Leto 5. Štev. 4. PRILOGA ZA MLADINO. 1936. aprila 8.
Marijine družbe.
Ljubimo Jezusa.
V najtežjih časih se nahajamo! Včasih, ko peša naša sveta vera. Tako, kot se godi po svetu danes, se je godilo tudi pred stoletji, ko se je boril sveti križ zoper krivoverce, — napadalce svete vere. V tistih stoletjih so se zbirale močne čete pod Marijino zastavo, ter hitele nad krute napadalce, da rešijo svojo najdražjo svetinjo. Mučeniška kri se je prelivala v potokih življenje, ka večno življenje je bilo darovano na oltar svetega križa. Ko bi nam bilo dano zreti nazaj v tista stoletja, bi pač marsikatera izmed nas z nepopisnim občudovanjem mogla pritrditi besedam: „V svetem križu je moč, — v njem je zmaga! Če primerjamo junaške žrtve in njih veliko ljubezen do Večne resnice, pač moramo osramočeni skloniti glavo, ter priznati svojo mlačnost. Sestre, ko bi se vsaka izmed nas spomnila tiste trenutke, ko ji omahuje volja, na vse tiste, ki so živeli pred nami, samo za Jezusa, na vse tiste, ki so dneve in noči hodili daljna pota, da so mogli sprejeti Jezusa, ni jim bila pretežavna nobena pot, bi zmagale. Nam pa se zdi vsaka še tako mala žrtev prevelika, vsaka ura prezgodnja, ko nas kliče Jezus k sebi. Pomislimo na vse Njegove neizmerne dobrote telesne in duševne, ki jih vsak dan sprejemo od Njega. Čujmo njegov klic, ki prihaja iz tabernakeljna: „Pri-dite k meni vsi, ki ste obteženi in jaz Vas bom poživil". Ta v grehu ležeči svet nas uničuje, nastavlja nam mreže, v katerih se je že toliko pogubilo, časno in večno. A pri Jezusu bomo našli mir in tolažbo. Odkrijmo mu svoje težave in bridkosti, On bo edini s sočutjem poslušal naše tožbe. Naše solze bo posušil, na vse naše rane pa vlival zdravilo utehe. Odkrijmo Jezusu svoja srca, govorimo zaupno in odkrito Njemu, ki je in bo vedno ostal
naš najboljši prijatelj. Pri Jezusu ne bomo zavrženi, ni zapuščeni nikdar! Sestre! Vse poznamo današnje čase, kako so žalostni. Ljudje hodijo po svojih vsakdanjih opravkih, klanjajo se svetnim velikašem, — hodijo po zabavah, — samo Kralju vseh kraljev nimajo časa služiti, v celih dneh niti ene ure. Zamanj jih čaka, — pozabljen in zapuščen. Ljudje se hvalijo s svojo modrostjo, pa ne pomislijo, kdo jim jo je dal, nepomislijo da je njih modrost kakor oblaček dima, ki izgine v eni sekundi. Zato mile sestre, pridružimo se vse besedam prerokovim, in ravnajmo se vedno po njih: „Naj iščejo hudobni tvojo pomoč pri nas, — naj nam nastavljajo mreže, da bi nas v njih pogubili, naše srce bo edino služilo vedno Najvišjemu Kralju". Za nas ni drugega veselja, kakor spletati Njemu venec iz najlepših vrtnic, in te so: pošteno, čisto in ponižno srce, — lepo krščansko življenje. In lahko nam bo vsako delo, saj bo storjeno iz ljubezni do Njega, ki bodi vedno naš mir, naša sreča in radost. Viktorija Razlagova.
Dekliška i dečkovska Marijine družbe pri Gradi (G. Lendava)
Obe je nastavo g. kaplan, Rataj Anton. V dekliško je 1. 1930. dec. 8. sam sprejeo 18 kotrig; v dečkovsko je pa sprejeo g. Bakan Jožef, bivši sa-lezijanec, 1. 1931. marca 25. štirinajset kotrig. Oba sprejema sta bila slovesna.
Leta 1931. si je dekliška Marijina drtižba nabavila krasno driizbeno zastavo, ki je delo čč. šolskih sester v Maribori.
Voditeo obe družb je bio do najnovejšega časa sam g. ustanoviteo. Vodstvo dečkovske Mar. družbe je pa v najvovejšem časi prevzeo drugi kaplan, g. Škraban Janoš.
