Zbigniew Machej
* * *
Po grenkih urah boja z nespečnostjo
je pesnika končno odnesla silovita plima spanca
in zdaj njegova glava plava
v vijoličasti svetlobi joda. Brez orožja,
brez strateškega načrta in spomina drsi
med prameni ribjih okostij,
skozi temo litoželezne rje, bencinske mavrice,
antracitne črnine. S kredasto belim obrazom,
kot da obiskuje pekle.
Molče, molče,
ampak z usti, odprtimi kot za petje. O, nesrečni, kakšno pesem bi zdaj še lahko zapel?
Regrati
Puhaste krogle, ki se tiščijo v senci odcvelih jablan in dvigajo glave med zelenino visokih trav. Nežne kupole, lahke kot pena kipečega mleka.
Njihova snov se še ni spremenila, njih bežni pojav še ni preminil. Ni jih še razpršil dež iz težkih, bratomornih oblakov.
Ni jim še slave pobralo rezilo kose junaške. Ni jih še veter razpihal, pregnal,
odnesel, ampak, ves topel in blag, jih obkroža in boža in z njih jutranjo roso suši.
LITERATURA 95
Verzi za v spominsko knjigo
Ne misli preveč na preteklost, ne daj se ujeti hrepenenju. Pripravljaj politične zarote, snuj nove erotične intrige, odcvelih ljubezni ne obžaluj.
Nauči se novih umet(el)nosti, loti se vseh mogočih poklicev. Naredi tisoč različnih stvari, včasih pa ne naredi nič in samo mirno, potrpežljivo čakaj.
Odkrivaj tuje kraje, daljni svet,
ampak na njegovo dobrohotnost ne računaj.
Njegove namere trezno preiskuj,
naj se tvoje kože ne polasti
za ceno, ki bi bila le prenizka.
Oblike, barve, okuse, vonje,
ritme in odtenke sveta
si prisvajaj z izbirčnostjo, ki naj bo modra.
Lahko se jim daš celo zapeljati,
ampak ne hoti jim gospodovati.
Bodi komu brezmejno zvest. Uči se umirati, vse izgubiti, na samega sebe pozabiti. Najdi spet upanje v brezupu. Samo tako lahko dobiš vse.
Ko je ugasnil ogenj
Ko je ugasnil ogenj, je bilo konec z življenjem.
Ranjence so puščali v ledu, v snežnih zametih,
in konji so od bolečin grizli okamnelo zemljo.
Ljudje so se tepli za pest slame, za odvrženi kos prepečenca,
oficirski škornji so teptali mrhovino.
Stavbe so požigali iz besa, iz zavisti,
da so drugi pod njihovo streho našli zavetje,
96 LITERATURA
v mestih se je širil tifus. Od hiše do hiše so se opotekale črne mumije in prosjačile za kruh. Po ulicah je gorel ogenj, v strašnem mrazu so čakala na pomlad trupla, gmote ledu, ki so s hrbti podpirala zidove po zakotjih. In tujost je visela nad večino prostranstva, ko se je skozi lazarete, iz ruskega ujetništva, vračal v Galicijo Aleksander Fredro.
Zbigniew Machej, roj. 1958. Po študiju polonistike in religiologije v Krakovu seje naselil v Cieszynu, na meji s Češko-Slovaško, in tu poučuje na gimnaziji. Prva zbirka (v legalni založbi — s podnaslovom: pesmi iz let 1978—1981): Sladokusci, ljubimci in najeli morilci, 1984, nato dve v ilegali: Pesmi za moje prijatelje, izbrane iz let 1978—1987, Krakov 1988 in Speča muza (pesmi iz let 1982—87), 1988, od koder so prevedene pesmi.
* A. Fredro (1793—1876), poljski komediograf in pisatelj, kije 1812 prišel do Moskve z Napoleonovo vojsko in preživel njen zimski umik.
LITERATURA 97