GEOLOGIJA 26, 117—145 (1983), Ljubljana UDK 56.02:551.762(497.12) = 863 Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami Radiolarians from the Jurassic siltstone between Perbla and Tolminske Ravne Spela Goričan Inštitut za paleontologijo, ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 3 Kratka vsebina V jurskih plasteh meljevca med Perblo in Tolminskimi Ravnami je bilo določenih 24 vrst radiolarijev. Meljevec in pod njim ležeči skrilavci so po stratigrafski legi uvrščeni v obdobje zgornji dogger — spodnji malm. Radiolariji kažejo, da je meljevec nastajal nekje v času od zgor- njega callovija do spodnjega tithonija. Natančnejša časovna opredelitev ni možna, ker radiolarijska združba ni popolna. Abstract In Jurassic siltstone beds exposed between Perbla and Tolminske Ravne 24 species of radiolarians were determined. On the basis of the stratigraphie position the siltstone and the underlying shales belong to Dogger and the lower part of Malm. The radiolarian species belong to the time interval from the Upper Callovian to the Lower Tithonian. Because the radiolarian assemblage is not well preserved, a more exact definition of the time interval is not possible. Uvod Raziskave radiolarijev so vključene v program Inštituta za paleontologijo ZRC SAZU, kjer so mi predlagali, naj za diplomsko nalogo izberem temo iz te skupine. Podrobneje sem obdelala profil zgornjetriasnih do spodnje- krednih plasti med Perblo in Tolminskimi Ravnami severovzhodno od Tolmina. Predhodni podatki o radiolarijski združbi bodo tiskani v Eurorad — 4. knjiga (Goričan & Kolar-Jurkovšek — v tisku). Preliminar:/ results of the radiolarian association investigated from this section will be published in Eurorad — IV volume (Goričan & Kolar-Jurkovšek, in press). 118 Spela Goričan Sorazmerno lepo ohranjeni radiolariji so bili najdeni v plasteh zgornjejurskega meljevca na tem profilu. Zahvaljujem se mentorjema — doc. dr. Jerneju Pavšičuza vodstvo pri nalogi in prof. dr. Stanku Buserju,ki me je vodil po terenu in mi posredo- val stratigrafske podatke. Za nasvete in kritične pripombe se zahvaljujem še dr. Katici Drobne in mag. Dragu Skabernetu. Posebno zahvalo sem dolžna dr. Heinzu Kozurju z geološkega zavoda v Budimpešti, ki mi je pokazal način preparacije, zbiranja in določevanja radiolarijev in kasneje po fotografijah pregledal vrste, ki sem jih določila z nahajališča Perbla—Tolminske Ravne. Fotografije sta izdelala Jarmila Wernig in Marjan Grm. Obema se najlepše zahvaljujem. Dosedanje raziskave radiolarijev v Sloveniji Kamnine z radiolariji so v Sloveniji znane iz plasti različnih starosti. Najdeni so bili v zbruskih skupaj z drugimi fosili. Podrobnejših stratigrafskih raziskav s pomočjo radiolarijev še nimamo. Pelagične sedimente z večjo količino kremenove komponente najdemo prvič v srednjem triasu. V aniziju Ramovš (1972) omenja številne radiolarije v plasteh roženca med apnencem ilirske stopnje v okolici Ljubljane. Radiolariji so bili v iliru najdeni v cefalopodnem apnencu pri Bučki in v cefalopodnem apnencu z roženci vzhodnih Karavank (Ramovš, 1978). V ploščastem apnencu z roženci, ki med Rečico in Smohorjem nadomešča ploščast dolomit z roženci, med drugimi mikroorganizmi nastopajo tudi radiolariji (B u s e r , 1979 b). Razmere za ohranitev in razvoj radiolarijev so bile posebno ugodne v ladi- niju, ker se je močno razmahnilo vulkansko delovanje. Radiolariji nastopajo v plasteh silificiranega apnenca med tufi severno od Novega mesta (Pleni- čar&Premru, 1977). Med radiolariji, najdenimi v mikritnem apnencu med plastmi tufa na Pokljuki, je Kolar-Jurkovškova (Goričan& Kolar-Jurkovšek, v tisku) določila vrste: Acanthosphaera mocki Kozur & Mostler, Entactinosphaera simoni Kozur & Mostler, Triassospongosp- haera multispinosa (Kozur & Mostler), Pseudostylosphaera longispinosa Kozur & Mostler in Cenosphaera clathrata Parona. V langobardu so radiolariji znani iz zgornjega dela plasti skonca v okolici Idrije, kjer se kremenasti apnenci menjavajo s tufskimi plastmi (Ramovš, 1978). V zahodnem podaljšku psevdoziljskih skladov so radiolariji najdeni ob južnem vznožju Julijskih Alp (Grad&Ferjančič, 1976). Apnenci v menjavanju s tufi ladini j ske starosti so razširjeni tudi drugod po Sloveniji. Te razvoje lahko primerjamo z ladinijskimi plastmi Južnih Alp, iz katerih so znane številne dobro ohranjene radiolarijske združbe. V karniju so našli kalcitizirane in dolomitizirane radiolarije v amfiklinskih plasteh (Fliigel&Ramovš, 1970). O lepo ohranjenih radiolarijih iz rdečkastih kremenastih apnencev karnijske starosti v okolici Gornjega Grada poroča Hemleben (1964). V zgornjetriasnih ploščastih mikritnih apnen- cih pri Železnikih (Kossmatovi železnikarski apnenci) je Demšar (1981) skupaj s konodonti našel tudi rekristalizirane radiolarije. Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami 119 V juri in kredi lahko nastopajo radiolariji le v globljemorskem alpskem razvoju. Posebno perspektivni so sedimenti Slovenskega jarka. V zahodnih Karavankah v zgornjem liasu nastopajo apnenci z roženci in manganovimi laporji, ki bi lahko vsebovali radiolarije. Radiolariji so najdeni v podobnih plasteh mikritnega apnenca z roženci v vzhodnih Karavankah (Mioč&Šribar, 1975). V severozahodni Sloveniji je v malmu nastajal radiolarijski meljevec, iz katerega je tudi radiolarijska favna, predstavljena v tem članku. Na meji zgornja jura — spodnja kreda je za področje alpskega razvoja Slovenije znači- len svetel mikriten apnenec tipa biancone. Vsebuje tudi radiolarije, vendar so kalcitizirani. Najdeni so bili zahodno od Krajnih brd na listu Celje (B u s e r , 1979 b) in v jugovzhodni Sloveniji v okolici Čateža (Š i k i ć et al., 1979). Pelagične sedimente spodnje krede na Tolminskem sestavljajo plasti lapor- jev, ploščastih apnencev in skrilavcev z radiolariji (Caron&Cousin, 1972). Sribarjeva (1981) poroča o številnih radiolarijih v spodnjekrednem pela- gičnem apnencu erozijskih krp vzhodnih podaljškov Karavank in Posavskih gub v okolici Boča, Rudnice, Bohorja in Bizeljskega. Izloča posebno radiolarijsko biocono hauterivijske do aptijske starosti. V zgornji kredi so močno prekri- staljeni radiolariji najdeni v volčanskem apnencu (Ogorelec et al., 1976). Verjetno nastopajo tudi v zgornjekrednih plasteh lapornih apnencev z roženci v Krškem hribovju. Iz severne Italije so znani številni lepo ohranjeni radiolariji iz roženčevih gomoljev v plasteh tipa scaglia. V terciar j u so pelaški kremenasti sedimenti