Dekliška je vrejena etak: prednica: Grah Klara od Orada, 1. namestnica: Šlemer Terezija iz Doličov, 2 namestnica: Grah Ana od Grada; od-bornice: Horvat Marija od Grada, Sukič Ana z Vidonec, Fujs Terezija z Otovec, Kikec Marjeta z Motovileč. Kotrig ma družba 76. Pet jih je bilo sprejetih preminoči mesec 25 ga.
Dečkovska je^ pa vrejena etak: Predsednik: Azzolla Alojz od Grada, 1. namestnik: Fujs Štefan od Grada, 2. Namestnik: Škaper Karol z Doličov. Članov je 29.
Od obe družb je nekaj kotrig raztrešenih po Franciji, Ameriki i drugih raznih krajaj Jugoslavi.e i širnoga sveta.
Obe družbi mata mesečno sv. mešo s skupnim svetim obhajilom i na-vukom isti den popoldnevi.
Deca obojega spola se je pa sprejela v Marijin vrtec preminoči mesec 25,
Pasijonka.
Cvetka nežna, ko jaz nate zrem, Ti kažeš rane prebodenega Srca, od boli mi drhti srce,	ljubezen gorko do hudobnega sveta,
ti Jezusovega spominjaš me življenja, iz tebe Jezus svetu govori: in bridkega njegovega trpljenja! BZate o človek je prelita bila moja kri!"
Tebe nam v spomin je zapustil, ko je za nas krvavi pot potil, iz te žari se krona sveta, ki mu na glavo bila je pripeta!
Pasijonka! Spomin ti Jezusovih bolečin, rodovom zemlje ti največji opomin, dovoli, da na srce svoje te primem, in na te, kot na Križanega zrem!
Ljubezen ti razkrivaj mi Njegovo, kesanje v srcu vzbujaj in zvestobo, za Jezusa naj vedno vsa živim, Njegova pota hodim, — zanj trpim!
Mati dobroga sveta Ctanača}
(26. aprila)
Tolikokrat potrebujemo dober tanač v različnih živlenjskih potrebah. Ali si moremo misliti bolšega prijatela i vernejšega vodnika na poti živlenja nego je Marija?
Tanač je posledica, sad znanja, i obstoji v tom, da človek zna vrejavati v vseh okoliščinah živlenja svoj razum, svoja djanja tak, da doseže svoj cio. Samo pO sebi se razmi, da samo Bog, večno Sunce istine, večna nestvorjena znanost, samo on ma pu-nost toga dara sveta (tanača) i on v svojoj neskončnoj dobroti deli svoj dar tiidi liidem po njihovoj potrebi, staleži i cili, zavolo šteroga so stvorjeni, — Tiidi Marija Devica je ne izvzeta iz toga naravnoga reda. Tiidi ona je samo stvorenje bože i zato jo je Bog po vzvišenosti njenoga poslanstva obdaro s tem darom sveta.
Da zamoremo dobro razumeti veličino toga dara božega v Mariji, je potrebno, da si stavimo pred oči razmerje, štero je Marija imela do Presv. Trojstva. Do Oče kak izvoljena hčerka je preodločena, da postane Mati večne Reči. Do Sina razmerje matere; do Duha Svetoga razmerje zeročnice. Pomislimo ešče posebno na razmerje, štero je Marija mela do Jezuša. Kak mati je mogla ž njim postopati družinski, ž njim si deliti skrivnosti odrešenja človečega roda. Kak stvorenje hčerka svojega Sina, je morala ž njim postopati tak, da se ne bi nindri spozabila, da je itak samo stvorenje i ne stvarnica svojega Sina. Kakšo modrost, kakši dar sveta je potrebiivala Marija, da je mogla vršiti dvojno dužnost matere i stvorenja!
Sv. Tomaž Akvinski pravi, da kem bole se što približa vzroki svojega bitja, tem bole postane talnik vzzišenih učinkov, šteri iz toga vzroka izhajajo (3. p. q. 27. a. 5.) Če pa zdaj malo pomislimo, štero stvorjenje je kda bilo bliže svojemi Bogi nego
Marija? Zveza med Marijov i Bogom je jako tesna, ar je v njoj razmerje matere i sina, tak da ga ništerni cerkveni vučitelje na-zivajo krvno rodbinstvo z Bogom, i Rikard od sv. Lovrenca pravi, da bi pri Mariji moglo priti do ešče vekše zveze samo, te če bi Marija postala Bog.
