211 Križi in težave iz mojih dijaških let Splsal Fr. Rojec III.') Božiču sva šla z Zupančičem domov na Dolenjsko. Ker pa bi ne bilo umestno oživljati spominov na križe in težave iz mrzlih zimskih dni sedaj, ko se je priroda zopet pre-budila iz zimskega spanja ter se ogrnila s prelepim svatovskim plaščem, hočem te spomine odriniti na poz-ncjši primernejši čas; a danes naj pride na vrsto kaj bolj toplega in pomladanskega! Ljubko so se spomladi nežni zvončki prikazovali ter dvigali svoje snežnobcle glavice iz zemlje, ki je bila še vsa mokra in vlažna od ravnokar skopnelega snega. Za zvončki so pognale iz zemlje in razcvetele še razne pisane cvetke, izmed katerih so mi posebno dobro še v spominu rdeče-modrikaste takozvane škrjančeve ostroge. Te prve pomladanske cvetice sva s tovarišem videla in trgala, ko sva se šla časih po popoldanskem pouku ali ob četrtkih nekoliko prezračit na Grad. Ob nedeljah in praznikih popoldne sva navadno šla na izprehod po nama dragoznani Dolenjski cesti tja doli do vojaškega strelišča ali pa še dalje. Kakor trume v daljavi se vežbajočih vojakov je tedaj mrgolelo neštevilno umazanordečkastih divjih tulipanov na travnikih pod cesto, po robovih in mejah, nad cesto so se slovesno bli-skali šopi zlatorumenih trobentic, iz bližnjih gozdov in vrtov je odmevalo petje penic, taščic, ščinkovcev in drugih drobnih pevcev, visoko gori v sinjem zraku nad zelenimi njivami pa so neutrudljivo gostoleli poljski škrjanci. Bahato so cveteli in mamljivo dehteli mladi divji kostanji na bre-govih tnotne in leno tekoče Ljubljanice, in marijive čebele so brenčale ter šuštele po njih od eveta do cveta. Z Zupančičem sva hodila mimo teh gizdavih kostanjev črez dan v šolo in iz šole, v mesecu majniku pa še proti večeru k šmarnicam v trnovsko cerkev, kjer je debelikast gospod iupnik bral zgodbo o lurški pastirici Bernardki. Vse je bilo v tislem času lepo in veselo, kamorkoli sem pogledal, in zdelo se mi je, da odseva z vsakega lica nekaljeno blaženstvo notranje za-dovoljnosti in sreče. Človek, ki ga tero razne nadloge, zlasti nadloge, izvi-rajoče iz pomanjkanja, pa se ne raore veseliti prirodnih krasot in prijetnosti tako iz srca in s tako ugodnim čuvstvom kakor oni, ki mu sreča ponuja v obilici vsega, česar si poželi! Mene je razen že v I. in II. poglavju nave-denih neprijetnosti posebno žalostilo dejstvo, da nisem imel čedne mestne obleke in ličnega obuvala. Zaraditega sem se sraraoval samega sebe, kadar sem stopil na tnestni tlak iz hiše, ki sem v nji stanoval; o svobodnem času pa sem najrajši liitel ven iz mesta v prostrano svobodno prirodo, kjer mi ni bilo treba srečavati toliko gosposkih ljudi. Vendar nisem mogel tudi tu ') Gle| .Zvonček" I. 1906., str. 39. Uredništvo. — 212 ¦— nikdar popolnoma pozabiti na bridkosti in grenkosti, ki sem jih mo trpeti v mestu. Ob koncu drugega šolskega leta je meni in Zupančiču nekdo svetoval da naj bi v prihodnjem šolskem letu prestopila v peti razred .šenlklavškc' šole in da naj bi hodila na hrano v ljudsko kuhinjo. Dotičnik jc nama pravil, da je v petem razredu omenjene žole vsako leto nekaj tudi tako velikih učencev kakor sva bila midva, da se bova v tem razredu mnogo več naučita nego bi se v četrtem razredu in da bo hrana v Ijudski kuhinii izdatno cenejša kakor pri gospodinji na stanovanju. Za sprejetje v šent-klavško šolo pa bi bilo seveda treba premeniti tudi stanovanje tet st preseliti s Starega trga v šentklavški šolski okraj! I Ta nasvet je bil nama po volji, ker sva si oba prav toplo želela, 6ai bi čimprej ostavila dotedanje stanovanje na Starem trgu in šolo na Grabnu. Takoj sva sklenila storiti vse potrebno, da se te najine želje tudi gotovo uresničijo že prihodnje šolsko leto. Najprej je bilo seveda treba pridobiS svoja očeta za to namero. To pa se je nama kaj hitro posiečilo, ker stail bila oba zadovoljna z načinom, ki bi po njem manj stalo najino šolanje. Ko sta Zupančiča in mene najitia očeta ob začetku prihodnjega žol-skega !eta zopet privedla nazaj v Ljubljano, smo takoj začeli t vso resnostjo povpraševati po novem stanovanju za naju v bližini Sentklavške Sole. Dobili smo ga kmalu na Poljanski