarja so Grenlandija, Nova Gvineja in Borneo. Na vprašanje je pravilno odgovoril Andrej Fendi iz Ljubljane, ki dobi CD A Worid Oul Of Time Vol. 2. Največ skupin, ki se imenujejo po izvalalki, pa je naštel Vlado Kajzer iz Ljubljane, ki dobi CD Rid Of Me. Tokratni j vprašanji: 1. Po čem nosi ime eden največjih afriških plesnih bendov vseh časov? 2. Naštej vsaj pet albumov lggyja Popa. Odgovor(a) pošljite s kuponom na naslov GM. v Srečnima nagrajencema bosta pravilna odgovora prinesla laserski plošči Bamba in American Ceasar. I Angela Tomanič Šola za orgle I (samozaložba,1993) Uradno so bile do lani orgle v vsej Sloveniji študijski predmet samo na Akademiji za glasbo. S 1. septembrom 1992 pa se je zgodil skoraj dialektični skok: Zavod za šolstvo Republike Slovenije je v učni načrt enakovredno uvrstil orgle in to v nižje in srednje glasbene šole. Pred tem je neformalno delovel orgelski oddelek na glasbeni šoli F. K. Koželjskega v Velenju in pa seveda šola z najdaljšim stažem - orglarski tečaj pri Teološki fakulteti. Ta ima svoje oddelke v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici. Potreba po izobraževanju cerkvenih organistov je bila velika, zato so bila izredno dobrodošla prizadevanja ravnatelja tečaja, prof. Jožeta Trošta, da je po dolgi prekinitvi te ugledne ustanove z izbrano profesorsko ekipo začel orati ledino. V tem pedagoškem teamu je tudi prof. Angela Tomanič, ki je letošnjo jesen obogatila slovensko organistiko s prvim delom ŠOLE ZA ORGLE. Pedagogi, ki so se ukvarjali s poučevanjem orgel, so do sedaj segali po tujih orgelskih šolah ali vaje in skladbe posameznih šol izbirali in jih ustrezno kombinirali, posameznemu učencu primerno. Poleg tega Orglarska šola načelno pokriva poseben segment slovenskega glasbeništva. Usposablja cerkvene organiste ne glede na njihovo starost in predznanje, saj ima kandidat v primeru premajhnega predznanja možnost nekajletne pripravnice. V svojem posvetilu avtorica šolo namenja svojim učencem na Orglarski šoli v Ljubljani in Glasbeni šoli v Celovcu, tistim nekdanjim učencem, ki sedaj že poučujejo, in sploh vsem, ki jih veseli odkrivanje skrivnosti orgelske igre. V uvodu preberemo nekaj zgoščenih misli o klopi, na kateri sedi organist, pa o čevljih, ki so potrebni za dobro igro na pedal-ni klaviaturi. Avtorica razloži oznake za pedalni red, način vadenja in omenja najpogostejše napake. Notni del je razdeljen v tri sklope: pedalne vaje, štirinajst koncertnih skladb in devet spremljav cerkvenih pesmi. Obe skupini skladb imata kratek uvod z razlago posameznih problemov, s katerimi se srečamo v kompozicijah. Na koncu je slovarček pojmov iz orgelskega sveta v slovenščini, italijanščini, francoščini, nemščini in angleščini. Vse skladbe so označene s pedalnimi in prstnimi redi ter opremljene z oznakami za artikulacijo in fraziranje. S prvim zvezkom Šole za orgle je Angela Tomanič pionirsko stopila na slovenski oder glasbenega šolanja, saj je to prva slovenska tiskana šola za orgle v tej obliki. Saša Frelih - Mišo KO«.