Marija je od začetka svojega bivanja bila puna Duha Sve-toga, ki je ravno delivec toga dara sveta. Rezumlivo je zato, da je prejela od svojega Zaročnika polnost tudi toga dara, kajpada primerno svojoj končnoj človečoj naravi. Ravno zato pride v vsakom njenom deli do izraza te dar sveta, dar modrosti. Začudeni jo gledamo, gda stopa kak mala deklica v hram i se posveti Bogi z obliibov devištva. Kesnej pride do valave dar sveta pri naznanenji nadangela Gabrijela i gda je skrbno čuvala vse skrivnosti, štere so se tikale njenoga Božega Sina. Dar sveta je pokazala pri vsakom občevanji z Jezušom, pri njegovem trple-nji, pri njegovoj smrti, i potem, gda je ostala na sveti po njego-vom vnebohodi i s svojim tanačom morala podpirati apoštole i prve krščenike.
Človek potrebuje dar sveta v občevanji s svojim bližnjim. Te dar sveta je milost Duha Svetoga i on nam ga da v takšoj meri, v kakšem razmerji se mi nahajamo do svojega bližnjega. Če je razmerje vekše, je tudi dar yekši. Devica Marija je Mati Boža, pa tudi naša mati, naša posrednica, naša zagovornica, je pa tudi Kralica nebes i zemle. Njeni svet tak more biti vekši od dara sveta vseh liidi i nebeščanov, ar ona more voditi i vravna-vati vso srečo nebeščanov i ravno zato se mora tak približati modrosti božoj, da jo samo boža modrost ešče prekosi. Zaistino naša pamet obstane, če premišlavle od te velike globočine Marijinoga sveta i modrosti!
Zazavajmo pogosto Marijo pod tem naslovom: Mati dobroga sveta, moli za nas! Prosimo jo, naj tudi nam izprosi bar eden mali trak toga dara. Kak jako fali te dar liidem! Človek na vse misli, samo na najpotrebnejše ne, na zveličanje svoje duše. S smejom leti človeštvo proti pogiiblenji. Kak so negda aldovi poganski okin-čani i ovenčani šli na morišče, tak ništerni krščeniki ovenčani z vsakojakim nedopiiščenim veseljom drvijo proti svojoj večnoj nesreči. Prepotreben je vsem dar sveta.
Zdaj pa ešče par reči, kak je nastao te svetek. — Bilo je leta 1467. Turki so se polastili celoga balkanskoga polotoka i tudi Albanije. V Skutari so v ednoj kapelici krščeniki častili lepo podobo Matere Bože. Da ne bi ta podoba postala žrtev brez-vercov, ki bi jo onečastili ali zametavali, se je istoga leta 25 aprila večer Devica Marija prikazala dvema pobožnima družinama v Skutari. Zapovedala njima je, da se na določeni den moreta najti pri tistoj podobi, ar bo ona odpotiivala i naj tudi njevi ideta za njov. Boga lista. Gda so vsi člani teve družin molili pred podobov, se je ona odtrgala od stene, na štero je bila naslikana i nekša nevidna moč jo je nesla. Tudi oni so šli za
njov pa se njim je zdelo kak da bi bili med dvema stebroma. Eden sveteo jih je vodo ponoči, drugi jih je pa po dnevi čuvao pekočega sunca.
Gda so dospeli do Jadranskoga morja, so šli samo naprej i morje je postalo pod njihovimi nogami trdo kak cesta. Prek Pulije so prišli do Rima. Tii je podoba izginila. Ne so znali, kam je preminola. Ali kesnej sta tevi družini zvedeli, da je v vesi Genezzano v cerkvi, štero je zozidala blažena Petručia, nekša podoba, pred šterov se godijo čude i zato sta se tevi družini napotili v Genezzano. Na veliko svoje veselje ste spoznali podobo iz Skutari, štero sta tak naglo zgubili. — Tam se ešče dnesden časti mala, ali prisrčno lepa podoba Matere dob-roga sveta. V našem kraji je tudi kapelica salezijanskoga zavoda v Veržeji posvečena Mariji, materi dobroga sveta.
Lubimo Marijo priprosto, detinsko, kak sta jo liibili tistivi albanskivi družini i tudi z nami bo Marija širokosrčna i dobra. Tudi nas bo vodila s svojim svetom i s svojov materinskov liibeznostjov.
Pisma naših misijonarov.
