PLANINSKI VESTNtK mmmmim^m
PRVI VELETURIST IN ALPINIST V VZHODNIH ALPAH
VALENTIN STANIČ V JAVNEM SPOMINU — 1
JURIJ ROSA
Valentin Stanič je velika osebnost naše zgodovine — narodni budltelj, pesnik, vzgojitelj, alpinist. Njegovo življenje z izjemno ustvarjalnostjo v prvi polovici 19. stoletja je dalo mnogo sadov njegovim ožjim rojakom, goriškim Slovencem, pa tudi širšemu slovenskemu in evropskemu prostoru.
V	prispevku skušam prikazati, v kolikšni meri se mu je javnost oddolžila v času od njegove smrti do najnovejše dobe, kako je torej prisoten v javnem spominu. Na podlagi zbranih podatkov je mogoče trditi, da so velike zasluge Valentina Staniča spodbujale mnoge, ki jim je bila njegova osebnost in vsestranska dejavnost blizu, da so o njem pisali spominske članke, razprave ali knjige ter mu dali čast s tem, da so mu postavili različna spominska obeležja, po njem poimenovali društva ali kako dugo organizacijo, pa tudi ulice, gorske poti in zavetišča.
NAJVEČKRAT SO SE GA SPOMINJALI PLANINCI
V	literaturi, samostojnih knjigah, razpravah in člankih v raztičnih publikacijah in v periodičnem tisku ima brez dvoma dostojen spomenik.
Koristno bi bilo objaviti celotno bibliografijo Valentina Staniča. Precej je bilo doslej že storjenega in objavljenega, zlasti po zaslugi Evgena Lovšina, dobrega poznavalca Valentina Staniča.1 Zato naj le na kratko predstavim literaturo slovenskih in tujih avtorjev. Staniča so se pogosto spominjali s priložnostnimi, zlasti jubilejnimi članki v časopisih, koledarjih in strokovnih publikacijah.2
Največkrat so se ga spominjali planinci in alpinisti na straneh Planinskega vestnika in v mnogih drugih publikacijah in zbornikih s planinsko tematiko, zlasti zgodovino planinstva in alpinizma.3
1	Valentin Slanrč, prvr alpinist v Vzhodnih Alpah — uredit Evgen Lovšin (LJubljana 1956, sir. 102—108): Lovšin omenja v uvodu in na koncu prispevka s seznamom gradiva o Valentinu Šlaniču, da mu niso bili dostopni vsi viri in da je gradivo nepopolno.
Seznam je dopolnil v prispevku ..Nekaj pripomb ob dvestoletnici rojstva Valentina Staniča» (Planinski veslnik, 1974, si. IS. str. 656). Slovenski spisi Valenllna Staniča so bili vključeni že v Simoničevo Slovensko bibliografijo (Ljubljana 1905). Sezname gradiva so ob svojih Člankih o Staniču objaviti npr. še Franc Orožen (Planinski vestni k, 1907. št. 4. sir. 51), Joža Lovrenčič (Slaničev vestnih 1927, ::;l a, str. 1—3). Arnošt Brilej (Gore In Ljudje. 1947, št. E—8 str 153—154).
2	Prvi članki so bili objavljeni kmalu po njegovi smrti, npr-.: Življenje ranj-ciga korana gosp, Valentina Staniča (Kmetijske in rokodelske novice, 22 12. 1847. 41. 51, str 203—204 m 29 12. 1947, St. 52, sir. 207—203): A. M. Slomiek: Valentin Stanič (Drobtinice. 1B40, sir. 81—87); življenjepis V. Staniča (Bleiwelsov koledarček za I. 1856).
Od čtankov I* prednjega stotega bi omenil še naslednje: Paulus-Fran Leveč: Valentin Stanič (Soča, 1873, v nadaljevanjih): Štefan Koc>ančič: Mladost in šludenlovska leta Val. Staniča [Glas. 1873—1874); Simon Ru-far1 K Stanlčevemu životopisu (Ljubljanski zvon, 1BB3) — Ob naslednjih jubilejnih letih (zlasti 1924, 1947, 1974) je izšlo več prispevkov v različnih publikacijah, nekatere med njimi so omenjene v nadaljevanju opomb.