* 1 50tAza ORG/£ ■ VI ■ Izšlo je: Pri založbi Obzor|a v Mariboru so izdali knjigo z naslovom J. S. Bach in podnaslovom Mala kronika Ane Magdalene Bach angleške avtorice Esther Meynell v prevodu Marijana Lipovška. Romansirani življenjepis slavnega skladatelja je pisateljica oblikovala v slogu kronike, ki naj bi jo pisala Bachova druga žena Ana Magdalena. Mladi slovenski violinist Jernej Brence, ki deluje na Dunaju, je napisal Dvanajst študij za solo violino, ki jih je izdala Amaliettl d.o.o. Mohorjeva družba je pravkar predstavila svojo prvo zvočno izdajo CD ploščo (in kaseto) Komornega zbora Ave z naslovom Eno dete je rojeno. Na posnetku sodeluje organist Tone Potočnik. Akademska slikarka Renata Bovhan je v samozaložbi izdala in likovno opremila dve kaseti. Uspavanke - znane zazibalke različnih avtorjev je priredil Bojan Jurjevič Jurki, pojeta pa jih Alenka Vidrih in Gojmlr Lešnjak Goje. Slovenski odmev pa so znane slovenske narodne pesmi v priredbi in izvedbi Lada Jakše. Pravkar je izšla CD plošča The best of Ljubljanski jazz ansambel v založbi ZKP RTV Slovenija. Hm H ■Mi Sestavlja Igor Longyka Razpis Tokratne rešitve ugank, opremljene s kuponom, pričakujemo do 7. januarja 1994, ko bomo izžrebali tri pravilne in reševalcem poslali nagrade. Želimo vam prijetno praznovanje in srečno v prihodnjem letu! 1. nagrada: dve cd plošči 2. nagrada: Ip z deli Stravinskega in Ivesa 3. nagrada: majica z znakom Glasbene mladine Nagradna križanka s skladateljem in njegovo opero SESTAVIL IGOR L0NGYKA KNJIŽEVNIKI AVTOMOBIL. OZNAKA OANSKE ANGLEŠKI PISATELJ KRIMINALK FLEMING VELIKA SLANA VOONA PO/RŠINA MAKEDONSKO KOLO STARODAVNO MESTECE V DALMACIJI 21. IN 3. ČRKA ABECEDE VZHODNO PREOMESTJE LONDONA (DVE BESEDI) RIMSKA PET TOVARNA POSODE V CELJU NEKDANJI KOŠARKAR TVROIC (RATOMIR) VRSTA PTIC PEVK, CARARJI REDKA KOVINA SSIMBOLOM Y ITAL SKLAD LETOŠNJI JUBILANT (IME IN PRIIM GRIČEK Z VINOGRADOM (t>/E BESEDI) PESNIK OGEN MLADA VIOLINISTKA CERARJEVA LETNI POSEK GOZDA Rir POŽIGALEC RIMA n CESAR, OZI CILJ, NAMEN GRAD PRI SENJU CIRILSKI DVOGLASNIK ZOLAJEV ROMAN REKA SKOZI VELENJE SLOVENSKA TISKOVNA AGENCIJA SREOISCA VRTENJA MESTO NA OTOKU CRSU OPERA SKLADATELJA IZ KRIŽANKE KLEMENT JUG RUSKI VLADAR GM PRIJETEN VONJ SAMOGLASNIKI STIK. PESNIŠKA FIGURA STAfclE KAVČIČ ZAČETEK AZBUKE ANTON FUNTEK SRBSKI SKLADATELJ MOKRANJAC SOZVOČJE BRENKALO S ŠESTIMI STRUNAMI ŽUPNIJA GLAVNO MESTO FRANCIJE Izpolnjevanka Vodoravno: 1. budalo, bedak, 2. angleški romantični skadatelj (Edvvard, 1857- 1934), 3. bivališče umrlih pri starih Slovanih, 4. beljakovina, ki je po svoji funkciji katalizator, 5. močnata zmes, surovina za kruh ali pecivo, 6. muslimanska sveta knjiga, 7. moštvo. V navpičnih vrstah dobiš dve italijanski mesti: pod A kraj, kjer je naš skladatelj dolgo deloval in tam tudi umrl, pod B pa njegov rojstni kraj. Prečrtovalnica 77 MALICA DRAVA PREDLOG PRAG V vsaki od navedenih besed prečrtaj po eno črko tako, da bodo preostale dale samostalnike novega pomena. Prečrtane črke preberi po vrsti in dobil boš naziv glasbene oblike, ki jo je mojstroval skladatelj iz tokratnih ugank. PRISTAN ROGLA AMATI LJUDJE Rešitev nagradne križanke iz 2. številke: Kavvasaki, Iraklion, Mayo, sat, Gard, le, Honduras, Angela, Krakar, emu, rolo, Sali, vek, Eritreja, jetnica Rešitev izpolnjevanke: dalang Nagrade Viljana Bizjak iz Kopra prejme dve cd plošči, Janez