LETO vni
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
ŠTEV. 3.
ZDRAVNIŠKI
VESTNIK
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
KEMIKA D.D. - ZAGREB
si dovoli priporočati svoje preizkušene domače prepürate:
Kolalecithin
preizkušeni tonicum in roborans v obliki tablet. Vsebuje delujoče sestavine Kola-oreha in naravni lecitin. Deluje hitro in zanesljivo ter se lahko prenaša. Originalna škatlja s 50 tabletami. Doza: 3x2 tabl.
Extractum Chinae
Vsebuje vse delujoče snovi Cortex Chinae succirubrae v raztopljeni in trajni obliki. Orig. stekieničice po 40 ccm. Odlični stomachicum. Doza: 3 x 20 kapljic.
Solphedrin
suvereno sredstvo za zdravljenje kaSlja:
Sirup ugodnega okusa, ki vsebuje naravni Ephedrin, Codein in Papaverin ter delujoče snovi Herbae Thymi. Glavno težišče tega preparata leži v doziranju. Uspelo je najti optimalne doze, ki povzročijo zaželjeno delovanje, a ne dovedejo do nezaželje,:ih pojavov. Daje se odraslim 2 — 4 krat po 1 kavino žličko dnevno, a otrokom 1—3 krat po *|4—*|a kavine žličke z ozirom na starost.
Vasobran
Kombinirani preparat za zdravljenje arterioskleroze, hipertonije, angiospazmov i t. d. Vsaka tableta vsebuje 0,20 g Bromisovaleryicarbamida, 0,30 g Papaverin hydrochl. in 0,20 g Theobromin. calcio-salicylic. Odpravi hitro in zanesljivo objektivne in subjektivne težave, se odlično prenaša in nima vzporednega delovanja. Orig. cevka z 20 tabletami. Doza: 3 — 4 x 1 tabl. dnevno.
Predpisujte domače preparate!
Naslov uredništva in administracije:
Zdravniški Vestnik • Golnik.
znamke ,RIPOtT
več kol 25 let priznan pr akutni in kronični bronhiti, bronchiale, hripi, kakor tudi kot podpora pri zdravljenju tuberkuloze. Blaži dražljaje in razkraja sluz, zato deluje olajševalno na dihalne organe. Doziranje: Pri odraslih 10—15 gr = 2 navadni žlici na 1 1 vode, vkuhati na pribl. %. Prvo polovico je izpiti zjutraj gorko, ostalo 2- 3 ure predno ležemo spat pravtako segreto Odobreno od Ministarstva narodnoga zdravlja z. Br. 18269., 29. IX. 1931 Originalni omot ca 125 g za 6 dni Originalni omot ca 500 g za 60 dni Literaturo pošilja:
Puhlmann & Co Berlin., 0.171
Muggel-Strasse 25—25 a Glavno skladište za Jugoslavijo:
lemi pb.i. murnu - mm ii«'
ZDRAVILIŠČE TREBUŠNIH ORGANOV IN PREOSNOVE
ROGAŠKA SLATINA
ima v svojih treh vrelcih „TEMPEL“ „STYRIA“ in „DONAT“ izvanredno lekovito slatino, ki s svojo silno trans-mineralizacijo organizma najugodnejše upliva na organske funkcije, njih vegetativno in hormonalno regulacijo, indikacije: Vse bolezni želodca, črevesa, jeter, žolčnih kamnov, ledvic. Sladkorna bolezen ingiht. Letna in zimska sezona. Glavna sezona: maj — oktober. — Gospodje zdravniki! Zahtevajte prospekte in vzorce vode pri direkciji zdravilišča ROGAŠKA SLATINA!
Pri fluorju različne geneze, predvsem pri infekciji vsled trihomonad in pri hipofunkciji vaginalne sluznice
na poseben način raztopljeni ogljikohidrati 0,25 g —
4-oksi - 3-acetil-amino-fenil-arsinska kislina borova —	kislina	—
Kavzalno zdravljenje, ker se izkorišča kemoterapevtski učinek s posebnim ozirom ------na biološke razmere v vagini-------------------
Originalni omoti:
[aluminijaste škatlje s 15 in 30 tabletami
» Baif&i !<	Zastopstvo zafJugosavljo
I. G. Farbenindustrie A. G. ifJUCEFA IC» O« Leverkusen na rajni	Beograd Zagreb
V__________________________________________________________J
sretstvo koje stišava kašalj i dejstvuje sedativno, Dicodid »Knoll«
daleko je podesniji od Codeina.
Dicodid »Knoll« ako se ispravno dozira ne izaziva gotovo nikakovih nuzpojava (Nausea).
Vrlo retko uzrokuje opstipaciju.
Rp. Dicodid-Tabletten »Knoll«
Cevčice sa 10 i 20 tableta po 0,005 g.
Cevčice sa 10 tableta po 0,01 g.
Odrasli uzimaju: 2-3 puta dnevno 0,005-0,01 g.
KNOLL A.-G kemičke tvornice, Ludvvigshafen a. Rh.
Glavni zastupnik za Jugoslaviju:
Mr. Draško Vilfan, Zagreb, Ilica 204.
Dicodid-Tabletten
«Knoll»
ZDRAVNIŠKI VESTNIK
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
UREDNIŠTVO IN ADMINISTRACIJ/!: DR. R. NEUBAUER — GOLNIK
Štev. 3.	31. marca 1936.	Leto VIII.
Iz sanatorija Belvédère — Leysin (Švica): Šefzdravnik dr. F. Cardis
Silna krvavitev iz pljuč; smrt radi popolne zamašitve sapnika in bronhijev brez atelektaze*
F. CARDIS in A. GILLIARD
Tu hočemo poročati o primeru iz naše vsakdanje prakse, iz katerega lahko posnamemo, kakor se nam zdi, prav marsikaj koristnega.
Dne 10. julija 1935 je prišlo v Belvédère mlado dekle 26 let z rent-genogramom, ki ga nam pokaže prva slika : Infiltrat (lobite) desne gornje pljučne krpe z drobnimi ognjišči, ki se le nesigurno ločijo od difuzne mrene, brez vidnega razpada, z izrazito interlobarno incizuro.
Bolezen je bila odkrita komaj par dni poprej, ko so pregledali izmeček ter našli v njem Kochov e bacile v teku več mesecev trajajoče trdovratne bronhitide, ki ni nudila nobenih izrazitih splošnih simptomov, toda jo je spremljal močan kašelj. Ta kašelj pa je bil močnejši za časa mesečnega perila. Takrat je bolnica izgubila tudi glas.
Osebna anamneza nam o stanju pljuč ne pové prav nič posebnega razen, da je bolnica z 9 leti prestala kongestivno bronhitido desne baze pljuč zadaj. Glede družinskih članov je treba omeniti, da je bil en mlajši brat dve leti v naši oskrbi radi velike kaverne v desnem vršičku, ki pa je bila ozdravljena po dveletnem navadnem zdravljenju.
O priliki bivanja njenega brata pri nas smo gospodično od septembra 1930 do marca 1933 večkrat pregledali. Redne kontrole so nam pokazale nežno senco incizure desno ob popolni stacionarnosti malih poapnelih vozličkov nad njo.
Primerjava rentgenograma od leta 1930 (glej slika 2) z onim iz leta 1935 nam dovoli ugotovitev, da difuzno zasenčenje desne gornje krpe ni mogoče pripisati edino-le ognjiščem. Šele prav znatno premaknitev scisure navzgor, ki jo dokažejo brazgotinasti vozlički, nam omogoči ocenitev, koliko se je zmanjšal obseg cele gornje krpe. Motnost tega dela odkrije torej,
* To delo znanega franko-švicarskega ftizeologa smo prevedli iz originalnega, še nikjer objavljenega francoskega rokopisa. — Uredništvo.
vsaj deloma obstoj atelektaze]) v okolici ognjišč. Se več, rentgenska pre-svetljava pokaže jasno premakljivost scisure, ki se dviguje v vdihu, pri čemer se njena krivina poveča, in se spušča v izdihu, ko se krivina zmanjša. To nam daje dokaz popolne funkcijske nesposobnosti gornje krpe. Ta se ne more razširiti in zato prepušča spodnjim delom pljuč mesto, ki ga sama ne more izpolniti. Atelektaza nam torej izda imobilizacijo desne gornje pljučne krpe, kar nam daje slutiti, da bi mogel eventuelni pneumotoraks biti selektiven, ako ne bi upravičile izbočena oblika scisure, nepopolna motnost pljuč pod incizuro in bolečine, ki jih je bolnica čutila ob njeni zunanji inserciji, suma, da obstoja plevralna zarastlina na tem mestu.
Ob njenem vstopu pri nas se bolnica nahaja v zadovoljivem splošnem stanju s težo 50‘30 kg. pri višini 1.61 m. Temperatura je subfebrilna, kar gre na račun bližajočega se mesečnega perila, ki je vedno dalo povod za kongestije. Sedimentacijska reakcija je 22.5 mm.
Preiskava prsnega koša kaže jasno zmanjšanje dihanja na desni, per-kusija pa lahko zamolklino čez cela desna pljuča zadaj, spredaj pa samo v gornji tretjini. Pri avskultaciji opažamo malo poostreno dihanje nad desnim vršičkom brez hropcev razen lahkega žvižga na koncu vdiha desno pod lopatico, kar smo ugotovili že leta 1930. Kašelj je pogost, hrapav, glas obložen. Bakteriološka preiskava izmečka daje Gaffky IV.
Naša prognoza je prav pomirjevalna. Sloni na dejstvu, da je bolnica pravočasno začela z zdravljenjem, da je proces razmeroma malenkosten in popolnoma enostranski, da obstoja delna atelektaza in negibljivost prizadete krpe in da je splošno stanje dobro. Vrh tega imamo še primer brata, ki je spontano ozdravil od sličnega, toda mnogo bolj razširjenega procesa2).
Bolnico položimo v posteljo in ji dajemo samo simptomatična zdravila, da bi pomirili precej utrudljivi kašelj. Toda že od prvega meseca opažamo med premenstruelno dobo, verjetno na dan ovulacije, dvig toplote za nekolikojdeseiink in povečanje kašlja. Obenem se pojavljajo bronhitični hropci, glasilke so zatekle in rentgenska presvetljava pokaže močnejšo motnost desno zgoraj. Bolnica se počuti manj dobro, je lahno dispnoična in trpi za glavobolom. Komaj se pojavi perilo, je zopet vse v redu. Pri tem pa se teža nenehoma zmerno dviga in desni vršiček se začne počasi razjasnjevati. Pa tudi izmeček postane manj obilen in manj pogost, ko je enkrat minula premenstruelna doba.
Prihodnji mesec vkljub predpisu okreina in agomensina nov dvig premenstruelne temperature z kongestivnimi pojavi. Dne 17. septembra smo
J) F. Cardis: La réaction d’immobilisation et l’atélectasie du poumon, leur rôle dans la tuberculose pulmonaire et particulièrement dans le mécanisme du PNO. Journal médical de Leysin, mai 1934, in F. Cardis et P. Chadourne: Des modifications fonctionnelles du tissu sain prérilésionnel, de la réaction d’immobilisation. Revue de la Tbc. octobre 35.
a) F. Cardis et Joanette: Notes sur l’identité des localisations radiologiques des tuberculoses familiales. (Avenir Médical mai 1932) in Notes statistiques (Journ. méd. de Leysin).
napravili rentgenogram (slika 3), ki pokaže lahno premaknitev scisure navzgor in tendenco desne gornje krpe, da bi postala svetlejša vkljub izdatnejšemu zmanjšanju njenega obsega. Vendar pa smo želeli aktivnejšo terapijo z ozirom na počasni napredek zdravljenja v tem slučaju, ki smo mu v začetku prorokovali brzo nazadovanje vseh pojavov. Toda pri sami besedi: pneumotoraks, pokaže bolnica tako silen in odločen obup, da smo se morali odpovedati temu načinu zdravljenja. Tudi soli zlata niso bolje sprejete. Gospodična trdovratno ponavlja, kako se je njen brat pozdravil. Nikakor ne razume, zakaj ne bi ona, toliko manj bolna kot on, okrevala po istih sredstvih. Zdi se ji poniževalno, da ne bi imela ravno toliko moči v sebi in smatra za umetno in malo vredno vsako zdravljenje, ki se zateka h kakemu zdravilu ali kateremukoli posegu.
Da bi se izogibali ponovni kongestiji za časa perila, smo dali totalne ekstrakte ovarija po Choay-u v upanju, da bi nam bolje služili kot agomensin. Naši bolnici celó priporočamo malo več gibanja. Dogodki nam dajejo očividno prav, kajti sedaj mine vse brez incidentov. Razjasnitev lezij pride še bolje do izraza, toda sredi četrtega meseca začne temperatura naraščati in prekorači 37 vsak večer. Močna faringitis se pokaže, v njenem spremstvu pekoče bolečine pod prsnico. Čujemo mastne bronhitične hropce, kašelj se silno ojača. Vkljub Choay-ovim ekstraktom doseže temperatura nekaj dni pred perilom 38.8. Vendar pa nam kljub skoraj vsakodnevni presve-tljavi ni mogoče odkriti kake kongestije v bolezenskem polju samem. Na dan, ko se pojavi perilo, skoči temperatura ponovno nad 38 in se vsak večer vrača do te višine ter večkrat prekorači 39. Kašelj postaja zelo mučen in bolnica ne more več drugače ležati kot na levi strani ali na trebuhu, ako ne, jo hoče zadušiti. Takoj po končanem perilu se vse tekom treh dni pomiri in bronhitični pojavi ublažijo. Šele takrat — pri rednih presvetljavah 2 do 3 krat na teden — se pojavljajo mnogo intenzivnejša zasenčenja desne gornje pljučne krpe, z znatno poostritvijo procesa in močnim sumom na razpad ter v infrahilarni regiji obsežna peribronhitična, gripalna konge-stija, kakor vidimo iz radiografije z dne 4. novembra 1935 (slika 4). Zopet predlagamo pneumotoraks nujneje in avtoritativneje kot prvič, bolnica ga zopet obupano odklanja. Vse, kar lahko dosežemo po dolgem in jokavem razgovoru, je odložitev za mesec dni, ako do takrat ne bi dosegli jasnega napredka in ako bi menstruacija zopet povzročila sličen napad.
Temperatura postane popolnoma normalna, število Kochovih bacilov, ki je bilo narastlo od štiri v začetku na šest za časa periode, pade zopet na tri. Zopet dajemo Choayov preparat in temperatura narašča za nekaj desetink samo štiri dni pred začetkom perila obenem z občutkom kongestije v prsnem košu.
Nenadoma, ravno na dan, ko je pričakovala perilo, nepade bolnico po dobro prespani noči silna hemoptoa; tekom nekoliko minut izpljuva */4 htra krvi. Sestra vbrizga nenudoma pol ampule pituglandola intramuskularno, toda zelo brzo, po trenutku, v katerem pacientka prekinjeno po nekoliko sekund
trajajočih pavzah, nekolikokrat silno težko vdiha, se puls, do tedaj še dokaj počasen in dobro polnjen, ustavi in smrt je tu.
Razmeroma majhna izguba krvi in bledica obraza nas dovedejo do misli, da gre morda za smrt v šoku. Ko smo obrnili bolnico tako, da ji visi glava dol in ko smo ji čistili grlo, smo začeli z umetnim dihanjem. Po preteku pol ure, ko nismo videli nobenega uspeha, se odločimo k poskusu pneumotoraksa na desni, deloma v upanju, da bi z močnim pritiskom mogli iztisniti koagula, ki so zamašila bronhe, deloma pa da bi v slučaju neuspeha našli vsaj nekaj tolažbe v tem, da bolnice radi neizvedljivosti pneu-a tudi poprej ne bi bili mogli zaščititi pred to smrtno komplikacijo.
Tedaj, ko ne najdemo nobenega prostega mesta na plevri in smo z iglo že v pljučih, doživimo na enkrat presenečenje: manometer se polagoma dviga do -|- 4. Ko je dosegel to točko, ostane pritisk konstanten, toda od časa do časa pokaže male nihaje do -j- 10, kar pripisujemo plapolanju srca, ko smo izključili vsako drugo možnost. V očigled tega znaka, da miokard še živi začnemo z umetnim dihanjem zopet za pol ure, z istim uspehom kot prvič.
Začudeni po tem visokem pritisku v pljučih začnemo zopet s punkcijami na desni, potem na levi v raznih višinah in najdemo na obeh straneh stalen pritisk med -f- 13 do -f- 16. Srčni nihaji še dolgo trajajo naprej v vedno daljših presledkih. Brez moči smo priče, ko polagoma izginevajo.
Tragičen značaj tega slučaja leži predvsem v nenadnem pojavu silno močne hemoptoe brez vseh svarilnih znakov in brez vidnega vzroka, nekaj dni po nagovarjanju k pneumotoraksu, ki bi bil verjetno odpravil vsako ne nost in ki smo se mu odpovedali samo, ker se nam je nič hudega sluteča bolnica protivila. Ne moremo torej biti dovolj nezaupljivi napram takim periodičnim kongestivnim oblikam. Morda smo le upravičeni, da svojim bolnicam pod utisom sličnih skušenj energično priporočamo kolapsoterapijo vkljub njihovemu odporu in vkljub očividno majhnemu nagnjenju h krvavitvam, ako ostanejo ovarialni preparati brez izrazitega uspeha.
Izvora te krvavitve nikakor ne moremo odkriti na rentgenu. Iz njene obilnosti smemo sklepati, da jo je povzročila ruptura večje žile, toda nikakor se mi ne zdi, da bi šlo za Rasmussenovo anevrizmo. Kajti, ako-prav dopuščamo sicer nedokazano možnost, da je obstojala kaverna, je ta morala biti majhna in sveža.
Naša skrb je bila torej, da bi videli, ali bi bil pneumotoraks izvedljiv. Toda mi tega vprašanja ne moremo rešiti, gotovo pa je malo verjetno, da bi bil izvedljiv, ko smo vendar našli obojestransko široko pleuralno simfizo. Razen tega pa smo našli v bolnem, kakor tudi v zdravem pljučnem krilu pritisk med —j— 13 in -j— 16. To nam daje sklepati z večjo verjetnostjo, da je neizvedljivost pneumotoraksa slonela na intrapulmonalnem pritisku, kar nam daje povod za razmišljanje o vprašanju plevralne votline sploh.
Zamašitev sapnika in dušnikov po hemoragičnih masah je morala, vsaj za trenutek, ustvariti neko vrsto inspiratornega ventila. Da razumemo meha-
TONICUM
ROBORANS
Proizvaja laboratorij Riga
(Chininum ferrocitricum, Natriumglycerinophos-phoricum, Extr. chinae Nanning)
Dosis: Odrasli 3 likerske čašice na dan
Otroci 3 male žličke na dan
Rešenjetn Min. Soc. Pol. i Nar. Zdravlja Sanitetsko odelenje 5 Br. 27905¡35
Energin po 250 gr. zavitek za bolniške blagajne 21 Din |
...........................................................................
5	.............................ni 'ir «p uni m r"iiii|ij j
!| Mergin
BRONCHOPNEUMONIA
PNEUMONIA
Kadar se pridružijo te bolezni, nastopi znatno olajšanje, ako polagamo
INFLUENCA
pogostoma povzroča komplikacije Bronchopneu mo n i a, Pneumonia in celo pljučna tuberkuloza se pojavljajo v spremstvu te zahrbtne bolezni.
Pravočasna uporaba A n t i p hi o-gistine — in to takoj po začetku influence — pripomore k resoluciji bolezenskega procesa in ščiti pacijenta pred sekundarnimi komplikacijami.
na prsni kos zadaj in spredaj.
VZORCI III LITERATURA BREZPLAČNO !
THE DENVER Chemical MFG. Co. New. York, U. S. A.
Braće J. Jovanović, Engleska drogerija, Ulica Knez Mihajla 33 — Beograd
nižem tega ventila, zadostuje, da se spomnimo, kako se dušniki pod inspiracijo razširijo in pustijo zrak mimo koagula in da se kontrahirajo v eks-spiriju, pri čemer ovirajo odtok ekspiratornega zraka. Na ta način se na pljučih ustvarja sub finem akuten emfizem. Številke pritiska 13 — 16 natančno predstavljajo razliko med elastično napetostjo prsnega koša pri forsirani inspiraciji in pri mrliču.
Mimogrede je zanimiva ugotovitev, da ta masivna zamašitev dihal ni imela za posledico atelektaze odgovarjajočega dela pljuč, ki bi se ravno nasprotno pokazala po naglem vpadanju pljuč in v močno negativnem in-trapleuralnem pritisku. Pljuča so morala biti nekako pritisnjena proti parie-talni pleuri. Ako smemo tedaj rabiti besedo „pleuralna votlina“, ali ne bi bilo potrebno, da obstoja pleuralni prostor pri negativnem pritisku, ki ga zaznamujemo v trenutku insuflacije pneumotoraksa ? Ali ni to dokaz, da smo v tem momentu ustvarili ta prostor, ker je elasticiteta pljuč do tedaj kompenzirana radi tesnega dotika obeh pleuralnih listov, pogoj za to, da se pleura od pleure odstrani v isti meri, kakor je količina insufliranega zraka večja in so večje tudi možnosti, da se zmanjša napetost?
Ali obstoja vakuum v brizgalki, v kateri je bat porinjen do konca cilindra in pri kateri je nastavek popolnoma zamašen tako, da ni ostalo nobenega prostora več? Ako da, s katero številko bi ga mogli označiti? Ali z drugimi besedami: s katero silo je treba vleči za bat, da ga spravimo iz njegove lege? Nasprotno pa, ako obstoja majhen prostor med batom in dnom brizgalke, ga lahko povečamo, če potegnemo dovolj močno. V tem trenutku izzovemo znižanje pritiska, ki ostane isti, dokler traja sila, ki bat vleče. Ako predpostavimo to konstantno silo in ako polagoma povečamo količino zraka v na ta način ustvarjenem prostoru, bo bat bolj in bolj šel nazaj. Ravnotako pri insuflaciji pneumotoraksa. Zadostuje mala količina zraka, ki jo vsebuje igla in cev aparata, da pride do odlepljenja pleure. Zdi se nam, da je naš slučaj dobra ilustracija dejstva, da to, kar imenujemo pleuralna votlina ni drugega kot izraz elasticitete centripetalnih sil pljuč, ki imajo tendenco vpadanja proti hilu takoj, ko vbrizgamo kak plin, akoprav v mali količini, med oba pleuralna lista. Ako se nam odlepljenje pleure ni posrečilo, potem pač zato, ker je bil intrapulmonalni pritisk več kot zadosten, da je kompenziral elasticiteto pljuč. Pleuralne votline nismo mogli ustvariti razen, če bi bili pod vplivom neke divinatorične sposobnosti ustavili v momentu prodiranja skozi pleuro napredovanje naše igle in bi bili potem insuflirali zrak pod dovolj visokim pritiskom, da bi premagali bronhialni ventil in iztisnili intrapulmonalni zrak obenem s krvjo.
Ako hočemo kratko posneti različne zanimive točke tega opazovanja, bomo predvsem podčrtali to-le:
1.	Izredno kongestivni značaj premenstruelne dobe pri mladem dekletu s pljučno tuberkulozo. Tekom štirih mesecev od nas opazovanega razvoja se je menstruacija javila trikrat z jako hudimi napadi v pljučih. Pa tudi fudro-jantna haemoptoe je izbruhnila na dan verjetnega začetka menstruacije.
Povrh pa še ni bilo prav nobenega svarilnega znaka za to haemoptoe, posebno pri razmeroma mirnem značaju pljučnega procesa.
2.	Ravnotako se moramo malo ustaviti pri dejstvu, da je bila navadna tuberkuloza desne gornje pljučne krpe (lobite) v zvezi s sigurnimi znaki perilezionalne atelektaze. Ta nam pa dokaže dvig desne gornje scisure, katere normalna pozicija je bila slučajno fiksirana na rentgenogramu, ki smo ga napravili pred boleznijo. Radioskopski studij slučaja nam je omogočil z izredno jastnostjo, da smo spoznali obstoj ¡mobilizacijske reakcije gornje pljučne krpe. Dejansko je scisura šla gor in se je izbočila še bolj v vdihu in šla dol in se je zravnala v izdihu, kar je dokaz, da je tkivo nad scisuro funkcijsko nesposobno; kajti inspiracija bi morala razširiti lobus, ne pa ga skrčiti. Gre torej tu za neke vrste paradoksalno respiracijo prizadetega loba.
3.	Merjenje pritiska, ki smo ga izvršili v obeh pljučih nam je pokazalo, da je morala neka ovira zapirati velike dušnike in bolj verjetno celo sapnik. Pljuča bi mogli torej primerjati dvema mehovoma, napolnjenima z zrakom, ki bi se nahajala pod pritiskom. Ta pritisk pa zopet potrjuje, da to ni mehanizem asfiksije ter neke atelektaze, temveč mehanizem emfizema. Iz tega sledi, da je morala zamašitev sapnika nekaj časa igrati vlogo ventila, popolna zamašitev pa je imela za posledico smrt, ki je nastopila tako hitro, da ni moglo priti do atelektaze radi resorbcije zraka, kakor to opisuje Lichtheim.
4.	Končno se nam zdi, da neuspeha opetovanih poskusov pneumoto-raksa na obeh straneh ne moremo pojasniti s precej neverjetnim obstojem obojestranske totalne sinehije, temveč veliko lažje z dejstvom povišanega intrapulmonalnega pritiska. Ako bi se nam bilo posrečilo priti natančno v pleuralni prostor, bi tega dejansko ne bili opazili in bi mogli ustvariti pneumotoraks samo s silo, ki bi morala premagati pritisk v notranjosti pljuč. Kaj pomeni torej na podlagi naše skušnje pri tem slučaju pojm pleuralnega prostora? Dobro vidimo, da ne pomeni nič drugega kot ravno nasproten pojm od elasticitete pljuč.
Naj nam bo oproščeno, da smo ta slučaj opisali s tolikimi podrobnostmi. Predvsem pa obžalujemo, da smo se morali radi pomanjkanja autop-tičnega izvida omejiti na klinično analizo.
Résumé:
F.Cardis et A. Gilliard — de Leysin. Hémoptysie foudroyante; mort par obstruction trachéo-bronchique totale sans atélectasie. Les auteurs rapportent un cas de leur pratique journalière comportant des enseignements bien utiles.
Une jeune fille de 26 ans, déjà 5 ans sous l’observation régulière des auteurs qui l’ont toujours trouvée saine (Fig. 2.), arrive le 10 juillet 1935 au Belvédère à cause d’une lobite supérieure droite à foyers micro-nodulaires, se détachant de façons imprécise sur un voile diffus non visiblement excavée, sur scissure cintrée (Fig. 1.).
Les mois suivants la malade fait des températures prémenstruelles bien elevées avec des poussées congestifes, bronchiques. Une hémoptysie foudroyante éclate au quatrième mois le jour présumé du flux cataminal. Etant donné la relative discrétion
des lésions, rien ne faisait prévoir cette hémoptysie. Quelques minutes après la malade est morte. La perte de sang relativement faible et la pâleur du visage font penser qu’il s’agit d’une mort par choc. On commence la respiration artificielle — sans effet. Apres cela les auteurs se décident de tenter d’établir un PNO à droite en partie dans l’espoir, en comprimant fortement le poumon, d’exprimer les caillots qui doivent obstruer les bronches, en partie, dans le cas d’un échec, pour trouver une sorte de consolation dans l’impossibilité de mettre la malade à l’abri de cette complication mortelle par le PNO maintes fois obstinément réfusé par elle.
En essayant le PNO on trouve une surpression intrapulmonaire de + 13 -j- 16 dans le poumons droit et plus tard aussi dans le poumon gauche.
L’étude des radiographies (Fig. 1 — 4) nous éprouve qu’une lobite supérieure droite, apparament banale, était sûrement accompagnée de phénomènes d’atélectasie périlesionelle, ainsi qu’en fait foi une migration ascendente de la scissure moyenne droite, observée surtout chez la radioscopie.
