Boris A. Novak
V V ■
Zapuščina
HHHEro
(Vnicvzetje Rudolfa N.)
Rudolf je bil kar najmanj tipičen Novak: visok in lep, magnetne o~arljivosti, me{~ansko vzgojen gospod, oble~en v frak in polcilinder, z vrtnico v gumbnici. Mater je vselej znal {armirati z milino: zbadali so jo, da je njen mladostni greh. Bratje so ga klicali Rudolf Valentino: svet so gradili nad oblaki, on na trdnih tleh _
Uspe{ni {ef računovodskega oddelka Temi{begejske vodovodne zadruge, d. d., je {ele med vojno izpričal, da ima srce: mobiliziran na vzhodno fronto, je prebežal k Rusom. Sled pelje do sibirskega zaselka, bolni{nice za tifus, kjer izgine. Reža odsotnosti stre materi srce. Je Rudi mrtev? Na katerem množičnem pokopali{ču leži brezimni grob? Je živ? V katerem tabori{ču za množico živečih mrtvecev, brezimna žrtev? ...
Naj bo njegovemu nečaku v odsotnosti sledov dovoljena poetična svoboda. Rudolfa Novaka po{ljejo v Gulag. Iz Gulaga ga re{i stara stroka - voda:
postane pomočnik računovodje knjigovodstva
Vzhodnosibirskega vodovodnega kolhoza.
Šarmira Rusinjo {irokih bokov in srca,
ki mu rodi cel kup otrok. V~asih ob somraku
pripoveduje zgodbe iz prej{njega življenja,
ko je bil razredni sovražnik in je nosil frak.
Oči se mu solzijo. Sosed mu natoči vodko:
"Iloj/cajiyücma, Pydoji<p AnmoHoem! Hmeeo, moeapuuf Hobük! ...
Opomba:
Hmezo - izg.: nicevo - rusko: nič, nič ne de. "Izvolite, Rudolf Antonovič! Nič ne de, tovariš Novak!
Zapuščina
(Srebrna žepna ura Lea Novaka)
Ta srebrna žepna ura glasbenika Lea Novaka se tiktaka, se koraka z ritmom Ka und Ka kadetov: stvar pozabe, tvar polmraka, brodolomka starega sveta, ki ji zgodovinska burja ni prisla do živega ^ Kam koraka? Kaj tiktaka? Zgodbo Lea Novaka.
Z ritmom mrtvega srca, ki je vekomaj zakleto v odlomljene kazalce, zlizane številke talcev, se tiktaka, še koraka ^ To srce v skatlici, ura, ki stoji in z molkom vseh kazalcev govori, kam koraka? Kaj tiktaka? Zgodbo Lea Novaka.
Ta ura je edina priča, nema partitura niča. Ničeva nagrada za pogum. Nadležni šum hitenja, strašni metronom življenja, dvom o stalnosti, volja ptiča, da postane čista glasba: glasba, čista preobrazba! ... Kam koraka? Kaj tiktaka? Zgodbo Lea Novaka.
1
To drobceno srce je dar. Za bodoče. Edina klica iz pepela, klic iz vetra časa, sled izbrisanih besed. Ta mehanična igrača, oltar napredka, znamenje utvar, ura, ki stoji in z zlizanim jezikom vseh številk molči, kam koraka? Kaj tiktaka? Pepel Lea Novaka.
Vse, kar je po njem ostalo, je zapisal na seznam, s prsti, ki so ga boleli: devetindvajset Reichsmark, škatla z umazanim perilom, počečkana partitura Pete Beethovnove ("Philharmonia") in žepna ura ("Tulla-Silber"). Ni omenil svojih skritih skladb. Vse, kar je ostalo. Malo.
S prsti, ki so ga boleli, je napisal zadnja pisma, nekaj stavkov za slovo: sestri, staršema in ženi. Da bi jo zavaroval, je zamolčal ključ, skrivnost, sadež, ki ga je nosila. Ko je zvedela, je splavila. Ni prenesla, o, da so ga na smrt boleli prsti.
S prsti, dolgimi in nežnimi. S prsti, kot nalašč za glasbo in ljubezenski dotik, je nekoč igral klavir
2
in izvabljal golo glasbo, glasbo njenega telesa. Populili so mu nohte. Vedeli so, da je glasbenik. S prsti, dolgimi in nežnimi. S prsti, kot nalašč za glasbo.