redkejši. Radiolarije lahko pri- čakujemo v flišu. Na področju srednje Istre je Magdalenićeva (1972) našla presedimentirane radiolarije v peščenjakih eocenske flišne serije. Redki slabo ohranjeni radiolariji so bili najdeni v oligocenskem tufu na širšem ob- močju celjske in motniške ter v vzhodnem delu laške sinklinale (B u s e r, 1979 b). Opis nahajališča Perbla—Tolminske Ravne Nahajališče Perbla—Tolminske Ravne leži severovzhodno od Tolmina (sli- ka 1) v severnem delu tektonske enote predgorja Julijskih Alp (B u s e r, ustno sporočilo). Profil obsega plasti od zgornjetriasnega baškega dolomita do jurskokrednega apnenca biancone. V vrhnjem delu profila (slika 2) nastopa temno siv glinasti skrilavec, ki vsebuje debele plasti črnega roženca. Nad njim leži meljevec (slika 3) z bogato radiolarijsko favno. Meljevec je zelene do temno rdeče barve. Kamnina je močno kalcitizirana. Sestoji iz radiolarijev v glinasto kremenovi osnovi, ki ima drobno laminacijo. Debelina meljevca je 6 m. Celoten paket plasti glinastega skrilavca z roženci in nad njim ležečega meljevca B u s e r (1979 a) na podlagi stratigrafske lege uvršča v obdobje dogger — spodnji malm. Paleontološko je dokazal starost spodaj ležečih liasnih plasti. Nad skrilavci z roženci in meljevci je v apnencih tipa biancone našel kalpionele, ki dokazujejo zgornjetithonijsko in berriasijsko starost. Cousin (1973) je v vrhnjem delu zaporedja plasti skrilavcev z roženci in meljevcev našel vložke apnenca s foraminifero Conicospirillina basiliensis, ki je značilna za kimmeridgij in mlajše plasti. Ta del plasti tako uvršča v obdobje od kim- meridgija do vključno spodnjega tithonija. 120 Spela Goričan SI. 1. Položajna skica nahajališča Perbla-Tolminske Ravne Fig. 1. Location sketch map of the Perbla-Tolminske Ravne locality V meljevcu smo vzeli 4 vzorce za radiolarijske analize. Radiolariji so zapol- njeni s kalcedonom ali kalcitom, tako da notranji skeletni elementi niso vidni. Le redki radiolariji so zapolnjeni z glinasto osnovo. Zunanje lupine so pogosto kalcitizirane. Bodice in drugi krhki skeletni elementi so pri večini primerkov poškodovani. V vzorcih so bile najdene še redke spongijske spikule in ena sama majhna bentosna foraminifera. Karbonatnih planktonskih organizmov nismo našli. Paleontološki opis vrst Radiolariji so bili izolirani s HF kislino po metodi, ki sta jo prva opisala Pessagno in Newport (1972). Določeni so bili s pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa LEITZ-AMR-1600 T. Vzorci in negativi fotografij so shranjeni na Inštitutu za paleontologijo ZRC SAZU. Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami 121 SI. 2. Geološki stolpec nahajališča Perbla-Tolminske Ravne Fig. 2. Geologica] column of the Perbla-Tolminske Ravne locality 1/15: Tritrabs casmaliaensis (Pessagno), Tritrabs exotica (Pessagno), Tetratrabs gra- tiosa Baumgartner, Paronaella mulleri Pessagno, Paronaella of. paenorbis (Rüst), Amphibracchium sp., Cenosphaera euganea Squinabol, Orbiculiforma of. mc- laughlini Pessagno, Archaeospongoprunum sp., Pantanellium sp., Actinomma sp., Triactoma blakei (Pessagno), Emilmna sp., Emiluvia cf. antiqua (Rüst), Napora cf. bukryi Pessagno, Tetracapsa sp., Urocyrtis sp., Podobursa sp., Podobursa