En outre la radioscopie a permis de saisir avec une extrême netteté l’existence d’une réaction d’immobilisation du lobe supérieur droit, dont l’atélectasie périlésionelle était l’aboutissant radiologique. La scissure montait et s’arquait davantage en inspiration et s’abaissait en s’aplatissant en expiration, montrant l’absence de la fonction respiratoire susscissurale, car l’inspiration devrait dilater un lobe et non le rétrécir; il s’agit donc d’une sorte de respiration paradoxale.
Les mesures de pression faites par les auteurs nous prouvent qu’un obstacle complet devait fermer les grosses bronches ou plus probablement la trachée. Les poumons pouvaient donc être comparés à des sacs fermés remplis d’air en surpression. Cette surpression à son tour affirme que le mécanisme de l’asphyxie n’a pas été celui de l’atélectasie, mais bien celui de l’emphysème; par conséquent l’oblitération trachéale a dû un peu de temps jouer en soupape et l’occlusion obtenue a amené la mort si vite que l’atélectasie n’a pu s’établir par résorption de l’air selon Lichtheim.
Enfin, l’échec renouvelé des tentations de PNO faites des deux côtés parait s’expliquer aux auteurs non par la présence, assez improbable, d’une symphyse pleurale bilatérale, mais bien plutôt par le fait de la surpression pulmonaire. En effet, à supposer que nous eussions réussi à être avec l’aiguille exactement dans »l’espace“ pleural, rien ne nous l’aurait indiqué, et le clivage ne se serait produit que par force, en s’opposant à la surpression à l’intérieur du viscère. Qu’est devenue dans notre exemple la notion du vide pleural? Nous voyons bien que ce mot n’est que l’expression inverse de l’éla-tactiité pulmonaire, et rien d’autre.
Državna obča bolnica v Ljubljani (Interni oddelek).
Vloga holesterina v človeški preosnovi in pri holesterinovi plevritidi
Docent dr. IVAN MATKO, šef oddelka in Dr. BOŽENA MERLJAK, sekundarij oddelka
Holesterin je ciklično nasičen enovrednoten alkohol, katerega konsti-tucijska formula še ni definitivno ugotovljena. Večina kemikov se je predhodno zedinila za formulo C27 H4eO. Veliki kompleks, takorekoč v notranjosti holesterinovega molekila samega (C2J H26), je po svoji sestavi še popolnoma neznan. Holesterin, brez kristalne vode, kristalizira v obliki igel. Ako pa vsebuje kristalno vodo, tvori tanke, biserno bliščeče se ploščice, rombične
oblike raznih velikosti. Mnoge izmed njih imajo stopnjičasto izsekane ogle. Oblika teh kristalov je tako značilna, da jih je le težko zamenjati z drugimi formacijami. V blatu bi se jih po Nothnagelu moglo zamenjati kvečjemu z delci tripelfosfatov in z rastlinskimi odpadki n. pr. z deli semenjske ovojnice raznih cerealij. Ostri koti holesterinovih kristalov merijo 76° 30’ ali pa 87°30’. Topišče v vakuumu posušenega holesterina leži po Windausu pri 148.5°, po Glykinu pa niže, med 144.5° do 147°. Njegova specifična teža je 1.046. Holesterin je optično aktivna snov in vrti polarizacijsko ravnino v levo.
V vodi, v alkalijah in tudi v razredčenih kislinah se holesterin ne topi, pač pa se raztopi v organičnih tekočinah, kakor n. pr. v etru, v ben-colu, v kloroformu i t. d. Za ugotovitev prisotnosti holesterina nam služijo razni postopki, kakor n. pr.:
1.	Tekočino, ki naj vsebuje holesterin, pretresemo dobro z etrom. Nato odlijemo eter in ga izparimo. V preostanku najdemo tipične rombične kristale, ako je tekočina vsebovala holesterin.
Ako imamo opravka le z majhnimi količinami te snovi, najprvo raz-milimo tekočino in sicer z alkoholiziranim lugom (KOH) odn. z natrijevim etilatom. Nato alkohol izparimo v vodni kopeli. Preostanku dodamo malo vode in izvlečemo milno raztopino z etrom. V etrovem preostanku najdemo holesterinove kristale, ali direktno, ali pa šele po ponovnem raztopljenju z malo količino vrelega alkohola.
2.	Za ugotovitev jako malih množin holesterina uporabimo Wind-ausovo metodo, s katero prevedemo holesterin v značilni dibromid. Preiskovalno snov raztopimo v majhni količini etra. Nato ji dodajamo bromovo ledeno octovo kislino (5 gr. broma v 100 gr. ledene octove kisline) in sicer toliko časa, da se tekočina stalno rujavo pobarva. Kmalu nato začno izpadati kristali holesterinovega dibromida, ki imajo iglasto obliko in se tope pri 124° do 125°.
3.	Izredno fino metodo za ugotovitev holesterina je istotako uvedel Windaus. Bazira na tvorbi digitoninovega holesterina. Z njo je možno ugotoviti do 0,001 gr. holesterina, ako ga raztopimo v 1 ccm 90 % alkohola.
4.	Za ugotovitev holesterina se v novejši dobi poslužujemo Autenrieth-Funkove kolorimetrične metode. Holesterinovi tekočini prilijemo anhidrid octovo kislino in koncentrirano žvepleno kislino. Nato jo s kloroformom dobro premešamo in določimo kolorimetrično ev. zelenkasto barvo kloroforma, ki se pojavi, ako je prisoten holesterin.
Nadalje nam še služijo v to svrho razne, takozvane barvne reakcije. Od teh so najvažnejše: a) kapljica močne žveplene kisline (pet delov konc. kisline -j- 1 del vode), pridjana na podložno steklo h kristalom holesterina, barva ploščice karminastordeče, pozneje pa vijoličasto. Ista kislina s pridatkom male količine jodove raztopine barva kristale najprvo vijoličasto, nato zelenkasto in rdeče. Žveplena kislina ima svojstvo pretvoriti holesterin v rdeče in modre snovi in sicer v takozvane holesteriline.
b)	Ako suhemu holesterinu, v suhi epruveti, dodamo najprej kloroform, nato pa konc. žvepleno kislino v isti količini, se prav hitro barva kloroform krvavordeče, nato črešnjevordeče in slednjič škrlatastordeče. Žveplena kislina, zbrana pod kloroformom, pa očitno fluorescira. Raztopina, izlita v skodelico, se barva modro, zeleno in nazadnje rumeno.
c)	Ako imamo opravka z izredno majhno količino holesterina, moramo najprvo z malo količino salpetrove kisline izpariti tekočino do suhega. Pri tem se tvori rumena pega, ki se barva rumenkastordeče, ako ji dodamo amonijaka.
č) Razredčena trikloracetova kislina (9 delov kisline -j- 1 del vode) barva po Hirschsohnu holesterinove snovi že po eni uri svetlovijoličasto' po 12 urah pa intenzivno rdečevijoličasto.
Holesterin sprejemamo z živežem.*) Jajčni rumenjak n. pr. vsebuje 0.4% maščobe mleka do 3.5 % holesterina i t. d. Holesterin se v steni črevesja spoji z maščobnimi kislinami (palmitinova, stearinova in oljna kislina) in tvori z njimi takozvane holesterinove estre, katere je možno najti tako v krvi kakor tudi v tkivu. Holesterinove estre prištevamo k lipoidom. Oni lomijo svetlobo dvojno — to svojstvo izgube po segrevanju — in se barvajo s Sudanom III. rumenordeče.*)
Holesterin se nahaja v prvi vrsti v limfi (mlečnik) ductusa thoracicus. Je pa tudi sestavni del eritrocitov. Količina holesterina v teh celicah je enaka količini celokupnih fosfatidov, t. j. ca 0.34% vlažnih eritrocitov. Holesterin vsebujejo eritrociti izključno le v prostem stanju, med tem ko v krvi normalnega človeka prevladujejo običajno holesterinovi estri, ki znašajo 60— 70% celokupnega holesterina.**) Radi antanogizma nasproti lecitinu ima holesterin tudi vpliv na fizikalično stanje seruma kakor tudi na hitrostjsedi-mentacije eritrocitov. Ni pa izključeno, da vpliva tudi na stene kapilar in na njihovo propustnost. Heilig in Lederer zastopata celo mnenje, da gre retencija vode v tkivu roko v roki s hiperholesterinemijo. Tudi Meyer in Schaefer sta mnenja, da ima razmerje holesterina in maščobnih kislin velik vpliv na vodno bilanco odn. na jakost nabreknjenja belja-
*) Jajca, surovo maslo, mleko in ostali mlečni produkti, živalske maščobe, vse vrste mesa, tudi ribje meso.
*) V nasprotju z maščobami so holesterinovi estri jako odporni za razkrajajoče procese. Radi tega jih uporabljamo za zaščito kože. Holesterinove estre najdemo tudi v laseh, na dlakah in na perju.
**) V krvi stradajočega človeka znaša množina maščob 0.1 — 0.7%-. Ta količina se pa lahko podeseteri po zavživanju velikih množin maščob. V krvi diabetičarjev lahko dosežejo maščobe do 18% vseh sestavin. Pri očitnem pomnoženju maščob v krvi je barva seruma mlečnatobela. Zakaljenje seruma povzroče: maščobne kapljice (nevtralna mast), beljakovinasti lecitin in spojine beljakovinovih estrov holesterina. Po daljšem mirovanju seruma težkih diabetičarjev n. pr. v epruveti, se maščobe izpinijo na njegovi površini in tvorijo več ali manj debelo plast, katere debelina zavisi od količine maščob v serumu. Stanje, v katerem vsebuje kri velike množine maščob, se imenuje lipaemia. Lipoidaetnia pa je stanje, pri katerem se v krvi poleg maščob pomnože tudi lipoidne snovi (holesterin in lecitin). Dočim vsebuje kri normalnega človeka le malo ali nič nevtralne maščobe, se dvignejo pri diabetičarjih na znatno stopnjo (200 — 250 mg%) v Blixovem primeru celo na 650 mg%.
kovinastih gelenov. Pomnoženje holesterina odn. koeficient (coefficient lipo-cytique)
____________Holesterin____________
maščobne kisline ali lecitin
stopnjuje potrebo po vodi, dočim ima dvig maščobnih kislin in lecitina za posledico pripravljenost tkiva za nabreknjenje. Prav tako ne izključuje Vol-hard možnosti, da je hiperholesterinemija, ki je značilna za simptomni kompleks nefrose, v stanu zvišati pripravljenost tkiva za nabreknjenje.
V intermedijarnem krogotoku preosnove pripada po Biirgerju in B eu m er ju holesterinu jako važna vloga kakor n. pr. pri uničevanju strupov, kateri se tvorijo v človeškem organizmu pod vplivom raznih infekcij i t. d. Tudi resistenca eritrocitov za proces hemoliziranja in animeziranja v pre-osnovi stoji očitno v zvezi z njihovim kvantitativnim bogatstvom na holesterinu. Nadalje menja holesterin propustnost celic, obvaruje protoplazmo pred raztoplenjem, deluje proti haemolizi in bakterijam, tvori protisnovi anafilaktičnim strupom, prenaša kisih, stoji v ozki kemični vezi s spolnim hormonom (z epiderivati androsteron in pregnandiol), z D vitaminom in z žolčnimi kislinami.
Iz krvnega toka sprejemajo holesterin med drugim tudi celice možgan in živcev, celice v skorji nadobisti (zona fasciculata), dalje celice retikulo-endotelialnega preosnovnega aparata, t. s. Kupferjeve zvezdaste celice, endotelije jeter in réticulum ter endotelije vranice, kostnega mozga in mez-govnih žlez. Aschoff je celo mnenja, da so retikuloendotelije glavni nosilci holesterinove preosnove. Holesterin pa najdemo tudi v luteinovih celicah, v zmesnih celicah moda, v patoloških primerih pa: v vnetih ledvicah, v alveolarnih epitelijah (F. M ti 11 er), v gerontoksonu (Kawamura) i t. d. Holesterin se baje najde tudi v vseh celicah živalskega organizma. Holesterin se drži v tkivu, v celicah in v krvi stalno na isti višini. 1 liter seruma vsebuje 1.5 gr. te snovi. Ako je holesterina preveč v organizmu, se odvišna količina izloči, razpade ali pa jo posrka tkivo. Tudi ta holesterin se po potrebi izloči ali pa razpade. Največji rezervar so baje nadobisti; pljuča pa so mesto, kjer razpada holesterin. Njegov metabolizem se vrši pod regulativmim vplivom ovarija, mogoče tudi vranice, pankreja in žleze ščitnice. Izločevanje holesterina pa pospešujejo: cholalove kisline, naftolati, atofan, majhne doze inzulina, jod itd.
Holesterin se v prostem kakor tudi v vezanem stanju raztopi v maščobah in v lipoidih,*) to je v snoveh, ki so podobne maščobam. Pri raztapljanju holesterina v navedenih snoveh tvorijo slednji (lipoidi) anisotropne tekoče sferične kristale. Na ta način se pojavijo v celicah anisotropne lipo-idne kapljice, ki so v stanu občutno okvariti celična jedra. Cholotow n. pr. je opazoval, da je možno pri živalih, ako jih hranimo s holesterinovimi
*t V biološkem pogledu igrajo med lipoidi specialno fosfaiidi jako važno vlogo. Glavni zastopnik lipoidov s P in N sta lecitin in holesterin.
snovmi, izzvati slike prave jetrne ciroze in to z umnoženjem veziva in žolčevodov.
Normalna kri človeka vsebuje 60 — 100 mg %, le redko do 180 mg % • holesterina. V krvi diabetičarjev lahko najdemo količine od 200 — 400 mg % ; pri diabetičnih ksantomih celo na 600 mg % te snovi. Pri teh bolnikih ne gresta cholesterinaemia in lipaemia vselej paralelno, marveč se najde v krvi lipemijo bolj pogosto kakor pa pomnožitev holesterina in njegovih estrov. Količina holesterinov je tudi v krvi pri putiki (arthri-tis urica) zvišana in se lahko dvigne na 150 — 200 mg% in še višje. V krvi takih bolnikov opažamo tudi zvišanje sečne kisline, katere vrednote morejo doseči zgornjo mejo normalnega stanja t. j. 30 — 35mg% in še preko. Pri putičarjih se more dvigniti v krvi preko normalne mere, t. j. od 7.5 — 8% na očividnih 9 —- 10%, tudi količina beljakovin.
V človeški krvi razlikujemo poleg normalnega stanja še a) hipohole-sterinemijo in b) hiperholesterinemijo. Poslednjo, s povišanjem holesterina v krvi, najdemo ne le pri diabetičarjih, marveč tudi pri nosečih ženah, v rekonvalescenci po legarju, pri adipositas in pri arteriosclerosis; dalje pri raznih obolenjih jeter in pankreasa, pri Morbus Cushing, pri osebah s ksantomi i t. d. Med bolniki s poslednjo boleznijo so pa tudi taki, ki v svoji krvi kljub izraziti klinični sliki ne nudijo znakov hiperholesterinemije (Arzt). Hiperholesterinemija se pojavi tudi pri zastrupljenju z toluidendiami-nom, ako odstranimo vranico; dalje pri raznih oblikah nefritid, zlasti z nehotično primesjo. Serum čistih, kroničnih nefroz lahko vsled prekonormalne količine maščob in lipoidov (lecitin in holesterin) očitno fosforescira.
Zvišanje maščob in lipoidov v krvi pri ledvičnih boleznih ni v nikakršni zvezi s funkcijo ledvic, marveč je lahko, kakor pri diabetični hiper-lipemiji in hiperholesterinemiji, le znak močnejše mobilizacije telesnih maščob in takozvane transportne hiperlipoidemije, katera se razvije pod vplivom enakomerne izgube beljakovin skozi ledvični aparat in pod vplivom znižanja albuminov v krvi.
Po Berberichu igra dozdevno hiperholesterinemija važno vlogo tudi pri razvoju raznih ušesnih afekcij, kakor n. pr. ušesnih čepov, obročastega zakaljenja bobniča (arcus lipoides myringis), ušesnih holesteatomov in prež* bikuze ter raznih afekcij notranjega ušesa pri diabetičarjih in pri kroničnih nefritičarjih. Nasprotno pa obstoja hipoholesterinemija po Berberichu pri otosklerosi, po Hubertu se pojavi tudi po obsevanju raka z ultravijoličastimi žarki, dočim povzroči po Wilmsu obsevanje raka z rentgenovimi žarki zvišanje holesterinovega nivoja v krvi. Slednjič spada hipoholesterinemija tudi k simptomnemu kompleksu običajne in komplicirane kaheksije.
Hiperholesterinemijo lahko umetno izzovemo na ta način, da zavži-vamo prekomerne množine holesterina. Omnivori se pri takem poskusu drugače zadrže kakor po herbivori. Po Remesowu n. pr. je kri pri psih tolerantnejša za preplavljenje s holesterinom kakor pa kri kuncev. Iz tega sklepamo, da mora vsebovati organizem omnivorov izvestne obrambne snovi,
s pomočjo katerih se ubrani nenadnega prenasičenja s holesterinom. Na kuncih je Anitschkow ugotovil, da se z lipoidi prenasitijo posamezne celice jeter in vranice, ako se hranijo živali z velikimi množinami holesterina. Predvsem zadene to Kupfer j e ve celice in celice retikula v vranci. Nova snov v teh celicah odgovarja kemično holesterinovim derivatom. Holesterin pa se pojavi tudi v stenah malih žil vranice, kar smatra Anitschkow za znak začetne arterioskleroze.
Hiperholesterinemijo je Hirschfeld ugotovil tudi pri splenomegaliji tipa Gauherja. 1000 ccm krvi nekega bolnika je vsebovalo 4.534 gr. celokupnih maščob, 1.743 gr. prostega holesterina in 0.765 gr. njegovih estrov. Na podlagi te ugotovitve izraža Hirschfeld mnenje, da bi mogla hiper-holesterinemija, ako se izkaže kot reden pojav te bolezni, ustvariti most k razumevanju diabetične lipemije in rezultatov zgoraj nevedenih poskusov Anitschkow a.
Hiperholesterinemija spada dalje k simptomnemu kompleksu takozvane Schtiller-Christianove bolezni ki je v kliniki interne medicine izredno redek pojav. Za to bolezen so značilni sledeči znaki: Otok vranice in jeter, nakopičenje holesterinovih snovi v celicah jeter in vranice, dvig holesteri-novega nivoja v krvi, vsled razpada tkiva pojav izrednih razjasnin v mnogih kosteh, zlasti v lobanji in v kosteh trupa ter slednjič pojav čudnih grč v koži, kar je posledica razpadanja celic in nakopičenje holesterina. Schüller-Christi an o v a bolezen je lahko komplicirana n. pr. z diabetes mellitus, exophtalmom, bolezenskimi izpremembami na dlesnih in z izpadanjem zob. Od Ni e m ann-Pickove bolezni se razlikuje Schü Iler-Chri-stianova po otoku jeter in vranice, po leukopeniji in po rujavkastem pobarvanju kože. Niemann-Pickova bolezen se pa javlja le pri dojenčkih, v starosti 6 —18 mesecev in je familijarna ter bazira na prekomernem kopičenju lipoidov v celicah.
Množina holesterina se zviša po Kinggu v krvi tudi po ekstir-paciji vranice. Sopper je ugotovil ta pojav na kuncih, Kingg pa na psih. Hiperholesterinemija pa nastopi tudi po odstranitvi vranice pri človeku (Medak, Kingg in Pribram).
Zanimiva je vloga holesterina pri razvoju arterioskleroze, zlasti pa pomen zvišanja množine holesterina v krvi za razvoj maščobnega procesa v razrahljani vezni substanci. Kajti v stenah kunčevih žil je možno izzvati značilne arteriosklerotične izpremembe, ako živali hranimo s snovmi, bogatimi na holesterinih, kakor n. pr. z rumenjakom (Ignatowski), z možgani, z mlekom (Ignatowski), z jetri (Lubarsch, Steinbaiss, v. Leersum)itd.
Pri tako sestavljeni hrani pa nista opazovala Schmidt in Westphal le razvoja arteriosklerotičnih izprememb v stenah žil, marveč tudi očitni dvig krvnega tlaka. Radi tega razloga je Westphal celo mnenja, da je glavni vzrok esencijelne hipertonije hiperholesterinemija. Vendar njegova domneva ni v skladu z izkustvi klinike, ker so bolezenske slike z izrazito hiperholesterinemijo, pri katerih se pa kljub temu krvni tlak drži na normalni
CALCIBRONATU
izčrpanosti, alergičnih boleznih, srbečih dermatozah
močno pomnjenje brez vseh posledic po
Calcibronat ima prijeten okus,
Calcibronat lahko injiciramo intramuskularno in intravenozno
Doza:
Per os: 1 — 3 polne velike žlice granulata ali 1 — 3 peneče iablete na dan. Parenteralno: v akutnih slučajih 10 ccm 1 — 2 krat na dan, sicer 2-3 krat na teden intravenozno ali intramuskularno.
CHEMISCHE FABRIK vorm. SANDOZ, BASEL (Schweiz)
Zastopstvo za Jugoslavijo: Mišković & Co. Sarajevska 84 — Beograd
PODRUŽNICI LJUBLJANA
Nebotičnik (Gajeva ul. 1,) Telefon 35-79
jugoslovensko trgovačko a. d.
MEDICINSKI ODDELEK
Tako velika cev se nahaja vPhilipsovem prenosnem rentgenskem aparatu tipa
„CENTRAUX"
ki je bil naslikan v prejšnji številki.
Dobavlja: Meta'ix rôntgenske aparate, cevi, pribor in druge elektro-medicin-ske aparate
najmočnejše prirodne oglj.-kisle (CO,) kopelji v Jugoslaviji. Izredni uspehi pri zdravljenju bolezni srca, ledvic, želodca, jeter, gihta, kamnov in notranjih žlez
Sezona se prične s 1. majem
Radenske prirodne mineralne vode
Zdravilna,
Kraljeva,
Gizela,
6g.
najjačje litijske vode v Jugoslaviji najjačje po ogljikovi kislini v Jugoslaviji edine vode s težkimi minerali v Jugoslaviji
zdravniki imajo 50°/0 popusta na stanovanju, kopelji brezplačno. Mineralna voda ad usum proprium vedno gratisI Prospekti, brošure gratis!
=	Vodeči preparati železa	I
CHINOFERRIN PURUM, CHINOFERRIN CUH ARSENO, PILLULAE CHINOFERRINI CUH ARSENO
| Proizvodi Mr. MIRKO KLEŠČIĆ, lekarnar — SAMOBOR, Savska banovina § |	Literatura po zahtevi!	|
Novi domači preparat
EULYSINOL
PARENTERALNI EKSPEKTORANS ZA ZDRAVLJENJE VNETIJ DIHALNIH ORGANOV, ZA OMEHČANJE SLUZI . Eulysinol je raztopina organskega joda, kafre in timola v eteričnem olju in vsebuje na 1 ccm 0,30 g organskih spojin joda, 0,50 g etilnega etra, 0,20 g kafre in 0,02 g timola.
Pri onih obolenjih dihalnih organov, pri katerih je treba delovati za izpljuvanje sekrela, akutnem in kroničnem bronhialnem katarju, vnetju pljuč, pljučnem abscesu, oslovskem kašlju, astmatičnem stanju, gripozni, tuberkulozni, septični itd. bronhitidi. Pred in po operaciji za zaščito dihalnih organov in obvarovanje bolnika pred pretresljaji radi hudega kašlja
Za intraglutealne injekcije v ampulah po 1,1 in 2,2 cm
Dr. A. Wander d. d.
Tvornica farmacevtskih in dietetskih preparatov, ZAGREB
višini. Prav tako je zanimivo dejstvo da nastopi pri eksperimentalni arteriosklerozi pri kuncih tudi hipertrofija nadobistne skorje in v njej nakupičenje holesterina.
Po Mjassnikowu je pri zdravem človeku množina holesterina v krvi več ali manj odvisna tudi od konstitucionelnega tipa, h kateremu pripada. Pri astenikih je količina holesterina v krvi nizka in znaša povprečno 1.3%o (1.0 — 1.6). Pri hiperstenikih je nasprotno višja in doseže povprečno 1.8°/00 (1.5 — 2.00). Pri esencijelni hipertoniji odgovarja množina holesterina v krvi konstitucionelni normi in je pri primerih, pri katerih je faktično prekomerno visoka, posledica arterioskleroze in adipositete. V splošnem je množina holesterina pri asteničnem sklerotiku nizka, pri hipertoničnem sklerotiku višja odn. visoka. Po Mjassnikowu ne obstoji torej nobena vzročna zveza med hipertonijo in hiperholesterinemijo.
Holesterin igra tudi veliko vlogo v preosnovi jeter. Jeterne celice izločajo z žolčem holesterin, dočim epitelije žolčevodov in žolčnega mehurja nimajo te lastnosti, marveč morejo holesterin samo zadrževati. Jetra lahko vsebujejo 4 — 8 gr. holesterina. V žolču vseh živali, izvzemši Seymus bora-lis, najdemo holesterin. Domneva se tudi, da je holesterin prasnov za ho-lovo kislino.*) Tudi žolčni kamni lahko sestoje iz holesterinov in sicer, ali v celoti, ali le deloma v zvezi z drugimi snovmi. Po Aschoffu in Back-meistru obstoji celo neka vrsta „holesterinove diateze“, pri kateri se na podlagi abnormalne preosnove maščob tvorijo žolčni kamni. Frerich in francoski avtorji predvidevajo možnost tvorbe žolčnih kamnov pri nasičenju krvi s holesterinom (hypercholesterinaemia) brez holangitide in z izločevanjem povečanih množin holesterina v žolčnem soku. Po Chauf-fardu spada h holelitiazi hiperholesterinemija, kakor spada k rekonva-lescenci po tifusu in k nosečnosti hipoholesterinemija. Po Chauffardu in Grigautu je v žolčnem soku količina holesterina odvisna od njegove količine v krvi. Važno je slednjič, da je množina holesterina v žolču neodvisna od hrane (Thomas) in se tudi ne poveča, ako holesterin damo naravnost pod kožo.*)
*) Normalni	žolč vsebuje sledeče		snovi:		
Žolč	iz žolčnega mehurja.		Žolč	iz	jeter.
Vode	82.3	- 89.8•/,	96.5	—	98.8°/o
Trde snovi	10.2	- 17.7 „	1.2	—	3.5 ,
Mucina in barvila	1.3	- 2.5 „	0.1	—	0.5 ,
Žolčne kisline. Alk.	3.6	— 6.8 „	0.2	—	1.8 ,
Taurochat	0.9	- 1.9,	0.05	—	0.3 „
Glucochat	2.1	- 4.9,	2.9	—	1.6 ,
Maščobne kisline iz mila	1.6	- 0.8,	0.02	—	0.54,
Cholesterin	0.3	- 0.4,	0.05	—	0.16,
Lecitin	1.2	- 0.4,	0.005	—	0.13,
Maščobe			0.01	—	0.1 ,
Raztopljive snovi		—	0.7	—	0.9 ,
Neraztopljive snovi		—	0.02	—	0.05,
*) V redkih primernih kronične eholecystide je žolčnik neizpremenjen, njegova notranjost pa je vsled nakupičenja holesterina malinasto zgrbančena.
Tudi pri normalnem človeku koleba množina holesterina v duodenal-nem odn. v žolčnem soku. Absolutno je zvišana pri icterus haemolyticus, znižana pa pri jeternih oblikah ikterusa, pri holelitiazi, pri jeterni cirrhozi in pri nefropatiji diabetičarjev.
Z ozirom na to, da se holesterin izloča z žolčem, je povsem razumljivo, da se v krvi zviša njegova množina, ako nastopijo motnje v funkciji jeter. Najvišje vrednote holesterina v krvi najdemo, ako popolnoma preneha odtok žolča skozi ductus choledochus. Pri ostalih afekcijah jeter pa se zviša v krvi nivo holesterina, kadar je okvarjeno delovanje jeternih celic.