3	Naj omenim nekaj prispevkov: Fran Orožen: Valentin Slanic, prvi veie-
Prostor so mu kar redno odmerjali tudi tisti, ki so pisati slovensko slovstveno zgodovino,4 in raziskovalci zgodovine prizadevanj za oskrbo slušno prizadetih, čeprav je treba reči, da je seznanjanje javnosti s to njegovo pionirsko dejavnostjo na Slovenskem ostalo bolj v senci.5 Predstavljen je bil v obeh temeljnih biografskih leksikonih, slovenskem in primorskem,® ter v poljudnejših delih, ki predstavljajo pomembne slovenske osebnosti.7
Nimamo še na voljo celotnega zbranega dela Valentina Staniča na enem mestu, tudi ne obširnejše monografije, ki bi ga v celoti znanstveno obdelala. Izšle pa so, kolikor mi je znano, tri samostojne publikacije, ki so posvečene samo njemu.
Za stoletnico rojstva je Fran Leveč o njem napisal knjižico, ki je izšla leta 1873 v Gorici z naslovom ..Valentin Stanič, feuilleton iz 'Soče'«; Leveč je svoje avtorstvo označil s psevdonimom Paulus To je biia posebna izdaja prispevka, ki je izšel v časniku Soča, lz te publikacije so ée dolgo črpali podatke o Staniču mnogi pisci, ki so se kasneje ukvarjali z njim in pisali različne prispevke o njegovem življenju in delu.
PUBLIKACIJE IN SESTAVKI
Leta 1956 je v Ljubljani izšla knjiga -Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah«. Uredil jo je Evgen Lovšin, izdala pa kot 4. zvezek zbirke Naši veliki planinci Planinska založba Slovenije. To je doslej najbolj podroben prikaz osebnosti Valentina Staniča z mnogimi elementi pravega znanstvenega dela, s poudarkom na njegovi planinski oziroma alpinistični dejavnosti, kar je razumljivo glede na izdajatelja. Publikacija vsebuje podrobnejše prikaze Staničeve osebnosti izpod peres Ar noš t a Brileja in Mije Tominc, Evgena Lovšina in Jože Lovrenčiča, Nadvse koristna je bila urednikova odločitev, da so na enem mestu objavljeni v prevodu njegovi poglavitni planinski spisi. Evgen Lovšin je v
lurist (Planinski veslnik, 1907. št. 1, str. 2—6, št. 2, str 17—21. št. 3, str. 33—35, it. 4. sir. 49—51); Ivan KogovSek: Valenlin Slanič prvikrat na Triglavu (Planinski vestnik. 1924, it. 3, str. 54—60. št. 4. str. 73—78): Amošl Brilej: Valentin Stanič, prvi slovenski alpinist (Gore in ljudje, 1947, št. 6—8, str. 149—154). Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah (Triglav, gora in simbol, Ljubljana 1979. str. 77—80); Valentin Stanič (Stoletje v gorah. Ljubljana 1992, sir. 202—205). Na straneh Planinskega vestnika je izšlo še veliko prispevkov o Staniču, vezanih na posamezna ožje teme.
< Nekoliko podrobneje ga obravnava npr že Karol Glaser v Zgodovini slovenskega slovstva, II (Ljubljana 1895, str. 204—206). še največ prostora pa mu je odmeril Taras Kermauner v Poeziji slovenskega zahoda, 3. del (Ljubljana 1993, str. 7—17).
* Anton Rudež: Gluhonemi. Zgodovrna in sedanja meloiïa njih vzgojeva-nja (Gorica 1894) — Staničeve zasluge omenja na več mestih, zlasti na str. 92—99.
Branko Uic Valentin Stanič — oie prve gluhonemnice na Slovenskem (Primorska srečanja, 1988, št. 84—85, str. 4S4—4-57}. & Stanič (Stanig) Valentin (Slovenski hiografski leksikon. 10. zvezek. Ljubljana 1967. str. 439—442); Stanič (Stanig) Valentin (Primorski slovenski biografski leksikon, 14. snopič, Gorica 1963. sir. 445—450). ' Avgust Pirjevec: Slovenski moije (Prevatje 1927, sir. 254—255): Branko MaruSiC. Z zlatimi črkami. Življenjske usode in dela velikih primorskih mož (Trst 1987. sir. 29—31).
116
PLANINSKI VESTNIK
sodelovanju z navedenimi avtorji pripravil za objavo tudi nekak poskus Staničeve bibliografije, ki jo omenjam na začetku.
