ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 6. maja 2004
Leto XIV, št. 9
DJILEJŠ PREDSEDSTVA STR. 3
»STARA
SOBOTA«
IN
»PORABJE«
V
BUDIMPEŠTI STR. 6
DOMA V EVROPI - SVETEK SKUPNE PRIHODNOSTI
Prejšnji konec kedna sta Madžarska pa Slovenija vküper z drugimi ausmimi rosagi staupila v Evropsko unijo. Dva sprtolejšnja dneva sta bila v Porabji tö svetašnja. Programov pa prireditev je bilau telko, ka bi bilau težko vse gornašteti. Po eni vasaj (Andovci, Števanovci) so postavlali mlaje, po drugi vasaj (Dolenji Senik, Verica) so meli piknike, mlajši so risali na asfalt... Vsepovsedik so se pa zašpilale himne - poleg nacionalni himn zdaj že evropska tö - pa zdignile zastave. V največ mejstaj se je tau Zgodilo 30. apriliša v paunauči vküper s kakšnim šampanjcom. Tak je bilau tau na mejnom prehodi Gornji Senik-Martinje tö. V svojom kratkom guči se je gorenjisenički župan Martin Ropoš spomino na tiste cajte, gda je nej bilau dobro živeti pri granici, gda je ešče biu na granici draut, bodeča žica, gda so se lidge bojali tam ta samo gledati, nej pa ta titi. Pred dobrimi desetimi lejtami smo ešče tö nej mislili, ka gnauksvejta sploj nede granica. Franc Šlihthuber, župan občine Gornji Petrovci tak misli, ka je najbole od nas samij odvisno, kelko »haska« mo meli od Evropske zveze. Tau odvisi od tauga tö, kak mo znali sosedge vküp delati.
Gvüšno, ka je bilau v Porabji največ lidi 1. majuša na proslavi na tromeji, stero so organizirale občine Kuzma, Gornji Senik pa sv. Martin. Telko lüstva, kak na te den,
se je ešče gvüšno nej obrnaulo nej na tej točki pa nej v trej vasnicaj. Če se je na te den nekak pelo na Gorenji Senik, je leko srečo tekače, štafeto miru, stera je prvi den krenila iz Sombotela. Mladi lidge so za mir prebežali več kak 70 kilomejterov. Iz Slovenije je na Gorenji Senik prišla karavana stari avtomobilov pa metorov, po nekdanji granici je jahalo 150 konjenikov. Slavnostna gosta na proslavi na tromeji sta bila bivša predsednika R Madžarske in R Slovenije Árpád Gönz in Milan Kučan, stera sta pozdravila množico. Obadva sta poudarila, ka dobi Unija s Slovenci in Madžari dobra, flajsna, Ustvarjalna naroda, ka se od nas Evropski zvezi nej trbej bojati.
Na tromeji so svetili slovenski, madžarski pa avstrijski politiki, med njimi Pavle Gantar, minister za informacijsko družbo, Miha Brejc, podpredsednik slovenskoga prlamenta, Miklós Hankó-Faragó, državni sekretar ministrstva za pravosodje.
Na tromejo so pribežali udeleženci teka enosti srca. Pobudnik gibanje »Srce svetovne enosti« je gospod Sri Chinmoy, vodja meditacij za mir pri OZN, steri je na tromeji odkriu spomenik. Za mir na svejti so spisitili večstau golaubov mira tö pa odkrili »kamen«, steroga je dala obnoviti občina Kuzma.
M. Sukič
2
Dragi Slovenci in Slovenke, dragi bralci časopisa Porabje!
Republika Slovenija Generalni konzulat Monošter
Tokratni članek namenjam zgodovinskemu trenutku, ki mu bomo priča čez nekaj ur, vendar pa, ko bo ta tekst objavljen, bo zgodovinski trenutek že mimo. Govorim o 1. maju, ki bo letos še posebej slovesen, saj ne bo samo praznik dela, ampak »praznik skupne prihodnosti«. Tega dne vstopamo v tisto prihodnost, ki naj bi vsem prinesla večje blagostanje, boljše življenjske razmere, predvsem pa socialni status. Tega si gotovo vsi želimo, sprašujem pa se, ali bo Evropa prišla k nam ali pa bomo mi šli v Evropo. Mislim, da
se ne eno ne drugo ne bo zgodilo, ker si bomo morali Evropo ustvariti tukaj, kjer smo.
Dobri poznavalci evropskih razmer, ki so pregovorno tudi zmerni optimisti, pravijo, da se po 1. maju ne bo zgodilo nič pretresljivega, da se bo pač zgodil drugi, tretji, četrti itd. maj. Tisto, kar se je moralo zgoditi, se je že zgodilo v pristopnih pogajanjih. Pravijo, da se bo hrana še pocenila, da bo tudi kakšno podjetje še propadlo, da se bo morda celo še povečala stopnja brezposelnosti. Ali bo to samo začasno, pa da je odvisno od nas samih. Najbrž imajo prav, vendar le malokdo govori o tem, da je polnopravno članstvo v Evropski uniji tudi članstvo v nadnacionalni organizaciji, ki ima sedež v Bruslju in ki preko
svojih inštitucij letno obrne ogromne količine finančnih sredstev za zelo različne namene. Od subvencij za kmetijstvo, razvoj infrastrukture, projektov čezmejnega sodelovanja, zaposlovanja in še bi lahko našteval. Tu pa smo vsi mi odvisni od lastne pameti in iznajdljivosti, kako z dobrimi projekti priti do denarja iz teh skladov. Pri tem se je potrebno zavedati, da je evropski sistem financiranja takšnih idej in projektov zelo dodelan. Projekti morajo imeti čim višjo stopnjo dodane vrednosti, to pomeni, da morajo služiti namenom čim širšega kroga uporabnikov (npr. izgradnja cest, kanalizacij, šol, objektov splošnega pomena itd.). Ti projekti ne poznajo enoznačnega namena pridobivanja konkretnih koristi samo enega
posameznika, ampak so v korist vsem. Če pa se ideje porajajo tudi v smeri čezmejnega povezovanja, pa še toliko bolje.
Te dni bi se morali začeti posvečati takšnim idejam, saj je, po mojem globokem prepričanju, to ena od ključnih rešitev za nekoč boljši položaj tako okolja, v katerem živimo, kot tudi nas samih. Morali bomo počasi sprostiti zavore in predsodke, ki jih imamo v naših glavah, bodisi kar se tiče tujcev bodisi kar se tiče naših dveh držav, med katerima poteka meja, ki bo sicer še vedno nadzorovana, vendar pa samo še nekaj let in v bistveno manjšem obsegu kot doslej. Simbolika, ki jo te dni vidimo v evropskih zastavah in obcestnih oznakah na mejnih prehodih, v resnici simbolizira to, da postajamo vsi
državljani Evropske unije in da bomo v nekaj letih samo še po teh oznakah vedeli, kdaj smo v Sloveniji in kdaj na Madžarskem. Obe manjšini pri tem igrata izjemno pomembno vlogo in izjemno pomembno vlogo pri tem igrajo vsi, ki že leta ustvarjajo povezave med ljudmi preko državne meje.
Od vsega, kar se te dni dogaja in se bo tudi v prihodnosti, pa si želim, da bi status vas, ki predstavljate slovensko manjšino tukaj na Madžarskem, v prihodnosti dejansko postal takšen, kot ga ima madžarska manjšina v Sloveniji. Za dosego tega cilja pa bo potrebno še veliko postoriti.
Z iskrenimi željami za svetlo prihodnost,
Marko Sotlar generalni konzul
V	organizaciji štajerske regionalne televizije RTS-Tele 59 je bila pred dnevi v mariborskem kongresnem centru Habakuk mednarodna konferenca z naslovom Sosedje brez meja, na kateri je okoli 200 udeležencev iz Slovenije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške spregovorilo o medregionalnem sodelovanju štirih prijateljskih držav in o vlogi medijev pri promociji izobraževanja in kulture kot pomembnih povezovalnih elementov v prihodnjih evropskih regijah.
V	uvodnem nagovoru je predsednik slovenske vlade Anton Rop dejal, da medregionalno in medmestno sodelovanje nudi boljše možnosti povezovanja in zato boljše priložnosti za dvig kakovosti življenja ljudi. Konferenca je bila tudi priložnost za pred-
stavitev mednarodnega projekta Čezmejna televizija, pri katerem za zdaj poleg RTS-Tele 59 sodeluje še pet partnerskih televizij: Kanal 10 iz Slovenije, Steiermark 1 in MEMA TV iz Avstrije, TV Szombathely iz Madžarske in Varažadinska televizija iz Hrvaške.
,, Sodelovanje in povezovanje regij postane še posebej pomembno, ko seže čez nacionalne meje, ko se srečajo različni narodi, kulture, jeziki in tradicije, ” je poudaril premier Rop. Po njegovi oceni se lahko Slovenija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška pohvalijo z zglednim medregionalnim in medmestnim sodelovanjem, ki je v marsičem pripomoglo k dobrososedskim odnosom. Na pomembno vlogo medijev pri promociji izobraževanja in kulture kot povezovalnih ele-
mentov v prihodnjih evropskih regijah je opozorila slovenska ministrica za kulturo Andreja Rihter. Ob tem se je zavzela za čimbolj odprt medijski prostor, ki bo prispeval h kulturni raznolikosti evropskega prostora. Udeležence konference pa sta nagovorila tudi vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji Erwan Fouere in mariborski župan Boris Sovič.
Ob koncu konference so televizije RTS-Tele 59, Kanal 10, Steiermark 1, MEMA TV, TV Szombathely in Varažadinska televizija podpisale sporazum o sodelovanju in tako po besedah direktorja in odgovornega urednika RTS-Tele 59 Janeza Ujčiča ustanovile prvi tovrstni medregionalni medijski grozd v Evropi. Podpisnice si bodo prizadevale za redno pro-
gramsko izmenjavo prispevkov in oddaj s področja gospodarstva, kulture, znanosti, družabnosti, okolja, športa in z vseh ostalih področij, ki bodo zanimiva za gledalce. Pri tem bodo partnerske televizije posebno pozornost namenjale koprodukciji narodno-zabavnih koncertov in domače folklore, ki bodo osnova za televizijsko snemanje ali za televizijske prenose v živo, je pojasnil Ujčič. Po njegovih besedah bo Čezmejna televizija poskrbela za objektivno in nepristransko obveščanje javnosti, s tem pa pomembno prispevala k odprtosti medijev na območju z več kot dva milijona prebivalcev.
RTS-Tele 59 je nosilka in koordinatorica projekta Čezmejna televizija. Z njim uresničuje naloge Sveta Evrope
na področju krepitve medregionalnega in medmestnega sodelovanja sosednjih evropskih regij, kot tudi na področju vzpostavitve informacijskega ravnovesja, dobrososedskih odnosov, kapitalskih tokov, turizma in kulturnih odnosov na območju slovensko-avstrijske štajerske, gradiščanske, zahodne madžarske in zahodne hrvaške regije. Sporazum o sodelovanju poleg izmenjave televizijske produkcije predvideva še izpeljavo skupnih programskih projektov, pripravo okroglih miz in javnih tribun, raziskovanje trga, izdajanje publikacij in vzpostavitev lastne baze podatkov, je še opozoril Ujčič in napovedal, da se bodo novoustanovljenemu medijskemu grozdu kmalu pridružile še druge regionalne televizije.