Na podlagi spoznanj razpolagamo s posebno holesterinovo preizkušnjo, katero uporabljamo ne le pri jetrnih marveč tudi pri ledvičnih boleznih. Že na tem mestu omenjam, da sta Hunt on in Stuart uvedla pri tuberkulozi takozvano holesterinovo reakcijo, ki naj služi za diferencijalno diagnozo. Holesterin se uporablja tudi pri zdravljenju raznih kožnih in lasnih bolezni (Trilysin proti izpadaju las), pri tuberkulozi za pobijanje hipoholesterinemije in pri odpravljanju slabosti ter drugih težav, ki se pojavijo po obsevanju z rentgenovimi žarki. Schonheimer je ugotovil, da se resorbira od vseh živalskih sterinov le holesterin, od rastlinskih pa nobeden. Potemtakem ne vsebuje rastlinska hrana holesterina, ki bi prišel v poštev za resorbiranje. Iz tega razloga morajo zavživati bolniki z hiperholesterozo rastlinsko hrano z rastlinskem oljem in z rastlinskimi maščobami, izogibati pa se morajo jajcem, surovem umaslu, živalski masti, mleku, vsaki vrsti mesa tudi ribjemu, ker vsebujejo vse te snovi animatične sterine, ki se z lakoto resorbirajo.
V blatu nastopa holesterin kot tak ali pa v obliki koprosterina, katerega kemična formula je C27H480. Po Schmidtu in Strassburgerju je holesterin sestavni del človeškega in mnogokrat tudi živalskega blata. Obe snovi se izločata tudi v mekoniju ploda in jih najdemo celo pri človeku, ki dalj časa strada.
Iz tega sledi, da holesterin našega organizma ne izvira samo iz zav-žite hrane, marveč ga je naše telo v stanu samo producirati in sicer med drugim tudi iz razpadlin rdečih krvnih celic, kakor nas uče tozadevni poizkusi na živalih, predvsem poizkusi z zastrupljenjem s toluidendiaminom.
Zdrav človek izločuje z blatom po Bondzynskiju in Homnickiju pri mešani hrani približno 0.8 do 0.9 gr. koprosterina in nič holesterina. Po Voilovih preiskavah sestoji etrov ekstrakt mekonija iz 7.26% holesterina, po Cettiju pa ekstrakt blata stradajočega človeka iz 16.24%. Iz teh nekaj preiskav je razvidno, da je množina holesterina, ki izhaja iz preosnovnega krogotoka samega, precejšnja.
Koprosterin je reducijski produkt holesterina. Po P. Miillerju se pri človeku tvori v teku pasaže holesterina skozi črevo, vendar pa le tedaj, kadar so reducijski procesi v intestinalnem traktu dovolj močni, kar pride v poštev pri običajni hrani. Pri mlečni hrani ostane holesterin v črevu neiz-premenjen, kajti taka hrana zavira v njem razvoj reducijskih procesov. Od holesterina se razlikuje koprosterin v tem, da se raztopi že v hladnem alko-
holu, da se topi pri 95° do 99° toplote (holesterin pri 145°) ter da kristalizira ne v obliki značilnih ploščic kakor holesterin, marveč v obliki dolgih in finih igel. Poleg koprostrina zasledimo v blatu še majhne množine ster-korina, ekskretina in izoholesterina, same snovi, katerih matični izvor je holesterin.
V patoloških množinah se pojavi holesterin v seču*) le skupno z maščobami pri hiluriji ter pri raznih drugih obolenjih sečnih organov, pri katerih vsebuje seč velike količine maščobe. V ostalem pa je holesterin v seču bolj redek pojav. Večje množine maščob v seču v obliki mastnih kroglic je opazoval Rossmann pri psih, mačkah in kuncih, ako jim je vbrizgal v kri ali v trebušno votlino oljno emulzijo. V Schlossmannovem primeru, kjer gre za 1 in pol leta starega otroka, je vseboval seč po zav-žitju treh žlic olei ricini in ol. olivarum v enakih delih večjo množino finih mastnih kroglic. Seč sam je bil močno moten in mlečnate barve. V seču nastopa holesterin v prosti in v vezani obliki. Poehl n. pr. je po bromovi kuri ugotovil v seču nekega epileptičarja nad 0.5% holesterina. Pri nekem Evropejcu z hilurijo je F. Erben izločil s pomočjo etra maščobno snov, ki je vsebovala 1.75% holesterina. W. Hirschlaff je opazoval 70 letnega starčka z hidronefrozo ledvične čaše, kateri je v lOccm seča dnevno izločeval do 5.8 holesterina. Po njegovem mnenju pomeni holesterin v seču maščobno metamorfozo organskih delov sečevodov ali pa gnojitev, katera se odigrava v njih. Zanimiv je tudi primer H. Windbolza; bolnik z vrečasto degenerirano ledvico je v seču izločeval toliko holesterina, da se ni napravila iz njega le oborina nad dnu posode, marveč tudi smetanasta mrena na površini seča. V seču se more pojaviti holesterin tudi v obliki kamnov. Giiterbock je pri neki ženi odstranil iz mehurja konkre-mente v teži 13 gr., ki so po preiskavi Schultzena in Liebreicha obstojali v glavnem iz holesterina, v manjši meri iz žolčnih barvil, apnenih fosfatov in iz sečnine. Horbazcewski je analiziral 25.4gr. težak kamen, jajčaste oblike, dobljen iz sečnega mehurja nekega dekleta; 95.84% vseh snovi je sestajalo iz holesterina, ostanek pa iz žolčnih barvil, beljakovin, apna, ogljikove in fosforove kisline. Sečni holesterinovi kamni so le malo
’) Normalni človek izloča v seču tekom 24 ur približno 0.44 gr. maščob. To fiziološko lipurijo poveča malarija, tuberkuloza, diabetes, nephritis, cystitis itd. Nasprotno se Izločevanje maščob v seču zmanjša pri empiemih in pri kronični cirozi jeter. Tudi zavživanje velikih množin maščob lahko poveča fiziološko lipurijo. Pri lipuriji nastopa maščoba v seču ali v obliki kapljic ali pa po ohlajenju v obliki trdih drobcev, ki so podobni strjenemu loju in plavajo na površini seča. Pri hiluriji se pojavi v seču mast v obliki emulzije, podobne mleku. Po množini izločenih maščob je barva seča mlečnatobela ali pa po-dobna barvi kave, pomešane z mlekom.
Neobičajno veliko množino maščob zamore vsebovati seč, ako se mu pridruži chylu-sova tekočina (mlečnik). Taka „chyluria“ je lahko parazitarnega ali kužnega izvora. V tropskih krajih je po največ posledica okuženja s filaria sanguinis, z distomum heamalo-bium itd. Chyluria pa se pojavi tudi pri obolenjih trebušne slinovke, pri tuberkulozi, pri pyaemiji, pri zastrupljenju s fosforom, terpentinom, oglikovim kisom itd. Nastopa pa tudi po kostnih prelomih. Lypuria je chyluria z lipaemio. Po Stosseju in Erbenu se sestoje hilusove maščobe iz nevtralnih maščob (95.99°|„), iz maščobnih kislin (1-68°|0), lecitina (0.56°|o) in iz 1.72°|0 holesterina. Seč pri chyluriji je mlečnobelkaste barve in se razjasni, ako ga pretresemo z etrom.
barvani in so na površini mastni. Holesterin se nahaja v majhnih količinah tudi v normalnem likvorju. V večji količini in v obliki kristalov je našel holesterin v likvorju Plant pri nekem primeru z možgansko bulo.
Prost holesterin ali vezan na maščobne kisline se pojavi pri raznih afekcijah n. pr. pri pljučnih in pleuralnih, v ateromskih mešičkih, v atero-matoznih ranah v stenah arterij, v tuberkuloznih razpadlinah, v razkrajajočem se gnoju ovarialnih žlez (Jacksch), v cističnih tvorbah trebušne slinavke, v čišči (lohealni izloček) i t. d. Biermer je zasledil holesterinove kristale v pljunku, Baecmeister v pljunku pljučnih abscesov in semtertja tudi v gnojno razpadajočih sputumih. Leyden je našel holesterinove kristale v gnoju nekega pljučnega abscesa; Jaksch jih je videl pri neki deklici s pljučnim abscesom, povzročenim po ehinokokovi cisti, in v pljunku nekega moža s kronično vnetnimi izpremembami v pljučih.
Po Noordenu sestoje ksantomi na vekah diabetičarjev večji del iz holesferina. Prav zanimiv pojav so novotvorbe znane pod imenom holeste-atomi, kateri se razvijajo v ušesnih votlinah, v lobanjski votlini na bazi možgan, v nosu, v maternici, v adenomih prsne žleze, v sečnih organih i t. d. V teh bulah se nahaja holesterin prost v obliki kristalov ali pa v obliki majhnih telesc, ki sličijo biseru. Radi bleska holesterinovih kristalov se imenuje holesteatomi tudi biserne bule (Perlgeschwulst).
V seču so holesterinovi kristali redek pojav. V večji množini (Cho-lesterinuria) so jih opazovali pri raznih afekcijah mokril in njih vodov, kakor n. pr. pri vnetju mehurja in ledvične čaše, pri ehinokoku žolčevodov, pri nephritis i t. d. Glinški je našel holesterinove kristale poleg krvnih in gnojnih celic v seču, nabranem v razširjenem uretru, katerega je zabasal sečni kamen. Po njegovem mnenju je v tem primeru izhajal holesterin od krvnih in gnojnih celic.
Semtertja so našli holesterinove kristale tudi v blatu. Vzrok tega še ni pojasnjen. Birnbaum n. pr. je zasledil kristale holesterina v blatu bolnika s srčno napako in z bolnimi jetri. Ra wit z po zavživanju kure-tine; Nothnagel in Boas v redilni klistiri; Kitaga wa, Aeckerland in Schmidt v sluzastem blatu, Apfelbaum v stolici dojenčka i t. d.
Po Fuchsu se lahko pojavijo holesterinovi kristali tudi v kalnih in razpadajočih očesnih lečah. Semtertja jih je mogoče videti v obliki blestečih se kristalov že s prostim očesom; kot svetlikajoče se zvezdice se lahko holesterinovi kristali pojavijo tudi v prezrelih kataraktih. Značilni pa so za takozvano Synehysis scintillans, pri kateri plavajo v steklovini kot zlatorumenkasto blesteče se fine zvezdice, ki se vsujejo liki dež na dno steklovine, kadar se zrklo nenadoma ustavi in umiri. Kristale v očesu lahko tvorijo ne samo holesterini, marveč tudi tirozin, margarina in fosforno kisle soli. Take kristale pa lahko najdemo tudi pri starejših osebah, akoravno njih vid ni okrnjen.
Toliko naj bo o fiziologiji in patologiji holesterina; v kolikor imamo pač vpogled v to zamotano vprašanje. Vendar je možno že iz gornjih izva-

Slika 3.	Slika 4.
K članku: Dr. M. Delič — Kongenitalna fuzija kralježaka (Kongcnilalna kifoza)
ZEISS-pantophos
mil IIIIL! IIHTII null»
Premer zrcala 80 cm.
Jakost svetlobe 8000 luxov v sredini svetlobnega polja pri 110 cm razdalje in 150 VVatih žarnic iz motnega stekla. Ne daje senc, se ne blešči.
Tiskovine Pantophos brezplačno od
CARL ZEISS — JENA
ali
M. PAVLOVIČ - Beograd
generalno zastopstvo za Jugoslavijo
Mil. Draškovića ulica broj 9.
POŠT. PRED. 411.	TELEFON : 23-500.
D. R. P., Jugoslov. patent.
Elastični brzi povoj za rane v mali kirurgiji
Elastični Hansaplast je indiciran pri vseh urezninah, utrganinah, odrgninah in opeklinah, pa tudi pri umazanih ranah. V zaščitnem povoju služi kot zdravilni obliž pri furunklih itd.
Hidrofilna kompresa je antiseptično impregnirana z YXlN-om. Bakteriološka lastnost Yxina je utemeljena po oligodinamičnem učinku ionov srebra. Yxin ima močan in trajen učinek tudi v globino in niti najmanj ne draži. Poleg tega desodorira in je sam popolnoma brez duha. Vpliva dobro granulirajoče in epitelizirajoče.
Elastični Hansaplast ne ovira gibanja na noben način. Nekaj kvadr. cm pogostoma zado* stuje popolnoma mesto voluminoznih in dragih povojev
Kdor rabi elastični Hansanlasl, znatno prihrani na času, dela in povojnem materijalu
Radio-Therma, Laško
Odprto celo leto
Radiotermalne kopeli 37.5° C. Elektroterapija, ogljikokisle in kisikove kopeli, masaža in diete-tično zdravljenje. — Najučinkovitejše zdravljenje išijasa, revmatičnih obolenj, ženskih bolezni, re-konvalescenca, znižanje krvnega tlaka i. t. d.
Sezona traja od 15. junija do 15. septembra. Izven sezone od 16. septembra do 14. junija se nudi popolnoma oskrba za 20 dni za pavšalno ceno Din 1.100'—, za 10 dni za Din 600‘— (štirikrat dnevno hrana, stanovanje, zdravniška preiskava in kopel. Vštete so tudi vse takse). Prospekte in informacije na zahtevo od	UPRAVE ZDRAVILIŠČA

K A T e U T
znamke Dr. RuhlandA. G. Nürnberg popolnoma sterilen, prvovrstne kvalitete s popolnim jamstvom za uspešno uporabo pri operacijah dobavlja glavno skladišče za Jugoslavijo:
„SPHINX“ Mr. Ph. Josip Bernski
ZAGREB, Biča 17.

,!!!!!!!!!Mi,li&|!!!!iji!!!||!!!i!!!Ä^.............................................................................................................................

llllllllliljl
D e s i n f e k c i j s k a sredstva
SANITOLUM medicínale SANITOLUM pro desinfecfione SANOFORM
SANEOLINUM medicínale
SANEOLINUM industriale MAZAVO MILO KARBOLNE KISLINE FORMALIN i t. d.
Izdelki tvrdke S. A. „LA TOJA“, Pontevedra, Španija;
Milo
Krema za britje Kreme za kožo
Shampoo Locion al limon Aceite radico
: „Chemotechna“ družba z o. z„ Ljubljana, Mestni trg 10. g
Janj razbrati, da je naše znanje o izvoru, o preosnovi in o pomenu hole-sterina v funkciji človeškega organizma, kakor tudi o njegovih izpremembah pod patološkimi vplivi in v patoloških prilikah precej pomanjkljivo, ter da se kljub vsem naporom klinike in kemije nahajamo takorekoč šele na začetku razjasnjevanja raznih aktuelnih vprašanj, nanašajočih se na ta predmet. Kako majhno je še naše znanje o tej zagonetni snovi, priča pač najbolje dejstvo, da so šele leta 1926. Tannhauser, Enderlen in )enke pojasnili, da je človeški organizem usposobljen sintetično sestavljati holesterin.
Nadalj. sledi.
DR. JOS CHOLEWA
Poskusi kemoterapije in biološke terapije rakastih obolenj
Kakor vse zdravniške preiskave, tako izvirajo tudi terapevtični poskusi iz laboratorijev. Praktični zdravnik je dandanes navezan na poročila takih institutov, ker sam poleg klinične ne more izvrševati še eksperimentalne preiskave in radi tega mora biti vera v avtoriteto pri njem močno vkore-ninjena. Če bi se uresničili uspehi, ki so bili z zdravili različnih tovarn bajé doseženi, bi po J. Wolffu ne bilo več nobene dolgotrajne in neozdravljive bolezni. Te besede je ta avtor, ki je dober poznavalec raka, napisal v svojem cca 600 strani obsegajočem delu o „neoperativnem zdravljenju“ rakastih obolenj.
Zdravljenje bolnika je umetnost, ki ima medicinsko vedo samo za podlago. Znano je, da so Indijanci že pred odkritjem plasmodija uspešno zdravili malarijo s Cortex chinae, a Kitajci so uporabljali živo srebro že stoletja pred odkritjem spirochetae pallidae.
Da etiološko zdravljenje tuberkuloze po odkritju povzročitelja po Kochu ni prineslo pričakovanih terapevtičnih uspehov, je nam vsem dobro znano. Zato je absolutno potrebno, da tudi pri rakastih obolenjih ločimo etiološko raziskavanje od terapevtičnega. Potrebno je pa, da se vse to vrši pod eno streho in zato naj bo klinika izhodna točka vseh teh preiskav, predvsem terapevtičnih. Eksperimenti na živalih so nam dali neprecenljive uspehe pri preiskavah o nastanku rakastih obolenj. Predvsem so nam pokazali, da obstoja pri rakastih obolenjih splošna, individualna in organska dispozicija, da obstoja celó različna dispozicija pri raznih vrstah živali in plemen. Ta dispozicija pa je lahko pridobljena ali prirojena.
Poskusi so nam dokazali, da obstoja pri bolnikih z rakom spremenjeno presnavljanje; da že v takozvanem prekanceroznem stadiju obstoja zmanjšana oksidacija tkiva in povečana glikoliza. Po O. Warburgu je karakte-istično za rakasto stanico, ne samo, da glikolizira (kisa), temveč da gliko-
lizira celo v kisiku. Molekulo sladkorja razkroji samo do mlečne kisline. Mlečna kislina se pri tem ne kopiči samo v krvi, temveč jo druge stanice razkrojijo v vodo in C02.
Kvalitativno je presnavljanje rakastega tkiva isto, kakor normalnega tkiva v dušenju. Rakasta stanica je rastoča stanica organizma, pri kateri je dihanje ( oksidacija) oškodovano. Ta stanica ni degenerirana, ampak zelo vitalna in agresivna ter prenaša te lastnosti na svoje potomstvo. V splošnem se je pokazalo, da je veliko lažje oškodovati dihanje kakor kisanje, tako da najrazličnejše poškodbe stanic povzročajo tudi in vitro rakasto presnavljanje, kakor v telesu pri nastanku rakastega obolenja („Carcinom* Stoffwechsel“). Kronični dražljaj si tolmači O. Warburg z vplivom zmanjšane oksidacije (dušenja) na stanico. Poskusi so nam pokazali, da je presnavljanje mineralij tako spremenjeno, da so joni kalija pomnoženi v škodo jonov kalcija in magnezija. Predvsem pa so nam dokazali, da je mogoče v eksperimentu ponoviti iz človeške patologije znane novotvorbe, kakor raka iz katrana in iz njega izvirajočih kemičnih snovi, pa tudi raka iz in-
Brez citolize	Po citolizi
dola in arzena. Raka, povzročenega pri ljudeh po parazitih napr. takozv. Bilharzia raka in raka od raznih ličink nematod (cisticerkov), je bilo mogoče proučevati samo na živalskih eksperimentih. Istotako tudi raka, ki izvira iz rentgenovih, radijevih in drugih žarkov.
Da je mogoč prenos raka s cepljenjem in tudi to, da obstoja neka vrsta aktivne in pasivne imunitete, predvsem potom delovanja na R. E. S., smo mogli dokazati samo na živalih. Toda nikakor ni dopustno, da terapevtična izkustva, pridobljena na živalih — četudi na sesalcih — kratko-
malo prenesemo na človeka, dasiravno dejstvo imunitete pri precep ljenju tumorjev po P. Erlichu i. dr. naravnost sili k temu. Tudi novodobni poskusi s koloidalno kemoterapijo, ki dajo pri živalih dostikrat velike uspehe, so se pokazali pri ljudeh manj uspešni in zelo neenakomerni v svojem delovanju. Ako hočemo zdraviti raka pri ljudeh, se moramo zavedati, da je to a priori splošno obolenje organizma in daje tumor samo lokalni simptom tega splošnega obolenja. Biti si moramo na jasnem, ali hočemo vplivati na vzrok rakovega nastanka, npr. tudi po odstranitvi tumorja, ali pa na njegovo rast.
Kakor pri drugih obolenjih, mislim, je tudi tu profilaksa lažja kakor zdravljenje. Znani raziskovalec in naslednik P. Erlich-a na kankrološkem oddelku v Frankfurtu na M. W. Gaspari piše dobesedno: „Pri sklepanju zakonov polagajo važnost na vse mogoče stvari, ki so morda manj važne kot zdravstveno stališče. Naj ne sklepajo zakona med dvema osebama, ki imata med svojimi predniki posebno veliko slučajev rakastih obolenj — z drugimi besedami: „preprečiti moramo, da bi gojili družine z rakom.“
Navedel sem veliko opazovanj iz človeške in živalske patologije, ki dokazujejo nastanek raka iz katrana in iz njega pridobljenih snovi ter iz arzena, indola in drugih snovi, ki imajo vsled svojih raznih dvojnih vezi neke encimatične lastnosti. Zato priporoča W. Vaubel v svrho samoobrambe, predvsem že disponiranim osebam:
1.	Izdatno morajo očistiti kožo od katrana in smole itd., tudi od prahu premoga in saj. Izogibati se morajo vdihavanja teh snovi, njih zavživanja po prebavilih, npr. naj ne uporabljajo tiskanega papirja za zavijanje jestvin in za brisanje danke. Tu moram opozoriti, da razne konserve (mesnate in sadne) vsebujejo za konzerviranje in barvanje snovi od katrana, anilina itd. Uporabo teh snovi je posebno vneto pobijal pred nedavnim preminuli E. Liek
2.	Izogibajo naj se vlažnih in zatohlih stanovanj, uničijo naj trhle stvari, ki proizvajajo reten, pa tudi hišne gobe, fenantrenu podobno snov, ki se ustvarja pod vplivom glivic iz smole smrek, kolofonije itd.
3.	Dobro morajo urejati prebavo in omejiti prekomerno uživanje beljakovin.
V svrho profilakse nastanka raka, priporoča P. Delbet citofilaktično terapijo potom hipermineralizacije s solmi magnezije. Avtor si predstavlja, da se množijo blastomska obolenja predvsem vsled umetnega gnojenja in napačne prehrane. Pravi, da njegova terapija ščiti tudi pri rentgenski derma-titidi pred nastankom rentgenskega raka. Sam sem videl omembe vreden uspeh pri starejšem univerzitetnem profesorju v Zagrebu, ki je dedno obremenjen. Po kroničnem zavživanju MgCl so izginile senilne bradavice in hiperkera-toze. Temu podoben uspeh sem videl pri nekem starejšem bančnem ravnatelju. O sličnih uspehih s kalcijem mi ni nič znanega, toda znane so ekspe-
rimentatorjem kancerogene lastnosti kalija A. H. Roffo pripisuje te lastnosti kalcija njegovi radioaktivnosti, dokazal je namreč, da izžareva beta-žarke.
Priznavam, da ne spadajo te stvari direktno v referat o kemoterapiji, toda mi zdravniki moramo nanje misliti in se po njih tudi ravnati. Zdravljenje raka je bilo pri starih zdravnikih samo kemoterapevtično, predpisali so uživanje raznih kombinacij arzenika, npr. živo apno z arzenikom in smolo ter tudi svinec. V srednjem veku, v časih humoralnega naziranja pri vseh boleznih, so pa zdravili predvsem dijetetično in s sredstvi za izboljšanje tumorjev. Kemoterapijo v modernem smislu je ustvarila šele koloidalna kemija težkih metalov.
Pri cepljenih tumorjih na miših se je bil A. Wassermann prepričal, da tumorji nekrotizirajo in da se resorbirajo po intravenoznih injekcijah Eosinselen-a. Pri človeku — dasiravno velikokrat poskušana — ta terapija ni bila uspešna. Sam sem poskušal napraviti s to snovjo predpisano kuro samo enkrat pri neoperabilnem slučaju carcinoma colli uteri, toda uspeh je bil tako fatalen, da se od tega časa nisem upal ponoviti poskusa. Pred nekaj leti smo v dnevnikih veliko čitali o terapiji s svincem po profesorju Blair Bellu. Ta je namreč ugotovil, da ima rakasta slanica lastnosti kopičenja svinca in da vsled tega nekrotizira in se potem rezorbira. Pri človeku pa so bile splošne posledice zastrupljenja take kure hujše kakor lokalni uspeh. Na mednarodnem kongresu v Londonu, leta 1928. je poročal profesor I. B. Hume, da spremeni ta nevarna kura celo najmočnejši organizem v fizično razvalino. O boljših uspehih poroča F. Blumenthal s kompleksi težkih metalov: srebra, kobalta, bakra in svinca, toda o kakšnem ozdravljenju tudi on ne govori. V novejšem času je uspelo dognati afiniteto bismuta (Kahn), joda (C. Lewin), borkolina (R. Werner) napram rakasti stanici, toda te snovi uporabljajo v kombinaciji z obsevanjem, zato ni mogoče govoriti o uspehu ali neuspehu kemoterapije. Isto velja za stare in nove načine terapije z bakrom, ki ga je v te svrhe že v 17. stoletju uporabljal slavni H. Boerhove. Iz grupe barvil uporablja Roosen izaminsko modrilo ali istotako v kombinaciji z rentgensko terapijo in dobiva na ta način boljše uspehe. E. G. Mayer na Dunaju je kombiniral pri bolnikih z rakom rentgensko terapijo z intravenoznimi injekcijami sladkorja in so baje karcinomi na to tako reagirali, kakor sarkomi, ki so za radiološko terapijo dostopnejši.
Na podlagi O. Warburg-ovih ugotovitev, da je v rakastem organizmu 1. zmanjšana oksidacija tkiva, 2. povečana glikoliza združena 3. s krvno alkalozo je začel A. Fischer v Berlinu eksperimentirati s karcinomom na cepljenih miškah. Izpostavljal jih je čistemu kisiku pod pritiskom 2—3 atmosfer. Ugotovil je zares tudi znatno število ozdravljenj.
H. Auler v Berlinu in B. Fischer-Wasels v Frankfurtu sta to terapijo uporabljala pri človeku. V pnevmatični celici, pod pritiskom 1/2—1 V* atmosfer sta izpostavljala bolnike (neoperabilne) delovanju kisika; B. Fischer-Wasels je dodal 4'/2°/0 ogljikove kisline, da podraži dihalni centrum. Pri tem je dajal zelo visoke doze HC1 za pobijanje hiperalkaloze,
in vbrizgaval soli železa in barvila kot katalizatorje za notranje dihanje. Sam je poročal o velikih uspehih, toda ti nikjer, niti v berlinskem institutu, niso bili doseženi. V zadnjem času kombinira tudi Fischer-Wasels to terapijo z rentgensko terapijo po Holfelder-ju.
Sam sem videl omembe vreden slučaj zboljšanja po taki kombinirani terapiji, toda pri tem sem dovajal kisik subkutano poSpalanzani-ju in Melhiorju. Sicer pa iz nekoliko slučajev ne moremo ničesar sklepati.
Do sedaj so iz razumljivih vzrokov poskušali kemoterapijo samo pri neoperabilnih slučajih, oziroma je bilo kombinirano to zdravljenje z rentgensko in radijsko terapijo.
Ako vzamemo, da pride komaj 50% bolnikov v operabilnem stadiju in še pri teh ni v vsakem slučaju operacija izvedljiva, potem ostane po G. F o r s e 11 - u operabilnih komaj 30°/o. Od teh 30% doseže komaj ena tretjina trajno ozdravljenje („Dauerheilung“). Tako je kirurgom mogoče ozdraviti komaj 10% bolnikov na raku. Tudi v znamenitem „Radium-hemet-u“ G. For-sell-a v Stockholmu morajo a priori odklanjati eno tretjino bolnikov bodisi, ker je bolezen že preveč napredovala, bodisi, da so iz drugih vzrokov za radijsko terapijo nesposobni. Ce vzamemo, da po kombinirani operativni in radiološki terapiji, dosežemo maksimalno 30% trajnih uspehov, tedaj ostane še vedno 70% neozdravljenih. Tako nas sili velika večina rakastih bolnikov, da poiščemo tudi zanje način, kako bi jih ozdravili ali pa vsaj izboljšali njihovo žalostno stanje.
Da lahko nastane rakasto obolenje, se morajo po današnjem naziranju združiti trije činitelji in sicer:
1.	tkivo, ki je sposobno, da se razrašča („stark wucherungsfähiges Gewebe“)
2.	lokalna dispozicija in
3.	splošna dispozicija.
