103
Ozir po domovini.
Tersački grad.
V lanskih „Novicah" popisovaje Reko sem tudi tersački grad omenil, al le v malih čerticah. Preimeniten se mi dozdeva, da ne bi ga častitim bravcom obširniše popisal. — 25. dan t. m. sem šel z nekim svojim prijatlom na Tersat, kjer so ravno praznik preblažene Device Marije z veliko slovesnostjo obhajali. Po dokončani popoldanski službi božji greva ogledovat grad, ki je v preteklih stoletjih zelo slovel; sozidali so ga še pred Kristusovim rojstvom Rimljani in ga imenovali „Tersacticuma. V srednjem veku so bili njega lastniki grofi Frankopanski, sedaj pa je njegov posestnik general Nougent (izgovarjaj Nužan).
Ko nama je čuvaj odperl dvorišne vrata, stopiva na dvoriše, ki je pred malo hišico, general Nougent-ovim stanovanjem. Prijazni hišnik nama je pokazal njegovo stanovanje. Tu ne opaziš nobenega lišpa, vse je le v priprostem vojaškem redu. Slavnega Nougent-a stanovanje so tri sobe: jedilnica, spavnica in pa tretja soba. Opazijo se v njih le «aj potrelniše stvari: mize, stoli,   nizka vojaška posteljica;
zidovjt- je pa okinčano z zelo lepimi podobami, da je malo takih. Občudoval sem posebno podobo Jakoba, ki, potovaje na ptujein pod milim nebom spijoč, v sanjah po čudnih lastvicah angelje v nebo in z neba hodit vidi; potem podobe Nougent-ovih glasovitih preddedov, rojenih v Irlandii; podobo nekega viteza, ki pridši iz križanske vojske svoj grad podert in svojega očeta mertvega najde, in se veliko drugih sila lepih podob.
Ko sem se vsega tega dosti nagledal, grem po lepem vertu med mladimi cipresami k podertinam starega ter-sačkega grada. Groza me je spreletela, ko pridemo med to zidovje, ki se vsem nevihtam vremena in zobu ča^a mogočno ustavlja; mislil sem si, kaj ue nekdaj tukaj bilo, kaj je sedaj!
Iz časov starih Rimljanov vzdiguje široki stolp svojo z raznim rastljinjem obrašeno glavo kviško; njegovo zidovje je terdo ko skala in skor nerazrušljivo. Drugo zidovje, ki je pa še precej razrušeno, je delo srednjega veka. Stopiv-šimu na zidovje se mi je pogled odperl, da je malo takih! Vidila se je cela Reka, jadransko morje do otokov, Učka in drugi istrijški hribi, sinje dinariške planine itd.; papirnica in grobniške gore so mi bili bližnji sosedje.
Zdaj stopim iz zidovja, in čuvaj mi pokaže skrivno pot, ki pelje skozi goro na Luizino cesto; ta pot pa je zaperta, zrak v nji je zelo pokvarjen, sveče vgasnejo, in nevarno bi bilo noter iti. Vidi se dalje podzemelj sk hram, nekdaj na j eča, kamor ni še nikdar luč dneva posvetila. Oh! strašna svedočba nekdanjih divjih časov! V skalo vsekana ječa je bila brez vrat; jetnike so od zgoraj doli v njo spušali, in skozi ravno tisto luknjo so jim metali njihov vsakdanji košček kruha in podajali posodico vode. — Ko so skozi skalo vrata vsekali, so našli človeške košice.
Nad tem hramom je napravil Nougent sv. Jožefu posvečeno kapelico, v kteri si je pripravil iz lepega kamna vsekan grob; na drugi strani kapelice počiva njegova žena. Pod kapelo pa v omenjenem hramu bodo ležali njegovi otroci; ena hči, ki mu je že umerla, počiva, dokler se ji grob ne pripravi, pred kapelo  na vertu.
Pred kapelo sta dva stebra z latinskim napisom; spominka sta iz francozke vojske leta 1800; prinesel ju je Nougent z dovoljenjem cesarja Franca na svoj grad. — Nar bolj ogledovanja vredno je pa zbirka starih kamnov, orožja in lepih slik (podob). Vidijo se rimski bogovi, slike dveh rimskih cesarjev, velikanske, sila umetne slike mož in žen. Vidi se iz vsega tega, kako umetni so stari Rimljani bili. Vse to je večidel iz »Herkulana in Pompej" — dveh mest, ki ju je ogenj pljuvajoči Vesuv ob času vladarja Tita zasul.
Slavni Nougent stanuje malokdaj tukaj; pozimi biva v Benetkah, in le ob poletji prihaja včasih sem.
Ker Slovenci znamenito cerkev in božjo potna Ter satu dobro poznajo, menim, da sem jim vstregel tudi s popisom tersačkega grada.
V Reki.                                                            J. Bile.