Porabje, 6. maja 2004
3
Slovenska manjšinska koordinacija
Djilejš predsedstva Slovenske zveze
22. aprila so predstavniki slovenskih organizacij iz Avstrije, Italije, Hrvaške in Madžarske v Ljubljani na tiskovni konferenci predstavili skupno predstavništvo slovenskih manjšin, ki se imenuje Slovenska manjšinska koordinacija. 0 namenu in ciljih predstavništva so izdali naslednjo skupno izjavo:
Čas izredno hitrih integracijskih procesov, ki sovpadajo s članstvom R Slovenije v Evropski uniji, zahteva tudi od slovenskih narodnih manjšin primerne pristope in odgovore. Pri vključevanju v evropske mehanizme ter v vedno bolj aktualnem medregionalnem povezovanju je za vsestransko utrjevanje našega položaja potrebno kar se da tesno in plodno sodelovanje med vsemi Slovenci: med pripadniki manjšin in Slovenci v Sloveniji. Skratka, potrebujemo vizijo naroda onkraj državnih mej, ki postajajo vedno tanjše.
Evropski širitveni proces pa ni le praznik, ki ga bomo doživeli 1. maja. Za vse predstavlja velik izziv, ki zaobjema kulturni, jezikovni, gospodarski in družbeni razvoj širšega obmejnega prostora. Zato moramo pospešiti vlogo manjšin kot povezovalcev med kulturami in jeziki ter v duhu nove Evrope poiskati vse poti, ki vodijo k sožitju in sodelovanju med narodi.
Iz omenjenih razlogov potrebujemo dobro notranjo in medsebojno organiziranost ter zastopanost, da bomo lahko uresničili zastavljene načrte in cilje, ki bodo sad dogovorov in skupnega hotenja. V ta namen smo ustanovili redno omizje, ki deluje kot predstavništvu slovenskih manjšin iz Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške. Imenovali smo ga Slovenska manjšinska koordinacija (SLOMAK).
Takšna koordinacija bo omogočila, da izdelamo razvojne strategije za uveljavitev slovenske kulture in jezika ter da se o njih dogovarjamo s pris-
tojnimi telesi in to na osnovi skupnih interesov. Koordinacijsko omizje naj torej postane trajni posrednik naših hotenj in potreb v odnosu do vseh sogovornikov, tako v državi, kjer živimo, kakor tudi širše. Od Slovenije, ob podpori in
spoštovanju subjektivitete manjšin, pričakujemo vizijo, ki bo omogočila oblikovanje strateškega programa za slovenske skupnosti v sosednjih državah in v prostoru, v katerem slovenske manjšine živijo. Pričakujemo torej, da bo RS za svoje manjšine v sosednjih državah oblikovala politiko, ki nas bo vključevala v splošne razvojne silnice našega srednjeevropskega prostora. Zato pozivamo pristojne inštitucije v Sloveniji, da tudi s primernimi izbirami omogočijo uresničitev nakazane vizije. Slovenske manjšine se moramo tudi aktivneje vključevati v širše evropske povezave. Okvirna konvencija Sveta Evrope
za zaščito narodnih manjšin in Evropska listina za regionalne in manjšinske jezike zagotavljata našim skupnostim novo mednarodno dimenzijo zaščite. Evropska dokumenta obenem ponujata večje priložnosti za nove povezave z drugimi manjšinami v razširjeni Evropski uniji.
Novo koordinacijsko telo naj postane zato poglavitni dejavnik in povezovalec slovenskih manjšin v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. V dogovoru s pristojnimi inštitucijami v Sloveniji naj izoblikuje
strategijo za skupni razvoj. Republika Slovenija je namreč pristojna, da varuje položaj in pravice slovenskih manjšinskih skupnosti v sosednjih državah in drugod po svetu. To ne izhaja le iz njene ustave, ampak pomeni predvsem moralno odgovornost.
Predvsem na kulturno-jezikovnem področju bo treba ustvariti nova izhodišča za sodelovanje in dopolnjevanje med vsemi Slovenci. V središče pozornosti moramo ponovno postaviti pojem skupnega slovenskega prostora in mu dati pravo vsebino, ki bo združevala Slovence, kjerkoli živijo.
Ljubljana, 22. aprila 2004
Predsedniki zamejskih slovenskih organizacij na tiskovni konferenci v Ljubljani.
Zveza Slovencev na Madžarskem Predsednik Jože Hirnök Zveza slovenskih društev na Hrvaškem Predsednik Darko Šonc Društvo člen 7 Predsednik Branko Lenart Narodni svet koroških Slovencev Predsednik Jože Wakounig
Zveza slovenskih organizacij Predsednik Marjan Sturm Svet slovenskih organizacij Predsednik Sergij Pahor Slovenska kulturno-gospodarska zveza Predsednik Rudi Pavšič
Predsedstvo Slovenske zveze je letos od drügim melo djilejš 21. apriliša. Na djilejši je bilau 16 članov pa tričlanska nadzorna komisija.
Na tau djilejši je Predsedstvo melo tri točke dnevnoga reda. Najprvim smo leko čüli finančno poročilo (beszámoló) Porabje d.o.o.-ja. Štefan Küplen, direktor gazdüvanje Porabje d.o.o-ja, je zvöjn dola napisanoga pa naprej vöposlanoga poročila ške tapravo več potrejbni informacij od dela pa od cering d.o.o.-ja. Predsednica nadzorne komisije Elizabeta Šoš je zvekšoma bila zadovolna. Mejla je pa več pitanj pa tanačov. Nej je zadovolna s tejm, kak planirajo, načrtujejo za letošnjo leto. Pravi, ka bi vsakšo leto na više mogli zdigavati tau, ka škejo dosegniti do konca leta. Tak vidi, ka so že več lejt furt na gnakom nivoji. Tau mišlenje so meli ške Erika Glanz, Alojz Hanžek pa Gabor Dončec tö. Predsednica je prosila, naj se tau finančno poročilo tü deja v novine Porabje. Pitanje je postavila, kelko je koštala terasa restavracije, HCCP sistem, ka naprej majo napisano küjnje. Tanačiva predsedstvi, naj prosi od Porabje d.o.o.-ja načrt podraubnoma o tejm, kak računajo gazdüvati, ka vekši mašinov ali škir škejo küpiti. Tjelko pejnaz brodijo tapoceriti pa na koj, tjelko aska računajo pa s koj do konca leta. S tejm vred, je Predsedstvo sprejelo poročilo.
Za drügo temo so meli se odlaučiti o tejm, Sto naj bau nauvi delavec ali delavka na zvezi. Klara Fodor, Sekretarka Zveze, je taprajla, ka je Zveza v novinaj vönapisala nauvo delovno mesto. Zglasila se je samo Gyöngyi Bajzek z Gorenjoga Senika, stera ma vse vönapisane pogoje. Porabsko slovensko rejč redno nöjca v vsakdanešnjom življenji, diplomo si je sprajla iz slovenščine na Pedagoški Visoki šauli v Somboteli 2003. leta. Na računalnike se dobro razmej, ka je zgotauvila tečaj. Od 1990. leta spejva v gorenjoseničkom pevskom zbori Avgust Pavel pa pleša v domanjoj folklorni skupini. Od 1999. leta mau špila v porabskoj gledališkoj držini Nindrik-indrik. Poznamo go od mlašeči lejt mau. Je resna, ji leko zavöjpa, je prijazna z lidami, se rada pogučavle z lidami pa ka je trno fontoško, rada ma lidi. Predsedstvo se je tak odlaučilo, ka de referentka na Slovenskoj zvezi Gyöngyi Bajzek, delati de začnila s 1. juniušom.
Predsedstvo se je na tau djilejši največ časa s tejm spravlalo, kak naj spuni prošnje, kak naj leko bau vsebola pravično do tisti organizacij, inštitucij, stere so se obrnaula na Zvezo za finančno pomauč.
Za gnauk eške ne vejmo, kelko pejnaz mo meli na Zvezi vsevküper letos, ške itak nejmamo proračuna (költségvetés). Etak so se tak zglijali, ka zagnauk računajo 3,6 milijonov forintov razdeliti tau leto. S toga drüštva dobijo za letno delo vsevküper
1.500.000	forintov. Tri drüštva, Drüštvo porabskih penzionistov. Kulturno drüštvo Avgust Pavel v Somboteli pa Drüštvo Slovencov v Budimpešti dobi po 400.000 forintov, ka so oni že nota dali letošnji program pa ceringo tej programov. Gda drüštvo v Somboteli ali v Pešti nejma pejnaz iz natečajov za pautne ceringe domanji skupin, te tak Zveza plačöjva. Zagnauk ostane 300.000 forintov za rezervo. Drüštvo slovenske mladine na Vogrskom na drügi djilejš pripravi svoj letošnji program pa se te odlauči za njive pejnaze tü. Zvöjn pejnaz za drüštva se pa voda ške 2,1 milijona forintov. Polonja v prvom pau leti, drügi tau pa drügo pau leto.
Drüštvo školnikov (Slovence tü majo notri) v Varaši je dobilo
20.000,	TV oddaja Slovenski utrinki za kasete 100.000, Gasilsko drüštvo v Števanovci za terenski gvant 75.000, Gorenjisenička samouprava za program ob priključitvi k Uniji
50.000,	andovska samouprava za informacijsko tablo v vesi
60.000	forintov. Števanovska šaula za tridnevni izlet do Jadranskoga morja pa gorenjosenička šaula na tridnevni izlet do Kopra ta meli vöplačano pautno ceringo (kilometrina, parkirišče, dnevnica za šofera, cestnina, če trbej Zavarovanje), za dovoljenje za cestno povezavo med Senikom in Verico
130.000.	Naslejdnji djilejš de Predsedstvo melo v majuša. Hvala lejpa Vsejm članom, ka so prišli na djilejš, posaba ške tistim, steri so s svojimi mišlenji pomagali našo delo.
