Vinko Modrinjak: Vprašanje višje učiteljske izobrazbe. (Pedagoška akademija ali fakulteta?) Očita se mi, da ne ločim kulturnih vprašanj od političnih. Vračam očitek in trdim, da so eno« stranski tisti, ki motrijo tako vprašanje zgolj s pedagoškega stališča. Kulturne zadeve se pač nikoli ne dajo popolnoma ločiti od politike. Veljalo je to za šol« stvo in velja tudi za problem učiteljske izobrazbe. Zakaj se je učiteljstvo tako dolgo zaman borilo za izpopolnjenje svoje šolske naobrazbe? Izvestni konzerva* tivni činitelji v politiki so se pač dobro zavedali vpliva, ki bi ga imel bolje nao* bražen, socialno ugleden in socialno ču* teč učiteljski stan za politično vzgojo in gibanje mase. Svetovni preobrat je pometel s po« litičnega pozorišča razne ostanke fevdalnega gospodarstva in ž njimi tudi največje nasprotnike naših stremljenj, a iluzij si radi tega ne smemo delati, in od naših meščanskih strank se nikakor ne smemo nadejati, da bi bile našim načrtom naklonjene. Tu vidim glavne ovire. Stališče, ki ga zavzemajo napram našim težnjam akademski krogi, ni odločilno. Na po* moč od te strani ne smemo preveč raču* nati. Če se bodo našli v teh krogih mož« je, ki bodo širokogrudni in velikopotezs ni dovolj, da bodo naše gibanje motrili kot naravno posledico višjih vzgojnih ciljev in širših vzgojnih nalog, ki se nam stavijo in ki si jih sami stavimo — tem bolje, v veliko moralno pomoč nam bodo v našem boju, a zanašati se nanje ne smemo. Šele kadar bo mogla socia* listična stranka pripraviti ves zavedni proletariat, da si bo tudi on ne samo osvojil naše zahteve, temveč tudi z vso vehemenco tirjal njih uresničenje, bo« mo ž njimi uspeli. Delavska stranka je bila in bo povsod iskrena in izdatna za« govornica bolje učiteljske izobrazbe. Dejstvo je, da je morala Nova Ze* landija naprednim evropskim državam prednjačiti in kot prva z zakonom po* staviti ljudskošolskega učitelja glede naobrazbe in socialnega položaja v isto vrsto z učiteljem višjih šol, upoštevajoč, da je treba dati ljudstvu najboljše iz ljudstva. Ko stopimo s svojim postulatom pred javnost, je seveda potrebno, da smo si sami na jasnem, kaj hočemo. Zo= pet ne smemo prezreti politične strani zadeve. Naš klic po akademski naobrazbi je kolikor toliko utemeljen že v zahtevi, da se odtegne učiteljsko naobrazovanje političnemu vplivu meščanskih strank. Že edino ta razlog bi zadostoval, da kar najodločneje zahtevamo odpravo učiteljišč. Dokler bodo obstojala učite* ljišča, jih bo skušala vladajoča ali kaka druga meščanska stranka udinjevati svojim namenom in nihče nam ne more jamčiti, da se reforme, ki jih danes do« sežemo, po ovinkih ali brez teh zopet ne odpravijo. Saj nam ni več novo, če odločuje pri nameščanju učiteljstva na učiteljis ščih strankarsko opredeljenje, namesto službena kvalifikacija. Zadostuje, da se imenuje klasični filolog brez najmanjše pedagoške in osebne kvalifikacije kar za ravnatelja, ker ga" ni mogoče nasta« viti kot strokovnega učitelja, da se spra= vi politični eksponent na zavod. Če bi tudi ne bilo še odločilnejših momentov, bi že to zadostovalo, da prevzamejo srednje šole splošno naobrazovanje na; šega učiteljskega naraščaja. Te so vsaj nekoliko zavarovane napram takšnim eksperimentom že iz ozirov na zahteve, ki jih stavi univerza do svojih sluša* teljev. Odprava učiteljišč za nas ne sme biti sporno vprašanje. Iz spoštovanja do tradicij jih menda ne bomo držali, dru= gi razlogi pa, ki se navajajo v njih pri« log, kažejo preočito svojo konjsko ko* pito. Vzgojevanje je tako važen in od* govoren posel, ker mora narod prejeti od učitelja vse, kar rabi v življenju, da se mora po vsej pravici zahtevati, da se posveti pedagoškemu študiju le zrelo dijaštvo, kajti kdor hoče druge vzgajati mora biti že sam kolikor toliko utrjen značaj. Premlado dijaštvo pa naj se po^ sveti z vsemi silami izobrazbi in notra^ njemu zorenju. Kdor je zrasel iz