Poskusi na živalih so pokazali, da je splošna dispozicija lahko prirojena („vererbt“), lahko pa tudi pridobljena. Poskusi Maud Slye so nam pokazali pomen dedne dispozicije. Po poskusih R. Er dm an-a in E. Haagen-a smo spoznali, kako je mogoče dobiti dispozicijo za rakasta obolenja in to po prehranjevanju z določeno hrano. Fischer-Wasels in W. Biingeler sta pa nam dokazala, da je mogoče izzvati splošno dispozicijo z mazanjem s katranom, lokalno pa na nemazanem mestu s kauterizacijo. Vidimo torej, da je na razne načine mogoče pridobiti splošno dispozicijo za raka.
Že več desetletij proučujejo vpliv okolja na človeka („Umweltfaktoren“). Predvsem silijo k temu takozvana „rakasta“ stanovanja in naselja („Gegenden“), v katerih je število [obolenj veliko večje kakor pa pri ostalem prebivalstvu. Ta naselja in stanovanja so po R. Werner-ju vsa v nižinah, dolinah rek ter v krajih z visoko talno vlago. V dobi, ko so še verjeli v specifičnega rakastega parazita, so ga iskali v talni vodi imenovanih krajev in so takemu geološkemu ustroju tal pripisovali posebno dobre pogoje za razvoj povzročitelja.
Od leta 1878. dalje so se pojavljala pri rudarjih v Schneeberg-u ra» kasta obolenja pljuč. Dokazano je, da je 75% delavcev, ki so bili zaposleni pri tem rudniku, v katerem so kopali arzenovo, kobaltovo in bismutovo rudo dobivalo karcinome in sarkome pljuč. V Joahimovu na Češkem, ki je oddaljen okrog 30 km zračne črte od Schneeberg-a, v svetovnoznanem ležišču uranove rude, ni bil do leta 1928. zaznamovan niti en slučaj sličnega obolenja kakor v Schneebergu, navzlic vestnim preiskavam prof. Hlave iz Prage. Toda od leta 1928. dalje se pojavljajo tudi tam blastomi pljuč obeh vrst, to so karcinomi in sarkomi. Prof. Stoklasa pripisuje vzrok za to obolenje emanaciji radija, toda tudi tu se najde v rudi dosti arzena. Že Carrel je dobival pod vplivom minimalnih doz arzena, katrana ali indola, v tkivni kulturi fibroblastov maligno spremembo teh stanic, ki so inplanti-rane živalim rastle kakor sarkomi, povzročale metastaze in se dale naposled tudi transplantirati. M. Askanazy je vbrizgal zmečkano embrionalno tkivo z malimi dozami arzena živalim iste rase in je tudi dobil prave bla-stome. V „Zeitschrift fiir Krebsforschung“ B. 41/2 sem objavil delo o eksperimentalnih blastomih pri belih miškah in zajcih, dobljenih samo po kroničnem zastrupljenju z arzenom. V novejšem času se je W. Biingeler-ju posrečilo dobiti pri belih miškah samo z injekcijami indola leukemije, limfadenome in limfosarkome.
To dejstvo je za človeško patologijo zelo važno, ker je znano, da različni patološki bakteriji producirajo indol. Indol in skatol
H
C
/ \
H C	C - C H
H C	C C H
\ / \/
C N H H
H
C
/\
H C
H C
C - C - CH3
II II
C CH
sem med kancerogenimi snovni omenil tudi v svojem referatu z dne 14* decembra 1934. kot snovi z dvojno vezo („Doppelbindung“), katerim večina raziskovalcev pripisuje etiološko funkcijo pri nastanku rakastih obolenj.
Znani raziskovalec raka E. Freund na Dunaju prof. patološke kemije, ki že od leta 1885. raziskuje te spremembe, trdi, da je splošna dispozicija za rakasta obolenja povzročena po pataloški spremembi bacterii coli, oziroma njegovih razkrojnih produktov. Ti bakteriji živijo na kislem gojišču.
E. Freund uporablja kulture teh patoloških bakterij, njih reakcije na indol in skatol za kontrolno reakcijo pri dijetetičnem zdravljenju rakastih bolnikov, ravnotako tudi določanje krvnega sladkorja pri karcinomih in pep-tona pri sarkomih. Ugotovil je namreč, da povečana glikemija pospešuje rast karcinomov, ne pa sarkomov. Isto je eksperimentalno dokazal tudi naš
veliki kankrolog pok. G. Joanovič. Po Freund-ovi teoriji producirajo omenjeni patološki koli-bakteriji snovi, ki ščitijo rakaste stanice pred razkrajanjem. Znana je Freund-ova citol oška diagnoza, ki obstoja v tem, da normalni serum, to je serum od nerakastih, pa tudi serum od sarko-matoznih razkraja (citolizira) rakaste stanice. Kadar se pa doda serum ali ekstrakt iz črevesa ali blata bolnikovna raku, tedaj ta dodatek ščiti rakaste stanice pred razkrojem. G. Klein (Ludwigshafen) je podal praktično objektivno metodo za kontrolo citološke reakcije. Z mikrofotografijo je pred in po reakciji ugotovil odstotek razkrojenih stanic, tako da odpade subjek-ktivni način štetja celic pred in po končani reakciji (Glej slike).
Nadalje je ta .raziskovalec dognal, da dodatek živalske masti k normalni vsebini črevesa karcinomatoznih bolnikov množi snovi, ki ščitijo rakaste stanice pred razkrajanjem. Pri vsebini črevesa sarkomatoznih bolnikov je dosegel nakopičenje zaščitnih snovi samo z dodatkom peptona, istega peptona, ki — kakor tudi dodatek olja — pri vsebini rakastih bolnikovo vira nakopičenje zaščitne snovi. Končno je ugotovil, da obstojajo omenjene razlike v tem, da normalni koli-bakteriji proizvajajo iz teh snovi normalne in razkrajajoče maščobne kisline, pri karcinomatoznih ljudeh, pa kjer so spremenjene po vrenju koli-bakterij, ustvarjajo iz živalske masti obrambne kisline proti citolizi. Pri sarkomatoznih bolnikih pa nastanejo zopet iz beljakovin, tudi pod vplivom kroničnega vrenja, zaščitne snovi proti lizi sarkomatoznih stanic.
Ako dodamo nekaj te snovi, pridobljene iz črevesja, normalnemu serumu, je dobil ta serum zaščitne lastnosti za dotične stanice. Freund je to mogel dokazati po citološki kakor tudi po Abderhaden-ovi reakciji. Nadalje je ugotovil, da dodatek teh kislin k serumu karcinomatoznih oziroma sarkomatoznih bolnikov povzroča motnje tega procesa, ravno tako kakor z ekstraktom iz rakastih ali sarkomatoznih celic.
Končno uporablja E. Freund v diagnostične svrhe iz črevesja pridobljeno kislino v 1 % razstopini za intrakutano reakcijo — ako intraku-tano vbrizgamo bolniku 0,20 ccm emulzije krislalizirane rakove kisline (po naših izkustvih najbolje 84%) tedaj dobimo po 4 urah pod kožo za malo lečo velik dobro omejen tumor. Infiltrati v tkivu, eventualno malo vnetja, ki so prava redkost smatramo za negativne reakcije. Od leta 1931. uporabljajo tudi na I. kirurški kliniki na Dunaju (W. Denk) stalno to kontrolo. K. Pichler v Brnu, Freund-ov učenec, uporablja sedaj lipoidalni ekstrakt iz rakovega tkiva baje z 90 % pozitivnih uspehov pri bolnikihna raku.
Avgusta meseca tega leta sem obiskoval ves teden Pearsonovo usta novo to je E. Freund-ov institut za dijetetično zdravljenje. Sam Freund trdi, da je potrebno za kronično obolenje tudi kronično zdravljenje. Ozdravljenih bolnikov na raku tudi tam nisem videl, toda videl sem imponirajoče uspehe zboljšanja, kakor na primer bolnice z metastazo v hrbtenici z ohro-menjem obeh spodnjih udov („Querschnittslähmung“), ki je začela zopet hoditi, a videl sem tudi druga zboljšanja, kakor jih ni mogoče ugotoviti
nikjer drugje. Slučajno sem tam videl dopisnico A. v. Eiselsberg-a, na kateri poroča, da je videl v Linzu na oddelku primarija Dr. Kretz*a, ki se tudi bavi s to terapijo „sehr beachtenswerte Erfolge“. Prof. Frankel, tudi kirurg in kankrolog na Dunaju piše o obisku v Pearsonovi ustanovi dobesedno: „Obisk v Pearsonovem zavodu kaže brezdvomno, da Freundov način prehranjevanja bolnikom ugaja in da to hrano radi uživajo. To so bolniki — nobeden bi jim tega na obrazu ne spoznal — od katerih nosijo nekateri že več let svoj neoperabilni karcinom brez znakov kaheksije. Pov-dariti moram, da so v tem zavodu brizgalke morfija izločene iz instrumentarija, ker so postale nepotrebne*. Po mojem mnenju nam mora dati že priznanje zdravnikov kakor A. v. Eiselsberg in M. Frankel v vzpodbudo, da vsaj poskusimo to zdravljenje pri neoperabilnih bolnikih, ki jih je povsod večina. To zdravljenje pa ni lahka stvar niti za bolnika, niti za zdravnika. Zahteva veliko trudapolnih kontrolnih preiskav ter vsakodnevne preiskave hrane, urina in blata.
Terapevtično vpliva E. Freund predvsem z desinfekcijo in alkalizacijo tankega črevesja in z izpiranjem debelega črevesa z enteroklinerjem.
Kot hrano daje rakastim bolnikom predvsem veliko beljakovin razen jajc, povsem nemastno meso ter mleko odmaščeno s centrifugiranjem; rumenjake dovoljuje, istotako male količine vina, piva, čaja ter kave z razma-ščenim mlekom. Zelenjavo, sveže in suho sadje, močnate jedi brez kvasa zabeljene z nemastnim sirom in mlekom dovoljuje samo v toliki meri, kolikor je potrebno za ohranjenje teka. Hrana nikakor ne sme biti pripravljena z živalsko mastjo, ampak z rastlinskim oljem. Dovoljen je kruh v mali količini ter dobro prepečen. O vsem tem poroča E. Freund sam v „Wiener Klinische Wochenschrift“ štev. 26 iz leta 1935, ki jo priporočam kolegom.
Ze stari kirurgi, kakor na primer Lovrenc Heister, so proti recidivom po operaciji priporočali vsako pomlad specijalno dijeto in kuro za izboljšanje „slabe krvi“. Tudi J. Hochenegg, mojster v kirurgiji črevesja je v svrho preprečanja recidivov priporočal spremembo celega načina življenja ter načina prehrane.
Dovoljeno naj mi bo, še enkrat ponoviti izrek Johanna Fibiger-ja, ki je sam umrl za želodčnim rakom. „Razen vpliva kroničnega dražljaja pride pri nastanku karcinomov in sarkomov v poštev še posebna dispozicija (individualna in organska), hormoni endokrinih žlez in dednost“. Da vplivajo res ekstrakti raznih notranjih žlez sta ugotovila že E. Freund in G.
K am in er. Opazila sta namreč, da najbolje citolizira rakaste stanice ekstrakt timusa. Angleški kirurgi so opazili, da so kastrirane ženske po operaciji prsnega raka le redko dobivale recidive, vsled česar so priporočali, da bi izvršili na takih bolnicah vsakokrat ovarektomijo. Pri belih miškah je mogoče preprečiti s kastracijo v 94°/0 rast vcepljenega raka. G. Fi-chera (na kankrološkem institutu v Milanu), je ugotovil po dolgotrajnih eksperimentih na živalih in ljudeh, da različni organski ekstrakti delujejo
različno na rast raka. Najprej je poskusil cepljenje raka na živalih ter opazoval njegov razvoj v raznih organih. Vbrizgaval je mezgo iz tumorjev (adenokarcinomov) predvsem v jetra, vranico, obisti, nadobistne žleze, testis in možgane. Na ta način je ugotovil, da je mogoče organe opredelili v dve skupini in sicer v take, ki pospešujejo rast tumorja in take, ki njegovo rast ovirajo ali popolnoma onemogočijo.
Prototip iz grupe organov, ki negativno vplivajo na rast raka je vranica, „onkogeno“ pa delujejo spolne žleze in thyreoidea. O. Fichera je videl v razvoju blastomov motnje med snovmi, ki v organizmu vplivajo negativno na proliferacijo stanic in snovi, ki pospešujejo proliferacijo. Produkti teh organov delujejo po avtorju na ta način, da zmanjšujejo tvorbo snovi, ki vplivajo na lizo blastomov ali, da množijo onkogene snovi. Pri atrofiji vranice, po podvezi hilusa, po injekciji citotoksičnih serov, ki oško-dujejoposebno R. E. S. ali po dovajanju strupov, ki delujejo specifično na limfatični aparat — je mogoče izzvati bohotno razraščenje tumorjev.
Na podlagi teh razmotrivanj je vpeljal Fichera substitucijsko terapijo, slično insulinski terapiji pri diabetesu ali jeterni anemiji. Nemška tvrdka J. G. Farbenindustrie je spravila v promet injekcije, ki jih vbrizgamo bolnikom dvakrat tedensko, sterilne ekstrakte antiblastičnih organov, t. s. izvlečke iz vranice, timusa, bezgavk in kostnega mozga. Sam je zdravil s to „histogeno“ kemoterapijo 371 bolnikov, med temi nad 100 neoperabilnih. V 9% je prišlo do popolnega nazadovanja („Riickbildung"), v 8% Pa do stalnega zastoja v rasti tumorja. Že po 1—3 mesecih — poroča avtor — so izginili neoperabilni tumorji. Ker je bolezen kronične narave, je tudi zdravljenje kronično. Injekcije moramo vbrizgavati skozi tri mesece in to intramuskularno. To zdravljenje moramo ponoviti 2—3-krat letno.
F. Blumenthal in njegova šola priporočata ekstrakte iz vranice pankreasa in predvsem duodena. Kretschmerje v berlinskem institutu F. Blumenthal-a že nekaj let popreje ugotovil, daje pitanje tumoroznih mišk s sluznico svinjskega duodena enakomerno oviralo rast raka. Ekstrakte izdeluje berlinska tvrdka Joh. Ch. Bellas pod imenom I. B. 5 in E. Jakob s. F. Blumenthal sam poroča o pozitivnih uspehih tudi pri neoperabilnih karcinomih želodca.
Omeniti moram še najnovejše poskuse Bernhardain Hermanna Zondek-a ter W. Hartoch-a o vplivu sprednjega dela hipofize na rast raka. Ugotovili so namreč v seči znatne množine hormona, predvsem pri raku ženskih in tudi moških spolovil.
Poskusili so zato „Prolan“ in ugotovili v mnogih primerih človeškega raka, da sprednji del hipofize zavira, zadnji del hipofize pa pospešuje rast raka. Istočasno je ugotovil Maks Reis, da vpliva sprednji del hipofize tudi na preosnovo pri bolnikih na raku tako, da pod vplivom prolana tumo-rozno tkivo ne more več kriti svoje energijske potrebe. Na tej bazi naj bi prolan vpoštevali pri terapiji človeškega raka.
Ako vsi znaki ne varajo, smo iako prihajali v kankrologiji polagoma do stališča, ki nam nudi mnogo obetajoče izglede in vzpodbudo, da pri našem težavnem delu ne opešamo. Najvzvišenejši cilj sodobnega zdravilstva je, kakor pravi D. Denk: najti pot do diagnoze rakastih obolenj in do njihovega ozdravljenja. Mogoče, da se bo uresničil izrek našega G j. joanoviča: „Od česa bolest od toga lek“.
Zusammenfassung:
Prim. Dr. J. Cholewa-Brezice: Versuche einer biologischen und Chemotherapie der Krebserkrankungen. Zusammenfassende Darstellungen des jetzigen Standes unseres Wissens über dieses neueste und vielversprechende Gebiet der Krebsbekämpfung. Alle einschlägigen Versuche und Fragestellungen werden aufgezeigt und ihre theoretische Begründung dargelegt.
Državno lječilište za tuberkulozu kosti i zglobova, Kraljevica, Jugoslavija
Kongenitalna fuzija kralježaka (Kongenitalna
kifoza)
DR. MIROSLAV DELIĆ
Na pregled nam je došla djevojčica stara 13 god., koju su nam bili poslali sa diagnozom Spondylitis thoracalis tuberculosa.
Iz anamneze doznajemo, da je bolesnica prebolela morbile i da je imala česte angine. Otac boluje od aktivne plućne tuberkuloze, majka» braća i sestre medjutim potpuno su zdrave. Roditelji kažu, da su već vrlo rano opazili kako se djevojčica grbi, ali se na bolove dijete nikada nije žalilo. Školski liječnik kod sistematskog pregleda zapazio je deformitet i odmah pomislio na tuberkulozni proces, tim više, jer je znao, da otac djeteta boluje od aktivne tuberkuloze pluća.
Kod pregleda mogli smo ustanoviti, da je opće stanje bolesnice vrlo dobro, a inspekcija stupa kralježaka pokazuje kifozu donjeg torakalnog dijela, koja medjutim ni u koliko nema sličnosti sa šiljatom kifozom, koju vidjamo iza tuberkuloznog spondylitisa. Forme je zaobljene, sa tupim kutem i nijedan pršljen ne iskače više od drugoga prema van. Kretnje stupa kralježaka normalne su, osim u donjem torakalnom dijelu, koji je ukočen. Bolova ni na pritisak ni kod gibanja nema. Nervni nalaz potpuno normalan. Tuberkulin negativan, sedimentacija crvenih krvnih tjelešaca kreće se u normalnim granicama.
Iz tog pregleda bilo nam je jasno, da se kod naše bolesnice ne može raditi o tuberkuloznom procesu, jer niti forma deformiteta, a još manje pretraga funkcije stupa kralježaka ne govori za tuberkulozni spondylitis. Kifoza adolescenata, na koju bi se možda moglo pomisliti, isto ne dolazi u obzir, jer se naša bolesnica ne tuži ni na kakove bolove.
Renigenološki snimak odmah nam je pokazao o čemu se radi. Mi bi kod tuberkuloznog spondylitisa trebali očekivati razorenje barem dvaju kralježaka sa nestajanjem intervertebralnog prostora, a kod kifoze adolescenata vidili bi u profilnom snimku klinaste kralješke, čiji je prednji dio trupa znatno niži od stražnjeg i otuda naravno i kifoza. Mjesto toga naša rentgenska slika pokazuje nam fuziju prednje polovice trupova Dl0 Du sa jasno izraženom kifozom. Zadnji dio discus intervertebralis-a prividno je normalan. Iznad i ispod fuzijoniranog mjesta vidljivi su koštani izdanci ruba (Randzacken). Skleroza spongioze iznad i ispod fuzijoniranog mjesta. Nigdje se ne mogu ustanoviti nikakovi znakovi ni traumatskog ni upalnog procesa. Radi se dakle o kongenitalnoj fuziji kralježaka, o kongenitalnoj kifozi, što nam potvrdjuje i anamneza i naša klinička pretraga. (Glej sliku.)
To je, kao samostalna bolest, vanredna rijetkost i dosada je bilo publicirano svega nekoliko slučajeva. Schmorl u njegovoj klasičnoj knizi: „Die gesunde und kranke Wirbelsäule im Röntgenbild“ ne navadja ni jedan slučaj kongenitalne kifoze, što je i razumljivo, da on kao patološki anatom nije imao prilike da utvrdi kod djece taj deformiiet.
U „The journal of Bone and joint Surgery“ (october 1934) objavljuje L. M. Overton i R. K. Ghormley radnju „Congenital fusion of the spine“. Oni opisuju četiri slučaja, od kojih je prvi star 14, a drugi 15 godina. Oba slučaja ne tuže se na bolove. Treći, žena od 34 godine i četvrti slučaj muškarac od 33 godine, tuže se na bolove iza težeg rada. Interesantno je, da djeca nemaju nikakove bolove i da su došla na pregled jedino radi upadljive kifoze, a dva slučaja stara iznad 30 godina tuže se već na bolove iza dužeg posla i nama se nameće pomisao, da bi se kod njih moglo raditi već o početku staračke kifoze.
Koji je uzrok kongenitalnoj fuziji kralježaka to mi ne možemo sa sigurnošću odgovoriti. Moguće nepotpuno rascjepljenje segmentalnih skle-roma. Nas više interesira veza izmedju kongenitalne fuzije kralježaka i staračke kifoze ili osteoporotičke kifoze. Staračka se kifoza javlja u petom deceniju u srednjem torakalnom dijelu i ona je samo pojačanje norntalne kifoze tog segmenta stupa kralježaka. Rentgeneloška slika pokazuje potpuno identične procese kako kod kongenitalne fuzije kralježaka, samo u nešto naprednijem stadiju. Površnim razmatranjem rentgenoloških nalaza staračke kifoze mogli bi zaključiti, da je ona samo dalnji, napredniji stadij kongenitalne kifoze. Tome ipak nije unatoč velike sličnosti rentgenološkog nalaza tako. Jer dok su nam poznati razni stadiji staračke kifoze od njenog početka, koji se očituje jedino u uraštanju koštanog tkiva u discus inter-vertebralis, pa sve do fuzije prednjih djelova trupa kralježaka i okoštenja lig. longitudinale anter. mi kod kongenitalne kifoze, barem kod dosada objavljenih slučajeva, vidimo uvijek jasnu fuziju prednjeg dijela trupa. Prema tome ne možemo uzeti, da je kongenitalna kifoza i staračka kifoza ista vrst, ali ih možemo svrstati u istu grupu, barem što se rentgenološkog nalaza tiče.
Još nekoliko riječi o terapiji. Mi naravno ne mislimo, da bi se moglo bilo kojom manipulacijom ukloniti već postojeća kifoza. Ali da bi se spriječio dalnji napredak deformiteta, treba je odrediti vježbe tipične za kifozu uz istovremenu aplikaciju toplog zraka i masaže.
Résumé :
Observation d’ un cas de cyphose congénitale chez une tille de 13 ans.
Dr. M. KREMŽAR - DOMŽALE
O celiakiji (coeliakia)
O celiakiji (tudi Herter-jev intestinalni infantilizem, Heuber-jeva težka prebavna insuficienca, coeliac disease), kolikor mi je znano, v Zdrav-viškem vestniku še ni bilo govora. Da sem se odločil priobčiti o celiakiji
nekaj vrstic, me je napotil slučaj, ki mi je nudil nedavno priliko, da se z njo pobližje seznanim. Videl je doslej še nisem nikjer; čital sem o njej, le bežno, v Ars medici, v Feer-ovi „Kinderheilkunde“, ki jo ima opisano pod „Schwere chronische Verdauungs-insufficienz jenseits des Säuglingsalters“, in v Lust-ovi „Diagnostik und Ther. der Kinderkrankheiten“. Letos sem predelal Schiff-ovo delo o celiakiji v „Neue Deutsche Klinik*, in temu popisu se moram zahvaliti, da mi celiakija ni odjadrala pod drugo zastavo. Bolnika sem namreč pregledal prvič že 1. 1931 v aprilu, toda sem takrat kolebal med diagnozama: rhachi-tis in specifična peritonitis. Sedaj pri ponovni, letošnji preiskavi, se mi je takorekoč posvetilo v glavi, ko sem primerjal popis, anamnezo in status, da tu pač ne more biti ničesar drugega nego coeliakia. Sedaj pa k bolniku.
V aprilu 1931.1. Deklica stara dve leti in pol. Ima nekaj starejšo sestro in mlajšega brata, oba zdrava. Oče je zbolel za akutno psihozo 1. 1930. tentamen suicidii, umrl kmalu
potem za posledicami poškodbe (osebno opazovani slučaj). Po izpovedi matere je deklica obolela pred enim mesecem, hujša, ne more hoditi, najraje sedi v naročju. Ima velik trebuh. O blalu ni posebnih podatkov,
Stat. praes. Anemičen, slabo rejen otrok, z velikim, skoroda visečim trebuhom, temperatura in puls sta normalna, jezik čist, grlo, srce, pljuča brez znakov bolezni; abdomen: nad nivojem toraksa, undulacija (pseudoascites?), mehak, brez patoloških resistenc, hepar in lien brez patološkega izvida. Okostje: epifize v disfalnem delu radija zadebeljene» genua valga.
Dne 18. X. 1935 jo mati privede zopet na pregled radi glavobola v sencih. Deklica je sedaj stara 7 let, je mirna, zelo resna, obiskuje prvi razred osnovne šole in se rada uči. Za igrače in otroško družbo ji nt mnogo mar. Pri hrani je jako izbirčna; mati mora pazili kaj ji kuha, ker ima otrok, kakor je videti po večkratnih driskah, občutljivo črevo. Prav tako labilna kakor njena prebava je vzporedno z njo tudi njeno razpoloženje. Blato je formirano, kadar je celotno stanje boljše, večinoma je redko, svetlejše barve, obilno, 2 do 3krat na dan. Trebuh je še vedno velik; rast je skrajno počasna.
Stat. praes. Anemična deklica; Sahli 36%; zelo majhne postave; višina 94 cm (povprečna v tej dobi 115 cm); glutealna muskulatura je atrofična, turgor slab; puls in temperatura sta normalna, grlo brez znaka bolezni, pupili široki, reagirala, cor in pulmo brez znaka bolezni; abdom. velik, mehak, undulira (pseudoascites), heparin lien brez patol. izvida. Primerjaj sliko! Epifize v obeh zapestjih zadebeljene, genua valga praec. sin. Stat. psych.: Deklica je mirna, razumna, ima globoko resen izraz in nikakor ne ovira preiskave. Blato: mastno, glinaste barve, ostrega vonja po gnilobi, jedva zaznavne kisle reakcije; mikroskop; poedina mišična vlakna in milni maščobni kristali.
Primerjajoč ta popis bolezni s karakterističnimi znaki celiakije, upam, da sem zadel pravo. Potrebne bi bile še preiskave blata in preosnove, ki jih praktični zdravnik ne more izvršiti. Vendar je to slučaj, ki traja že peto leto, in je že v svoji klinični obliki dovršen. V tem stadiju diagnoza ne bo težka, posebno, ako pomislimo, da so za diagnozo važni, kakor pravi Hamburger, največkrat samo eden, dva, kvečjemu trije simptomi.
Schiff navaja sledeče za celiakijo karakteristične znake;
1.	Svojevrstno duševno zadržanje
2.	Habitus; a) zaostali telesni razvoj
b)	velik trebuh
c)	ovela, bleda koža
d)	hipotonična muskulatura
3.	osteopatija
4.	anemija
5.	tipično blato
(6. nagib k akutnim poslabšanjem)
(7. preosnova).
Avtorji navajajo k 1. točki razne neuropatične poteze, o katerih mati ni mogla dati točnih podatkov. Za etiologijo važni so predvsem konstitucio-nelni faktorji; prebavne motnje pri stariših in ostalih otrocih, neuropatija in nanosomia starišev, velika umrljivost v družini. Hereditarna postavka bi bila važen konstitucionalni faktor pri naši bolnici.
Višina telesa je zaostala za celih 21 cm. Courtin (E. Schiff: Die Coeliakie) poroča, da je eden njegovih bolnikov imel 22 cm pod normalo.
Ovelo in bledo kožo, hipotonično muskulaturo, osteopatične spremembe, nizek Sahli, vse io ima naša bolnica, kakor je razvidno iz popisa bolezni.
O blatu je podatkov, kolikor jih je bilo možno zbrati.
Daje celiakija redka, priča Still-ova statistika, ki je opazoval tekom petih let med 14.800 pacienti le 17 slučajev te bolezni.
Naša pacientka izvira iz priproste, kmetske rodbine, ki običajno ne posveča posebne pozornosti prehrani in negi otroka. Torej celiakija ni doma zgolj pri dobro situiranih rodbinah.