Klara Fodor
Porabje, 6. maja 2004
4
NOVI SLOVENSKI UČBENIKI (Z MALO GRENKOBE)
Novica, da so končno izšli novi učbeniki za pouk slovenskega jezika in spoznavanja slovenstva, je razveselila v prvi vrsti učitelje in učence v razredih, katerim so učbeniki namenjeni. Ne bo več napornega iskanja ustreznih besedil in fotokopiranja le-teh. Dvanajst učbenikov, trije za spoznavanje slovenstva, pet za slovenski jezik v osnovni šoli in štirje za pouk prav tako slovenskega jezika v gimnaziji, zapolnjuje del velikanske vrzeli pri poučevanju in učenju slovenščine v porabskih narodnostnih šolah, kjer je bilo pomanjkanje primernih učnih gradiv dolgoletni problem. Moramo sicer dodati, da je to le tretjina potrebnih učbenikov, ki, upam, bodo nastajali v prihodnjih letih, če bo madžarsko šolsko ministrstvo imelo posluh za naše načrte in če se bo našlo še kaj avtorjev. Učbeniki so pripravljeni na osnovi novega učnega načrta in na prvi pogled všečni. Nastajali so nekaj let, zadnji rokopis berila za 6. razred je bil oddan pred skoraj dvema letoma. Hrvaška založba Croatica, ki je bila izbrana za tiskanje učbenikov, je le-te pred mesecem dni predstavila v Monoštru. (Podroben zapis o predstavitvi je bil objavljen v predzadnji številki Porabja.) Ker sem sama avtorica dveh učbenikov, natančneje beril za slovenski jezik za 5. in 6. razred osnovne šole, obenem pa vodja tega velikega učbeniškega projekta, se me je izid naših učbenikov dotaknil na poseben način. Za avtorji so dnevi, tedni in  meseci, morda celo leta, napornega dela, kajti učbenikov, v katerih je večina besedil naše avtorstvo, se ne da pripraviti na hitro in mimogrede. Tega smo se ves čas vsi zavedali in čakali izid kot rojstvo naših ljubljenih otrok, če se
izrazim malo pesniško. Zato se še enkrat iskreno zahvaljujem pogumnim in vztrajnim učiteljicam: Eriki Glanz, Evi Lazar, Ibolyi Neubauer in Ireni Fasching, avtoricam učbenikov za slovenski jezik v osnovni šoli in gimnaziji, kot tudi Mariji Kozar Mukič in Franceku Mukiču, avtorjema učbenikov za spoznavanje slovenstva, za njihov trud. Ker sem učbenike za spoznavanje slovenstva kot tudi tiste za pouk slovenskega jezika v gimnaziji videla le bežno na predstavitvi, o njih ne morem razpravljati. (Založbo sem sicer kot strokovna sodelavka pri vseh učbenikih prosila za kakšen iz-
vod, a ga do danes nisem dobila.) Enako lahko zapišem za učbenike za 1. in 2. razred, ki so na prvi pogled všečni, besedila skrbno izbrana, naslov Igraje v slovenščino pa je dejanski odraz vsebinskega dela. Veliko bo odvisno od učiteljev, kako se bodo s svojimi učenci ob pomoči učbenika podali na pot pridobivanja znanja slovenskega jezika.
Tisto o grenkobi v naslovu zapisa bo namenjeno predvsem učbenikoma - beriloma za 5. in 6. razred, katerih avtorica sem sama. Želela sem pripraviti berili, ki bosta privlačni, vsebinsko, predvsem pa jezikovno primerni za porabske peto- in šestošolce, saj vendar gre za
pouk jezika, slovenske materinščine. Prav tako sem se trudila, da bodo besedila aktualna, da bodo govorila o njih in njihovem življenju in da bom s številnimi nalogami olajšala delo učiteljem, obenem pa pritegnila tudi starše in stare starše učencev. V uvodu k metodičnim navodilom, na primer v berilu za 5. razred, sem med drugim zapisala: „Berilo... zeli imeti velik krog naslovnikov; v prvi vrsti ste to učenci in učitelji, k aktivnemu sodelovanju pa vabi tudi starše in stare starše. Zakaj? Zato, ker pouk slovenske materinščine staršev in starih staršev ni le stvar šole, ampak
tudi drugih posrednih soudeležencev učnovzgojnega procesa v narodnostni šoli, predvsem staršev, starih staršev in vseh, ki na kakršen koli način prispevajo k ohranjanju slovenstva v Porabju. /../Neumetnostnih besedil je več kot umetnostnih, saj se koncept berila podreja temeljnim ciljem pouka slovenskega jezika v porabskih šolah, ki so: pridobivanje, ohranjanje in bogatenje znanja materinščine učenčevih staršev in prednikov, razvijanje učenčevih sporazumevalnih zmožnosti, ki vključujejo tudi temeljna vedenja o slovnici, predvsem skozi praktično rabo, usvajanje osnovnih komuni-
kacijskih vzorcev in oblikovanje pozitivnega odnosa do slovenskega jezika ter lastne narodnostne pripadnosti. ”0 strokovni plati bodo verjetno kaj rekli tisti, ki so za to poklicani. Pa tudi tisti, ki sta jim berili namenjeni, torej učenci in učitelji, na katere sem ves čas nastajanja mislila.
Oddala sem torej rokopise, seveda računalniške zapise na disketi in na papirju, in čakala, da me kot avtorico kdo kaj vpraša. V profesionalno korektnih založbah (vsaj tako je po mojih informacijah v Sloveniji) je avtor učbenika ves čas nastajanja le-tega zraven. Vse do zadnje korekture. Tu pa mene kot avtorice nihče ni prav nič vprašal, razen pri berilu za 5. razred so me iz založbe prosili, da napišem, kako se naj učbenik ilustrira, saj ilustratorja nista razumela besedil. Seveda bi me še bolj zanimalo, da me kdo kaj vpraša v zvezi s tehnično platjo, oblikovanjem besedil, posebej pa v zvezi s spreminjanjem velikih tiskanih črk v male, s tem pa posledično o pravopisnih vprašanjih in podobno. Pa me ni nihče nič vprašal; tisti, ki so pripravljali moje berilo za tisk, so me preprosto ignorirali. Moja daljša odsotnost ne more biti izgovor, saj me je vsak, ki me je iskal, našel po telefonu, poštnem ali celo elektronskem naslovu. In temeljna pravica avtorja je vsaj zadnja korektura. Meni nihče ni dal možnosti zanjo.
Na dan predstavitve učbenikov sem dobila svoje avtorske izvode. Ja, na prvi pogled sta berilci simpatični, všečni. Moti me sicer format, ki bi lahko bil večji, saj bi potem besedila bila bolj pregledna. Žal, ni. A ko sem odprla berilo za 5. razred, me je skoraj kap: že v podnaslovu je velikanska napaka! Namesto berilo piše
beliro! Potem listam dalje in že na drugi strani najdem zapisano udžbenik namesto učbenik, na zadnji strani pa zajključek namesto zaključek, v 6. berilu pa je poletje postalo kar polnjenje . Pravopisnih napak (predvsem manjkajočih velikih začetnic celo v naslovu poglavja o poklicih), ki so nastale s spreminjanjem velikih tiskanih črk v male, še nisem uspela prešteti, prav tako ne manjkajočih strešici na šumnikih. O tehničnih amaterizmih ali površnostih (na primer, ne da se prebrati besedilo, ker je tiskano čez temno sliko, pomešane so napovedi besedil, manjka cela stran v poglavju Slovensko ljudsko izročilo, v poglavju Iz vsakdanjega življenja je neslovensko zapisan naslov na ilustraciji pisma itd.) sploh ne bom na široko razpravljala, saj bi porabila preveč dragocenega časopisnega prostora. In živcev. Ja, žalostna sem in razočarana, saj le tisti, ki se loti pisanja učbenika, ve, koliko truda je vloženega v to zahtevno delo. In gre vendar za učbenik jezika!! Verjamem, da so uredniki imeli veliko dela, a menim, da bi za odpravo naštetih napak morali poskrbeti, če so prevzeli odgovornost za nastanek strokovno korektnega izdelka, ker se založba Croatica ni spomnila, da bi kaj povprašala avtorico. Pred leti je veljalo, da je na Madžarskem težko natisniti jezikovno korektno slovensko knjigo zaradi tiskarskih težav; založba Croatica pa se hvali z najmodernejšo tiskarsko tehnologijo zato pač za take napake ni opravičila. Menim, da bi se vsaj najbolj grobe napake v učbenikih morale popraviti, saj so to jezikovni učbeniki. In naši učenci ter učitelji si vendar zaslužijo berila brez napak!!!
Valerija Perger
Porabje, 6. maja 2004
5
Kančevci: ob 200-letnici smrti Mikloša Küzmiča
Muza pazi, pazi, da se ne vtopiš v peskovskem potoku
Lani pred praznikom reformacije Štefanu Kuzmiču spominska plošča na cerkvi v Surdu, letos zadnje aprilske dni simpozij in spomenik v Kančevcih na Goričkem Miklošu Kuzmiču. Prvi začetnik prekmurske protestantstke književnosti in prevajalec, rojen letal 723 v Strukovcih, drugi začetnik prekmurskega slovstva za katoličane in rojen 1737 v Dolnjih Slavečih, eden pokopan v Surdu na Madžarskem, drugi v Kančevcih - duhovnika in najverjetneje bratranca - osebnosti, ki sta pustili zelo pomebno delo in trajne sledi poznejšim rodovom, nam in onim za nami. Dogodek v Kančevcih se je začel pred cerkvijo (venec sta položila dr. Zinka Zorko v imenu mariborske univerze in dr. Jožef Smej v imenu škofije), v kateri je Mikloš Kuzmič maševal, se nadaljeval z otvoritvijo razstave o njegovem življenju in delu ter kot vrhunec je bil simpozij ob dvestoletnici smrti. V Ivanovskem dolu, na prostoru nekdanjega lesenega župnišča, so Miklošu Kuzmiču odkrili in blagoslovili spomenik, delo Franceta Kvaternika. Ta mesec se bodo svojega pomembnega rojaka spomnili tudi v rojstnih Dolnjih Slavečih. Razstavo o življenju in delu sta postavila Franc Kuzmič in
Drago Sobočan.
Razprave za simpozij so pripravili: pater Donat Kranjec, župnik, varuh groba Mikloša Kuzmiča in Ivanovskega dola; naddekan Martin Vöröš, 14. naslednik Mikloša Kuzmiča, o življenju in delu; dr. Anton Vratuša o jeziku; dr. Zinka Zorko o pedagoškem pomenu; Lojze Kozar o pastoralnem pomenu; duhovnik dr. Stanislav Zver o stikih s škofom Jánosem Szilyjem; Jože Vugrinec o nahajališču sedmerih Küzmičevih knjig; Vinko Škafar o Prekmurskih katoličanih in kajkavskem narečju; Jože Ftičar o Božidarju Raiču - prvem informatorju, in dr. Jože Zadravec (ki je zaradi bolezni referat poslal) - Mikloš Kuzmič - pesnik.
O Miklošu Küzmiču sem se pogovarjal z njegovim najboljšim poznavalcem, mariborskim pomožnim škofom dr. Jožefom Smejem, predvsem kot z avtorjem biografskega romana Po sledovih zlatega peresa (Murska Sobota 1980). „ V Sombotelu sem videl Küzmičeve rokopise. Rekel sem si, kako slavnega moža imamo, pa o njem ne
vemo ničesar, o njem nisem slišal niti v gimnaziji, ” razlaga motive, ki so ga pripeljali do pisanja romana. Pa tudi, da je kot soboški kaplan hodil k svetemu Benediktu poma-
gat maševat zaradi bolezni tedanjega župnika Franca Faf-
lika. Kraj mu je prirasel k srcu »občutil sem ta breg, za Kuzmičev breg.”