Fležar iz Križ prejme kaseto Trinajsto prase in Sabina Grahek iz Novega mesta majico z znakom Glasbene mladine. GLASBENA ŠOLA YAMAHA V tem šolskem letu v Sloveniji deluje že šest oddelkov Glasbene šole Yamaha, v katerih se mladi s pomočjo Yamahinih električnih klaviatur aktivno spoznavajo z glasbo. Kako je prišlo do sodelovanja s to, po svetu zelo razvejano šolo, pripoveduje slovenski glasbenik Mitja Beuerman, ki jo je lani pripeljal k nam. “S tem načinom pouka sem se srečal na Glasbenem sejmu v Frankfurtu leta 1991. Ker sem pokazal zanimanje, so nas povabili na demonstracijo v Avstrijo, kjer smo se že dogovorili o seminarjih za naše učitelje, vendar nam je udeležbo preprečila vojna. Tako smo seminarje lahko poslušali šele naslednje leto in Yamahina šola nam je ponudila poseben status eksperimentalnega oddelka v Sloveniji. Ko se je začela Vzhodna Evropa odpirati, so pri Yamahi, ki po svetu deluje zaenkrat predvsem v okviru zasebnih šol, predvideli možnost povezave z državnimi glasbenimi šolami v vzhodnih deležah. Doslej so za poskus izbrali samo Slovenijo in tega eksperimenta ne nameravajo širiti, dokler ne bodo vidni rezultati." Glasbena šola Yamaha, ki pri nas trenutno deluje na Glasbenih šolah v Hrastniku, Zagorju, Trbovljah in Litiji ter na Osnovni šoli v Gabrovki in v Vodnikovi domačiji v Ljubljani, je namenjena predvsem popularizaciji glasbe. Zadovoljila naj bi potrebe tistih, ki se ne želijo ukvarjati s teorijo in se v glasbo intenzivno poglabljati, daje pa možnost izražanja. Noče posegati v prostor glasbene šole, vendar ponuja vez med obema. K vpisu vabi starejše od sedmih let, zgornja starost je neomejena. “Šola ima več različnih tečajev, zaenkrat imamo pri nas samo pouk električne klaviature, ki ima šest stopenj, šest polletnih teča- LET IT BE P J ' p. j. Z mm iwm i f« ^ F J j | j Jjlj J J C G Am F ji i ' J n )_r r ii i i t K mmm c G Am J J jJj r r 41. jev. Skupine štejejo približno sedem učencev, od katerih ima seveda vsak svoj instrument. Pouk je skupinski enkrat na teden po eno uro. Temelji na štirih elementih: videti in slišati / zapeti / zaigrati / razumeti. Učenci imajo pri pouku enake šolske instrumente, ki nimajo dinamičnih tipk, tako da v začetku dajejo enake možnosti tistim, ki imajo spretne prste in tistim s šibkejšim prstnim udarcem. Ko napredujejo, si lahko doma privoščijo tudi dražji in boljši instrument, s katerim se lahko zelo približajo pianističnemu znanju," opisuje pouk Mitjev brat Igor Beuerman, ki vodi največ tečajev in ima trenutno prek 120 učencev. Mitja pa dodaja: “Vzrok priljubljenosti teh tečajev je predvsem v metodi poučevanja, ki je sestavljena tako, da je pouk zanimiv, raznolik in da učenje poteka na čimbolj vesel način. Seveda je treba omeniti, da so električne klaviature glasbilo, na katerega je mogoče ob pomoči vgrajenega glasbenega računalnika že pri prvi uri pouka igrati melodije z bogato spremljavo..." Pri Yamahi so še pred začetkom sodelovanja povedali, da ostane šola njihova last in jo dajejo le v uporabo. Našteli so tudi natančne pogoje. Treba je bilo najti prostore in opremo, poslati zainteresirane učitelje na seminarje, ker brez izpita ne sme nihče poučevati po tej metodi, ter