Čudno, kakšno preobrazbo naredi človekovo telo pod rokämi spretnih mojstrov: zlikani, zvarjeni kup mesa, da ga niti mati ne spozna! Toda mojstri so gospodje: kot so obljubili, so ji vrnili sina ^ o, v zelenkasti konzervi. V konzervi, polni, o, pepela. Čudno: v konzervi, polni, o, sina
Vse njegove partiture je hranila glasbenica v predmestni, mirni hiši na ljubljanskem Mirju. Ko so zavezniška letala marca naznanila mir, je na Mirje padla bomba. Skozi streho točno na klavir _ Vsa njegova glasba je zgorela. Vse življenje, o, le molk pepela ^
Vse, kar je po njem ostalo, je zapisal na seznam, s prsti, ki so ga boleli, nekaj ur pred usmrtitvijo: devetindvajset Reichsmark, škatla z umazanim perilom, počečkana partitura Pete Beethovnove simfonije in srebrna žepna ura. In srebrna žepna ura,
ki ti jo zdaj izročam v spomin. To je vse, kar je ostalo
od življenja mojega strica, ki si ti po njem dobil ime. Nosi ga s ponosom, moj sin. Nosi jo s ponosom, sin moj. Ta starinska žepna ura, ki ji zgodovinska burja ni prišla do živega, se tiktaka, še zveni,
o glasba iz bolečih prstov, tiha glasba iz pepela, novakovsko srce.
Ena sama pesem o treh ljudeh in dveh plaščih
Bila je lepa, velika ljubezen. Ko sta se raz{la - bila je zima, zima zunaj, zima znotraj, bila sta plen ledu - je videl, da Mileno zebe. Ni imela pla{ča. Slekel je svojega in ga ogrnil okoli ljubljenih ramen _
Ko je moj oče videl, da njegovega brata Lea zebe, ker nima pla{ča, je slekel svojega in mu ga dal ^ Skrivnostne so usode pla{čev. Nosimo jih iz potrebe, pla{či pa nosijo vse na{e zgodbe ^ Ko je moj oče stal
na pragu prve povojne zime, je drhtel, brez pla{ča.
V	magazinu so mu dali pla{č za mo{ke drobnej{ih postav. Bil je kot ulit zanj. Čudno znan. Nato je na{el skrivni žep!
Svoj skrivni žep! Bil je njegov stari pla{č, podarjen Leu! Ki ga Leo ni več potreboval. Ker pla{č je topel, živ oklep.
V	zimo je od{el brez pla{ča, gol in bos. V zimo, ki je žgala ^
Na stara leta mi je igralka Milena Godina pisala,
da jo je vse življenje grel star pla{č, ki ji ga je ob slovesu
podaril njen zaročenec, moj stric Leo. Zmeraj je en pla{č premalo. Zmeraj nekdo drhteč odhaja, s stra{no zimo v telesu.
Zmeraj nekdo ostaja, zavit v pla{č spominov in poljubov,
v pla{č di{anja in dotikov, v sämo samcato izgubo ^
Podoba partizana
Na eni izmed redkih partizanskih fotografij - iz varnostnih razlogov se ni rad slikal - se smehlja, kot bi vlogo poveljnika za hip pozabil. Postrani
mu iz koti~ka ust visi napol dogorela cigareta. Tudi groba kapa leži postrani, kot podoba upornika, ki stoji ranljivo gol
pred smrtjo in se ne meni za malenkosti. Podoba je mehko zabrisana, oči jekleno sive in obenem nežne ^
Ovekovečen hip notranjega miru, medtem ko mišice, drhteče od napetosti, se komaj nosijo to zgodbo strašne teže.
Preveč je videl, preveč doživel, prevečkrat umrl, prevečkrat preživel ta smrtni svet.
Ta zvesti vojak zgodovine ne kaže svojih let. Ta prezgodnji starec, ki se mi smehlja
po vseh spopadih, solzah, smrtih in norosti -
to je podoba iz očetove mladosti.
Signalne rakete Anteja Novaka,
komandanta Prvega bataljona Kočevskega odreda
Stare stvari žarijo na skrivaj: kot mit. Ko sem bil majhen, sem raziskoval omare. Na dnu so starši čuvali zaklad: prastare fotografije, listine in ure. Skrit
pod kupom rjuh je rjavel vojaški pas, poln raznobarvnih signalnih raket. Tvoj pas, Ante: tvoj mavrični ognjemet je razsvetljeval krvavo noč in skopnel v čas ^
Ko si umrl, sva z bratom stekla na vogal Gregorčičeve, da bi še zadnjič videla rešilca, ki te je odpeljal proti dnu
noči. Ko je voz zdrsnil mimo, sva oba vojaško salutirala: zadnji pozdrav sinov očetu, partizanskemu poveljniku ^
Tedaj sem rjaste rakete z dna stoletja izstrelil v nenadno in popolno noč!
Med daljnimi decembrskimi zvezdami so zaplesale barve, dežnik utrinkov, slap cvetja,
slovo za stare borce, ognjemet za komandante,
ki padajo v noč: Umrl je Ante! Umrl je Ante! ^