Pomembno je sodelovanje Mikloša Kuzmiča s prvim sombotelskim škofom Jánosem Szilyjem. Njuno znanstvo izvira iz študijskih let v Gyoru. Škofija v Győru ni skrbela za svoj obrobni verski in narodnostni položaj. Razmere so se spremenile leta 1777, ko je bila ustanovljena škofija v Sombotelu. Prvi Sombotelski škof je bil zelo naklonjen Slovenski okroglini (posplošeno: seda-
nje Porabje in Prekmurje), kar je pokazal s prvimi vizita-
cijami v teh župnijah. Pokojni dr. Vilko Novak, enako kot dr. Jožef Smej, poudarja Szilyjev velik vpliv na ohranitev slovenstva v Prekmurju: ,,Zato tudi pomen Miloša Küzmiča najbolje dojamemo prav v luči tega njegovega priznanja škofu, podporniku slovenske knjige. ” Znano je, da je Szily finančno podprl izid treh Küzmičevih knjig.
Za slovenski jezik sta se zavzemala oba Kuzmiča, ki sta bila najbrž bratranca: evangeličanski duhovnik Štefan in katoliški duhovnik Mikloš.
Oba imenujeta svoj jezik staroslovanski jezik. ,,Toje nekaj tistega ciril-metodovskega, tistega panonskega, prvotnega, kar je pomembno tudi za današnji čas,” pravi dr. Jožef Smej, ki je prepričan, da bi (lahko) bila za osnovo slovenskemu knjižnemu jeziku prekmurščina, če je ne bi prehiteli Trubar, Dalmatin in še nekateri s svojo dolenjščino.
Razstava, ki sta jo v Domu duhovnosti v Kančevcih pripravila Franc Kuzmič in Drago Sobočan, predstavlja zaokroženo delo Mikloša Kuzmiča. Tu je njegovih sedem knjig, ne sicer v izvirniku, ampak s fotokopijami naslovnic, prikazano je Küzmičevo pesništvo - Muza Mikloša Kuzmiča pa korespondenca s škofom Szilyjem, zapisi o Kuzmiču in Kuzmič v učbenikih, leksikonih in Enciklopediji Slovenije.
Z Miklošem Küzmičem si je dopisoval tudi dolenski duhovnik Simon Čergič. S pozdravi je pošiljal Kuzmiču pesniške Muze v Benedikt. V teh pesnitvah je Čergič opisal Goričko, tudi Peskovski potok in napisal ,,Muza pazi, da se ne potopiš v Peskovskem potoku. ”
eR
Dr. Jožef Smej in dr. Zinka Zorka sta položila venec.
Mentorica dvej skupin ljudskih pevk Marija Rituper iz Murske Sobote nam je dober glas prinesla s tejm, ka ženske leko dejo spejvat na revijo v Veržej. 24. apriliša smo od slovenčarske kapejle do židovskoga gasilskoga dauma, krčme v Traušča, do števanovske pa veričke baute vse ženske, stere so der vanej stale, vküper pobrali na avtobus pa bi se skur z eno sapov odpelali do cilja, če bi nej bila granica na Verici. Na, vej se zdaj že nejmamo nika nej taužiti, kumar se stavimo pa že leko čauvamo tadale. V Veržeji nas je že čakala prijazna organizatorka ga. Ema, stera je lepau gora prijala ženske.
Pevke so zavole časa mele za vajo s svojo mentorico s tejm, ka sva müva s Kalmanom bila za nje redna publika. Velko poštenje nas je doseglo, ka nas je župan občine Veržej pozvau na sprejem, gde nam je na kratko nota pokazo njivi kraj. Večer po ausmoj vöri je šest skupin pevcev pokazalo, kakšne lejpe pesmi majo v njinom kraji. Dvorana se je napunila z veseldjom. Srečni smo bili, steri smo leko bili pauleg. Gda so se na oder postavile števanovske, sledkar pa varaštje ženske, me je srce nika tak čüdno stiskavalo. Tau pa zatok, ka je dobro videti te ženske, kak batrivno, veselo, gvü-
šno popejvajo v svojoj lejpoj noši, gvanti. Leko so srečne, ka majo tašno mentorico, stera ške na tau tü ma skrb, naj si med programom
malo leko zdenejo, se sprostijo. V tau časi je publiki vse lejpoga ta prajla od svoji žensk, po tistim jo je pa v velki smej sprajla s svojimi
vici. Naše dvej skupine je publika posebno z velkim ploskanjom sprvajala. S tejm so njim dali na znanje, ka ohranjanje stari domanji pesmi cenijo za trno velko, sploj pa štja, če je tau v drügom rosagi.
Po programi smo se pa vküper dobili pri bejlom stauli z domanjimi gostiteli pa pevci, gde se je spejvalo do edenajste vöre. Ženske, stere so zvekšoma že vse v penziji, so pozabile na tröjdnost, od veseldja so vöocvele kak rauže. Za te lejpi den se njim za(h)valimo s toplim srcaum, ranč tak mentorici pa našim gostitelom v Veržeji.
K. Fodor
Porabje, 6. maja 2004
6
Generalni sekretar NATA de Hoop Scheffer na prvem obisku v Sloveniji
Generalni sekretar zveze NATO Jaap de Hoop Scheffer je prvič obiskal Slovenijo, potem ko je ta nedavno postala članica zavezništva. Poudaril je, da je tudi prispevek majhnih držav članic, kot je Slovenija, za zavezništvo kritičnega pomena, in med drugim omenil slovensko udeležbo v Afganistanu, kjer zavezništvo npr. nujno potrebuje gasilske enote, Slovenija pa mu je te lahko ponudila. Njegov gostitelj, slovenski premier Anton Rop, je zatrdil, da bo Ljubljana še naprej prispevala k operacijam zveze NATO, posebej prizadevno tam, kjer je bila udeležena že doslej -poleg Afganistana še v BiH in na Kosovu. Kar zadeva morebiten angažma v Iraku, pa je Rop ponovil stališče slovenske vlade, da so potrebni najprej ustrezna resolucija in mandat VS ZN za stabilizacijske sile ter vzpostavitev kredibilne iraške vlade, šele nato se bo Slovenija pripravljena močneje vključiti. V nagovoru poslancem je de Hoop Scheffer poudaril pomen priprav na predajo vodstva operacij z zveze NATO na EU, predvsem na Balkanu.
V Evropsko unijo s prenovljeno vlado
Le pol leta pred koncem parlamentarnega mandata je Slovenija dobila prenovljeno vlado, v kateri je zamenjana skoraj tretjina ministrov. Državni zbor je namreč na predlog predsednika vlade Antona Ropa imenoval pet novih ministrov, ki bodo v 16-članskem ministrskem kabinetu prevzeli vodenje pravosodnega, prometnega, kmetijskega, gospodarskega in evropskega resorja Nova ministrica za pravosodje je tako postala Zdenka Cerar, minister brez resorja, zadolžen za evropske zadeve, je Milan M. Cvikl, minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, minister za promet Marko Pavliha in kmetijski minister Milan Pogačnik. Ministri bodo sicer nadomestili tri ministre SLS - Franca Buta, Jakoba Presečnikain Ivana Bizjaka-, ki so s svojih položajev odstopili po izključitvi SLS iz vladne koalicije, evropskega komisarja Janeza Potočnika ter bodočo slovensko veleposlanico na Nizozemskem Teo Petrin.
‚‚Stara Sobota˝ in ‚‚Porabje̋ v Budimpešti
Slovensko društvo v Budimpešti je 24. apriliša melo srečanje. Bili smo vtjüper tüdi 3. apriliša. Te je bijo tako imenovani klubski den, gde si leko vse zgučimo pa se včimo popejvati.
Zdaj smo pa meli dosta programov. V štrtoj vöri smo začnili. Najprvin smo odprli razstavo Ernesta Bransbergerja z naslovom Stara Sobota. Tau nam je sploj lepau
notri pokazo Jože Vild. Nam, ki poznamo nauvo Mursko Soboto, se je tak vidlo, da je stara Sobota tüdi lejpa bila. Tau je gvüšno, ka če nej, te bi gospod Bransberger nej takšne lejpe kejpe namalo. Razstava skorok do konca junija ostane pri nas, sto šče, go leko pogledne.
Marija Kozar Mukič nam je notri pokazala nauvo knjigo Porabje. Eno takšno knjigo sta že s Francekom Mukičem napisala pred lejti. Zdaj go je rejsan trbelo že dopolniti, ka se je od tistoga mau dosti vse
spremenilo. Tau je ena mala knjiga, ka si jo človek leko na pot vzeme in vseposedik pogledna. Mariji se zahvalimo, da je za porabske Slovence že
telko knjig napisala.
Tau soboto je pri nas gostovalo Kulturno društvo Rožika iz Trdkove tö. Ta skupina je že dvakrat bila pri nas. Vsigdar so nam dobro špilali, tak smo se lepau sprijateljili. Gda so je Peštarge vidli na televiziji z nauvo igrov, so prajli, ka je moramo pá pozvati.
Tak so Zdaj Trdkovčani že tretjič bili pri nas špilat. Notra so nam pokazali dvej igri, ena se godi pri zdravniki, draga pa v kupleraji. Tak so dobra špilali, ka smo se tak nasmejali kak dugo nej. Skupino vodi Irena Kalamar pa je ta dva skeča tö ona napisala in notri navčila. Čestitamo ji pa skupini tö. Špilali so v narečji in je tak našo lüstvo vse razmelo. Vüpamo se, ka bodo tadala delali pa šče Večkrat pridejo k nam, ka Zdaj smo že
stari prijatelji. Dosti domačega so nam šče prinesli iz Trdkove. Dva velka vrdjenjika, eden völki korbau cvirkovi pogač, makove pa orejove bejkline. Pa naj ne pozabim, dobili smo šče medeno in drugo palinko, posüšeni sad pa oreje. Mislim, ka so se mame pa stare mame tö mogle
doma pripravlati na peštersko paut, ka so telko spekle za nas, takšne dobrote. Najlepše se zahvalimo.
Za špilanjom smo program nadaljevali s petjom in igranjom. Francek pa Dušan Mukič sta nam notpokazala dve pesmarici, steri sta ona pripravila. Veselo je bilau, no včásin smo malo žalostni tö bili, gda sta žalostne naute spejvala pa gda se je Dušan spominjau na staro mamo, ki je pred dvömi leti umrla. Bila
je naša članica, Ana Kozar. Jože Vild je pa osemdeset-letnik. V imeni našega društva smo ma čestitali. On je nam dosta pomago, leta 1999 smo z njegovo pomočjo Prišli v Prekmurje, potem leta 2001 v Maribor pa Dravsko dolino. Dobro sodelujemo z Društvom upokojencev Murska Sobota, lejpe programe smo dobili od njih. Na konci je gospod Vild recitiro dve svoji pesmi.
Na prijatelskom večeri smo se tadale veselili. Francek je igro, mi smo pa spejvati. Francek je meu s sebov dve harmoniki, tak ka je šče naš član Hugo Čerpnjak v roke vzeu eno, in je tö igro. Tak veselo je že dugo nej bilau na našom srečanji. Naša gosta sta bila tüdi veleposlanik R Slovenije Andrej Gerenčer in njegova žena, veseli smo in ponosni, da je vsigdar leko na našij prireditvaj pozdravimo.