imenovati organizatorja pouka. Yamaha glasbena šola je “eksperimentalno" šolo v Sloveniji oprostila plačila kotizacije, prejema pa delež mesečne šolnine vsakega učenca. Te prispevke namenjajo obnavljanju in izpopopnjevanju učbenikov. Ko so jeseni obvestilo o tej šoli in možnostih za njihovo delovanje pri nas dobile vse slovenske glasbene šole, so največje zanimanje pokazale glasbene šole v Zasavju. Za opremo razredov je poskrbel Elektroprom, ki za svoj vložek prejema odstotke od šolnine. Šola je neprofitna, ker pa deluje v majhnih skupinah in so glasbila in učbeniki dragi, poleg tega pa je treba šolati učitelje, šolnina znaša 2.200 SIT mesečno. Literatura (učbeniki) je zaenkrat nemška, vendar se organizatorji lotevajo prevajanja. “Pomemben del tega pouka je spodbujanje ustvarjalnosti, saj mladi poskušajo izraziti lastne ideje in že sam pouk predvideva, da ob koncu prvega tečaja vsak učenec napiše nekaj lastnih taktov. Starši so vabljeni k pouku, učenci pa večkrat tudi nastopajo za širšo publiko. Zaigrajo posamezno pa tudi skupaj, orkestrsko. Da pa bi spoznali, kaj vse je mogoče zaigrati na elektronska glasbila, poslušajo tudi koncerte. Lani je na primer u Zagorju priredila koncert gospa Ivvauchi z Japonske, ki je virtuozno predstavila zmogljivosti teh instrumentov." Da je ta šola namenjena predvsem začetnikom, ni treba poudarjati. Lahko pa povemo, da obstajajo tudi skupine odraslih, ki se skušajo na ta način glasbeno udejstvovati. zapisala Kaja Šivic KRATKA ZGODOVINA GLASBENE ŠOLE YAMAHA • leta 1954 so v Tokiu ustanovili eksperimentalni oddelek za pouk elektronskih orgel • leta 1959 je oddelek dobil ime Yamaha Musič School • 1965 so oddelek te šole ustanovili v ZDA, nato leta 1966 v Mehiki, Kanadi, na Tajskem, leta 1967 v Nemčiji, leta 1968 v Singapuru, leta 1969 na Kitajskem, leta 1970 na Nizozemskem, Norveškem, v Avstraliji, na Filipinih, nato naslednja leta v Italiji, Avstriji in Hongkongu, v Indoneziji, Švici, Luksemburgu, Franciji, Španiji, Braziliji, na Novi Zelandiji... • leta 1966 je nastala fondacija Yamaha Musič Foundation • leta 1973 so izdelali Yamahin izobraževalni sistem, učenci te šole, stari do 15 let, so izvedli prvi “izvirni mladinski koncert" (Junior Original Concert), kjer so izvajali lastne kompozicije • leta 1983 so ustanovili Yamahino akademijo za glasbo... Z otvoritve prve Yamaha glasbene šole v Zagorju aprila 1992, Foto: Tomo Brezovar OGLASNA DESKA tekmovanja Klavir feasssKsS Athenaeum, 8, rue Amenk.s, GR-10671 Athenes. Violina č-etn mednarodno tekmovanje Geza Anda ŠS 6*17. junija ,994 „ I Orale ,s&i.rSch»~«’8'cH-8oo2zu”ieh' 0 Mednarodno tekmovanje Carl Flesch vabi violiniste do 28 let starosti v London od15 do ,4.julija 1994.1»»Pg{ » ruar 1994 na naslov. Carl Resen tinnal Violin Competition, City Arxs Ltd Bišhopsgate Hall, 230 Bishopsgate, GB-London EC2M 4QD. Mednarodno '^J^'994 v tSSTvS 1 ~ Oddaja o plesu Na kanalu A lahko že drugo s«ono spremljamo oddajo o plesu DANCE_SESSION. Letos je na sporedu ob sredah ob 20.30, po novitev pa ob nedeljah ob 11.30^ Oddaja, ki jo pripravna m vod. IBarbara Drnač gledalce seznanja z vsemi vrstam plesa Njen namen je obveščat, o novosjh na plesnem področju doma in na ^- Oddaja je dobrodošla pridobitev za plesno stro ko, saj je prva te vrste pri nas. Dvanajsto mednarodno SfflT虫"■ »» A,chl“" f Kompozicija Ave. Lawrence, KS 66047 USA. I Peto mednarodno tekmovanje organistov v danskem mestu Odense bo od^iadjm ^ rSKrbtesa kg,n cS»««on. Odcn.o Uassde-gade 74, DK-5230 Odense. Drug0 mednarodno tekmovanje Ha=teu ?0994av tPo0mesto, ki leži na pol poti med -r 1/in rteako vabijo pianiste, rojene med §§§K2|fl Promotion, Hamamatsu City,,103m shiro-cho, Hamamatsu-sh., Sh.zuoka ken, 430, Japan. Tretje mednarodno tekmovanje SSS^-^kate^e: , 3PL za P^iste, rojene po Vjanuarjt «83, 1 druga za tiste, rojenePri-tretja za one rojene po■ >novembra ^94. javiti se je treba r‘hnnin-Wettbewerb Naslov: Goettinger Ch0P’"™ eGoet- e.V., Gotmarstrasse 16, D-37UM tinger. V Ženevi pripravljajo tekmovanje v kompoz^ KeSSiSS šnfh omeptev. Skladba mora biti nap.sana za simfonični orkester, traja naj najmanj 12 in naiveč 25 minut. Rok za prijave je 31. maj 1994. Naslov za informacije in prqave S retariat of the International Mus.oal Pnze Contest Queen Marie Jose, Box 19, CH-1252 Meinier/Geneve. w Salzburou bo od 9. do 20. januarja 1995 wettbewerb der Hocnscnuie um”, Morabellplatz 1, A-5929 Salzburg. KUPON GM Rešitve pošljite s tem kuponom na naslov Glasbena mladina Slovenije, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana do 7. januarja 1993 Ime in priimek: Naslov: Naročam XXIV. letnik revije Glasbena mladina v izvodih Datum: Podpis: Če se odločite, pošljite na naslov: Revija Glasbena mladina, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel: (061) 1317-039 fax: (061) 322-570 I___________________________________________________________________________________ the most wanted Foto: Lado Jakša Ste že razmišljali, da bi odšli študirat klavir v tujino, npr. v ZDA? Vas je bremenila misel, kako priti do najboljšega profesorja klavirja, do profesorja, ki bi bil primeren prav za vas? Pianist Benjamin šaver seje pred začetkom izpopolnjevanja v Los Angelesu ubadal s podobnimi vprašanji. Prav zato smo ga povabili, da nam predstavi svoj zanimivi projekt - ozvočeno knjigo predstavitev 48 najbolj zaželenih profesorjev klavirja v združenih državah Amerike. Pogovor z enim naših najobetavnejših mladih pianistov tv času študija smo ga imenovali tudi slovenski Pogorelič) pa smo izkoristili tudi za razmišljanje o različnih principih učenja klavirja, o možnostih koncertiranja in uveljavljanja v ZDA. E33 Pred izpopolnjevanjem v Ameriki si imel za seboj kar bogate izkušnje različnih klavirskih Sol. BI lahko primerjal slovensko pianistično šolo, šolo klavirja pri Arbu valdmi in ameriške metode ? O izrazito slovenski šoli bi težko govoril. Mislim, da gre bolj za germanske vplive. Je stročja do muzikalnega razumevanja glasbe in ni preveč emocionalna. Gre za nekakšno klasično uravnoteženost. Če bi govoril na splošno o ruski šoli, bi rekel, da gradi na starševskih odnosih. Ruska šola, ki velja za zelo dobro, poudarjeno išče pomanjkljivosti, napake pri mladem pianistu. Profesorju se delo skoraj nikoli ne zdi dovolj dobro zaigrano, kar pri mladih lahko povzroči depresije, nezaupanje vase. šola Arba Valdme, mislim, je specifična. Starševski odnos