Dragi domači I
Meseca avgusta smo meli tak na pol počitnice. Ednok smo hodili tudi na izlet v eden varaš, gde je puno poganskih templov. K tem templom pogajanje hodijo na božo pot. Na ednom mesti smo vidili velikansko bronasto Budovo podobo. Tak je velika, ka ma v njem 15 oseb prostora. Opodne nas je eden katoličanski trgovec pozvao na obed, Te obed je bio po japonskoj navadi. V hižo so prinesli male, nizke stole in mi smo si seli k tem stolom po japonski, to je na pete. Potem so vsakšemi prinesli tri zaprte škatole pa dva bateka. Poleg toga so nam ešče prinesli tej, ki ga Japonci pijejo pri vsakom jeli. Samo ka je tej brezi cukra. Zaprva sam gledao i mislo kak de to šlo. Zatem sam vzeo v roke bateka, ki služita namesto žlice, vilic i noža. Bateka se držita samo v ednoj roki. Odpro sam vse tri škatole. V ednoj je bio samo riž, v driigoj ribje meso, belice, graj, krumpli i ne vem, ka vse ešče. Vse to pa je bilo strašno pocukrano i sladko. V tretjoj škatuli pa so bile druge sladke stvari. Riž je ešče nekak šo doli, nego drugo pa s te-žavov. Kelkokrat sam djao v viista, telkokrat sam mogeo piti tej, da sam doli pognao;
Popodne smo znova šli gledat poganske temple i malike. Kelko romarov je prišlo od vseh krajov! Klanjali so se svojim malikom (bolvanom), na glas molili pa zvonili na mali zvon, da bi prebudili boga. Verjemo, ka jih takši bogovje ne čiijejo.
Vsako zajlro i večer se čiijejo mali bobenčeki. Bonzi, to je, poganski duhovniki, hodijo po vjsi i varaši pa bobnjajo. Mislijo,-ka jih njihovi bogovje tak bole čiijejo. Včasih se bon-
zom pridružijo ešče drugi liidje, da tak nastane cela prošecija. Letos je nikelko slabša letina, ar je prle bila siišava, zdaj pa povodnji, zato pa telko bobnjajo.
Priporočam se vam v molitev in vas iz srca pozdravlam.
Vaš Gusti Antolin iz Beltinec Tokyo, 1. X. 1935.	na Japonskom
Misijonarka sestra Bertina Šarabon, usmiljenka, misijonari v Juž. Ameriki. Misijonarka je sestra naše naročnice v Tržiču na Gorenjskem.
Sestra Bertina Šarabon, rojena 10. februarja 1899. v Tržiču na Gorenjskem. — Leta 1923. ji zboli njena mama. Hčerko Va-lentino je začelo skrbeti kaj bo, če ji mati umrje. In naredila je zaobljubo svoji nebeški mamici: Obljubila je Brezmadežni, če ji ozdravi mati, da bo šla v samostan k usmiljenim sestram. Kmalu nato ji ozdravi mati in ona je šla, vsa srečna v samostan. Takrat je bila stara 23 let. V ženski bolnici je bila 11 let. Junija 1935 je odšla na Francosko in od tam čez en mesec naprej v Ameriko, kjer bo ostala par mesec, potem se odpelje v misijon, v Patagonijo v Južni Ameriki,
Sedaj se sestra nahaja:
Chili
Ma Fres Chere Sozur Šarabon Bertina Fille de la Charite Maison Centrale Santiago de Chili, Via Cordilera, rue de Dise Huit 161.
Ne pij.
Ka je dnesden živčna bolezen razširjena, vsi znamo. Stiska, v šteroj živemo, jo ešče povekšava. I tak razdražene živce zakaj bi ešče ti dražo, dragi mladenec, z alkoholom? Ne veš, ka nikaj tak ne škodi živcom, kak ravno alkoholna pijača? O, lejko je po guti dolpognali liter za litrom! Lejko je v krčmi ali vino-toči posedavati cele noči, moj Bog, odpusti njim, ešče pod svetov mešov! Lejko je po takšem pili kričati, — ne sam prav povedo — blejati po cesti gor ali dol! Lejko je norije vganjati v takšem stanji, grdo gučati, preklinjati, do driigoga spola se nedostojno oponašati! Lejko je to! Ali teško bo za vse to Bogi odgovor davati! Teško bo vničene živce zvračiti! Teško bo križe toga živlenja mirno prenašati! Teško bo se pijančiivanja odvaditi. Najtežje pa bo srečno mreti. Mladenček, vidiš, kakši neprijateo ti je alkohol, šteri ti vniči moč živcov i ti vzeme vso duševno odporno silo! Do 21 leta ne bi smela mladina niti poskusiti alkoholne pijače. Če bi se toga sveta držala, bi ostala brez neštetih grehov zdrava na duši i teli. Odraščenoga mladenca i mladenko, če zmerno vživa kakšo alkoholno pijačo, pa nikak ne obsodim.
Zlato klasje.