V imeni našega društva se vsakšomi najlepše zahvalimo za te lejpi večer.
Irena Pavlič predsednica drüštva
Vsi nastopajoči z veleposlanikom Andrejem Gerenčerjerjem
Publika je trno zadovolna bila.
Francek Mukič pa njegva harmonija
Porabje, 6. maja 2004
7
Razstava in koncert na Dolenjom Seniki
25. apriliša je Slovenska samouprava na Dolenjom Seniki poskrbela za cejlodnevni program. Pri meši je gospaud župnik Ferenc Merkli blagoslovo kejp (reprodukcijo) amaterskoga slikara Ferenca Čuka, steroga je dau kak dar cerkvi.
Po meši se je lüstvo zbiralo v prostoraj slovenske samouprave, gde so pripravili razstavo Ferenca Čuka. Navzauče je pozdravo predsednik samouprave Laci Bajzek, potem je nastopo mešani pevski zbor iz Radovljice, steri je te den gostovau v Porabji.
Kak je razstava Ferenca Čuka prišla na Dolenji Senik? Amaterski slikar je po več talaj povezani z Dolenjim Senikom. Istina, ka se je on narodiu v Monoštri, gde Zdaj tö žive, dapa njegov oče je biu z Dolenjoga Senika, ranč tak njegva žena Marta Vugrinec tö. Tau smo čüli od učiteljice likovne vzgoje Klare Pungor, stera je notpokazala dela Ferenca Čuka. Kak je Sama povedala, g. Čuk se je najprva spravlo s pisanjem in je čisto slučajno začno malati, slikati. Gnauk je prej piso eno štorijo o enom slikari pa je Sto bole spoznati, kak slikar dela, kakšne težave ma. Zatok je sam tö vzejo v rokau pemzli (čopič) pa začno slikati.
Katere teme slika najbola rad? Domanji kraj, Monošter, Dolenji Senik, reko Rabo ali kakšno drugo pokrajino. Rad slika male, vsakdanešnje lidi, kovača, pavra, steri na njivi dela... Na Senički razstavi smo vidli dva portreta tö, enoga irašnjoga vogrskoga pesnika pa ranč tak irašnjoga slikara, steri je njemi
tö tanače (nasvete) davo.
Dosti kejpov je razstavo s sakralno tematiko, razno razne madone, matere božje. Tau so reprodukcije znani kejpov. Kak je pravla Klara Pungor, Ferenc Čuk ne slika zavolo kejpa, liki zatok, ka bi s pomočjo
kejpa izrazo kakšno misel, ranč tak kak v svoji pesmaj ali novelaj. Tau je pa največkrat
lübezen. Lübezen do rojstnoga kraja, do držine, do mali lidi... Popodneva v štrtoj vöri so se Dolenjesenčarge lepau zbrali v kulturnom domi, gde ji je Čako nastop dveh pevskih zborov. Mešani pevski zbor iz Radovljice je cejli den preživo v Po-
rabji. Pevcom in pevkam se je nej vnaužalo vnoči v tretjoj vöri staniti, ka so v štrtoj vöri že bili na pauti. Na mejnom prehodi Verica-Čepinci so ji počakali člani Mešanoga pevskega zbora Avgust Pavel in predsednica zbora Irena Barber. Do podneva so si poglednili porabske vaši pa Monošter, podne so pa zapeli na ot-
voritvi razstave.
Na nastopi njih je s toplimi rečami predstavila predsednica gorenjeseničkoga zbora, stera je dosti delala na tom, da bi se ta dva zbora leko srečala.
Na nastopi Radovljičanov se je sploj nej vidlo, ka so malo spa-
li, pa se dugo vozili. Pod vodstvom mladega zborovodje Petra Novaka so spopejvali sedem skladb, med njimi takšne tö, stere Porabci tö poznajo (Lipa zelenela je, Oda radosti, Oj, Triglav, moj dom...). Publiko so navdušili, najbole pa te, gda sta Obadva zbora vküper spopejvala par pesmi (Venček ljudskih, stere so spejvali na
Tabori pevskih zborov v Šentvidu, Pozimi pa rož’ce ne cveto). Na konci, gda so spejvali znano narodnozabavno V dolini tihi, je en tau gledalcev tö z njimi spejvo. Od toga lepšega priznanja, mislim, nej trbej.
M. Sukič
Ferenc Čuk pred svojimi slikami
En tau razstave
MePZ iz Radovljice ob slovesu v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru
Obnova budimskega gradu
Na zadnji seji vlade so se odločili o tem, da se bo budimski grad obnovil do leta 2012. Obnovitvena dela bodo potekala v treh fazah, za pripravo, organizacijo in kontrolo bo odgovorna posebna operativna komisija, ki jo bodo ustanovili na pobudo Premiera. Predsednik komisije bo minister za nacionalno kulturno dediščino István Hiller, podpredsednik pa akademik Ferenc Glatz. Aktivnosti se bodo začele čez 90 dni in bodo letos stale 800 milijonov forintov. Denar bo zagotovilo Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino.
Za odpravo romskih zaselkov
Po podatkih najnovejših socioloških raziskav je na Madžarskem kakih petsto romskih zaselkov. Koliko ljudi živi v takih zaselkih, ki niso povsem primerni za človeško bivanje, ni točnih podatkov, je seznanil novinarje po zasedanju medresorne komisije za romska vprašanja László Teleki, državni sekretar za romska vprašanja. Vlada pripravlja odlok o odpravi romskih zaselkov, priprave se začnejo letos, dejansko delo pa na začetku naslednjega leta. Za odpravo romskih zaselkov je vlada namenila štiri in pol milijarde forintov.
Programi, prireditve
•	9. maja bodo na Srečanju ljudskih pevcev in godcev v Mali Nedelji sodelovale tudi ljudske pevke iz Števanovcev.
•	Člana Gledališke družine Nindrik-indrik se bosta 12. maja predstavila v Ljubljani s skečem »Čistak normalen den«. Vabilo je prišlo s Kluba prekmurskih študentov v Ljubljani.
•	14. maja bo Gledališka družina Nindrik-indrik sodelovala na medobmočni reviji gledaliških skupin, ki jo tokrat pripravljajo v Lendavi.
•	15. maja bodo ljudske pevke iz Števanovcev in Monoštra gostovale v Krogu. Na gostovanje so jih povabile tamkajšnje ljudske pevke.
Porabje, 6. maja 2004
8
Mladim se moremo zavüpati...
Oni so prihodnost. Pa tau je tak te tü, če je nam, Starejšim tau malo nerodno povedati. Depa če si realno, normalno premišlavamo, buma tak je. Človeške generacije pridejo pa odidejo. Človek je pa zatok človek, ka si mora premišlavati, planirati, kak leko vrejdnosti - kulturo, jezik -mlada generacija od nas prejkvzéme. V našom malom Porabji je tau nej tak leko delo. Kelko pa kelkokrat saudimo našo mladino, ka več ne guči porabskoga slovenskoga jezika. Pa Sto je tomi kriv? Zmérom leko povejmo, mi sami. Stariške, stari stariške, ki ešče znamo naš jezik, depa nej smo se pobrigali, da bi naši sinovje, čerke, vnuki glatko gučali te jezik.
Zatok ne smejmo tak povedati, ka je tau v vsakšoj porabskoj držini tak. Gestejo držine, gde se gnes tü guči slovenski jezik, gde se deca ne vči samo v šaulaj slovenski knjižni jezik, liki doma tü, našo narečje.
Rada bi nut pokazala ednoga mladoga pojba z Gorenjoga Senika, šteri lepau guči našo narečje, depa ne zboji se, če je potrejbno v knjižnom jeziki kaj povedati, se zgučavati. Etakšoga reda se človeki srce segrejva, vej pa on je naša prihodnost s tistimi mladimi vred, ki dosta napravijo za tau, da bi Porabski jezik gor austo, da bi slovenska kultura nej vesnila naveke.
• Žolt Bajzek, tebe na Gorenjom Seniki vsakši pozna. Znano je, ka si 16. apriliša v Budimpešti prejkvzejo narodnostno mladinsko priznanje, ka je po mojem sploj velka čest zate, za tvojo držino, stariše tü. Ka si tau
vrejden, tau je sploj nej pitanje.
»Ge sam že kak mali pojbič v 4. razredi osnovne šaule na Gorenjom Seniki bio član šaulske slovenske folklorne skupine pa pevskega zbora. Ravnateljica Erika Glanz je dobro znala, kak nas trbej nanje vzeti na kaj takšega, sploj pa tiste, ki so za tau ali za tisto sposobni bili. Gda sam že malo vekši bio, sam notstaupo v lutkovno skupino. Miki Roš, Klara Fodor sta odlično vodila tau skupino, tak ka smo velke uspehe meli s svojimi igrami. Tistoga ipa kak otrok sam emo priliko ojdti - leko povejm - po cejloj lejpoj Sloveniji, gde bi ovak nigdar
nej mogo ojdti, tiste čüdovite pokrajine videti.
Gda sam končo osnovno šaulo, so že prišli pome. Ranč vi pa Gabor Wachter sta me poiskali, da bi postano član mešanoga pevskega zbora Avgust Pavel. Od tistega mau sam v zbori. Dobro se počütim v zbori zatok, ka so tam moji sošolci, depa nej samo oni, liki vsi drugi se poštüjemo. Zvün toga pa eške v
ednom zbori spejvam, tau so ljudski pevci, ki ohranjamo naše porabske ljudske pesmi. Tak čütim, ka sta Obadva zbora zame, človek se dosta leko navči tam.«
•	V srednoj šauli si se vönavčo za računalniškoga tehnika, znam od tebe, da si velki »računalničar«. Zakoj si si odebrau tau meštrijo? V Somboteli, gde si se včiu, so
profesori in sošolci vedli, da si Slovenec?
»Gda sam najoprvin vido računalnik, sam znau, ka mo se ge tau vönavčo. Najoprvin sam se v Monoštri včijo računalništvo v Srednjoj strokovnoj šauli Béla III., po tistom pa eške 2 leti v Somboteli, gde sam v dijaškom domi bio. Vsakši je znau, ka sam ge Slovenec, depa nej samo znau, liki ge sam je na nistarne stvari navčijo tü - sploj pa na kakšno norijo.
Meni je ovak moj materni jezik sploj pri srci. Kak je tau dobro pa lepau, gda potüjemo v Slovenijo pa si tam človek Zmerom leko zguči vse. Tau je zame velka vrejdnost.«
•	Nej dugo, ka si priznanje daubo od Javnoga sklada za narodne in etnične manjšine. Gda si najoprvin čüjo
od toga, kakšo čütenje je tau
bilau?
»Mojo čütenje je najoprvin tau bilau, ka je lepau, da so nistarni mislili, ka sam ge tisti, steri je toga vrejden, depa v tistom trenutki sam mislo na svoje pajdaše, mlade lüdi, ki bi ranč tak vrejdni bili tau priznanje.