sicer še obstaja, le da je Valdma bolj nepredvidljiv. Velika prednost te šole je, da poudarja improviza-cijski slog in išče drugačnost v glasbi. Ameriški odnos med učiteljem in učencem pa je bolj prijateljski. S svojim profesorjem Johnom Pern/jem se razumem kot z najboljšim prijateljem. Na glasbo se odziva zelo emocionalno. Študiral je sicer na Dunaju in dobro pozna klasično tradicijo, ostaja pa zvest sebi in svojim občutkom. PT71 za šolanje v ZDA se verjetno nisi odločil po naključju. Kako in kdaj pa si se odločil, da kot pianist napišeš knjigo? Odkar pomnim, sem si želel na izpopolnjevanje v Ameriko. Ko sem v začetku iskal informacije o šolanju, mi ni mogel pomagati nihče. Ko sem prišel v ZDA, sem ugotovil, da tudi Američani sami o svojih klavirskih pedagogih ne vedo dovolj in zato sem začel raziskovati. Obstaja veliko knjig o virtuozih, umetnikih, ni pa literature o dobrih profesorjih klavirja. Osnovna motivacija je bila torej pomanjkanje informacij. EU Kakšne so bile tvoje prve zamisli o predstavitvi profesorjev klavirskih šol? Vedel sem, da moram opisati učne principe pedagogov. Ni mi bilo dovolj, da bi samo opisal njihov način poučevanja. Želel sem jih tudi slišati. Za bodočega študenta se mi zdi pomembno, da razume in sledi profesorju. Zato se mi je zdelo zelo pomembno, da profesorja tudi slišiš. In tako sem se odločil za ponazoritve, oz. za pogovore na kasetah. m že na začetku pa si se verjetno moral odločiti za določen Izbor. Seveda je bilo nujno, v Ameriki je več kot 4000 profesorjev. Zato sem najprej prosil svojega profesorja, da mi pripravi spisek 100 profesorjev. Odkrito mi je povedal, da jih ne pozna toliko, kar me je še bolj utrdilo v prepričanju, da je takšna knjiga potrebna. Kljub temu sem z njegovo pomočjo sestavil prvi seznam in profesorje povabil na skupen pogovor. Tudi njih sem prosil za imena znanih profesorjev in sem tiste, ki so bili največkrat imenovani, vključil v seznam in jih nato začel sistematično obiskovati. Tako sem v knjigi The most VVanted (Najbolj iskani) predstavil 48 profesorjev. Gre pa le za prvi del, saj načrtujem popolnejši seznam. RTI Katera so bila osnovna vprašanja, ki si jih zastavil? Kakšna so bila tvoja merila za ocenjevanje uspešnosti pedagoga? Najpomembneje je, kako učijo. Običajno sem poslušal dve do tri ure, slišal dva ali tri študente in vse snemal. Nato sem jih vprašal, npr., kje so se šolali. Po načinu njihovega igranja sem lahko to sicer ugotovil tudi sam, po odgovorih pa sem se prepričal, daje vpliv profesorja na učenca izjemno velik, izbrani profesorji prihajajo iz različnih koncev sveta. Največ profesorjev prihaja iz Evrope (Rusije, Madžarske, Nemčije), veliko je tudi Južnoameričanov in Japoncev. Številni Američani so se izpopolnjevali v Evropi in Izraelu. Nekateri profesorji so poudarjali šolanje pri enem profesorju, nekateri pri različnih. Ruski princip šolanja poudarja enega, največ dva profesorja. Študent se razvije pri enem profesorju, z eno metodo. Drugi spet zagovarjajo menjavo profesorjev. S čim več informacijami naj bi študent bolje rasel. Skoraj vsak pa ima enega ali dva profesorja, ki sta vplivala nanj. Mi'ii Katero je bilo naslednje pomembno vprašanje? Kako