Iz velikih dni boja za naše življenje
Slišal sem govoriti Lenina!
Meje naše občine so tako zelo prostrane, da ni slučaj če dostikrat ne vemo, kakšni biseri se skrivajo v njih. Priznam, da nisem vedela, da je le nekaj lučajev od občine hiša, v kateri živi Branko Lovrečit, ki je te dni praznoval že svoj 90. rojstni dan. Ze prav, bomo dejali, saj smo imeli celo stoletnika! Pa vendarle, Brankova pot je bila tako bogata in nenavadna, da jo moramo opisati in predstavili tudi našim bralcem.
Ob njegovih velikih spominih je težko izlu-ščiti del tistega, kar bi nas utegnilo najbolj zanimati, zaradi prostorske stiske, pa ne mo-remo opisati vsega, zato mu pustimo, da nam sam naniza svoje spomine, kateri so za njegov jubilej še izredno bogati in živi.
»Rodil sem se 22. avgusta 1895 v vasi Lin-dar, ki leži na griču nad Pazinom v Istri. V prvo svetovno vojno sem bil mobiliziran 15. marca 1915 in služil v raznih garnizijah bivše Avstroogrske. 6. maja 1916 sem bil poslan na fronto v Galicijo od tu pa sem že junija dezer-tiral v Rusijo.
Ob pričetku ruske revolucije v februarju 1917 sem prestopil v rusko revolucionarno vojsko. Oktobrsko revolucijo sem doživel v Junkerskem učilišču v Poltavi. Odšel sem na fronto proti Nemcem, ki so pri Kijevu ogrožali revolucijo. Kasneje sem bil poslan v Samaro in tudi v Sibirijo. kjer sem agitiral in pridobival ujetnike prostovoljce v internacionalno briga-do. Vstopil sem v polk Matije Gubca in postal komandir posadke petdesetih mož na postaji UK blizu Nižje Udinska.
Po dobrih štirih letih bivanja v Rusiji sem se v Vladivostoku vkrcal na angleško pomožno križarko in dne 15. avgusta 1920 sem se z organizirano vojaško enoto kraljevine SHS iz-krcal v Dubrovniku. Domov v Istro se nisem mogel vrniti, saj so jo zasedli Italijani.
Koroška je bila tik pred plebiscitom, zato sem se javil kot oficir varnostne službe. Zal je plebiscit propadel in naša misija je bila brez vrednosti. Privedli so me v upravno službo na kriminalni oddelek bivše uprave policije.
Tudi so mi omogočili tudi študij na Dunaju in konec oktobra 1931 sem se vrnil in bil ponovno nameščen na kriminalnem oddelku uprave policije, kjer sem ostal do svoje areta-cije, dne 2. marca 1945.«
Branko Lovrečič je že jeseni 1941 organizi-ral amtični odbor OF in ga uspešno vodil vse do svoje aretacije. Aretiran je bil, kot smo že navedli 2. marca 1945. V zaporu je bil ves čas v temnici, razen nekaj dni, ko so ga med hudim mučenjem dali tudi na »zdravljenje« v ambulanto.
3. maja 1945 so ga s transportom odpeljali v Ribnico, a so ga že naslednjega dne izločili v Velikih Laščah, saj je Hacin naročil, da ga morajo likvidirati. Skupaj s še nekaterimi to-variši so ga gnali proti Turjaku, da bi jih likvidirali. Skupaj s šestimi tovariši se mu je posrečilo pobegniti in skriti, da jih niso zasačili domobranci.
Dne 9. maja se je skupaj v sestavu bolnišni-ce 18. divizije vrnil v Ljubljano.
Nedvomno izredno bogato prehojena pot, ki je doživela marsikaj. V naslovu smo zapisa-li: »Slišal sem govoriti Lenina«. Res je bilo. Med svojim štririletnim bivanjem v Rusiji, je Branko Lovrečič imel priliko videti in posluša-ti velikega revolucionarja in borca vseh zatira-nih - Lenina.
Tudi Branko je bil velik borec za pravičnejši svet in boljši jutri. Jaz pa si štejem v veliico čast, da smem pisati o njem in mu v imenu vseh zaklicati še na mnoga leta!
MOJCA ČERNE