Dr. Janže Novak: za bajiarjci m s tem za pravo narodno gospodarstvo. II. Že deset let je pri nas na dnevnem redu agrarna reforma. S tem vprašanjem se naša javnost, naši politiki in bivše naše politične stranke skoro niso bavile, kot da ni v Slo- veniji na izvedbi agrarne reforme nikdo in- teresiran. In vendar je na tem krvavo za- interesiranih 40.000 bajtarskih družin, ki so se tudi priglasile kot agrarni interesenti! To vprašanje je moglo biti tako zanemarjeno samo zato, ker je naš bajtar sploh zanemar- jen in prepuščen samemu sebi. Naše kmetsko gibanje se je vse prepozno zavedlo, da je iz- vedba agrarne reforme, pravilna razdelitev zemlje, najvažnejša zadeva tega gibanja. In vendar bi češki vzgled že zdavnaj moral dati vzpodbudo našemu kmetskemu gibanju, da spozna svojo dolžnost napram malemu kmetu in v pogledu pravilne razdelitve zemlje med tiste, ki jo obdelujejo. Tudi na Češkem je bilo 70-7% vseh kmetskih obratov bajtarskih, to je z manje od 2 ha zemlje. Vseh teh 70-7% bajtarjev je imelo samo 6-49% zemlje, med tem ko je imelo 236 veleposestnikov 27-71% vse zem- lje! Na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji je bilo še slabše. Češka kmetska stranka je uvidela ogromno škodo za češko kmetsko ljudstvo, katerega velik del je propadal v revščini in zgubljal blagodejno zvezo z zem- ljo. Vsak dan je bilo več kmetov brez zem- lje, kar je pomenilo zanje revščino, propast in kulturno nazadovanje. Tedaj je češka agrarna (kmetska) stranka, ki se je zavedala svojih dolžnosti do bajtarjev, postavila za- htevo po pravični razdelitvi zemlje med tiste, ki jo obdelujejo. Češki mali kmet, češki baj- tar se je tedaj organiziral v mogočno organi- zacijo »Domovina«, združenje češkoslovaških malih kmetov in bajtarjev. Ta organizacija je izsilila izdatno izvedbo agrarne reforme v Češkoslovaški in se zavzemala za vse druge interese bajtarjev. Cilji tega društva so med drugimi tudi sledeči: Boriti se za izvedbo agrarne reforme ia pomagati svojim članom, da jim pripade nji- hov del pri delitvi veleposestev. Delovati na to, da se pri reševanju vprašanj, ki se tičejo zemlje in proizvodnih sredstev, zagotovi de- lavnemu ljudstvu samostojna in zadostna eksistenca, in to zlasti pri izvedbi agrarne reforme. Pomagati svojim članom v vseh njihovih gospodarskih zadevah s pravnimi in gospo- darskimi nasveti ter jih v teh zadevah za- stopati pri oblasteh in drugod. Boriti se za to, da bodo imeli kmetski in obrtni proizvodi primerno ceno, mezdni de- lavci pa v vseh službah, bodisi pri kmetu, obrtniku ali tovarni, primerno mezdo. Podpirati notranjo kolonizacijo s tem, da se nudi pomoč vsem, ki si grade svojo bajto, posebno pomoč s cenenimi posojili. Snovati zadruge za skupni nakup in skupno prodajo obrtnih proizvodov, posebno izdelkov domače industrije, ki živi bajtarje. Podpirati to domačo industrijo in uvajati nove panoge. Zavzemati se za uvedbo in izvedbo pri- mernega zavarovanja za slučaj starosti, bo- lezni in delanezmožnosti vsakega mezdnega delavca, posebno tudi kmetskih hlapcev in dekel. Delati na povzdigi splošne in strokovne izobrazbe podeželskega delovnega ljudstva, posebno ga seznanjati z njegovimi interesi in pravicami v državi ter ga izobraziti k politični zrelosti. Najvažnejše je, da je vsled te organi- zacije prišel češkoslovaški bajtar do veljave v češkoslovaški kmetski (agrarni) stranki, ki je izrecno ne samo stranka kmetov, temveč tudi malih kmetov in bajtarjev. Ti imajo v češkoslovaški stranki tak vpliv, da se stranka mora zavzeti za vse interese bajtar- jev, ki jih zastopa njihova organizacija »Do- movina«. Ker je češka agrarna (kmetska) stranka največja stranka v državi in kot taka na vladi, zato so češkoslovaški mali kmetje deležni zaščite, ki je nimajo bajtarji nobene druge države. Dobro grrel Zgodovinarji, ki bodo pisali gospodarsko in politično zgodovino slovenskega naroda v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja, bedo morali, če bodo hoteli