Če bi polodelec, inači jako dober človek, zmerom držao roke nakriž i ne bi šteo ne orati ne sejati, bi bio vreden grajanja, čiravno ka nikaj, slaboga ne čini. Zato, ka svoje dužnosti ne vršiti, je že veliko hudo. Malo je takših, ki bi zanemarjali svečke dužnosti, ar njim to škodi na bankaši ali v granari, do-sta pa jih je, ki zanemarjajo to, ka je glavno: duši davati vse,
ka ona žele, da ležej pride do svojega cila.
*
Sv. Jožef je dobro spoznao, ka je pot križa in trplenja edina prava i ka samo ta vodi v nebo. Spoznao je, ka vsi pravični morejo hoditi po toj. Tiidi je spoznao, ka Jezuš nikdar ne
obišče svojih dragih, ka njim nebi prineseo križa.
*
Prijateo, či ne verješ, da bo vse hitro, hitro minolo, idi na cintor. Čti imena tam zakopanih! Čti njihovo živlenje, kakšo slavo so vživali ali kakše težave so meli. Kde so zdaj? Kde njih slava? Vse je minolo! Pa kak hitro! Tak bo z nami. Parkrat se bomo okoli obrnili — pa bo konec.
Od pobožnoga opata Pamba se pripovedavle, ka ga je v Aleksandriji srečala posvetna ženska, bogato oblečena i vsa na-šminkana. Te je on začno vzdihavati: „Jaj memi! Jaj meni!" Vučeniki so ga pitali: »Oča, zakaj jočete?" On pa je odgovoro: (tKak ne bi jokao! Ta ženska se bole briga, da bi se dopadnola
iudem, kak jaz, da bi se dopadno Bogi. Vidim, da se ona bole trudi loviti liidi v svoje mreže i za pekeo, kak se trudim jaz, da bi jih pripelao v nebesa."
*
»Pazimo, ka ne bomo v zmoti. Dosta sam jih že vido, ki so se postili, jokali, se na prsi bili, nosili spokorno obleko. Tak, ka či bi jih sodo po toj zviinešnjosti, bi mislo, ka je prešinja pravo kesanje. Ali ne je bilo tak, zato ar se je njihova notra-
šnjost nikak ne strinjala z zviinešnjostjov." (Sv. Ivan Kriz.)
*
Edni mislijo, da je Kristuš, zato ka je bio Sin boži, menje občuto bolečine, kak drugi navaden človek. To je pa ne tak, nego ravno naopak. Kristuš je čiito neizmerno vekše bolečine kak drugi. Njegovo telo je bilo tak neizrečeno nežno in občiit-livo, kak nemre biti niedno drugo človeče telo. Telo Kristušovo je bilo najmre pripravleno iz Marije Device po čudeži- Kakoli pa Bog napravi po čudeži, je popolnejše od onoga, ka je po naravi.
*
Gda sunčni traki posijajo v sobo, koliko praha zagledaš v toj svetlobi! Prle se je ne vidilo tak. Zato je potrebno pred spovedjov prositi bože rasvetlenje i praviti s psalmistom: »Moj Bog, razsvetli mojo tmico!" (Ps. 17). Svojo dušnovest moreš pre-
vejati, kak pšenico na gumli, pa boš najšeo mnogo, mnogo plev.
*
Veren krščenik je pitao svojega diišnoga pastira, kak bi bio z najvekšim haskom pri sv. meši. Duhovnik ga pitajo: »Ka-kšo navado ste meli dozdaj?" Odgovoro je: »Najprle probam zbrati svoje misli; nato, gda zagledam križ na oblačili duhovnika, stopajočega k oltari, se mi vidi, da gledam Gospoda, ido-čega v smrt za mojo odrešenje! Iskreno sočutje se polasti mojega srca; pred očmi mam samo trpečega Zveličara i njegovo neskončno liibezen do mene!" »Dobro je, li ostanite pri toj po-božnosti," njemi odgovorijo duhovnik, »ar je takša pobožnost pri sv. meši najbolša."	R. J.
Vesela vest.
Sveti Oča so poslali na priporočilo našega prezvišenoga g. knezoškofa i ap. administratora blagoslov uredniki M. Lista, vsem njegovim sotriidnikom, vsem naročnikom i vsem, ki molijo za razširjenje M. Lista Meseca maja objavimo reči Njegove Svetosti.
GLASI.
Na Cepleno Marijo, marca 25. se je z velikov slovesnostjov blagoslovila zastave Marijine dekliške družbe pri Sv. Jurji, se je sprejelo 38 dekeo v Marijino družbo v Črensovci, več dece v Mar. Ograček (vrtec) pri Sv. Sebeščani.