o SIMBOLNEM POMENU SLOVENSKEGA
ETNOGRAFSKEGA MUZEJA
Daša Hribar
Pričujoči prispevek* izhaja iz razmišljanja o i\acionaliiem pomenu in vlogi
SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA v Ljubljani, ki je osrednji nacionalni
etnografski muzej v Republiki Sloveniji.
Vloga Slovenskega etnografskega muzeja v širšem slovenskem nacionalnem
kulturnem kontekstu v zadnjih desetletjih je vseskozi simbolno odražala odnos kxiltume
politike, kot tudi slovenske in jugoslovanske državne ideologije, kakršnega sta ti vodili v
smeri (ne)priznavanja avtonomnosti slovenske nacionalne identitete. Posledice tega več
desetletij trajajočega odnosa opredeljujejo tudi sodobno slovensko etnološko mxizealstvo.
Pomembno je namreč dejstvo, da se v Sloveniji v lokalnih in regionaliuh muzejih
lahko seznanimo zlasti z etnografsko tipiko posameznih regiorialnih, ali pa samo krajevnih
območij, ne moremo pa se seznaniti z njihovo celostno etnološko identiteto, kar naj bi
vodilo k sintetičnemu prikazu etnološke dediščine in sodobne identitete slovenskega
etničnega ozemlja in sloveriskega nacionalnega ozemlja kot celote.
Slovenski etnografski muzej je vse doslej lahko pripravljal le občasne monotematske
razstave posameznih segmentov materialne etnološke dediščine (zlasti slovenske ljudske
umetnosti) in monotematske predstavitve izbranih sestavin načina življenja socialnih
(zlasti kmečkih in pol delavskih) ter poklicnih skupin. Te razstave so nedvomno
pomembno prispevale k vzpodbujanju novih metodoloških iskanj in k razvoju slovenske
etnologije kot znanosti. Vendar pa je Slovenski etnografski muzej, ustanovljen 1.1923,
ostal vse do danes omejen na bolj ali manj isti površini razstavnega prostora, kot jo je
dobil ob svoji ustanovitvi. Čeprav je bil prvi koncept postavitve stalne razstave narejen
že pred šestdesetimi in več leti (Stanko Vurnik), se še dandanes v Slovenskem
etnografskem muzeju ne moremo seznaniti z integralno predstavitvijo etnološke identitete
slovenskega etničnega ozemlja. Preko 30.000 predmetov s področja slovenske ljudske
umetnosti ter uporabnih predmetov iz vsakdanjega načina življenja pretekle in polpretekle
dobe je v sedmih desetletjih, od ustanovitve muzeja do danes, uspelo zbrati in ohraniti
* Na povabilo Slovenskega etnografskega muzeja sem tekst pripravila kot referat za udeležbo na Prvem
srečanju evropskih etnografskih muzejev, ki je bilo februarja 1993 v Parizu. V obliki sinteznih točk je bil predstavljen
na plenarnem zasedanju kongresa 22. februarja 1993. V celoti bo v francoskem in angleškem prevodu objavljen
v zborniku kongresa, ki bo predvidoma izšel konec leta 1993.
Za finančno pomoč, ki mi je bila dodeljena za udeležbo na kongresu, se zahvaljujem Open Society Fund
v Ljubljani.
279
Daša Hribar
sodelavcem in prijateljem Slovenskega etnografskega muzeja. Vse to kulturno in etnološko
bogastvo ostaja še vedno širši publiki neznano in tudi nedostopno v depojih Slovenskega
etnografskega muzeja.
Temeljna ugotovitev, iz katere v pričujočem prispevku zato lahko izhajam je, da
Slovenski etnografski muzej v zadnjih desetletjih sploh ni imel vloge muzeja nacionalnega
pomena, temveč je imel bolj status »lokalnega regionalnega« etnografskega muzeja, ki
(kot slučajno) stoji v Ljubljani, v glavnem mestu Republike Slovenije.
Z novo nacionalno državno dimenzijo v Republiki Sloveniji po 1.1990 se je spre-
meriil izhodiščni temelj nadaljnjemu simbolnemu vrednotenju in pomenu Sloveriskega
etnografskega muzeja, vendar pa žal, kot so pokazale naše izkušnje v zadnjih dveh letih,
na področju praktičnih rešitev ni mogoče pričakovati hitrih bistvenih premikov. Menimo,
da je bistvenega pomena za nadaljnji razvoj Slovenskega etnografskega muzeja, da se ta
tako na simbolni kot na praktično-organizacijski ravni v širši zavesti Slovencev, v politiki
in kulturi šele prav vzpostavi kot etnografski muzej osrednjega nacionalnega pomena.
Menimo, da bodo tedaj veliko lažje in hitreje rešljivi tudi vsi prostorski, finančni in
konceptualno - vsebinski problemi, s katerimi se je Slovenski etnografski muzej ves čas
svojega obstoja (in se tudi še danes) spopadal in ki dejansko izhajajo prav iz njegove
nedorečene simbolne pozicije. Ko bo bogata etnološka kulturna dediščina, ki jo imamo
Slovenci in katere obsežen del hranijo prav depoji Slovenskega etnografskega muzeja,
spoznana in priznana kot ena temeljnih vsebin slovenske nacionakie kulturne identitete,
bo narejen tudi odločilen premik v simbolnem pomenu Slovenskega etnografskega
muzeja.