Ce pomislimo, da se giblje umrljivost za celiakijo po statistiki klinik v Ziirich-u in Karlsruhe med 31% — 39%, jo je prebrodila bolnica dovolj srečno, posebno še, ko pri tem ni imela nobene terapije. Važen moment je pri njej vsekakor to, da je bolezen nastopila razmeroma kasno, kar je v prognostičnem oziru velika prednost. Ni seveda izključeno, da bi se utegnilo iznenada pojaviti akutno poslabšanje, ki pa v tej dobi ni več v toliki meri uso-depolno kakor pri mlajših otrocih. Da se pojavljajo še poslabšanja, je raz* brati iz anamneze matere, ki pravi: čim je prebava iz reda, tedaj je naša bolnica tudi telesno in duševno slabša in obratno; ko se popravita tek in blato, postane tudi telesno in duševno bolj sveža. Vendar ta poslabšanja, kakor moramo sklepati, nimajo močnih nihajev. Naš slučaj je stopil brez dvoma že v stadij depresije, ki more trajati do pubertete. Včasih pa tudi puberteta ne zabriše vseh sledov prestale celiakije.
Za tesne vezi z rhachitis govore osteopatične spremembe (avitaminoza?), ki so lahko tudi sekundarne kot posledica preosnovne motnje.
Zanimivo bi bilo, koliko primerov te bolezni beleži n. pr. ljubljanska otroška bolnica.
Dr. ERNEST HAMMERSCHMIDT - LJUBLJANA
Prof. Paul Ehrlich-ovo odkritje pred 25 leti
Med največjimi raziskovalci, katerim je trpeče človeštvo dolžno neizmerno zahvalo, zavzema gotovo eno prvih mest biolog prof. dr. Paul Ehrlich (1854 —1915). Orožje, salvarzan, ki ga zdravniki vporabljamo že 25 let v borbi proti sifilidi in ki nam gaje podaril Ehrlich, je eno izmed zdravilnih sredstev, ki ga današnja medicina ne more pogrešati.
Ehrlich -o ve mu genijalnemu delu se moramo posebno zahvaliti, ako je možno danes celo vrsto infekcijskih boleznih zdraviti z velikim uspehom „specifično* v modernem smislu. Paula Ehrlicha moramo smatrati za ustvaritelja moderne kemoterapije. Farmakologija je svoječasno samo navajala kakšno toksiciteto so imela posamezna zdravilna sredstva, glavna točka pa, kako so posamezna sredstva v stanu ozdraviti gotove bolezni, je bila v globoki temi. Ehrlich pa je ustvaril eksperimentalno terapijo, s tem
da je na eksperimentelno povzročenih boleznih temeljito biološko študiral bistvo ozdravljenja. Ugotovil je pojem „tropije“, to je specifično sorodnost in zbiranje zdravilnih snovi v organih kakor tudi v parazitih. Po odkritju tega važnega dejstva je na sintetičen način proizvajal in preizkušal sredstva, ki bi pri najmanjši strupenosti za organizem razvila kar največji mogoči strupeni učinek na parazite. Govoril je o „maksimalnem parazitotropnem in minimalnem organotropnem dejstvu.“ Določil je tudi pojma „dosis minima curativa“ in „dosis maxima tolerata“, pod katerima je razumel najmanjšo množino, ki organizem še ozdravi in največjo, ki organizmu še ne škoduje. Iz tega je potem izračunal takozvani kemoterapevtični kvocijent — indeks. Zdravilno sredstvo moremo torej presojati tem ugodneje, čim manjša je na podlagi te njegove formule vrednost ulomka. Kemoterapevtični indeks za arzenobencole, torej za salvarzane je izredno ugoden in se giblje med 1:10 in 1:30.
Salvarzan predstavlja važen produkt skupine zdravilnih snovi, pridobljenih s sistematičnim eksperimentelnim raziskavanjem. Že preje so pri sifilidi preizkušali arzen v organski vezavi, vendar pa so ga zopet opustili. Ehrlich je pri svojem odkritju izšel od atoksila, ki se je izkazal kot zdravilen pri spalni bolezni in pri kokošji spirohetozi. Mnogokrat pa se je izkazalo, da spojina ni nestrupena, kakor je to obetalo njeno ime, kajti pogostoma se je pojavilo oslepljenje. Ehrlich je hotel atoksil, ki je bil v principu prav koristen, temeljito spremeniti z namenom, da bi se učinek strupa na organizem omilil. Tako je prišel najprej do arzacetina.
To delo pa je dobilo posebno vzpodbudo. Uhlenhuth in njegovi sodelavci so namreč 1. 1907 ugotovili učinek kemoterapevtičnih sredstev na boleznih, ki jih povzročajo spirohete. Najprej je šlo za spirohetozo kokoši in spirohetozo miši. Potem so Bertarelli, Uhlenhuth in Mulzer prenesli človeško sifilido na modo kunca in ta poslednja eksperimentalna dela so sploh šele omogočila kemoterapijo sifilide in s tem odkritje salvarzana. Ehrlich je kmalu potem, ko je prevzel spirohetni bolezni v področje svojega kemoterapevtičnega raziskavanja, mogel pokazati, da so se miši zadržale povsem različno napram atoksilu in njegovim derivatom. Pri živalih, ki so bile za sredstvo najbolj občutljive, je bil tudi zdravilni učinek največji. Iz tega je sklepal, da ne škoduje parazitom zdravilno sredstvo v obliki, kakor ga podamo organizmu, marveč da je treba učinek pripisovati nekemu njegovemu izpreminjevalnemu produktu, ki uničuje bolezenske kali. Ker pa je bil obenem oškodovan tudi organizem, je bilo treba najti preparat, pri katerem bi bil učinek strupa na povzročitelja enak, ali pa povečan, dočim bi se za organizem zmanjšal. Te pogoje naj bi bil bolj in bolj izpolnjeval atoksil, ki je bil tako predelan, da so nove aromatične arzenove spojine oškodovale tripanozome ne samo v organizmu, marveč tudi in vitro. Sistematično je Ehrlich preizkušal efekt številnih aromatičnih arzenovih spojin, dokler ni s sodelovanjem Japonca H at a končno našel odločilnega izpreminjevalnega produkta „606“-Salvarzan. Dne 20. sept. 1910 je poročal
Ehrlich na 82. sestanku naravoslovcev in zdravnikov v Konigsbergu prvič o zdravljenju sifilide z njegovim preparatom „606“. Odobravanje, ki ga je Ehrlich žel po tem predavanju, pač ni bilo nikoli bolje zasluženo, ako-prav pretirana upanja in delna razočaranja tudi v tem slučaju niso izostala.
Izhodišče vseh salvarzanskih preparatov je bil najprej preparat 592 to je salvarzanova baza, ki jo izredno težko kemično čisto napravimo. Te v medicini sploh niso vporabljali.
Ugoden učinek preparata Ehrlich-Hata 606 — (Dioxydiamidoarseno-benzol) salvarzana v organizmu do danes ni definitivno pojasnjen. Ehrlich je prvotno domneval — steriliziranje organizma s pomočjo ene injekcije je imenoval „therapia magna sterilisans“ — da je učinek salvarzana direkten, da torej neposredno zadene spirohete in jim škoduje, naziranje, ki danes v splošnem ne velja več. Salvarzan vpliva po ovinku preko organizma, ki terapevtično prav bistveno sodeluje. Sredstvo samo torej sifilide ne ozdravi, važno je, kako organizem sredstvo prevzame in ga vporabi.
Preparat „606“ najprej „Salvarsan“, kasneje „Alt-Salvarsan“ imenovan, so ponaredili Angleži pod imenom „Kharsivan“, Francozi kot „Arsenobenzol“ in „Novarsenobenzol“, Američani kot „Arsphenamine“, Italijani kot „Jacol“, Japonci kot „Arsaminol“ i f. d. Vsi ti preparati pa niso salvarzanu ekvivalentni. Z vpeljavo salvarzan-natrija, še po Ehrlichu, pa smo zdravniki dobili v roke preparat, pri katerem odpadejo obširni predpisi za raztopljenje. V glavnem vsled tega težkega načina vporabe se je moral Alt-Salvarsan, ki je po našem današnjem znanju pač najbolj učinkovit med salvarzanskimi preparati, umakniti bolj priročnim novim spojinam. Najbolj razširjen je danes Neo-Salvarsan.
Preparat, ki ga je Ehrlich odkril pod številko 594, a se kemotera-pevtično ni vporabljal, je Spirocid, ki pa ne spada med arzenobencole, marveč med arzinove kisline. Sele Francozi so ga kasneje pod imenom Stovar-sol ponovno prinesli na trg in ga je posebno priporočal Le vaditi, ki je pokazal na profilaktični učinek tega sredstva pri poizkusih z živalmi.
Po Ehrlichu skupno s Hato odkriti „Dioxydiamidoarsenobenzol“ daleko prekaša vsa ostala antiluetična sredstva in to ne samo po hitrosti in zanesljivosti učinka, marveč omogoča vsled svoje velike spirohetocidne moči zgodnje ozdravljenje sveže sifilide in s hitrim vplivanjem na infekci-ozne pojave znatno sigurneje omejuje nevarnost nalezljivosti in prenašanja na potomstvo. Vporaba tega zdravilnega sredstva s 25-letnim najnatančnejšim opazovanjem na znanstveni podlagi je uveljavila to sredstvo povsod za blagoslova polen pripomoček v borbi proti sifilidi. Za ta uspeh se moramo zahvaliti velikemu raziskovalcu Paulu Ehrlichu, ki pa je v svoji skromnosti odgovoril navdušenemu tovarišu, ki je slavil odkritje preparata „606“ kot „veledelo duha in čudovito zmogljivost znanosti“, veselo in preprosto: „Ljubi kolega 1 To vse ni nič drugega, kot da sem imel sedem let smolo in en sam trenotek srečo*.
Organizacija bolnišnic in zdravniškega stanu na
Angleškem
(Vtisi s potovanja v London)
(Nadaljevanje)
Prehajam k opisu organizacije zdravniškega stanu odnosno študija medicine. Tudi tukaj moramo podčrtati značilno potezo angleškega sistema, da temelji celo studij medicine na privatni bazi. Medicinska fakulteta v našem smislu je šele novejša uredba v okvirju angleške univerze, ker obstoja šele od leta 1921. Do tega časa se je vršil studij in vsa medicinska vzgoja izključno v takozvanih medicinskih šolah. (Medical School) starih in vpeljanih bolnišnic. Najboljše je opremljena medicinska šola v bolnišnici sv. Barto-lomeja, ki je bila ustanovljena že leta 1662 in ki ima krasen muzej, ter fiziološki in histološki institut. Druga velika medicinska šola jev Kraljevski bolnišnici (R. C. H.).
Kot nadzorstveni organ, ki določuje eksaminatorje pri rigorozih in ki podeljuje zdravnikom pravico do izvrševanja zdravniškega poklica, delujeta dve oficielni zdravniški organizaciji, namreč Kraljevski kolegij za medicino (R. C. P. — Royal College of Physicians), in Kraljevski kolegij za kirurgijo (R. C. S. — Royal College of Surgerons). To sta dve močni in vplivni instituciji, ki vršita svoji nalogi že več kot sto let. Poleg teh dveh ofici-elnih organizacij je še tretja velika stanovska organizacija: (S. of M. —So-ciety of Medicine — angleško zdravniško društvo) utemeljeno leta 1805, v kateri so organizirana vsa ostala zdravniška društva na Angleškem. Ta organizacija ima bogato knjižnico, ki razpolaga z več kot 100.000 zvezki.
Kraljevski kolegij za kirurgijo (R. C. S.) in Kraljevi kolegij za medicino (R. C. P.) imata lastni palači z luksurioznimi prostori in dvoranami za promocijo, kjer so se vršile in se še danes vršijo promocije zdravnikov. Ti dve instituciji imata bogate anatomične muzeje in preparate, ki so v najboljšem stanju in lahko rečem, da predstavljajo najkrasnejši anatomski muzej, kateremu je položil temelj sloveči angleški kirurg John Hunter (f 1793). Preparati in razne medicinske kuriozitete so razstavljene v petih velikih dvoranah. Poleg teh anatomskih redkosti posedujejo še razne vrednosti, ki so zelo dragocene, na primer avtograme imenitnih zdravnikov kot Hunterja, Potta, Little-a itd. in še medicinsko biblioteko s 50.000 zvezki. Royal College of Physicians (R. C. P.) pa poseduje kolekcijo znamenitih medicinskih portretov in slik ter ogromno medicinsko literaturo.
Glede studija medicine omenjam, da Angleži polagajo izredno važnost na praktično izšolanje medicincev, medtem ko se na drugih evropskih univerzah smatra teoretična izobrazba za zadostno. Medicincu v drugih državah ni treba v času svojega studija prakticirati v bolnišnicah, medtem
ko je za angleškega medicinca praktični studij v bolnicah obligaten. Radi tega je studij medicine v Angliji drugačen kot v drugih državah in za Angleže značilen.
Studij medicine traja pet in pol do šest let in obstoja iz sledečih etap:
I.	Teoretični rigoroz (anorganska kemija, fizika, biologija) na koncu prvega studijskega leta. Polagajo ga v medicinski šoli, pa tudi lahko na univerzi v Londonu, Oxfordu ali Cambridge-u:
II.	nov teoretični rigoroz (organična kemija, anatomija, fiziologija, farmakologija) na koncu drugega leta.
Po končanem drugem rigorozu mora student brezpogojno v bolnišnico, kjer ostane tri leta in absolvira sledeče predmete:
a)	interno medicino na kliniki v činu „kliničnega clerka“ (6 mesecev v bolniški sobi, 3 mesece v ambulatoriju); poleg tega poseča predavanja in laboratorij. Obenem posluša še sledeča predavanja specialnega značaja, ki spadajo pod rigoroz iz interne medicine, namreč infekcijske, otroške, spolne, duševne, živčne, ter kožne bolezni, farmakologijo in cepljenje.
b)	kot kirurški „dresser“ ostane 6 mesecev v bolniških sobah in tri mesece v ambulanci. Obenem posluša obligatna predavanja o kirurgiji, topografični anatomiji, teoriji narkoze, zobarstvu, ortopediji in mehanotera-piji. Za očesne bolezni je določen trimesečni tečaj in istotoliko za tečaj iz otolaringologije.
c)	na ženski in porodniški kliniki ostane dijak pet mesecev in tri mesece kot klinični „clerk“ v ambulatoriju. V tem času mora samostojno voditi pet porodov.
d)	patološko anatomijo posluša šest mesecev in šest mesecev mora prakticirati v dvorani za seciranje.
e)	sodna medicina (3 mesece).
f)	higijena (3 mesece).
Ko vse to absolvira, je pripuščen k
III.	rigorozu (izpiti iz interne, patologije, sodne medicine in higijene).
Ce se kot zdravnik hoče posvetiti kirurgiji, mora biti izprašan iz kirurgije in ginekologije.
Absolventi III. rigoroza dobijo naslov kanditat medicine (B. M. — bachelor of medicine) ali kanditat kirurgije (B. S. — Bachelor of Surgerons).
S tem pa studij še ni končan, ker je potrebno za pridobitev akademskega naslova (D. M. — Doctor of medicine) nadaljevanje specijalnega studija še dve leti. S tem je rečeno, da traja medicinski studij v Angliji osem let.
Omeniti moram, da so izpiti jako strogi in da je določena specialna izpraševalna komisija (po letu 1921 od univerze), v katero so vabljeni razni predavatelji iz medicinskih šol. Medicinec polaga torej končne izpite pri popolnoma drugih učiteljih, ki imajo pravico izpraševati razne stroke, tako, da mora kanditat biti zelo dobro podkovan.
Ko je dosegel bakalaureat, se lahko posveti studiju sledečih specialnih strok:
1.	državne medicine (eno leto);
2.	zdravljenju tropičnih bolezni (2 leti) odnosno drugih specialnih strok, na podlagi katerih mu londonska univerza dovoli naslov D. M. (Doctor medicine).
Operativna stroka ne dovoljuje medicincu naslova „doctor of medicine“, temveč samo naslov M. S. (Master Surgeron).
Radi popolnosti bi še omenil, da imajo mnogi zdravniki poleg akademskega naslova D. M. in M. S. še naslov F. R. C. S. (Fellow royal College surgeron) ter F. R. C. P. (Fellow royal College physician). Za pridobitev teh naslovov morajo polagati zelo težke izpite pred komisijo, izbrano iz najboljših zdravnikov dotičnih družb. Podčrtati je treba dejstvo, da so ti izpiti res zelo strogi in da malokateri od kanditatov gladko dovrši izpite, ker ponavadi prvič vsak pade. Zgoraj omenjena naslova sta tudi brez akademskih naslovov po zakonu veljavna in akademskim naslovom ekvivalentna. Razen domačinom podeljujejo te institucije omenjeni naslov tudi zaslužnim inozemskim kapacitetam. Promocija se vrši v slavnostni dvorani z velikim pompom, z znanstvenimi predavanji in ob navzočnosti elite londonske družbe, celo z godbo. Ob priliki zadnjega internacionalnega kirurg.-ortop. kongresa sem imel čast osebno prisostvovati promociji Nove-Joserant iz Lyona.
Mislim, da sem v kratkih potezah očrtal prilike, ki vladajo v angleških bolnišnicah in ustroj organizacije angleškega zdravništva. Ponavljajoč na kratko svoje utise, ki so seveda popolnoma subjektivnega značaja, izražam svoje mnenje o angleških zdravstvenih ustanovah in zdravniškem stanju kakor sledi:
1.	Način angleških bolnišnic in njihov sistem ni za našo dobo priporočljiv, ker je preveč konservativen in radi nepraktične, tradicionelne neorganiziranosti za moderne zahteve naših dni ter znanstvo naravnost kvaren. Organizacija bolnišnic v Srednji Evropi je brez dvoma boljša.
2.	Zastarel sistem klinik odnosno bolniških oddelkov, ki niso podrejeni enemu samemu šefu, ampak kjer deluje naenkrat več vodilnih zdravnikov, je kompliciran. Taki oddelki nikakor ne morejo delovati znanstveno v splošnem in določenem pravcu. Vsaj jaz za svojo osebo si ne morem predstavljati brezhibnega delovanja na oddelku, kjer je šef samo enkrat ali dvakrat na teden gost in kjer nosi vso odgovornost za pravilen potek zdravljenja neizkušen, mlad zdravnik, ki poleg tega ostane na oddelku samo nekoliko mesecev. To je vzrok, da je lajična uprava bolnišnic pravzaprav odločevalen faktor. V tem tiči tudi vzrok, da inozemci pretirirajo angleške medicinske šole in rajše posečajo nemške ali avstrijske univerze. Radi istega sistema so tudi angleške znanstvene statistike pomanjkljive, ker ovirajo zgoraj na-štete okoliščine vsako znanstveno delo.
3.	Znanstvenemu udejstvovanju jako škoduje dejstvo, da ni stalnih asistentov, ki bi posvečali vso svojo energijo delu in studiju na oddelkih.
4.	Po drugi strani pa je sistem angleškega studija medicine hvalevreden, ker polaga absolutno važnost na praktično vežbanje dijakov-medicincev, nudeč jim priliko od prvega začetka studija pa do konca poslušati teoretsko medicino in obenem delovati ves čas, to je osem let, v bolniških sobah in ambulatorijih pod vodstvom izvrstnih praktikov.
5.	Istotako izvrstna je organizacija zdravniškega stanu na Angleškem, ker so vse tri zdravniške organizacije (S. of. M., F. R. C. P., F. R. C. S.) zelo bogate, avtonomne in vplivne in kot prve odločujejo v vseh važnih vprašanjih zdravniškega stanu.
V
Se o Knaus-Oginovi teoriji
Odgovor na članek doc. d r.. Š k e r 1 j a v Zdrav. Vestniku (1/36) in na predavanje dr.
Šavnika dne 28. januarja t. 1.
Za presojo te teorije je treba vedeti, da
1.	nobeno dekle in žena, tudi zdrava in rodovitna, ne more reči, da je njeno medperiodno razdobje (ciklus) vedno enako dolgo, bilo in bo. Glavno je računanje po K. O.:
a)	da ve, koliko dni dolgo je najkrajše in koliko najdaljše medperiodno razdobje. Opazovanje celega leta ali več je zato potrebno, najmanje pa 4 meseci;
b)	da ve natančno, za koliko dni se to medperijodno razdobje podaljša, če nastopi kak izreden dogodek v njenem duševnem ali telesnem stanju (strah, globoka žalost, jeza, potovanje, športno udejstvovanje, vročinska bolezen itd.) pred domnevano ovulacijo, ali za koliko se skrajša, če nastopi ista po njej (med ovulacijo in prihodnjo periodo);
c)	da ve, če ta sprememba nato ostane kot njen trajni naslednji tip medperiodnega razdobja ali se vrne zopet za prihodnjič njen prejšnji tip z odločenim številom dni. Žene in dekleta z opazovano osrednjo bolečino (Mittelschmerz) so tu vedno na jasnem. Vsaka izmed teh lahko reče: če se ne zgodi kaj izvanrednega, 14 dni po tej nastopi periodno krvavenje, če se pa zgodi kaj izrednega toliko in toliko odštejem in vem, kdaj bo prihodnja perij oda.
2.	Število dni diferenca med najkrajšim in najdaljšim medperiodnim razdobjem (ki znaša 2—3 ali več dni) tvori takozvani kombinirani ovulacij ski dan.
3.	Za praktično računanje optimalnih, fertilnih dni je treba dodati kombinirani številki dnevov na spredaj 4, za njo pa tri dneve, tako da je vsota 4 -j- (1 ali več dni) —J- 3 = 8 oziroma toliko več dni fertilnih, kolikor je število dni kombinirane velike ovulacije ono število dni, ki jih je treba vedeti za uporabo v pozitivnem ali negativnem smislu K. O. odkritja. — Strinjam se z mnenjem dr. Šavnika, da ima vsako dekle in žena pravico vedeti kaj se z njo godi in tudi razumeti. Zato bi bilo res najbolje, če bi že dekleta imele svoj tip medperiodnega razdobja natančno po dnevih preštudiran in to z ozirom na točke a, b in c odstavka 1. Drugo naj zve šele v zakonu, kjer naj tudi zve, da tvori to za njo izredni dogodek, ki ji bo verjetno tip spremenil in ga bodo šele redne kohabitacije izkristalizirale v njen pravi tip v zakonu.
4.	Posebno je treba tudi paziti na začetek menstruacije, če je ta v noči nastopila. Doba pred polnočjo se šteje za dan preje, po polnoči za naslednji dan, sicer je pri tem računanju lahko takoj dan razlike.
5.	Kohabitacija v noči pred polnočjo se šteje v dan prej, po polnoči v dan za to nočjo.
6.	Redne 14-dnevne menstruacije so ali resnična periodna krvavenja s predhodno ovulacijo, kjer se je tvoril corpus luteum — primeri kot pri opicah v gotovi seziji — ali pa menstruacije, kjer je le 28 dnevno med-periodno razdobje in enokrvavenje le krvavenje v zvezi z ovulacijo, drugo pa pravo periodno. Tu bi bili optimalni dnevi torej direktno med enim krvavenjem par dni preje ali par dni po njem.
Dosedaj ne morem še pri nobeni ženi, ki se je redno in odkrito dala voditi in ki je bila zdrava, normalna in rodovitna in kjer je bilo natančno opazovanje v vseh ozirih izvedeno, reči, da je K. O., praktično navodilo po teh smernicah odreklo, pa naj si bo v pozitivnem ali negativnem smislu te metode.
7.	Resno predavanje resnim ljudem-ženam, ki se jih tiče, je vedno na mestu in le v interesu naroda je, če se to odkritje pove tudi javno onim, ki se jih tiče. Kaj jim pa imamo skrivati?
Dr. M. Justin.
O ljubljanski bolnici
DR. OTON BAJC
O potrebi nezgodne bolnice*
Pomanjkanje postelj dosega v ljubljanski bolnici že neverjetne dimenzije. Pri tem pa lahko opažamo, da so ravno nezgodni slučaji tisti, ki v primerih z drugimi obolenji, nesorazmerno rastejo in odvzemajo že itak pičlo število postelj. Vsled tega obstoja v bolnicah tendenca bolnike čim-prej odpraviti v domačo oskrbo, mnogokrat že po nudeni prvi pomoči. To pa je eno izmed za ozdravljenje nezgod usodnih dejstev, kajti nešteto slabih rezultatov v zdravljenju nezgod gre na račun prezgodnjega odpuščanja bolnikov. Seveda pripomore k slabim rezultatom tudi slaba oprema naših bolnic, ki je glede zdravljenja nezgod povzročena po redi splošnega gospodarskega stanja diktirani štednji. V podkrepitev tega naj navedem nekaj dejstev. Pri tem se oziram predvsem na ljubljansko bolnico, dasiravno tudi drugje ni dosti boljše, edino s prostorom v provinci menda lažje razpolagajo. Do pred kratkim ljubljanska kirurgična oddelka, ki sprejemata letno nad 10.000, nista imela lastnega rentgen aparata, kar je za moderno zdravljenje prelomov kosti po današnjih vidikih naravnost nedopustno. Se danes pa nimamo prenosljivega rentgenskega aparata, vsled česar postane marsikakšna dobro uspela uravnava kosti iluzorna, ker je treba bolnika prenašati k aparatu. Končni uspeh tega je seveda nekaj*odstotkov večja renta. Seveda
* Z dovoljenjem avtorja smo ponatisnili del njegovega članka, ki je pod istim naslovom izšel v »Radnički zaštiti* štev. 12/35.
primanjkuje tudi instrumentarija in kar je glavno, premalo je zdravniškega kakor tudi strežniškega osobja, ki bi bilo specijelno za to panogo kirurgije izvežbano.
Nekateri sicer zagovarjajo razbremenitev bolnice na ta način, da bi se forsiralo zdravljenje v domači oskrbi. S tem naj bi bilo naenkrat rešeno vprašanje prostora. Mogoče res, vendar bi bilo to za nezgodne slučaje največja nesreča, kajti vse nezgode, posebno pa obratne, ki so zavezane renti, spadajo pod vsakodnevno kontrolo v teh stvareh veščega zdravnika. Kolikokrat doživimo, da je pri odpustu vsled pomanjkanja prostora v bolnici, idealno uravnan prelom n. pr.	krače,	ko se vrne na premenitev mavca
po 3 do 4 tednih, slabši kot je bil	pred zdravljenjem.	Taki slučaji bi	se
dali preprečiti, če bi mogel bolnik	ostati	v bolnici in	biti vsaj enkrat	tedensko kontrolno rentgeniziran. Ali	pride	malenkostna	poškodba prsta,	ki
je po prvi pomoči odpuščen domov, s kostnim panaricijem in zatrdelimi ostalimi prsti nazaj. Jasno je, da se na ta način občutno zvišujejo rente in da gre na ta način veliko narodnega denarja v izgubo. Kar je pa še hujše zlo, na ta način postane mnogo invalidov, dasiravno jim po naravi nezgode tega ne bi bilo treba.
Za kolikšne vsote tu gre, je razvidno iz sledeče tabele OUZD v Ljubljani:
v letu 1934.
	zdravljenje nezgod in rente	sodni stroški	administracija	razno (pogrebnine)	
	2,357.119-30	69.874-34	67.066-75	50.525-75	
Kaj je torej potrebno, da se zdravljenje nezgodnih slučajev spravi na današnjemu času primerno višino? Ali imamo v drugih državah s podobnimi težavami kaj vzgledov? V tem oziru je pač ena najbolj naprednih organizacija delavskega zavarovanja v Avstriji, kjer so po uspelem poizkusu graške nezgodne bolnice, ki so jo pod vodstvom Witte k-a ustanovili leta 1919, začeli misliti na ustanovitev še več takih zavodov. Že leta 1926 je bila ustanovljena taka bolnica za Dunaj in Nižjo Avstrijo. Le medtem nastala gospodarska kriza je preprečila ustanovitev še drugih takih zavodov. Smisel takih zavodov je ta, da zajame vse nezgodne slučaje za to specielno opremljen zavod, kjer je vse osobje in vsa oprema specializirana na zdravljenje posledic nezgod. Na ta način se že v začetku skuša doseči optimum zdravljenja. V drugi vrsti pa naj bi služili taki zavodi specialnemu studiju novih in ustajenju preizkušenih metod, kakor tudi njih razširjenju med zdravništvom. Kako potrebno bi to bilo, vemo vsi, ki se z zdravljenjem poškodb n. pr. kostolomi bavimo. Saj ni klinike, ki ne bi imela svojega načina. Sicer ni mogoče zanikati, da bi se ne dalo doseči v vešči roki z najrazličnejšimi metodami enakih rezultatov. Toda kakor že rečeno, je treba za izbiro prave metode v danem slučaju velikih izkušenj, ki jih pa ne more imeti zdravnik, ki se s [tem stalno ne bavi. Zato bi bilo potrebno, da se preizkušene
metode normalizirajo in kot take podajajo že medicincem na klinikah. Raziskovanje novih in preizkušanje starih metod pa bi ostalo pridržano nezgodnim bolnicam.