Za dvestoletnico Staničevega rojstva pa smo leta 1973 dobili pravcati zbornik o njem, ki ga je izdala Goriška Mohorjeva družba in za katerega je gradivo zbral, uredi! in deloma obdelal Marijan Brecelj. V njem sta objavljeni Lovrenčičeva in Pregljeva biografska povest o Staniču (Cerovškov gospod in Božje poti), zraven pa še pregleden zapis Marijana Breclja o Staničevem življenju in delu, prispevek Rudo! t a Klinca o Sla niče vi slovenski pridigi Iz leta 1811, zapis Antona Martina Slomška o Valentinu Staniču in tri Staničeva pisma. Ob Lovrenčičevi biografski povesti ne smemo pozabiti, da je bil Joža Lovrenčič eden izmed najpomembnejših Staničevih življenje piscev, vnet častilec in raziskovalec njegovega dela: prevajal je njegove spise, mu posvetil svojo doktorsko disertacijo in celo vrsto člankov. Doktorska disertacija, ki jo je napisal v nemškem jeziku, ko je študiral na univerzi v Gradcu, ni bila objavljena. Lovšin je v seznam gradiva o Staniču vključil Lovren-čifiev rokopis, ki ga datira z letnico 1904, kar je gotovo napaka, ker je bil takrat Lovrenčič star šele 14 let. Najbrž je napako ponovil kar za Lovrenčičem, ki je v pregledu Staničevih del in spisov o njem v Staničevem vestniku navedel lastno doktorsko disertacijo z letnico 1904(1). Lojzka Bratuževa omenja v predstavitvi Lov-renčiča v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, da je Lovrenčič promoviral z disertacijo o Staniču leta 1915, kar je zanesljivo pravilneje,8 Opozoriti velja, da so o Staniču razmeroma velikokrat pisali tudi tuji ptsci, zlasti v nemškem jeziku. Njihovo zanimanje je veljalo predvsem Staniču alpinistu, kar ni bilo brez povezave s trditvami nekaterih, da je bil Stanič nemškega porekla.88
V ta sklop sodi tudi ugotavljanje, koliko je Stanič prisoten v kakšni njemu posvečeni pesmi, o morebitnih ugiasbitvah njegovih pesmi, ki se morda še danes pčjejo, o likovnih upodobitvah njegove osebe in če je morda nastal kakšen dokumentarni ali igrani film, ki ima za osnovno vsebino prikaz tega moža. Znane so vsaj tri Staniču posvečene pesmi. Kmalu po njegovi smrti «2. rožnlga cveta 1847« so Kmetijske in rokodelske novice prinesle v njegov spomin pesem »Solzica Novic ranjcimu visokozasluž-nimu gospodu Balantu Staniču...«, ki je bila podpisana s kratico »-n,«, kar naj bi bil Luka Jeran.5 Ludvik Zorzut. znani ljudski pesnik, je z njemu značilnim pesniškim izrazom dvakrat posvetil verze Valentinu Staniču. Obe pesmi sta nastali ob proslavljanju dvestoletnice Staničevega rojstva, in sicer ob odkritju
* Joža LovrenCIC: V. Slanic— njegova dela in spisi o njem (Staničev vssl-nik, 1927, it. B, sir. 2): Valenlin Slanic, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah (Ljubljana 1956, str. 107): Lovrenčič Joža (Primorski slovenski biografski leksikon. 9. snopič. Gorica 1983. str. 309)
- Nekatera dela, ki izrecno obravnavajo Slanica: Z. L. Fiili: Biografía dl Valentin Slanig (Almanac di Gorizla. 1358): H. Wallimann: Dar Bergsteiger Valentin Slanig (Der Tourist. tB80.il. 23): L. Purtscheller: Slanig, erster fuehrsrloser Tourist (Alpenzeitung des oesterreichischen Alpenverainas, 1398). Od starejilh piscev so □ Staniču pisali se npr.: A. Egger' Die Geschichte der Glocknertahiten {Jahrbuch des oesterreichischen Alpenvereines, 1865), G. Groeger-J. Rabl: Die Entwicklung der Hochluris-tik irr oesteffeichischen Alpen (Wien 1890): E. Richter- Die Erschfiesung det Ostalpen (Berlin 1893—1894): J. šalarik: Geschichte der illirischen
Valentin Stan It
spominskih plošč v Bodrežu in v Staničevem domu pod Triglavom. Obe sta tudi objavljeni. Prva je natisnjena dvakrat, a besedili se v podrobnostih nekoliko razlikujeta, tudi že v naslovu: »Bodrežanom Staniča Baianta sovaščanom pozdrav! (oz. pozdrav sovaščanom}«,10 druga pa je naslovljena »V Triglavski glorioll«.108
REDKE LIKOVNE UPODOBITVE