industrijskega ali kmetskega proletariata in je toliko po= štenjak, da živi ž njim v tesnem stiku, temu beseda socializacija kulturnih vrednot, ki sem jo zadnjič čital v tem listu, ni prazna fraza. Naš proletarec se dobro zaveda, ko vidi, da je glede izobraževalnih prilik in sredstev zapo« stavljen, da je dobra ljudska šola in ž njim združeno nadaljevalno šolstvo zanj važnejše od vsega drugega šolstva in da je temeljita izobrazba ljudskošob skega učiteljstva zanj največjega pome« na, ker ima od nje neposreden dobiček. Pri delavskem sloju bomo našli večje razumevanje za svoje težnje kot pri nat ši inteligenci, ki vobče pvav omalovat žujoče sodi o našem delu. Upam se trditi, da pač lahko stro« kovni učitelj za silo izpolnjuje svoje mesto, če obvlada svojo stroko, a se za drugo ne zanima, da pa je ljudskošolski učitelj na deželi in v industrijskem kras ju žalostna prikazen, če se udejstvuje samo v tem, da poučuje predmete na temelju bornega šolskega znanja. Po vsej pravici zahtevamo od učitelja, da ima smisel in tudi sposobnost za prom čavanje prebivalstva, da mu je to izhot dišče za ves pouk, da se z Ijubeznijo po* glablja v dušo naroda in njega kulturo, njegove gospodarske težnje in socialne prilike, da je kolikor toliko sociološko naobražen in razume tudi biti Ijudstvu pomagač v stiski in sili in duševni voditelj, ki ne tirja atributov, kakor drugi »odreševalci« Ijudstva. Zahtevati bi smeli od njega, da je kot človek zrelejši, kot značaj jačji v svojem obzorju širši od svojega tovariša strokovnega učitelja v mestu, kjer je premnogo prU lik za šolsko in za samoizobrazbo, ki jih dežela nima. Da bi nam mogla vse to dati uni= verza, tega seveda noben pameten člo* vek ne misli, več pa nam v tem oziru vseeno lahko nudi, kakor katerakoli druga šola. Ne lastim si sodbe o stva* reh, ki jih docela ne poznam, a vendar je dejstvo, da ni ničesar dovršenega in se tudi univerza ne sme smatrati za nekaj absolutno dovršenega, da se mora tudi ona prilagoditi zahtevam in potre* bam časa in se ne odtegovati ljudstvu. Tako je o priliki petstoletnice univerze v Lipskem prof. Wundt v svojem slav= nostnem govoru s poudarkom opozar« jal, da je morala univerza še vselej, ka? dar je napram novim zahtevam življe* nja zavzela odklonilno stališče z neopravičeno motivacijo, da te zahteve na* sprotujejo njenim namenom, pod pritU skom razvojnih razmer prav kmalu in temeljito revidirati svoje stališče, kajti vprašanje ni to, kako bi se naj na novo se pojavljajoče potrebe spravile v sklad s starimi smotri univerze, atnpak kako bi se naj stara univerza prilagodila no> vim nalogam, ki se ji stavijo. Univerza je ljudska last in ona rabi podporo in simpatije tega ljudstva za svoj razvoj. Ona ni le dragocena, am< pak tudi draga institucija, a nobena žr* tev zanjo ne bo prevelika, če bo hotela dajati znanosti to, kar gre znanosti, ljudstvu pa ono, kar gre ljudstvu, če ne bo hotela v olimpskih višavah živeti svoje samotno, samozadovoljno življe* nje. Tudi neakademikom ne more biti prikrito, da za 90% slušateljev univerza ni učenjaška, temveč poklicna šola. Kljub svojemu znanstvenemu značaju pa nudi bodočemu sodniku, upravnemu uradniku, advokatu, duhovniku in dr. tudi nekaj za življenje. Zakaj ne bi mo* gla tudi nekaj storiti za izobrazbo bos dočih vzgojiteljev širših plasti naroda! Seve, če bi vzgajala univerza samo špe* cialiste, če ne bi usposabljala za samo« stojno delo in nadaljno naobrazovanje ter razširjala duševno obzorje, če bi podajala edino le »pozitivno« znanje in bi bila tudi tam snov oni malik, ki se mu vse klanja, potem bi učitelj tam zaman iskal to, kar hoče in rabi, potem bi pač prišel — povem z vulgarnim iz* razom — iz učiteljske fabrike z majh* nim obratom v uradniško fabriko z ve* leobratom. Tega nizkega mnenja mi o univerzi ne morerao imeti, mi, ki je od znotraj ne poznamo in jo zato sodimo edino po njenih uspehih. V sestavu naše