Kakšen pa je uspeh take ureditve zdravljenja v nezgodnem zavarovanju? Najlažje to vidimo iz primerjave n. pr. izplačila rent pred in po ustanovitvi nezgodne bolnice.
Pri 124 prelomih kosti se je v letu 1929 v nezgodni bolnici prihranilo napram istemu številu slučajev v letu 1911 na rentah 370.972 Sch. In to v istem delavskem zavarovanju, kjer so ostali vidiki za oceno delazmožnosti isti.
Seveda je pa efekt tega zdravljenja razviden le, če je znana postavka, ki se je za to zdravljenje porabila. To je, če je znano, za koliko je zavarovanje obremenjeno vsled obrata nezgodne bolnice.
Obrat dunajske nezgodne bolnice je stal v letu 1929 396.000 Sch. Ta vsota je bila krita, kakor je iz gornjega razvidno, skoro samo iz prihrankov na rentah pri 124 kostolomih. Ker pa se je v letu 1929 v tej bolnici zdravilo nad 6000 nezgodnih slučajev, pomeni to, da so se razen omenjenih 124-tih, vsi drugi zdravili skoro zastonj. Iz vsega tega se vidi tudi velikanski prihranek tudi na oskrbnih stroških. Jasno je, da je organizacija, ki prihrani toliko sredstev, v današnjih časih edino na mestu.
Ker pa predstavlja pri dobrih delavcih renta samo majhen del'vsote, ki so jo kot zdravi zaslužili, bi pri normalnih razmerah niti ne bila tako velik izpad v narodnem gospodarstvu. V današnjih časih pa je to veliko težje, kajti vzemimo, da kot visoko kvalificiran delavec zasluži mesečno Din 2000’— in je ocenjen na 50 % delanezmožnega, dobi le 600 Din mesečno. S tem pa dandanes ne more živeti, posebno še, če ima družino, posebno še, ker je tudi preostala 50% delamožnost brez vrednosti, ko ga pri današnjem pomanjkanju dela nihče več ne vzame na delo. Vsled tega je on kakor tudi njegova družina izročena revščini.
Zato je mnogo boljše s smiselnim zdravljenjem preprečiti težke posledice nezgod kolikor se le more in to bi se doseglo z ustanovitvijo takega zavoda.
Seveda je v današnjih časih za take stvari odločilno finančno vprašanje. Koliko bi stala taka bolnica? Preureditev 4 in 5 nadstropnega poslopja delavskega zavarovanja v nezgodno bolnico s 100 posteljami je stala leta 1925 z vso opremo in instrumentarijem (tudi rentgen), kakor tudi kuhinjo in stanovanji za zdravnike in strežništvo 340.000 Sch. Torej manj kot so samo na rentah v enem letu prihranili pri 124 kostolomih.
Te številke so pač zadosten dokaz, da bi izvedba take rešitve nezgodnega zavarovanja ne bila neizvedljiva Vsled pomanjkanja sredstev, ampak, da bi nasprotno na ta način letno prihranili stotisoče dinarjev.
Seveda, če mislim na ureditev nezgodne bolnice ali nezgodnega oddelka, nikakor ne mislim tega v stilu „stekla in betona“, kakor je to pred kratkim v znani polemiki za razširjenje ljubljanske bolnice nekdo zahteval,
ampak na solidno in higijensko urejeno bolnico brez luksuza, kjer bi se bolj gledalo na zadostno število osobja in aparature, kot na zunanjost in dekoracijo. Največjo korist od takega zavoda bi imelo nezgodno zavarovanje, neposredno pa tudi država in banovina, kajti javne bolnice bi bile znatno razbremenjene.
Dr. MAKS KREMŽAR - DOMŽALE
Nekaj jezikovnih in pravopisnih opazk
Ni dovolj, da je članek tako po vsebini kakor po znanstveni obdelavi zanimiv in dober, zahtevati moramo od njega, da je tudi jezikovno, to se pravi slovnično in stilistično kolikortoliko dovršen. Slog je individualen, zato pa nista individualna slovnica in pravopis, ki se dasta naučiti z malim trudom. Ljudje s pomanjkljivim jezikovnim čutom ne čujejo glasbe in ne zaznavajo lepote, ki jo ima jezik. Tem tudi ne veljajo pričujoče vrstice, namenjene so le onim, ki iz premalega zanimanja in radi prejakega vpliva tujih jezikov govorijo in pišejo slab jezik.
Vsakdo, ki hoče nekaj napisati, mora biti v dotičnem jeziku doma, v katerem piše. Ako bi hotel napisati razpravo n. pr. v nemškem jeziku, tedaj bi se jako potrudil, da bi jo napisal v kolikor najbolj možnem pravilnem jeziku. Za materinščino pa bi moralo veljati to še toliko bolj. Opažati je, da pišejo Slovenci v tujih jezikih dokaj brezhibno, česar o materinščini ne bi mogli Irditi. Sklepam uvodne besede s pozdravom in željo na uspeh, ki bi ga naj sodila „navodila gg. sodelavcem“ v zadnji številki (i. 1936) Zdravniškega vestnika.
Naj mi bo dovoljeno, da spregovorim o napakah, ki se redno ponavljajo v Zdravniškem Vestniku in glasilu Zdravniške zbornice.
„Vsled“ je nemški infolge, je skovanka in ga ljudstvo ne pozna. Slovenski so izrazi: radi, zaradi, zbog, zavoljo, zastran.
„Rano se zašije“, „operacijo se je izvršilo“, „gg. zdravnike se vljudno opozarja“, „glasovnico se odda“, „referat, katerega se vpošlje“, „korekture, sicer bi se jih ne moglo upoštevati“ itd. To je jezik „segaje obešalcev“; Dr. Tominšek (antibarbarus I. 1910) pravi, da je to neorganski nestvor, ki nastane le tam, kjer je izginil jezikovni čut. Priporoča, d$ bi se takim „pisateljem (govoreč v njih jeziku) obesilo mlinski kamen na pero in se jih potopilo v tinti“! Napaka je v tem, da predmet ni v prvem sklonu, ki je bil pri tvorni obliki v četrtem. Pravilne slovnične oblike so: „rana se zašije“, „operacija se je izvršila“ (operacija je bila izvršena), „gospodje zdravniki se vljudno opozarjajo", „glasovnica se odda“ (glasovnico je oddati), referat, ki se pošlje“, „korekture . . . sicer bi se ne mogle upoštevati“. Dvoumnost je v teh oblikah zgolj teoretičnega značaja, nihče ne bo mislil, da rana sebe zašije. Slovenščina vobče ne ljubi trpnih oblik, lepše je, ako
se izražamo v aktivu. Rano zašijem(o), operacijo smo izvršili, glasovnico oddaste, referat, ki ga pošljemo, korekture ..., sicer bi jih ne mogli vpo-števali.
Ali morem zboleti na pljučnici, na influenci? Ne. Zboleti morem le za pljučnico, za influenco itd. in to na potovanju, na planinah, na ladji itd. (nem. an Lungenentzündung).
Eksantema ob bedru ni, (sabljo imam lahko ob bedru), eksantem je samo na bedru (nem. am Schenkel).
V naš jezik so začeli prodirati očitni hrvatizmi, ki motijo jezikovno glasbo. Tako čitamo: postoji . . . mesto nahaja se, obstoja, bolečine so prestale .. . mesto prenehale, odjenjale, pokazuje . . . mesto kaže, pokaže, udešavanje . . . mesto uravnavanje.
Mimogrede bodi povedano, da čujem mnogokrat tovariše, ki pravijo: „Gospa, vi ste zdrava“, ali „gospod, vi ste bolan“. Izražanje, ki žali slovensko uho. To spakovanje so zanesli k nam z Goriškega, ki ni nič drugega kakor italianizem. Tudi „obesilo se ga je“ je prineseno po dr. Tominšku iz Goriškega, ker je te oblike srečavati v italijanščini. Vsaka vi-kana ali onikana oseba velja za moško, torej „gospa, vi ste zdravi“, „gospod, vi ste bolni“.
Kaj pa s pravopisom medicinskih terminov? Ako listamo po slovenski zdravstveni literaturi, naletimo na vse možne permutacije. Thymus pišejo timus, thimus, tymus; po slovenskih pravopisnih pravilih bi morali pisati „tim“. In moral bi biti zelo spreten jezikoslovec, da bi odkril v tem timu žlezo thymus.
Tujka ne bo nič bolj slovenska, ako jo transkribiramo. Zaenkrat, dokler ne bo to vprašanje dokončno rešeno, bi priporočal za medicince, da se držimo pravopisa, ki ga imajo Nemci (tudi Francozi in Angleži). Y (ypsi-lon) je obdržati že zaradi razlike od i (jota), ch (x) od aspiriranih vokalov, th ($•) od t (tau), ph bi se lahko pisal tudi f.
Glede sklanjatve veljajo običajna pravila. Peritonitis, peritonitide (pe-ritonita, -e), thymus, thyma, pylorus, pylora, pankreas, pankreata, hypophyza, e.
• •
•
Hvaležni smo piscu „opazk“ za jasne besede o jeziku, v katerem naj bi bili pisani članki za Zdravniški Vestnik. Uredništvo bo pazilo, da se nepravilnosti čim dosledneje iztrebijo. Samo glede pravopisa medicinskih izrazov naj bi veljalo pravilo, ki se tudi drugod čimdalje bolj uveljavlja : Tehične izraze naj bi pisali v originalnem pravopisu, dokler njihova oblika ni spremenjena, (Insufficientia cordis, toda srčna insuficienca itd.), grama-tikalno spremenjena oblika pa prenese fonetični pravopis končnice na celo besedo (n. pr. hypotonus, toda hipotonične).	Pripomba uredništva.
V lastni stvari
„Münchner medizinische Wochenschrift“ je v svoji številki 7 z dne 14. februarja t. 1. priobčila kratek moj članek: „Darf der Arzt lügen“.
Na svoje veliko začudenje sem poleg svojega imena zagledal naslov „Gallenfels“-Jugoslawien, dasi sem v korekturi to besedo prečrtal in pustil samo Golnik, ki je bil na korekturni poli naveden samo v oklepaju.
Čudno se mi je zdelo, odkod v München-u sploh vedo za nemško ime starega gradu Golnik in čemu niso vpoštevali moje korekture. Vprašal sem zato glavnega urednika, ki mi je najpreje dal nepovoljen odgovor, češ ako Francozi pišejo Munique namesto München i. sl., bomo mi pač zahtevali isto zase.
Na ponovno vprašanje sem dobil odgovor, ki je datiran z dne 6. III. t. L V njem mi sporoča glavni urednik lista „Münchner med. Wchschft.“: „Die Bezeichnung Gallenfels habe ich dem deutsch fremdsprachigen (fremdsprachig — deutschen) Ortsnamenverzeichnis der Deutschen Akademie in München, bearbeitet von Otto Kr edel und Franz Thierfelder, Berlin, Deutsche Verlagsgesellschaff 1931 entnommen, das 1172 Druckseiten umfasst. Dieses Werk steht dauernd auf meinem Redaktionstisch und wird in jedem fraglichem Falle zu Rate gezogen.......“.
To pismo sem prejel ravno tistega dne, ko sem slučajno zvedel, da je nekdo to gotovo tako važno kakor vnebovpijočo zadevo naznanil naši zbornici. Originalno pismo urednika Münchn. med. Wchschft. sem izročil zbornici.
Dr. R. Neubauer.
IZ ZDRAVNIŠKIH DRUŠTEV
Znanstveni sestanek
o tuberkulozi v Mariboru dne 24. maja 1935.
Za časa tuberkuloznega tedna, ki se je vršil maja meseca po vsej državi, je priredilo Zdravniško društvo v Mariboru skupno z zdravniki mariborske splošne bolnice v nizu znanstvenih sestankov IX. sestanek o tuberkulozi. Sestanek je vodil predsednik Zdravniškega društva v Mariboru dr. Černič Mirko, zapisnikar pa je bil sekundarij splošne bolnice dr. Ska-licky Bogoslav.
Predavali in demonstrirali so:
1.	Asistent internega oddelka dr. Houška Mirko: „Primarni infiltrat v pljučih in njegovo zdravljenje“.
2.	Asistent oto-rino-laringologičnega oddelka dr. Aleksič Sava: „O tuberkulozi larinksa“.
3.	Volonter dr. Tominšek Viktor: „O tuberkulozi očesa“.
4.	Šef kirurgičnega oddelka dr. Černič Mirko: „Kirurgična tuberkuloza predvsem peritonitis, planinsko zdravilišče“.
5.	Asistent kirurgičnega oddelka dr. Vrbnjak Vekoslav: „Coxitis tuberculosa“.
6.	Asistent dermato-venerološkega oddelka dr. Kreutziger Bogomir: „Lupus vulgaris“.
7. Sekundarij dr. Smerdu Franjo: „Miliarna tuberkuloza pljuč“.
8. Sekundarij dr. Rozman Marijan: „Tuberkuloza pljuč z disemi-nacijo v articulatio coxae“.
9.	Prosektor primarij dr. Hribar Franc: „Phthisis intestini et appen-dicis“.
10.	Šef porodniško-ginekološkega oddelka dr. Benčan j osip: „Tuberkuloza v ginekologiji“.
Ad I. A sistent dr. Houška Mirko: „Primarni infiltrat v pljučih in njegovo zdravljenje“. Predava o zgodnjem infiltratu kot zelo pogosti manifestaciji začetne ftize. Poda definicijo zgodnjega infiltrata in govori o njegovem kliničnem pomenu. Sledi kratka simptomatologija zg. infiltrata; posebno povdarja važnost rentgenološke preiskave kot edino zanesljivo metodo. Pri terapiji omenja zlasti zdravljenje s pneumotoraksom kot najbolj hvaležen in uspešen način zdravljenja. Končno govori o važnosti zgodnjega infiltrata v področju ftizeopatogeneze in o teorijah postanka ftize.
Ad III. Dr. Tominšek Viktor. „O tuberkulozi očesa“. Predavatelj opisuje izredno raznolikost bolezenskih oblik in znakov očesne tuberkuloze, naštevajoč jih po vrsti. Posebno opozarja na tuberkulozo uvealnega trakta ter simpatično oftalmijo. Končno obravnava razne oblike skrofuloznega obolenja očesa ter demonstrira tipičen slučaj; „Keratoconjunctivitis phlykta-enulosa“.
Ad IV. Šef kir. odd. dr. Černič Mirko: „Kirurgična tuberkuloza, predvsem peritonitis, planinsko zdravilišče“. Bistveno za kirurgično tuberkulozo je, da je sekundarna: njeno izhodišče tiči v pljučih, od koder se je okužba razširila po krvnem ali mezgovnem obtoku ali tudi neposredno v sklepe, kosti, bezgavke; pride pa iz pljuč tudi skozi grlo v žrelo in odtod naravnost v prebavila.
H kirurgični, to je sekundarni tuberkulozi, spadajo potemtakem tuberkulozna obolenja vseh organov razven pljuč, četudi jih vseh ne zdravi kirurg sam.
Med take, katerih zdravljenje pripada internistu in kirurgu, spada tuberkuloza črevesa in trebušne mrene.
Prva pride v roke kirurgu navadno šele takrat, ko povzroči mehanične motnje radi nastalih tesni v črevesu in vsled zlepitve in zrasti organov med seboj, torej vsled težkoč v pretakanju hrane oziroma blata in plinov po črevesju. Tu je treba ali resecirati tesni in zlepke ali pa jih obiti z anastomozami.
Drugo, tuberkulozo trebušne mrene opažamo v Mariboru zelo poredko, dočim velja drugod za pravilo, da se pri bolnikih v prvih štiridesetih letih njihove dobe ne sme nikdar pozabiti na to obolenje pri dalj časa trajajočih težavah v trebuhu.
Okužba trebušne mrene s povzročitelji jetike je največkrat posredna po krvnem in mezgovem obtoku; potlej iz črevesa, ki je obolelo vsled požiranja okuženih slin in hračk; iz obolelih bezgavk v črevesu; iz medenice se razširjajoča iz obolelih rodil in spolovil. Dočim je neposredna okužba navadno zmirom več ali manj omejena, je ona po obtoku splošna, t. j. razširjena po vsej trebušni votlini.
Pri peritonitis tuberculosa razločujemo 3 stopnje obolenja: prva stopnja je peritonitis tuberculosa exudativa — trebušna mrena je na ostenju trebuha kakor tudi na trebušnih organih naravnost posuta s tuberkuli nalik prosenemu zrnju, v trebušni votlini pa je polno motne tekočine in trebušna mrena sama je sluzasto nabrekla. Iz prve se razvija druga stopnja: peri-tonis tuberculosa adhaesiva — trebušni organi se zlepijo in zrastejo, nastanejo motnje v prebavi in pretakanju hrane. In zadnja stopnja je takozvana peritonitis tuberculosa cáseo - ulcerosa, pri kateri se najdejo siraste bule, ki razpadajo in organizem v najkrajšem času ugonobé.
Razpoznava tuberkuloznega obolenja trebušne mrene je v prvi stopnji bolj domnevna, intuitivna: trebuh je vretenčasto izbočen, nekoliko napet in nekoliko napihnjen; koža na trebuhu je svetla, brez običajnih finih gub in zarez; obraz bolnikov je bled, pa ne upadel in teman kot pri akutnem vnetju trebušne mrene n. pr. vsled počenega slepiča; danka je razširjena in navadno prazna; bolniki so mlajši ljudje.
Pri redkih bolnikih, ki sem jih zdravil dozdaj v Mariboru radi tuberkuloznega vnetja trebušne mrene, se mi je med vsemi načini zdravljenja dozdaj najbolj obnesla laparatomija na žarkem soncu, ki sem jo napravil dvakrat s presenetljivim uspehom.
Eno teh bolnic tukaj pokažem:
26-letnica, katere peritonitis tuberculosa exudativa je združena s coxitis purulenta posterior. Julija 1934. sem jo dopoldne laparatomiral na odprti terasi v žgočem sončnem svitu in izpostavil vse njene trebušne organe približno eno uro sončnim žarkom. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se zadebeljeni zlepki čreves na soncu kar tajali in odlepljali, dočim se je iz njih cedila motna tekočina, katero sem popijal s trebušnimi otiračami. Ko sem se bil prepričal, da so se zlepki oziroma organi več ali manj sprostili in se črevesne krivulje odlepile, sem trebuh popolnoma zašil. Operacijska rana se je zacelila per primam in bolnica je operacijo deloma dobro prestala. Prve dni je pač bljuvala, kar pa ni nič posebnega že pri dejstvu, da so se morali trebušni organi preobračati, de so jih dosegli sončni žarki. Te pooperacijske težave so v par dneh izginile, tudi gnojišče na zadnji strani kolka je usahnilo in bolnica je danes zdrava.
Podobno kakor ta, je ozdravel tudi drugi primer z jetičnim vnetjem trebušne mrene, ki pa je bil lažji, ker ni bil kompliciran z vnetjem kolka.
Take operacije na prostem v žgočem soncu so na kirurgičnem oddelku v Mariboru mogoče samo poleti. Drugi čas bi si morali pomagati z višinskim soncem v operacijski sobi sami, v kolikor imamo priprave za to. Drugače pa je kirurgična terasa, na kateri sicer sedé in leže bolniki, naravnost idealna v čistem in neprašnem okolju v višini prvega nadstropja kljub temu, da gleda na sever. Če bi bila proti jugu, bi bile take operacije možne od pomladi do jeseni, ki je ravno v Mariboru izredno lepa, uprav meranska.
Ideja tega zdravljenja je v bistvu koncentrirana helioterapija.
Helioterapija, katere spočetnik je bil zri nas na Bledu Švicar Rickli in katero je povzdignil njegov rojak Rollier v Leysinu v Švici na tako visoko stopnjo, da ga posnemajo po vsem svetu, znači z zračenjem in sončenjem noč in dan krepiti celotni organizem, ki potem z lastnimi silami izpodjeda sovražnico tuherkulozo. Ta način zdravljenja se je izredno obnesel pri kirurgični tuberkulozi in človek se mora kar čuditi, da v Jugoslaviji še nimamo planinskega zdravilišča za kirurško tuberkulozo. Slovenija s svojimi planinami je naravnost ustvarjena za to, saj irna na pretek planin v višini od 1000 do 1500 m kakor so one v Leysinu v Švici. Treba je le izbrati táko, ki je odprta na jug, proti severu pa zaščitena, kjer jeseni ni
preveč megle in pozimi ne preveč mraza, da morejo bolniki ležali na prostem.
Naj bi bil državni protituberkulozni teden 1935 začetek smotrenega dela za tako planinsko zdravilišče za kirurško tuberkulozo!
Ad V. Asistent dr. Vrbnjak Vekoslav: „Coxitis tuberculosa“. Predavatelj govori o simptomatologiji, preiskavi, diferencijalni diagnozi, juvenilni monartikularni artritidi. (Perthes), nadalje o poteku bolezni, absce-diranju in zdravljenju.
A d VIL Dr. Smerdu Franjo: „Miliarna tuberkuloza pljuč“. Predavatelj na kratko referira o diagnostiki miliarne tuberkuloze in demonstrira slučaj akutne pljučne miliarke.
Ad VIII. Dr. Rozman Marijan: „Tuberkuloza pljuč z deseminacijo v articulatio coxae“. Demonstrira 9-letno bolnico s specifičnim procesom v desni spodnji pljučni krpi, ki se je pojavil v začetku pod sliko pneumo-nije. V teku zdravljenja se pojavi specifični proces v levem kolčnem sklepu. (Vsi autoreferati).
Sestanek je bil dobro obiskan.
jugoslovansko ftizeološko društvo
Na skupščini Jugoslovanskega ftizeološkega društva, ki se je vršila dne 1. oktobra pr. 1. v Beogradu, je bil izbran upravni odbor, ki se je konstituiral kakor sledi:
Upravni odbor:
Predsednik:	Dr. Vekoslav Kušan	Sarajevo
Podpredsedniki:	Dr. Todor Zivanovič	Sarajevo
	Dr. Ante Nemanič	Zagreb
	Dr. Robert Neubauer	Golnik
Tajnik:	Dr. Emil Leskovic	Kasindo
Blagajnik:	Dr. Asim Musakadič	Sarajevo
Člani odbora:	Prof. dr. Al. Radosavljevič	Beograd
	Prof. dr. Vlad. Čepulič	Zagreb
	Dr. Dušan Čorovič	Sarajevo
	Dr. Petar Dojčanski	Šumetlica
	Dr. Miodrag Vračevič	Beograd
Namestniki:	Dr. Tomaž Furlan	Golnik
	Dr. Stjepan Kašnar	Venae na Fruški gort
	Dr. Milun Leposavič	Surdulica
adzorni odbor		
Predsednik:	Doc. dr. Vladimir Spužič	Beograd
	Dr. Petar Dragovič	Beograd
	Dr. Boleslav Okolokulak	Vurberg
S tem je sedež društva premeščen v Sarajevo.
Vse dopise pošljite na naslov: Dr. Emil Leskovic, Kasindo kraj Sarajeva.
Na zadnjem letnem občnem zboru J. F. D. je bilo sklenjeno:
1.	da se vrši kongres jugoslovenskega ftizeološkega društva leta 1936 v Sarajevu, v dneh od 31. maja do 2. junija.
2.	Teme kongresa so:
a)	rana diagnoza pljučne tuberkuloze;
b)	kako naj se v Jugoslaviji organizira borba proti tuberkulozi;
3.	sprejet je poslovni red za kongrese Jugoslovanskega ftizeološkega društva.
Vseslovanski zdravniški kongres se vrši letos septembra v Sofiji. Glavne teme so: Zdravstvena služba na vasi v slovanskih deželah ter tuberkuloza v slovanskih državah, njene razširjenost, statistika, borba in sredstva borbe.
STANOVSKI VESTNIK
Nagrade za znanstvena dela
V zadnji številki Zdravniškega Vestnika izraža „Unus“ med drugim nezadovoljstvo nad tem, da je bila polovica II. nagrade docenta dr. Matka podeljena avtorjema popularno medicinskega dela, češ da „vendar ne gre, da bi postavili spis poljudne vsebine v isto vrsto z znanstvenim delom“. Dalje prosi „gospode, ki sedijo v komisijah za podelitev nagrad, da se strogo držijo pogojev“.
Ker bi iz navedenega lahko kdo sklepal, da se je pri podeljevanja nagrade postopalo nepravilno in pristransko, smatram za svojo dolžnost, du kot bivši predsednik Slov. zdravniškega društva v imenu ocenjevalnega odbora dam sledeče pojasnilo:
II.	nadrada docenta dr. Matka za znanstveno-medicinsko delo je bila razpisana prvič v 1.1934 pod istimi pogoji kot prva nagrada. Ker prvo leto za nagrado ni nihče tekmoval, se je v smislu pogojev podaljšala za leto 1935/36, kar je bilo objavljeno v Zdravn. Vestniku za 1. 1935 str. 142.
Pri podeljevanju letošnje nagrade sta bila za ocenjevalni odbor merodajna poleg drugih še posebno sledeča dva pogoja, navedena v razpisu:
a)	1. pogoj: Delo se lahko nanaša na vse panoge medicinske vede ter mora biti strogo znanstveno in samostojno. V slučaju, da se med poslanimi znanstvenimi deli ne najde primerno klasificiranega, se razpis lahko raztegne tudi na najboljše popularno medicinsko delo.
b)	4, pogoj: Delo je treba predložiti Slov. zdravn. društvu v Ljubljani 3 tedne pred rednim občnim zborom zdravniške zbornice za dravsko banovino v 1. 1936, kjer se nagrada tudi podeli.
Kot je znano, se je letos vršila redna skupščina (občni zbor) zdravniške zbornice 2. februarje, zadnji rok za vlaganje tekmovalnih del je bil torej 12. januar 1936.
Ocenjevalni odbor je ugotovil, da v pravočasnem roku (kljub dvoletnemu času) ni prispelo nobeno znanstveno medicinsko delo, ampak da je bilo pravočasno predloženo samo eno popularno medicinsko delo in sicer knjižica dr. Logarja in dr. Slivnika: Naši zobje. Radi tega je odbor upošteval prvi pogoj razpisa nagrade, ugotovil, da je poslano delo odlično, ter v sporazumu s podeljiteljem nagrade docentom dr. Matkom sklenil, da se podeli ena polovica nagrade avtorjema knjižice „Naši zobje“, druga polovica pa naj ostane kot nagrada za najboljšo znanstveno razpravo v Zdravniškem Vestniku v 1. 1936.
Šele, ko je bil ta sklep storjen in od vseh ljubljanskih članov ocenjevalnega odbora (5) podpisan, sem prejel dne 24. januarja delo dr. Tomaža Furlana: Problemi iz epidemiologije tuberkuloze v Jugoslaviji. Ker je delo prispelo prepozno, bi ga ocenjevalni odbor pravzaprav moral odkloniti. Vendar je kljub temu razpravo dr. Furlana vzel v presojanje, ugotovil, da je razprava prvovrstna in zasluži priznanje, ter ponovno s pristankom vseh članov (6) ocenjevalnega odbora sklenil, da se prvotni sklep spremeni v toliko, da se druga polovica II. nagrade docenta dr. Matka podeli dr. Tomažu Furlanu za njegovo razpravo, kar je bilo tudi izvršeno.
Mislim, da je s tem zadeva rešena.
Za ocenjevalni odbor:
Dr. V. Mer šol.