izbirajo študente, kaj se jim zdi pomembno pri avdiciji? Dobil sem različne odgovore. Nekateri bolj poudarjajo tehnično spretnost, drugi muzikalnost. EU Katere teme pa so pri bodočih študentih klavirja najbolj pereče In kako jih rešujejo najboljši profesorji? Večina študentov ne ve, kako vaditi. Zapravljanje časa je treba skrčiti na minimum. Kaj je pravilno vadenje? Odgovori so bili spet različni. Bistveni sta bili dve, nasprotujoči si trditvi. Nekateri zagovarjajo počasno vadenje, drugi trdijo, da je počasno vadenje potrata časa in da celo škodi. Kadar vadimo počasi, pretiravamo z gibi. Obramba počasnega vadenja pa pavi, da ko vadiš, poskušaš igrati s podobnimi gibi kot v hitrem tempu. Mislim, da sta oba načina uspešna. Kombinacija obeh je navadno najbolj koristna, seveda pa je vse odvisno od posameznika. Mi'il S tremo se verjetno sreča vsak mlad glasbenik... Študentje, ki se veliko motijo na nastopih, morajo najprej vedeti, da to niso motnje v spomina, ampak gre za koncentracijo. Rešitev zveni zelo enostavno. Potrebno je pravilno dihanje, sproščanje. Prav tako pa je treba vedeti, da imajo vsi spominske spodrsljaje, tudi veliki pianisti, kot npr. Michelangeli... Metode reševanja študentovih težav so verjetno od profesorja do profesorja različne. Kakšen je dober pedagog? vsakega profesorja sem skušal opisati tudi kot osebnost. Nekateri so zelo neposredni, drugi bolj zadržani, treba pa je povedati, da je pri vseh profesorjih v ZDA odnos do študenta zelo pozitiven. To je povsem nasprotno kot v Rusiji. Tam vedno iščejo slabosti, lahko bi rekel, da v tem odseva ameriški način življenja. V ZDA je vse enkratno, prijazno, pozitivno in šele ob tem spoznanju se rešujejo problemi. SR LU Nujno zlo vsakega študija so tekmovanja. Profesorji imajo zelo različna mnenja o tekmovanjih, večkrat sam nisem vedel, kaj naj naredim, ali naj bi sam izrazil željo, da hočem tekmovati, ali naj bi bil to profesor. Nekateri profesorji ne vidijo radi, da se osebno preveč zavzemaš za tekmovanja, drugim je to všeč. Njihov osebni pristop, odnos do tekmovanj me je posebej zanimal. Ker pa je danes v svetu toliko tekmovanj, lahko rečem, da niso več nujno potrebna. Menežerje danes sploh ne zanima več, kje si dobil prvo nagrado, ampak predvsem, kje in s kom si koncertiral. f?71 m kako prideš do koncerta v slavni dvorani, z znamenitim dirigentom? Nekoč sem nekega profesorja vprašal, če imajo študenti sploh kakšno drugo izbiro, kot iti na tekmovanja in tako začeti kariero. Njegov odgovor mi je bil zelo všeč. "Zelo mi je žal, ampak če kdo ne igra, je to samo zato, ker noče igrati.' Tudi sam sem ogromno igral kot študent, zastonj. V ZDA je veliko dvoran v cerkvah, domovih za starejše... V okolici Los Angelesa, kjer sem na izpopolnjevanju, je veliko ciklusov mladih koncertantov. Nekatere koncerte neposredno prenaša radio, vendar brez plačila. Mlad koncertant sme, po njihovem mnenju, zaslužiti samo toliko, da se lahko odpravi na naslednji koncert. V mladih letih je pomembno le koncertiranje. Pogovarjala se je Veronika Brvar ________L Kasetofon, ki ga je afriški deček sam izdelal iz odpadkov, je namenjen živi glasbi - ob njem si otroci zapojejo. Zapojte si v Novo leto še vi.