Pri ugotavljanju likovnih upodobitev ni bilo težav, ker je znanih ie malo umetniških izdelkov njegove podobe. »Koščen, suh, močan mož; glavo je nosil nekoliko naprej nagnjeno; čelo je imel visoko, obraz podolgast, nos šiljast, oči rdeča... tako da ga je bilo na prvi pogled strašno videti,« ga opisuje Fran Leveč, čigar opis je za stopetdesetletnico Staničevega rojstva povzel Vence-slav Bele. Bele omenja v istem prispevku, da »se po Goriškem večkrat vidi slika tega velikega Kanalca, katero je naslikal monakovski slikar Gail I. tisto leto pred Staničevo smrtjo«," torej leta 1646. Po zaslugi tega slikarja smo dobili risbo Staničeve fizične podobe, ki je bila nato mnogokrat uporabljena za ilustracijo številnih prispevkov o njem v najrazličnejših tiskih. Poznane so še nekatere upodobitve Staniča, ki se bolj ali manj naslanjajo na Gailovo. Fran Orožen navaja v Planinskem vestniku, da je Staničevo podobo slikal gluhi slikar I, Peteani v Gorici in da jo Ima Anton
und kroatischen Lileratur (Praga 1865): vec člankov v glasilih Zertschrifi des deulschen und osterreichischen Alpenvereines in Osterreichl&che Alpenzeitung. Od novejših del pa bi navedel: E. Schwarz-H. Ralhiing: Die Erschliessungder Berchtesgadener Alpen (Munchen, Salzburg 1950), O. Kuhlken: Das Glocknertouch (Salzburg 1951): A. Serij: Dolomiti Orientali — guida dei rnonti d'ltalia (Milano 1928 in 1950). 'Kmetijske In rokodelske Novice, 2. 8. 1847, 61 22. "Srečanja, 1974, it. 43—44, str. 59: Ludvik Zorzut: Valentina Staniča iSčemo (Planinski vestnik, 1974, it. 11, str. 600). tB" Koledar Gonike Mohorjeva dtuibe za 1.1975, str. 164. 11 V. B.: Valentin Sten,c (Koledar Goriške Mohorjeve družbe za i. 1925, str. 104),
117
PLANINSKI VESTNIK
Rudež, učitelj v goriški gluhonemnici.12 Miha Males je upodobil Staniča v lesorezni tehniki-, slika je bila objavljena v knjigi Avgusta Pirjevca Slovenski možje.13 V Zgodovini slovenskega naroda Josipa Mala je objavljena Staničeva podoba, za katero je v podpisu k sliki navedeno, da jo je izdela! Fertlg v tehniki litografije po risbi W. Gaila."
Ne smemo pa prezreti še likovnih stvaritev, ki predstavljajo Staniča v družbi drugih osebnosti. Iz zapisa Jože Lovrenčiča v Lovšinov! knjigi, ki je sicer nastal za stoletnico Staničeve smrti leta 1947, zvemo, da imajo v celovškem muzeju veliko stensko sliko, ki predstavlja skupino pivih osvajalcev Velikega Kleka, med katerimi je tudi Stanič, v opombi k tej zabeležki pa, da so na stenski sliki, ki jo hrani celovški Rudolfinum, naslikani prvi pristopniki na Mali Klek leta 1799 15
PREKOPANI GROBOVI
Najbolj elementaren in zelo pričevalen javni spomin je nagrobni spomenik pokojnemu človeku. Pokopan je bil v Gorici na starem pokopališču. Danes je nekdanje goriško pokopališče spominski park in o Staničevem grobu ali o njegovem nagrobniku ni seveda ne duha ne sluha. V literaturi pa sem zasledil, da mu je bila postavljena na grob plošča iz črnega marmorja, na kateri je bil napis v latinščini: «Valentinu Staniču Iz
Bodreža, med kapiteljskimi dostojanstveniki goriške nadškofijske prvostolice skolastiku, ljudskih šol višjemu nadzorniku, 29. aprila 1847 v 73. letu umrlemu, možu v delavnosti, zmernosti, radodamosti odličnemu, je postavila ta spomenik giuhonemnica, žalujoča za svojim ustanoviteljem in zavetnikom
Škoda, da nagrobnik s tem pomenljivim napisom ne stoji nikjer več. Ludvik Zorzut se je ob dvestoletnici njegovega rojstva nekoliko bolj pozanimal o usodi Staničevega groba. V Planinskem vestnlku leta 1974 navaja, da je staro pokopališče v južnem predelu Gorice služilo svojemu namenu od leta 1927 do 1880. Na pokopališču je stala cerkvica sv. Križa in zunaj ob nji Stani če va grobnica z omenjenim napisom. Pokopališče so nato premestili na severno stran mesta proti Kromberku. Iz Zorzutovega prispevka ni povsem jasno, kdaj je bila odstranjena cerkvica oziroma tako imenovana »kapela škofov«. V tekstu navaja leto 1880, v opombi pa. da so leta 1919 na opuščenem pokopališču odstranili cerkvico in prenesli rakve škofov v sloinico; ker je bila glavna kripta kanonikov v stolni cerkvi, je domneval, »da so se v tej grobnici 'vzradovale kosti' tudi kanonika Valentina Staniča«. Zorzut je še zapisal, da od tedaj ni v Gorici vidnega znamenja o velikem Staniču, o spominski plošči pa je potožil z vprašanjem, ki je bilo hkrati odgovor: »Bogvekam odnesena?«158
(Se nadaljuje)
IJ Fran Oroien: Valentin Stanič, prvi yglelurist (Planinski vestnik, 1907. št. 4, str. 51).