I
Umrljivost zavarovanih delavcev in nameščencev v mesecih oktobru, novembru in decembru 1935
(Prva številka velja za oktober, druga za november, tretja za december).
V mesecih oktobru, novembru in decembru 1935 je po dospelih prijavah umrlo 194 — 148 — 163 delavcev in nameščencev, od teh 143 — 110 — 130 moških in 51 — 38 — 33 žensk.
Za nalezljivimi boleznimi je umrlo 71 — 62 — 64 oseb, od tega 51
—	42 — 58 za pljučno tuberkulozo (26.29 °/0 — 28.4% — 34.36%), 3 —
6 — 2 za piemijo, 2 — 6 — 2 za trebušnim legarjem, 2 — 0 — 0 za porodno vročico, 2 — 1 — 0 za meningitis, Ibc.	2	—	1	—	0 za perito-
nitis, ibc. 2 — 1 — 0 za gripo, 1 — 1 — 1 za venerično	boleznijo, 3 —
1	— 1 za tuberkulozo drugih organov, za malarijo	0	—	0	—	2, za angino
0 — 0 — 1, za škrlatinko 0 — 1 — 0, za šenom	0	—	1	—	0, za menin-
gitis epid. 0 — 1 — 0, za eryth. infect. 3 — 0 — 0.
Za ostalimi boleznimi je umrlo 91 — 70 — 99 dalavcev in nameščencev. Samomor je izvršilo 8 — 5 — 3 delavcev, ponesrečilo se jih je pri delu 10 — 6 — 6, a izven posla 14 — 5 — 13.
Z ozirom na poklic je bilo od umrlih 23 — 11 — 16 uradnikov, 53
—	53 — 45 kvalificiranih delavcev, 29 — 20 — 16 vajencev in 89 — 64
—	87 nekvalificiranih delavcev. Največje število umrlih odpade na trgovske nameščence (0 — 22 — 14), zatem sledijo delavci industrije živil (20 — 0 — 0), hišna slučinčad (19 — 0 — 0), nameščenci pri javnih delih (14
—	15 — 13), delavci tekstilne industrije (13 — 15 — 15), delavci gozdno-lesne industrije (13 — 0 — 12), delavci industrije obleke in čiščenja (10
—	0 — 0), delavci kovinske industrije (0 — 13 — 12) ter delavci pri gradbah (10 — 0 — 0).
Delavci ostalih strok so zastopani z manjšim številom umrlih pod 10 (n. pr. grafični delavci 5 — 2 — 3).
Največje število umrlih je bilo zavarovanih z mezdo Din 48'-------------
48'— — 48'— in to 34 — 23 — 34 delavcev in nameščencev.
Rodbinam umrlih delavcev in nameščencev v mesecih oktobru, novembru in decembru 1935 je bilo izplačano za pogrebnine skupaj Din
¡¡¡i IZ SOCIALNEGA ZAVAROVANJ AI
138.354'----- 114.86975 — 127.089.—. Od te vsote odpade na bolezensko
zavarovanje Din 132.050'------- 109.457 75 — 122.337'—, a na zavarovanje
za slučaj nesreče Din 5.504'------5.412'------- 4.752'—.
Naknadno je prijavljenih še 52 — 27 —61 umrlih delavcev iz prejšnjih mesecev (od tega 39 — 23 — 50 moških in 13 — 4 — 11 žensk). Rodbinam teh umrlih delavcev je izplačano za pogrebnine Din 30.704’-------------
14.122'------34.112'—.
Število naknadno prijavljenih umrlih delavcev v mesecih oktobru, novembru in decembru 1935 bo objavljeno v naslednjem poročilu za mesec januar 1936.	Suzor.
II	IZ MEDICINSKIH ČASOPISOV	1
		
I. Periodica
Medicinski Pregled — Knj. XI. No. 1. (1936).
S. Miloševič — Beograd prinaša zanimiv članek .Zadatci parazitologije u našoj zemlji“, kjer poda z jasnimi in praktičnimi nasveti misli, kako naj se parazito-logija razvija pri nas.
Viktor Eckersdorf: Kliničke forme koje kod nas izaziva trichophyton viola-ceum, raširenost ovog dermatofita u Jugoslaviji. Prinaša statistiko 135 slučajev infekcij od trychophyton viol., čigar večina (89) je povzročilo obolenje na koži, obraščeni z lasmi oz. dlakami. Skoro vedno je to obolenje na površju in le v poedinih slučajih zavzame tudi globlje partije kože in dovede do prvih vnetljivih procesov, Po ozdravljenju ostanejo skoro vedno večje ali manjše brazgotine. Večkrat se pojavi epidemično v družinah ali v zavodih za otroke. Za sycosis se skoro vedno vali krivdo na brivca radi nezadostne dezinfekcije orodja. Ločijo 3 vrste trichophyton-ov in sicer Tr. viola-ceum decalvans Costellani, Tr. violaceum Ballogi, Tr. Globrum Sabouraud-i in Acharion violaceum Blochi. Avtor zastopa mnenje, da so vsi trije podvrste T. violaceum.
S. Oavidovič klin. asistent — Peritonit sa izlivom žuči u trbušnu duplju bez perforacije žučnih puteva. Opisuje dva slučaja ki sta bila operirana radi akutnih znakov peritonitisa in kjer so bile najdene v trebušni duplini poleg gnoja tudi večje količine žolča (300 gr žolča) brez vsake perforacije žolčnega mehurja oz. žolčnih potov.
Dr. Herman Burian — Beograd. Pojava iridociklita kod ankilopoetičnog spondilartrita.
Siniša B. Bogdanovič: Žensko mleko kao lokalni hemostatikum. Trdi na podlagi literature in lastnih študij, da je žensko mleko dober lokalni hemostatikum, ki se ga lahko uporablja v zobarstvu, otorinolaringologiji, pri površnih krvavitvah (n. pr. pri hemofilitikih) in v mali kirurgiji. Obširni referati knjig in časopisov zaključujejo številko.	Dr. S. L.
II.	Jugoslavica
Dr. L. Ješe: Ueber Keratitis nummularis. (.Klin. Monatsbl. f, Augenhlk'* 96|1936). Pisec poroča v tej študiji o novi, dosedaj le malo opisani in predvsem malo znani očesni bolezni, ki napravi izredno trdovratne ulcerozne spremembe na komeji in je po svoji etiologiji jako blizu herpetiformnim obolenjem, predvsem Herpes corneae simplex. — Ker se pojavlja bolezen v čimdalj večjem številu, predvsem pri poljedelcih, bi jo morali praktični zdravniki vsekakor poznati.	R. N.
ZDRAVILIŠČE TOPLICE
DOBRNA pri CELJU
kratoterma 37" C, radioakt. naravne ogljikovo kisle kopeli. Izborni zdravilni učinki pri boleznih srca in živcev in pri ženskih boleznih
Zdravilni pripomočki: naravne termalne ogljikovo kisle kopeli, kopeli v vročem zraku, solnčne zračne kopeli, dlatermija, višinsko solnce. Solux obsevanje, masaže, dijetetično zdravljenje. Specijalitete : zdravljenje s kozjim mlekom, jogurtom in ležalne kure
Krasen park, divna okolica s smrekovimi in jelkovimi gozdovi, lepe, številne izletniške točke.
Godba, 220 sob, prvovrstna kuhinja, dljetetična kuhinja, lov in ribolov v najbližji okolici
V spomladanski in jesenski sezoni kompletno 20-dnevno zdravljenje za znižano ceno Din 1.200' (oziroma Din 1.380'—0
Sezija od 15. aprila do 31. okt. Prospekti na zahtevo!
ROBOR M. i K.
11 Mii 11 in m 11 m 11 11 n i 1111 111 i .i! za ojačenje živčne in telesne moči. Jako posrečena kombinacija glicerofosfata, arsena, mangana, oreha Kola in strihninovega oreha. Orig. steki. 130 gr. Sirup prijetnega okusa.
SKALIN M. i K. proti kašlju in prsnim boleznim. Sigurno
.i' i iiiiii i :i i .iiiiiii .r mi ii :i:mii!<i .i"irrii 111 m m zanesljivo zdravilo za vsa obolenja dihalnih organov. Orig. steklenica 140 gr. Sirup prijetnega okusa.
REAL M. i K. pilule - Kombinirani rastlinski in organski
11 r 1111111111 nuli i iii!!iii!i iiiiiii.iiiiiii laksans. Dovršeni regulator prebavnih
organov. Orig. zavitki: škatlja z 25 pilulami.
CAMPHOSOL M. i R. injekcije
ii' i i>iiiuinaiiiiiaiiiiiaiiaiiii!iiTiiivnaiii aiiaiiaiiaiTarniiaiiBtiaiiaiia,tBMa,ia.raiIBr^,.> ,■ .
l!!li!l!!li:i!:illl!lli:i:il!ll!!l!l!ll!!ll!l!IIIIIII|,
10°o - vodena raztooina sulfo-niranega preparata japonske kafre. — Subkutano, intravenozno in intramuskuiarno. V ampulah po 1,1; 2,2; 5 in tO ccm.
CAMPHOSOL M. i K. draže sulfonirani prepa-
iiiiii ii!i!ii!!i!!ii!i!iriiiiiiii!i"ii!i i: 11-¡um ¡i i ii111111 m m ■ u i n 111 ■ 11 it 11 k 11111111111111 ii!ii n i iriniuiniiii inu 1111 n 11 - rat naravne ja* ponske kafre v subsi. Orig. zavitki p škatlja z 20 dražejami a 0.10.
HIDROGEN M. i K. tablete Hydrogenium hyper-
' i111111111111 ii ii i, 11, i i.iiiiniiii nul 11 im ■iiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii oxidatum v močnem staniu vsebuje 35°/0 H2 02. Pakirano v cevkah po 10 in 20 tablet a I gr.
Kemijsko - farmacevtski laboratorij
MISKOVIĆ in KOMP. Beograd, Sarajevska 84.
Pri pogostih mnošinskih zborovanjih in ob sličnih prilikah so v Berlinu zelo neprijetno občutili pomanjkanje stranišč in to tembolj, ker ni bilo mogoče dovolj stranišč dozidati. Zato vporabljajo v zadnjem času ambulantna stranišča na traktorjih, ki so se baje izredno dobro obnesla.
*
Na enem prvih mest med mesti z velikim številom zdravnikov je Sofija. Pri ca. 250.000 prebivalcev ima pribl. 800 zdravnikov.
•	•
*
V	Rusiji je v zadnjem času zbolelo po uradni statistiki 700.000 ljudi na hripi.
*	*
*
V	Albaniji pripravljajo ustanoviiev zdravniške zbornice ter osnutek zakona o zdrav, nikih, po katerem bo mazaštvo strogo kaznovano.
*	•
•
Iz tujih univerz'. Prof. M. Askanazy — Geneve je prejel Marcel Benoit-ovo nagrado za svoja dela o raku. Nagrada znaša 80.000 švic. fr. — Zagrebška univerza je imenovala prof. )agič-a, znanega dunajskega inlernista hrvaškega rodu za svojega častnega člana. Prof. Jagič bo v kratkem prišel v Zagreb, kjer bo imel predavanje.
•	*
•
Umrli'. Prof. Pavlov v 87. letu svojega življenja. Nekrolog sledi. — Dr. Fr. Pečnik na Dunaju. Zspustil je celo svoje premoženje koroškim Slovencem. — Prof. Nicolle, svetovnoznani bakieriolog in vodja Pasterjevega zavoda v Tunisu v starosti 70 let.
•	*
•
Drugi kongresi: IX. mednarodni kongres zobozdravnikov na Dunaju od 2. do 8. 1936. Informacije daje: Kongressbüro Wien IX. Währingerstrasse 25a. Popust na železnicah.
•	•
*
Mednarodna zveza proti tuberkulozi bo imela svoj letošnji kongres v Lisaboni na Portugalskem začetkom septembra 1.1. Teme kongresa so: 1. radiološka slika hilusa in njeno tolmačenje; 2. primoinfekcija mladeničev in odraslih (koreferent o tej temi je prof. dr. Jevrem Nedeljkovič iz Beograda) in 3. profilaksa tuberkuloze na domu.
*	*
*
Mednarodni kongres o jetrni insuficienci se vrši od 16. do 18. septembra 1937 v Vichy-ju. Delo kongresa je razdeljeno v dve sekciji. Medicinsko-biološki sekciji predseduje prof. Noel Fiessinger, profesor eksperimentalne in primerjalne patologije v Parizu, terapevtski sekciji pa prof. Mauriac iz Bordeauxa. Pred tem kongresom se vrši kongres za gastro-enterologijo v Parizu 13. do 15. septembra 1937.
•	•
•
The Denver Chemical MFG, Co., ki izdeluje Antiphlogistino, izdaja svoj časopis pod naslovom „Der Phlebotomist“. Ta časopis izhaja v desetih jezikih in v nakladi 1,450.500 izvodov. Tvrdka ga radevolje brezplačno pošilja vsem, ki se zanj zanimajo.
IZ UREDNIŠTVA
		
	niilUliniiniiAuiiiinflliiniiiiu	llili
	inniiiiiinininiiiuii	lili
Za tiskovni sklad Z. V. so prispevali: Lj. Kostič, Beograd Din. 200. — Dr. St. de Gleria, Kranj, Din 100. — Dr. Vidmar, Rajhenburg Din 50. — Dr. Korun, Šoštanj Din 25.
Prisrčna hvala!
V kratkem bo uprava Z. V. zopet razpošiljala vsem gg. ovarišem prošnjo za prispevke za tiskovni sklad Z. V., na kar še danes opozarjamo.
Dr. S. Prevec: Ein Fall von Angiomatosis retinae. „(Klin. Monatsbl. f. Au-genhlk. 96(1936). Kazuistična, krasno ilustrirana studija o tem redkem obolenju. V tem primeru je šlo obenem za tumor verjetno iste patološke strukture v hrbtnem mozgu, ki ga je dokazala mielografija. Radi istega obolenja je že leta preje tudi drugo oko izgubilo vid.	R. N.
Dr. L. Ješe — Ljubljana: Ueber die Nachweisung von Simulation und Aggravation einseitiger Schwachsichtigkeit.* (Klin. Mon. BI. f. Augenhlk. 96|1936). Avtor poda svoje skušnje z jako preprosto in vseskozi prepričevalno metodo za preiskavo oči v slučajih, kjer obstoja sum na simulacijo ali agravacijo. Načelo, da mora zdravnik predvsem sam priti do kolikor mogoče natančnega objektivnega izvida, da si pridobi zaupanje bolnika, ki mu ni treba ničesar vedeti o obstoječem sumu, bi bilo gotovo priporočljivo v vseh slučajih, kjer je podan sum na simulacijo, ne samo pri očeh. Podrobnosti tehnike je treba prečitati v članku.	R. N.
Dr. L. Jcše — Ljubljana: „Ueber einige seltene Augenverletzungen.* (Klin. Mon. BI. f. Augenhlk. 96|1936). Opis redkih in izredno zanimivih poškodb na očeh. V prvem primeru je dobil neki fant brco v oko, pri čemer je prišel žebljiček iz čevlja (cvek) v orbitalno votlino in povzročil absces. V drugem slučaju povzroča neka resa od žita, ki je prodrla vezenico, granulom, podoben orbitalnemu tumorju. Tretji opis velja slučaju, v katerem je podgana ugrizla nekega 17-letnega fanta v oko, ki mu ga je pregrizla in uničila. Ravnotako zanimiv, toda diagnostično znatno težji je naslednji primer poškodbe očesa po goseničnih dlačicah.	R. N.
Prof. A. Serko: „Ko je nasledno opterečen?“ (Glas nedužnih 7—8/35). Po kratki nazorni razlagi Mendelovih zakonov preide avtor na vprašanje njihove veljavnosti pri človeku. Kolika je važnost teh zakonov, pri predavanju duševnih bolezni še ni točno dognano. Bolezni se lahko nasledujejo dominantno (n. pr. nočno slepilo, m. Huntingtoni, daltonizem, hemofilija pri moških), recesivno (n. pr. albinizem, idiotsko slepilo, nekatere živčne in duševne bolezni) in intermedijalno (patološki značaji, duševne manjvrednosti, morda tudi parafrenija). Razlika med dominantnim in recesivnim nasledovanjem je bistvena, ker so pri prvem vsi zdravi potomci homocigotno zdravi — torej niso obremenjeni in imajo z zdravim partnerjem zdravo potomstvo, dočim je pri recesivnem nasle-dovanju vedno določeni odstotek navidezno zdravih potomcev dedno obremenjen, kar se pa ne manifestira na zunaj in torej tudi ni nikakor tak individuum duševno manjvreden, kar je forenzične važnosti; le abnormalnost klienta je merodajna, ne pa bolezen v ascendenci.	Klemenčič.
III.	Iz češke medicinske literature
Referira: Dr. Milan Z. Červinka (Novo mesto).
Časopis lekaFu ceskyh št. 42—43. Bohumil Prusik (Praha): Sredstva in cilj? interne medicine v teku zadnjih 30 let. Predavatelj oriše razvoj češke interne medicine, osobito šole Thomayer-Pelnar-eve ter očrta pomen interne klinike citirajoč izrek Sergenta „klinika je spontani eksperiment*. Klinični zdravnik — osobito pa internist — mora biti opazovalec in fiziolog-eksperimenlator.
Arnold jirasek (Praha): Pripomba h kirurški terapiji neuralgije n. trigemini. Zgodovinski pregled operativnega zdravljenja tega obolenja, počenjajoč od Avicenne (okoli 1000 p. K.) do najnovejših časov. Sledi nato poročilo o lastnih izkušnjah.
Ludvik Havlasek (Brno): Kirurško zdravljenje adneksalnih vnetij. Učenec češke ginekološke šole Muller-jeve, ki je prva podčrtala pomen kirurške terapije aneksal-nih tumorjev, popiše nekaj slučajev z Miillerjeve klinike ter nato razvija svoje nazore glede indikacije operativne terapije. Glavni pogoj za operativno zdravljenje adneksalnega vnetja je kontinuiteta procesa brez vsake najmanjše latentne aktivitete. Objektivni znaki takšnega stanja so: dalje trajajoča afebrilnost, nizka sedimentacija rdečih krvink, lokalna celotna energija pri poskusu z mlečno injekcijo ali diatermijo. Pomembni so tudi bakteriološki izvidi morebitnih punktatov iz adn. abscesov. Važni so tudi obziri na socialno stanje
bolnice, kajfi prednost uspešne kratkotrajajoče operativne terapije pred dolgovezno konzervativno je v tem oziru brezdvomna. Za absolutno indikacijo smatra avtor palpatoričen izvid adn. tumorja, nadalje fistule iz ovarialnih ali tubarnih abscesov ter končno kot redkejšo indikacijo navaja peritonitido, nastalo iz gnojnih procesov v adneksih. Glede operativne metode podčrtava Miillerjeva šola v prvi vrsti tendenco, ohraniti bolnici že za najprej možnost nosečnosti. Od popisanih 186 slučajev je bito 6.5 °|0 operirano radikalno (histerektomija z eno- ali dvostransko adnekstomijo). Izmed konzervativnih metod je klinika uporabila najčešće način proste adnekso- ati salpingektomije. Mortaliteta vseh operiranih slučajev je znašala 1.6 °|0, vsi so nastali po peritonitidi). V splošnem rezimira avtor svoje mnenje v tem smislu, da je uspeh operativnega zdravljenja zadovoljiv, sicer pa mnogokrat le za ceno odstranitve organov, ki so manj važni za starejše — ali skoraj nenadomestljivi za mlajše bolnice.
Theodor Dosužkov (Praha): O diagnostiki neuropsihoz.
Noel Fiessinger (Pariš); Parenhimatoza v poteku jetrnih ciroz. Pri cirotičnih procesih jeter se navadno upoštevajo le one spremembe, katerih izvor je v sklerotičnem mezenhimu. Patološko-anatomsko pa lahko ugotovimo pri vseh sklerozah jetrnega paren-hima (kakor tudi pri cirotičnih obolenjih drugih parenhimatoznih organov) nič manj pomembne degenerativne spremembe parenhima. Ta kombinacija je razvidna tudi iz klinične slike obolenja. Zdravnikova dolžnost je, da skuša analizirati (na podlagi simptomatologije) kaj se da še popraviti in zdraviti, osobito pa, da ugotovi znake reparabilne parenhima-tozne degeneracije, (parenhimatoze). Zdraviti sklerotični organ pomeni zdraviti le tkivo, ki se nahaja okoli sklerotičnega veziva, ker sklerotične brazgotine ne more nobena terapija več izbrisati. Tkivo, ki reagira na zdravljenje) se nahaja torej poleg sklerotičnega veziva-brazgotine. Klinično je zanimiv pojav'nekega „večnega kroga*, ki se pojavi pr vsaki jetrni parenhimatozi, t. j. torej pri vsaki cirozi. Klinični znaki se namreč v teku oboi lenja nenadoma poslabšajo. Ta obrat „ad peius* je progresiven, četudi odstranimo prvotni toksični vzrok obolenja.Izvor tega ireparabilnega progredientnega poslabšanja pa je trojn „autotoksični vpliv: a) celotna polipeptidna toksikoza, ki nastaja baš vsled insuficience jetrnega parenhima, vpliva retrogradno zopet na jetrni parenhim in poslabša še njegovo stanje; b) degenerativni ostanki jetrnega parenhima, t. zv. autohepatotoksini se rezor-birajo in delujejo zopet obratno toksično na jetrni parenhim ; c) radi degeneracije jetrnega parenhima nastane zmanjšanje albuminov v plazmi, kar povzroča nadaljno maščobno degeneracijo parenhima. Terapevtično bi bilo najvažnejše zdravljenje usmerjeno naravnost k izboljšanju mesenhimatide (sklerotičnega obolenja mesenhima). To pa je — kakor že spredaj omenjeno — iluzorno, ker brazgotina ne reagira na nobeno terapijo. Ostaja nami torej le še direktno zdravljenje jetrnega parenhima. V to svrho rabi avtor injekcije neptala ali živosrebrnega kianida. Na mestu je vsekakor največja opreznost, ker povzroči takšna injekcija pri malo odpornem parenhimu le še hujše poslabšanje. Glavna terapija pa obstoja v absolutnem in dolgotrajnem mirovanju bolnika v postelji, kar danes prepogosto pozabljajo praktični zdravniki. Le prav dolgotrajno in popolno mirovanje ter malo slana dijeta (zelenjava ter obilo ogljikohidratov) more pomiriti obolela jetra ter tako povzročili ozdravljenje.
Jan Bedrna (Hradec Kralova): Zdravljenje embolij velikih žil spodnje okončine s pomočjo simpatektomije. Najugodnejša metoda zdravljenja embolije velikih odvodnic bi brezdvomno seslajala v neposredni ektomiji embola, tako, da bi ostala poškodovana žila tudi nadalje še prehodna. To pa je le mogoče v redkih slučajih, ki preidejo neposredno po emboliji v roke operaterja. V ostalih slučajih pa priporoča avtor ekstraperiton, metodo simpatektomije po Lerichu, katero je poskusil s prav dobrim uspehom pri svojih dveh popisanih slučajih embolije a. femoralis.
Ferdinand Škorpit (Praha): O endometriomih nožnice in presredka. En-
dometroidna heterotopija je bodisi difuzne oblike (endometrioza) ali lokaliziranega značaja (endometriom). Po svoji lokalizaciji je ali notranja (ortoptotična), če se razvija v sluznici maternice ali jajcovoda, ali zunanja (heteroptotična), če nastane iz sluznic drugih predelov
genitalij ali v brazgotinah po operacijah. Najzanimivejša lastnost te afekcije je to, da ima endometroidno tkivo ne le morfološko nego tudi fiziološko sličnost s sluznico maternice (menstruira, hipertrofira med nosečnostjo itd.). Avtor popiše nato zanimiv slučaj 30-letne bolnice, pri kateri se je razvil 4 leta po porodu v stari brazgotini presredka tumor, ki je bil v velikosti mezinca, je stalno nabrekel med menstruacijo 1er bil končno operiran pod diagnozo kronične bartolinitide. Histološka preiskava pa je ugotovila, da gre za endome-triom presredka.
Fr. Klein (Žilina): O vplivu seči nosečih in prolana na thymus.
Casop. lék. čes. štev. 44—45 : jubilejna številka ob priliki pedesetletnice prof. Ant. Precechtčla, predstojnika otolaringološke klinike Karl. univ. Od jugo* slovanskih otolaringoiogov prispeva prof. A. Šercer (Zagreb) članek: Model gornje čeljusti.
Casop. lék. čes. 46 48. Hynek Pelc (Praha) : Kako se je razvijala pri nas socialna medicina (osobito njen pomen in obseg) kot znanost. Avtor popiše razvoj socialne medicine na Cehoslovaškem 1er ugotavlja, da je danes najbolje razvita v anglosaških državah (public health administration) ter v Slov. Rusiji. Manje razumevanja je našla v Franciji — najmanje pa v svoji prvotni domovini — Nemčiji. Danes nima Nemčija niti ene posebne univerz, stolice za to panogo medicine — in celo nekdanja znamenita stolica Grofjanova v Berlinu je ukinjena ter priključena sodni medicini.
F. Vanÿsek: (Praha). Studija o raku. Avtor popiše svoje izkušnje z zdravljenjem rakasiih obolenj s pomočjo injekcij radijevih emanacij, v kateri vidi mogočen biološk agens, ki ne oiačuje samo rasti in odpornosti rasilin nego tudi odpornost in harmonično sinergijo človeških tkiv. Radijeva emanacija povzroči namreč v obolelem rakastem tkivu najpreje preplavljenje novotvorbe in njene okolice z limfo, mobilizacijo in povečano rast fibroblastov — torej limfo-histoplastično reakcijo, poleg tega pa še oživljenje ostalih anti-karceroznih organov. Dober vpliv radijeve emanacije v popisanih slučajih — katere označi avtor sam še za premalo številne, da bi zamogel na tej podlagi izraziti neke definitivne zaključke — si razlaga tako, da povzroči rad. emanacija v obolelem organizmu ponovno biogenično harmonijo tkiva bodisi z lokalnim dražljajem ali s svojimi enodkrinimi in živčnimi vplivi.
Zoltán Briill (Nová ves) : Alimentarna galaktozurija pri obolenju pljuč. Poskus na galaktozurijo je pri pljučnih obolenjih često pozitiven, pri tbc. pljuč pa poteka galaktozurija pararelno z aktiviteto in toksiciteto pljučnega obolenja. Ostale funkc. pre. iskave jeter so bile pri jetičnih negativne, tudi v slučajih kjer se je našla znatna aliment-galaktozurija.
Miloš Klika (Praha); Elektrotomija hipetrofične prostate. Navzlic vsemu napredku moderne urologije, znaša mortaliteta dosedanjih radikalnih metod zdravljenja hipertrofičnega stanja prostate še vedno 3—7%. Nova pot pri operativnem zdravljenju tega obolenja, ki so jo pokazali ameriški operaterji t. j. odstranjenje prostate (le psrcijelno) s pomočjo elektrotomije ima to prednost, da jo lahko uporabljamo baš tam, kjer nismo se. daj ničesar opravili z dosedanjimi metodami (atrofija, skleroza, barijera) ter daje slične dobre uspehe kakor transvezikalne metode, vendar z znatno manjšim rizikom. Zahteva pa brezhibno urološko operativno erudicijo ter primeren moderen urelorcistoskop (avt. operira z modelom Lichtenberg-Heywalt-Heynemann),
O. Kobyzska (Turč. Sv. Martin); Epidemiološki in klinični studij legarja v drž. bolnici v Turč. sv. Martinu. Avtor popiše 483 slučajev obolelih na legarju (typhus) in 7 slučajev obolelih na paratyph, B. Vsi slučaji so potekali kot akutne, febrilne enteritide. Izmed obolelih je bilo 40.57% ženskih (Widal navaja kot običajno število 20%, celotna mortaliteta je znašala 11.8%. Pri vseh slučajih je bila bodisi aglutinacija po Widalu ali hemokultura pozitivna. Diferenc, krvna slika je kazala v 30% leukopenije, v 40 % je bilo število leukocitov normalno, v 30% pa celo povišano (leukocitoza). V 49. slučajih je bil potek osobito težak (orthotyphus). Od komlikacij so bila najštevilnejša pljučna obolenja (v 114 slučajih s 14 smrtnimi izidi), nato gnojni metastični procesi (povsod so našli v gnoju
bac. typhi), obolenja srca, urogenitalnega sistema, artritide ter tromboflebitide. Difuzno vnetje treb. mrene je nastopilo v 8 slučajih (vsi so umrli). Uporabljena je bila le simpto* matska terapija. Glavno važnost je treba polagati na red in snago 1
VI. Dvorak (Praha): Prispevek k studiju onečiščenja in samočiščenja malih potokov.
Pavel Luki (Praha): Kongenitalna blokada in defekt intraventrikularnega septa. Kong, srčni blok je vedno kombiniran s kong. defektom septa. Popis slučaja pri 24 letnem krojaču.