Moram tau tü povedati, ka sam Ponosen bio na tau, ka sam bio med tistimi, ki so si tau priznanje zaslüžili. Člo-
vek etakšoga ipa tak misli, ka je sploj lepau, ka drugi tü vidijo, če človek deje kaj za svojo narodnost. Eni so pa zatok gvüšno nevoščeni tü. Že duga lejta sam v različni skupinaj pa delam, pa te je meni nišče nej navoščeni, gda morem svoj sloboden cajt aldüvati na vaje, navčenje.
Še enkrat pa potrdim, ka če bi nej ge dobiu tau nagrado, bi nika lagvoga nej mislo, radüvo bi se, če bi stoj drugi daubo, ki je toga vrejden. Pa kak sam že pravo, takši gestejo. Pa te bi svojo delo ranč tak opravlo naprej, kak zdaj.« Lepau je, ka je država tak mislila, ka mladini da volau s tejm, da jo prizna. Mislila sam na tau tü, ka gestejo, steri Zvün letošnji nagrajencov tü dosta delajo, pa so Zdaj nej na red prišli, leko ka so tisti užaljeni. Depa bojmo pravični. Tau je prvo takšo odlikovanje bilau, vsi nagnauk ga ne morejo dobiti. Nin je trbelo črto potegniti. Drugo leto pa baude prilika, tau naj bau spodbuda (ösztönzés) za mlade. Vsejm našim mladim, ki so bili 16.04. 2004 odlikovani, čestitam, želim, da bi jim priznanje dalo nauve moči za delo.
Irena Barber
Žolt Bajzek na enem od obiskov v Sloveniji
Svečano so predali narodnostna manjšinska priznanja
V Budimpešti so 16. aprila svečano predali narodnostna manjšinska priznanja, ki jih od lanskega leta dobivajo mladi pripadniki narodnostnih skupnosti. Priznanje je nadomestilo manjšinske štipendije za srednješolce in študente in ga lahko prejme vsak manjšinec od 14 do 30 let, če je posebej aktiven član svoje skupnosti. Pri tem priznanju torej ni najpomembnejši dejavnik učni rezultat (kot je bil pri štipendiji), temveč aktivno znanje materinščine, sodelovanje v kulturnih skupinah, udejstvovanje na manjšinskem področju. Tako so torej j prišli v poštev tudi tisti mladi, ki so svoje šolanje že končali in so redno zaposleni.
Nominirancev za narodnostno manjšinsko priznanje je bilo iz vrst trinajstih manjšin 166. Formalnim kriterijem je ustrezalo 137 predlogov. Na podlagi predloga posebne komisije se je kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine januarja 2004 odločil, da bo za leto 2003 podelil 60 priznanj.
Slovenske samouprave, organizacije in društva so poslale 14 predlogov, trije kandidati so imeli po dva predlagatelja, tako je bilo predlaganih 11 mladih Slovencev. Priznanje, ki je povezano tudi z dvesto tisoč forintov denarne nagrade, je prejelo 6 mladih Slovencev in Slovenk, in sicer Dušan Mukič (predlagatelja: slov. društvo in slov. samouprava v Szombathelyu); Žolt Bajzek (predlagateljici: slov. samoupravi Dolnji Senik in Gornji Senik); Brigita Šoš (predlagatelj: slov. samouprava 18. okr. v Budimpešti); Anita Vajda (predlagatelj: slov. samouprava Sakalovci); Suzana Sulič (predlagateljici: Zveza Slovencev na Madžarskem, Gimnazija Monošter); Erika Dončec, (predlagatelj: Društvo za lepšo ves Števanovci).
Priznanja sta pri posameznih manjšinah podelila predsednik državne samouprave in član kuratorija Javnega sklada za narodne in etnične manjišine, v primeru Slovencev Martin Ropoš in Ferenc Kranjec. Vsem nagrajenim mladim je čestital predsednik Urada za narodne in etnične manjšine Antal Heizer. Slovenski nagrajenci so bili posebej veseli, da jim je čestital tudi veleposlanik R Slovenije v Budimpešti Andrej Gerenčer.
I. Pavlič
Slovenske nagrajenke in nagrajenec
Porabje, 6. maja 2004
9
Ecclesia praecedit
Obisk predstavnikov puconske evangeličanske verske občine v Szombathelyu
25. aprila je delegacija puconske evangeličanske verske občine vrnila naš lanskoletni obisk pri njih. Delegacijo, ki so jo sestavljali vodja, duhovnik gospod Evgen Balažic, njegova soproga, inšpektor verske občine gospod Kodila s soprogo ter župan občine Puconci Ludvik Novak, je spremljalo petdeset vernikov, ki so se po sprejemu udeležili božje službe, ki sta jo opravila duhovnik verske občine mesta Szombathely gospod Gregersen-Labossa György ter gospod duhovnik Evgen Balažic v slovenskem jeziku, kar smo prevajali za madžarske vernike v madžarščino. Gospod duhovnik je med drugim povedal: „ V teh dneh se pri nas veliko govori o vstopu v Evropsko unijo, o proslavah, politiki se hvalijo s svojim uspehom, ki so ga
dosegli - skratka povsod ena sama hvala. Niti mi ne moremo mimo tega do dogodka, in srečni smo, da se Evropa združuje. Tam, kjer so na pogorišču druge svetovne vojne dovolj modri politiki uvideli, da samo s pogovori in sporazumno lahko gradimo skupne temelje za skupno življenje, je takšno mišljenje slavilo zmago, ljudje in narodi so se začeli združevati, pozabljati na krivice in nasilja preteklosti. V ospredje so postavili krščanske vrednote, kjer je ljubezen tako močna, da lahko združi tiste ljudi, ki poznajo odpuščanje in vidijo prihodnost. Ta vstop v skupno Evropo pa je kljub optimističnim napovedim za nekatere bojazen, da ostanejo še bolj prizadeti...
...Tudi mi kot sosedje smo bili nekam zadržani in se do sedaj nismo srečali. Vi ste prišli k nam prej kot mi k vam. Odslej mislim, bo to drugače. Preteklost nas povezuje. Nekoč smo bili ena država, zdaj v Evropi bomo eno, ali za nas je pomembno to, da govorimo en jezik, jezik Biblije, Jezusovo besedo,
da govorimo v njegovem duhu in tako bomo združeni naprej. Dejansko smo kot kristjani združeni med se-
boj po vsem svetu in to je radost. (...) Resnica je, da svet išče vsa možna sredstva za povezovanje, mi pa jih poznamo in ta so v veri in ljubezni. Kot kristjani to lahko
ponudimo tudi skupni Evropi...”
Nato so sledile pozdravne besede gospoda duhovnika Gregersen-Labossa Györgya, inšpektorja puconske verske občine gospoda Kodile ter župana gospoda Novaka. Najprej je domači duhovnik seznanil vernike, ki so do zadnje klopi napolnili cerkev, s Puconci in puconsko versko občino. Med drugim je dejal: ,,Po tolerančnem patentu je bila puconska cerkvena občina med prvimi tremi, ki so nastale na tem ozemlju. Najbolj se je utrdila puconska verska občina, ki je postala središče luteranstva v Prekmurju. Te tri cerkvene občine so sestavljale takoimenovani senoriat  Železne županije in spadale k osrednjemu senioratu, s središčem v Szombathelyu. Prekmurski duhovniki so se šolali na Sopronskem luteranskem liceju ter na sopronski Teološki fakulteti. V Puconcih se je vršila prva božja služba v slovenskem, madžarskem in nemškem jeziku 1783. leta. Lansko leto so proslavili 220. obletnico svojega obstoja. Preteklo leto seje svečane božje službe ob trideseti obletnici smrti Adama Luthara udeležila delegacija szombathelyske verske občine in s tem ponovno vzpostavila nekdanje stike, ki so koreninili v nekdanji skupni domovini. Žal
smo morali omenjene stike v teku zgodovine večkrat obnavljati. Zahvaljujoč se ponovno vzpostavljenim stikom, lahko čez nekaj dni ponovno kot dobri sosedi, kot prijatelji skupno stopimo v našo novo domovino, v novo Evropo in krepimo zavest edinstva tudi na področju cerkve. Ecclesia praecedit -cerkev hodi spredaj -ponovno.”
Nato so sledile ganljive besede inšpektorja puconske verske občine ter župana občine
Puconci, ki sta v svojih nagovorih poudarila pomembnost ponovnega vzpostavljanja stikov med dvema verskima občinama, ki sta nekoč spadali k istemu senioratu. Po božji službi in sveti večerji so si gostje ogledali moderni dom ostarelih, poslušali predavanje cerkvene zgodovinarke dr. Suzane Wirth o dvatisočletni zgodovini mesta Szombathely. Kosilu je sledil kratek ogled središča mesta. Nismo pa mogli izpolniti želje gostov, da bi si ogledali slovensko hišo v skanznu, kajti zaradi sejma nismo našli primernega parkirnega prostora za velik avtobus. Bodo pa vsaj imeli vzrok, da se ponovno vrnejo k nam.
Gostje so izrazih veliko zadovoljstvo, da so lahko pobliže spoznali mesto, da so se lahko udeležili božje službe ter spoznali novo liturgijo, ki so jo prvi v državi uvedli v Szombathelyu. Predstavniki puconske verske občine so se zanimali predvsem za diakonsko dejavnost, ki je pri nas dobro organizirana, in so dobili obljubo, da jim bodo naši strokovnjaki pri tem pomagali. Želimo pa doseči, da se tudi verniki med seboj spoznajo in sprijateljijo.
Ta izlet je posebno za nekatere starejše ljudi pomenil izredno doživetje. Nek starejši gospod bi rad vedel, kje se nahaja huzarska vojašnica, ker je on tam služil vojaški rok. Starejša gospa se je zanimala za bolnico, kjer so operirali med drugo svetovno vojno njeno mamo. Nekatere starejše žene bi hotele videti restavracijo Sabaria, kjer so se kot mlade gospodične učile kuhati, ena je hotela vedeti, kje se nahaja hotel, kjer je njen oče med vojno kot oficir prenočeval. Bile so med njimi tudi gospe, ki so med vojno, ko so Prekmurje ponovno priključili k Železni županiji, ravno v to cerkev hodile k božji službi. S pestrimi doživetji so se vračali v svoje domove. Hvala jim, da so nas počastili s svojim obiskom in pokazali tolikšno zanimanje za naše življenje, za naše mesto.
Suzana Guoth
Senički pevci v Rakičani
Srejdnja kmetijska šaula v Rakičani je letos marciuša že o tretjim držala regijski festival za ohranjanje ljudskega izročila. Na festival se je zglasilo 18 skupin. Kulturna pa turistična drüštva, ljudski pevci, godci, folklore, stere so nota pokazale stare domanje pesmi, plese, šege, stere so erbale od starcov v svojom kraji. Veseli smo bili, ka so letos že iz Porabja tü bili pozvani pevci. Škoda, ka so nam organi-
zatori nej dali na znanje, kak poteka te festival. Povejmo, tak so se popejvale pesmi, so se plesali plesi, ka so pevci, goslardje, plesala vmes nota kazali stare šege tü. Gvantanje so meli zvekšoma po starom. Vsi so se tak tröjdili, naj vse bola pred nas postavijo svejt stari časov. Človek je toj pa tam z laumpi pa z očami mogo gledati. Priznam, ka oprvim popejvati na takšnom festivali, gde so že vsi drüdji dobra poznali šego, gde je komisija, stera oceni, sto ka da naprej, nej bilau vseeno. Senički ljudski pevci pod vodstvom Vere Gašpar so na tau ške prvi bili tü na programi. Zapopejvali so dvej pesmi Oče meu je tri sine, Snoč nam je ta nauč. Če mi ne zamerijo člani strokovne komisije, bi namesto svoji pohvalni rejči, raj dala na znanje en tau njigve ocene.