l:l Avgust Pirjevsc: Slovenski moije (Prevalje 1927. str. 255). 7 Josip Mal; Zgodovina stovenskega naroda (Celje 192S, reprint 1993. str. 350).
Ih Jo2a Lovrenčič: Spominu Valentina Staniča ob stoletnici njegove smrti
I.	1947 (Valentin Stanič prvi atplnlst v Vzhodnih Alpah. L|ubljana 1956. str SO).
18 j. K. Rejec (Joia Lovrenčii): Valentin Stanle — ob stoletnici njegove smrti (Koledar Družbe sv. Mohotja v Celju za i. 1948. str. 153). lfiaLu{tvik Zorzut: Valentina Staniča ISPemo (Planinski vestni k. 1974, st.
II,	str. 699—600).
»NAPRAVA«, Ki JE PRAVZAPRAV »IZDELEK« NARAVE _____________
Z RASTLINAMI DO ČISTE VODE V GORAH
TJAŠA BULC, DANIJEL VRHOVŠEK, IGOR MAHER
Za čiščenje onesnaženih voda obstajajo različni sistemi, kjer delujejo mehanski, fizikalno-kemijski in biološki procesi, bodisi posamezno ali v kombinaciji. Med biološkimi sistemi se pojavljajo tudi nekateri novi, ki poskušajo v kar največji meri posnemati naravne procese. To velja tudi za rastlinske čistilne naprave. Rastlinske čistilne naprave (RČN) so sistemi za čiščenje onesnaženih voda. Posebno uspešne so te naprave pri čiščenju voda, obremenjenih z organskimi odpadnimi snovmi, kakršne so tudi odpadne vode iz gorniških postojank. Njihova največja prednost je v tem:
*	da je učinkovitost čiščenja izredno velika, 80—90 odstotkov poleti in 60—70 pozimi;
*	da za delovanje ne potrebuje energije in strojne opreme;
*	da snovi, ki jih razgradijo, delno tudi ostanejo v sistemu;
118
•	da so v primerjavi z ostalimi sistemi čiščenja veliko cenejši;
*	da je postavitev enostavna in ne zahteva velikih posegov v prostor;
*	da je potrebno le malenkostno vzdrževanje;
•	da v njej ostanejo vse strupene snovi, ki ne odtekajo v okolje.
Kljub izrazu «naprava« v imenu so RČN naravni sistemi, ki obsegajo različno velike površine, kjer so na ustreznem substratu, po katerem se pretaka odpadna voda, posajene različne rastline, prilagojene na uspe-vanje v vlažnejšem okolju. Čiščenje poteka v mikroeko-sistemih, v katerih celoto predstavlja rastlina s svojim koreninskim sistemom in okolnimi mikroorganizmi. Vloga rastlin ni samo asimilacija organskih snovi iz odpadne vode, temveč zagotavljanje podlage in ustreznih pogojev za razvoj mikroorganizmov in s tem procesov oksidacije v predelu korenin. Atmosferski kisik prehaja z difuzijo neposredno v tla oziroma potuje preko listov, stebla in koreninskega sistema v plast okoli korenin in s tem ustvarja aerobna območja, kjer poteka razgradnja