PREKMURSKO skozniti?
Fr. Bezlaj piše v etimološkem članku Sin. dial. skozniti, skoznovati »bdeti, čuti, paziti, skrbeti«, JiS XVII, 40—41: »izpričano v prekmurskem narečju, pri sosednjih kaj-kavcih ...« Obliko je našel pač v Pleterš-nikovem slovarju II, 495, kjer je pri sk6-zen, skozniti, skoznovati naveden kot vir: ogr. C.
Toda tudi Caf je mogel brati te oblike v prekmurski knjigi le enkrat: v Mihala Sever ja Redu zveličanstva . .. 1747, na str. 66 v 4. kitici Peszni Vecserdsnye: ».. ./zercze nai ktebi /zko/znue...« Toda ta pesem je docela kajkavska tako glede jezika kot izvira. Najdemo jo namreč v tkim. starejši marijanski pesmarici (v Visokošol. in štud. knjižnici v Mariboru, fotokopija v NUK v Ljubljani), vsaj iz 17. stol., a ne iz 1649— 1710 (M. Rupel v ZSS I, 282, 316, ki govori
le o eni pesmarici, a sta dve), marveč vsaj iz 1643, zaradi česar jo je že F. Fancev imenoval najstarejšo kajkavsko rokop. pesmarico (Tragovima hrvatske kajkavske poezije 16. vijeka. Ljetopis JAZU, sv. 48, Zagreb 1936, 166).
Da so te Severjeve pesmi tudi jezikovno kajkavske, dokazuje njih jezik brez ü, oblike kot branite!, obranite!, oczu Bogu itd. (Prim. moj članek o kajkavskih prvinah pri prekm. pisateljih v SR (1972), 1.) Severjevo besedilo docela soglaša z besedilom v imenovani pesmarici na listih 181—183 fotokopije v NUK. Toda naša beseda je na umazanem robu težko čitljiva, tako da ni jasno, ali je v drugem primeru dolgi ali kratki s in ali ni zapisano: /zkosznuie.
Da je Severju samemu bila beseda tuja, dokazuje to, da je v svoji knjigi nikoli ni za-
165
pisal, pač pa ustrezni prekmurski izraz: na str. 81 veroSztui, na str. 84 veruSztuimo, na str. 25 pa je k veroSztuite pripisal v oklepaju: zhuite — kar je dvakrat zanimivo, ker je besedo, ki je prekmurščina ne pozna, prevzel iz Dalmatina (1 Petr 5, 8) — in še v bohoričici.
Drugi dokaz, da skoznoväti v prekmurščini najbrž nikoli ni bilo, je Mikloš Kiizmič, ki je prav to Severjevo pesem prevzel v svojo Knigo molitveno {V Soproni, 1783, str. 225), toda ji je dal docela prekmursko narečno obliko in je nadomestil »skosnue« tako: »i Jzrcze naj verusztüje«. In v taki ali podobni obliki najdemo to besedo tudi pozneje v prekmurskem tisku. V raznih govorih se glasi različno: veröstivati, veru-stüvati, viröstivati itd.; bedenje pri mrliču pa je veröstüvanje, vörustüvanje ipd.
To besedo najdemo tudi v kajkavščini. Habdelič, Dictionar.. . 1670 ima Virojztou = Vigil, Excubitor, Speculator. — Virojz-tuem —- Vigilo, Excubo. — Belostenec, Ga-
zophylacium .. . 1740, II, 567 Viro/ztüjem — Vigilo, extubo, v. Sztra/im. — Virö/ztov. Vigil. Speculator, excubitor. v. Sztrajnik. — Jambrešič, Lexicon Latinum . . . 1742, 1032: Vigil; Szkoznujuchi, Virojztujuchi, Vigilan-tia — Viro/ztuvanye. — Vigilia: 2. Virojz-tuvavczi.
Beseda verostüvati ipd. je bila prevzeta v kajkavščino iz madž. viriasztani — bedeti, čuti, virrasztäs — bedenje. V prekmurščino pa je — kot drugi izrazi — zelo verjetno prišla iz kajkavščine, za kar govori predvsem termin veröstüvanje ipd. za bedenje pri mrliču, kar je gotovo posredovala Cerkev, z mnogimi drugimi izrazi iz verskega življenja (prim, nav. članek o kajkavskih prvinah). Ker prekmurščina ne pozna poudarjene glasovne skupine -ir- in jo spremeni v -er- (paster, mer), je kajk. obliko spremenila v veröstüvanje in dalje v vörostüvanje. Mogoče bi bilo tudi, da je prišla beseda v prekmurščino naravnost iz madžarščine, kar je pa malo verjetno.
Vilko  Novak
Filozofska fakulteta v Ljubljani
166