„ V veliko veselje nam je bilo poslušati obe zapeti pesmi v porabski slovenščini. To je posebnost in vrednota skupine, ki jo je posebno ohraniti! Niste pozabili na epsko pesem iz obdobja vojne, kar je pohvalno. Tudi način petja pri posameznih pesmih je prilagojen izvoru le te, kar je pravilno. Le tako naprej!... ”
Ta komisija, stero je vodila ga. Jelka Pšajd, je bila na tejm, naj s svojimi mišlenji vsakšoma leko bau na pomauč. Tak v imeni Senički pevcev kak Slovenske zveze se njim lepau zahvalimo za dobre tanače pri gvantanji, popejvanji pa zatau, ka Pevcom volo davajo, je napelavajo, naj tadale delajo.
K. F.
RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 MHz Od pondejlka do sobote od l6. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 6. maja 2004
10
Dja sploj rad mam konje
Tak pravijo, ka so prvin pri vsakšom drügom rami meli konje. Če je žmetnejšo delo bilau na njivi ali v gauštja, te so konje nücali. Če stoj nej emo, tisti te foringaša pauzvo. Bili so taši, steri so s tauga živeli, s tejm so si pejnaze slüžili. Krčmardja so s konjski kauli odli na Balaton po vino. Eden keden so odli, dočas so se obrnauli Tistoga časa je po potaj samo konjske
kaule leko vido. Zdaj že rejdko, če se človek s konjom sreča, zato ka so je autonge dolamenili. Hitrejši so pa krepši tö konjov več nej trbej. Istino, ka tü pa tam ešče zato leko vidi taše, steri majo konje, dapa tisti že samo tü zato, ka je radi majo, radi se z njimi spravlajo. Nej pa zato, ka bi tak potrejbni bili. Med te se držijo Ödön Merkli tö iz Števanovec. Dostakrat je Vidim, ka se s konjom pelajo notra v Varaš.
• Ne vnauže se vam s konjom v Varaš odti?
»Tau je meni bola veselo, kak če bi se z autonom pelo. Dja sploj rad mam konje. Pri nas doma so vsigdar bili, Zdaj tö pa prvin tö, gda so ešče oča živeli. V tašoj mesti mamo na brgej njivo, gde bi se s traktorom težko obrnjačo, tak ka mi ešče s konjom rudjemo pa vlačimo. Ka nam doma drva trbej za nalagati, tisto tö vse s konjom domau zvozim. Zdaj že zato človek ne more tak vöponücati konja kak prvin, dapa dja ga ranč ne držini samo za volo dela. Dja ga zato tö držini, ka se rad spravlam s konji. Ešče maliva sva bila z bratom Belanom, gda sva se že na konji nosila. Tü v kasarnji so sodactje konje meli,« kažejo prejk pauti Ödön na zidino. »Bili so taši mali rusički konji, na tistaj smo se včili
nositi. Gda sta oča pa mati nej doma bila, te smo pa domanjoga konja vöpelali iz štale pa smo se nosili na njem. Bilau je tak, ka smo podkev zdjibili. Drügi den, gda je pregati trbelo, so oča prvin potkavati mogli konja. Zato so pa trno nej dali, ka bi je doma jezdili.«
• S konji je zato dosta dela? »Nej več, kak če človek drüge živali ma. Samo tau, ka red mo-
ra biti. Dosta je taši, steri pravijo, ka če konj ne dela, te ma obrok nej trbej dati. Tau nej istina. Obrok vsigdar mora dobiti, če ranč nej dosta. Zaman ma te dam, gda delat dem z njim, te je že tjesnau. Te že mauči nede emo. Dja bi tak pravo, ka s konji je tö nej več dela kak s kravami, dapa razmeti se trbej k njim. Drügo pa tau, ka je konj čedna stvar. On si zapomni vse. Vedeti trbej, ka zaka delamo.«
•	Dostakrat pravijo, ka je konj nauri, brse ali grze, kak je te tau?
»Konj je nej nauri, samo človek ga nauroga napravi. Naletja se prestraši, tak ka v cejlom živlenji boječi ostane. Gda je mladi, te trbej skrb meti, kak ga človek navči, zato ka gda je že starejši, te je že bola težko. Najbole važno je tau, ka konja bíti nej slobaudno. S tistim ga samo nauroga napravijo. Da dja vcuj k konji staupim, vsigdar se prvin zglasim pa samo potistim se ga teknem. Zato, ka konj nej taši kak krava.«
•	Če se stoj ne razmej na konje, te tau oni vpamet vzemejo?
»Tau vejš! Ti bi ma Zaman pravo „öha”, tebi bi nej stano. Dja bi ma pravo, meni bi stano. Ali če gorasede na konja taši, Sto se je ešče nikdar nej noso, nej
bi ga vedo ravnati. Tisti konj bi ta pa nazaj odo.«
•	Zdaj že vsigdar menja delajo s konji, nej?
»Zdaj, gda traktordje djestajo, s konji več v gauštjo pa na njivo trno ne odijo. Vsakši je na tejm, kak največ leko gora na kaula sklade pa kak najbrž leko zgutauvi. Konji so nej zatau. Drügo pa tau, ka v gauštja že taši capaši djestejo, ka človek že pejški težko ojdi, nej pa s konjom.«
•	Te vi zaka držite konja? »Kak sam že pravo, dja je sploj rad mam. Zdaj sam že v penziji, čas mam pa ka trbej pomalek s konjom tanapravim. Meni je tau veseldje.«
•	Kakšnoga konja mate? »Moj je Zdaj bola taši Vogrski. Prvin, gda smo ešče več delali, te smo taše male meli, ka so ešče Rusi tü njali.«
•	Če so mali bili, te so tisti bola slabi bili, nej?
»Vejš da! Tisti so taši konji bili, ka si na kaula sklau, tisto so tapotegnili. Tašo sam ešče nikdar nej vido, kakšno mauč so tisti meli.«
•	Kelko časa nücate, ka pridete notra v Varaš s kauli? »Trifrtale vöre. Dapa leko bi prvin tö, če bi ga püsto. Etašuga reda, gda je malo venej, če bi ga zagno, tak bi mašero, ka bi se vse prašilo. Ja pa nej, pa bi že v Varaši bili. Konj je taši, kak pravijo, gda penavi grata, te bi najbole üšo. Tašuga reda, če se gnauk zažene, človek ga kumaj stavi.«
•	Vi bič nücate?
»A, nej. S seuv ga nesem. Zato, ka če na pauti prauto kakšni velki mašin de, te ga ozark malo klücnam, nej ka bi znak na rit üšo. Dapa ovak ga ne nücam.«
•	Tau istino, ka konj, če človek pod njega spadne, ne staupi na njega?
»Tau gvüšno, ka nej. Tau zato vejm, ka so moj Oča gnauk v kmici šli domau iz Varaša. Gnauk so samo konji stanili. Zaman so je gnali, konji so naprej nej šli. Oča so nej vedli, ka je zdaj. Naprej so šli pred konje pa te so zaglednili, ka eden mrtvec leži poprejk na pauti.«
•	Sto na teltja rad ma konja kak vi, te ga težko oda.
»Sploj težko, zato ka ga človek šanaliva. Dapa dja sam vsigdar tak bijo, ka sam včasin drügoga nazaj tjüpo, zato ka se dja brezi konja nikdar nej bijo pa ranč nemo.«
K. Holec
Pismo iz Sobote
Bauta
Malo vkraj od našoga rama je edna mala bauta. Tou je takša mala bauta, menša od gorenjeseničke pa vekša od baute pri Zavcovoj krčmej. Nut v njoj delata dvej bautošici in tou bi leko bilou vse, ka bi vam pravo od te naše baute. Leko bi bilou, dapa tou je nej vse. Kak bi pa leko tou tak bilou, če pa se v bauto néde samo zatoga volo, naj človek kaj küpi, liki zatoga volo, ka se lidge tam vküper dobimo. Od sebe leko povem, ka bole odim v bauto, ka si poglednem tisto mlado bautošico s trno velkimi ceckami pa sveklimi očami. Moja! žena je na tou brž gorprišla. Pa si je samo brodila, naj njemi! bou, dokeč samo gleda, nega nikše nevoule. Na, včasi je tak tö, ka dem v bauto po krü pa po mlejko, pa domou prinesem samo mlejko. Tou pa zato, ka leko dem nazaj v bauto po krü in si tisto mlado znouva poglednem.
Moja tašča Regina, trno čedna ženska, una tö rada odi v bauto. Pa nej zavolo kakšoga mladoga bautoša, liki zavolo svoji padaškinj, s sterimi se tam leko najde. Tak je gnouk šla v bauto. Na papir si je vsefele dolspisala, ka vse mora küpiti. Dva cejkera je vzela s seuv, telko je mejla volou domou prinesti. Moja žena, mlajši pa ge smo čakali, ka nazaj pride, vej pa je že biu čas za zajtrik. In smo tak čakali. Minoulo je pou vöre, pa eške pou, po tistom je ta odišla prva vöra pa! druga, mi pa smo bili tadale lačni. Že je skur bilou poudne, gda je prišla. V rokaj je mejla Obadva cejkera. Začala je gučati, ka vse je nouvoga v vesi, sto je komi kaj lagvoga napravo, steri je sousedi zapelo ženo, Zakoj so se v držini na kraji Varaša zbili, Sto je komi kakše pejneze dužen, pa vse takšo je vejdla povedati. Mi smo jo poslüšali pa jo poslüšali in nastrgavali, gda kaj vzeme vö iz cejkera. Tam za edno vöro je enjala klajfati. Zdaj dun dobimo kaj za gesti. Kusto fígo smo dobili! Vejte, ka še je zgodilo? Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je v bauti tak na dugo pa na šurko klajfe gor gemala, ka je ta pozabila, za koga volo je sploj prišla v bauto. Cejkra sta bila tak prazniva, kak sta bila prazniva, gda je odišla v bauto. Dapa tou je eške nej bila najvekša nevola. Zdaj je biu na meni red, ka dem v bauto. Sam si pravo, Zdaj mo vido mojo mlado bautoškinjo. Vraga sam jo vido! Bila je Sobota in bauta je že bila zaprejta gda sam prišo do nje. Doma mi je nej ostanilo drugoga, kak ka smo se spakirali v auto in odišli gejst v krčmou. Tam smo meli zajtrik pa obed vküper.
Po tistoj velkoj nevouli sam na svojo srečo leko bole nagousti odo v našo bauto. Dapa moja sreča je nej dugo trpela. Samo nagnouk so našo bauto zaprli.