Slavoj Vešin (Praha): Pripombe k holecistografični diagnostiki ekstrahe-patičnih žolčnih poti.
IV. Therapeutics
Prof. F. Thoenes — Magdeburg: „Ueber die Korrelation von Vitamin A u. D.
(D. m. W. 52| 1935). Avtor prizna samo relativno hipervitaminozo, ker varirajo toksične doze čistega vitamina D v živalskem poskusu raznih raziskovalcev v širokih mejah in sicer v odvisnosti s prehrano. Na podlagi svojih poskusov pride avtor do zaključka, da sta si vitamina A in D v velikih dozah antagonista in more torej hipervitaminoza A kompenzirati hipervitaminozo D, ozir. povzroča hipervitaminoza D relativno avitaminozo A. Pri fizioloških dozah pa pride do izraza le indirektni sinergizem obeh vitaminov, ker pospeši vitamin A odlaganje kalcija v kosteh in s tem podpira direktno anti-rahitično delovanje vitamina D. Iz teh razlogov izhaja ugoden vpliv kombinacije obeh vitaminov pri zdravljenju rahitisa.	Klemenčič.
Prof. O. Kohler — Freiburg i Br.: „Gefahren u. Schäden bei der Tracheo-bronchoskopie.“ (D. m. W. 52|1935). V rokah izvežbanega je bronhoskopija izmed vseh endoskopskih preiskovalnih metod najmanj nevarna. Potrebna je dobra anestezija (najbolje lO—20°|„-na raztopina Kokaina) za larynx, dočim je za anestezijo bifurkacije in bronhov priporočljivejša l°|0-na raztopina Chinin-carbonida radi brze resorpcije in iz nje izvirajoče opasnosti intoksikacije s kokainom. Najčešća nevarna posledica bronhoskopije je subglotični edem, ki pa nastaja le, če traja poseg predolgo (maksimalno 10 minut) ali če je cev preširoka. Pri otrokih se ravna debelina cevi po velikosti in ne po starosti otroka (Killian). Če se vse to upošteva, je poseg tudi pri otrokih izpod 6. leta brez posebne nevarnosti izvedljiv. Ker je poseg za pacienta mučen, je stavljanje indikacije strogo. Absolutno indikacijo tvorijo corpora aliena, relativno indicirana je bron-hografija pri hemoptoah neznane etiologije, nejasnih bronhostenozah, dražljajnem kašlju i. sl. Omenjena je terapevtska važnost bronhoskopije pri eodoskopičnem zdravljenju bronhiektazij, astme ter obolenj peritrahealnih in peribronhialnih žlez pri otroku,
Klemenčič.
H. Selmbrt, Halle - Würtenberg: „Neuere Feststellungen zur hygienischen Beurteilung des Kaffeegenusses.“ (D. m. W. 52| 1935). Glavno farmakološko delovanje kave odpade na kofein. Produkti praženja (Röstprodukte), ki dajo kavi aroma, povečajo centralno podražujoče delovanje kofeina in povečajo sekrecijo želodčnega soka. Razen že znanih farmakoloških učinkov kofeina se je dognalo v živalskem poskusu histološko ir. biološko dokazano škodljivo delovanje na spolne žleze v smislu zmanjšanja plodnosti ob ohranjenem spolnem nagonu. Bazalni metabolizem se poveča pod vplivom kofeina za 15-23°0. Iz higienskega stališča je treba redno uživanje kave ovreči, ker prekrije občutek utrujenosti, ki prepreči izčrpanje rezervnih sil organizma in s tem poveča dispozicijo za bolezni in ker more analogno živalskemu poskusu škodovati normalni funkciji spolnih žlez. Važno je tudi dejstvo, da je kofein tem škodljivejši, čim mlajši je individium. Ker preide tudi v materino mleko, ga je treba doječim materam brezpogojno prepovedati.	Klemenčič.
Prof. A. Riitz — Berlin: „Moderne Betäubungsmittel,“ (D. m. W. 49[1935)-Izbira med modernimi sredstvi za narkozo naj bo skrbna za vsak posamezni slučaj. Na
Sauerbruchovi kliniki se ravnajo po sledečih izkustvih: Dušikov oksidul danes mnogo uporabljajo predvsem pri operacijah ekstremitet, prsne žleze, ledvic in danke. Narkoza hitro nastopi in tudi prebujenje je kratkotrajno. Kontraindikacija je pletora, jaka anemija in cianoza. Avertin se uporablja le kot „basis-narcoticum“. Kontraindiciran je pri obolenju jeter in ledvic. Istotako naj se ne uporablja pri torakoplastiki in frenikoeksaj-rezi, ker postaja dihanje plitvo (paraliza dihalnega centra) kar v zvezi z nenadnim zmanjšanjem respiratorne površine lahko dovede do neljubih posledic. Domena aver-tina so operacije obraza, vrata in ekstremitet ter posebno operacije v otroški dobi. Intravenozna narkotika — Pernocton, Evipan — se uporabljajo le za kratkotrajne narkoze in začetne narkoze (Einleitungsnarkose). Pri njih opozarja avtor prav posebno na nevarnost pri septičnih procesih ustne votline in vrata, ker je znanih že več smrtnih slučajev radi spazma laringealne muskulature. Omenjena so tudi izboljšanja inhalacijske narkoze s Haertlovim aparatom kakor narkotiziranje z etrovimi parami i t. d.
Klemenčič.
NOVE KNJIGE
Dr. Vuk Vrhovac: Šećerna bolest i njezino lečenje. Priručna knjiga za diabe-ličarje. Zagreb. 141 sir. — Avtor se bavi zelo izčrpno, morda za laike malo preveč izčrpno, z diabetesom, ki ga obravnava z vso znanstveno natančnostjo, vendar pa izobraženemu laiku povsem razumljivo. V tem oziru je knjiga gotovo na višku in jo bo tudi zdravnik prav rad prebiral. Da-li je koristno, da podaja avtor laiku, ki mu ie knjiga namenjena, tako natančen opis, pri čemer mislim v prvi vrsti na poglavje:	„lok i komplikacije še-
ćerne bolesti*, o tem bi se dalo po mnenju referenta gotovo debatirati. Ta pomislek pa nikakor ne velja za ostala poglavja, od katerih je zlasti ono o higieni dnevnega življenja diabetičara izredno važno, pregledno in koristno. Dve petini knjige zavzame dodatek s praktičnimi navodili, ki bodo za večino bolnikov gotovo najvažnejši in radi svoje praktičnosti (jedilni listi, tabela jedil, navodila za insulinske injekcije itd. itd.) morda tudi najprivlačnejši del cele knjige, ki jo bo zdravnik inteligentnemu laiku dal brez pomislekov v roke. Morda pa ne bi bila manjša in še bolj preprosta izdaja odveč za bolnike, ki ne pripadajo izobraženstvu in ki jih bo najbrže tudi precej veliko število.
R. N.
Leksikon zdravlja, Minerva. Nakladna knjižara D. D. — Zagreb: Cena Din 150'— v gotovini, na obroke Din 180'— — Komaj mesec dni je poteklo, odkar je izšel Leksikon Minerva, pa imamo že v rokah novi leksikon, ki prinaša na skoraj 1000 straneh pribl. 6.000 člankov o vsem, kar je potrebno za razumevanje pojavov v zdravem in bolnem človeškem telesu. Za podrobneje pojasnilo služijo jako dobre ilustracije, katerih je 424, poleg zložljivega modela človeškega telesa in številnih tabel. Poleg tega pa moramo še ugotoviti, da je novi leksikon tudi kot knjiga izredno posrečen v zunanji opremi, papirju in tisku, in zasluži v tem oziru vse priznanje.
Vkljub vsem tem dobrim lastnostim, ki jih očituje knjiga na prvi pogled in že pri površnem prelistanju, sem jo vzel v roke z veliko skepso, ki me navdaja vedno, kadar vidim razne popularne medicinske publikacije. Toda globlji pregled leksikona zdravlja me je prepričal, da je imela založba izredno srečne roke pri izbiri svojih sodelavcev. Mislim, da bomo tudi v inozemski tovrstni literaturi našli le malo del, ki bi smela računati na tako neomejeno odobravanje zdravnikov kot je leksikon zdravja. Ni to njegova glavna odlika, da prinaša res vse, kar bi mogla medicinska radovednost in potreba nezdravnika iskati, da vpošteva vse nove pridobitve sodobne medicinske vede, da govori enako izčrpno o anatomiji, o prvi pomoči in o higijeni, kakor o negi otrok, o sportu in o psihoanalizi. V brezhibnem, vseskozi poljudnem in vkljub temu znanstveno brezhibnem tonu opisuje
vsa posamezna poglavja tako, da ne bo nihče prišel do v sličnih knjigah iako priljubljenih napačnih sklepov. Zlasti se izogiblje knjiga pri opisu posameznih bolezni vseh prognostičnih pripomb in cenenih nasvetov za zdravljenje. To je vzrok, da bomo ta leksikon lahko mirne vesti priporočali svojim bolnikom.	R. N.
Maurice Roch: Les traitements de l’hypertension artérielle. Masson et Cie. Editeurs, Paris. — 148 strani, cena broš. fr. fr. 20’ -. „Dans le traitement de Thyperten-sion artérielle on a évidemment a considérer le contenant et le contenu: le coeur, les artères d’une part, la masse sanguine d’autre part.“ —
Stavki kot ta-le nam pokažejo, da je logična poi še vedno najkrajša izmed onih, ki peljejo mimo resnice. V dveh besedah se nam nudi neoporečna opredelitev — in že smo zgubili iz oči to, kar je jedro celega problema: kar pa slučajno ni „contenant“, ni „contenu“, marveč zadeva obmejnih površin, vprašanje živih membran, vprašanje ozmoze — izvirajoče iz skušnje, da se dviga krvni pritisk, kakor hitro narašča pritisk urina v ledvični časi. Gledati na krvni priiisk, kakor na zgolj hidromehaničen problem je, v bistvu, stvar preteklega stoletja.
Toda po sličnih bližnjicah nas vodi avtor skozi cele dežele, ne da bi veliko videli od pokrajine. Tu in tam nas opozarja od daleč na kakšen hrib, ki je baje precej strm. Ali komaj čutimo njegovo podnožje, že se znajdemo, ne da bi vedeli kako, na drugi strani in prirojen čut za red in jasne perspektive je premagal barbarsko zapletenost narave.
Zdravniku, ki išče orientacijo v širokem razgledu na to za svojo prasko teko važno polje, s tem ni veliko pomagano. Zalo mu svetujemo, naj preje enkrat — ali še bolje trikrat — prečita klasično Volhardovo delo o obojestranskih hematogenih oboljenjih ledvic. V knjigi M. Rocha bo potem našel kratek, pameten in eleganten referat o sedanjem stanju tozadevne strokovne literature in mnogo finih opazk izkušenega terapeuta.
Dr. O. Haus.
D. Claoué et I. Bernard. Données anatomiques en vue de la chirurgie réparatrice mammaire. (Librairie Maloine, Paris 1935 58 strani, 36 slik). — V prvi polovici brošure, ki je pisana v jasnem, lahkem in razločnem jeziku, so nagomiljene reproducirane fotografije, ki tolmačijo deloma normalno in patološko, deloma pa estetsko-umetniško zunanjost prsne žleze. To celo poglavje zavzema študij normalne anatomije prsne žleze s posebnim ozirom na plastično reparatorno kirurgijo.
Patološka fiziologija pobešenja prsne žleze zavzema v knjigi drugi daljši del. .Posrečena je razdelitev in klasifikacija tega patološkega stanja.
Brošuro moremo smatrati kot nekak uvod v plastično kirurgijo prsne žleze; kot taka odgovarja popolnoma svojemu namenu.	Prim. Dr. Lavrič.
Doc. Dr. H. Heusser. Ekennun gund Behandlung des akuten Darmverschlusses. (Vortr. a. d. prakt. Chirurgie, H. 6) Vlg. Enke — Stuttgart — Cena R. M. 2'20. Na Lexer-jevo pobudo, izhaja v Stuttgartu periodični list, ki je namenjen le praktični kirurgiji. Ne teoreiično-znansfvena razglabljanja, ampak samo lo, kar je preizkušeno dobro in trdno, to se servira praktičnemu kirurgu. Tak časopis smo v kirurgiji vedno pogrešali.
Heusser je na 35 straneh krasno in pregledno podal sliko akutnega ileusa. Razdelitev te bolezni in nomenklatura ne puste nikakega dvoma pri čitatelju. Diagnostika je obrazložena popolnoma in vendar le na kratko. Hipotetična znanstvena vprašanja so ostala čisto na strani. Kar drži v diagnostiki ileusa, je vse našteto. V terapeutskem delu avtor opisuje vso konservativno in kirurško metodiko, vse z isto jasnostjo. Mislim, da je obelodanil stališče bazelske kirurške klinike v tem vprašanju.
Če bodo vsi nadaljni zveski tega časopisa iz praktične kirurgije tako pregledni in izčrpni, potem je njihova eksistenca zagotovljena in upravičena.
Prim. Dr. Lavrič.
Dr. Richard Priesel: Fremdkörper der Luftwege bei Kindern. ?. Enke — Stuttgart 62 str. broš. 4.80 (25°10 popust).
Pisec te monografije se obširno bavi z vsemi diagnostičnimi težkočami, ki jih večinoma napravi diagnoza — tudi rentgenska — tujih teles v spodnjih dihalih. Avtorjeva
kazuistika obsega 20 lastnih slučajev, od katerih je zlasti eden povsem podoben od nas v Z. v. opisanem primeru. Diagnoza teh pri otroku nikakor redkih obolenj je danes tembolj potrebna, ker je tehnika operativne odstranitve tujkov iz dihal že tako dovršena, da prinese skoraj siguren uspeh.	R. N.
Alfred Hoche: „Aus der Werkstatt“. Lehmanns Vlg., 259 str. vez. RM. 3.38, v platnu RM. 4.50 — (cene za inozemstvo). — Mislim si, da so izdajo te knjige izsilili od avtorja kakor tudi od založbe oni, ki so čitali Hoche-jevo prvo knjigo: „Jahresringe“, ki je dolgo ne bo pozabil nobeden, ki jo je prečital. Isti mož je pisal tudi to knjigo, iz katere veje isti duh jasno in nepotvorjeno mislečega zdravnika in filozofa. V celoti po zaključenosti utiša knjiga „Jahresringe“ sicer ne dosega, zato nas pa odškoduje vpogled v delavnico pisatelja, ki je tekom svojega na notranjih in zunanjih doživljajih bogatega življenja napisal vse, kar se mu je zdelo vredno. Zato je knjiga izredno pestra in govori, vedno živahno in nikjer dolgočasno, enako o psihiatriji, kakor o humanistični izobrazbi, o letih velike vojne ravnotako, kakor o duševnem valovanju našega veka. Prepričan sem, da si bo Hoche s to knjigo utrdil in poglobil prijateljstvo, ki si ga je pridobil s svojim prvim delom.
R. N.
Menhofers Franzef: Bauerndoktor. 184 str. Vlg. d. Aerztl. Rundschau-München cena broš. R. M. 3'75, vez. R. M. 4’80 (25°/0 pop). Z veseljem prebiraš to knjigo, ki jo je pisal s svojo srčno krvjo podeželski zdravnik starega kova, kakor postajajo ludi pri nas že prav redki. Ne mislim hvalisati dobrih star h časov, ko se je zdravnik po ure daleč v burji in mrazu vozil k bolniku. Saj se je tudi pisec te knjige navadil na svoj avio in na marsikatero drugo novotarijo. Ne gre za zunanjosti te vrste. Za duh teh vrlih naših tovarišev gre, teh podeželskih zdravnikov, ki morajo živeti v večni pripravljenosti, telesni in duševni, da se z lastnimi močmi borijo z boleznijo in smrtjo, medtem ko gleda mestni strokovnjak iz varnega kotička svoje klinike ali svoje bolnice ali vsaj v zvesti si bližine ene in druge tako rad dol na „kmečkega dohtarja“.
Dolgo, truda in odgovornosti polno svoje življenje razgrinja avtor pred našimi očmi, sam kmečki sin in s kmečkim ljudstvom zrastel v prav vsem. Mnogo bogate skušnje govori iz te knjige k nam, zlato srce, ki mu res nič človeškega ni tuje. Knjiga se dvigne včasih do prav znatne literarne višine. Vedno in povsod pa nas razveseli in osveži ter nas navdaja z novim optimizmom, ki smo ga menda vsi tako zelo potrebni.	R. N.
Burwinkler — Hübener: Herzleiden und die anderen Kreislauferkrankungen — ihre Uhrsachen und Bekämpfung. Verl. d. ärztl. Rundschau — München. Serie: Der Arzt als Erzieher, Heft 1. — 64 strani, broš. RM. 1.80, RM. 2.70. — Mala knjižica, prva iz vrste: Zdravnik kot vzgojilelj, iz katere smo mogli toplo priporočati svojim čitateljem že več zvezkov, je izšla že v več kot 40 000 izvodov. Že to nam dokazuje, kako zelo potrebna je knjižica, čemur se pri velikem številu lažje ali težje bolnih na srcu nikakor ne bomo čudili. Tudi našim bolnikom, ki čitajo nemško, jo lahko mirne vesti priporočamo in nam bo v pomoč, ker najde bolnik v njej, kar mu je treba vedeti in mogoče razumeti o srcu, njegovi funkciji, ter o raznih vzrokih srčnih bolezni. Najširše poglavje pa velja načinu življenja, ki se ga naj bolnik drži.	R. N.
Hesse: Der Blutdruk des Menschen. — 4. izdaja. Verl. d. ärtl. Rundschau. Serie: D. Arzt als Erzieher H. 47. — 43 str., cena broš. RM. 1.20, vez. 2.10. Med bolniki, ki prihajajo najbolj redno v ordinacijo zdravnika so skoraj gotovo oni „s pritiskom“ na prvem mestu. Stvar nas zdravnikov bo, da izločimo vse te, ki smo jih- napravili bolne sami z neprovid-nimi izjavami o krvnem pritisku. Pravim bolnikom pa bomo lahko dali v roko to malo knjižico, o kateri sicer vse to velja, kar smo povedali malo preje.	R. N.
Hartmann: Ideale Körperform u. Ernährung. — Vlg. d. ärzil. Rundschau. Serie Arzt als Erzieher H. 60. — 111 sir., cena br. RM. 2'70 vez. RM. 3'75 — Po prav zanimivem uvodu o obliki človeškega telesa, raznih razlikah, dednih in konstitucijskih činiteljih, o notranji sekreciji in vsemu, kar vpliva na razvoj človeškega telesa, preide avtor na poglavje naše prehrane. Je gotovo zasluga pisca, da je to poglavje obravnaval z vso zaželjeno natančnostjo in vendar dovolj poljudno in praktično porabno. Tudi odklonilno stališče avtorja
napram vsaki enostranski prehrani, njegovi pametni nasveti v pogledu hujšanja in debe-lilve so hvale vredni. Nekaj sličnega specielno o prehrani bi nujno rabili tudi v slovenskem jeziku.	N.
Dr. V. Grimm: Wie schütze ich mich vor Erkältungen? Vlg. d. ärztl. Rundschau. Serie: Der Arzt als Erzieher Heft 41. 58 str. broš. RM. 1.15, vez. RM. 1.80. Tudi to malo knjižico iz serije: Zdravnik kot vzgojitelj lahko brez pomislekov priporočamo, ker v resnici izpolnjuje vrzel v te vrste poljudnih spisih. Kar piše avtor o higieni stanovanja, kurjave, obleke itd. je tudi izven okvirja stavljenega vprašanja koristno.	R. N.
NEMŠKE KNjIGE ZNATNO CENEJŠE
KNJIGARNA KLEINMAYR & BAMBERG, LJUBLJANA
Miklošičeva cesta 16, vljudno naznanja, da so se knjige iz Nemčije pocenile za inozemstvo za celo četrtino in da se do nadaljnega preračunava nemška marka (torej osnovna cena po katalogih) z Din 14'— Poslužite se našega posredovanja in ne naročajte pri inozemskih tvrdkah in potnikih. Novitete so vedno na razpolago na ogled. Vsa naročila
se izvršujejo najhitreje.
Protituberkulozni teden se bo letos vršil od 17. do 24. maja. Proti-tuberkulozna zveza prosi vse gg. zdravnike za intenzivno sodelovanje. Gospodje, ki bi imeli glede organizacije protituberkuloznega tedna konkretne predloge in nasvete, naj to sporoče Protituberkulozni zvezi — Ljubljana.
• •
•
V Nemčiji namerava glavni urad za zdravje naroda doseči redno preiskavo celokupnega prebivalstva. Pri tem naj vsak dobi svojo zdravstveno kniigo, ki se mora najmanje vsako drugo leto izpolniti. Ta knjižica ne bo vsebovala samo podatkov o event. obolenjih, temveč predvsem o splošnem zdravstvenem stanju njenega imejitelja s posebnim ozirom na njegovo funkcionelno sposobnost. Knjižico bo shranil pristojni zdravstveni urad. (Miinchn. med. Wchschft.).
*	•
•
Znana tvrdka homeopatskih farmacevtskih preparatov Madaus & Co. — Dresden je naznanila prireditev zdravniškega tečaja o vporabi takozv. bioloških sredstev. Voditelj nemških zdravnikov je vsem zdravnikom prepovedal udeležiiev na tem kurzu. Iz tega se
vidi, da je končno tudi Nemčija začela borbo proti mazaštvu, ki ga je dosedaj tolerirala.
•	•
•
Nemčija namerava uvažati ogromne količine soje. V ta namen je nemška država sklenila trgovsko pogodbo z Mandžukuo. Vrednost uvožene soje bi znašala ca 100 mili-ionov jenov.
Nadaljevanje rubrik „Drobne novice“ in „Iz uredništva“ na strani X.
EPRETONMRUP,MERCK*
Na podlagi smotrenega sestava zanesljivo učinkuje pri
prehlajenjih,
kašlju vsake vrste'
bronhitidi, oslovskem kašlju, hripi
Tudi za otroško prakso
Orig. steklenice s ca. 170 g.
E. MERCK
Darmstadt
Zastopstvo za Jugoslavijo: DR- IE0 NEUMANN — ZAGREB Mošinskoga ul. 14.
Jugoslavensko SIEMENS D. D., Odelenje za medicinsko tehniko
Kralja Aleksandra 8 RE0GRAD Kralja Aleksandra 8
R o n t g e n-napra ve v vseh izvedbah; Diatermijski in ultra-kratko-valovni aparati; splošna elektromedicina. Kompletna dentalna oprema in dentalne potrebščine. Celotna oprema za operacijske dvorane, laboratorije, praktičnega zdravnika. Mikroskopi, mikrotomi, projekcijski aparati; veterinarska oprema
Vsebina
Stran
F.Cardis in A. Gilliard:	Silna krvavitev iz pljuč; smrt radi popolne za-
mašitve sapnika in bronhijev brez etelektaze
(s 4 slikami na prilogi). .	.*...............89
Doc. dr. Ivan Matko in Vloga holesterina v človeški preosnovi in pri dr. B. Merljak:	holesterinovi plevritidi (nadaljevanje sledi). 95
Dr. Jos. Cholewa:	Poskusi kemoterapije in biološke terapije ra-
kastih obolenj (z 2 slikama) ...... 105
Dr. Miroslav Delič:	Kongenitalna fuzija kralježaka (Kongenitalne
kifoza) (z eno sliko na prilogi) .....	114
Dr. M. Kremžar:	O celiakiji (coeliakia) (z 1 sliko)...........116
Dr.E.Hammerschmidt:	Prof. Paul Ehrlich-ovo odkritje	pred 25 leti . 118
Dr. Minar:	Organizacija bolnišnic in zdravniškega stanu
na Angleškem (Vtisi s potovanja v London)
(Nadaljevanje) . . ..................................121
Dr. M. Justin:	Se o Knaus-Oginovi teoriji .............................124
Dr. O. Bajc:	O ljubljanski bolnici (O potrebi nezgodne bolnice) ......................................................................125
Dr. M. Kremžar:	Nekaj jezikovnih in pravopisnih opazk	.	.	.	128
Dr. R. Neubauer:	V lastni stvari...............................130
Iz zdravn. društev:	Znanstveni sestanek o tbc. v Mariboru dne 24. maja 1935	130
jugoslovansko ftizeološko društvo......................133
Stanovski Vestnik:	Nagrade za znanstvena dela (dr. V. Meršol)	.	.	.	134
Iz SOC. zavarovanja:	Umrljivost zav. delavcev in nameščencev v mesecih
oktober, november in december 1935	  135
Iz medic, časopisov:	!. Periodica (Medic. Pregled—Knj. XI. No. 1 (1936)	.	136
II.	Jugoslavica......................................  136
III.	Iz češke liierature (ref. dr. M. Červinka) ....	137
IV.	Therapeutica.......................................140
Nove	knjige ...................................................................141
Drobne novice.......................................................144 in X
Iz uredništva....................................................................  X
Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč in grla v še ozdravljivem Stadiju.
3 oskrbni razredi
Vsi moderni diagnostični pripomočki na razpolago! — Higijenično-dijetetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, pneumothorax artefi-cialis, phrenicoexairesis, thoracoplastica, Jakobausova operacija.
Vse informacije daje uprava zdravilišča Golnik.
Pošta — telefon —brzojav: Golnik.
Železniška postaja za brzovlake Kranj, za osebne vlake Križe - Golnik na progi Kranj - Tržič. Avto pri vseh vlakih.
ODDELEK
„SANABOKAŠTEL“
HOGIVAL
.SANABO-KAŠTEL“
Injekcije po 100 internac. edinic	Tablete po 500 ali 1500 intemac. edinic
V vodi topljivi koncentrirani seksualni hormon, vezan na ostale substance ovarija in dozorelega folikla
Indikacije: Pri funkcijonalnih motni ah in izpadu funkcije ženskega genitalnega aparata s spremljajočimi pojavi (amenoreja, oligoopsomenoreja, poliprotomenoreja, metroragije, klimaks, menopavza po histerektomiji, težkoče po spontano nasto-
pivši menopavzi)
PITUISAN „SANABO-KASTEL“
1 ccm = 10 internac. edinic
Sigurno sredstvo za popadke, ustanovljeno po mednar. standardu Ampule z 1,1 ccm in 0,5 ccm v škatljah po 3 in 6 ampul.
Vzorci In literatura na zahtevo 1
HORMONSKI ROBORANS
BIROBIN
„KAŠTEL*
Vsebuje: fero-železo, baker, mangan in substanco želodca
0||B IN «|ff Ig
.KAŠTEL“
Krepi onemogle, izboljšuje apetit, dviguje telesno moč, zdravi anemije
Sketlje s 100 dražiran. tabletami	Dnevno 3 krat 1—3 tablete
V rekonvalescenci po raznih boleznih je BIROBIN „Kaštel“ nenadomestljivI
<1.J. ZAGREB
.Zdravniški Vestnik“ izhaja lOkrat na leto (meseca julija in septembra ne izhaja). Naročnina za nezdravnike Din 90’— celoletno, Din 50'— polletno; za medicince Din 501— celoletno, Din 25‘— polletno.
BI
Kaštel d d