Na organizacijski raviü si Slovenski etnografski muzej danes (še vedno in ponovno)
prizadeva dobiti lastno mxizejsko stavbo, v kateri bo imel na razpolago dovolj razstavnega
prostora za oblikovanje stalne muzejske postavitve.
Integralna etnološka muzejska prezentacija v osrednjem slovenskem etnografskem
muzeju želi biti izoblikovana skozi tri temeljne vsebinske točke, ki skupaj tvorijo celoto.
Prvič: predstavitev etnološke dediščine in sodobne kulturne identitete slovenskega
etničnega ozemlja, drugič: na podlagi zgodovinskih razvojnih vidikov kot tudi sodobnih
identifikacijskih elementov predstaviti skozi govorico etnologije slovensko narodno
identiteto kot celoto ter tretjič: predstaviti etnološko dediščino in sodobno kulturno
identiteto slovenskega nacionalnega ozemlja, ki tvori državno ozemlje Republike
Slovenije.
V predstavitvi etnoloških dimei\zij slovenskega etničnega ozemlja, ki se danes ne
pokriva s slovenskim nacionalnim ozemljem, saj je slednje ožje, želi Slovenski etnografski
muzej predstaviti zlasti zgodovinsko etnogenezo, medkulturne in medetnične vplive
slovenske z drugimi evropskimi in neevropskimi etničnimi kulturami. V njegovi sodobni
kulturni identiteti pa predstaviti zlasti narodno identiteto avtohtonega slovenskega
prebivalstva, ki v sosednji Italiji, Avstriji in na Madžarskem tvori narodnostne manjšine,
a so kot državljani sosednjih držav vendarle sestaviü del slovenskega naroda. V prvi
točki bi tako zastavljena etnološka razstava v Slovenskem etnografskem muzeju
odgovorila na vprašanje, kakšna je identiteta slovenskega etničnega ozemlja, skozi drugo
vsebino pa prikazala, kakšna je slovenska narodna identiteta kot celota.
V predstavitev slednjega sodijo etnološki vidiki narodne identitete Slovencev, ki
živimo v okviru slovenskega nacionabiega državnega okvira, nadalje avtohtonega
slovenskega prebivalstva v zamejstvu, kot tudi etnološka dediščina in sodobni vidiki
280
_o simbolnem pomenu Slovenskega etnografskega muzeja_
načina življenja Slovencev in ljudi slovenskega porekla, ki živijo v diasporah na vseh
petih kontinentih sveta, zlasti pa v Argentini, Avsti'aliji, Kanadi in ZDA, v večjem številu
pa tudi v ekonomsko razvitejših evropskih državah. Etiiološka identiteta slovenskih
izseljencev je bila vse doslej v slovenskem etnološkem muzealstvu skorajda v celoti prezrta.
Slovenski ebiografski muzej pa jo želi vključiti kot bistveni del celote slovenske narodne
identitete.
Predstavitve etnološke dediščine različnih etnografskih območij slovenskega
nacionalnega ozemlja, tradicionalnih oblik načina življenja kot tudi sodobne kulturne
identitete in sodobnega načina življenja se mora slovenska etnologija lotiti skozi dvojni,
a sintezrü pogled. Gre namreč za vzporedno in združno prepletanje dveh ravni - za
predstavitev slovenske narodne identitete in za integralno predstavitev slovenskega
nacionalnega ozemlja: znotraj njega pa skupne identitete in skupnega načina življenja
nismo in ne določamo samo Slovenci sami, ampak smo jo skozi celotno zgodovino in jo
še danes sooblikujemo skupaj z drugimi narodnimi in etiučnimi skupinami. Vloga teh,
zlasti Nemcev, Italijanov, Čehov, Židov in Madžarov v obdobju (zlasti) do konca druge
svetovne vojne, je pri nas z etnološkega zornega kota še vse premalo osvetljena.
Slovenski etnografski muzej stoji danes na prepihu novih meddržavnih,
medkulturnih in medetiučnih relacij, kakršne potekajo v sodobru Evropi. S priznanjem
Republike Sloverüje kot nove evropske države je pozornost na našo kulturno identiteto
še aktivneje usmerjena: bodisi kot iskanje odgovorov na vprašanje, kateri so tisti njeru
elementi, zaradi katerih Slovenci poudarjamo svojo evropsko kulturno identiteto in katere
so tiste slovenske nacionalne in kulturne posebnosti, zaradi katerih hkrati upravičeno
zahtevamo znotiaj evropske integracije nacionalno (državno) in kulturno avtonomijo.
Kljub temu pa menimo, da sta simbolni in dejanski položaj Slovenskega
efaiografskega muzeja danes in v prihodnje temeljnega kulturnega in nacionakiega
pomena najprej za Slovence same. Temeljnega pomena za strokovne delavce in sodelavce
Slovenskega etiiografskega muzeja je zlasti odgovor na vprašanje, kaj lahko Slover\ski
ebiografski muzej pove nam samim o naši lastni nacionalni in kulturni identiteti.
Vzporedno z odprtostjo Slovenije navzven je odločujočega pomena intenziven proces
odpiranja Slovencev k sebi, k lastnim kulturnim vrednotam.
Menimo, da ima lahko pri tem tudi Slovenski etnografski muzej vzgojno in
izobraževalno funkcijo v najširšem pozitivnem pomenu te besede.
281