triacantha (Fischli), Hsuum sp., Lupherium sp., Parvicingula sp., Mirifusus sp., Spongocapsula cf. perampla (Rüst) 1/16: Tritrabs sp., Tetratrabs sp., Paronaella sp., Cenosphaera sp., Triactoma sp., Emiluvia sp., Podobursa sp., Spongocapsula sp. 1/17: Paronaella sp.. Cenosphaera sp., Triactoma sp. 1/18: Paronaella sp., Cenosphaera sp. 122 Spela Goričan SI. 3. Zbrusek meljevca z radiolariji, negativ, 12 X Fig. 3. Thin section of the radiolarian siltstone, negative, 12 X Phyllum Protozoa Subphyllum Sarcodina Classis Reticularia Subclassis Radiolaria Müller 1858 Ordo Polycystida Ehrenberg 1838 Subordo Spumellariina Ehrenberg 1875 Familia Hagiastridae Riedel 1971, emend. Baumgartner 1980 Subfamilia Tritrabinae Baumgartner 1980 Genus Tritrabs Baumgartner 1980 Tritrabs casmaliaensis (Pessagno) 1977 Tabla 1, si. 1 1977 Paronaello (?) cas7naliaensis n. sp. — E. A. Pessagno, 69, tab. 1, si. 6—8. 1980 Tritrabs casmaliaensis (Pessagno) — P. O. Baumgartner, 293, tab. 4, si. 11, tab. 11, si. 10. Radiolariji v jurskem meljevcu med Perblo in Tolminskimi Ravnami 123 O p i s : Hišica sestoji iz treh ramen. Prečni presek ramen je oglat. Vsako rame je sestavljeno iz treh vzporednih vozlastih grebenov na zgornji in treh na spodnji strani. Dva sosednja grebena povezujejo prečke, ki oblikujejo dve vrsti izmeničnih por. Ta struktura je značilna za poddružino Tritrabinae. Srednji grebeni se na obeh straneh skeleta na sredini združijo v izrazit trikoten centralni del. Na koncu vsakega ramena so tri bodice. Srednja, ki je manjša od krajnih dveh, na opisanem primerku (tab. 1, si. 1) ni ohranjena. Dimenzije: dolžina ramen: 165//m širina ramen: 45 ^/m Stratigrafska in geografska razširjenost: srednji callovij ' oxfordij ali sta- rejši do srednji / zgornji tithonij (Baumgartner, 1980). Vrsta je bila naj- dena v Kaliforniji, Romuniji in na Argolidi v Grčiji. Tritrahs exotica (Pessagno) 1977 Tabla 1, si. 2 1977 Paronaella (?) exotica n. sp. — E. A. Pessagno, 70, tab. 1, si. 12—13. 1980 Tritrahs exotica (Pessagno) — P. O. Baumgartner, 294, tab. 4. si. 16. Opis: Hišico sestavljajo tri približno enako dolga ramena. Na njih je vidna značilna struktura iz treh vzporednih grebenov, ki jih povezujejo drobne prečke. Ramena se na koncu močno razširijo v okrogle spužvaste izbokline, na katerih je več krajših bodic. Dimenzije: dolžina ramen: 250//m širina ramen: 130 jum Stratigrafska in geografska razširjenost: zgornji kimmeridgij / spodnji titho- nij v Kaliforniji (Pessagno, 1977). callovij-oxfordij do tithonij v Romuniji in Grčiji (Baumgartner, 1980). Genus Tetratrabs Baumgartner 1980 Tetratrabs gratiosa Baumgartner 1980 Tabla 1, si. 3 1980 Tetratrabs gratiosa n. sp. — P. O. Baumgartner, 295, tab. 1, si. 11; tab. 5, si. 2—7; tab. 6, si. 4—7, 9—14; tab. 11, si. 7—9. 1980 Tetratrabs gratiosa Baumgartner — P. O. Baumgartner et al., 63, tab. 2, si. 6. O p i s : Hišica je precej velika. Ima štiri ramena. Centralni del je ploščat. Struktura ramen je enaka kot pri rodu Tritrabs, sestavljena iz grebenov, ki jih povezujejo prečke in tvorijo vrste izmeničnih por. Konice ramen se končajo z dolgo bodico. Na primerku (tab. 1, si. 3) manjkajo tri ramena. Tudi bodica na edinem ramenu je odlomi j ena. Dimenzije: dolžina ramena: 390/