-	Male baute so nej rentabilne. Lidge raj odijo küpüvat v velke baute, raj pejneze piščavlejo v diskontaj, mi je od toga vedo povedati moj padaš bautoš iz velke baute.
V našoj bauti je Zdaj krčma. Kelnarca je nej tak lejpa, kak je bila tista moja bautoškinja s sveklino v očaj pa z velkimi ceckami. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, več ne bere takše velke klajfe in je zatoga volo nej najboukše vole.
-	Zdaj smo v Evropi in v Evropi leko preživejo samo velke baute. Tak je tou na toum svejti, škem prajti, tak je tou v Evropi, - je biu mouder moj padaš bautoš iz velke baute, ge pa sam prekuno Evropo, ka mi je odpelala tisto mlado, pa sam se Evropi Zavalo tö, ka mi več nej trbej poslüšati klajfe od moje tašče Regine, trno čedne ženske.
Miki
Porabje, 6. maja 2004
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Nevola z velko vodo
Potoki tečejo po zemlej, dež pa teče doj z neba. Na, dež ne teče, liki kaple doj, vö iz oblakov. Pa po tistom, gda se dosta tiste vode iz oblakov pa potoka vküper zlije, grata nevola. V potoki je nagnouk dosta vode, telko vode, ka več ne more med dvema bregama tečti. Voda se razlije in grata povouden. Povouden leko prinese dosta nevole, leko pa, ka je nej ranč tak. Vsikši normalen potok se mora tü pa tam razlejati zvün svoje strüge. Mali potok je tö takši normalen potok, steri se ma šegou razlejati vsake štiri lejta.
- Že tri dneve se lejva dež. Eške malo pa de potok vcejla pun. Eške samo eden den pa mo meli lejpo povouden, - si je za oknom na glas brodo mali Gustek.
Oča se je koriu z njim, ka tak lagvo brodi, dapa vsi mlajši
v	Maloj vesi so si gnako brodili, kak bi lepou bilou, če bi gratala velka voda. Starejši so meli velki stra za pouv na njivaj, mlajši pa so z velko vodou iz Maloga potoka čakali velko veseldje. In velka voda je prišla eške prva, kak si je mali Gustek vküper s pajdašami brodo. Zazrankoma je že sijalo sunce, dapa deža je bilou vnoči zavole. Potok se je razlejo po njivaj pa po travnikaj vse do poštije, zalejo je grabo za šoulov, se potegno nut v Ficko-
vi	lejs in se Stavo pod veškim groubiščom. Mlajši so nej mogli strpeti doma. Ka
pa je leko lepšoga od toploga vrejmena in velke vode?
- Naj lüstvo samo de na maurdje.
Mir
 mamo svoje maurdje pred ižinim pragom, - si je Feri zasüko lače više kolen in stoupo v domanje maurdje.
-	Rejsan samo eške kakši šift se mora pripelati po vodej pa de kak čistak pravo maurdje, - si je brodila Rožika.
Mlajši so meli rejsan velko veseldje. Plavali so v vodej, se naganjali za divdjimi recami, s košarami lovili ribe in se špilali za pirate. Starejši so se nej čütili tak veselo kak mlajši. Ženske so preklinjale nebo, ka njim je poslalo takšo nevolo, edni možakari so se čemerili na cejli svejt, ka njim je pouv vcejlak vrag vzeu, drugi pa so bili čemerasti, ka so zavolo vode nej mogli v krčmou, plebanoš se je koriu z vodou, ka je emo prazno cerkev, samo mlajši so meli malo ovakše probleme.
-	Leko, ka je ta naša voda skur kak maurdje, dapa nika je nej soleno tou naše maurdje, - je tak nagnouk gor prišo mali Gustek. - Vsikši vej, ka maurdje mora biti osoleno! - je povedo na glas, naj se vej, Sto si je tou od souli zbrodo.
Tak je Zdaj grato velki problem. Šift leko naredijo iz papira ali iz lesa, dapa kak naj osolijo vodou. In so bro-
dili, brodili in li samo brodili, dokeč so nej vözbrodili. Na, zbrodo si je Boris iz Lublane, ka je biu v Maloj vesi pri dejdeki na počitnicaj.
-	Vejte, ka?- si je odkapčüvo prelo na tečaj. - Cükati moramo v vodou pa po tistom solena grata, - je že piščavo svojo vodou.
Za njim pa so tou naredili eške drugi podje, samo dekličke so vkraj gledale.
Tak so mladi iz Male vesi začali cükati v svoje maurdje. Delali so tak prvi den pa drugi den, tretji den tö, te pa je samo nagnouk več nej bilou velke vode. Mali potok se je potegno nazaj med svojiva dva brga. Vse je stoupilo nazaj na svoje mesto. Skur vse.
-	Moj dejdek je pravo, ka je maurdje nej osoleno zavolo toga, ka bi lidge nut v njega cükali. Soleno je zavolo soli v zemlej. Pa je eške pravo, naj si drgouč pamet osolimo, nej pa ka škemo vodou osoliti, - je pred posenjeno mlako srejdi travnika tumačo Boris.
-	Kak pa se leko pamet oso-li?- se je čemeriu Feri.
Tak so zdaj mlajši iz Male vesi pá meli kaj za broditi. Kak vragom se leko pamet osoli?
Miki Roš
Zdravnik
Kot zdravnik lahko rešim veliko zdravstvenih problemov. Ljudje pridejo k meni z različnimi boleznimi. Jaz jih pomirim in se pozanimam, kakšni so bolezenski znaki. Po diagnozi napišem recept za zdravila ali bolnika napotim k specialistu. Po potrebi dam tudi injekcijo. Priporočam jim več gibanja na svežem zraku.
Računalničar
Rad se ukvarjam z računalništvom in informatiko, in bi v prihodnosti rad postal računalničar. Zelo zanimivo je nekaj novega uresničiti na računalniku. Danes se že skoraj pri vsakem delu uporablja računalnik. Računalnik olajša in pospeši vsakodnevno delo!
Ladislav Pinter Gimnazija Monošter
Bralna značka v Porabju
V okviru Bralne značke je 29. aprila gostoval v Porabju »Mini teater« iz Ljubljane s pravljico Mojca Pokrajculja. V programu so sodelovali tudi slovenski učenci OŠ Istvána Széchenyija iz Monoštra. (Več o tem v naši naslednji številki).
Želim postati odvetnica
Ko bom velika, želim postati odvetnica. Odvetnica je lahko pravična ali slaba. Jaz želim postati pravična. Rada bi pomagala nedolžnim ljudem. Želim pa grešnike kaznovati z ustrezno kaznijo. Varovala bom dobre ljudi. Vsak človek ima »greh«, toda niso vsi grehi kaznivi.
Annarnari Bedič Gimnazija Monošter
Porabje, 6. maja 2004
Manjak
Kalman dva sina ma. Te starejši je sploj delaven pa dober pojep, vsigdar pomaga delati oči, te menkši pa samo manjari. Do podneva spi, nika neške delati. Oča ne vej, kak bi ga obrno, kakoli ka je že vse vösprobo. Eden den je Kalman veselo nut staupo k tomi manjaki, v rokej je držo eden mali žaklič pa je etak kričo: »Es gledaj, mojo dejte! Te žaklič je puno pejnez. Tvoj brat ga je najšo gnes rano na pauti.« Manjak pa: »Pa Zakoj ranč on?«
Kalman pa: »Zatok, dragi moj, ka je on že rano gor stano, nej je manjaro v posteli kak ti.«
Zdaj manjak etak pravi: »Oča, tau je nej tak, nejmate pravico. Glejte, če bi tisti človek, steri je te pejneze zgübo, nej tak rano stano, liki bi manjaro v posteli kak ge, te bi moj brat te pejneze nej najšo.«
Na konji
Gusti pa Peter sta strašno dobriva padaša. Etognauk je Peter vido, ka Gusti na svojga konja seda, dapa naaupak. Gda je skrajek prišo, ga je etak pito: »Gusti, si
nauri? Kak pa tau na taum konji sediš? Obrni se, vej do se pa lüdje smejali s tebe.« Gusti pa: »Tak mo nauri, ka bi se obračo. Zatok sam si naaupak vsedo na konja, ka s toga nikoma nika nede, kama ge dem.«
Te srečen
Lujza pa Elza sta se v nedelo v krčmej srečale, malo sta kavo pa nika krepkoga tü pile. Lujza etak pravi Elzi: »Vejš, moj mauž pa ja nebesko srečo ma. Ranč včara je Zavarovanje skleno (biztosítást kötött) pa te ga je gnes ta vdaro eden auto.«
Mlejko
Rudi je varašanec pa je tak zgrünto, ka de vleta na ves üšo na Vikend. K ednomi pavri se je pritepo pa je tam dosta vse vido, ka ga je brigalo. Gda so večer podojili kravo, Rudi gazdana etak pita: »Kelko mlejka vam pa da ta edna krava na den?« Gazda etak pravi: »Na den? Tak osem litrov.«
Rudi pa: »Pa ka delate s tejm mlejkom?«
»Gleta,« pravi gazda, »dva litra trbej držini, deset litrov pa odamo.«
I.B.
Narodnostno mladinsko priznanje
16. aprila so v Budimpešti podelili Narodnostno mladinsko priznanje. Nagrado lahko dobijo mladi za uspešno delovanje na področju ohranjanja in razvijanja narodno-
stne kulture. Iz Porabja je bilo šest nagrajencev.
Opoldne smo krenili proti Budimpešti s kombijem. V Székesfehérváru smo se ustavili in malo počivali. Po štiriurnem potovanju smo se pripeljali v Budimpešto. Pot je bila dolga, a lepa.
Poiskali smo stavbo, kjer je bila prireditev. Stavba je bila nasproti gledališča Thalia. Podelitev se je začela ob 17. uri. Do takrat smo imeli prosto. Sprehajali smo se po ulici in smo si ogledovali stavbe in izložbe, kajti velemesto je le-
po in staro, polno lepih trgov in spomenikov. Mnogo turistov pride v madžarsko glavno mesto na dopust. Pravočasno smo se vrnili pred stavbo in smo šli v dvo-
rano. Tam je že bilo veliko ljudi, mladi različnih narodnosti. Vsak si je vsedel na svoje mesto, pozdravili so nas in se je začela podelitev. Vsakega nagrajenega so klicali po imenu. Nagrajencev je bilo skupaj 60, Slovencev je bilo 6. Priznanje so predali predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš, kurator Javnega sklada Ferenc Kranjec in predsednik Urada za narodne in etnične manjšine Antal Heizer. Zelo nas je veselilo, da je slovenski veleposlanik Andrej Gerenčer
tudi prispel in nam je čestital. Malo smo se pogovarjali z znanci, potem smo krenili proti domu.
Rada bi se zahvalila Državni slovenski samoupravi, ki nam je organizirala to pot. Hvala Društvu za lepšo ves iz Števanovcev, da me je predlagalo in sem lahko dobila to priznanje.
Erika Dončec Gimnazija Monošter
Na podelitvi so bili skupaj mladi iz vseh trinajstih manjšin.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.