univerze je tudi teh* niška fakulteta, ki nadomešča tehniško visoko šolo. Nemške univerze tega menda ne poznajo. Tu imamo dokaz, da se nahaja naša univerza že na potu, da postane prava »universitas«. Zakaj ne bi sprejela univerza v svoj sestav iudi še kako šesto in nadaljno fakulteto, če so zanjo dani znanstveni pogoji in vest nične potrebe. Imamo na univerzi stolico za pedagogiko, s čimer je tej pn* znan njen znanstveni značaj. Zakaj bi torej ne bilo možno, da se ustanovi posebna pedagoška fakulteta za stro« kovno izobrazbo učiteljstva! Četudi še mogoče niso danes dani vsi pogoji za« njo, jih bo ustvarila gotovo današnja doba, katere razvoj ustvarja v enem letu, kar so poprej desetletja. Ni mi torej razumljivo, zakaj je tv. R. M. mnenja, da ne kaže zahtevati fa; kultetne naobrazbe, zakaj zagovarja kolikor toliko samostojno akademsko institucijo, ki bi bila pač v zvezi z uni* verzo, a ne vnešena v njen sedanji ustroj. Če bo šel v svojih koncesijah nasprotnikom predaleč, bodo radi po* puščanja naše zahteve in cilji zvodeneli in končno bomo dobili samo še slab po« snetek prave akademije, visoko šolo druge vrste! . Ne dajmo se premotiti! Komprot misi in nepopolnost je potrata časa in sil! Pedagoško akademijo odklanjamo. Razmerje med njo in med našo zahtevo bi bilo približno isto, kakor med učite* ljiščem in drugimi srednjimi šolami. Proti takšnim akademijam obstajajo prav isti politični pomisleki kakor proti učiteljiščem. Treba je, da smo nepo* pustljivi, da vsako polovičarsko refor* mo odklonimo, od zvenečih imen poseb= ne učiteljske visoke šole se ne damo preslepiti, ker se na »titulaturO« ne ozU ramo! Stremimo za tem, da dobimo za naraščaj najboljše dijaštvo, a to instink* tivno čuti, da mu more dati samo fakul* teta ono, za čemer stremi, nikakor pa ne separirana učiteljska visoka šola. Kako neplodna je separacija študija in kakšna umetna brezna proizvaja takšen študij, se najbolje vidi, če se pazno pre* čita dra. Rapeta razioravo v Pedagoškem zborniku. To kar zagovarjam, ni nikak novum. Učiteljstvo v Avstriji in Nemčiji si je že davno osvojilo zahtevo po fakul= tetni naobrazbi in odločno odklanja pe« dagoške akademije. Naprošen od društva »Preussischer Lehrerverein« je univ. prof. Kutzner v posebni brošuri ovrgel razne pomisleke in argumente proti pedagoški fakulteti. Greifswaldska univerza se je že pred več leti izrekla proti pedagoškim aka= demijam in za to, da prevzamejo uni= verze izobraževanje ljudskošolskega učiteljstva. V socialističnem Hamburgu in drugod je to tudi že postalo dejstvo. Na Reichsvolksschulkonferenci 1. 1920. v Berlinu, kjer je bilo zbranih nad 600 najodličnejših podagogov, učenjakov, šolskih reformatorjev, med njimi Na« torp, Harnack, Oswald, Rein, Kerschen* steiner, kjer so bile zastopane najugled= nejše kulturne in stanovske organizacije vseh smeri, se je po živahni vsestranski debati večina izrekla za visokošolski študij ljudskošolskega učiteljstva. Kot najtehtnejši protiargument so rabili samo pomnožitev števila slušate* ljev, kar bi otežilo seminarne vaje. Za naše skromne slovenske razmere tudi tega ni jemati v poštev. Število slušate« ljevspedagogov bi pri študiju, ki bi tra« jal 6 semestrov, bilo v primeri s skup=nim številom visokošolskega dijaštva naravnost neznatno, zadostovalo bi, če bi letno 60 do 80 usposobljenih učitelj* skih kandidatov zapustilo univerzo. Če bi se pa za te dijake z državno subvencijo vzdržaval na mesto učiteljišč poseben internat, bi se študij znatno pocenil in eden glavnih argumentov proti podaljšanju učiteljskega študija bi zgubil na svoji tehtnosti. Bodimo vztrajni in nepopustljivi v zasledovanju svojega cilja, ne dajmo se odpraviti z navideznimi reformami. Da= nes je naša zahteva nova in vzbuja zato odpor in se tu pa tam tudi glosira, a to naj nas ne premoti. Zanesimo zahteve in misel med ljudstvo, delajmo zanjo z vztrajnostjo in uspeli bomo.