URN_NBN_SI_DOC-SP4GUFQS

457 Poročila in ocene dvojezična – vse to je za šolsko zgodovino pravi raziskovalni izziv. Da pa je nemško nacistično izrazje danes pač trd oreh, kaže napačen prevod izraza Heimatdienst kar v domovinsko vzgojo namesto smiselno v vojaško službo domovini ali domovinsko vojaško službo. Zadrega je pač toliko večja, ker slovensko-nemški slovarji tega pojma dovolj čudaško sploh nimajo. Šolski vodje ali upravitelji oziroma ravnatelji si nedvomno zaslužijo posebno preglednico za celotno obravnavano obdobje čimbolj po zgledu sicer objavljene tiste po letu 1945, od ka- terih je najbolj znan Manko Golar, sicer uveljavljeni prleški kulturnik, ki bi v knjižici mogel in moral biti bolj navzoč. Celostnejšo obdelavo si zaslužita tudi obe današnji podružnični enoti, še najboljše, da poleg najnujnejše naslonitve v zgodovini matične šole v obliki obeh samostojnih vsebinskih sklopov, tu pa npr. nismo zvedeli niti za enega njunega učitelja. Zbornik ima izredno množico lepega slikovnega gradiva, ki pa ima dejansko vrednost samo, kadar se ustvarjalci knjige dovolj potrudijo, da so posnetki čimbolj popolno dokumeti- rani. V našem primeru prevečkrat ni tako, ponekod manjka celo kakršen koli opis, veliko pa jih je precej pomanjkljivih, tako da ne dobivamo pravih odgovorov na bistvena vprašanja kdo, kaj ali kdaj. Med viri zaradi že omenjenega podatka o protestantskih šolah na prvem mestu najdemo Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja Jožeta Ciperla in Andreja Vovka (SŠM 1987), pa bi bilo vsaj toliko prav upoštevati tudi Vlada Schmidta Zgodovino šolstva in pedagogike na Slovenskem (DE 1988), ki ima v I. in II. delu te temeljne šolske zgodovine celo šest pomembnih navedkov iz radgonske šolske preteklosti. Vsekakor pa knjižica vzbuja vsaj toliko razlogov za bralčevo zadovoljstvo z njo, kot je tu navedenih tistih, ki ga lahko zmanjšujejo. Čas tako ali tako hitro mineva in ta zbornik že lahko služi kot priprava za tistega veliko temeljitejšega za počastitev ne več tako zelo odmaknjene 500 – letnice šole. Med njenimi najmlajšimi učitelji so lahko na šoli že sedaj tudi tisti, ki bodo sodelovali pri takratnem slavju. Franček Lasbaher 170 let šolstva v Mislinji, (ur.) Sešelj Irena, Mislinja: Osnovna šola 2005, 287 str. Takšen je glavni naslov spoštovanje vzbujajočega skoraj tristo strani obsežnega zbornika velikosti A4, ki ga je mislinjska osnovna šola v letu 2005 namenila svoji 170 letnici. Uvajajo ga trije avtorjii: Viktor Robnik, župan občine Mislinja (Ob 170-letnici osnovnega šolstva v Mislinji) , ravnatelj Tone Gašper (Zborniku na pot) ter Marija Koprivnikar z zgodovinsko zemljepisnim orisom Občina Mislinja , v katerem najdemo razmeroma veliko zanimivih podatkov, ne pa npr. tudi tistega, kdaj je kot občinska upravna enota sploh obstajala. Naslov zbornika ni najbolj natančen, saj je nedeljska šola po pričevanju koroškega akademika iz Mislinjske doline prof. Ivana Gamsa delovala na kraju, kjer v šentiljskem delu Mislinje šola tudi danes stoji, vsaj že od leta 1830. Na to njegovo letnico sem se oprl tudi sam, ko sem leta 1995 študijsko pripravljal svoje Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti , pač v skladu z ustrezno prakso Šolske kronike Slovenskega šolskega muzeja v stalnem poglavju Jubileji slovenskih šol , da za pričetek krajevnega šolstva štejemo njegovo najstarejšo pojavno obliko in to še toliko zanesljiveje, kadar je celo znano še ime prvega učitelja. Tako se pri letu 1830 lahko opremo na oba najnujnejša podatka – pouk in učitelja, ki sem ju torej upošteval v