biti nepristran- ski, ugotoviti žalostno resnico, da so sloven- ski kmetje, ki so jedro in temelj vsega naroda, igrali v tej dobi silno nesrečno vlo- go. Nesrečno zato, ker se niso znali postaviti nikdar na svoje noge in niso znali nikdar mi- sliti in presojati stvari in položaja s svojimi lastnimi možgani, ampak so se dali vedno vo- diti od raznih »prijateljev kmetskega stanu«, ki to pa poznali kmete le takrat, kadar so jih potrebovali, ko pa je ta potreba minula, so se spoštovani »prijatelji kmetskega stanu« šli igrat zopet svoje »idejno« politične mance, za gospodarski napredek in za politično iz- obrazbo kmetov pa jim je bilo toliko mar, kakor za lanski sneg. To, za kmete zelo žalostno resnico, spo- znavamo že danes in jo bodo morali priznati tuidi zanamci. Le poglejmo kakih trideset let nazaj, kako je bilo takrat — in je žalibog po- nekod še danes tako. »Prijatelj kmetskega stanu« je prišel iz mesita na deželo. Ker je ve- del, da kmette morijo težki davki, je v pogo- voru s kmeti takoj zabrenkal na davčno stru- no in zapel z najbolj žalostnim glasom, kar ga je premogel, še bolj žalostno pesem o davkih. »Davki so previsoki«, tako so peli »prijatelji kmetskega stanu«, »in treba jih je znižati. Živina nima nobene cene, mleko ni- ma nobene cene, krompir nima nobene cene — kaj bo, kaj bo! Kmet je največji revež, ki mu je treba pomagati, da, pomagati!« Take pesmi so peli »prijatelji kmetskega stanu« nevednim kmetom, potem pa so šli mednje, prijazno stiskali roke in jih še bolj prijazno ogovarjali drugega za drugim: »No očka, — vsak kmet je bil za te ljudi »očka« — kako pa kaj? Ste zdravi? Kaiko pa kaj letina kaže? Ali bo kaj vina?« Ubogim kmetičem so pa kar lica žarela od samega veselja nad tako častjo, da jih je »prijatelj kmetskega ljud- stva« milostno nagovoril z naslovom »očka«, in ponižno so vrteli svoje klobuke v rokah pred gospodi »prijatelji«, ker niso poznali ne- iskrenosti, ki je kraljevala v srcih »pri- jateljev« napram kmetom. Če pa je kmet pri- šel v dotiko z gospodom »prijateljem kmet- skega stanu kedaj pozneje, ko gospod »pri- jatelj« kmeta ni več potreboval, kmet ni bil več »očka«, ampak »osel kmečki«. Kar smo pravkar povedali, je neovrgljiva in nepobitna zgodovinska resnica. Za kmete prežalostna resnica, ki je pa niso zakrivili kmetje, ker so bili žalibog nevedni in nepo- učeni, za razne »prijatelje kmetskega stanu«, pa je ta resnica nadvse sramotna, in naloga nepristranskega zgodovinarja je in bo, da to sramoto »prijateljev kmetskega stanu« ugo- tovi in jo obesi na največji zvon, da bodo vsaj poznejša pokolenja spoznala vso ne- iskrenost »prijateljev«, ki so prihajali med kmete kot volkovi v ovčji koži, ne da poma- gajo kmetom, da jih moralno in kulturno dvigajo in politično izobražujejo, ampak da izkoriščajo nevednost in nepoučenost kme- tov v svoje čisto druge, navadno precej uma- zane cilje in velika zasluga našega vladarja je, da je tej neiskrenosti napravil konec! »Skrb za kmeta.« Priznala pa bo nepristranska zgodovina tudi to, kar so »prijatelji kmetskega stanu« res dobrega in koristnega naredili za kmete. »Prijatelji« so prirejali poučne tečaje, gradili so mostove, gradili so ceste, ustanavljali za- druge. To je resnica in priznati je treba, da so take in podobne ustanove in naprave za gospodarski napredek kmetov zelo potrebne in koristne. Toda nepristranska zgodovina bo ugoto- vila še nekaj druzega in bo morala odgovoriti tudi na vprašanje: Zakaj pa so se »prija- telji kmetskega stanu« brigali samo za gospo- darski napredek kmetov? Ali kmet, ki je te- melj vsakega naroda in vsake države, res ni za nič drugega na svetu kakor, da kida gnoj, seje žito in redi živino? Ali kmet res ni nič drugega, kakor samo obdelovalec svoje zem- lje? Ali ni kmet tudi polnopraven član občine in dežele? Ali ni kmet tudi polnopraven dr- žavljan? In če je kmet polnopraven držav- ljan — tako bo vprašala nepristranska zgo- dovina dalje — zakaj so torej skrbeli »prija-