PISMA BRALCEV
Razmišljam o naši soseski ali mestecu Nove Fužine
6. februarja okrog 17.00 ure sem zaslišala »tulečega rešilca« v Mostah. Prišla setn v Nove Fužine in iz stanovanja pogledala skozi okno. Zagledala sem gručo ljudi, dva stoječa avtomobila na cestišču, miličnika. Kot že tolikokrat: nesreča, prometna seveda.
Premišljevala sem, kot bi marsikdo med nami, ki ima otroke, ki vsak dan vsaj dvakrat prečkajo cesto, o ponesrečencu. Zvedela sem, da je punčka, ki ;e na nezaznamovanemu mestu prečkala cesto. Pa tudi, če bi prečkala na prehodu za pešce, bi se lahko zg,odilo isto. Zakaj tako, pravim? Zato, ker sem bila priča nesreči na prehodu za pešce, zato, ker naši vozniki peljejo preko 100 km na uro skozi naselje, ker je prehod komaj zaznamovan ipd. To smo naredili za varnost naših otrok v pro-metu! Bomo s strahom poslušaii »tulečega rešilca«, če imamo otroka v šoli? Dovoiili bomo, da končajo življenja pod kolesi avto-mobila? Gre za vse otroke v naselju in ni mi vseeno, kaj smo v naši soseski naredili za
varnost otrok in kako sodelujemo v akciji »manj 10% življenj« v prometu?
Lahko se pohvalimo, da imamo v bližnji okolici pet lokalov - gostišč in da smo ubogo knjižnico stisnili na 100 m2. Zdravstveni dom imamo za tiste, ki potrebujejo plavi ponede-ljek, nimamo pa otroške ordinacije. V obra-zložitev samo povem, da za otroško ordina-cijo potrebujemo veliko manj kot za ordina-cijo splošne medicine.
Kaj lahko pričakujemo v bližnji prihodno-sti? Zopet gostišče, semalorja mislim, ni v planu.
In da zaključim to moje razmišljanje: Če bi vprašali stanovalce Fužin, ali so pripravljeni denarno ali kako drugače prispevati, da bi otroci varno prišli domov, be velika večina rekla, da.
Sama se v to trdno prepričana.
Poskusimo z akcijo in ne samo z besedami!
RADOJKA KOBENTAR