cesti v .Farbarjevi" hiši pri črevljarski vdovi, ki je bila doma iz Tlak pri Šmarjali pod Ljubljano. To najino novo stano-vanje je bilo v pritličju enonadstropne hiše na desni strani veže ter je imelo samo eno sobo z dvema na cesto obrnjenima oknoma. Tu smo skupaj v eni sobi stanovali gospodinja, njen štiriletni grbasti sinček in jaz 2 Zupan-čičem. Pozneje med letom pa je prijel k nam stanovat še učevtec tretjega razreda, ki je bil sin dacarja iz Podgabra pri dolenjskem Št. Vidu. Tako smo bili skupaj sami Dolenjci. Pogodivši se z gospodinjo za stanovanje in zajtrk, smo prenesli od prejšnje gospodinje še ncke reči, ki so bile tarn shranjene črez počitnice,, 1 potem pa smo šli v šentklavško petrazrednico, da se tam dava vpisati za 1 šolski obisk. Takrat je bil tej šoli za ravnatelja sedaj že pokojni pesnik in pisatelj Andrej Praprotnik. Ker sva bila oba dovolj velika in sva imela tudi dobri izpričevali iz prejšnjita dveh razredov, je on radovoljno ustregel najini prošnji ter naju vpisal med učence petega, namesto četrtega razreda. Lahko si je misliti, s kakšnitn veseljem in ponosom nad tem uspehom sva nato ostavila poslopje nove šole! Zdaj je bilo Ireba za naju preskrbeti še opoldansko hrano v Ijudski kuhinji. Bili smo že poučeni, da se morarao zaradi te hrane oglasiti pri gospodu kanoniku ali, kakor sta rekla najina očeta, korarju Luki Jeranu, ki je stanoval v šentklavškem župnišču. Zato smo se vsi štirje nemudoma napotili k njemu. Gospod Jeran nas je prijazno sprejel ter nas povprašal po naših željah. Čudil se je, da tako velika ie vedno hodiva v razrede Ijudske šole. Ko pa sta mu očeta pojasnila vzroke iti ko je pregledal najini izpričevali, se je —« 213 «— : iovoljno namuznil in dejal: .No, no, bo že Slo, ie, če se bosta ^¦ten tako pridno učila" ^^Bbčeta sta se z gospodom Jeranom domenila, da bova jaz in tovariš ^^HgtC dobivala opoldansko lirano v Ijudski kuhinji, in siccr vsak za 11 ^^Brjev na dan. Od teh 11 kr. imajo odpasti 3 za juho, 3 za prikuho, 4 ^HfiSO in 1 kr. za kruh. Polovico teh stroškov pa naj bi plačala očeta, a ^^¦p polovico gospod Jeran. ^K| .Kaj bo pa za večerjo?" je vprašal eden najinih očetov. ^^H .Večerjo pa morata fantoma sama preskrbeti," je odgovoril gospod ^^Brter pristavil šaleč in smehljajoč se: ,Sploh pa večerja za dijake ni ^^B potrcbna kakor kosilo opoldne. Za večerjo naj gresta [anta spat, pa ^Hk lahko pozabila nanjo. Saj tudi vojaki, ki morajo časih silno veliko ^^Ki, nimajo večerje in vendar oslanejo vseeno krepki in zdravi." ^^B wPa se je treba večkrat tudi zvečer kaj učiti, in mlad človek je ^Bl Učen * ^B.Je že res to," pritrdi gospod Jeran, ,a Iatinski pregovor pravi: ^Bp venter non studet libenter." To se pravi po naše: Poln že- ^Hk se nerad uči. Ali. z drugimi besedarai: Če je dijak presif, je za ^Hg« len in zabit! — Ali ti pregovori raenda veljajo le za otroke boga- ^roir, za ta dva bo pa dobro, ako se založi pri gospodinji nekaj dcnarja, da časih fantoma skuha kaj malega za večerjo. Dobi se pa tudi v ljudski kuliinji vsak dan primerna večerja za 4 ali 6 krajcarjev. Tudi tja lahko ho- dita večerjat, ako jima gospodinja sproti daje potrebni drobiž, ker se mora i.iin hrana zvečer takoj plačati." Pri tem nasvetu je ostalo, dobila sva od gospoda Jerana vstopnici ali :ukaznici za Ijudsko kuhinjo, to je listka iz močnega rdečega papirja, ki sta bili na njih zapisani najini imeni ter številki, ki sta kazali, po koliko znamk imark) ali ktihinjskega denarja imava dobivati na dan pri kuhinjski t)la- ijnici. Preden sva odšla z očetoma, pa je naju gospod Jeran še vpisal v iJruJtvo sv. detinstva" ter dal nama barvani podobici kot sprejemnici v ilrušlvo in za branje več družtvenih knjižic, ki jih je bilo naloženih cele skladanice v prvi sobi. Ljubljanska Ijudska kuhinja je bila takrat nastanjena v prilličju starega clišča za Gradom, kjer se nahaja še dandanes. Tu sem bil odslej do rtca šolskega leta jaz kakor lucii tovariš Zupančič vsakdanji gost opoldne ; največkrat tudi zvečer. S tistim časom pa se je tudi začelo zame nekako vo življenje, ki mi sicer tudi ni bilo veselo in prijetno, a postalo je od--ilno za mojo bodočnost!